Anton Tomaž Linhart
Jaka, Micka
JAKA: Lubezniva Micka, povej mi vunder, zakaj Anžéta nočeš? --- Ali ni on en lepi, zali fant? --- Ali nima lepo hišo, lepe njive; živinco pak tako, de se enimu serce smeja, kader jo vidi?
MICKA: Oča, povejte meni, zakaj vi kislu vinu radi ne pijete?
JAKA: Šema! Zato, ke mi ne duší.
MICKA: Prov! Jest tudi Anžeta nočem, zato ke mi ne dopade.
JAKA: Ti šentanu dekle, zdej si me plačala --- Ampak čakej, zdej jest tebe prašam, zakaj tebi Anže ne dopade?
MICKA: Zato, ke mi ne dopade --- -
JAKA: Imaš spet prov. Dekle, ti imaš več pameti koker tvoj oča --- No, jest te ne bom več prašal; pak vunder, Micka, Anže je le en zali fant! Micka, stúri meni to veselje inu vzemi ga!
MICKA: Kir mi pak ne dopade.
JAKA: Tok stúri de ti bo dopadel!
MlCKA: Koku bom to sturila?
JAKA: Lohka, če le hočeš.
MICKA: De bi le Anže tak hrust ne bil --- on je toku grób ---
JAKA: Kaj! Grób? --- Kaj ti je sturil ? --- Govôri, Micka --- - de te vunder! Grób, praviš?
MICKA: Ja prov grób je --- On me per plesi okol pasa prime, de mi vse rebra pokajo --- inu kader nárezen gremo, me toku stisne, de dolgu dolgu ne morem persta ganiti.
JAKA: Dekle, meni se vse zdi, de on to z lubezni sturi.
MICKA: On mi nikdar nič lepiga ne pove.
JAKA: Koku to meniš?
MICKA: No --- on mi nikdar ne reče, de na mojih licah rožce cvedó ---
JAKA: Rožce?
MICKA: De Kupído v mojih očeh sedi inu v njega strela ---
JAKA: Micka! --- Se čudi.
MICKA: De je moj obraz toku jasn koker nebú --- moj žvot toku raven koker ena smreka --- -
JAKA: Micka!
MICKA: De je moje petje toku lepu koker od ene tičece --- Od tega on meni nikoli nič ne pove, koku ga bom jest tedej lubila?
JAKA: Micka, aku bi jest ne vedel, de si pametna, bi te zdej za noro deržal --- - Zlode me vzemi, če sim jest tvoji ranci materi kaj takiga povedal, inu vunder sim jo lubil. Pak kaj se vže v tridesejtih lejtih ni preber- nilu! Morebiti je tudi v lubezni ena nova šega gori prišla --- No, ti moreš bol vedit koker jest. --- Vunder, Micka, ti bi meni enu veliku veselje sturila, ke bi Anžéta vzela --- Pole, moji lasje vže sivi ratujejo! Kdu vej, koku dolgu bom še živel. Jest bi tebe rad preskerbleno vidil --- Pak sej si pametna --- ti boš vže vedela, kaj imaš sturiti. --- Pak vunder, Anže je le en zali fant. --- Jest bom en malu na póle stopil; sonce bo skorej doli. --- Pernesi tačas en glaž vina gori!
MICKA: Vže prov, oča --- -
JAKA: Tjistiga per zidi --- Gré.
MICKA: Vže vejm. --- Gleda za njim.
Micka sama
MICKA: Sej bi jest Anžéta rada lubila, de bi le mogla --- - Pervleče en perstan iz nederja inu ga zalublenu ogleduje. Zakaj sim se pak v tebe lohka zalubila, lubeznivi Schönheim? --- Tukej ni treba, de bi moj oča rekal: "Lubi ga, Micka, vzemi ga! Micka, vzemi ga; pole, moji lasje vže sivi ratujejo!" --- - Dones, lubeznivi oča, še dones, inu ke bi moglu biti, zdej per tej priči --- Pak si tudi druge sorte fanteč: lep, bogat --- inu še zraven en žlahten gospod --- Inu jest bom tudi žlahtna gospa! --- Kok bo tu lepu slišat! --- Anžétova žena! Fej! --- Kaj, jest Anžétova žena bi ôtla biti? --- Fej! --- O lubeznivi Schönheim, kje toku dolgu ostaneš! Boš prišal, moj Schönheim? Boš prišal?
Šternfeldovka zraven te poprejšne
ŠTERNFELDOVKA: Ta je tedej tjista hiša. --- Enu dekle tukej? --- Morebiti je raven županova Micka --- Koku je zamišlena! --- Stopi počasi za Micko, zagleda perstan, z zalubleno jezo.
MICKA: Ob osmih boš prišal? Ob osmih? --- Ti si sicer oblubil --- Če besedo ne deržiš --- - Sonce bo skorej doli. --- Okoli pogleda, zagleda Šternfeldovko, zavpije inu pusti perstan pasti.
ŠTERNFELDOVKA perstan hitru pobere: Lubka, kaj si se ustrašla? --- Sej bo prišal, ob osmih bo pri- šal --- Ovbe, kaj je to za en Lep perstan! Na strani. O ti goluf nesramni!
MICKA: Naj mi ga dajo! Kaj jim am gré?
ŠTERNFELDOVKA zase: Raven ta je --- moj perstan! Nesrečni človek! --- Tukej je moje ime.
MICKA: Nazaj naj mi ga dajo!
ŠTERNFELDOVKA: Tvoj lubiček, kajne?
MICKA: Moj lubiček, ja --- Jest óčem perstan imeti ---
ŠTERNFELDOVKA: Če mi poveš, koku se ime- nuje ---
MICKA: Schönheim.
ŠTERNFELDOVKA: Schönheim! Tok je svoje ime zatajil! --- K Micki. Tu je enu lepu ime. --- Al je zares toku lep, koker ime kaže?
MICKA: To se ve, de je lep --- Naj mi dajo perstan nazaj!
ŠTERNFELDOVKA: Ti si prov nevošliva. --- Pústi mi ga en malu gledat! --- Kok se lepu sveti! --- Inu ta lepi gospod, kateri je tebi ta perstan dal, tebe lubi?
MICKA: Al menijo de ne?
ŠTERNFELDOVKA: Inu ti ga tudi lubiš?
MICKA: Al imajo morebiti kaj čez to?
ŠTERNFELDOVKA: Inu on te bo vzel?
MICKA: Kaj imajo oni prašat? --- Naj mi dajo perstan, pravim jest!
ŠTERNFELDOVKA: Dala ti ga bom --- Še nekaj te morem prašat ---
MICKA: Kaj pak neki še?
ŠTERNFELDOVKA: Vzel te bo, praviš?
MICKA: Bo me, ja --- Potler bom jest tudi žlahtna gospa, koker so oní --- Bom lepe gvante nosila koker gospoda doli v Lublani --- še lepši, koker so njih.
ŠTERNFELDOVKA zase: Ubogu dekle! Kok se mi smili! --- Še bom to nedolžnost lohka rešila --- K Micki. Ima ta gospod eno dobro službo? Al je bogat?
MICKA: To se vej, de; sej je en žlahtni gospod ---
ŠTERNFELDOVKA: Inu kdaj bo tedaj poroka?
MICKA: Koker hitru bo njegov stric umerl. --- Pak naj mi dajo perstan!
ŠTERNFELDOVKA: Tukej je, lubka. Zase. O zapelivc gerdi! --- Se joka.
MICKA: Zakaj se jokajo? Kaj jim je?
ŠTERNFELDOVKA Micko objame: Lubka moja, Bogu se zahvali, de sim jest prišla. Ti se v eni veliki nevarnosti znajdeš.
MICKA: Ježuš, Marija! V kaj za eni nevarnosti?
ŠTERNFELDOVKA: Tvoj lubi je en goluf ---
MICKA: Schönheim en goluf? Oní, oní morejo ena golfica biti, kir to pravijo ---
ŠTERNFELDOVKA: On je en goluf, pravim jest! On se ne imenuje Schönheim ---
MICKA: To ni mogoče! --- Naj me pusté! --- Kaj se iz mene norca delajo?
ŠTERNFELDOVKA: On je vže eni drugi ob- lublen ---
MICKA: To morejo meni skazat!
ŠTERNFELDOVKA en perstan iz persta zleče: Poglej ta perstan inu poglej tvojga --- al nista oba glih? Vidiš, tega, ke ti imaš, sim jest njemu dala inu tega je Tulpenheim, to je njegovu pravu ime, meni dal --- To je moje ime inu to je njegovu.
MICKA: Tok oni so tjista gospa ---
ŠTERNFELDOVKA: Ja, jest sim, vidiš, srota, inu ta tvoj zapelivic je moj oblubleni ženen!
MICKA se ustraši.
ŠTERNFELDOVKA: Nikar se ne ustraši! --- Medve ga óčeva plačat --- on je obe golfal!
MICKA: Oní še ne vedo vse. Dones ob osmih ima ta gerdež še z enim drugim inu z enim šribarjam priti de bodo ženitnu pismu gori postavili, inu v treh dneh ima poroka biti.
ŠTERNFELDOVKA: Naj le pride! --- Medve ga boma perjele, de mo bode lušt prešal, nedolžne dekleta zapeluvati!
MICKA: Tukej imajo njegov perstan. --- Mene golfati! Inu jest sim ga toku groznu lubila ---
ŠTERNFELDOVKA: Ali vej tvoj oča od tvoje lubezni?
MICKA: Nič ne vedo! Ta goluf mi je prepovedal, njim kaj povedat. Sej bi oča tudi pustili ne bili.
ŠTERNFELDOVKA: Pejmo proč tukej! Pelji me noter v hišo! Se moremo kaj pogovorit, koku ga bomo plačale ---
MICKA: Iz serca rada --- Le tiga gerdeža naj mi iz glava spravijo!
ŠTERNFELDOVKA: Osem bo skorej --- pejva!
MICKA: Mene golfati! O ti nesramnež gerdi! Gré s Šternfeldovko.
Jaka inu Anže
JAKA: Pregrob si. Rebra jej pokajo, kader jo per plesi okol pasa primeš.
ANŽE: I, kaj jest morem, de jo štmam!
JAKA: Nič lepiga jej ne vejš povedat. Koker po- stavim, ke bi ti hotel reči, de je lepa, tok reci, de je taka koker ena roža ---
ANŽE: Kaj?
JAKA: Nje žvot moreš eni smreki perglihat ---
ANŽE: Ho-ho!
JAKA: Kader nje oči hočeš hvalit, toku reci, de eden noter sedi, kateri vun strela.
ANŽE: Oča, ona bo rekla, de sim obnôril ---
JAKA: Anže, jest ti povem, mojo dekle ima več pameti koker midva oba vkup. --- Ona vže vej, koku more biti. --- Toku ti zalubleni ludje v Lublani med sabo govoré ---
ANŽE: Naj pak bo --- bom vidil, koku se bom zvunej navadil. --- Ampak jest vam povem, oča, mene bo smeh silil. --- Ta reč gre vse bol od serca, kader jest rečem: "Dekle, ti meni dopadeš --- jest te štmam, de bi te ugriznel --" Šentej, oča tjistikrat mi serce prov poskakuje!
JAKA: Prov imaš! --- Ampak toku je le lublanska navada. Mojo dekle more vže vedit ---
ANŽE: Naj bo! --- Bomo vidili, koku se bo ta norčija obnesla ---
JAKA: Prov! --- Pridi z mano, bomo kaj goričuváli; sim pustil en bokal vina gori pernesti.
ANŽE: Bom zdej prišal, oča --- Bom le še pogledal, če so moji hlapci inu moje keršence vže delapust naredile.
JAKA: Pak skorej pridi! Gré v hišo.
ANŽE: Kmalu. Doli gredeoč. Šentani norci lub- lanski!
TULPENHElM: Tok se je res vun pelala?
MONKOF: Res, bratec, eno uro pred tabo. Jest sim jo vidil, meni verjami. Skuzi vertne vrata je šla vun inu tam je v kočijo sedla.
TULPENHEIM: Kam je neki šla?
MONKOF: Preke Lublani! --- Morebiti k tvojimu stricu.
TULPENHEIM: Ke bi bla pač zvedila --- To bi bil vrag.
MONKOF: Kaj ti noter pade! --- Saj jej nisi povedal?
TULPENHEIM: Če je pak Glažek vun zbrodil?
MONKOF: Za tega ti jest dober stojim.
TULPENHEIM: Si ga perpelal?
MONKOF: Je vže tukej; pak je v oštariji doli stopil. Bo kmalu prišal.
TULPENHEIM: Kaj je za en mož vunder?
MONKOF: Bratec, tak je, vidiš, koker si ga le vošit moreš --- Zrel za obesit --- Sicer je na kmetih per teh grašinah doktaril, ampak ene lejta sem so mo prepo- vedali. Zdej pak na tihim kmete podpihuje inu te suplíke maže. Ni davnu tega, kar so ga na grad djali. De mo le dnar pokažeš, ti bo sturil, kar boš hotel.
TULPENHEIM: Zna pak tudi molčat?
MONKOF: Koker zid.
TULPENHEIM: Jest bi ne hotel, de bi ta reč vun prišla.
MONKOF: Bog obári! Al bi mestni gospodje gerdu gledali!
TULPENHEIM: Kaj je sturiti? --- Na drugo vižo jo ni mogoče dobiti --- Jest sim jej vže vse sorte ponujal, oblubil, z lepimi besedami okoli nje hodil, pak jej ni mogoče blizu priti.
MONKOF: Če je pak toku, tok ni drugači --- sila kola lomi.
TULPENHEIM: De le moja vdova nič ne zvej! Ti vejš, de sim s tabo vred en sromak. Če jo dobim, bova dobru stala; me zastopiš?
MONKOF: Prov imaš! Kdu bi si sicer ta križ na glavo natepel? --- Tukej je le Glažek ---
Glažek inu ti poprejšni
GLAŽEK: Pohlevni služabnik!
TULPENHEIM: Dober večer, Glažek!
GLAŽEK: Jest sim ga en poliček serknil, de se je duša pervezala, vidijo; zdej naj pak z mano zašafajo.
MONKOF: Al niso tudi vejst zapili?
GLAŽEK: Lubiček, vejst inu doktarstvu se nič kaj ne glihata.
TULPENHEIM: Tok se bomo mi terjé tedej bol glihali.
GLAŽEK: Posebna čast!
TULPENHEIM: Al vže vedó vse?
GLAŽEK: Vže vejm, lubiček! --- Monkof so mi vse natanku povedali. Eno reč bom pohlevnu prosil: de me per mojmu imenu ne bodo klicali, kader bo kdo zraven. Jest vejm, zakaj; vidijo, vsaki človek ima svoje sovražnike --- Lublanski gospodje so mi en malu folš zavolo moje vučenosti. Me zastopijo?
TULPENHEIM: Nič naj se ne bojé! --- Tiho! Eden pride --- Bratec, ti se tukej doli skrij, v te ulice! --- H Glažku. Oni pak kje v pšenico. --- Bi ne blo dobru, ke bi nas kdo tukej vkup najdel --- -
GLAŽEK: O joj, moja baróka! ---
TULPENHEIM: Se bo vže zupet popravila. --- Monkof inu Glažek gresta vsaki na eni plati doli
Tulpenheim sam
TULPENHEIM: Dekle, skorej boš v mojih pesteh! --- Ob osmih sim jej oblubil priti --- Zdej je vže skorej devet! --- Per vsim tim meni nič ni kaj dobru per sercu. Če Šternfeldovka zvej, tok je moja reč per kraji, tok bo zlóde to bogato vdovo inu še na verh Micko vzel --- Micko bi še pozabil, ampak bogate vdove se ne poberajo na cesti.
TULPENHEIM: Micka! --- Micka! ---
MICKA: Schönheim!
TULPENHEIM: Lubezniva Micka!
MICKA: So vsi vkup?
TULPENHEIM: Vsi, lubca!
MICKA: V eni uri naj se tam na prélazi znajdejo; jest jih bom na vert noter pustila, kader bodo vže oča spali.
TULPENHEIM: Oh, Micka! --- Koku težku bom jest to srečno uro dočakal! Moje serce bo zgorelu od prevelike žele ---
MICKA: Kaj me res toku močnu lubijo?
TULPENHEIM: Jest bom še od lubezni obnôril ---
MICKA: Oni so vže gvišnu lublanske punce tudi štmali ---
TULPENHEIM: Jest? --- En kamen ratej, če sim kedaj katero drugo štmal koker tebe!
MICKA: Naj si nikar ne zakónejo! Bi bilu škoda, ke bi en tak zali gospod kamen ratal --- Je vže njih stric umerl?
TULPENHEIM: Ne bo več dolgu vlekel, zdej ima vže šest dohtarjov okoli sebe ---
MICKA: Tiho! Oča me kličejo --- Se bomo vidili, Schönheim!
TULPENHEIM: Bog te obári, angelček!
MONKOF: Bratec, če tvojga zdihvanja ne bo skorej konc, ti bom damú zdirjal!
TULPENHEIM: Ne bodi norc! Ti bi meni pravo berso napravil --- - Jest sim z dekletom govoril; v eni uri se imava tam na prélazi znajti ---
MONKOF: Mene zebe, de se ves tresem. Nisim navajen ponoči okoli krivoritit. --- Huš, huš! Kaj za en veter od Kamenka doli piše!
TULPENHEIM: Sram te bodi! Ti se zaderžiš, koker de bi osemdeset lejt star bil. Kader se vasvat gré, se ne smej gledat, kaj je za enu vreme, de bi raven beseda v ustih zmerznila. Če je mraz od zunej, je pak od znotrej gorkejši.
MONKOF: Prov imaš! Ampak bodi ti jest inu jest bom ti ---
TULPENHEIM: Meniš? --- Obriši se, bratec!
Glažek inu ti poprejšni
GLAŽEK: Naj ne zamerijo, gospodje, morebiti sim prezgodej prišal. --- Jest sim noter v pšenico zlezil, koker so zašafali. --- Komej doli počenem, kar slišim od deleč en šum. --- Jest gledam, poslušam --- - Perderli so naenkrat štirje fantje z velikimi preklami. --- Meni se vse zdi, de nič dobriga ne mislijo ---
TULPENHEIM: Koráža vela!
GLAŽEK: Tim ludem ni vupat, naj meni verjamejo.
MONKOF: Huš --- huš --- huš --- Gori inu doli hodi. Jih kaj zebe, Glažek?
GLAŽEK: En malu --- en malu ---
MONKOF: Le en malu? Tok naj dajo plajš meni; mene zlo zebe.
GLAŽEK: Za božjo volo jih prosim, nikar! --- Moja sukna je od zád --- -
MONKOF mo vzame plajš po sili inu se noter zavije. Se vidi, de sukna tih zadnih dejlov nima inu de so ti predni dejli le z eno belo žnoro vkup spahneni: Kaj, hudiča, je to za ena sukna? Vsi se smejajo.
GLAŽEK: Po rankim oném --- - ke smo ga na kant djali --- Pak sim te zadnje dejle vun vzel inu sim en par hlač z njih naredil ---
MONKOF: Kaj oní, oní, gospod doktar, so en par hlač naredili?
GLAŽEK: Zakaj pak ne? Naj premislijo da je vse drago. --- Vinu je vže po petici. --- De se le kakšen sold peršpara, dober je! Zakaj vučenost, vidijo, se per sedajnih časih ne plača.
TULPENHEIM: Tiho! Nikar tak šum ne delejte! --- Mi moremo od te hiše proč iti toku dolgu, de ura pride.
GLAŽEK: Jest bom še en malu dušo pervezal, če ne bodo zamerili ---
TULPENHEIM: De le uro ne zamudé!
GLAŽEK: Nič naj se ne bojé! Jest imam vže uro v glavi!
Gredo
Anže gleda za njimi
ANŽE: Kaj neki te lublanske beštje tukej išejo? --- Pak ne, de bi hotli z mojo Micko vasvati ? --- Šentej, ke bi jest to vedel, koku bi jih hotel skópat! --- Ni zastojn začelu dekle v perglíhah govoriti. Ta reč meni ne gré v glavo --- De je le kje kaj pridniga, toku more vže zlóde te lublanske fantaline zraven imeti. Gré v hišo.
JAKA: Kaj si vunder mislila, za božjo volo, de si se hotla skrivé omožit? Tvojga očeta toku režálit? --- Ali sim te kedaj silil, Anžéta jemati? --- - No, Micka, nikar se ne jokaj! Nikar se ne jokaj! Sej jest le govorim, vidiš! --- Jest sim ti vže odpustil --- - Ti si vunder le moja Micka --- Žol bi meni bilu, ke bi se ti toku zavergla; pak vunder jest bi te ne mogel sovražit --- Se sam joka. No, Micka, obriši se, de te Anže ne bo jokat vidil.
MICKA: Kdu bi bil rekal, de je en tak goluf!
JAKA: Kaj nisi vedla, de gospoda nas kmete le rada za nos vozi?
MICKA: Pak je bil toku perliznen, toku se je znal sukat okoli mene, take lepe reči mi je pravil ---
JAKA: Taki so le ti gospodje: sladki koker med, pak tukej nič ne velájo --- na serce pokazajoč. Vidiš, dekle, kader mi eden pravi: "Jaka, vi ste en mož, vi imate to narlepši žito, per vas se en dober glažek vina pje," inu toku naprej, tok jest mislim: beštja, ti lažeš, inu mo dalej ne vupam, koker ga vidim --- Ampak pustimo to reč. --- Nič ne marej, Micka; mi mo bomo vže oči zbrisali! --- - On bo še nate mislil. --- Eno tako lepo vdovo imeti inu še druge dekleta zalezuvati, to je vunder preveč, to! --- Jest bi skorej lušt imel, vse tri prov dobru skópat. --- Kaj neki Anže dela, de toku dolgu ne pride? --- Sej boš dobra z njim, kader pride, kajne, Micka?
MICKA: Kokupak, prov dobra! --- Jest vidim zdej, de on dobro z mano misli inu de me prov iz serca lubi.
JAKA: Dekle, deset lejt bom dalej živel, čeje to res!
Anže klobuk na tri dežele napravlen, sukno na žliščneke, hlače inu to drugu vse po kmétešku, inu ti poprejšni
ANŽE se po gosposku, pak prov naródnu perklána: Ti si lepa koker ena roža, --- dolga koker ena smreka, --- berhka koker en hrast, --- v tvojih tatinskih očeh en fant noter sedi, kateri v mene vunkej strela --- No, koku ti to dopade?
MICKA: Lubi Anže, pusti te norčije! --- Nikar me še ti ne jézi!
ANŽE: Koku je to? Sej še ni dolgu tega, de si take norčije štimála.
JAKA: Anže, ne bodi siten! --- Kar se je zgodilu, se je zgodilu. --- Kaj jo boš zdej več jezil?
ANŽE: Nič se ne bojte! --- K Micki. Kajne, Micka, sej nisi huda?
MICKA: Če óčeš, de ti bom dobra, tok mi nikar naprej ne meči!
ANŽE: Sej jest nisim toku hudu mislel. --- Micka, koku ti ta sukna dopade?
MICKA: Preč mi jo verzi, kmétiška je goxši; ne morem te vidit takiga!
ANŽE: Kaj res, Micka? Ne verjamem, ni mogoče---
JAKA: Anže, če ne boš tihu, ti bom jezik odrezal ---
ANŽE: Klobuk imam tudi nov; sim dal zan sedem- najst réparjov. Koku ti dopade, Micka?
MICKA: Tudi klobuka na tri dežele nečem --- Obderži ti tvojo klóferžo, koker je sama na sebi!
ANŽE: Sej óčeš gospoda imeti, kajne?
JAKA: Anže, boš enkrat molčal?
ANŽE: No, tok pak ne bom nič več rekal! --- Na strani. Ta šentana gospoda mi ne gré iz glave.
JAKA: Jest ti svétijem, ja, de boš molčal, sicer ti, per moji duši, dekleta ne dam --- Sej je še več drugih zalih fantov v sosedski --- Nič se ti ni treba toku napihuváti! --- Pameten bodi, Anže! Zaderži se koker en mož! Sej vejš, kaj imaš striti! Jest sim ti vže povedal inu gospa ti je tudi povedala. Ne bodi grób z njimi, kader pridejo!
ANŽE: Le mene pustite, oča!
JAKA: Sej mo bo dosti žol, kader bo vidil, de mo dekleta pred nosam proč vzameš.
ANŽE: Ha-ha! Ta bo debelu gledal ---
JAKA: Pak glej, de se ne zagovoriš, sicer nam boš vse spačil. --- Zdej mi pomagajte, to mizo vun znesti!
Nesejo eno veliko mizo vun
JAKA k Micki: Ti pak prinesi ene dva bokala tiga dobriga!
ANŽE: Očem s tabo iti, če se sama bojiš?
MICKA: Nič se ne bojim. --- Le tukej ostani, Anže! Jest bom kmalu spet prišla ---
ANŽE en malu bol tiho, de Jaka ne sliši: De te kakšni gosposki duh ne sreča!
JAKA stole okoli mize postavla: Tukej bo šribar sedel, --- tukej jest, --- tukej Anžie, --- tukej Micka --- Ni prov, Micka more med mano inu med Anžétam sedeti --- Tukej ena priča inu tukej ta druga --- Toku --- Dene papir, peresa etc. na mizo. Pojdi, Anže, poglej skuzi okno, al so vže na prélazu, inu pridi mi povedat!
ANŽE: Vže prov! Gré.
MICKA pernese vino.
JAKA: Sem ga postavi, Micka! --- Bokal more zraven mene biti. --- Dekle, koražna bodi! --- Al bodo debele oči delali ti gospodje, kader nas bodo tukej zagledali, ha-ha!
Šternfeldovka, Micka, Jaka
ŠTERNFELDOVKA: Je vže vse napravlenu? --- Zdej vže znajo priti.
JAKA: Koker zašafajo, gospa žlahtna. --- Ta v ne- besih jim bo njih dobroto povernil, de so od moje hčéri to nevarnost odvernili.
ŠTERNFELDOVKA: Brez vse hvale, oča; jest sim več zame koker za vas sturila. --- Jest bom od eniga malopridniga človeka odrešena, kateri bi bil mene na vse moje dni nesrečno sturil --- K Micki. Dekle, še ti ena skušnava naprej stoji. --- Al si mo vupaš pred oči stopit? Al te tvoje serce ne bode zapelalu?
MICKA: Oblubem, de ne! On je mene toku réžalil, de mo jest nikdar več dobra ne bom.
ŠTERNFELDOVKA: Vunder se jest bojim, de bi nam ti kaj ne spačila.
MICKA: Gvišnu de ne, gospa žlahtna!
JAKA: Jest za mojo hčer dober stojim.
ŠTERNFELDOVKA: Jest se bom v tim časi skrila. --- Kader bo treba, bom vže na dan prišla.
JAKA: Mi mo bomo podkríli, per moji duši, de mo bo lubezen prešla.
ANŽE: Ha-hi-hi-hi!
JAKA: Kaj se smejaš?
ANŽE: Ha-ha-ha!
MICKA: Tok gôvori saj, Anže?
ANŽE: To so prave šeme --- ha ---
JAKA: Si jih vidil?
ANŽE: Vidil inu slišal --- ha --- Eden, k Micki: meni se zdi, de je raven tvoj žénen, doli per prélazi v rinke hodi, koker de bi seršene v sebi imel, inu zdihuje, kličeoč: "Micka, Micka! Al si ti, Micka?" --- Ta drugi šentuje, preklina Micko, mraz, lubezen ter v pest piha: "Huš --- huš!" inu sem ter kje skače, koker de bi ga komarji pikali ---
JAKA: Ha-ha! --- Inu šribar?
ANŽE: Sedi na enim kameni, koker de bi pervezan bil, poliček vina zraven sebe, inu en glažek za tim drugim doli serka ---
JAKA:Micka, zdaj le pojdi ponje!
MICKA: Tok grém ---
JAKA: Pametna se zaderži, de ne bodo čutili ---
MICKA: Nič se ne bojite! To je moja skerb! --- Gré.
Anže. Jaka
JAKA: Usedva se madvá!
ANŽE: To bo za konc vzeti od smeha --- ha-ha ---
JAKA: Le meni pusti govorit! Me zastopiš, Anže?
ANŽE: Vže prov, oča!
JAKA: Inu nič se noter ne vtikuj!
ANŽE: Ne besedce ne bom govoril ---
JAKA: Pij ga en glažek, de boš koráo dobil!
ANŽE: Kaj menite, da je nimam?
JAKA: Vže vejm, pak vunder; vidiš, ne zna vsaki z gospodo inu s timi šribarji v caker hodit. --- Kader bo dober s tabo, al kader mo boš kaj pernesil, postavim, enu tele al kaj takiga, bo toku perluden inu ponižen; tjistikrat bo tudi tebi jezik tekel, koker de bi ga bil namazal. Kader boš pak kakšno prepírengo al zdražbo imel, bo vse drugači; --- on te bo sukal, on te bo zvijal, de ti bo beseda v ustih oterpnéla-
ANŽE: To je pač res. --- Ni davnu tega, ke me je šribar v grašini zavolo prímšine v strahu imel. --- Jest sim mo povedal, kar sim vedil, potler sim pak molčal inu sim mo figo v aržati molil ---
JAKA: Tiho! Zdej pridejo.
MICKA: Naj pridejo,no!
TULPENHEIM: Pak je eden noter ---
MONKOF: Dva kméteška ---
MICKA: Naj le pridejo --- sej moj oča toku vse vedó!
JAKA: Le noter, gospodje, le noter! --- Naj sturé, koker de bi doma bili. --- - Me veseli, de take gospode per meni vidim.
TULPENHEIM k Micki: Kaj res vse vedó?
MICKA: Vse natanku ---
TULPENHEIM s straham: Ne zamerite, oča ---
MONKOF: Dober večer ---
GLAŽEK k Tulpenheimu: Al vej?
TULPENHEIM: Meni se zdi ---
GLAŽEK: Oča župan, Bog vas sprimi!
JAKA: Naj se doli usedejo, gospod žlahtni, --- inu oní tudi? Mi je prvo težko, de per meni vse raztresenu najdejo. --- Pak sej ne bodo zamerili ---
ANŽE: Na kmetih ni drugači ---
JAKA: To je vse prevelika čast zame. --- Jest ne vejm, koku sim jo zaslužil.
TULPENHEIM k Monkoju: Jest ne vejm, per čim smo ---
MONKOF k Tulpenheimu: Korážen bodi! Ta stari bo vesel, de dekleta odpravi.
TULPENHEIM: Jest sim vže davnu vošil, očeta te lepe dekelce poznati.
JAKA: Naj gredó!
TULPENHEIM: Vi ste en mož, de vam ga ni para v krajnski deželi.
JAKA: Kaj mi oní povedó ---
MONKOF: Ke bi jo eden vkrižem sveta iskal, tok take punčke ne najde, koker je vaša Micka.
JAKA: Pak ne, de bi se oni norca delali!
GLAŽEK: Ta je rožca! Ta je svet! Ta je krajlica ženskiga spola!
JAKA: Dekle, zdej šele vejm, kaj nad tabo imam! --- Pa naj ne zamerijo, žlahtni gospodje; jest menim, de bi zdej oblubo naprej vzeli. --- Gospod šribar, oni se tukej gori usedejo, Micka, ti pak k meni ---
TULPENHEIM: Jest pak k Micki!
ANŽE ga odrine: Tukej bom jest sedel!
JAKA: Tukej Anže --- k Tulpenheimu: oní pak kje čez, gospod žlahtni --- k Monkofu: inu oní tukej zraven.
VSI sedé.
JAKA vino nalije, h Glažku: Midva ga bova narpred en glažek šterknila, kajne? --- Jest jim dober stojim, de je pravičen, zakaj ke sim ga sam iz Vipave perpelal ---
GLAŽEK: Lubiček, rad verjamem! Sprazne. Še en glažek, če smem prosit, de se roka ne bo tresla!
JAKA: Me veseli, de jim duší --- No, gospodje, na zdravle neveste!
TULPENHEIM: Iz srca rad ---
MONKOF: Z veseljam ---
JAKA: Vsi naenkrat, inu obena kápelca ne smej noter ostati!
GLAŽEK: Jest sim tudi zraven ---
JAKA inu VSI naenkrat: Na zravle Micke! Pijejo.
GLAŽEK: Še eno zdravico ---
JAKA: Žénenovo, kajne! Nalije. --- Jest bom ta pervi, potler pak ti drugi za mano --- Juhe! Na zravle Anžéta!
TULPENHEIM: Anžéta?
MONKOF: Anžéta?
GLAŽEK: Anžéta? Se groznu čudijo.
JAKA: Tok naj pijejo, no! --- Kaj jim ne duší?
ANŽE: Kaj jih morebiti glava boli?
TULPENHEIM: Bom vže --- bom vže --- Na strani. Meni ni dobru per tej reči.
MONKOF: Jest sim dones per kosilu preveč jedel. --- Na strani. De bi jest zunej bil!
GLAŽEK: Bi blo škoda, ke bi se preveč zgrelo- Tedej na zravle Anžéta! Pije.
JAKA: Gospod šribar, naj oní zdej ženitno pismo gori postavijo!
ANŽE: Inu le hitru! --- Ti gospodje bi vže radi damú šli. Vidiš, Micka, kok žalostnu gledajo! Pojdi jih malu potroštat!
MICKA: Kaj jim kaj fali? --- Naj bodo dobre vole --- dones, ke je moja obluba!
TULPENHEIM jezo nazaj derži: O, sej sim dobre vole --- prov dobre vole --- Zase. De bi te zlóde!
MONKOF: Kok je vže tema zunej! --- Meni se zdi, de bi se lohka obluba jutri naprej vzela. - -- Nam bi se znala kakšna nesreča pergoditi. --- Noč ima svojo moč.
TULPENHEIM: Prov imaš, bratec! Sej pak jutri zupet pridemo.
ANŽE: Nič naj se ne bojé; se jim bo vže damú svetilu ---
GLAŽEK k županu: Očka, bolši bi blo, ke bi se obluba podnevi naprej vzela; zakaj, lubiček, ponoči se nič kaj ne more pisat --- Per luči se enimu vse meša pred očmi. K Monkofu inu Tulpenheimu. Pijmo ga še vsaki en glažek inu potler se pak skusimo počasi- eden za drugim vun izsukat.
JAKA: Žlahtni gospodje, jest sim le en kmet, ampak za norca se ne pustim deržati, de bi vi še taki gospodje bili. --- Obluba mora še dones dokončana biti!
ANŽE: Za norca vam ne bomo! Oblubem, de ne! Gospod šribar, oní naj pišejo, al bodo kópani!
GLAŽEK: Kaj, jest kópan, jest? Zase. Tiho bodi, Glažek! S kméteškimi fanti ni varnu norce briti ---
JAKA: Anže, pameten bodi! Ti ne smeš te gospode režálit, zakaj so tvoje priče.
TULPENHEIM : Priče?
MONKOF: Priče?
GLAŽEK: Priče?
JAKA: Meni se zdi, ja --- sicer ne vejm jest, zakaj so mene objiskali. --- Tedej oni, gospod šribar, al niso zato prišli, de bodo ženitnu pismu za mojo hčer gori postavili?
GLAŽEK: Tjista je vže res ---
JAKA: Zakaj tedej óčejo odlašati?
GLAŽEK: Ne zamerite, očka; meni se zdi, de smo se malu zírali, kar ime žénenov am tiče.
ANŽE: Kaj, v mojim imeni ste se zírali? V mojim imeni?
GLAŽEK: Tok si ti tedej žénen inu ta prihodni zakonski mož Micken? --- Hm-hm -- - ut censeo stulti habemur.
TULPENHEIM na strani: Moja reč je per kraji!
MONKOF: Jest ne vejm, kaj bi dal, de bi tukej ne bil!
TULPENHEIM: Mene ne terpi več tukej!
GLAŽEK: Zdej šele zastopim! --- Hm-hm-hm --- Tukej bo bolši z županam potegnit. --- Vaše ime, oča župan?
JAKA: Jaka Zanétovec.
GLAŽEK piše: Inu žénenov ime?
ANŽE: Anže Hudoba.
GLAŽEK: To je enu groznu ime! --- K Jaku. Kaj mislite vaši hčeri dati?
JAKA: Ni taka reč! --- Vidite, to je sromačija na kmetih. --- Zdej jej dam devejt sto ranš gotovih inu zraven eniga vola, dve kravice inu štiri svinje. Po moji smerti je pak vse njé, célu moje premoženje ---
GLAŽEK: Inu kaj jej Anže Hudoba nazaj perpiše?
ANŽE: Drugih devejt sto. --- Kar bova vkup perdelala, bo pak obema slišalu --- kajne, Micka?
MICKA: To se vej, de ---
GLAŽEK: Anže Hudoba inu Micka Zanétovka se bosta narpervič tukej podpisata.
ANŽE: Jest ne znam pisat --- Micka, ti tudi ne.
GLAŽEK: Tok bom jest obeh imena zapisal, vidva bota križe zraven naredila.
Anže inu Micka križ naredita, Glažek jim roko pele
GLAŽEK: Zdej pak vi, oča ---
JAKA: Vže prov --- H Glažku. Meni ni treba roko pelat, jest sim vže bol navajen --- Naredi križ. Zdej pak priče --- K Tulpenheimu. Narpervič oní, gospod žlahtni! ---
TULPENHEIM: Jest? --- Zdej zdej --- De te vunder! Meni je roka zaspala --- - Prime za pero z jezo inu mo nič kaj od rok na gre.
MONKOF: Inu meni je kerč noter prišal ---
ŠTERNFELDOVKA: Toku je prov, moji gospodje! Oní k oblubam inu v svate hodijo, mene pak doma pusté od dolgiga časa konc vzeti ---
TULPENHEIM se sramuje: Gnádliva gospa! Se je toku permerilu --- jest sim mislil - -- jest ne vejm ---
MONKOF: Zdej bo pravi zlóde!
ŠTERNFELDOVKA: Oní se čudijo, Tulpenheim! Niso mislili, de bom za njimi prišla? --- Pak sej vedó, de brez njih ne morem živeti.
TULPENHEIM ves zmešan: Gnádliva gospa --- njih dobrota ---
MONKOF: Zdej inu nikoli več se ne bom v take zmešnave podal.
ŠTERNFELDOVKA: Naj bodo veseli, gospod Schönheim! Vid'ijo, kok je ta punčeka vesela. --- Pokaže na Anžéta. Njej žénen, kajne?
ANŽE: Ja, gospa žlahtna.
ŠTERNFELDOVKA: No, ste vže dokončali?
JAKA: Še ne, ta dva gospoda nočeta podpisat ---
ANŽE: Enimu je roka zaspala inu timu drugimu je kerč noter prišal.
ŠTERNFELDOVKA: Kaj se bodo branili? Naj se podpišejo, saj zavolo mene! --- Jih prosim ---
TULPENHEIM: Konc me bode od jeze inu od sramote --- Podpiše.
ŠTERNFELDOVKA: Inu oní, Monkopf?
MONKOF: Vže pišem --- Podpiše. Od togote ne vejm, kaj delam ---
ANŽE: Sej se je roka vunder še zadosti vdala ---
ŠTERNFELDOVKA: Zdej pak, moji gospodje, bodo za Mickeno dota kaj vkup zložili, kajne?
TULPENHEIM: Res je. --- Koker zašafajo, gnád- liva gospa --- Tukej imajo --- Mošno kje položi.
ŠTERNFELDOVKA: To je za nevesto. --- Vidiš, Micka, tole tebi ta gospod k doti perložé. --- Kaj pak oní, Monkof?
MONKOF: Še tega mi je mankalu! --- Tiho. To je hudič od ene žene! --- Tukej! --- Verže mošno kje.
ANŽE: Lepu zahvalim.
ŠTERNFELDOVKA k Micki: Jest ti morem tudi kaj dati --- Potegne en perstan iz persta doli inu gn njej dá. To je en zlati perstan. Vidiš, kok se sveti? K Tulpenheimu. Naj ga pogledajo, če je ta pravi!
TULPENHEIM: Moj perstan! --- Se na čelu udari.
MICKA: Jest ga bom vse moje dni v časti deržala.
ŠTERNFELDOVKA: Anže, še tebi eniga. --- No, moj lepi Schönheim! K Tulpenheimu. Vidijo, ta je raven taisti perstan, kateriga sim jest njim dala, kateri je njim mojo lubezen zažihral, na katerim je njim toku malu ležeče. Dá perstan Anžetu.
TULPEINHEIM: Oh!
ŠTERNFELDOVKA: Zdej se tudi še spodobi, de na zravle žénena inu neveste pijemo.
GLAŽEK: Na zravle žénena inu neveste! Pije.
TULPENHEIM: Na zravle! Pije inu glaž z jezo kje postavi.
MONKOF na strani: De bi krepal!
JAKA nalije: Gospa žlahtna, naj ne zamerijo, Bog jim daj dobro srečo! Anže, Micka, pijte vi tudi!
ANŽE, MICKA inu GLAŽEK: Na zravle njih, gospa žlahtna!
ŠTERNFELDOVKA: Lepu zahvalim. Lubi moji ludje, Bog vas obári! Zdej gremo damú, vidite, je vže poznu. --- Gospod Glažek, jutri se bomo vidili. Me zastopijo?
GLAŽEK zase: Jemenes, pozna me! --- Kaj bo?
ŠTERNFELDOVKA: Nikar naj se ne bojé! Mi bodo le tudi ženitnu pismu gori postavili --- z gospod Schönheimam. --- Pokaže, koker de bi se norca delala, na Tulpenheima. TULPENHEIM: Gnádliva gospa! Hoče na kolena pasti.
ŠTERNFELDOVKA: Saj ne bodo komedijo jegráli --- Naj se poberó! --- Midva sva nárazen!
TULPENHEIM: Ampak --- moj stric ---
ŠTERNFELDOVKA: Ima vse zvedit. --- Lohko noč, oča župan! Micka, lohko noč! Dobru se imejte! Kader bo poroka, mi bote pustili vedit, kajnei? Gredo
ANŽE, JAKA, MICKA jo spremijo: Če se smemo podstopit --- Naj srečnu damú pridejo! --- Bog jim lonaj! Bog jih obvari!
JAKA k Tulpenheimu inu Monkofu: Oní naj pak na županovo Micko nikoli ne pozabijo!
ANŽE: Inu na Anžéta!
VSI: Lohko noč! Lohko noč!
GLAŽEK teče k mizi inu eno flašo pod plajš skrije: Bi blo škoda, ke bi ena kápelca noter ostala --- Proč steče.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco