Nazaj k slovenskemu leposlovju

Ivan Sivec

KRUH PONOČI SPI

Prijatelju Rajmundu,
s katerim sva skupaj odkrila
prve resnice življenja
Mladost je ljubezen...
Ljubezen babice in dedka, mame in ata,
sester inbratovteriskrenih prijateljev.
Ljubezen lahko daje samo tisti, ki jo ima.
Z njo odhajaš v življenje
ali pa ostaneš sam...

KAZALO

Kruh ponoči spi
Moj mali zvonček
Kaj bom bil
Srečanje z materjo naravo
Strah na butarah
Moj najlepši golob
Naši zajčki nič ne govorijo
Na lov
V snežnem zametu
Tat v malinah
Veseljak Johan
Tretje življenje naše mačke
Denar - sveta vladar
Ikara iz Most
Umetniki so korak pred drugimi
Hribovska mornarica
Dvoboj med Mostami in Komendo
Počitnice na Pšati
Kamniške gospe
Planike nad prepadom
Kaditi prepovedano
Pomladanski sneg
Ljubezen v verzih
Strički iz radijske škatlice

KRUH PONOČI SPI

Kruh ponoči spi...

Tako je rekla mama, kadar sem jo pozno zvečer prosil za še eno malico. Kruh je moral ostati v miru zaprt v kuhinjski omari. Veliko ga je moralo biti še za naslednje dni. Pa čeprav bi mama rada vsakomur odrezala še tako veliko zagozdo... Tako mi je zmeraj odvrnil ata, kadar sem mu pred spanjem potožil, da mi kruli v želodcu. Kolikor ga je dala mama, je bila pravšnja mera. Kadar mame ni bilo zraven, je bil hlebec neranljiv, nedotakljiv, tako rekoč svet... Tako mi je dejala celo stara mama, moja največja zaveznica v najbolj zgodnjih letih. Kruh smo spoštovali kot svetinjo. Ko ga je mama položila spat v omaro, ga ni smel več nihče motiti...

"Mama, kdaj bomo spet imeli peko?" sem spraševal mamo skoraj vsak dan. Kadar je zakurila grmado v krušni peči, je bil praznik v hiši. Ne samo, da se je razgrela velika lončena peč, lepo je tudi zadišalo po smolnatem lesu in mehkem dimu po vsej domačiji. Ko je mama zamesila kruh, smo hodili po prstih po hiši, kot da bi se bali prebuditi vseh tistih sedem prijaznih škratov v pletenih peharjih. Ko je po peki vso hišo napolnil vonj svežega kruha, smo se počutili kakor grofje, ki nam nihče ne more več do živega.

"Danes pa bova pekla!" se mi je nekega spomladanskega dne nasmehnila mama. Začuden sem jo pogledal. Moke ni bilo pri hiši, ata se je šele odpravljal na furo, borovnic v tem času ni bilo. Na začetku poletja je šla naša družina velikokrat po borovnice, mama jih je v Kamniku na trgu prodala, potem pa je kupila moko in doma smo imeli peko. Večjega praznika v hiši ni bilo. Ko je na mizi zadišal svež kruh, je bil to naš praznik hrustljave skorje, naš praznik dišeče sredice, naš praznik domačega kruha.

"Kako pa bova pekla? Saj nimaš moke!" sem ji odvrnil. Zgodaj sem se hotel spoznati na vse, na peko pa najbolj. Ata se je moji zgodnji radovednosti rad smejal, češ: iz tebe pa še nekaj bo, čeprav si zrasel ob kislem krompirju. Tole o krompirju je bila čista resnica. Ko sem bil rojen, je šla iz hleva zadnja krava za obvezno oddajo. Tako za dojenčka ni bilo niti litra mleka. Zrastel sem ob kislem krompirju. Nasploh ob krompirju. Čeprav nas je bilo samo pet in čeprav je bila kmetija srednje velika, samo za zajtrk, za kosilo in za večerjo natepavali krompir. Krompir v oblicah, krompir v juhi, kisel krompir.

"Saj ne bo velika peka. Le v štedilniku bova pekla. Pavšičev kruh!" me je mama pobožala po razkuštranih laseh in me prijazno pogledala. Ne bo velika peka, peka pa vseeno bo. Kadar ni bilo moke pri hiši, smo si spekli kruh kar v pečici štedilnika.

"No, saj se tudi tam speče dober kruh..." sem ji moško odvrnil, čeprav sem imel tedaj komaj štiri leta. Za nas je bilo že to veliko razkošje, ko je mama poleti pripravila veliko lončeno skledo špehove solate. Pojedli smo jo kar zunaj na travi. Sedeli smo sredi vrta pred hišo, zajemali z velikimi žlicami topel krompir in mehko solato ter se ob tem pogovarjali same lepe stvari. Ko bo za kmeta boljše, ne bomo jedli več samo krompirja. Ko bomo otroci zrasli, bo špehova solata tudi čez imo. Ko bo pridelek z domačih njiv ostal doma, bomo celo tako bogati, da bomo imeli vsak dan svoj kruh.

"Jaz zdaj grem... Do poznega večera me ne bo nazaj... V hlevu opravi..." je naročal ata mami kakor navadno. Napregel je našega starega Fuksa in odšel na furo. Ata je rad odhajal k ljudem, pa tudi oni so ga imeli radi. Pa ne samo zato, ker jim ni znal računati. Z vsakim se je rad pogovoril, vsako stisko je globoko občutil, vsakemu je rad ustregel, kakorkoli je mogel. Mi - moja brata in jaz - smo vedeli samo to, da se bo ata vrnil z nekaj dinarji v žepu in nam bo šlo takoj laže. Zato ni bilo nobenemu težko opraviti tedaj v hlevu pri živini.

"No, zdaj si pa ti gospodar!" mi je rekla mama, ko je ata odropotal z našim težkim vozom po cesti navzdol."Moral mi boš pomagati... Vsaj pri peki kruha..."

Bratov tistega dne ni bilo doma. Oba sta bila starejša in sta že poskušala zaslužizi svojo skorjico kruha. Zato sem se doma z mamo počutil še toliko bolj odraslega.

Na dvorišču se je malo pred večerom pokazala gospa Pavšičeva. Čeprav je bila žena tovariša predsednika kloja, smo ji vedno pravili gospa. Po poklicu je bila šivilja, po značaju pa prijazna in nadvse zgovorna ženska. Z mamo sta se večkrat prav po žensko zaklepetali, čeprav je bila ona kot žena predsednika krajevnega ljudskega odbora visoko nad nami. Tovariš Pavšič je bil tisti, ki je moral izvajati tudi pobiranje obvezne oddaje. Bil je glavni na vasi, najvišja oblast. Pri svojem delu je bil dosleden in strog, a ga zato nismo gledali postrani. Težko umljivo strogost ljudske oblasti smo jemali kot bič močnejšega. Tiste, ki so morali prenašati odločbe med ljudi, smo povsem razumeli. V Pavšičevem primeru selo pomilovali, ko pa je bila gospa Pavšičeva tako dobrotljivo in prijazno bitje.

V rokah je nesla slamnat pehar, v njem pa je ždelo skrbno pokrito testo. Pri Pavšičevih so bili navadni stanovalci, živeli so v dveh podstrešnih sobicah pri nekem delavcu, zato sami niso imeli peči, štedilnik pa tudi slab. Kadar je bilo treba speči boljši kruh, ga je gospa Pavšičeva prinesla v našo pečico.

Vrednost kruha najbolj zgodnjih let sem občutil prav zaradi nje. Medtem ko smo mi brez posebne slabe volje tolkli na kmetiji dan za dnem krompir, je gospa Pavšičeva tako vzorno skrbela za svojega moža, da mu je velikokrat spekla svež kruh. V trgovini se kruh tedaj ni mogel kupiti. Ker so Pavšičevi hodili k nam tudi po jajca, kumare in krompir, je bilo samo po sebi umevno, da smo jim z veseljem pekli tudi kruh.

"Danes se mi pa tako mudi!" je rekla gospa Pavšičeva, ko je postavila pokrito testo na kuhinjsko mizo, mama pa ga je takoj odgrnila, stresla v naš pekač in porinila v pečico štedilnika. Sam sem navadno sedel na zapečku štedilnika. Počutil sem se kot kralj, ki ima pod seboj vso kuhinjo. Zviška sem opazoval tisto po seboj in bil trdno prepričan, da sem res glavni v hiši.

"Oh, saj vam ni treba čakati, gospa Pavšičeva," je rekla mama ženi predsednika krajevnega ljudskega odbora."Ga bova že midva spekla... Fant je že tako velik, da zna kruh dobro peči..." Obe sta pogledali proti meni: mama z ljubečim pogledom, gospa Pavšičeva pa nekoliko nejeverno.

"Samo da se ne bo zažgal..."

"Ne bo, ne bo... Bo fant previdno nalagal drva na ogenj... Čez dobre pol ure bo kruh pečen..."

"O, kako sem vam hvaaležna!" je plosknila z rokami gospa Pavšičeva in odhitela domov.

"Malenkost, malenkost..." ji je med vrati odgovarjala mama, prav tako vsa topeč se od prijaznosti. Ko je gospa Pavšičeva zaprla vrata za sabo, je mama še dejala: "Kako prijazno sosedo imamo!"

Prijaznost Pavšičevih nam je tu in tam res šla na roko. Čeprav smo morali oddati za obvezno oddajo prav toliko ko vsi drugi, je včasih od Pavšičeve vendarle priletela kakšna malenkost. Kilogram moke, nekaj žlic masti, nekaj ščepcev soli. Nekoč je gospa prinesla celo pol kilograma mesa. Za veliko noč. Dejala je, da je ne smemo izdati niti njenemu možu.

"No, res pazi, da ne bo kaj narobe!" mi je rekla mama z resnim obrazom."Ko malce pogori, pa dodaj polena!"

"Brez skrbi."

Splezal sem na zapeček nad štedilnikom in se v mislih predal samo kruhu v pečici. Zdaj je še čisto bel. V obraz je takšen kot dojenček, ko se rodi, ob vročini pa bo začel rasti. Iz minute v minuto bo večji in bolj rumen. Če bom pridno nalagal na ogenj, bo kmalu nastal iz bledoličnega testa zagorel odrasel fant. Uf, kako bo dober!

Hip zatem sem že skočil z zapečka. Kaj pa, če so polena v štedilniku že pogorela in je ogenj izgubil moč? Testo se v pečici lahko prehladi in umre. Brez toplote ne bo nastalo nič iz njega. Brž sem naložil nekaj dolgih polen v štedilnik.

"Že kaj raste?"

Odprl sem železna vratca pečice štedilnika in se zazrl v notranjost. Testo se še ni prebudilo. Komaj opazno se je vzdignilo samo ob straneh pekača. Za življenje potrebuje več toplote! Položil sem na ohenj še eno poleno.

"Ali ga zebe?"

Zbezal sem žerjavico prav do konca štedilnika, prav do pečice, da bi testo v pekaču objela čim večja vročina. Ko se je ogenj zajedel tudi v nova polena, sem se pomirjen vrnil na zapeček.

To bo ata vesel, ko se bo vrnil s fure. Čeprav je bilo dela na kmetiji čez glavo, je moral iti za zaslužkom, da bi mama lahko ob koncu tedna spekla kruh. Kako bo srečen, ko ga bo svež kruh pričakal na mizi kar sredi tedna... In kako bosta tega vesela brata, ko se zvečer vrneta z dela domov. Imeli bomo praznik novega kruha kar nocoj... Za vse to pa imam zasluge jaz, gospodar v atovi odsotnosti, prvi pek najboljšega kruha pod Alpami!

Ob tako velikih mislih sem začutil še večjo odgovornost. Kruh v pečici se mora zapeči enakomerno ob vseh straneh, ne sme biti ne preveč zapečen ne pramalo. Požrl sem slino in globoko v sebi začutil dobroto lepo zapečene rumene skorje. Mhm, kako dober kruh!

Spet sem skočil na tla, naložil še dve poleni, potem pa znova previdno odprl vratca pečice.

"Kako lepo se peče!" sem ugotovil z radostjo v srcu. Testo je začelo po vsej zgornji plasti lepo rumeneti. Bilo je videti kakor pšenica pred zorenjem. Tudi dišati je že začelo. Pred mojimi očmi je nastajala največja dobrota.

"Pazi, da ga ne prehladipš!" se je na lepem znašla mama za mojim hrbtom."Kar naprej ga ni treba motiti. Kruh potrebuje mir..."

Previdno sem zaprl vratca in se zlagal, da sem ga šele prvič pogledal. Sam pri sebi sem bil močno ponosen, da me je testo ubogalo in se začelo spreminjati v hrustljavo dobroto. Pri tem pa sem vse bolj pozabljal, da je testo Pavšičevo. Bolj ko se je spreminjalo v kruh, bolj se mi je zdelo, da je kruh naš, samo naš.

Ko sem naslednjič odprl pečico, je bila zgornja skorja že vsa zlato rumena. Videti je bila kakor jutranja zarja na obzorju. Prelila se je čez in čez in se vse bolj spreminjala v rumeni dan. Kar stresel sem se ob misli, kako prijeten občutek naredi takšna rumena skorjica v mojem požiravniku.

"Je že pečen?" je ponovno s skrbjo pogledala mama v kuhinjo.

"Kmalu bo."

"Zdaj ga pusti pri miru, ga bom že sama vzela iz pečice..."

Mama se je vrnila čez nekaj minut. Slovesno je stopila k pečici in s predpasnikom zagrabila vroči pekač. Ko ga je potegnila iz pečice, je zadišalo po vsej kuhinji kakor ob pravi peki. Vonj svežega vročega kruha se je dotaknil tudi mojih nosnic. Počutil sem se kakor v malih nebesih. Posebno ponosen pa sem bil, da je moja zasluga, da se je tako lepo zapekel. Mama je položila pekač na mizo in zgornjo rumeno skorjo poškropila z nekaj kapljicami mleka. Omamna toplota se je vzdignila iznad mize in se razširila vse do zapečka. Kot da bi vstalo sonce in me objelo z mehkimi zlatimi žarki.

"Malo naj še podremlje..." je rekla mama potem in odšla nazaj k živini. Vedno je pustila sveži kruh kakšne pol ure še na mizi, edinole špehovko ali štruklje smo lahko jedli takoj.

Stopil sem h kruhu in previdno odgrnil prtiček. To sem storil tako od daleč, kot da bi se bal, da bo kruh skočil iz pekača na tla. Da, nisem sanjal! V pekaču je res dremal sveže pečeni kruh. Skorja se je prelivala iz rumene barve v zlato, zlata pa je dobivala vse bolj nadzemeljski odtenek. Kakor vratca, ki vodijo v nebesa...

Kod ve, koliko časa sem stal ob kruhu in ga občudoval, pri tem pa požiral sline. Sam pri sebi sem se močno bojeval. Naj si odlomim kos zase ali naj počakam na mamo? Kruh je vedno delila samo mama. Tudi tega bo razdelila samo ona. Velik kos atu, dva velika kosa bratoma, velik kos meni kot najmlajšemu - da boš hitro rastel, kakor je vedno dejala mama - in še kos sebi. Ko se bodo naši zobje zajedli v rumeno skorjo in belo sredico, nam bodo vsem žarele oči. Tedaj bom ponosno pogledal po svoji družini in jim dal z očmi vedeti, da sem ta kruh spekel jaz. Da je tako rekoč moj kruh?

Na lepem je udarila strela z neba. Odprla so se vrata in pred mano je stala nenavadno velika gospa Pavšičeva. Do tedaj se mi je zdelo, da je majhna, drobcena ženska, zdaj pa je bila mahoma velika in neprijazna.

"No, si ga že spekel?!" je rekla z nenavadno osornim glasom.

"Sem!" sem pribil na kratko in pri tem stisnil ustnice ter pomembno vzdignil glavo.

"Prav lepo se je zapekel..." je stopila iz ozadja mama. Odkrila je prtiček do kraja in ponosno pokazala rumeno skorjo. Veljavno sem stal ob strani in pričakoval, da me bosta pohvalili. Pa se še zmenili nista zame.

"Bog vam povrni!" je rekla gospa Pavšičeva, povila kruh v prtiček in ga previdno stisnila pod pazduho.

Potem je meni nič tebi nič odšla...

Kaj pa je zdaj to?! Kruh je vendar moj, kruh je vendar naš! Mama, gospa Pavšičeva nam hoče ukradti kruh!

Rad bi bil od velike krivice, ki se je godila pred mojimi očmi, zakričal na ves glas, pa so mi besede obtičale v grlu. Gospe Pavšičeve pa tudi že ni bilo nikjer več...

Mama pa je kar stala in stala sredi kuhinje in ni rekla niti besedice.

Kakor brez glave sem se pognal sam za gospo Pavšičevo. Počutil sem se kot gospodar, ki si mora izbojevati nazaj našo po krivem izgubljeno dobrino.

"Kruh, dajte nam nazaj naš kruh!"

Gospa Pavšičeva se je naredila, ko da me ne sliši.

"Kruh ste nam ukradli!"

Za našim velikim lesenim podom sem jom v poltemi dohitel. Zagnal sem se v njeno krilo tako besen, da bi jo bil kmalu podrl.

"Počakajte! To je naš kruh!"

Mame ni bilo nikjer. Verjetno je tudi sama pričakovala, da bo gospa Pavšičeva vsaj meni odlomila krajec za uslugo, ker sem ji spekel tako dober kruh. Ker tega ni storila, se je mama raje prikrila v hiši. Meni pa je nesramnost gospe Pavšičeve segla prav do kosti.

"Naš kruh!"

Ker se je hotela gospa Pavšičeva narediti, kakor da se miška zaganja v slona, me je še bolj pogrelo. Skočil sem pred njo in ji z razprtimi rokami zaprl pot. Niti pedi ji ne pustim naprej. Tudi če me potepta v blato. Kruh je naš in ne bo nam ga ukradla!

Tedaj se je zgodil čudež. Gospa Pavšičeva je obstala in se v mraku zagledala v moje razkačene oči. Njeno mehko srce se je v trenutku odprlo. Spoznala je, da nam je res storila krivico. Posebno pa še meni, ki sem ji tako lepo spekel njeno testo.

Izpod pazduhe je vzela v prtiček zavito dobroto, prtiček previdno odvila, potem pa mi odlomila velik krajec.

"Na, ker si ga tako dobro spekel..."

Sredi večera je vame posvetilo sto sonc. Gospa Pavšičeva je bila tisti trenutek zame svetnica iz nebes. Na črnem nebu se je odprlo okno in sam Stvarnik mi je z roko gospe Pavšičeve podaril krajec kruha.

"Bog lonaj..." sem ves zmeden komajda spravil iz sebe, zagrabil krajec in stekel z njim kot največjim zakladom na svetu proti domu.

Mama me je rpičakala na pragu in me stisnila k sebi.

"Ti si pa res pravi gospodar... Znaš se potegniti za nas..." mi je rekla mehko in me pobožala po razkuštranih laseh.

Najraje bi se bil zavlekel nazaj na zapeček in pomlatil vso zagozdo kruha, a sem se le premagal. Moral sem pridobljeni kos kruha deliti z drugimi.

Ko so se vrnili ata in brata, je mama razrezala veliki krajec kruha na štiri dele in nam ga dala. Sama si od krajca ni vzela niti drobtine. Če je za koga lahko kaj odtrgala, je storila to pri sebi.

"Od kod pa kruh?" je bil začuden ata. Požvenketal je z dinarji, jih položil pred mamo na mizo in rekel: "Mislil sem, da boš pekla šele v soboto..."

Mama se je obrnila proti meni in ponosno dejala:

"On ga je priskrbel... Fantje so vse večji..."

"Ja, je res že velik, tale naš Ivanček!" je zadovoljno prikimal ata in me vzel v naročje."Poglej, poglej, saj si kar čez noč zrastel!"

Prelomil sem svoj košček kruha na pol in dal polovico mami. Kadar praznujemo, moramo praznovati vsi!

Objela me je s hvaležnim pogledom, tako milo in nežno, da so mi zapele vse strune v srcu.

"Vidiš, nocoj bomo kruh v omari lahko pustili spati..."

Od tistega časa naprej sem čisto drugače razumel mamine besede, ki so ji šle tako težko iz ust.

Kruh ponoči spi...

MOJ MALI ZVONČEK

Kadar sem šel v mladih letih v Komendo na pokopališče, sem šel zaradi stare mame. Umrla mi je, ko mi je bilo poltretje leto. Vse bolj pa se mi zdi, da ni umrla. Samo odšla je prek travnikov. Še vedno jo čakam, da se vrne. V tisti svoji dolgi sivi obleki, z naglavno ruto, zavezano globoko na čelo, v visokih kmečkih čevljih s črnimi vezalkami. Ko se zagledam v spomenik, kjer so izklesane njene letnice rojstva in smrti, se mi zdi, ko da bi zagledal pred seboj list popisanega papirja, na katerem piše ena sama velika beseda: LJUBEZEN.

Bila je še ena tistih slovenskih ženic, ki v življenju ne okusijo nič dobrega. Od rojstva do smrti je garala na kmetiji, se predajala delu od zore do mraka, izgorevala v skrbi za svoje otroke in kmetijo. Vidim jo, kako vneto pere ob potoku, kako se s srpom sklanja nad snopje, kako z burkljami poriva v peč lončeni lonec s kosilom. S svojim možem, mojim dedom, ki pa je umrl prej, preden sem jaz zgledal luč sveta, menda nista imela najbolj prisrčnih odnosov. Stara mama je garala noč in dan, ded pa je šel raje v gozd na lov. Stara mama je prala in čistila kar naprej, ded pa je posedal ob peči, njuhal tobak in pljuval mastne madeže po belih podnicah. Stara mama je rada imela otroke, ded pa je nad njimi menda samo godrnjal, češ da so le strošek za družino.

Moj ata se je svoje mame, moje dobre stare mame, vedno spominjal z najlepšimi besedami. Nič čudnega zato ni, da je tudi svoje vnuke sprejela z odprtim srcem. Ne vem, ali to povsem drži, toda meni se zdi, da je imela stara mama najrajši prav mene...

"O ti moj mali zvonček!" mi je vedno rekla, kadar sva ostala sama. Ker so bili vsi drugi starejši, imeli pa so dela čez glavo, sva bila s staro mamo prav v njenih zadnjih letih največ skupaj. Ona je šla proti koncu svoje poti, jaz sem se šele postavljal na noge. Ona je hotela z ljubeznijo končati svoje zemeljsko bivanje, sam sem šele iskal korake do prvih spoznanj. Ona je že vse v življenju oddala drugi, sam sem hrepenel dobiti od drugih čimveč.

Stara mama je bila zagotovo ustvarjena posebej zame. Bog ji je samo zato namenil še tistih nekaj let, da bi lahko naučila mene hoditi, da bi me lahko vodila po vrtu sem ter tja, da bi mi lahko pokazala lepi beli svet. Mama je imela preveč dela na kmetiji, stara mama pa se je lahko povsem posvetila najmlajšemu v družini.

Bolj ko premišljujem o stari mami, bolj se mi dozdeva, da jo vidim v pravi luči. Veliko drugega iz zgodnjih let sem pozabil, dobro pa se spomnim njenega odhoda. V sebi je imela previlko ljubezni, da bi jo lahko pozabil, čeprav sem imel komaj dobri dve leti. Samo ljubezen se lahko zareže tako globoko v spomin.

Stara mama je odšla v bistvu trikrat.

Prvič se je ubila, ampak ne povsem zares. Ob dolgih zimskih večerih smo veliko časa prebili za pečjo. Bile so precej hude zime, navadno je ležalo vsaj pol metra snega vse od božiča do velike noči. Najhujši mraz pa je bil januarja. Zato smo prosinec večidel preživeli zapečjo. Mama je šivala, ata je bral mohorske knjige, stara mama pa je grela svoje stare kosti na temenu peči. nekega popoldneva je je na lepem zmanjkalo. Na toplem temenu peči je kakor stara mačka zadremuckala, v spanju se je obrnila na drugo stran in - hop! - odletela s temena navzdol. Mahoma je ni bilo več. Samo zaropotalo je spodaj na klopi ob peči, njeno telo pa je negibno obmirovalo. Vsi smo s strahom pogledali čez rob peči. Si je stara mama naredila kaj hudega? Če je priletela z glavo na rob klopi, se je lahko močno poškodovala.

V hiši, kakor pravimo dnevni sobi s pečjo, je nastala mučna tišina. Le velika stenska ura na storže je presunljivo tiktakala, kakor da bi odmerjala zadnje sekunde moji stari mami.

Na srečo ni bilo tako hudo. Stara mama se je čez nekaj trenutkov ovedela, počasi prestavila svoje okorele noge na tla, stresla z glavo, ko da ne bi mogla verjeti sama sebi, ter rekla:

"No, zdaj sem se pa ubila!"

Pa ji ni bilo prav nič. Ni se ubila, le na hitro se je zbudila. Ata ji je potem svetoval, naj raje leži zadaj za temenom peči, kajti človek v letih, je dejal, nikoli ne ve, kdaj zadremlje.

Drugič je odšla s tega sveta, ko je padla v bunker za vasjo. Po vojni je bilo povsod veliko odkritih bunkerjev. Jame so zevale vsakih nekaj sto metrov. Posebno v gozdu ai moral biti previden. Stara mama me je rada jemala s seboj na sprehode. Njena velika skrb je tudi bila, da je nosila z zelenjavnega vrtička domov vse potrebno za kuho. Bila je blaga duša, rada je imela naravo, zato ji je bilo prav tako v veliko zadoščenje, da smo imeli po njeni zaslugi na mizi vedno šopek travniških, poljskih in gozdnih cvetlic. Pozimi je bila hiša prav zato veliko bolj mrtva. Oživljati jo je bilo treba s pripovedovanjem, že zgodaj spomladi pa sva s staro mamo prinesla prve mačice in zvončke.

Bilo je pred pustom, ko sva imela dvojno nalogo: izkopati bi morala nekaj korenin hrena, sama pa sva se odločila iti še po mačice. Prve so se pokazale zmeraj v Senožetih. Stara mama me je zagrabila za roko in hajdi v Senožeti. Ob strugi, kjer je bilo polno vode samo ob deževju, so zrasle mačice še ob snegu. Prav ob tisti jelševi meji pa je bil tudi globok vojaški bunker.

Stara mama je hodila od veje do veje, jih pripogibala k tlom in lomila drobne končne vejice z mačicami. Te je dajala meni, jaz pa sem stal ob robu in stiskal mačice v rokah v velik šopek. Na lepem se je zgodila nesreča. Stare mame je preprosto zmanjkalo z zemeljske površine. Sama je bila pozneje prepričana, da jo je hotel vzeti k sebi sam ta spodnji. Zanjo je bil tudi ta rogati, ta kosmati, ta grdi.

Ko sem ugotovil, da stare mame na lepem ni več, sem planil v jok. Le kaj se je zgodilo?! Na srečo je kmalu začelo iz jame prihajati glasno žebranje:

"O, Marija Pomagavka, pomagaj mi zdaj in ob moji zadnji uri, amen!"

Stara mama je molila tako srčno in tako na glas, ko da bi bili tam zadaj za nebeškimi vrati vsi do kraja naglušni.

Presrečen sem ugotovil, da stara mama ni odšla daleč stran. Nenavadno je le bilo, da je šla tako globoko v zemljo. Obrisal sem si solze in stekel domov. S kričanjem in vpitjem sem ves razburjen prihitel pred ata:

"Stara mama ... je šla v nebesa... v jelševi meji!" Zmeraj mi je pravila, da bo zdaj zdaj odšla, prav nič pa ni pri tem prikrivala, da resno računa na nebesa.

Ata jo je šel rešit z lestvijo. Nič kaj pretirano ga ni bila vesela. Celo razjezila se je nanj.

"Kaj pa hodiš pome! Že tako je čas, da grem... Sem mislila, da že trkam pri svetem Petru na njegova zlata vrata..." Potem se je zdrznila, se zagledala v moj prestrašeni obraz in me milo pogledala: "No, pa je kar prav, da sem še tu... Zaradi mojega malega zvončka..."

V meni se je razlil blažen občutek, da stara mama noče oditi v nebesa samo zaradi mene.

Tretjič je odšla zares. Ni dolgo odhajala. Nekega večera je rekla:

"Nocoj bom umrla."

In je to tudi v resnici storila. Na sam atov rojstni dan. Čeprav sem imel komaj dve leti in pol, se me poklicali k njeni postelji. Še danes vidim njeno koščeno roko, iz katere so izstopale modre žile. Počasi jo je stegnila proti mojim razkuštranim lasem in se jih nežno dotaknila.

Njene zadnje besede so bile:

"Bodi priden, moj mali zvonček!"

Potem je zaspala. Močno sem bil začuden, da se zjutraj ni hotela zbuditi. Celo več. V hišo so postavili veliko posteljo, nanosili so veliko sveč in cvetja, staro mamo pa položili pod našo veliko Marijino sliko. Zvečer so jo prišli gledat tudi ljudje z vasi. Ležala je sredi tiste visoke postelje, vsa oddana s cvetjem in svečami, roke so ji oklepale črn križec, govoriti pa ni hotela nič več. Niti z mano ne. Začuden sem sedel ob peči v pleteni košari in čakal, da se bo naspala. Pričakoval sem, da se bo zdaj zdaj vzdignila s postelje sredi hiše in da mi bo rekla:

"No, saj še ne bom odšla... Spet samo zaradi tebe... Daj mi roko, greva na sprehod!"

Njene ustnice pa so ostale negibne, njeno telo je ležalo mirno kakor še nikoli, njene roke niso kazale nobene potrebe, da bi se razklenile.

Hudo sem bil razočaran nad njo.

Po pogrebu mi je že prvi dan postalo strašansko dolgčas. Iskal sem jo za pečjo. Ni je bilo. Šel sem gledat za njo na vrt. Nikjer je nisem našel. Stopil sem vse do zelenjavnega vrta. Tudi tam se ni hotela prikazati.

"Stare mame ni več... Položili so jo v jamo..." so mi govorili s sočutjem najbližji.

Sklenil sem zadevo vzeti v svoje roke. Če so jo položili v jamo, pomeni samo, da je v njej, da je šla v nebesa v jelševi meji. Se pravi, da ni res, da je ni več. Vzel sem naš veliki slamnati mesarski cekar in ročno odšel z njim po svojo staro mamo v jamo v Senožeti.

Na ves glas sem jo poklical:

"Kje pa si, stara mama? Oglasi se! Prišel sem pote, da te v cekarju odnesem domov..."

Stara mama pa se ni oglasila. Bil sem razočaran v dno duše.

"Saj vem, da si v nebesih... Brž pridi ven!"

Stara mama se mi je morda hudomušno smehljala izza oblakov, pokazati pa se ni hotela več.

Ob jami sem jo čakal vse do trde noči. Z mrakom so me začeli iskati. Na srečo se je ata spomnil, da sem nekaj omenjal, da bom šel po staro mamo v jamo.

"Ni, ni... Stare mame ni..." sem odkimaval razočarano, po licih pa so mi tekle debele solze.

Ata me je posadil štuporamo. Bolj ko mi je pravil, da so staro mamo položili v drugo jamo, v posvečeno zemljo, na božji njivi, manj sem mu verjel. Stara mama ne bi mogla kar tako oditi nekam drugam. Samo pretentati so me hoteli, ker sem bil tako navezan nanjo.

Dobro vem, da stara mama v resnici ni nikdar umrla. Res je samo odšla prek Senožeti. Nekoč se bo vrnila. Na uho povedano: zdi se mi, da se včasih tudi vrne, le pokazati se noče. In kadar se zazrem v njene življenjske letnice na spomeniku, se mi zdi, ko da sta se tisti njeni zadnji dve leti in pol kakor kaplje ljubezni prelili v moji zgodnji dve leti in pol. Zato stara mama ne bo nikdar umrla. Stare mame ne umirajo, stare mame samo odhajajo in se vračajo.

Če pa je predolgo ni k meni, vzamem v roke veliki slamnati cekar in grem spet ponjo...

KAJ BOM BIL

Šele ko pozneje prelistavaš knjigo svojega živlejnja nazaj, se ti odpirajo oči, kako pomembno je, koga srečuješ v življenju, s kom imaš opraviti in kdo je tisti, ki hodi pred teboj. Šola življenja je pomembnejša od vsake fakultete. Vanjo pa vstopaš prav preko navadne obvezne šole.

V prvi razred sem šel naravnost s kuhinjskega zapečka. Ata me je pozimi še veselo pestoval in me nosil po kuhinji gor in dol, sam pa sem mu v zahvalo prepeval dan za dnem:

"Sem Ribničan Urban, po celem svetu znan..."

Med nama je obstajal nenapisan dogovor, da me bo nosil v naročju samo tedaj, ko mu bom prepeval našo najljubšo pesem.

"Ampak pestoval te bom samo še do zime... Potem te bom raje naučil vseh petindvajset "puhštabov", da ne boš v šoli gledal ko teliček v nova vrata..."

Črk se nisem bal, saj sta jih oba brata dobro obvladovala. Pomeni, da ne morejo biti prehude zanke. Prijetno pa se mi je le zdelo, da bom še celo leto doma.

Toda nenadoma so mi miške snedle pisma. Tista pisma, v katerih črno na belem piše, da otroci pred sedmim letom ne smejo v šolo. Za to so krivi učitelji, ki so kar naprej prihajali v našo hišo. Ata je imel v tistem času sedemnajst različnih funkcij, zato ni bilo nič čudnega, da so si v naši kuhinji kar naprej podajali kljuko različni predsedniki, tajniki in blagajniki.

"V šolo naj gre!" je rekla učiteljica Fakinova, ko sem se kar naprej vtikal v pogovore starejših."Tam ga bodo že umirili."

Prav nič ni pomagalo, da sem tri dni molčal ko grob. Kar sami, brez moje in mojih staršev vednosti, so me vpisali v prvi razred, z dobrimi šestimi leti.

"Šlek, šlek!" sta se mi smejala brata Ciril in Andrej."Zdaj boš pel drugačne pesmi."

Prve dneve se mi je zdelo, kot da so me porinili v deročo vodo, rekoč: Plavaj, drugače boš utonil! Na srečo je bila tovarišica Jezerškova, naša tovarišica, tako široka in blagodejna duša, da smo se v trenutku vsi zaljubili vanjo. Midva z mojim sosedom in najboljšim prijateljem Rajmundom že prvega dne. Peljali so nas na prigrizek v zadružni dom, tam sva popila tri litre malinovca in pojedla vsak po pet kremnih rezin. Tovarišica naju je ob tej vnetosti dala za zgled vsem drugim, češ kako sva korajžna. Ona pa je psotala takoj najin veliki zgled.

S prvim korakom v šolo sva se počutila tudi povsem odrasla. Pri odraslem človeku pa se takoj zastavi vprašanje, kaj bo delal v življenju.

"Le kaj bom bil?" se je vsak zase v otroškem jeziku spraševal na glas vsak dan po desetkrat.

"Jaz bom tovarišica Jezerškova!" sem sam ugotovil tretji dan velikega šolanja.

"Jaz tudi!" je pribil prijatelj Rajmund.

Tovarišica Jezerškova nas je znala tako spretno speljati v svet črk in številk, da še sami nismo vedeli, kdaj so začele plesati po naših zvezkih. Prvi dan smo delali dolge počezne črte, drugi dan navpične, tretjega dne pa sem znal že sam napisati črko I. In še brez atove pomoči.

"No, če te ne bo treba učiti "puhštabov", te bom pa za protiuslugo pestoval. Samo če mi boš pel Urbana..."

Tako me je ata na jesen še vedno nosil po kuhinji gor in dol, sam pa sem mu veselo prepeval Ribničana Urbana. Črke pa so kar same skakale po papirju.

Huje je bilo s številkami. Vse po vrsti so se mi zdele čudno zavite, gromozansko skrivenčene, nevarno prelomljene. Pri črki je bilo vse veliko bolj preprosto. Rekel si I in si napisal samo en znak. Pri številki pa si rekel ENA, napisati pa si moral prelomljen I ali I s polovico strehe, ali furmanski bič, kakor je rekla tovarišica Jezerškova.

Najhujše je bilo, da nisem poznal niti na uro. Tam so bile številke še trikrat bolj čudno zavite. Čeprav sem jih po cele dneve opazoval na kuhinjski in hišni uri, se mi ni in ni hotelo posvetiti, kako je z njimi. Povrhu sta se po teh številkah sprehajala še dva kazalca, ki sta imela vsak po svoje prav. Ko sem spraševal brata, kako naj bi se vse tole s številčnice prebralo, sta se mi smejala in soglasno ugotovila:

"Že vidiva, da računar ne boš nikoli..."

Tole s številkami in z uro se mi je močno zataknilo že v prvih dneh pouka. Naneslo je, da so morali vsi na delo od doma, tako moji kakor Rajmundovi, v šolo pa sva hodila popoldne in tako sva morala biti dopoldne sama doma. Sama bi morala ob pravi uri tudi od doma.

"Saj jaz poznam na uro!" se je postavil Rajmund, ki je bil dobrih devet mesecev starejši od mene in zato tudi precej pametnejši.

Vse bi še šlo, če bi hodila v šolo v MOste. Pa je bilo tako čudno urejeno, da sva hodila iz Most v prvi in drugi razred v Komendo, skoraj tri kilometre skozi gozd in čez travnike. V višje razrede pa so vsi hodili v Moste. Povrhu sva v Komendo hodila še k verouku, ki sva ga imela uro pred popoldanskim poukom. To je pomenilo, da bi morala biti v Komendi točno opoldne.

Mama se je tistega jesenskega dne posebno izkazala. Ob odhodu na delo mi je dala kuhat v lonec na štedilnik pravo razkošje: pol domače klobase. Da ne bi bil brez kosila. Namenil sem se, da bom prej pri prijatelju naredil nalogo, nato bom šel domov jest, potem pa bova skupaj šla k verouku in v šolo.

Iz nahrbtnika - bil je star vojaški nahrbtnik, komaj še vreden tega imena - sem pri Rajmundovih potegnil zvezke in začela sva veselo pisati številko tri. To je tista številka, ki ima dva trebuha. Spominjala naju je na debelo Mico z vasi. Pisanje številke tri nama je šlo kar dobro od rok. Edinole tu in tam se je trojka obrnila na drugo stran. Nekaj se jih je prevrnilo na tla, kot bi bile pijane, nekaj pa se jih je nevarno zazibalo iz zvezka. Ker do sebe vendarle nisva bila prezahtevna, sva bila s trojakmi v vseh položajih nadvse zadovoljna.

Ker se mi je zdelo, da sva se s temi presnetimi trebušnicami veliko zamudila, sem prosil Rajmunda, naj gre pogledat v sosednjo sobo, koliko je še do dvanajstih. Hotel sem se na lep način izvleči, da mi ne bo treba priznati, da ne poznam na uro.

Rajmund se je vrnil bled ko stena.

"Poldne! Ura je točno poldne!"

Ali je mogoče? Nalogo sva pisala več ko tri ure. Tele trojke so pa res čisto vražje...

"Zamudila bova!" sva zavpila vsa zaprepadena, zmetala zvezke in svinčnike v nahrbtnika in kakor nora zdivjala do naše hiše. Iz lonca sem potegnil še vročo klobaso in jo vrgel v žepek ob strani nahrbtnika. Potem sva jo ko dve furiji potegnila preko travnikov in skoz gozd k verouku in pouku.

Če zamudiva nekaj minut pri verouku, nama župnik ne bo štel v zlo. Gospod Demšar je bil dobrega srca in je imel rad vse ljudi. Tudi zamudnike. Glavno je, da ne bova razočarala tovarišice Jezerškove...

Vsa premočena sva prihitela do cerkve. Toda - o groza! Vrata, ki so držala v zakristijo in v veroučni prostor, so bila že zaprta.

"Čudno! Ali verouk sploh je? Morda je župnik zbolel..."

Pokljukala sva tudi na cerkvena vrata. Nič. Vse je bilo zaklenjeno, nikjer žive duše.

"Župnik zamuja..." sva ugotovila."Lepo, glavno je, da midva nisva zamudila..."

Malce je bilo čudno, saj sva potrebovala do Komende zagotovo najmanj četrt ure.

"Morda pa je bila vaša ura za nekaj minut naprej..."

Poldne nisva slišala zvoniti, ampak je že moralo biti tako. Sklenila sva pojužinati. Iz nahrbtnika sem privlekel mastno klobaso in jo prijateljsko prelomil na pol. Kruh sem na žalost pozabil doma, a nama je vseeno teknila. Bila je redek gost v obeh hišah.

Bil je svetel in bleščav dan, še pravi poletni lepotec, ki niti najmanj ne gleda proti jeseni. Zobala sva klobaso, se predajala toplom sončnim žarkom in močno uživala ob tem, da sva prišla prva k verouku. Celo župnik je zamudil...

Naenkrat je udarilo v zvoniku uro. Poskočila sva kakor naviti peresi in na ves glas štela.

"Ena... dve... tri... štiri... pet... šest... sedem... osem... de-

vet..."

Šteti sva znala na srečo že do dvanajst. Udarilo pa je le devetkrat. Nezaslišano!

"S tole komendsko uro pa nekaj ni v redu!" sva se oba zakrohotala na ves glas.

Komenčani so Moščanom očitali, da se nam vrabci vozijo po urnih kazalcih na zvoniku, očitno pa je bila zadeva prav obratna.

Tako na glas sva se smejala, da bi bila kmalu popokala od smeha. Smeh se je slišal prav do župnišča. Ko so se odprla težka vrata, sva se vendarle zdrznila in utihnila. Izstopil je naš župnik Demšar.

"No, zdaj pa le bo verouk!" sva se spogledala.

Prišel je naravnost do naju in se nama prijazno nasmehnil:

"To sta pa kot prava martinčka na jesenskem soncu..." Poskočila sva na noge in mu hotela slediti v zakristijo."Kam pa?" naju je ustavil."Ura je šele devet."

Presenečeno so nama zastale noge. Kako, tudi župnik ne ve, kakšno uro imajo v Komendi... Ko je župnik Demšar videl, kako začudeno ga gledava, naju je popeljal toliko daleč proč od zvonika, da sva videla na uro na vrhu.

"Kar poglejta! Mali kazalec kaže ure, veliki pa minute. Mali je zdajle na devet, veliki pa na dvanajst. Pomeni, da je bila ura pravkar devet..."

"Kako: ali ni glavni veliki kazalec?" ni mogel razumeti Rajmund.

"Zmeraj je večji pomembnejši," sem mu pritegnil tudi sam, v mislih pa sem imel svoja starejša brata.

"Ne, ne, pri uri ni tako..."

Gospodu župniku sva verjela na prvo besedo. Pomota je bila očitna. Ura je bila v resnici šele devet! Rajmund je zamenjal veliki in mali kazalec med seboj, njihova ura pa je morala biti tako in tako precej minut naprej.

Kaj pa zdaj?

"Sta že slišala za našega velikega rojaka Petra Pavla Glavarja?" naju je vprašal župnik.

Debelo sva pogledala.

"O, to je bil velik Slovenec!" se je takoj razvnel župnik Demšar."Stopimo v cerkev, vama bom pokazal krstni kamen, kjer je on krščeval otroke v osemnajstem stoletju." In smo šli v cerkev."Tu je krščeval, s tele prižnice pa je povedal svoje najboljše pridige. Iz vse tedanje Kranjske so hodili verniki v Komendo. Tamle pod oltarjem pa ležijo svete kosti Kristusovega učenca sv. Urbana, mučenika iz prve krščanske dobe. Prav Glavarjeva zasluga je, da ga je pripeljal v Komendo. Sto devetindevetdeset uslišanj se je zgodilo v Komendi za časa Glavarja ob tem svetniku. No, Glavar je napisal tudi veliko slovenskih spisov. Prvi strokovni spis o čebelah v slovenščini. In debelo knjigo o vseh faranih. In več potopisov. Pa tudi učbenika za verouk, za otroke in za odrasle... V osemnajstem stoletju in vse v slovenščini."

Strmela sva v gospoda župnika in se čudila, da bi lahko živel v Komendi tako velik mož.

"No, ker imata dovolj časa, vama bom pokazal še Glavarjevo knjižnico..."

Šli smo po klancu navzdol in se ustavili v veliki hiši, kjer je prebival cerkovnik. Na vrhu mogočne stavbe je bila prava starinska knjižnica s stoterimi knjigami, pa tudi velike starinske slike neznanih mož, stara pisalna miza in čudne omare.

"Vse to je Glavarjevo. To je beneficijska hiša, ki jo je Glavar postavil za tretjega duhovnika. V knjižnici je imel skoraj dva tisoč različnih knjig. V tej stavbi je bila tudi prva prava šola na podeželju za nadarjene dečke... O, pa tudi cerkev je psotavil! V čast svoji materi. V Tunjicah. Iz njegove zapuščine pa je bila tamle čez cesto postavljena prva bolnišnica za revne ljudi na Kranjskem. Glavar je osebno zahteval, da zdravnik zna tudi slovenski jezik..."

Takrat še nisva kaj dosti razumela, začutila pa sva, da se je v Komendi v preteklosti dogajalo nekaj velikega. S pridržanim dihom sva občudovala debele starinske knjige, si ogledovala od blizu Glavarjevo gosje pero in tintnik, strmela v široke obraze na slikah.

"No, zdaj pa le pojdita ven na sonce... Sam imam do dvanajstih še veliko dela tu..."

Brž ko sva prestopila prag, sva se spogledala in si rekla:

"Že vem, kaj bom bil, ko bom velik! Jaz bom Peter Pavel Glavar..."

"Jaz bom tudi Glavar..."

"Če pa ne bom Glavar, bom zagotovo župnik Demšar..." sem bil prepričan sam.

"Tudi jaz bom župnik Demšar!" ni hotel biti slabši Rajmund. Oba sva bila o tem trdno prepričana.

Kolovratila sva sem ter tja in se dolgočasila. Veliki kazalec se je medtem komajda pripeljal do najnižjega položaja. Le kam bi se dela...

Po mastnem kosilu bi se prileglo kakšno jabolko. Če jih veliko leži na tleh, ni greh, če katero pobereš. Splazila sva se čez plot in si sama poiskala poobedek.

"Hej, vidva! Kaj pa delata na mojem vrtu!"

Ustavil naju je dobrodušen možak, ki je stopil izza čebelnjaka. Bilo je prepozno, da bi mu ušla.

"Kar poberita jih, kolikor vama srce poželi... Lahko pa mi tudi pomagata pobirati... Vama bom dal še za s seboj..."

Hitro smo bili dogovorjeni. Lepše je bilo, da bi si z delom pregnala dolgčas. Dobila sva dva velika koša, ki sva ju morala napolniti.

"Potem pa vaju pogostim z nečim posebnim... Glavo stavim, da česa takega še nista jedla..."

Delo nama je šlo dobro od rok. Koša sta bila v dobre pol ure polna. Možakar pa je tudi držal besedo. Povabil naju je v čebelnjak, debeli zagozdi kruha pa nama je namazal s sladkim medom.

"To je delo mojih pridnih čebelic," se nama je smehljal, ko sva se basala s čudovitim posladkom. Medu do tedaj še nisem okusil."Vesta: vsaka muha ne da kruha. Tale zlata muha, ki jo je v Komendi in po vsej Kranjski razširil Peter Pavel Glavar, pa ga da... Za vse v hiši in še za druge... V Glavarjevem času so rekli: Po bučelah se vižej... Če si priden kakor čebela, potem ti sladkega medu nikoli ne manjka..."

Po malici nama je pokazala še brenčeče panje, povedal veliko zanimivega o čebelji materi matici, razgovoril pa se je tudi o rojenju čebel.

"Zdaj vem, kaj bom bil!" sem dejal Rajmundu.

"Čebelarja bova, kaj pa drugega!"

Naključje je naneslo, da sva tistega dolgega dopoldneva še enkrat zamenjala poklic. Ko sva se obešala po plotu ob vrtu, naju je prestregla tovarišica iz drugega razreda. Imela je dve majhni hčerki, ki ju je jemala kar v razred, ker otroškega varstva tedaj še ni bilo, drugih sorodnikov pa ni imela ob sebi.

"Joj, kakor naročena sta tukaj! Zjutraj smo zaležali, pa nisem utegnila svojima punčkama skuhati zajtrka... Ali bi hotela vidva priskočiti na pomoč?"

Težave z uro sva dobro razumela, zato smo se na hitro zmenili, da Rajmund prevzame varstvo obeh deklic, jaz pa jima grem v učiteljičino stanovanje skuhat mleko za zajtrk.

Rajmund se je tako v trenutku spremenil v otroško varuško, jaz pa v kuharja. Edina smola je bila v tem, da nisem še nikdar ničesar kuhal na električnem štedilniku. Tovarišica iz drugega razreda mi je postavila mleko na štedilnik, nato pa odhitela nazaj v razred.

"Pazi, da ti mleko ne prekipi! Pravočasno ga izklopi, potem pa ga nalij punčkama v skodelice."

Prižgal sem štedilnik na polovično stopnjo in čakal. Pet minut je minilo, mleko pa se ni niti premaknilo. Čakam še pet minut, nič. Čakam petnajst minut, niti smetane ni naredilo na vrhu. Čakam še pet minut in poskusim s prstom, ali se je vsaj kaj pogrelo, pa je bilo komajda mlačno. Posumil sem, da ni pravo mleko. Ali pa je štedilnik pokvarjen. Čakam naprej. Kot da bi bil omleko zakleto! Spet pomočim prst vanj. Bilo je prav tako mlačno kakor prej.

Čakam celo večnost - nič!

Miniti je morala cela ura, ko se je znašla v kuhinji tovarišica iz drugega razreda.

"Še ni zavrelo?" je bila začudena z menoj vred."Čakaj, saj imaš samo na polovički!" Obrnila je gumb na štedilniku na celo tretjo stopnjo. Mleko je v nekaj trenutkih prihitelo prav do roba lonca. Čudež, pravi čudež!

"Nisi še nikdar kuhal na električnem štedilniku, kaj?" se mi je smehljala tovarišica kakor kakšna čarodejka.

"Nisem."

"No, glavno je, da sta mi zamotila punčki... Najlepša hvala! Drugo leto pa se vidimo, kajne?"

"Nimaš pojma, kako prijetni deklici sta!" je bil prijatelj navdušen nad punčkama."In kako dobro znata igrati špano! Jaz bom bil, ko bom velik, varuška..."

"Jaz pa... kuhar... Na električnem štedilniku... Zdaj dobro vem, kako se kuha na njem!"

Počasi počasi sta se kazalca le premaknila drug k drugemu, in ko sta se združila, je v zvoniku udarilo dvanajst, nato pa zazvonilo poldne. Tedaj je prišel tudi gospod župnik in nam odklenil vrata v veroučni prostor.

"Vseeno je, kaj bova," mi je šepnbil Rajmund na uho med veroukom."Glavno je, da zdaj poznava na uro..."

Res sva od tistega dne naprej brezhibno ločila mali in veliki kazalec, upoštevala pa sva tudi, da je glavni pri vsej stvari mali. Bilo je smešno, ampak odrasli so včasih čudni.

Tudi pozneje sem rad srečeval ljudi. Nikomur se nisem nikoli ognil. Vsako srečanje človeka po svoje obogati. Ko sem stopal v življenje, sem bil vsako uro nekaj drugega. Tako sem izbiral stezo, ki mi je bila najbližja. Iz vsakega srečanja se vsakdo vrača k sebi drugačen, spremenjen, obogaten z novimi spoznanji. Le tako si vedno bolj podoben tistemu, kar v resnici si...

SREČANJE Z MATERJO NARAVO

Naravo sem si do tedaj predstavljal kot veliko dobrohotno mater, ki pokriva pod seboj svoje občestvo z orjaškim zelenim plaščem. Spomladi se pod tem plaščem skrivajo pisane cvetlice. Ko postane toplejše, mati narava odgrne ta plašč in pomaga vsem rožam sveta, da zacvetijo. Poleti mati narava plašč odvrže, pod njenim skrbnim očesom pa začenjajo cvetovi delati plodove. Na pomoč pokliče tudi veliko rumeno sonce, da vdihne vsakemu cvetu zrelo življenje. Jeseni želi mati narava vse občestvo pod seboj obdarovati. Sklanja se k zemlji in iz svojega naročja nasipava ljudem v koše in na vozove bogate plodove. Tistim, ki so jo imeli radi, podari več, tistim, ki se niso menili zanjo, da nekoliko manj. Nikogar pa ne prezre. Mati narava je dobrodušna ženica, ki ima rada vse pod seboj. Nikomur se noče zameriti, nikomur noče storiti nič žalega, nikogar noče pustiti na cedilu. Tudi pozimi varuje svoje podložnike. Takrat obeleč debelejši plašč, podenj pa skrije vsa pisana polja in travnike, vse velike gozdove in planine, vse male vasi in obširna mesta. Mati narava je pozimi varuhinja vsega sveta. Živo in neživo sama od sebe brani pred mrazom in koncem.

Bil sem zelo vesel, da nas mati narava ni pozabila tudi tiste pomladi. Kakor po navadi je najprej prebudila prve znanilce pomladi - zvončke za našo vasjo. Nekaj jih je bilo tako pogumnih, da so pokukali iz zemlje še pred prihodom gospodične Vesne. Ker sem imel zvončke zmeraj rad, sem jih na pomlad vedno nosil domov.

Tiste pomladi sem se domislil, da bi jih posadil kar v gredico pred hišo.

"Čakaj, ti bom raje naredil leseno gredico," se mi je sam ponudil brat Ciril, ki se je učil za mizarja.

"Še lepše."

"Ampak rože in fant ne gresta najbolje skupaj..."

"Kaj pa rože in mati narava?!" sem se hotel delati učenega."Veš, samo če bomo imeli zvončke doma, bomo vedeli, kdaj bo priplesala vesna prek trat."

Brat mi je gredico kmalu naredil. Zbil jo je iz ličnih deščic. Bila je dobrega pol metra dolga in kakšnih dvajset centimetrov široka ter za ped visoka. Vanjo sem nasul najboljš|o črno zemljico, ki sem jo našel v starih vrbah, pomešal pa sem jo s krtinami, ki so bodle iz sneženih zaplat.

Ves nestrpen sem odšel po zvončke. Dobro sem vedel, kje pokukajo prvi na plan. To posvečeno mesto je bilo pod Vorvovim hribom v bližini sosednje vasi. Tam je bila divja goščava, v katero je pritekal izvir s hriba in se razlival proti potoku Tunjica. V goščavi je rastlo nizko grmičje, robidovje in suličasta gmajniška trava. Pobočje je bilo ravno toliko nagnjeno na stran, da je tam sneg zgodaj pobralo. Poleg tega je goščava ležala v zavetju velikega gozda. Svoje je naredil tudi izvir, ki je bil nenavadno topel tako pozimi kakor spomladi.

Če so bili kje prvi zvončki, potem so bili tu.

Tiste pomladi, ko sem že dokončal prvi razred, je sneg kar ležal in ležal. Po zaledeneli skorji sem se zato odpravil pod hrib gledat, ali morda tu pomlad kaj krepkeje trka na vrata. Menda mati narava ni zaspala in jo pozabila prebuditi?

"O, prvi zvončki!" sem poskočil od veselja, ko sem v goščavi ob izviru zagledal prve suličaste liste, iz katerih so gledale drobcene bele glavice v popkih."Lepo pozdravljeni! Veseli me, da niste pozabili na nas."

Pregledal sem vso goščavo po dolgem in počez ter ugotovil, da tudi tu pomlad zamuja. Ob prvih pravih pomladnih sapaha se je tu razcvetelo na tisoče zvončkov, zdaj pa so gledali iz zemlje le najpogumnejši, pa še ti nekam zadržano in nebogljeno.

"Sedmim bom jaz pomagal!" sem jim rekel na glas in začel tiste, ki so se že prebudili, z rokami kopati iz zmrznjene zemlje."Odnesel vas bom v nov dom. Pri nas doma vam bo veliko lepše. Vsak dan vas bom zalival, gredico pa bom prestavljal tako, da bo ves čas na soncu..."

Zvončki niso rekli nič. Videti pa je bilo, da se nič kaj radi ne poslavljajo od svoje rodne zemlje. Z veliko težavo sem izkopal sedem zvončkov s koreninicami vred. Prste sem imel vse premrle. Bilo je še tako hladno, da bi se mi bilo kmalu zanohtalo.

"Poglej, kako so lepi!" sem jih nesel pokazat bratu Cirilu, ko sem jih posadil v gredico."Tam gori se ne bi odprli še cel teden, pri meni pa bodo zacveteli v treh dneh... Boš videl!"

"Če ti ne bodo zmrznili..."

Pazil sem nanje ko na punčico svojega očesa. Vsak dan sem jih zalival z vodo, pognojil sem jih s kurjaki, ves čas pa sem gredico prestavljal tako, da so bili zvončki čimveč na soncu.

In res! V treh dneh so oživeli, kot da bi se prebudilo samo sonce v njih. Pognali so na hitro kvišku, razprli so zelene suličaste liste, iz sredine pa so se prikazale velike bele kronce. Vsak cvet posebej je bil utelešena lepota in milina matere narave.

"Hvala ti, mati narava!" sem rekel proti soncu, prepričan, da morata sonce in mati narava lepo sodelovati in biti velika prijatelja.

Vabil sem k sebi domov vse sošolce ter bližnje in daljne sosede, da bi si ogledali mojo gredico z zvončki.

"Pa so res lepi!" jih je občudovala tudi mama.

"V naravi ne bi nikdar zrasli tako veliki," je dodal ata, pohvala pa je seveda veljala meni.

Čez dan je sijalo toplo sonce, čez noč pa je še vedno vladala zima. S Krvavca je na večer zmeraj potegnil zoprn piš, ob strehah so se naredile debele sveče, snega pred hišo žarki niso in niso mogli premagati. Da se ne bi ponoči zvončkom zgodilo kaj hudega, sem jih vsak večer pogrnil z lahkim platnom. Predstavljal sem si, da sem tudi sam mala mati narava, ki hoče z nežno roko obvarovati zvončke.

Kljub trdovratnosti je morala zima počasi le popuščati. Na osojnih legajh se je marsikje začelo kazati kopno, pod Ambrožem se ni več svetil sneg, s streh je nehalo kapljati.

Moji zvončki so prihajajočo zeleno kraljico novega življenja pozdravili z velikanskimi belimi cvetovi. Tako so se razrasli, da so bili skoraj še enkrat večji od tistih v naravi. Bal sem se, da se bodo razleteli od same velikosti. Hkrati pa sem bil močno ponosen nanje, da so mi tako bogato poplačali skrb.

Potem se je zgodila nesreča...

Ker je bilo čez dan tako toplo, ko da bi pomlad že stopila tudi v naše loge, zvečer zvončkov nisem pokril. Morajo se utrditi, sem si rekel. Nasploh pa ni več nobene potrebe. Kaj pa bi bilo, če bi bili še vedno tam gori v goščavi.

Sredi noči sem se začel nemirno premetavati. Bledlo se mi je o zvončkih, ki jih je nekdo ukradel. Iz teme je orjaška dolga senca stegovala koščeno roko in jih od daleč trgala.

Ko sem se zjutraj prebudil, je ležalo povsod naokrog za slab komolec - snega! Okoli vogalov je brila zoprna burja. Na oknih so se lesketale ledene rože. Ko da smo stopili nazaj v zimo.

"Zvončki, moji zvončki!" sem zakričal in se zapodil do svoje gredice.

Zvončkov ni bilo nikjer. Le mrzla bela odeja je ležala vsepovprek.

"Kdo mi je ukradel gredico?"

Iz hiše sta prišla starša.

"Veliko ga je nasulo za ta čas..." je rekel ata.

"Za hišo si jo pustil... svojo gredico..." mi je rekla mama. Videla je, da sem zvečer prestavil zvončke na večerno sonce.

Zagazil sem v celec. Gredice ni bilo nikjer. Šele ko sem močneje razprl oči, sem opazil, da je snežno pokrivalo ob hiši na enem mestu za dobro ped višje. Da, tam globoko pod ledeno skorjo so bili moji cvetoči zvončki!

"Joj, kaj se je zgodilo!" sem zaklical v ubupu in planil h gredici. Z rokami sem odgrebel hladno odejo z zmrznjenih stebelc. Kronce so ležale kakor poteptane na zemlji. Bile so videti kakor mrtvaške glave sredi polja...

Pred očmi mi je zaplesala mati narava. Toda tokrat ni bila več dobrohotna mati, ki pokriva pod seboj svoje občestvo z orjaškim zelenim plaščem. Pred mojimi očmi je razprla plašč in - o groza! - pokazala pod njim en sam velikanski okostnjak. Zobje so ji ledeno šklepetali v hladnem pišu:

"Ali me nisi še nikoli videl?! Ali me ne poznaš? Ime mi je smrt!"

Od tistega časa naprej sem drugače gledal na mater naravo. S smrtjo mojega malega vrtička se je naselil vame tudi strah. Strah pred maščevanjem narave, strah pred nepotrebnim poseganjem vanjo, strah pred koncem. Zaslutil sem, da se v vsakem življenju skriva tudi kal smrti.

STRAH NA BUTARAH

V najbolj zgodnjih letih so me čakali po temačnih kotih naše domačije in v njeni okolici majhni in veliki strahovi. Največ jih je bilo ovitih v bele rjuhe, stali pa so na velikanskih nogah. Tu in tam je kakšen strah pokukal v mojo sobo kar skozi okno v prvem nadstropju, včasih pa se je zgodilo, da me je počakal z žarečimi očmi kje v bližini doma. Da je strah živel vsaj tja do mojega osmega, devetega, desetega leta, so veliko pripomogli starejši. Tudi moja starejša brata, ki sta se vsak zase spopadala s strahovi, sta skrbno pazila, da sta svoja srečanja s strahovi prenesla na mlajši rod. Sam sem se tistega velikega zunanjega strahu znebil zelo zgodaj, verjetno precej tudi po zaslugi tega, ker sem odraščal za bratoma in mi je bila vsaka njuna izkušnja bližnjica do pravega spoznanja.

Pot do razkritja strahov pa je bila vendarle dolga...

Nekega večera je brat Ciril, ki se je v bližnji vasi, na Gori, učil za mizarja, ves premočen planil v hišo:

"Hitro mi dajte vode! Komaj da sem živ."

"Kaj pa se je zgodilo?" smo ga obstopili vsi, starša in midva z bratom Andrejem. Bili smo že v skrbeh zanj, saj se je vračal z jutranjega dela šele ob desetih zvečer. Njegovih poznih prihodov smo bili drugače vajeni, moral je delati vse do večera, ker pa je njegov mojster izdeloval tudi krste, je moral iti večkrat postavljat električne sveče ob mrliča pozno ponoči. Tu in tam pa je prespal kar pri mojstru in sicer - kakor se je sam rad pohvalil - kar v krsti. Pod zglavje si je položil oblanje, pokril se je z odejo, surovo izdelana krsta pa je bila nekakšna postelja.

"Si moral spet k mrliču?" so se mi na široko razprle oči. Močno so mi burile domišljijo zgodbice, da je mrlič v krsti premaknil ustnice, stegnil roko ali celo vstal. Prepričan sem bil, da se bo to pripetilo mojemu bratu.

"Umrl je Tinče s Komendske Dobrave. Že ko sem peljal krsto z vozičkom skozi gozd, mi je bilo tesnom pri srcu. Ves čas sem gledal, ali bo skočil kdo vame iz gmajne. Na domu sem moral sam pomagati preložiti mrliča v krsto. To je še kar šlo. Napeljal sem elektriko in se hotel že posloviti, ko se je zgodilo... V kuhinji so mi skuhali kavo. Ko sem se vrnil v dnevno sobo, da bi preveril, ali je vse v redu, so se na lepem premaknile mrličeve noge... Mislil sem, da bom skoprnel od strahu..."

"Daj, daj, to se ti je samo zdelo..." mu je rekel ata.

"Ne, v resnici je bilo tako videti... Medtem ko smo bili mi v kuhinji, je šel k mrliču sedet v krsto maček... Ko pa me je zagledal, je skočil iz krste na tla..."

V mojih mislih je Cirilov mrlič že hodil po sobi gor in dol ko kakšen Frankestein v filmu, ki sva ga z Rajmundom videla v kinu v Mengšu.

"In zakaj si še zdaj tako premočen? Strah je vendar votel, okrog pa ga nič ni..." se je čudila mama najstarejšemu sinu.

"Čakajte, da povem do konca. Ko sem šel čez Senožeti domov, sem ob robu zadnje njive zagledal v jarku ležečega viteza v železnem oklepu... Njegove žareče oči so me hotele prebosti kakor strupeni žarki... Komaj sem mu ušeč..."

Vso noč sem slabo spal. Kaj pa, če spleza tisti hudobni vitez v mojo sobo? Zjutraj sem nagovoril ata, da sva šla gledat, kdo bi bil. Viteza v železnem oklepu ni bilo. Na opisanem mestu je ležalo naročje stare kuruzovine, zraven pa je stal nedolžen štor...

Kljub temu je bilo Cirilovo pripovedovanje tista kaplja čez rob, da se mu nisem upal tistega dne nesti malico na Goro. Ob gozdu za Senožetmi so se pasle tri srne. Zame so bile trije orjaški jeleni, ki me mislijo prebosti in poteptati v tla. Prijokal sem domov, da me srne ne pustijo naprej.

"Čakaj, grem jaz s teboj do njih..." se je takoj ponudil ata, ki je dobro vedel, kako se streže takšnemu strahu. Stopil je z mano do jarka in tam z vso močjo plosknil z rokama. Močan tlesk je srne v hipu prepodil.

Hm, pa res niso bile tako nevarne, kakor se mi je zdelo...

Drugič sem se srečal s strahom, ki je imel velike rdeče oči, obraz pa je imel rumen. Bila je samo glava, ki je stala v grmovju ob potoku.

"Ata! Mama! Za Tunjico leži glava ubitega Turka!" sem pridrvel domov ves iz sebe.

"Kakšen Turek neki!" se je zasmejal ata.

"Pojdi z menoj! Do Tunjice so že prišli! Eden pa je tam padel..." Na senu smo se večkrat pogovarjali o Turkih, kako so nekdaj pustošili našo deželo, zato je bila žareča glava na tleh njihova.

Ob potoku naju je pričakala navadna buča, v kateri je gorela sveča...

"To smo delali tudi mi in boš prav gotovo tudi ti..."

Atova zamisel je bila odlična. Naslednjega popoldneva sva z Rajmundom izdelala kar tri takšne strahove in jih postavila na skrivna mesta. Močno sva uživala ob misli, da se bo kdo prestrašil do kosti.

"O Marija Pomagavka!" se je ob pogledu na bučo za našim podom stresla celo naša mama. Kmalu pa je ugotovila, koliko je ura."Presneta mularija! Še pred domačim pragom ti ne da miru..."

Meni se je zdelo nenavadno dobro, da sem potegnil za nos celo nekoga iz družine...

Tretjič sem se srečal s strahom od blizu in ga kar na samem mestu premagal. Strah je bil tedaj razočaran sam nad seboj...

Bilo je v času, ko so bile v modi hodulje. Vso vas so preplavile. Najprej jih je začel izdelovati naš Ciril, kmalu zatem so jih imeli vsi Rajmundovi, potem pa vsa vas. Najmanjše so bile visoke pol metra, najvišje pa poltretji meter. Zadnje so bile tako velike, da so jih obvladovali le največji fantje, nanje pa si moral stopiti na visoko vzdignjenem mestu, na jamnici ali na skladovnici z butarami.

Pri Rajmundovih sem se rad zadrževal, ker so bili vsi zgovorni, imeli pa so tudi živahno domišljijo. Prenekatero zgodbo o spominu, ki se vrača, pa tudi o drugih strahovih, sem zvedel prav pri njih.

Nekega popoldneva se mi je pohajanje močno zavleklo. Z večernim zvonjenjem bi moral domov, a je začel Rajmundov ata pripovedovati zanimivo resnično zgodbo:

"Ste že slišali, kaj se je pripetilo pijančku Janezu iz Komende? Niste! No, vam bom pa povedal... To je tisti Janez, ki koplje jame za mrliče... Nekdo mora opravljati tudi to delo... Janez žal ves denar, ki ga dobi, takoj zapije, zato se mu včasih zgodi, da skoplje jamo tudi kje drugje... No, rad pa sklepa tudi stave... Zadnjič je šel stavit za štefan vina, da bo šel točno opolnoči, ob bitju ure, na pokopališče... Ob uri, ko začnejo iz grobov vstajati mrliči in se sprehajati po pokopališču sem ter tja... Janez ne bi bil trdoživi Janez, če ne bi za štefan vina tega res storil... Točno, ko je udarilo prvič, je stopil na posvečeno zemljo... Udari drugič, Janez stopi naprej... Udari tretjič, Janez je že med cipresami in nagrobniki... Naenkrat izza cipres stopi velika bela smrt... Janez pa ne bi bil korajžni Janze, če je ne bi pričakal... Iz škornja je izvlekel dolg nož in se napotil z njim naravnost proti njej... Reče ji: Če si človek, beži, da ne bo po tebi! Če pa si res Smrt, se spopadiva, pa bova videla, kateri je močnejši! - In kaj se zgodi? Smrt, ki je bila odeta v veliko belo rjuho, je na ves glas zatulila: Buuuuu! Janez stopi korak proti njej in nameri nož naravnost vanjo... Tedaj pa... Smrt je videla, da misli Janez zares... Na hitro je odvrgla rjuho in jo jadrno ucvrla po pokopališču navzdol... V gostilni se še zdaj norčujejo iz Franceljna, da niti za Smrt ni dober..."

Domov sem odšel pod globokim vtisom pripovedi. Vsenaokrog se letale Smrti v belih rjuhah, iz noči se je bliskal Janezov svetleči nož, krog in krog so stale same velike ciprese... A domov je bilo treba iti!

Pred domačim podom mi je zastal korak. Na butarah je sedela - Smrt! Zavita je bila v belo rjuho, oči je imela črne ko oglje, iz ust pa so ji prihajali čudni glasovi.

"Buuu!"

"Ciril! Andrej!" sem glasno poklical brata, takoj prepričan, da me hoče samo eden od njiju prestrašiti.

"Buuu!" se je odzvala bela rjuha na butarah.

"O, saj vem, da si samo človek..."

"Buuu!" je bil strah na butarah vse bolj nezadovoljen z mojo trditvijo.

Ob butarah sem opazil prislonjene naše velike hudulje. Ker je imel vsak svoje, semn jih takoj spoznal. Bile so Andrejeve!

"Andrej, daj mi mir! Drugače ti bom vzel hudulje..."

"Buuu!" se je razjezil strah. Brez hudulj ne bi mogel z butar.

"Smrt, takoj se odkrij, drugače ti bo žal..."

Brat Andrej je odvrgel rjuho in se mi zasmejal:

"O ti mulc ti! Niti pošteno prestrašiti se ne daš več."

Tako sem sam razkril še zadnji večji človeški strah. Strah je samo nepoznavanje prave podobe. Ko pa jo odkriješ, ostane samo še smešna in nepomembna senca resničnosti.

MOJ NAJLEPŠI GOLOB

Našo družino sem si vedno predstavljal kot veliko toplo gnezdo, ki sta si ga iz ljubezni spletla ata in mama, mi, trije sinovi, pa smo bili tiste male ptice, ki so se zlegle v njegovem varstvu. Ko sta brata odhajala v svet, se mi je zmeraj zdelo, da sta kakor odraščajoča goloba, ki rada poletita iz domačega gnezda, še raje pa se vračata vanj. Najlepše je bilo zato tedaj, kadar smo bili zbrani vsi doma, ko je bil veliki tuji svet daleč od nas, ko nas je grela toplina rojstnega doma.

"V svet vodi sto poti, domov ena sama..." je večkrat rekel ata in pri tem dajal za zgled domače golobe. Na naši podstrehi in tudi v golobnjakih ob dimniku smo imeli ves čas več družin golobov. Ata jih je imel rad, z njim vred pa tudi vsi drugi. Golobi niso bili samo zgled za družinsko življenje, ampak tudi za navezanost na dom. Kadar so razprli široka krila, bi lahko poleteli na drugi konec sveta. Tega pa niso storili. Zmeraj so se z zadovoljstvom vračali v rodno gnezdo.

Tudi sam sem rad opazoval njihovo živahno prhutanje s krili, spuščanje s strehe na dvorišče, zaljubljeno gruljenje med mladimi golobi, ustvarjanje novih družin pred našimi očmi. Zelo me je bolelo, ko sem moral kakšnega starega goloba ujeti in ga oddati mami, da je končal v loncu. Najbolj pa sem bil skupaj z atom vesel, kadar se je iz mladičev izlegel kakšen lep golobič, ki je prerastel očeta tako po velikosti kakor po lepoti in v letalni spretnosti.

"Tale bo pa tvoj!" mi je nekega dne pokazal ata dobro nasajenega beločopca, ki je na hitro zrastel v postavnega mladiča. Sprehajal se je po dvorišču gor in dol ko kakšen baron. Tu in tam je kavsnil kakšno travo, tu in tam je zbrskal med peskom kakšno zrnje, drugače pa se je vedel kakor velik dostojanstvenik, ki mu ni para na svetu.

Beločopec je ob atovi kretnji samo vzravnano vzdignil glavo in pogledal proti meni, kakor da ugiblje, ali bi bil zanj primeren gospodar.

"Res je lep... Ostati mora pri hiši... Le glej, da ga ne boš oddal..." sem se razveselil atovega darila. Čeprav beločopec ni bil nič bolj moj kakor drugi golobi, sem skrbno pazil nanj. Večkrat sem posebej zanj prinesel zrnje iz kašč. Velikokrat sem nadrobil nekaj drobtin posebej zanj na dvorišču, kokoši pa spodil stran. Ničkolikokrat sem ga poklical s strehe in mu dal kaj za pod zob. On pa mi je ljubezen vračal tako, da se je ob mojem prihodu iz šole takoj spustil s strehe, rad je zakrožil okoli mene z razprtimi krili, kot da bi se hotel postaviti z njimi in rad me je spremljal k pouku vse do strnjenih hiš.

Od tistega časa naprej sem golobe še bolj občudoval. Opazoval sem jih, kako so se ženili, kako so samci razposajeno osvajali samice, kako so skupaj delali nova gnezda, kako so potem složni legli jajca in kako so učili mlade golobe prepotrebnih spretnosti za življenje. Zdeli so se mi kakor velika srečna družina, kjer ne poznajo nobenega prepira in nobene hude besede. Vse znajo rešiti na visoko dostojanstveni ravni, z ljubeznijo in v vzorni družinski slogi.

"Tvojega beločopca bomo pa res obdržali za pleme..." mi je nekega dne povedal ata."Prelep je, da bi šel kar naravnost v lonec."

Zdelo se mi je nekaj povsem samoumevnega. Z beločopcem sem imel visoke cilje. Oženil ga bom s prav tako čudovito nevesto, potem pa bom zredil take mladiče, da jih bodo vsi občudovali. Mladiči bi lahko bili golobi pismonoše, golobi, ki nosijo sporočila tudi po več sto kilometrov daleč.

Na svoje veliko zadovoljstvo sem opazil, da je bil moj beločopec pri izbiri življenjske družice izredno zahteven. Dolgo je postajal na slemenu domače hiše in se ogledoval naokrog. Nobena prava ni priletela mimo. Nato je začel letati tja do strnjenih hiš, na vas. Po več ur ga ni bilo nazaj. Bal sem se zanj, da bi ga med letom ujel skobec, a je bil predober letalec, da bi mu moglo kaj do živega.

Po nekaj dneh se je vrnil z lepo golobico. Po stari navadi jo je pripeljal k sebi na svoj dom.

"Ata, poglej!" sem navdušeno zaklical."Lepše ni mogel izbrati." Res je bila golobica prava lepotica. Videti je bila zdrava in čedna že na prvi pogled.

Namenil sem jima nov golobnjak ob dimniku. Beločopec je bil tako pameten, da je takoj popeljal svojo družico vanj. V naslednjih dneh sta golobnjak še malce preuredila, ga po svoje postlala, nato pa je golobica zlegla štiri drobcena jajčeca, iz katerih so čez čas pogledali puhasti rumenokljunčki. Novega zaroda sem bil tako vesel, ko da bi dobili dojenčka v hišo. Ker sta bila starša izredno skrbna, so golobički kmalu toliko zrasli, da so pogledali iz gnezda in se začeli s pomočjo staršev učiti letati. Vsi štirje so odraščali v lepo raščene mladiče, ki so bili na las podobni svojim staršem. Vsi štirje so se hitro navadili tudi name, ko da bi jim bil drugi oče.

Neke nedelje se je pri nas mudil neki možakar z vasi. Tudi sam je imel golobe, zato se je ob odhodu z zanimanjem zazrl na našo streho.

"O, golobe imaš pa lepe, Andrej!"je pohvalil ata. Nato pa je dodal: "Tistole golobico si pa verjetno dobil pri meni... Vaš golob mi jo je speljal..."

Zaslutil sem, da ima možakar prav. Hkrati sem vedel, da tega ni rekel brez vzroka.

"Zdaj, ko imaš nov zarod, bi mi lahko odstopil stari par... Ali pa vsaj goloba... Letos nimam niti enega lepega plemenca..."

Meni je postalo vroče, ko da bi me kdo vrgel sredi puščave, ata pa je mirno dejal:

"No, se bova že zmenila..."

Ko je možakar odšel, sem ata napadel, ali misli resno.

"Ne boj se za našega beločopca... Nikjer ne bo več ko nekaj ur... Tako starega goloba ne moreš več privaditi na novo hišo in k drugim ljudem..." Bral sem, da golobi pismonoše prelete tudi po tisoč kilometrov nazaj do svojega doma. To mi je bilo v tolažbo. Pomeni, da beločopca ne bi mogel nihče vzeti, celo ukrasti ne.

Možakar z vasi je bil strasten gojitelj golobov. Kar naprej je po tistem hodil k nam in gledal na streho. Bil sem jezen nanj, kajti prav zapičil se je v mojega beločopca. Moj najlepši golob pa ga že od daleč ni maral. Kadar se je možakar z vasi pokazal na našem dvorišču, se mu je kar sam umaknil s strehe, samo da mu ne bi bil na očeh.

"No, pa najin dogovor še velja?" je dejal ob tretjem obisku.

"Velja. Saj imamo lep nov zarod zadaj..." mu je odvrnil ata.

Bil sem ogorčen do skrajnosti. Beločopca ne dam in pika!

"Ne vem, zakaj mu je prav tvoj golob padel v oči..." se je čudil ata."A nikar se ne žri. Dala mu ga bova, da bo sam spoznal, kako pameten je... Čudno, da tega ne sprevidi..."

Pomagalo ni nobeno pregovarjanje: beločopca sem moral ujeti in ga predati možakarju z vasi. Med golobarji je vladalo nenapisano pravilo medsebojne pomoči in izmenjave lepih golobov. Mi smo imeli do možakarja še toliko večjo obveznost, ker mu je naš beločopec speljal golobico.

"Boš videl, še nocoj bo nazaj..." mi je pomežiknil ata, ko je možakar odnesel beločopca na svoj dom.

Pa ga ni bilo. Ne prvega dne, ne drugega. Od sošolcev sem izvedel, da možakar z vasi ni noben začetnik. Beločopcu je takoj ob prihodu domov močno pristrigel peruti in ga povrhu še zaprl v nov golobnjak. Računal je, da se bo beločopec v nekaj dneh navadil novega doma, na svojo življenjsko družico in na nas pa pozabil.

Vse od ranega jutra do večera sem pogledoval na streho, beločopca pa od nikoder. Le njegova golobičica je žalostno sedela na slemenu in ga čakala, čakala... Bila je videti kakor vdova, ki ji je moža vzela vojna vihra... Smilila se mi je globoko v srce, sam pa sem se kuhal od jeze in žalosti. Načrtoval sem, da bi možakarju z vasi svojega goloba kar izmaknil. Seveda pa bi bilo veliko lepše, če bi se golob sam vrnil. Tako ne bi bil nihče kriv, pa še beločopca bi dobil nazaj. Računal sem tudi na to, da bi šla ponj življenjska družica, a ni bila toliko podjetna. Le žalovala je za njim in otožno pogledovala na dvorišče.

"Nič mi nisi rekel, da mu bo prirezal peruti..." sem napadel ata." Le kako naj se potem vrne..."

"Počakaj, da mu zrastejo nove..." se je zvito nasmehnil ata."Misliš, da bo toliko star golob čez noč pozabil svoje gnezdo?"

Ata je imel prav. Beločopec se je vrnil sam. Vendar ni čakal, da bi mu zrasle nove peruti. Ko ga je možakar z vasi tretjega dne spustil iz golobnjaka, da bi se privadil novemu dvorišču, jo je on mahnil domov kar - peš!

Stal sem na našem dvorišču in pogledoval proti strehi, ko sem zagledal daleč spodaj na cesti, na Sivčevih ulicah, kakor so pravili tej poti do nas drugi, belo piko, ki se je premikala naravnost proti nam. Videti je bilo, ko da bi zibaje se šla proti naši hiši majhna bela kokoš, in sicer z največjo mogočo hitrostjo.

"Moj beločopec!" sem vzkliknil ves iz sebe.

Mahal jo je tako smešno hitro navzgor, ko da bi se majala majhna bela kočija med kamenjem. Revež se ni mogel vzdigniti v zrak in je moral ves kilometer poti opraviti samo s svojimi drobnimi nožicami. Bilo mi je nerazumljivo, kako je lahko peš dvakrat prečkal glavno cesto na vasi, kako je vedel, kje mora zaviti na naše ulice, kako se je ognil vsem nevarnostim, od prometa do hudobnih živali.

Ko je bil moj beločopec že nekako na sredini poti do naše domačije, se je mahoma odtrgal od sosedove hiše volčjak. Verjetno se je pognal samo zato, ker je zagledal mene, kako sem silovito pohitel na pomoč golobu. Hotel sem mu skrajšati pot.

"Počakaj! Nevarno je!" je zavpil ata za mojim hrbtom. Goloba, ki jo je peš mahal domov, je opazil kmalu za mano.

Obstal sem kakor okamnel. Če je pes opazil goloba, potem je lahko po njem. Sam sem bil predaleč, , da bi psa lahko prepodil. Edino upanje je bilo, da je pes skočil kar tako po ulicah navzdol...

Beločopec se je še enkrat izkazal. Volčjaka je moral opaziti prej kakor midva z atom. Mahoma je spremenil smer svoji peš hoji in se bliskovito umaknil s ceste. Verjetno je tako naredil že nekajkrat na vasi. Stekel je s ceste na njivo in se pritisnil k tlom, da bi bil čimbolj neopazen. Med pesinim perjem je bilo videti le belo piko.

Sosedov volčjak je z vzdignjenim repom ponosno tekel po ulicah navzdol in se na vse strani ogledoval, kaj bi bilo lahko novega. Tik pred golobom se je ustavil in povohal s smrčkom v zrak. Nič sumljivega! Obrnil se je in počasi stekel nazaj proti domu...

"No, zdaj pa le pojdi po svojega beločopca!" mi je rekel ata.

Da ne bi ponovil iste napake s sosedovim psom, sem stopal po ulicah navzdol previdno in počasi. Beločopec je, tik preden sem prišel po njega, sam prišel iz pese in mi peš pritekel naproti. Poljubil sem ga na kljun, on pa se mi je podobrikal tako, da je kljun živahno odprl in zavil z očmi kakor zaljubljenec, ki po dolgem času spet sreča svojo ljubezen.

"Nikomur ne povej, da se je vrnil..." mi je zabičal ata."Dovolj dolgo pot je prehodil, da je zdaj lahko spet naš." In mi je spet pomežiknil, tokrat sproščujoče in hudomušno.

Moj najlepši golob je potem ostal vse do konca svojega življenja pri hiši. Celo loncu je ušel. Ljubše mi je bilo tako. Nekega dne, ko se je neprevidno razkazoval na strehi, ga je vzel skobec. Bilo mi je zelo hudo. Globoko v sebi pa sem čutil, da se v naravi vse poravna. In če se že mora, naj se s čim manj solza...

Moj beločopec pa mi je ostal za zmeraj zapisan v spominu tudi zato, ker je s svojo navezanostjo na dom pokazal, kakšno vrednost ima domače gnezdo. Čeprav so se drugi golobom večkrat posmehovali, kakšne majhne glavice imajo, so s svojim naravnim odnosom do rodnega kraja izkazovali veliko več ljubezni kakor ljudje. Tudi moj najlepši golob je hotel svoj življenjski krog nadaljevati in končati tam, kjer mu je bilo podarjeno življenje.

NAŠI ZAJČKI NIČ NE GOVORIJO

Na kmetiji je bilo dela čez glavo. Ker se je v letih po vojni večidel še vse delalo na roke, smo bili vsi člani družine veliko na polju, na travnikih in v gozdu. Delo nam je jemalo veliko časa, a se nismo dali. Naši so bili sobotni popoldnevi in cele nedelje, pa tudi kakšno uro smo si ukradli vmes. Dan je bogastvo, ki ga je treba dobro izkoristiti. Nismo imneli samo š|olskega dopoldneva in delovnega popoldneva, ampak smo vmes živeli še ducat drugih življenj. Eno so nam podarili naši zajčki...

V zabojih pred hlevom smo imeli ves čas petnajst, dvajset kuncev. K njim sem se zatekal, kadar ni bilo nikogar doma ali kadar ni bilo prijatelja Rajmunda na obisk. Zmeraj so me prijazno pozdravili, se mi podobrikali in stegovali vlažne smrčke proti mojim rokam. Z njimi sem živel v lepem sožitju, dokler ni prišlo v Moste lutkovno gledališče.

Šlo je za majhno lutkovno gledališče, ki so ga igralci postavili kar sredi šolskega razreda. Obsegalo je malo večji prostor kakor angleško stranišče, v gornjem delu pa je bila odprtina, velika dober kvadratni meter. Tu so nastopale razne živali, med drugimi tudi zajčki.

Ko se je odprla zavesa, je v razredu nastala nebeška tišina. Vsi smo se z velikim pričakovanjem zazrli v majhno okno. Pred našimi očmi so se začele živali na ves glas pogovarjati. Da bi bilo čudo še večje, ti zajčki niso bili samo črno-beli ali sivi ali rjavi, ampak so imeli celo rdeče smrčke, zelena ušesa in vijoličaste kožuhe. Kmalu bi bil padel s stola, tako sem bil presenečen nad njihovim zunanjim videzom, še bolj pa nad njihovo zgovornostjo. Rajmund prav tako. Ves čas me je dregal v rebra, češ ali vidiš, kakšne zajce imajo v mestu, v Kamniku, od koder je prišlo gledališče, mi pa imamo navadne kmečke zajce!

Domov sva odšla vidno potrta in zamišljena. Preden sva se razšla, sem Rajmundu na glas potožil, da tudi mene zelo moti nezgovornost naših zajcev.

"Hm, naši zajčki res nič ne govorijo..."

Ustavil sem se pred našimi zajčniki in se zastrmel v domače kunce. Po stari navadi so prihiteli k mreži, vzdignili smrčke in poprosili za hrano. Med njimi je bil najbolj živahen črno-beli zajec, ki sem ga imel posebno rad.

"No, vsaj ti mi kaj povej!" sem mu pokimal z glavo. On pa nič. Ko da je mutast. V odgovor je samo visoko vzdignil smrček in se naredil neumnega.

"Vsaj besedo reci!" sem tiščal naprej vanj, prepričan, da je moj črno-beli lepotec najpametnejši med vsemi."Reci vsaj: Živel, Ivan!"

Zajec pa nič. Ko da me ne sliši.

Razočarano sem zamahnil z roko in jih pustil pri miru. Če nočejo govoriti, pa nočejo, še žal jim bo. Preveč skrbim zanje, zato nočejo odpreti gobca. Če jim ne bi kar naprej nosil trave in detelje, bi že kaj rekli. Kamniški zajci niso dobili niti bilke za pod zob, pa so bili tako zgovorni...

Slabe volje sem se odpravil k Rajmundu. Tudi ta se je ubadal z zajci. Prav tako niso hoteli govoriti.

"Daj, vsaj ti spregovori, Rjavko!" je prijatelj tiščal v največjega."Saj ne gre zame, ampak za čast hiše... Le kaj bi ljudje rekli, ko bi zvedeli, da nočete govoriti..."

Kunci pa kot nalašč niso odprli ust. Globoko razočarana sva se zavlekla na hlode za hišo. Šlo nama je na jok. Tako skrbiva zanje, oni pa se delajo, ko da naju ni. Vse do sedaj, in celo zdaj, ko veva, da znajo govoriti.

Žalosten sem se odpravil domov, po glavi pa so mi ves čas mrgoleli samo tile čudaški zajci. Prej ali slej bomo morali vse zamenjati. Vsaj enega bi morali v Kamniku kupiti takega, ki bi znal govoriti. Potem bi ta naučil odpirati gobce tudi drugim. Ne smemo biti toliko za časom, da bi imeli same mutaste zajce.

Svojo veliko bolečino sem zaupal bratu Cirilu. Veselo so se mu zasvetile oči. Rekel je:

"Čakaj, jih bom pa jaz naučil govoriti..."

"Kako: ali si učitelj za zajce?"

"To ne, ampak ustvarili bomo prav takšne zajce, kakor sta jih videla v šoli... In prav takšno lutkovno gledališče... Še boljše... Večje in bolj pisano..."

Nisem do kraja razumel brata, vesel pa sem bil, da bomo tudi mi imeli govorče zajce. zato sva se z Rajmundom u veseljem pridružila izdelovanju takšnih zajcev. Naša dvorišča, naše hiše in naše kuhinje so se v naslednjih tednih spremenile v delavnice živahnihzajčkov. Starejši bratje, moji in Rajmundovi, so naredili najprej za pest velike modele iz gline. Na srečo glede gline nismo bili nikdar v zadregi. Komendski lončarji so jo kopali prav za našim gozdom, in ko smo šli po steljo, sem je velik kos spotoma pripeljal domov. Pod prsti starejših bratov so začele nastajati čudovite figure, ki so vse spominjale na naše zajce. Te modele smo potem oblepili s časopisnim papirjem. Ker nismo imeli pravega lepila, smo ga naredili kar sami, iz moke. Rekli smo mu pop. Ko so se časopisni koščki na modelih posušili, smo nalepljene plasti prerezali in vzeli iz njih glineni model, ostala pa je papirnata figura, ki ji je bilo treba še vdihniti življenje. S čimbolj vabljivimi barvami in s čimbolj živahnimi oblekami. Za slednje so se izkazale Rajmundove sestre in celo mami sta priskočili na pomoč. Pred našimi očmi so nastajali pravi zajčki ljudje, ki smo si jih nadeli na roke in z njimi uprizarjali prave vragolije. Res je bilo videti, ko da so lutke same spregovorile.

"Pridite gledati Sivčeve in Strškove lutke!" so delali reklamo drugi namesto nas, tako živopisane zajce smo napravili.

Sam sem z največjo lutko odhitel k svojemu črno-belemu lepotcu. Postavil sem se z lutko pred zaboj in mu glasno dejal:

"Živel, kako se imaš?"

On pa še vedno nič.

"mene bi bilo na tvojem mestu sram, če ne bi znal govoriti..." je dejal zajček na moji roki.

Oni v zaboju pa je molčal ko grob.

"Ah, s tabo ni nič!" je razočarano zmajevala moja lutka in skupaj sva raje odšla v hišo, kjer so naju čakali drugi govoreči zajci.

"V nedeljo bomo naredili veliko predstavo!" so rekli starejši bratje."Takšno, da je Moste še niso videle!"

Lutke smo imeli, potrebovali bi še oder. Ali vsaj takšen prostor, kakor so ga imeli kamniški lutkarji za oder.

"Plevnik!" sta se domislila brata Ciril in Andrej. Saj res! Šlo je za prostor, precej večji, kakor so ga imeli Kamničani, spredaj je bil že tako in tako pregrajen, le zavese je bilo treba še obesiti. Na srečo je bil plevnik na pomlad napol prazen, kajti pleve smo od mlačve naprej ves čas rabili za krmo. Starejši so tako razobesili na okno plevnika samo še staro odejo in gledališče je bilo nared.

Midva z Rajmundom sva moralo poskrbeti za posebno reklamo. Napisala sva pet velikih plakatov. SIVČEVE IN STRŠKOVE LUTKE VABIJO NA VELIKO PREDSTAVO GOVOREČIH ZAJČKOV - v nedeljo popoldne ob treh, v Sivčevem plevniku.

Radovednost je naredila svoje. V nedeljo popoldne se je ob našem podu kar trlo gledalcev, mlajših in tudi starejših, otrok in staršev. Kako tudi ne: očitno so vse vznemirjali govoreči kamniški zajci.

Pred podom smo postavili gajbice, nanje pa položili krajnike. Tako smo lahko posadili več ducatov gledalcev. Huje je bilo z nami, ki naj bi predstavljali govoreče zajce. Tako smo bili zaljubljeni v svoje lutke, da se o tem, kaj bomo igrali, sploh nismo pogovorili.

"Dajmo Rdečo kapico!" je predložil Rajmund.

"Hm, z zajci Rdečo kapico..." smo bili negotovi.

"Kaj pa, če bi uprizorili Sneguljčico..." sem dejal sam.

"Ni slabo, ampak v Sneguljčici ne nastopa veliko zajcev..."

Občinstvo je bilo vse bolj nestrpno. Zamujali smo že četrt ure.

V glavo mi je padla odrešilna misel. Stekel sem po svojega črno-belega lepotca v zajčnik in ga prinesel v plevnik.

"Kaj pa ga lomiš s tem butastim zajcem!" me je okaral brat Ciril."Saj sam veš, da ne zna govoriti."

"Saj prav zato... naredimo igrico o zajcih... O srečanju govorečih z negovorečimi zajci."

"Ni slabo," so se strinjali drugi.

Občinstvo je od nestrpnosti začelo žvižgati. Zastor smo morali odpreti, drugače nam bi ga sami sneli.

V plevniku se je začela velika predstava. Na rokah smo imeli pet najlepših lutk, sam pa sem pokazal ljudem svojega pravega kunca. Začelo se je s pogovorom med zajčki lutkami, da obstajajo različne vrste zajcev. Največ je tistih, ki znajo govoriti. Tu in tam pa živijo po mestih tudi takšni zajci, ki nočejo odpirati gobcev. Močijo kakor grob. Kmečki zajci bi jih radi naučili govoriti, vendar so mestni tako zabite glave, da jim učenost ne gre vanje. Zato bodo do konca življenja samo jedli in se redili, potem pa končali pod nožem.

"Ali nisi nečesa pomešal?" je šepnil brat Ciril proti sosedovemu Francetu."Govoriti znajo le mestni zajci, naši pa ne..."

"Ne bodi neumen!" ga je ustavil France."Bo že tako prav. Naši so vendar pametnejši..."

Občinstvo je bilo navdušeno. Seveda, naši so pametni, mestni pa nimajo pojma o govorjenju. Takšna je prava resnica. Kamničani so jo hoteli s svojimi lutkami obrniti na napačno stran!

Na koncu predstave so govoreči zajci mojega črno-belega zajca na moč popljuvali, ga ozmerjali kot mestnega škrica, mu pripeljali nekaj krepkih za ušesa in ga do kraja ponižali.

"Hura, naši zajci!" je vpilo občinstvo."Fuj, mestni! Ven s tistim neumnim čeno-belim butcem!"

Na tihem sem vendarle upal, da bo moj pravi zajce spregovoril vsaj med igro. Pa ni. Tudi zadnje priložnosti ni izkoristil. Pa nič. Bil sem tako razočaran nad njim, da sem ga takoj po predstavi izpustil iz rok, ko da ga ni na svetu. S takšnim zajcem, ki ne zna govoriti, ne bom imel več opravka.

Občinstvo se je močno navdušeno počasi vendarle razšlo. Mi, lutkarji, pa smo si iz prostovoljnih prispevkov kupili petlitrsko steklenico sifona in se do sitega napili osvežujoče pijače. Sifon je bil za nas pravo razkošje. Po tako uspešni predstavi je bil še trikrat boljši.

"Predstave v našem plevniku bi bile lahko vsako nedeljo... Občinstvo bi vozili sem z vozmi..." so nam rasla krila."Hodili pa bomo na gostovanje tudi v druge plevnike."

Šele pozno zvečer smo se razšli. Ves vzhičen nad seboj, da sem predložil tako dobro snov za igrico, sem še pred spanjem premišljeval samo o tem, kako smo se odlično maščevali vsem negovorečim zajcem.

"Čisto prav jim je! Zakaj pa nočejo govoriti..."

Sredi noči je na okno potrkala mehka tačka. Na šipi sem zagledal znan vlažen smrček. Vame so proseče strmele žalostne oči:

"Pomagaj mi... Name si pozabil... Še vedno sem v plevniku... Lačen..."

Bil je moj črno-beli zajček. Pa res, nanj sem čisto pozabil. Po igri sem ga pustil tam, kamor sem ga odvrgel.

Stekel sem v plevnik. Našel sem ga vsega prestrašenega in obupanega stisnjenega v kot. Bil je tako slabe volje, da me ni hotel niti pogledati. Vzel sem ga v naročje in ga odnesel v njegov zajčnik. Natrosil sem mu krme, potem pa sem ga opravičujoč se pobožal po kožuščku.

"Oprosti... Nismo se norčevali prav iz tebe... Norčevali smo se samo iz tistih, ki nočejo govoriti..."

Moj črno-beli lepotec je nalahno odprl gobček in komaj slišno dejal:

"Saj ni nič narobe... Ostaniva prijatelja!"

Poljubil sem ga prav na vlažni smrček in ga pobožal po ušesih.

Čeprav pozneje ni nikoli več spregovoril niti besedice, vem, da ni res, da naši zajčki ne znajo govoriti. Vsi znajo, le težko jih je pripraviti do tega. Seveda pa jim je treba znati tudi prisluhniti s prave strani...

NA LOV!

Človek je del narave. Od nekdaj se je preživljal tako, da jo je znal izkoriščati v svoj prid. pri tem je moral močno paziti, da ni porušil naravnega ravnotežja. To bi najbolj škodovalo prav njemu. V naravi mora biti ravno pravšnje število vran, rib in fazank...

Tako je nama z Rajmundom zmeraj razlagal naš ata, ki je čez teden trdo garal, ob nedeljah pa se je za oddih šel sprehodit po travnikih in gozdovih. S takšnih sprehodov je vedno prinesel kakšno novico za naju, ki sva hotela biti velika lovca, po drugi strani pa sva se močno bala, da ne bi prav midva porušila naravnega ravnotežja.

"V treh hrastih gnezdijo vrane... Kar dve gnezdi imajo... Eno bi morala razdreti, drugače bo vran trikrat preveč..." nama je rekel ata po takšnem nedeljskem sprehodu.

Bolj naju seveda ni mogel požgati. Vzela sva vsak svoj lok in se zapodila na veliko odpravo razdiranja gnezd.

"Prvo uro boš ti vodja, jaz pa tvoj pomočnik, drugo uro pa zamenjava vlogi!" sem rekel Rajmundu, da bi bila odprava čimbolj pravična.

V hraste za našim zelnikom sva splezala kar oba, prav tako sva oba razdejala eno od dveh gnezd. Po opravljenem delu sva se usedla na sonce ob deblu hrastov in se predala zmagoslavju:

"Ko bi tudi vsi drugi tako lepo skrbeli za ravnotežje v naravi..."

Atu sva poročala, da sva nalogo pošteno in hitro opravila.

"Res sta prava lovca..." naju je pohvalil. Da sva prava, sva rada slišala, v sebi pa vseeno nisva mogla priti do konca, kako je to z lovom. Po eni strani moraš skrbeti za ravnotežje, po drugi pa kljub temu ne bi bilo slabo, če bi kaj v resnici uplenila. S prepodenimi vranami se nisva mogla preveč hvaliti...

"V Micnikovem tolmunu živi velikanska postrv!" nama je ata povedal po naslednjem nedeljskem sprehodu."Že od daleč je videti, da spodžira druge, manjše... Da se bo ohranilo ravnotežje, bi bilo nujno, da jo kdo ujame..."

Le kdo drug bi jo lahko ujel kakor midva! V steljniku sva vzela največji koš, vanj nalomila veliko zelenih vej, nato pa koš nastavila pod korenino v Micnikovem tolmunu. Postrv pa, kakor da ne bi razumela, da gre za izravnavanje naravnega ravnotežja, ni in ni hotela iti v koš. Tja sva ga nosila vsak dan najmanj po trikrat, pod korenino sva segala z golimi rokami in s količki, postrv pa se je samo tu in tam pokzala, drugače pa je bila velika gospa in se je držala skrita očem.

"Ni je več..." je čez nekaj tednov povedal ata."Nekdo drug jo je moral smukniti iz tolmuna... Ali pa jo je ob deževju zaneslo kam drugam."

"No, ja, samo da se je spet vzpostavilo ravnotežje..."

Po vseh podobnih velikih in malih lovih sva končno le nekaj ujela. Živo fazanko! In še brez atove pomoči!

Prav v tistem času nama je govoril, da so se fazani in fazanke močno razmnožili in da jih bo treba nekaj poloviti. Njegove besede sva vzela tako zares, da sva odvlekla v gozd rehto, pod njo natresla nekaj zrnja, rehto naveznila na količek, količek pa privezala na vrvico. Po ure in ure sva čepela za grmovjem in čakala, da bi se kakšen fazan ali fazanka ujela na zrnje. Videti je bilo, da so naju začutili že veliko prej in na rehto nisva ujela niti vrabca.

Brez rehte pa sva na travniku pred komendskim hipodromom ujela pravo fazanko. No, nisva jo ujela povsem sama, nekoliko je botrovalo tudi srečno naključje. zaradi naključja se nisva pretirano vznemirjala. Sreča mora biti lovcu pač naklonjena.

Fazanka je namreč ležala na tleh ob hlodih pod daljnovodom. Prvi trenutek sva mislila, da je mrtva, pa je bila še čisto topla, tako rekoč živa.

"ŠKoda, da ni fazan!" sva se spogledala. Čeprav sva odhajala v gozd z rehto tako po ene kakor po druge, sva oba imela v mislih živopisane fazane z dolgimi peresi. Fazanka je bila preveč podobna domačim kokošim, a kaj, lovec mora vzeti vse za dobro.

"Glede naravnega ravnotežja pa je še boljše, da sva ujela fazanko..." je dejal prijatelj."Bova laže preprečila širjenje te živalske vrste."

Pogledala sva naokrog. le kaj se je zgodilo? Fazanka ni mogla kar tako obležati živa na tleh. Noge je imela zdrave, tudi drugače je bila videti nepoškodovana. Bila je le omamljena. Morda se je zaletela v daljnovodne žice in je padla na tla. Mogoče jo je celo stresla elektrika. Morebiti pa se je v bližnjih hlevih prenažrla kakšne nenavadne krme. Ob hipodromu so stali odprti holadnski hlevi. Ata je doma rad pripovedoval, da krave v teh hlevih slabo molzejo. Zebe jih kakor pse. Videli so jih že, kako jim od gobca visijo sveče. Odprti hlevi so bili dobri za toplo Nizozemsko, ne pa za mrzlo Gorenjsko. Menda se kravam, da ne bi zmrznile, dajali v krmo špirit. Morda je šlo samo za šalo, lahko pa je bilo tudi res. Fazanka je morebiti jedla kakšno jed, namočeno v alkoholu, in jo je to vrglo po tleh. Mi smo se doma do solz nasmejali, ko smo nekoč kokošim namočili koruzo v žganje, potem pa takšno koruzo dali našim nesnicam. Hodilče so po dvorišču gor in dol kakor največje pijanke, se prekopicevale in se postavljale na glavo tako smešno, da bi bili mi kmalu popokali od smeha.

"Saj je vseeno, kaj se je zgodilo z njo... Glavno je, da sva jo ujela."

Treba pa je bilo iti v šolo.

"Veš, kaj, kar s suknjčem jo pokrijva!" je predložil Rajmund.

Odnesla sva jo pod hlode, ji mehko postlala med lubjem pod njim, nato pa jo kakor dojenčka v zibelki nežno pokrila z mojim suknjičem. Skoraj vedno je bilo tako: Rajmund je nekaj predložil, sam pa sem moral to izvesti. Kajpada je šlo tudi v obrnjeni smeri.

"Malo še zaspi, čez štiri ure pa prideva pote..." sva rekla fazanki. V odgovor se je čisto narahlo premaknila, ko da bi se prebujala iz globokega spanja.

"Bodi brez skrbi, ni še treba vstati."

Stekla sva v šolo z veliko skrbjo na fazanko. Med poukom sva mislila samo nanjo. Ure so se vlekle kakor dolga štrena.

Bolj ko je šel pouk proti koncu, bolj naju je začela gristi vest. Ata nama prav za to fazanko ni rekel nič. Morda bi morala ujeti kakšno drugo. Tale je mogoče še samska. Bi morala ujeti kakšno omoženo? Kaj pa, če je mati več otrok? Da ne bova vzela otročičem matere?

"Samo da ne bova z njo porušila ravnotežja..." sva se zaskrbljeno spogledala med odmorom. Začutila sva, kako veliko odgovornost ima lovec v naravi.

"Za nekaj dni jo bova zaprla v naš kurnik... Potem bova videla, ali je še mladica ali mati... Če je mati, jo izpustiva... Če pa je mladica, ji bova ujela še moža... Tako bo še najbolj prav za naravo."

Ko pa sva pohitela do hlodov, fazanke ni bilo nikjer več...

"Nekdo jo je ukradel," sva se poparjeno spogledala.

"Ali si komu povedal med poukom?" me je ostro prijel Rajmund.

"Jaz že ne. Kakor kaže, si ti..."

"Jaz že ne."

Oba sva posumila v najinega občasnega prijatelja Jožeta. Jože je bil doma z vasi, zato je bil že od daleč sumljiv. Dober je bil, kadar nama je bilo treba kaj pomagati, drugače pa sva bila raje sama. Občasno smo imeli celo bratovščino SIKEKA. Ime je bilo sestavljeno iz prvih črk naših priimkov. Kadar pa sva bila razočarana nad tistimi z vasi, sva se zatekla v najino bratovščino SIRK. Ime je bilo sestavljeno iz začetnic priimka in imena, pa še po dejavnosti v Rajmundovi hiši je dišalo. Pri Rajmundovih so namreč izdelovali krtače, tudi sirkove.

"Morda pa ni bil Jože..."

"Morda... Če bi kdo ukradel fazanko, bi tudi moj suknjič."

Res, suknjič je ležal na starem mestu pod hlovi, le rahlo je bil privzdignjen, ko da ga je kdo preganil na drugo stran.

Nerada sva se sprijaznila z mislijo, da se je fazanka prebudila iz omotice in je tudi sama odletela izpod hlodov. Pomagala sva ji samo s tem, da sva jo rešila pred napadalci. Mogoče sva ji celo življenje rešila.

"No, ja, ujela sva jo pa le!" sva se tolažila domov grede.

"Tako lepe fazanke ne ujame vsak."

Ko sva doma povedala našemu atu, kakšen lep ulov sva imela tokrat, naju je močno pohvalil:

"Res sta že prava lovca. Takšne, ki imajo dobre srce, ima narava najraje... Še velikokrat vama bo naklonila kaj lepega."

Za domačim podom sva potem ugotovila, da je narava sama naredila tako, da je bilo prav. Fazanko je hotela še imeti v svojem kolesju. Samo za trenutek se je majhno kolesce ustavilo, midva pa sva bila tista, ki sva ga spravila spet v red. Občutek, da sva pomagala urediti ravnotežje, je bil tako prijeten, da sva v prihodnje veliko laže prenašala, ko sva se vračala domov brez ulova. Narava ima zmeraj prav...

V SNEŽNEM METEŽU

Ko sem si v komendski cerkvi ogledoval svetega Petra, sem imel zmeraj v mislih našega ata. Sveti Peter je imel prav takšen podolgovat obraz, imel je prav take otožne oči, povrhu pa je bil tudi tako sloke postave, celo opanke na nogah sta imela enake. Najbolj me je pri svetem Petru pritegoval šop ključev, ki jih je nosil za pasom. Med njimi je bil eden še posebej velik. To je bil prav tisti, ki je odklepal nebeška vrata. Na las je bil podoben našemu hišnemu ključu, ki smo ga - kadar smo šli od doma - spravljali na okno za rožnik. Po nenapisanem pravilu je hišo vedno zaklepal ata, kot gospodar, kot naš sveti Peter.

S svetim Petrom sem se od blizu srečal tisto zimo, ko mi je brat Ciril naredil prve prave smuči.

Tedaj, dobrih deset let po drugi svetovni vojni, smuči še nismo kupovali v trgovinah, ampak so jih povsod izdelovali doma ali pa so jih bližnji sosedje mizarji. Sam sem imel veliko srečo, da sem imel mizarja kar doma. Ko je Ciril naredil smuči zase in za starejšega brata Andreja ter za vse bližnje starejše sosede, sem prišel na vrsto tudi jaz.

"Zdaj si res že toliko velik, da bi lahko imel svoje smuči..." me je premeril od glave do peta nekega poznopoletnega večera, ko sva ostala sama v naših Jelšah. V tem gozdiču za Tunjico so rastle predvsem jelše in nizko grmičje, vmes pa se je košatil kakšen hrast in kakšen jesen. Hodila sva od debla do debla in pregledovala, katero bi bilo uporabno za nas. nazadnje sva se ustavila pri debelem jesenu. Na bratovem obrazu je zasijalo zadovoljstvo: "Tale bo pravi."

"Ali grem vprašat ata?" sem se zagledal v bratov sijoči obraz.

"Raje skoči po sekiro," mi je odvrnil Ciril."Kdor preveč sprašuje, mu lahko še kaj odbijejo."

kakor veter sem jo potegnil domov, v drvarnici izmaknil veliko sekiro in čez pol ure je bil po Cirilovi zaslugi jesen že na tleh. Ko je padel med jelše, se mi je zazdel dvakrat večji. Skrbelo me je, da naju bo ata oštel, a je imel za smuči vedno razumevanje. Pogledat pa je vseeno prišel.

"O, tole bodo pa lepe smuči..."

Drugega ni rekel, ampak nam je raje pustil, da smo otroci delali po svoje. Nekaj že morajo delati, nas je zagovarjal pri mami, če njej kaj ni bilo všeč.

S cirilom sva razžagala deblo na dvometrske konce, potem pa jih s cizo spravila domov. Pred drvarnico jih je brat razklal na tanjše kose, nato pa postavil na sonce, da so se vse do zime sušili. Ničkolikokrat sem šel gledat, ali se les za smuči dobro suši. Vonj po jesenovem lesu mi je bil nadvse všeč. Ko da bi vdihaval nebeško dišavo, ki mi je opajala s širjavami bele opojnosti.

Ko je zapadel prvi sneg, se je začelo tudi pravo izdelovanje smuči. Les še ni bil povsem suh, a smi bili preveč nestrpni, da bi lahko čakali še eno sezono. Na grobo je Ciril jesenove konce obdelal s sekiro, nato pa se je trdega jesenovega lesa lotil z obličem. Fino obdelovanje je bilo najtrši oreh. Rezilo se ni in ni hotelo zarezati globlje v les, na bratovem čelu pa se je nabiralo vse več znojnih kapelj. Vmes mu je večkrat priskočil na pomoč brat Andrej, sam pa sem bil še prešibak, da bi vodil skoblič, čeprav sem ga poskusil. Jesen pod njim je bil kakor iz jekla. Kljub temu so pod obličem v nekaj dneh le nastale prave smuči. Zelo so bile podobne tistim z Blok. Sliko je imel Ciril ves čas obešeno v svoji zasilni delavnici na vrhu hiše. Tu je vedno čudovito dišalo po svežem lesu, po novih oblancih in po bratovem potu. Pod njegovimi prsti pa so dan za dnem nastajale prav pravljične stvari. Tudi moje smuči so bile kakor izrezljane iz neke zimske pripovedke.

"Danes jih bomo pa zakrivili," mi je rekel brat."Le glej, da boš dobro kuril!" Odkar pomnim, sem imel na skrbi kotel za kuhanje krme za prašiče. Ko sta starša kotel napolnila z repo in s peso, sta meni prinesla butaro, sam pa sem moral nanositi še drva in krmo skuhati. Z velikim veseljem sem zanetil ogenj, nato pa nanj nakladal okleščke on polena, na koncu tudi debelejše štorčke. Ogenj v kotlu sem imel tako že ves čas v zakupu. Tokrat sem poskrbel, da je kotel še posebej hitro zavrel, nato pa sem ves čas pazil, da je enakomerno žlobudralo v njem.

Ko je zavrelo v kotlu, je Ciril prinesel dvoje lepo oblikovanih podolgovatih deščic in ju porinil med vročo repo in peso. Po nekaj minutah se je jekleni les začel spreminjati v tako snov, da bi jo lahko upognil z roko, ko ne bi bila prevroča.

"In zdaj brž na model!" je dejal brat, potegnil deščici iz kotla in ju pritisnil na leseni model, ki smo ga imeli posebej pripravljenega za ukrivljanje smuči. Deščici sta se radi upognili: Ciril je izbral res izvrsten les. Prejšnje leto so se pri krivljenju nalomile, ker rasti na lesu niso šle v pravo smer. Tokrat je šlo brez posebnih težav. Brat je pritrdil svore in tako so pred mojimi očmi nastale že prave krivine na smučeh. Naslednjega dne jih je bilo treba samo še utrditi na žerjavici v krušni peči, nato pa nanje pritrditi še okovje in jermenčke. Okovje je naredil kar vaški kovač iz debelejše pločevine, jermenčka za okoli vrhnjega dela čevlja in za stopalo pa smo dobili doma. Na srečo je bil na klinu pred hlevom obešen star konjski komat, s katerega je viselo vse manj jermenov. Ata ga je imel za rezervo, vendar so zime storile svoje in sčasoma je ostal samo goli komat.

"Samo še utore po sredini ti naredim in postal boš pravi smučar!" Za utore po dolžini smučk je bil v celi fari le en skoblič. Fantje, ki so se spoznali na izdelovanje smuči, so si ga sposojali med sabo kot največjo dragocenost. Brat Ciril je moral nanj čakati cele tri dni, da ga je dobil naposodo za pol ure.

Pravih zimskih čevljev nisem imel - redki so bili, ki so bili toliko premožni - imel pa sem skoraj nove gumijaste škornje, ki so se prav tako lepo podali v smuči. Le nekoliko bolj trdo jih je bilo treba zapeti. Obstajala je tudi nevarnost, da bi ob stiskanju k železju počili ali se prebodli. Pa nam to ni bilo mar.

"Juhuhu, nove smuči so tu!" sem od veselja spesnil priložnostno pesmico od navdušenja nad zimskim izumom, ko sem prvič stal na svojih smučeh. Do tistega časa sem vlačil gor in dol le sanke, pri sebi pa sem se močno grizel, da še vedno spadam med otročaje. Smuči so imeli samo tisti, ki pod nosom niso bili več smrkavi.

"Greva v kriške gmajne!" sem dejal prijatelju Rajmundu ves zagnan. Sam je prav tako šele tisto zimo dobil svoje smuči in zato sva se oba počutila zares odrasla.

"Greva!"

Do tedaj so nama bile velike domače gromoznice ter mali in večji hribčki okoli vasi dovolj, zdaj pa je bilo treba na hitro zavzeti večje vzpetine. Zato sva morala v sosednjo vas, na Križ. Adijo, Strškove, Trudnove in Kepčeve gramoznice! Tam naj se še naprej sankajo mali otroci!

Čeprav smo se tedaj vozili samo naravnost, smuk navzdol, sva bila prepričana, da bova na novih smučeh izumila nov način smučanja, za to pa sva potrebovala tudi višjo vzpetino. V mislih sva imela skoke s smučmi kakor v Planici, hotela sva premagati samega Janeza Poldo. Najprej morava to natrenirati v sosednji vasi, nato pa bova pokazala svoje velike smučarske spretnosti domačim otročajem.

Pot od Most do Križa se je gromozansko vlekla. Ves čas je bila rahlo napeta, sneg je bil povsod cel in seje močno udiral, oddaljenost preko polja pa tudi ni bila manjša od poldrugega kilometra. A kaj bi to! Saj imava nove smuči, sama pa sva tudi fanta od fare!

V gozdu pod razvalinami kriškega gradu sva bila popolnoma sama. Najprej sva si steptala dolgo progo, nato sva si vmes postavila še skakalnico, na koncu pa sva se med seboj še pomerila tako v hitrosti kakor v skokih v daljavo. Hitrost sva merila tako, da sva štela na glas od enaindvajset naprej, kar naj bi pomenilo sekunde, skoke pa sva si zaznamovala s smrekovimi vejicami.

Naenkrat je zazvonilo Ave Marijo.

"Nemogoče! Ali je že večer?!" sva se spogledala. Nad gozdom je povrhu visel čisto črn oblak, dišalo je po svežem snegu.

"Mama bo jezna zaradi kosila..." Od doma sva jo namreč mahnila kmalu po zajtrku.

"Ata naju gotovo že išče..." sem pomislil, kajti zmeraj ga je pretirano skrbelo, da se nam je kaj zgodilo.

"Samo še enkrat skočiva, potem pa greva!" sva se odločila.

In sva skočila še vsak trikrat. Drugače ne bi bilo pravično, kajti hotela sva opraviti vsaj vsak po devet skokov.

Iz temnih oblakov so začele padati debele snežinke. Nebo je postajalo vse bolj mračno. Kakor bi poveznil velikanski siv lonec na gozd, z vrha pa so se na naju vse pogosteje usipavali debeli kosmiči.

"Hitro domov!" je dejal Rajmund. Videl sem, da se je močno zbal zase.

"Jutri tekmovanje nadaljujeva!" sem bil sam še vedno ves v ognju za zmago. Težko sem prenašal, da sem bil prvi le v smuku, v skokih pa me je premagal prijatelj.

Pred gozdom je zaplesal pravi snežni metež. Videlo se ni niti tri metre daleč.

"No, zdaj sva pa tam..." se je ugriznil Rajmund v ustnico od zaskrbljenosti."Po mojem morava iti kar po najinih starih smučinah navzdol, drugače bova še zašla..."

Ko sva prišla na polje, ki se je rahlo spuščalo proti najini rojstni vasici, starih smučin ni bilo več. Vse sledi so čez in čez prekrili veliki beli kosmiči. Znašla sva se sredi snežnega meteža, ne da bi imela eno samo zunanjo stvar za orientacijo.

"Bolj na levo morava..." sem rekel.

"Kje pa! Če greva na levo, bova prišla v Mengeš... Če bova sploh prišla."

"No, na levo in malo bolj proti jugu..."

"Naravnost in še malo bolj proti severozahodu..."

Drsala sva s smučmi po sveže zapadlem snegu in se jezila sama nase, da sva se tako zamudila. Noč je bila vse bolj temna. Videlo se ni niti pol metra pred nosom. Le debele snežinske so se vrtele z neba in pristajale na tleh, ko da bi naju hotele zamesti.

"Narobe greva!" sem ugotovil sam, ko po pol ure hoje s smučmi nisva prišla niti do Most niti do ceste med Mostami in Križem niti do gozda pod Goro.

"Tik pred Mostami sva..." je menil Rajmund."Smer je prava."

"Kje pa! Pojma nimaš o orientaciji! Greva naravnost proti Komendi."

"Kako bova šla proti Komendi, ko pa še nisva prečkala Tunjice! Ali si kje videl kakšen potok... ?"

Bilo je kakor zakleto. Nikjer nobene smreke, nikjer nobenega potoka, nikjer nobene vasi. Ko bi prišla vsaj do sosednje vasi, katerekoli...

Sneg je padal vse siloviteje. Zdelo se mi je, da hočejo tam zgoraj v eni uri pomesti vse stare zaloge na zemljo.

"Jaz grem po svoje!" sem oznanil prijatelju."Bolj proti jugu. Tisti, ki bo prej doma, naj pokliče ljudi, da pojdejo iskat drugega."

"Velja! Doma bom seveda prvi jaz, saj je samo moja smer prava..."

"Če pa se rešim jaz, pridemo pote."

Sredi polja sva zavila vsak na svojo stran. Kakor nor sem drsal s smučmi proti jugu. Tu nekje bi morala biti cesta. Ko pridem na cesto, bom snel smuči in šel po njej domov. Tudi če pridem v sosednjo vas, je vseeno prav. Samo da pridem do ljudi...

Ceste pa ni bilo nikjer. Tudi vasi ne. Nobene. Le sneg, sam neskončni sneg. Nezadržano je padal nov in nov z neba.

"Saj me bo zamedlo!" sem se zbal zase. Srčno sem upal, da se bo vsaj Rajmund prebil do ljudi.

Hitel sem naprej. Nekam moram priti. Že zdavnaj bi moral biti v Mostah. Ali pa nazaj na Križu, če sem se medtem nehote obrnil in zavrtel na polju v tem snžnem metežu.

Okoli mene pa je vladala le noskončna belota, ki se je le nekaj centimetrov od mojih oči spreminjala v kruto temo.

"Ata! Mama! Ciril! Andrej! Rajmund! Na pomoč!" sem zaklical nemočno. Snežni metež je vse moje krike sproti požiral.

"Zamedlo te je, zamedlo," so začele skakati okoli mene velikanske bele sence.

"Ni me!" sem zaklical nazaj.

"Pa te je, pa te je..." so se režale.

S podvojeno močjo sem se pognal naprej. Nekje mora biti konec te snežne slepote. Nemogoče je, da je tudi Moste sneg v celoti zakril!

"Umrl boš sredi snega..." so skakale sence za menoj."Zakaj pa si bil tako nepreviden..."

"Ne bom, ne bom!" sem zaklical nazaj.

Pred oči mi je stopila komendska cerkev. Iz nje je stopil sveti Peter. Prijazno se mi je nasmehnil in pocingljal s ključi.

"Tu sem! Pomagajte mi!" sem mu zaklical na ves glas.

On pa se mi je v odgovor samo nasmehnil in mi nalahno pokazal z roko, naj stopim za njim...

Obrnil sem smuči in šel v smer za svetim Petrom...

Vse bolj se je izgubljal v metežu. Komaj sem videl obrise njegove velike postave. Le cingljanje ključev je bilo še slišati.

Morda pa sem prevelik grešnik in me noče vzeti k sebi. Na ves glas sem začel moliti. Zdrava Marija, milosti polna... Oče naš, ki si v nebesih... Angel, varuh moj, bodi vedno ti z menoj...

Sveti Peter se je izgubil v temi...

"Ali sem že umrl?!" sem se zdrznil. Sveti Peter vendarle ne živi na zemlji. On odpira nebeška vrata. Ali mi je zato namignil, naj stopam za njim, da bom prestopil prag življenja...

V grozi sem se zdrznil. Sem sploh še živ? In kje so moji domači? Kje so Moste, kje je Rajmund?

Sneg je začel počasneje naletavati. Nekje med neskončno belino je zamigljala drobna zvezda. Utrnilo se je upanje, da se morda le še rešim.

Z zadnjimi močmi sem se pognal naprej. Kmalu je res prenehalo snežiti, toda čez polje je začela vleči prava primorska burja. Mokra obleka mi je začela ledeneti. V škornjih so mi odreveneli prsti na nogah. Mraz mi je začel lesti prav do kosti.

"O sveti Peter, saj bom zmrznil!"

"Zmrznil, zmrznil..." so se na vsa usta režale pošasti sredi polja.

Imel sem občutek, da vse bolj ledenim, da postajam iz človeka sneženi mož sredi polja.

"Peter!" sem zarjul na ves glas."Pomagaj mi!"

Sneženje je povsem prenehalo. Veter pa je vlekel tako zoprno, da sem si moral z rokami zakriti obraz, drugače bi mi zmrznila ušesa in nos. Nekje iz daljave je priplesala čudesna glasba. Ko da bi nekdo igral na orgle. Spremljal pa jih je tenak zvok harfe...

Ali sem že v nebesih?

"Peter!" sem zaklical še enkrat.

Oglasili so se mehki zvoki trobente. Kakor oddaljene fanfare. Ali sveti Peter z njimi napoveduje prihod novega člana v svoje občestvo?

Okoli mene so začeli poplesavati beli zajčki in beli medvedje, v daljavi so se hihitale velikanske vile v belem, nekje za belo zaveso je kimal starček z dolgo belo brado. Končano je, čakajo me, sem se sprijaznil z usodo. Zmrznil sem...

Toda mahoma je spet tiho zacingljalo. Aha, sem si misli, sveti Peter odklepa nebeška vrata. Res sem umrl, toda prišel sem vsaj v nebesa. Sveti Peter je dober, sprejema me v nebeško kraljestvo.

Z zadnjimi močmi sem podrsaval s smučmi v smer, od koder je prihajalo cingljanje. Postajalo je vse močnejše. Ko da bi me sveti Peter pričakoval z veseljem. Od radosti mi pocingljava s ključi.

"Peter! Tukaj sem!" sem mu zaklical, da se ne bi zgrešila.

Cingljanje je postajalo že tako glasno, da ga ne bi mogel več zgrešiti. Tudi njega sem že razločno videl. Oblečen je bil v dolgo pozlačeno oblačilo, brada se mu je v vetru zibala sem in tja, v rokah pa se mu je svetil velik zlat ključ.

"Tukaj sem!" sem zavpil na ves glas.

Sveti Peter je stopil naravnost proti meni. Bil sem presenečen sam nad seboj, a vendar je bilo res tako: občutil nisem prav nobene žalosti. Celo nasprotno. V božje kraljestvo sem stopal neobremenjen z vsemi zemeljskimi težavami. Bil sem lahak kot puh. Poletel sem proti ključarju kakor ptica na pomlad v svoje kraje.

Tik pred svetim Petrom sem presenečen obstal. Res je bil ogrnjen v orjaški plašč, res je imel v rokah šop ključev... vendar ni bil sveti Peter, ampak - moj ata!

"Ata, tukaj sem!" sem zaklical ves iz sebe. Zdelo se mi je, ko da sem sestopil z nebes na tla.

"Samo da si živ!" sta me starša objela, vse prikazni so hitro izginile...

"Rajmunda smo tudi že našli..." je povedal prijateljev brat.

Ko je ata doma odklenil vrata z našim velikim ključem, sem si odgrnil odejo z glave in se zazrl v ata. Čeprav je stal pred mano povsem zemeljski in vsakdanje človeški, se mi je hkrati še vedno zdel pravi sveti Peter. Šop ključev pa je zazvenel tako znano in odrešujoče...

Od tiste zime naprej je bil sveti Peter v komendski cerkvi še trikrat bolj podoben našemu atu kot prej.

TAT V MALINAH

V naši hiši je bilo večkrat kakor na železniški postaji. Kar naprej so prihajali stari znanci in novi ljudje, namesto ptrljage pa so prinašali s seboj svoje zgodbe. Vsakogar smo radi sprejeli. Drugi pogledi na svet so tudi nam odpirali oči, tako staršem kakor otrokom. Tako smo laže spoznavali dragotine sveta.

Ata je imel še to značajsko lastnost, da ni znal ikomur reči: NE. Tako je bil v vseh mogočih odborih in komisijah, na naši zemlji pa so kmetijski strokovnjaki delali svoje preskuse.

"Vaš zelnik bomo spremenili v Kalifornijo," nam je nekega večera skrivnostno namignil kmetijski inženir Prešern, ki je veliko zahajal v našo hišo. Nad sadovnjakom smo imeli kos zemlje, kjer smo gojili vrtnine za dom, zraven pa je ležalo še četrt hektarja manj uporabne zemlje. Običajno je bila zasejana z deteljo.

O Ameriki nismo kaj dosti vedeli, o Kaliforniji še manj. Slišati pa je bilo tako lepo, da ni bil nihče proti. Inženir Prešern je vzel vzorec zemlje in se vrnil čez dva dni.

"Imel sem prav. Ta zemlja je kakor nalašč za maline."

Ata je bil napreden sadjar, čeprav za sadjerejo nismo imeli najboljših možnosti, ker je sadovnjak stal na preveč odprtem, vetrovnem prostoru. Ata je znal lepo obrezati vsako drevo, znal je priupraviti cepiče in mlada drevesa cepiti, imeli pa smo tudi veliko sušilnico za sadje. Posušene hruške in krhlji so bili za otroke največja poslastica, čez poletje pa krljevka najboljša pijača. Maline bi bile kajpada še korak naprej, še nekaj boljšega...

"Menite, da bi res uspevale pri nas?" se je ata s svojimi velikimi vprašujočimi očmi zazrl v Prešerna. Bil je za vsak napredek, a kaj, ko mu narava ni vsadila v srce velikega poguma.

"Saj vam pravim: boljše zemlje ni."

Zvečer smo se zbrali na družinskem posvetu, kako naj se obrnemo. Čeprav smo bili vsi za Kalifornijo na našem zelniku, smo se delali, da je treba preskus še enkrat pretehtati. Vsak dan čez poletje maline na krožniku, vsak dan polni kozarci malinovca, ob tem pa še prodaja za zadrugo... hm, pa ugriznimo v to! Vsem je sijalo veliko navdušenje v očeh, še celo naš Muri je ob odločitvi, da bomo posadili maline, pomigal z repom.

Inženir Prešern nam je priskrbel sadike, svetoval pa nam je tudi pri sajenju in gnojenju. Celo pri oranju je bil zraven.

Sam sem vodil konja za uzdo po zelniku navzgor, inženir Prešern pa je s konca njive vpil:

"Malo desno, malo levo, tako, zdaj pa naravnost..."

Na zelniku so se zbrali tudi vsi drugi člani družine in oba soseda, kajti vsi so hoteli od blizu videti, kako nastaja kalifornijski nasad pri nas.

"Vidiš, še Murija zanima, kako bo uspelo..." je dejal ata z našega malega psa čuvaja, ki se je tudi tokrat smukal okoli nas kakor pravi družinski član.

Čeprav smo imeli veliko dela z okopavanjem, prvo leto ni bilo nobenega pridelka. Povrhu je bilo treba maline tudi škropiti in jim priskrbeti oporo. zato smo si morali za pridelek v prihodnjem letu vzeti precej časa tudi pozimi, da smo pripravili kole in napeljali žico. Na srečo nam je tako škropivo kakor žico priskrbel inženir Prešern na up. Za delo pa nas je znal ata zmeraj navdušiti s humorjem.

Ko sem prišel iz šole, me je poleg kaše čakal listek:

"Smo v kalifornijskih malinah. Tja pridi s svojo motiko. Nalašč zate smo pustili tri vrste, da jih boš lahko osebno okopal. Smrt plevelu - svoboda malinam!"

Ali pa:

"Ker vem, da si se v šoli grozno dolgočasil in bi se rad sprstil na zelniku, te vabimo na srečanje z malinami. S seboj prinesi poleg motike še dobro voljo. Plevelni pozdrav!"

Bolj ko so se maline približevale prvemu zorenju, bolj so bila navdušena tudi sporočila izpod atove roke:

"Čakamo te v malinah. Brž se zapodi za nami na delo. Malinovec bo v naši hiši kmalu tekel v potokih..."

Tudi vse nas je do konca zagrabilo. Če je že kdo kaj mencal glede okopavanja krompirja ali pese, ni nikdar rekel nobene glede malin. Pa čeprav je bila njiva kakor nalašč kar naprej obraščena in se plevel ni in ni dal iztrebiti. Poznalo se je, da je bila ta zemlja slabo obdelana in komajda negovana.

Vse je bilo poplačano drugega leta, ko so se pokazali prvi rdeči sadeži-Bili so trikrat debelejši in tudi trikrat slajši od gozdnih malin.

"No, saj sem vam rekel: Kalifornija!" je bil zadovoljen s prvim peharjem naših malin inženir Prešern.

S še večjim poletom smo se pognali na delo. Zdaj se je dobro videlo, da bo res treba čez in čez zabiti količke, napeti žico med njimi, maline pa še močneje pognojiti in jih med letom še bolj vestno okopavati. Za tretje leto se je šele obetala prva prava letina.

"Takšnega gnoja, kakor ga dajejo naše krave in naša dva konja, nimajo niti v Ameriki!" je dejal ata, ko smo s podvojenimi močmi vozili gnoj v maline. Prešern je ves čas govoril, da maline zorijo pri koreninah, oziroma če jim več daš, bodo tudi one bolje obrodile.

Ko je prišlo poletje, smo bili poplačani za vse. Na žicah so začele na vseh koncih zoreti velike debele maline, sadežev pa je bilo toliko, da si niti sami nismo mogli predstavljati, da se nasad res lahko tako razraste. Ker smo žico napeli visoko, so se veje malin razpenjale vse od tal do višine odraslega človeka. Vsepovsod pa veliki sladko sadeži.

"Kalifornija!" smo se pozdravljali z navdušenjem in bili presrečni, da nam je uspelo. Nekateri sosedje so se nam namreč po dveh letih slabega pridelka po malem že posmehovali, češ kdaj pa je trnje že dalo kakšen pridelek. Ata je bil noč in dan v malinah. kadar jih ni obiral, jih je jedel. Mama se je pred drugimi rada postavila tako, da je položila na mizo poln peharček najlepših malin. Mi smo svoje najbližje nagrajevali s tem, da smo jih vodili v maline, kjer se jih je lahko vsakdo najedel do sitega.

Na lepem smo bili bogati! V hiši ni bilo prej niti za vsakdanji kruh, zdaj pa smo imeli najboljše kalifornijske poslastice na pretek!

Ko pa nekaj imaš, nastanejo težave. Naša smola je bila v tem, da je bil naš nasad malin eden prvih na Gorenjskem;vsekakor prvi na tem koncu. Maline so zadišale tudi drugim. Na večer so se začele v gozdiču za našim zelnikom nekam preglasno lomiti vejice, iz gozda je prihajalo pritajeno govorjenje, izza debel so se začele spuščati proti nasadu velike in male sence. Na lepem je nasad postal središče župnije.

"Vse nam bodo obrali drugi..." je ata obupano zmajeval z glavo. Z ljudmi se ni rad prepiral, malin pa jim tudi ni hotel kar tako pustiti.

"Postavili bomo opozorilno tablo, da je to kraja!" je odločil Prešern."Ljudje se niti ne zavedajo, da gre za vaše maline!"

Iz mesta je prinesel veliko tablo, nasadili smo jo na tako visok drug, da je gledala kakor strašilo iz nasada, na njej pa je z velikimi rdečimi črkami pisalo:

OBIRANJE MALIN POD KAZNIJO PREPOVEDANO!

Opozorilo sem komajda razumel. Posebno tisto "pod kaznijo" mi ni šlov glavo. Nikogar ni nihče nikoli kaznoval, zato bi bilo čudno, da bi tu kdo kakšnega.

Pomagalo ni prav nič. Večernih in nočnih obiskovalcev je bilo prav toliko kakor prej.

"V Kaliforniji pa nič ne kradejo..." je povedal kmetijski pospeševalec."Nikjer nisem zasledil niti vrstice o tem..."

"Človek bi še razumel, če bi obirali le zrele sadeže. Ampak da ti potrgajo napol zelene... !" se je začel jeziti tudi ata.

Ni nam preostalo drugega, kakor da postavimo stražo. Prvi je dežural ata. Bilo je uspešno. Prepodil je čez dva ducata lačnih obiskovalcev. Drugi večer sta stražila brata. Prepodila sta vse razen svojih prijateljev, te sta spustila v maline za druge protiusluge. Tretji večer sva dežurala midva z Murijem. Kar dobro nama je šlo od rok. Poleg skupine ljudi, ki so pritiskali iz gozda proti malinam, sva prepodila tudi pet fazanov, tri jerebice in eno podlasico. Ko pa je Muri v nasadu malin naletel na ježa, je bilo njegove pomoči konec.

Tatovi so zamenjali taktiko. Niso več prihajali z nočjo, ampak s svitom. Ko smo se nekega jutra napotili obirat maline kar s košarami, smo razočarani ugotovili, da je ves severni del, tisti ob gozdu, obran do zadnje maline. Prikrajšani smo bili najmanj za petdeset kilogramov pridelka.

Vpeljali smo stražo za vso noč. Eden do polnoči, drugi do jutra. Ata je imel srečo, da je prepodil poklicnega zmikavta z vasi. Ta je kradel kar z leščerbo. Ko ga je ata hotel prijaviti, je pokleknil pred njim in ga zaprosil, naj ga ne izda. Za protiuslugo je potem prihajal tri dni k nam pobirat krompir. Meni so v novem stražarstvu zaupali dežurstvo le do polnoči. Večkrat sem ga opravil skupaj z Rajmundom. Njemu sem seveda pustil, da se je najedel do sitega. Tako je prijatelju dežurstvo hitro minilo.

Kljub vsemu pa so nepridipravi še vedno hodili v naš nasad. Verjetno so se plazili s strani, bili so pozorni na vsako najmanjšo odsotnost, znali so izkoristiti vsako nepozornost. Da bi se tudi sami ognili neprijetnim srečanjem - posebno še, ker so bili med njimi tudi takšni, ki so nam ob času najbolj obilnega trganja prihajali pomagat trgat za plačilo - smo napeli ob gornjem delu nasada žičnato ograjo. Ko smoto razširili še navzdol na strani, so se kraje skorajda ustavile. Edinole pri tleh so bile maline vedno obrane do golega. Nekdo je še vedno hodil v maline. Očitno nekdo od najmanjših.

"Na delu so palčki..." se je šalil ata in si nejeverno ogledoval nasad.

"To je zagotovo kakšen hudoben gozdni škrat..." sta mi govorila brata in se mi nasmihala.

"Ali pa kakšen otrok..." je rekla mama in pogledovala proti nama, meni in Rajmundu. Čeprav nisva bila več tako majhna, je bilo res, da sva vedela, da najlepše maline dozorijo prav pri tleh, kjer jih obiralci pustijo, da so povsem godne.

Škoda se je večala in večala. Bolj ko smo hodili obirat sladke sadeže, bolj smo ugotavljali, da jih spodaj sploh ni. Ponovno smo postavili stražo. V dneh največje trgatve smo vpeljali stražo podnevi in ponoči. Nič. Le nova škoda je nastala, ujeli pa nismo nikogar.

Pri kosilu smo imeli bojni posvet.

"Tatu moramo spraviti iz malin, drugače bo segel še više..."

"Naj stane, kar hoče, moramo se ga rešiti..."

"Kaj pa, če je kakšna gozdna žival? Recimo: jež?" smo začeli premišljevati bolj zemeljsko. Bili smo tako jezni, da smo tisto o palčkih in škratih zavrgli kot nesmiselno.

Kljub poostreni kontroli je škoda rastla in rastla.

"Spodaj so najslajše, zato najprej potrgaje te!" je naročal ata obiralcem.

"Saj spodaj jih nič ni..." so mu odgovarjali vsi po vrsti, malice pa so se sprevrgle v ugibanja, kdo bi bil lahko tat.

Sklenili smo izučiti našega psička Murija, da bi izsledil požrešnega pritlikavca. Z Rajmundom sva si vzela tri dni časa za to, da sva Muriju dajala na sled različne vonje, on pa jim je moral slediti. Vendar Muri ni bil nič lovsko izurjen. Ko sva že mislila, da se je kaj naučil, je na sledi naletel na krta ali ježa, pa je bilo sledenja v trenutku konec.

Morala sva se zanesti le nase.

"Ti si detektiv Malinin, jaz pa inšpektor Gozdovnik," je določil prijatelj in začela sva pregledovati vsako stopinjo od kraja, vsako zlomljeno vejico, vsak kamenček pred našim zelnikom.

Drugega večera sva se ulegla v zasedo, dobrih deset metrov stran od nasada malin, ko jo meni nič tebi nič prisopiha po vrtu navzgor - naš Muri! Mislila sva, da išče naju. Če je dober stezosledec, naju bo že našel v travi. Toda psiček jo je ubral naravnost v maline. Previdno sva vzdignila glavi iz trave. Da, tat je naš Muri!

Stopical je od maline do maline in jih smukal v gobček kakor za stavo. Bil je pravi požeruh. pasel se je v malinah celo uro. Ko je obral eno vrsto od spodaj, se je obrnil na drugo stran in začel obirati še drugo. Če kakšne zrele maline ni dosegel, se je povzpel na zadnji nogi in tako je v njegov želodček zginil tudi sadež, ki je dozorel od tal dvajset, trideset, celo štirideset centimetrov.

"A boš šel ven!" sem pobesnel, skočil iz trave in ga hotel prepoditi z udarcem noge ob tla.

Muri pa me je samo začudeno pogledal in nagnil glavo postrani.

"To je zato, ker mu ne daste dovolj druge hrane..." je strokovnjaško ugotovil Rajmund.

"Mački je tudi ne dajemo, pa ni nobenih težav z njo."

Zagrabil sem Murija za kožuh in ga odnesel atu.

"Tu ga imaš, tatu iz malin! Ta je tisti, ki jih žre."

Muri me je namrščeno pogledal, v očeh pa se mu je videlo, da bi me najraje ugriznil, saj ni bil vajen tako trdega prijema.

"Na verigo z njim!" je odločil ata. Čeprav je bil redko privezan, smo ga tedaj privezali z velikim zadoščenjem kot največjega tatu na svetu. Muri pa nas je s strani žalostno gledal ter nas z očmi spraševal, kaj je storil narobe. Malce pa nas je tudi s tistimi svojimi otožnimi očmi tudi obtoževal:

"Dragi moji, to pa ni Kalifornija..."

Stara prijatelja sva postala šele potem, ko so bile maline obrane. Skupaj z Rajmundom smo pohiteli v nasad pogledat, če je kje pri tleh le še ostal kakšen sladek sadež. Muri je najprej pogledal mene, potem pa veselo zalajal: pri tleh smo mu nehote pustili kar dobro poslastico za poobedek. Pustila sva ga, da je pomlatil vse, kar je ostalo, pri tem pa sva tudi sklenila, da ne bova povedala drugim psom, kako nenavadnega sladokusca imamo v naši hiši. Zaradi njegovega ugleda na vasi...

VESELJAK JOHAN

O velikih slovenskih možeh smo se v šolskih klopeh precej pogovarjali. Mene so tako vznemirili, da sem o njih premišljeval tudi med odmori in na poti domov. Ugotavljal sem, da ljudje iz učbenikov vstopajo v našo zavest vsak po svoje: nekatere smo sprejeli odprtih rok, do drugih pa smo nenavadno kritični. Opazil sem, da med ljudmi kroži nekaj splošnih predstav, ustaljenih vzorcev, od katerih se nočejo premakniti. To je veljalo tako za naše največje pesnike in pisatelje kakor za vse druge ljudi, ki so bili odprtih src. Med njimi je bil tudi naš vaški veseljak Johan.

"Vsi naši pesniki in pisatelji so bili pijanci..." mi je nekega dne prišepnil med poukom prijatelj Rajmund.

"No, tega pa ne moreš reči kar na splošno..."sem bil ogorčen.

"Vsi so ga cukali, vmes pa pisali. Kar poglej, vsi so umrli zaradi preobilice pijače. Tudi naš Johan je takšen, da trezen ne spesni niti ene vrstice," je med odmorom nadaljeval moj najbližji sošolec.

Obstopili so naju še drugi in razvnela se je vroča razprava.

"Ata mi je povedal, da se je Prešeren v pijanosti obesil. Cankar pa je padel po stopnicah, ko je šel pijan domov. Trdino pa je povozil voz, ko je ležal pijan ko čep med kolesnicami..." so vedeli povedati drugi.

"Nobena vrstica ni bila napisana brez kozarčka..." je dejal sošolec Marjan."Vsak pameten človek ve, da je tako..."

Tedaj je v meni zavrelo. V mislih sem obstal pri vaškem veseljaku Johanu, ki je veliko zahajal v našo hišo. Bil je vedno dobre volje, a nikoli ga nisem videl pijanega. Kar sproti je koval verze, zato sem ga imel za malega Prešerna. Pa tudi pripovedovati je znal kot Cankar. Z atom sta tam v daljnem letu l926 skupaj služila vojake na drugem koncu sveta, v Bitoli. Kadar je Johan prišel k nam na obisk, sta najprej obujala spomine, nato je Johan povedal še kakšno vaško štorijo, nazadnje pa je vzel še harmoniko in zapel takšno pesem, da je še nisem slišal. Pri tem je ves zimski dan popil največ dva kozarca vina.

"Johan že ni pijanec!" sem se potegnil za največjega atovega prijatelja.

"Hu, pa še kakšen!" so se mi smejali drugi."Ti pa res nič ne veš... Hodi za njim en sam dan, pa boš spoznal resnico!"

Če že nisem mogel ugotoviti, kako je bilo s Prešernom, Cankarjem, Trdino, sem se lahko na svoje oči prepričal, kako je z Johanom.

Sklenil sem ga spremljati en cel dan. Priložnost se mi je ponudila pred pustom, ko je bil Johan najbolj na očeh. Brez njega ne bi bilo pravega pusta v naši vasi. Tedaj je bil s svojim pripovedovanjem, petjem in igranjem vsepovsod navzoč. Ko da bi bil pust Johanov praznik.

Imel sem srečo, da je na pustni torek že navsezgodaj potrkal pri nas. Vrata so mu bila vedno na široko odprta. Vsi smo se ga razveselili, kajti govoril je, kakor bi tekla Sava, pel, kakor bi prileteli angelci iz nebes, igral pa, ko da so prišli med nas muzikanti iz prejšnjega stoletja.

Bil je furman, zato je takoj zastavil s furmansko prigodo.

"V soboto sem naredil dober posel. Prodal sem nekemu ciganu napol slepega konja. No, saj sem ga od njih tudi kupil, dvakrat predrago, zdaj pa sem ga jim porinil nazaj... Prišli so k meni in me spraševali, ali imam kaj novega zanje... Priporočil sem jim Prama, s katerim so me dobro nasadili... Na srečo ga niso več poznali, ko se je pri meni tako poredil, pa še očistil sem ga tako, da se je svetil ko sonce... Rekel pa sem jim: Vi konja glejte, konj ne bo vas... No, saj veste, Pram je bil na eno oko popolnoma slep... V nedeljo so bili že nazaj. Hoteli so razveljaviti prodajo, češ da je konj slep, pa sem jim rekel: Saj sem vam povedal, kakšno napako ima! Vi ga morate gledati, konj vas ne more, ko je napol slep..."

Pri tem je planil v živahen smeh, češ tudi cigane se da nasankati. Mama mu je nalila šilce žganja. Aha, sem si rekel, zdajle ga bo takoj zvrnil, potem pa zahteval še eno in še eno... A ga je pustil na mizi, ko da ga ne bi bilo.

"Midva z mojo Pavlo sva že pred eno uro pozajtrkovala. Veste, za zajtrk imava to zimo tunjiške kumare. So tako velike, da eno komajda nesejo štirje možje. Nekaj sem fural po Tunjicah, pa mi je neka gospa dala za plačilo domačo kumaro. Povedala pa mi je tudi, kako jih gojijo, da zrastejo tako velike. Seme posadijo ob telegrafaricah. Ker kumare ne vedo, koliko velike morajo zrasti, kar rastejo in rastejo... Zalivajo pa jih s sekretovko... Tista kumara, ki sem jo pripeljal domov, je večja od hloda... S Pavlo vsako jutro odžagava po eno rezino, pa jo imava dovolj za zajtrk in večerjo... Za dobro prebavo pa zraven spijeva še kakšno latvico mleka..."

Vsi smo se muzali, mama pa je namignila, naj raje spije šilce do dna. Ocenjeval sem, ali je Johan že okajen, pa ni bil videti prav nič. Le govoril je rad in povedal kakšno čez mero.

"Tisto pa veste, kako je bilo, ko sem peljal Rozalinega prašiča v Vodice, kajne?"

"Ne vemo!" sem hitro odvrnil sam, da bi nam še enkrat povedal. Ni mu bilo treba dvakrat reči. Teklo mu je kar na suho, brez pijače.

"No, Rozala je prodala prašiča za zakol v Vodice, pa sem ji ga moral odpeljati. Bilo je precej snega, zato smo težko prišli tja. Največji hec pa je bil, ko smo hoteli prašiča spraviti iz kurnika na tla. Prašiča namreč ni bilo nikjer. Rozala, klepetulja, kakor je, je ropotala in ropotala, še huje od voza, pa tako nisva opazila, kdaj se je kurnik odprl in sva prašiča meni nič tebi nič izgubila... Vsi, s klavcem na čelu, smo šli nazaj po zasneženi cesti in iskali prašiča... Dober dan, ali ste videli takega in takega prašiča... Ves je bel, rep ima zavit, namenjen je za pod nož... Našli smo ga tik pred Mostami... Revež jo je kar sam mahal nazaj v domači svinjak... No, kaj smo hoteli drugega: še enkrat smo ga naložili, klavec je pred najinimi očmi opravil svoje krvavo delo, midva z Rozalo pa sva počakala še na njegova jetrca, da sva se prepričala, da ne bo več ušel..."

"Pij!" je Johana priganjala mama. Šilce je samo prijel in ga prestavil na drug vogal mize, v odgovor pa je raje zagrabil harmoniko in zapel narodno Po jezeru bliz' Triglava. Hišo je napolnil tako priejten glas, da jaz najraje ne bi šel v šolo.

Tistega dne smo imeli kratek pouk. Maškarade v šoli ni bilo, pustno veselje smo imeli samo ob kresu na vasi. Tega smo pripravljali že poldrugi mesec. Navlačili smo iz hoste veliko smrečja, po hišah smo s cizo nabrali butare, starejši pa so na vrhu kresa naredili še v stara oblačila napravljenega pusta.

Johan je bil ob moji vrnitvi še vedno pri nas. Pričakoval sem, da bo že kaj okajen, a je na mizi še vedno stalo isto šilce kakor prej. V steklenici, ki je stala zraven, sem si dobro zapomnil, koliko je bilo žganja v njej. Pojedel je le enega od flancatov, ki jih je mama za pusta vedno naredila, da je bil praznik vsaj podoben prazniku.

Johan je bil ravno pri pridigi, ki jo je rad povedal v razposajeni družbi. Šlo je za pridigo komendskega župnika Valentina Bernika, ki je imel nekaj pesniške žilice. Ko je bila leta l929 huda zima, je župnik Bernik s prižnice povedal najbolj nenavadno in najkrajšo pridigo. Johan si jo je zapomnil do zadnje besede in jo je o pustu rad ponavljal. Tudi tokrat se je postavil v držo, ko da je na prižnici, potem pa je gladko zrecitiral:

"Dragi verniki,
danes je huda zima, hud je mraz,
zebe mene, zebe vas...
Jaz vam nimam kaj povedat,
vi me niste dolžni gledat.
Zdaj pa kar domov hitite,
pa doma sami Boga molite.
Naj bo za pečjo ali v kleti,
enkrat treba bo umreti!"

"Amen!" smo zaklicali v en glas in mu veselo

zaploskali. Johan si je obrisal usta, ko bi hotel obrisati spomin na to, kar je bilo malo prej, nato pa je segel po šilcu in ga popil do polovice.

"Nič ne piješ... Pa tako dobrega smo skuhali letos..." mu je rekel ata.

Johan je spet segel po harmoniko in zapel dve o šolskih učiteljicah, pesem o dveh frajlah, ki sta se sprehajali s senčniki po vasi gor in dol. "Spij do dna in še kakšno zapoj!" je bila mama tako navdušena nad Johanovim petjem, da bi mu ves dan nalivala in ga poslušala. Johan se je zbranim prešerno nasmehnil, porinil kozarček na stran in dejal:

"Samo še eno vam zapojempotem pa moram k živini. Zvečer pa na vas!"

Zapel je tisto avstroogrsko, kateri smo vedno radi prisluhnili. Šlo je za spretno menjavanje slovenskih in nemških besed. Peli so jo menda vojaki, verjetno pa jo je tudi Johan po svoje predelal. Fonetično zapisano se je glasila takole:

"Preljuba ti Marjanca, vas hast du mir gemaht,
da jaz ne morem spati di gance libe naht,
in garten zind draj blumen, tri rože gautraže,
das zind ja kajne blumen, to so tri ljubice:
Di erste hajst Marjanca, ta druga Micika,
ta drite hat kajn name, ta je moja ljubica.
Ih bin soldat gevezen, pa nisem bil nič jezen,
di vere auf dem pukel, pa smo jo vajter šmuken."

Pograbil je harmoniko pod pazduho, vzel flancat s krožnika in jo odkuril domov. Zvečer, ob kresu, sem ga pričakoval okroglega, pa je trdno stal na svojih nogah in igral, igral... Pusta brez Johana ne bi doživeli tako, kakor smo ga lahko. Johan je igral in prepeval vesele pesmi, narodne in svoje, mi pa smo hodili naokrog z baklami, ki smo jih naredili doma iz pločevink. Vanje smo natrsli žagovino, ata pa mi jo je polil s petrolejem, da je bakla gorela več ur. Nekateri so imeli na obrazih doma narejene maske. Te so bile izdelane podobno kakor lutke. Na glineno osnovo, na obraz, smo nanesli na stotine koščkov časopisnega papirja, tega pa smo posušenega živo pisano pobarvali. Tako je nastala maska za obraz. Oblečeni pa smo bili kot maškare vsi v stare domače cunje. Navadno v očetov ponošeni suknjič in z odsluženim klobukom na glavi. Ali pa v mamino staro obleko, z zavrženo ruto na čelu.

"Zapoj nam še kakšno!" so priganjali vaščani Johana kar naprej in hodili okoli njega s polnimi steklenicami žganja. Vse po vrsti je odklanjal, se zgovarjal, da je že pil ali pa, da bo pil pozneje. Igral in pel pa je ves čas. Posebno stare pesmi so mi bile všeč. Recimo tale o svetem Antonu:

"Na hribčku stoji cerkvica,
not svet' Anton kraljuje,
k njem se bom zatekala,
da on mi pomaguje.
K njem se bom zatekala,
za moža bom prosila.
Če me tud ljubi Bog uslišal bo,
podaril mi bo možička,
vsako leto zredila bom
mu debelega prašička.
Je prošnja b'la uslišana,
dobila sem možička,

majhnega, okroglega,
debel'ga ko prašička."

In tako naprej in tako naprej. Kres je počasi dogoreval, množica se je razhajala, Johan pa je kar vlekel in vlekel svoj meh. Ves zamaknjen sem ostal ob njem vse do pozne ure.

"No, zdaj pa le pojdi domov!" mi je rekel tam okoli enajste."Ata bo hud."

"Saj grem... Samo nekaj mi prej še povej, Johan!" sem ga zaprosil. Johana smo vsi tikali. Bil je tako blizu ljudem, da se ga preprosto ni dalo vikati.

"No, kaj bi rad?" me je pogledal začudeno."Še kakšno mojo pesem? Katero pa?"

"Ne, nekaj drugega..." sem pomencal.

"No, le povej!"

"Če ne boš hud..."

"Ali zna biti Johan sploh hud?!" se je navidezno razjezil.

"Ne, ampap vprašanje je precej čudno..."

"Kar reci!"

"Zanima me, ali je bil Prešeren res pijanec..."

Johan je planil v takšen krohot, da se je kar pripogibal.

"V šoli smo se učili o njem, in vsi pravijo, da je bil pijanec in da se je na koncu obesil... Pa tudi vsi drugi pesniki pijete..."

Johan se je mahoma zresnil, me zagrabil z eno roko za brado in mi pogledal naravnost v oči:

"Oglej si me natanko! No, koliko litrov, misliš, sem danes popil... Hudo boš razočaran... Vsega skupaj morda tri šilca kačje sline... Ves dan... Če ne verjameš, vprašaj mojo ženo... Jaz ne pojem iz žalosti, ampak iz veselja, razumeš iz veselja do življenja... Zato ker mora iz srca, ker ne sme ostati v človeku... Nobene pesmice še nisem spravil skupaj v pijanosti... Pa tudi nobene si ne bi zapomnil v takem stanju... Franceta iz Vrbe pa le pustite pri miru! Sredi noči dam klobuk dol pred njim..."

Stal sem tam ob dogorevajočem kresu in se sramoval svojih neumnih besed.

"Vem, da tako mislijo tudi drugi..." je nadaljeval Johan."A vedi, da vsakdo gleda drugega le skozi svoje življenje. Zato slabi ljudje iščejo pri drugih samo slabe lastnosti, dobri pa vidijo le dobre... Nekje je zapisano: Svetemu je vse sveto, umazanemu je vse umazano..."

"Hvala, Johan!" sem iztisnil iz sebe in šel pomirjen domov. Preprosti vaški veseljak mi je tistegas pusta ob kresu dal v roke takšno orožje, da se bom z njim lahko branil vse življenje. Vsakdo gleda drugega le skozi svoja očala... Nameraval sem se naslednjega dne v šoli stepsti za Prešerna, za Cankarja, za Trdino, pa sem med potjo ugotovil, da bi bilo nesmiselno. Vsakdo mora sam priti do globljih spoznanj. Od tistega časa naprej sem ob pripovedovanju o slabih lastnostih drugih samo zamahnil z roko...

TRETJE ŽIVLJENJE NAŠE MAČKE

Na jesen so se pod našim napuščem večkrat zbrali bližnji in daljni sosedje ob ličkanju koruze. Tedaj smo se veliko pogovarjali o strahovih, si pripovedovali resnične zgodbe iz preteklosti in sedanjosti, na dan pa je prišla tudi marsikatera presenetljiva reč. Sosedov starejši fant Brane je iz neke knjige privlekel trditev, da ne živimo samo enega življenja, ampak tri, pet, tako rekoč neomejeno število življenj.

"Seveda pa nismo v vsakem življenju isto. Ti si danes na primer kmečki sin, v prejšnjem življenju pa si morda bil podgana ali netopir..."

Močno smo se zabavali ob tem. Drug pri drugem smo iskali podobnost s kakšno živalco. Če pa takšne podobnosti nismo našli, potem je bil tisti v prejšnjem življenju zagotovo kakšna čudna rastlina ali celo nepomemben kamen na cesti. V ta življenja sam dolgo nisem verjel, dokler ni stopila v naše takratno življenje mačka...

Treba je vedeti, da ni bila navadna mačka, ampak je imela že od rojstva drugačne navade. Bila je bolj uglajenega značaja, ni se menila za vsako malenkost, bila je tako rekoč boljša mačka, le da vsi tega nismo upoštevali.

Prvič sem to opazil, ko smo ji dali ime. Njeno mater, staro mačko, je na Senožetih raztrgal potepuški pes. Tako je morala njena hči čez noč prevzeti njeno mesto. Druge mladiče smo oddali, pri hiši pa smo obdržali odrščajočo naslednico.

"Ime naj ji bo Belka," je menil brat Ciril. Vsa je bila namreč bela, le tačke in konico repa so bile črne.

"Kako ste staromodni! Zakaj pa ne bi mogla biti Francka!" je duhovičil Andrej.

"Plemenka naj bo, ko bo pri hiši za pleme..." se je nasmihal ata. Bilo je namreč prav v letu, ko je svinja povrgla tri mladiče, stara mačka pa je imela pet mladih.

Mlada mačka se je ob našem pregovarjanju smukala okoli naših nog in se ovijala okoli stolov, ko da bi hotela prisluškovati, kakšno ime ji bomo izbrali.

"Pika naj bo!" sem se odločil sam."Zaradi črnih pik na tačkah in na repu."

Mačka je priskakljala do mene, visoko vzdignila rep in se hvaležno obdrgnila obme. Prepričan sem bil, da ji je bilo ime všeč in da se je hotela s tem lepo zahvaliti za razumevanje.

Hudo bi se motil tisti, ki bi menil, da je bila Pika tako vzvišena mačka, da ni opravljala svoje službe. Nsprotno! Res je bila prava gospa, ki pa je bila noč in dan na terenu. Prečesala je vsak skrivni kotiček naše kmetije, posebno pozornost pa je namenjala kleti in podstrešju, vsak dan je pokukala v jamnico in v hlev, velikokrat sem jo srečal pod toplarjem in kozolcem, ničkolikokrat je čakal na svoj plen v sadovnjaku in na zelniku. Ker je rada videla, da je bila pomemben član naše družine, nam je dostikrat prinesla ujeto miško pokazat na dvorišče, šele nato jo je požrla.

"Da boste vedeli, kako sem pridna..." so sijale njene oči.

Midva sva se po tistem, ko sem ji dal primerno ime, veliko družila. Včasih je bila tudi prav po mačje lena ali pa je potrebovala družbo, da se je rada zatekla v mojo sobo in mi legla k nogam. Tu in tam je kakšno noč celo prespala pri meni, zjutraj pa jo je navsezgodaj mahnila na lov. Kaj posebno se ni pustila "crkljati", prijetno pa ji je delo, če sem jo pobožal po vrhu kožuščka. Tedaj je vedno visoko vzdignila rep, s pogledom pa mi je dala vedeti, da je rada v naši hiši.

Vsak večer je počakala mamo, da je pomolzla v hlevu in da ji je nalila v skodelico pred hišnimi vrati svežega mleka. Po večerji se je vedno usedla na hišni prag in si skrbno uredila zunanji videz. Na nočni pohod ni nikdar odhajala neurejena.

Hudo pa je bila jezna, če je mama pozabila nanjo. Tedaj je od jeze začela praskati po vhodnih vratih, na ves glas mijavkati in preganjati vrabce na dvorišču tako dolgo, da se je kdo spomnil nanjo. Če je pozabila mama, sem seveda vskočil jaz, ob tem pa se ji tudi globoko opravičil. Vse bolj sem bil prepričan, da si naša mačka nekje tam visoko za tramom zapisuje vse o naši družini. Ker nisem hotel biti slabo zapisan, sem imel z njo še toliko lepše stike.

Vse pa se je pri njej obrnilo na glavo zgodaj spomladi, ko se je možila. Že ob koncu februarja, ko je začel popuščati najhujši mraz, se je začela potikati naokrog vsa nemirna, nikjer ni imela obstanka, pritekla je k meni, pa se je spet izgubila, lovila je vsevprek in brez načrta.

Ker so mački odkrili, da naša Pika spi včasih pri meni, so se pod mojim oknom začeli na veliko oglašati njeni snubci z glasnim: fe-bru-aaar. Zavijali so noč za nočjo kakor lačni dojenčki.

Meni se je zdelo dobro, da je Pika tako priljubljena med ženini. Pomeni, da jo imajo v čislih tudi drugi, da jo radi vidijo in da ji želijo podariti svojo ljubezen. Mami so tu in tam popustili živci in je mačke izpod mojega okna nagnala s poleni. Ata pa se je samo smehljal in vzdržljivo prenašal večni: mijav-fe-bru-aar...

"Ko se bo omožila, bo spet mir..." smo se tolažili vsi in ji pustili veselje.

Bilo je proti koncu februarja, ko se je s Piko zgodilo nekaj precej nenavadnega. Pod okno je noč za nočjo zahajal sosedov veliki maček, ki je bil napol siamske krvi, naša mačka pa mu ni in ni hotela odpreti srca. Zato je sosedov maček zavijal kakor ranjen vol:

"Fe-bru-aaar!"

Našemu psičku Muriju je prekipelo. Mački so mu kratili spanec noč za nočjo tako vztrajno, da jih je imel že krepko čez glavo. Ob zavijanju sosedovega velikega mačka se mu je dokončno utrgalo. Nehal je dremuckati v stelji in z vso ihto je prihitel pod moje okno, da bi zadevo razčistil na samem mestu.

Tudi Pika je bila pod oknom. Sedela je na trti, pol metra od tal, ko da bi se nastavila posebej za sosedovega snubca. Muri tega sprenevedanja ni več prenesel in je želel poroko na hitro prekiniti. Toda močno se je zmotil...

Ko se je pripodil do trte, je sosedov maček visoko vzdignil rep in kakor opica v cirkusu odhitel s prizorišča. Pika pa nič. Sedela je še naprej tam kakor prej in se za renčečega Murija niti zmenila ni. Le ušesa je ostro našpičila, ko da bi hotela dati vedeti, naj ji da mir pri možitvi.

Muri je čisto ponorel. Po vseh zakonih sveta je bilo doslej tako, da so se mački bali psov, in tako bi moralo biti urjeno tudi na tem dvorišču. Pika pa se dela, ko da je iz drugega sveta.

Odprl je gobec, pokazal vse zobe in zarenčal proti njej tako jezno, ko da je srečal najhujšega sovražnika na svetu.

Pika je v odgovor vzdignila taco in - tap - z naperjenimi kremplji udarila po Murijevem gobčku. Iz mehkega nosu so se mu ulile rdeče kaplje krvi.

"Au-au-au!" je zacvilil ter se ponižan in užaljen vrnil v steljo.

Pika pa si je samo ponosno popravila pričesko in se naredila, ko da se ni nič zgodilo. Od tistega časa naprej se je je Muri izogibal. Bog ve, kaj si je mislil o njej. Kaj posebno dobrega zagotovo ne. Na hitro pa je moral popraviti tudi splošno mnenje o odnosih med mačkami in psi.

Nazadnje se je Pika izkazala ob odhodu z naše kmetije. Njen odhod je še posebej potrdil, da je hotela z vsakomer vzpostaviti stik na primerni ravni. Ko ji mama nekega večera ni nalila mleka v skodelico pred vrati, na to pa sem pozabil tudi jaz, si ga je Pika hotela vzeti sama. Ko je mama odšla nazaj v hlev, se je Pika splazila v kuhinjo, skočila na mizo ter začela iz kangle srebati mleko, ki ji je pripadalo za njene zasluge.

Ko se je mama vrnila v kuhinjo, jo je našla pri večerji. Jezno je zalučala vanjo prtiček, ki ga je imela pri roki.

"Kc! Presneta mačka, boš šla stran!"

Prtiček je Piko oplazil preko oči. Od bolečine je žalostno zamijavkala in - izginila...

Ko sem zvedel, kaj se je zgodilo, sem šel s slabo vestjo takoj nalit mlako za našo Piko. Ni ga popila ne zvečer ne čez noč. Zbal sem se, da se ji je kaj pripetilo. Ko sem vprašal ata, ali jo je kaj videl, je rekel:

"Nikjer je ni... Zamerila nam je..."

Ni se vrnila niti naslednjega dne, niti čez teden dni. Do tedaj nisem mogel verjeti, da mačka lahko tako močno zameri.

Vrnila se je šele - jeseni! Čez dobrega pol leta. Sedeli smo pod napuščem in ličkali koruzo. Na lepem se mi je okoli nog ovilo nekaj kosmatega. Pogledam: Pika! Prijazno me je pogledala s tistimi svojimi prikupnimi očmi in nalahno zadromljala, ko da bi bila zadovoljna, da se spet vidiva.

"Pika!" sem poskočil od veselja in si jo vzel v naročje.

"No, vidite, pa se je le vrnila..." so je bili veseli tudi drugi.

"Kje pa imaš mladičke?" sem jo vprašal.

Ni bila preveč zgovorna. Izmuznila se mi je na tla, me še enkrat pobožala s kosmatim telesom po nogah, vzdignila rep pokonci kakor zastavo in me prijazno pogledala. Videti je bilo, ko da bi se mi hotela zahvaliti za vse, kar sem ji storil dobrega.

"Pika, pridi sem!" jo je prijazno poklicala mama, da bi zgladili nesporazum. Toda mačka se je naredila, ko da je ne sliši.

"Počakaj, ti grem po mleko!" sem vstal sam in skočil v hišo. Prepričan sem bil, da jo je domov prignala lakota. Z dobrim domačim mlekom jo bom lahko spet navadil na naš dom. Zagotovo pogreša mleko in nežnosti.

"Pridi! Posebej zate ga imam!"

Stekla je za menoj proti hiši, naslednji trenutek pa je že ni bilo več. Izginila je v temo in se ni nikdar več vrnila.

"Prišla se je samo poslovit..." je dejal ata. Ves večer smo bili žalostni, saj se nam je zdelo, da smo izgubili pravega družinskega člana.

"Ta mačka je bila v prejšnjem življenju zagotovo človek..." si je prikimal sosed Brane."Toliko človeških lastnosti ima še v sebi!"

Še huje me je stisnilo v srcu. S Piko bi bili morali ves čas ravnati bolj strpno. Pa tudi z drugimi živalmi. Kdo ve, iz katerega življenja prihajajo in v katero odhajajo. Morda se nekoč spet srečava, v obrnjeni vlogi. Pika bo moj gospodar, jaz pa bom njen maček... Če res živimo več življenj, bi se tudi zato splačalo živeti bolj strpno s svetom okoli nas. Tudi s Pikami, da nam ne bo nekoč žal...

DENAR - SVETA VLADAR

Starejši so kar naprej govorili o denarju. Vse je odvisno od tega presnetega denarja. Ko si mlad, misliš, da je denar najpoglavitnejša stvar na svetu, ko si star, veš, da je to res. Denar odpira vsa vrata. Denar zglajuje vse spore. Denar prinaša vse radosti... Midva s prijateljm Rajmundom sva živela neobremenjena s tem. Kako lepo je bilo, dokler je šlo tako... Toda bolj ko sva odraščala, bolj sva tudi sama pogrešala žvenket kovancev v žepu. Če bi imela nekaj dinarjev, bi šla lahko v Mengeš v kino, bi lahko v Kamniku zavila v slaščičarno, ki si lahko kupila knjigo, v kateri so bila zapisana čuda sveta.

"Denar ljudi samo pokvari," je rekel nekoč Rajmundov oče, kosva na ves glas sanjarila o tem, da bi bila rada bogata."Če ima človek preveč denarja, potem ni več človek."

Ko sva začutila, da so samo moščanski travniki in gmajne premalo, sva hotela v svet. Temu so rekli, da se ptički speljujejo iz gnezda. Speljati pa se ne morejo brez prebite pare v žepu.

"Denarja je povsod dovolj. Le pobrati ga je treba..." so nama govorili starejši.

Dolgo dolgo sva premišljela, kaj bi prodajala. V gozdu sva nabirala dračje in ga ponujala ljudem po vasi. Zbrala sva le nekaj par. Sušila sva gmajniško travo za polnjenje blazin. Uspelo nama jo je prodati le za malico kruha. Na potoku Tunjica sva zgradila nekakšno javno kopališče. Otročaji so prišli, cvenka pa niso imeli.

"Krtače!" sva hkrati ugotovila nekega večera."Prodajala bova krtače."

Izdelovali so jih pri Rajmundovih. Nič niso imeli proti, da bi jih prodajala po hišah. Plačala bi jih šele po prodaji. Presežek denarja pa bi bil najin. Ni bilo treba veliko besed. Že naslednjega dne sva odšla na "kšeft."

"Zaslužila bova toliko, da bova čisto samostojna."

"Ves čas pa bova pazila, da naju denar ne bo pokvaril."

Prvič sva zastavila v sosednji vasi. Vodila naju je misel, da bova šla v nedeljo iz svojega zaslužka v Mengeš gledat Chaplina. Zato nisva odnehala.

"Mama, dva cigančka nekaj prodajata!" so hiteli povedat pred nama v hišo otroci. Kakšna cigančka! sva zaškrtala z zobmi. Midva sva vendar prava moščanska gospoda. Gospoda, ki sta vzela življenje v svoje roke.

"Revček, ali ti je mama umrla?" me je pobožala pri sosednji hiši starejša ženica in mi odrezala kos rženega kruha. Bil je tako star in plesniv, da sem ga zmazal z veliko težavo.

"Marš, smrkavec!" so me napodili pri vsaki peti hiši."Raje pojdi delat, ne pa, da fehtaš na fin način po hišah..." Stisnil sem zobe in prenesel tudi take žaljivke.

Ko sva se z Rajmundom srečala sredi vasi, sva si povedala dogodivščine. Oba je močno zabavalo, da sva bila nad vsemi kupci. V nekaj urah sva jih imela v malem prstu. Že od daleč sva začutila, kakšni ljudje so, koliko bodo kupili, kako se bodo vedli do naju. V vsaki peti, sedmi hiši sva zagotovo prodala po eno krtačo. Kupila sva jih po devetnajst dinarjev, prodajala pa po dvaindvajset. Tri dinarje pri krtači. V skrajnem primeru sva jo dala po enaindvajset. Če pa so jih vzeli več ko pet, tudi po dvajset."Kšeft" je dobro tekel...

V nedeljo sva se s starimi družinskimi kolesi zapodila v Mengeš v kino in z odprtimi usti podoživljala zgodbo na platnu. Ko sva se vračala domov, sva vozila okoli prometnih znakov, se prekopicevala čez jarke, delala vragolije na kupih peska ob cesti... ves svet je bil najin!

Bila sva Chaplin, Stan in Olio, Martin v oblakih... vse, kar je bilo na platnu.

Krtače sva prodajala po hišah več let, vse zimske počitnice, veliko sobot in marsikateri dan med poletnimi počitnicami. kadar sva si zaželela kaj posebnega, je bilo treba pač iti takoj na teren. Včasih za kino, še večkrat pa za novo srjaco, za nove copate, za nov pas... Če sva zbirala za kaj večjega, sva denar spravljala v škatlico, da ga ne bi sproti zapravila. Tu in tam sva prišla domov premočena do kože, prezebla do kosti, ponižana v dno duše, a vendar: kupček z denarjem je rastel zmeraj po načrtu. Govorila sva ko strgana dohtarja, se prerekala z ženskami, da so to najboljše krtače na svetu, se pregovarjala z moškimi, naj kupijo krtače vsaj za praznike, se spopadala s psi in z večjimi otroki... pa vendar je bilo prodajati po hišah lepo. Spoznala sva na stotine ljudi, bila sva solidarna drug z drugim, ko so kateremu krtače pošle, odkrivala sva veliki beli svet od blizu.

"Ampak denar naju ne sme pokvariti..." je bilo ves čas najino vodilo. Nekega dne bi se nama kmalu zalomilo...

Tik pred večerom sva imela vsak v svojem nahrbtniku samo še po eno krtačo. Zadnjo je bilo vedno najtežje prodati. Tistega dne je "kšeft" tekel obema dobro, vse sva prodala po dvaindvajset dinarjev, zadnjih pa ni in ni hotel kupiti nihče. Zaklela sva se, da ju bova prodala, pa čeprav po devetnajst. Na zemljo je padal mrak, do doma pa sva imela več ko sedem kilometrov.

Ko sva v ihti tekala od hiše do hiše, da bi vsilila zadnji krtači, sva ob bregu Pšate naletela na pijančka. Prvi hip sva pomislila, da je voda naplavila povodnega moža, tako grozovito je hropel in preklinjal ves svet. Mislila sva iti naprej, pa nisva mogla.

"Morda pa on kupi najini krtači... Da se bo odkupil ženi..."

Stopila sva k njemu in ga vprašala.

"Primaruha, kdo pa sta vidva, gizdalina?!" naju je začudeno pogledal in pomežiknil v noč. Bil je tako pijan, da ni vedel, kaj se dogaja okoli njega.

"Utonili boste!" sva mu rekla. Ležal je na bregu tik nad naraslo Pšato. Samo nerodno bi se prevalil, pa bi ga lahko vzela deroča voda.

"Ha, ta je pa dobra!" si ni dal nič dopovedati."To je čisto moja stvar..."

"Kje pa ste doma?" sva vrtala midva naprej vanj. Podvprašanje bi seveda bilo, ali imajo doma dobre krtače ali pa so jih že "znucali" do deščice.

"Bog ve..." se je naredil pijanček neprizadetega."Navsezadnje me malo briga, kje sem doma, kajti... kajti... povedano po pravici... me tele preklete noge ne ubogajo več in bom nocoj prenočil kar tukaj..."

"To pa ne!" sva poskočila vsa iz sebe."Vas bo voda vzela!"

"Pa kaj potem!"

Na hitro sva se posvetovala. Tudi če ne bodo pri njem doma kupili najinih zadnjih krtač, je treba možakarja rešiti pred utopitvijo. Naredila bova človekoljubno dejanje. Saj sva rekla, da naju denar ne sme pokvariti tako hudo, da ne bi bila človeka v duši.

"Pomagala vam bova na noge."

"No, ja, smrkavca, pa dajta! To me bo stara krevsa vesela..."

Prijela sva ga vsak za eno roko in si ga obesila na ramena. Pijanček je bil vendarle toliko pri sebi, da nama je pokazal smer, kam ga morava odvleči. Na srečo ni bilo daleč. Omagal je dobrih dvesto metrov pred domom. Čeprav je smrdel kakor dihur, bil je ves ponečeden po obleki in laseh, povrhu pa se mu je kar naprej grozno kolcalo, sva ga vendarle privlekla pred domačo hišo.

"Kot običajno: vso prijaznost v besede, najboljše krtače na svetu, zraven pa še človekoljubna rešitev..." sva delala načrt pred vrati, kako bova nastopila.

Pijanček se je na lepem silovito obrnil in nama zlezel z ramen na tla. Zanj je bilo dovolj, da se je rešil brega. Bil je že na varnem.

Ko se je sesedel na tla, mu je iz zadnjega žepa izpadla denarnica. Spogledala sva se. Rajmund jo je pobral.

"Poglej, še denar je v njej! Ni vsega zapravil..."

Pogovorila sva se z očmi. Za trenutek sva se obotavljala. Lahko bi denarnico obdržala. Nihče nama ne bi mogel dokazati, da sva mu jo vzela. Zgubil bi jo lahko že zdavnaj prej...

Ne, je rekla vest. Denar imava rada, toda do njega hočeva priti na pošten način.

"Pozvoni!"

Na vratih se je prikazala ženska v srednjih letih.

"Gospa, tu sva vam pripeljala moža... Lahko bi bil utonil... Veste, pobrala sva ga spotoma... Krtače prodajava, najboljše koreninaste krtače... Z vašim možem sva se toliko zamudila, da bi bilo zdaj prav, če kupite najine krtače..."

"Hja, malce smo popivali, zdaj smo pa tu!" se je vzdignil s tal pijani mož kakor kača, ko zasliši čudežno glasbo.

"Midva nimava nič s tem..." sva hitela pripovedovati."Samo rešila sva ga."

ženska naju je premerila od glave do peta. Takoj sva videla, koliko je ura. Štela je med tiste, ki naju je imela za lenuha, brezdelneža, barabi.

"Kaj pa dela denarnica v tvoji roki!" je zavreščala."Tatova smrkava!"

Rajmund ni imel niti toliko časa, da bi bil povedal, kako je z denarnico.

"Zginita mi izpred oči, da vaju ne prijavim na milico! Hotela sta ga oropati, zdaj mi pa upata ponujati še krtače. Marš!"

"O, to pa ne!" sem se psotavil za oba."Midva sva poštena "kšeftarja". V Mostah smo sami pošteni ljudje."

"Zginita, sem rekla! Ti, klada smrdljiva, pa marš v hišo!"

Ponižana sva jo odkurila s prizorišča. Takole je, če je človek predober. Pijančka sva rešila gotove smrti, za plačilo pa sva dobila samo žaljivke... Tako sva bila jezna, da sva jo takoj pobrala domov.

Komajda sva razložila, kaj se nama je pripetilo na terenu, ko je bila pijančkova žena že za nama.

"Kje imata pa uro? Naš Francelj je imel zlato uro na roki... No, kje jo imata?!"

Spogledala sva se. Nobene ure nisva videla. Ko sva ga potegnila na cesto, je že ni imel. Kdo ve, kje in kdaj jo je zgubil...

"Nič ne veva o uri... Morda jo je zgubil ob vodi... Ali pa v gostilni..."

"Ne lažita!" je ženska odločno udarila z nogo ob tla. Gledala naju je kakor največja zlikovca."Alo, žepe naokrog in srajce dol!"

Rajmundovi so bili tako presenečeni, da si niso upali reči niti besedice. Midva pa še bolj. Pred tujo žensko sva se slekla do spodnjih hlač, na mizo pa sva natresla vse, kar je bilo v žepih.

"Hm... Kaže, da sta jo nekam skrila...." je jezno ugotovila ženska in jo odkurila.

Še enkrat sva domačim natanko povedala, kaj se nama je pripetilo. Verjeli so nama, da pijančkove ročne ure nisva niti videla. Kljub temu pa je na naju legla težka obremenitev. Hotela sva dobro, samo zaradi tistih presnetih dveh zadnjih krtač, obrnilo pa se je vse v pravo neumno nasprotje.

"Kaj hočemo: dobrota je sirota..." je dejal Rajmundov oče.

"Navsezadnje bi se lahko še vedno kakor drugi podila po gmajnah..." so rekli pri nas."Prav treba vama je hoditi na "kšeft"!"

Prodajo krtač po hišah sva za nekaj časa prekinila. Bala sva se, da naju bo res ujela milica in naju zaprla.

"Ampak če ga ne bi odvlekla domov, bi bil zdaj že na drugem svetu..." sva hotela poudariti človekoljubnost dejanja.

Na srečo te pripovedi še ni konec. Končala se je pred veliko nočjo. Ko sva že skorajda pozabila na tistega čudnega pijančka, se je njegova žena pripeljala še enkrat s kolesom na Rajmundovo dvorišče.

"Se me še spomnite?" je bila nenavadno prijazna."Jaz sem tista, ki ste njenemu možu rešili življenje..."

Presneto dobro sva se je spomnila. Vedela nisva samo tega, da zna biti tudi prijazna.

"Prišla sem povedat, da sem njegovo uro našla... Ko smo pred veliko nočjo odnesli na plano blazine, se je prikazala pod posteljo... Nista je vidva ukradla..." Vzela je cekar s kolesa in nama izročila dve veliki pomaranči.

Zažarela sva, ko da sva zmagala na največjem tekmovanju. Nisva pokvarjenca! Tako dobrih pomaranč do tedaj še nisva jedla...

Bila pa sva tudi notranje močno potešena, ko sva spoznala, da ljudje nimajo samo slabe plati. Vsakogar je treba odkriti z obeh. Na svetu ni človeka, ki bi bil samo slab. Treba mi je le dati priložnost, da pokaže tudi dobro stran.

"Denar je sveta vladar, toda midva sva nad tem..." sva se pohvalila kar sama, ko so bili drugi osupli ob takem ravnanju pijančkove žene.

"Denarja je na svetu tako in tako vedno enako..." je dodal Rajmundov oče."Imeti ga moraš le toliko, da laže živiš... Žal je razporejen tako neumno, da so same težave z njim."

Midva pa sva vedela, da je denar sveta vladar samo tam, kjer ob pogledu nanj pozabijo nase...

IKARA IZ MOST

Življenje je vzletna steza, kjer vsakdo komajda čaka, da poleti. Pomembno je poleteti. Poleteti in ostati čim dlje v višavah. Poleteti kamorkoli, kadarkoli in kakorkoli. Samo da letiš. Letiš v svojo smer...

Bilo je v šestem razredu, ko smo brali antične legende. Prišli smo do Dedala in Ikara. Čeprav me od slovenskih tal preveč odmaknjene zgodbe niso pretirano zanimale, me je tale o prvih letalcih na svetu močno pritegnila. Profesorica za slovenščino jo je znala prijetno prestaviti na naše travnike.

"Tudi v naših vrstah imamo nekaj letalcev..." je spretno zastavila tovarišica Ana in pogledala na naju, na prijatelja Rajmunda in name."Zato vam ta legenda ne bo delala težav... Želja, da bi človek poletel, je stara toliko, kakor je človek sam..."

Vsak drugi bi rad poletel. Sošolec Janez iz Žej je pod vplivom Tarzanovih zgodb skakal s smreke na smreko. Težko pa je prestaviti Tarzana naravnost na naša tla. To je Janez dobro občutil. Nekoč je zgrešil vejo in si ob pristanku zlomil nogo. Jože je skakal čez potok s palico. Vsak drugi poskus mu je zagotovo uspel. Vmes pa je bil nekajkrat premočen od glave do peta. Midva s prijateljem Rajmundom sva hotela letati s uporabo vodika. privarčevala sva že za deset balonov, manjkala nama je samo še napravica za elektrolizo. Ko sva pri kemiji povedala, zakaj bi rada pridobivala vodik, naju je učitelj okaral, da ne poznava fizikalnih lastnosti vodika. Glavna je esklozivnost. Če bi letela z baloni, ki bi bili napolnjeni z vodikom, bi poletela samo enkrat...

"No, Ivan, preberi, kako sta premagala zračne višave z močjo lastnih mišic legendarna Dedal in Ikar!" mi je rekla profesorica Ana s posebno prijaznim glasom. Dolgo je že vedela, da me to močno zanima. Dala mi je debelo knjigo in kar hlastal sem po črkah:

Dedal je bil velik umetnik svojega časa: stavbenik, kipar in kamnosek. O njegovih kipih so govorili, da so oživljena bitja. Bil je velik ustvarjalec, a kot človek nečimrn in ljubosumen. Ko je učil svojega nečaka Talosa, je z grozo spoznal, da je Talos zmožnejši od njega. Zato ga je pahnil v smrt. Dedala pa je kralj za kazen poslal v izgnanstvo na otok Kreto. Tam je naprej ustvarjal svoje umetnine, skupaj s sinom Ikarom. Sčasoma jima je postalo dolgočasno. Hotela sta se rešiti, radi bi domov. Pot po kopnem in po morju jima je bila zaprta. Odprta jima je bila le pot po zraku. Naredila sta si orjaška krila in odletela z otoka. Oče je svetoval sinu, naj ne leti previsoko. Leti po srednji poti med soncem in morjem, mu je dejal. Tako, da se ne bo dotikal valov in da mu sonce ne bo stopilo voska med perutmi. Na začetku je šlo vse kakor po maslu. Med begom pa je sin pozabil na očetov nasvet. Visoko se je vzdvignil nad morje, sonce mu je stopilo vodek, strmoglavil je z višav v globino in se ubil..."

"Pha, kako sta bila neumna!" mi je šepnil Rajmund takoj potem, ko sem oddal knjigo profesorici.

"Zdaj vsaj veva, kako je treba leteti..." sem mu odvrnil."Le previsoko ne smeva."

Večina jih je Dedalov in Ikarov način letenja kmalu pozabilo, midva pa sva se veliko ukvarjala s tem. Olje na ogenj je prilil še album, ki sva ga zadela s posebno sličico v trgovini. Prodajali so namreč napolitanke s sličicami, vmes pa je bila tudi taka, ki je prinesla velik album. Imenoval se je Letalci sveta. Da bi lahko prišla do teh sličic, sva veliko nabirala koloradske hrošče in prodajala krtače po hišah. Posebno s koloradarjem smo imeli čez poletje veliko opraviti. Povsod so viseli veliki plakati:

KOLORADSKI HROŠČ - ZAJEDALEC SOSIALIZMA!
KDOR KOLORADARJA UNIČUJE, SI SREČO KUJE! SVET BREZ KOLORADSKEGA HROŠČA - SVET NAŠE SREČE!

V albumu, ki sva ga zadela po kdo ve katerem nakupu napolitank s sličicami, je črno na belem pisalo:

"Vsak človek bi rad poletel. Prva dva, ki sta premagala višine s krili, sta bila Dedal in Ikar. Grška legenda govori, da sta si naredila velikanska krila iz ptičjega perja..."

To je prelilo kapljo čez rob. Zavrgla sva rjuhe, s katerimi sva skakala s kozolcev, pozabila sva na platnena krila, odvrgla sva vezano ploščo, ki bi nama jo priskrbel brat Ciril. Letela bova tako, kakor je treba leteti, s perjem.

Od tistega časa naprej so bile v nevarnosti vse kokoške na dvorišču, vsi golobi na strehi, vse ptice v zraku. Domače sva zaprosila, naj pokoljejo čimveč kokoši in golobov, perje sva si naročila tudi pri vseh prijateljih in znancih po vasi, vsak teden sva prečesala ves bližnji gozd po dolgem in počez ter pobrala vse perje, ki je kje ležalo. Naša podstreha se je spremenila v veliko skladišče raznovrstnega perja. Največ je bilo kokošjega in golobjega, vmes pa tudi nekaj fazanjega, jerebičjega in vranjega. V nekaj tednih sva ga imela več košev. Bilo ga je toliko, da sva lahko izbirala. Resnici na ljubo je treba povedati, da je na podstrehi močno zaudarjalo, a to naju ni motilo. Samo da bova lahko poletela...

Najprej sva naredila ena dvojna krila. Tako rekoč prototip. Rekla sva si, da bova pri drugem paru lahko uporabila vse izkušnje od prvih. Na vrtu sva v veliki posodi skuhala lepilo, potem pa začela lepiti pero k peresu, tri dni in tri noči skupaj. Spala sva le nekaj ur, potem pa sva se spet vrnila na delo.

Starši in bratje so se nama samo smejali. Pod najinimi rokami pa so nastajala takšna krila, da bi jih bil vesel vsak planinski orel. Merila so čez dva metra, vsako krilo posebej.

Končno je nastopil odločilni trenutek.

"Da se ne bosta ubila!" je zaskrbelo mamo, ko je videla, da gre zares.

"Pusti ju, bosta že sama spoznala, kakšna je razlika med človekom in ptico..." ji je rekel v tolažbo ata.

"Ne smeva narediti napake kakor Dedal in Ikar..." sva bila sama pametna čez vse."Najprej bova poletela z naše jamnice."

Ker je bil Rajmund starejši, se je spodobilo, da prvi poleti on. Namestil si je velikanska krila na roke, jih vzdignil in - hop - skočil z vrha jamnice na tla. Jamnica je bila visoka poldrugi meter, tako da ni bil v nobeni nevarnosti.

"No, kakšen občutek je leteti?"

"Izvrsten!" je bil ves iz sebe."Poletel sem najmanj pol metra dlje, kakor bi, če bi samo skočil z jamnice."

To nama je dalo pogum. Ugotovila sva, da bi se bilo treba pognati z višjega hriba.

"Greva na kriški grad!" sva si rekla, vzela vsak po eno dvometrsko perutnico in jo odnesla v sosednjo vas.

Z vrha kriškega griča je šlo za kanček bolje. Bilo je več prostora, da sva se lahko odgnala, pristanek pa je bil precej nižji. Vseeno pa sva s krili poletela le kakšen meter. Z velikim občudovanjem sva se ozirala v zrak, kako visoko letajo ptice in kako malo napora potrebujejo za premikanje kril.

"No, vsak začetek je težak... Tudi pri letenju... Ko se bova naučila, bova lahko letela kakor vse ptice na svetu... S kriškega gradu bova poletela naravnost nad Moste, nekajkrat bova zakrožila nad zvonikom moščanske cerkve, potem pa pristala sredi golobov na domačem dvorišču... To naju bodo gledali!"

Tehniko letenja sva skušala izpiliti več dni, pa se nama ni in ni odprlo.

"Hja, saj se tudi golobi učijo letenja po cel teden," sva se tolažila.

Sošolci so se nročevali iz naju, da sva slbša letalca kakor kure, midva pa sva bila še vedno trdno prepričana, da nama bo nekoč uspelo. Velikanska krila sva imela spravljena kar v gozdu za kriškim gradom, da nama jih ne bi bilo treba vsakokrat nositi tja gor na vzpetino. Po novih in novih vajah sva se nazadnje razočarana usedla v travo in se zazrla v nebo.

"Te neumne ptice pa znajo tako lepo letati..."

"Nekje mora biti napaka..."

Ponovno sva preučila vsako besdico v albumu. Nobene sumljive besede ni bilo. Dedal in Ikar sta res letela. To je pisalo črno na belem, zraven pa je bilo še narisano. Le zakaj pa nama ne uspe?!

"Premajhno hitrost imava..." sva ugotovila nazadnje. Ko sva gledala ptice na nebu, sva opazila, da letajo z velikansko hitrostjo. Zato pa ne morejo pasti na tla. Tudi na začetku in na koncu leta so zelo hitre. Pospešiti bo treba štart. Pomembno je, da se na hitro spraviš v zrak. Potem te zrak kar nosi in nosi...

Dolgo sva premišljevala, kako bi dosegla večjo hitrost. S tako velikimi krili se ni dalo hitreje teči po tleh. Če bi se privezala na letalo, sam, za vzlet, bi lahko krilila po zraku po ves dan. Ampak kje dobiti letalo in kdo od starejših bi bil za to...

"Kolo! Najboljše bo kolo. Z njim se spustiva po hribu navzdol, da dobiva hitrost, potem pa - flek - v zrak in vse do moščanskega zvonika."

"Pot po zraku nama je odprta... Leto po srednji poti, ne previsoko ne prenizko," sva ponavljala drug za drugim vzneseno, ko nama je končno uspelo najti pravi način za vzlet.

Vzela sva atovo kolo in s krili vred odšla na rob Križa. Od tam se je cesta spuščala proti Mostam ravno toliko strmo, da se je dalo s kolesom hitro peljati.

Tokrat sem si nataknil krila sam. Usedel sem se na sedež kolesa, krila pa sem držal poveznjena k telesu. Razprostreti sem jih nameraval šele pri največji hitrosti. Tako bi me laže odneslo s kolesa v zrak. Rajmund je stal na pedalih in jih poganjal naprej. Prvih pet metrov sva se peljala brez težav oba na istem kolesu, pa čeprav je bila cesta še makadamska in je bilo na njej vse polno debelega kamenja.

"POženi hitreje!" sem zaklical Rajmundu. Imel sem občutek, da je hitrost še vedno prenizka, da bi se lahko vzdignil v zrak.

Rajmund je potiskal pedala z vso močjo.

Ko sva se z največjo mogočo hitrostjo pripodila že skoraj pod klanec, sem vzdvignil krila. Zračni upor je bil tako močan, da me je v trenutku vrglo s sedeža. Pri tem sem z levim krilom zakril Rajmundu pogled naprej. Povrhu se je prav tedaj pod sprednjim kolesom znašel debel kamen. Kolo je zasukalo na stran in oba sva zgrmela v obcestni jarek, kakor sva bila dolga in široka. Krila so se prelomila čez polovico, nekaj perja se je odlepilo, sprednje kolo se je zvilo v osmico, midva pa sva imela občutek, da sva se ubila.

"Kri!" sem kriknil, ko sem začutil v ustih nekaj sladkega.

"Konec! Po nama je!" je dejal Rajmund, ležeč na meni, na obeh pa zvito kolo.

Kar ležala sva in ležala kakor kup nesreče. Verjetno nisva hotela vstati zato, ker sva bila preveč razočarana nad letenjem. Zdajle bi moral jaz že krožiti nad moščanskim zvonikom, Rajmund pa bi me moral kazati ljudem, da sem postal človek ptica. Midva pa tule v jarku, vsa polomljena...

Mimo je prišel vaščan iz Most in nama pomagal vstati pokonci.

"Ja, kakšna pa sta! Saj sta čisto krvava" In čemu tole neumno perje?"

Posadil naju je na voz in naju skupaj z zvitim kolesom odpeljal domov.

"Pticam je veliko lažje... One štartajo s krošenj ali s streh, ne pa na kamnitih cestah..."

Bila sva tako potolčena, da sva morala dva dni skupaj ležati doma.

"Samo da sta ostala živa..." je rekla mama."Obljubita, da ne bosta več letala?"

Nič nisva obljubila. A so nama dali vetra starejši. Še tistega dne so pokurili vse nabrano perje. Za vsak primer. Pristanek v obcestnem jarku pa je bil tudi pretrd, da sama ne bi še enkrat preučila, kje je bila napaka.

"Vi ste krivi!" je naslednjega dne rekel Rajmund profesorici za slovenščino.

Začudeno ga je pogledala. Bila je blaga duša. Živela je za nas. take obtožbe ni mogla prevzeti nase.

"Nalašč ste dali brati tisto o Dedalu in Ikaru prav nama..." sem se opogumil tudi sam."Tisto antično legendo."

Profesorica Ana je stopila h knjižni omari, izvlekla iz nje neko knjigo in vpričo celega razreda prebrala:

"Legenda. Latinsko: legendum - kar se mora brati. V starorimski cerkvi je bila to knjiga, iz katere so brali odlomke iz življenja mučencev in svetnikov. Danes pomeni legenda zgodbo, v kateri nastopajo krščanske svete osebe. Nasploh nastopajo v legendi mitološka božanstva. Po zasnovi je legenda podobna bajki in pripovedki. Gre za motive iz ljudske domišljije, ki običajno nimajo resnične osnove, hočejo pa povzdigniti nadnaravne zmožnosti posameznikov."

Hotela sva zakričati: To nama bi bili lahko povedali prej! Pa sva raje molčala. Starejši imajo vedno kaj za bregom. Tudi tole o legendi so si izmislili samo zato, da bi lahko rekli, da ni bilo res. Čeprav sva hodila še dolgo potem naokrog vsa popraskana in z razbitimi nosovi, sva bila trdno prepričana, da gre samo za drobceno napako. Zakaj pa ptice lahko letijo! Prej ali slej bova poletela tudi midva. Življenje je vendar vzletna steza, kjer vsakdo komajda čaka, da poleti.

Tedaj še nisva vedela, da vsega v življenju ni treba jemati tako dobesedno...

UMETNIKI SO KORAJ PRED DRUGIMI

V šoli so nas učili: življenje je treba jemati z umetniške plati. Če ne bi bilo umetnosti, bi bili še naprej nižja živalska vrsta. Umetnost razvija človeško zavest, umetnost poglablja duha, umetnost plemeniti srce, umetnost zbuja estetsko ugodje, umetnost navdaja človeka z veseljem do življenja. Doma so me učili, da morata ves čas hoditi vštric vsakdanje življenje in poduhovljena plat, preživetje in vzvišen pogled na vsakdanje tegobe, na kratko: treba je združevati koristno s prijetnim. To pa je bilo v zgodnjih letih najtežje...

"No, če so umetniki tako najini bratje kakor sestre, kako potem ne bi bila to tudi midva!" je nekega zgodnjespomladanskega dne ugotovil prijatelj Rajmund. kadar je človek prepričan o čem dobrem, kar ima v sebi, ni veliko dvomov. Tudi midva sva se takoj zedinila, da imava v sebi pravo umetniško žilico. Le kako bi jo lahko koristno uporabila in pokazala tudi drugim?

"Kaj pa, če bi delala žegne?!" sem se domislil. Prodajanja krtač po hišah ni bilo pravo umetniško dejanje, izdelovanje cvetnonedeljskih butaric, oziroma žegnov, kakor smo rekli pri nas, pa bi nama dajalo več možnosti umetniškega izražanja.

"Ni slaba zamisel!" se je takoj navdušil tudi Rajmund. Žegne so nekdaj delali že bratje, pri tem ujeli nekaj dinarjev za vsakdanje potrebe, povrhu pa so se daleč naokrog izkazali kot pravi umetniki."Toda če jih bova delala, potem jih morava narediti vsaj deset tisoč... Manj se nama že ne splača... Vsemu vesoljnemu svetu se bova pokazala kot prava umetnika, pa še za svoji kolesi bova zaslužila in za novi obleki..."

Slišati je bilo tako navdušujoče, da sva še istega dne odšla v gozd po leskove palice. Ravnih palic primerne debeline je bilo po leskovem grmovju na pretek, zato sva jih že prvega dne nabrala po dve veliki naročji. Nihče naju pri tem delu ni preganjal, kajti palice so vsako leto zrasle nanovo, zato je bilo vseeno, kje sva jih nabirala. Zoprno jih je bilo edinole nositi domov, kajti leskovke so rade lezle iz naročja. Zdele so se nama, ko da bi bile žive in bi rade še naprej ostale pri svojih prijateljicah v gozdu.

"Letos jih bova nosila domov še na rokah, iz izkupička pa bova za prihodnje leto kupila voziček za prevažanje palic..." sva se počutila že bogataša, ko sva imela v naši kleti deset naročij leskovk za ogrodje.

Tudi druge priprave za izdelavo žegnov so stekle brez težav. Z njimi sva zastavila dober mesec pred cvetno nedeljo. Po nabiranju leskovk sva se lotila povezovanja palic v ogrodje, po sedem ali devet palic v šop, na to ogrodje pa sva pozneje navezovala tisto, čemur se je reklo lepota, umetnost - oblanje in zelenje.

Čeprav sva zastavila s pripravami pravočasno, je bilo že med povezovanjem leskovk v ogrodja jasno, da žegnov ne bova naredila deset tisoč.

"Pet tisoč pa zagotovo... Oba bova imela za veliko noč novi obleki, skupaj pa si bova kupila eno kolo..." Z Rajmundom sva bila namreč tako prijatelja, da sva bila sveto prepričana, da se bova skupaj oženila, sveda bova vzela sestri dvojčici, skupaj si bova sezidala hišo in bova vse do konca življenja skupaj. Tudi umrla naj bi istega dne.

Šla sva prosit brata Cirila, da nama je naoblal oblance za okrasni del žegnov. To je bilo izredno naporno delo, a nama je rad ustregel. Težko je bilo dobiti le lepo desko. Štirinajst dni sva stikala po Tunjici in Pšati, da bi dobila kaj primernega. Ko sva bila že čisto na robu obupa, je mama rešila najino veliko zadrego z darilom deda iz Preserij. Lepo metrsko desko, brez grč, suho ko poper, mi je ded preprosto podaril.

Ciril nama je delal oblance tri dni skupaj. Res je bil zlat brat. Podstreha, oziroma kukerle, kakor smo imenovali zgornjo sobico, je postajala vse manj prostorna, kup z oblanci pa se je večal in večal. Nazadnje je bilo komajda toliko prostora, da sva lahko oblance strigla na dobro ped dolžine in jih s košem nosila pod toplar. Drugače kukerle sploh ne bi bil več votel.

"Ah, dva tisoč bo kar dovolj... Vsak po tisoč žegnov... Obleki si bova že kupila, za kolo pa bo dobro tudi kakšno tako z odpada..."

Do tega prepričanja sva prišla, ko sva oblance pod toplarjem barvala. Nekaj sva jih pustila belih, naravnih, nekaj košev sva pobarvala z lužilom rdeče, nekaj modro, nekaj rumeno, nekaj vijoličasto... Pod toplarjem je nastala prava mavrična umetniška delavnica.

"Bolj žive barve bodo, laže se bodo žegni prodajali..." je rekla mama, ki se je na umetnost spoznala vsaj toliko, da mora biti čimbolj prikupna, čimbolj pisana in čimbolj vabljiva.

Da mora biti žegen iz oblancev in zelenja čimbolj živopisen, sva občutila tudi sama. Slab mesec pred veliko nočjo sva imela takšne roke ko kuščarja. Ker tedaj ni bilo še nobenih zaščitnih rokavic, sva v šolo hodila najprej z rdečimi prsti kakor parkeljna, potem z vijoličastimi kakor hudička, nazadnje pa s temno zelenimi, s črnimi nohti, tako da sva bila bolj podobna krokodilom kot ljudem.

"O, pri vas pa zgodaj barvate pirhe!" so se nama posmehovali v šoli, midva pa sva bila ob umetniškem užitku, ki nama ga je dajal pogled na pisane kupe oblancev in ob misli na dobro prodajo, vzvišena nad nizkimi pripombami.

"Umetniki smo zmeraj korak pred navadnimi ljudmi..." sva se smehljala ter barvala naprej in naprej, iz dneva v dan. Vse do tistega dne, ko je bilo oblanje pripravljeno.

Nato sva se zapodila v gozd po zelenje. Krempeljcev je bilo največ v kriških gmajnah in v Starih borštih. Najlepši pušpan je rastel v naših Treh borštih za Žejami. Lep bršljan z jagodami pa sva nabrala na razvalinah kriškega gradu.

"Tisoč žegnov bo kar dovolj... Nič hudega, če nama nekaj oblancev ostane... Bodo pa za drugo leto..." sva ugotovila, ko se doma ni in ni hotelo nabrati dovolj zelenja za žegne."Navsezadnje kolesa ne potrebujeva. Bolj zdravo je hoditi peš... Da bova imela le novi obleki za veliko noč!"

Potem se je začelo izdelovanje žegnov. Izmenjaje je eden sedel na stolu in držal med nogami ogrodje, drugi pa mu je podajal zelenje in oblance. Tisti, ki je sedel, je okrasje pritrjeval s povezovanjem vrvice na ogrodje, drugi pa je ves čas skrbel, da je bil vzorec na vsakem žegnu drugačen, čimbolj raznovrsten in čimbolj pisan.

Pod najinimi prsti so nastajale prave umetnije. Uživala sva bolj ko pri risanju v šoli. Niti dva žegna nista bila enaka, niti en žegen ni bil videti grd. Navadno sva najprej pritrdila po eno vrsto pušpana, nato po eno belo vrstov oblancev, za njim rdečo, modro, vijoličasto, pa spet zelenje, belo... Ali pa sva zastavila z bršljanom, med oblance sva dela po eno vrsto pušpana ali krempeljcev, nato pa cvetnonedeljsko butarico končala spet z bršljanom. Vmes sva naredila tudi žegna iz samega bršljana ali iz samih krempeljcev in oblanja. Spontano so nastajale tako raznovrstne umetnije različnih velikosti, da sva jih po končanem delu tudi sama po pol ure občudovala in ob tem premišljevala, kdo bo ta in ta žegen nesel v cerkev.

Izdelovanje pa je bilo sila počasno in tudi nadvse naporno. Posebno vrvica se nama je nesramno zajedala v prste, roke so naju bolele tudi zaradi močnega zategovanja, povrhu pa nisva bila vajena sedeti na istem mestu po ure in ure. Cvetna nedelja pa je bila vse bliže in bliže.

"Veš, kaj, znižajva na petsto... Si bova kupila pač obleki iz slabšega blaga..."sva se zedinila deset dni pred odločilnim dnevom.

Ko sva ugotovila, da jih niti toliko ne bova naredila, sva toliko časa sitnarila, da so svoje umetniške zmožnosti pokazali še bratje. Gmajniško zelenje in oblance sva razdelila pravično na polovico in Rajmund ga je svojo polovico odnesel domov.

"Tako jih bo vsak naredil vsaj po sto..."

Na tiho nedeljo sva se spet sešla.

"Koliko jih imaš? Pri nas smo jih naredili komaj triinštirideset..."

"Pri nas pa dvainpetdeset..."

Na srečo nama je pri prodajanju pomagala naša mama. Naložila je na kolo po deset, petnajst žegnov in hajdi z njimi v sosednjo vas. Iz sosednje vasi pa v drugo, toliko daleč, da se je vrnila samo z denarjem v predpasniku. Dala nama je vse, do zadnje pare. Hu, čez noč sva postala bogataša!

Najhujše je bilo zadnje dni. Materiala za žegne je bilo še veliko, nemogoče pa je bilo prehiteti pri izdelavi. Bratje so se na obeh straneh kmalu naveličali in naju pustili sama.

"Saj sta že dosti zaslužila... Kdo pa se bo dajal s tem! Se ne izplača..."

Zadnje noči - žegne sva z Rajmundom delala več let zapored - se mi je vedno bledlo o žegnih. V kleti jih imam še osemtisoč petsto triintrideset, mama jih ne more prodati, sam pa ne znam hoditi... Vse bo propadlo... V zvoniku pa že zvoni k maši...

"Čudno! Tudi meni se je isto sanjalo... Neprodanih pa sem imel deset tisoč..." se je hotel postaviti pred menoj Rajmund.

Na soboto pred cvetno nedeljo sva jih sproti delala in prodajala. Ko sva jih naredila pet ali šest, sva brž skočila na kolo in jih šla prodat. Tako ni ostal v kleti niti eden. Zanimivo pa je, da se je v nedeljo zjutraj prodaja obrnila v svoje nasprotje: na našem dvorišču so se zmeraj znašli po trije, štirje, včasih tudi po pet posameznikov, ki so želeli kupiti žegen. Midva sva jih kakor nora izdelovala prav do pol desetih, ko je bilo treba iti v cerkev.

Sama zase sva si vedno izdelala dva velika žegna, na najvišjih palicah, navadno narejena samo iz bršljana z velikimi črnimi jagodami. Seveda na žegnu niso smela manjkati tudi jabolka, s pomarančami pa je bilo v tistih časih križ. Oblast - če so že pomaranče bile - jih je prav za te praznike vedno poskrila. Bile pa so na prodaj za prvi maj.

V cerkvi sva se z Rajmundom postavila na sredino ladje in zvdignila svoja žegna visoko pod strop. Naj se vidi, kakšna umetnika sva! Hkrati sva z očmi lovila druge žegne in občudovala sama sebe, kako lepe sva naredila. Resnici na ljubo je treba povedati, da so bili po nekaterih hišah izdelovalci še spretnejši in s še večjim lepotnim čutom, vendar sva to brez ovir prezrla in najbolj občudovala svoje umetnine. Po maši pa sva bila vendarle toliko samokritična, da sva priznala, da so imeli nekateri bolj živopisne barve. Vedno sva si rekla, da si bova drugo leto priskrbela še bolj pisana lužila.

Na cvetno nedeljo popoldne sva si razdelila denar do zadnje pare. Ugotovila sva, da je izkupiček kljub vsemu nekoliko manjši, kakor sva pričakovala. Vrniti sva morala denar za lužila, nekaj žegnov sva dala pod ceno, tri sva na koncu najbolj revnim podarila, skupaj pa sva jih naredila le sto triinsedemdeset.

"No, ja, sva se pa lahko vsaj umetniško svobodno izražala..." sva se tolažila.

Svoj denar dem dal mami, ta je hodila redno v Kamnik na trg vsak torek in soboto. V torek naj bi mi kupila blago za obleko. Takoj zatem bi ga nesla krojaču, v sredo bi imel že prvo

mero, v petek drugo, v soboto popoldne pa bi šel po obleko. Prvikrat sva tokrat naredila toliko žegnov, da je bila celotna obleka dosegljiva. Navadno smo zmeraj nekaj dokupovali: k starim hlačam novo srajco, k srajci nov pulover, nikdar pa ni bilo denarja za celo novo obleko.

Ves nestrpen sem mamo čakal doma kar sredi dvorišča.

"Si dobila blago? Je kaj lepo?" Hotel sem se postaviti pred drugimi. Umetniki smo pač nekaj posebnega.

"Sem," je zaklicala še s kolesa. Oči so ji čudno žarele. V njih se je skrivalo nekaj skrivnostnega.

Stekel sem za njo v hišo.

Iz papirja je odvila novo belo srajco.

"Kako? Kupila si mi srjaco? Ali nisi dobila blaga?"

"Lahko bi ga bila vzela, pa ga nisem. Sem raje kupila tole lepo srajco. Najlonsko. Nobeden v naši fari pri tvojih letih je še nima. Zraven pa bo lepo šel tale pulover z V izrezom. Ali ni krasen?"

Razočaran sem obstal kakor vkopan.

"Saj je že prava pomlad. Kdo pa bo nosil v tej vročini obleko! Nekaj posebnega boš, če boš oblečen v to najlonsko srajco in pulover... Pravi mestni gospodič."

"Kaj pa hlače? Novih hlač ne bom imel? Je bilo denarja premalo?"

Mamine oči so se veselo zalesketale:

"O, tudi hlače imam! Vse sem dobila za tisti denar. Zelo ugodno, pa še nobel povrhu. Zato sem tudi vzela vse skupaj..."

Iz zavitka je potegnila - kratke hlače!

"Kako: kratke?!"

"Vse skupaj obleci, boš videl, kako boš gosposki! Pravi mestni umetnik!"

Po velikosti mi je bilo res vse prav. Tudi videti sem bil ko kakšen mestni fantič, ki gre na počitnice. Ker sem se tudi sam imel za umetnika, mi je bila kombinacija srajce, puloverja in kratkih hlač prav všeč.

"Na veliko noč boš od daleč zbujal pozornost..." me je do konca potolažila mama. Obleko sem pokopal in se vdal v usodo. Prav, bom pa malce drugačen od drugih. Glavno je, da se vidi, da imam vse novo...

"Bom pa imel drugo leto celo obleko... Z Rajmundom bova naredila tri tisoč žegnov. Že sredi zime bova zastavila..."

Narava pa je na pomlad rada muhasta. Celo do umetnikov ni nič kaj prizanesljiva. Kakor da bi se mi hotela maščevati za vse pobrane leskovke in zelenje v gmajni, se je tik pred veliko nočjo močno ohladilo, po hribih je vrglo sneg, pod Kamniškimi planinami pa je tako zoprno pihalo, da so prav prišli spet plašči.

Jaz pa naj bi šel v cerkev v kratkih hlačah...

"Mama, jaz ne grem k maši!" sem se uprl.

Bila je tiho.

"Ne bom šel, pa pika. Saj bom še zmrznil..."

Nič ni rekla. Oblekla se je in skupaj z atom sta odšla v cerkev. Brata sta se mi samo namuznila in tudi šla k maši. Močno me je zapekla vest. Velika noč, pa sam doma! Velika noč, pa brez maše! Velika noč, pa črna ovca v hiši! Le kako bi lahko potem sedel skupaj z drugimi k velikonočnemu zajtrku...

"Grem, pa če se ves svet podre!"

Trdo sem stopal po cesti proti Komendi in se nisem oziral ne na levo ne na desno. V kratkih hlačah in v puloverju. Srajca se je komajda videla, a sem bil prepričan, da vsi po vrsti občudujejo vsaj njej ovratnik, ki je gledal iz puloverja.

Že v cerkvi se je vame obregnil Rajmund:

"Ali si znorel? Poglej, vsi te gledajo!"

Stisnil sem zopbe in molčal. Močno sem bil ponosen sam nase, da sem premagal samega sebe. zato me ni prav nič zeblo.

"O, ti si pa vroč! Je pa fino, da ti v kratkih hlačah vsaj brenceljni ne nagajajo..." so letele pripombe z vseh strani, ko smo šli v procesiji do Klanca in nazaj. Meni pa je bilo vseeno. Pa naj se drugi postavijo tako, kakor se lahko jaz: z obleko, kupljeno iz lastnih žuljev!

Ko smo se usuli iz cerkve domov, sem nalašč šel tako počasi, da bi srečal čimveč znancev. Vsi po vrsti so me zbadali:

"Malce zgodnji si... Pomlad je še daleč..."

Sam pa sem vsem odgovarjal enako:

"Hja, je že tako, da smo umetniki vedno korak pred drugimi..."

Živeti je veliko lažje, če znaš življenje vzeti tudi z vesele plati...

HRIBOVSKA MORNARICA

Lepo je sedeti na brvi in bingljati z nogami v prazno, pod tabo pa šumlja potok, daljna roka morja. Še lepše je namočiti noge v potok Tunjico in biti tako povezan s celim svetom. Tunjica se izteka v Pšato, Pšata v Kamniško Bistrico, Kamniška Bistrica v Savo, Sava v Donavo, Donava v Črno morje, Črno morje je povezano s Sredozemskim morjem, Sredozemsko morje z vsemi oceani sveta. Pomeni, če daš noge v Tunjico, si povezan z Ameriko, Azijo in Avstralijo. Najlepše pa je odkrivati veliki beli svet od blizu in sam. Z vodne strani, kajti voda je tisti naravni element, ki tako čudovito povezuje ves svet, da je potrebno imeti le majhno barko, majhen čoln, in že je ves svet tvoj.

Tako sva premišljevala s prijateljem Rajmundom, kadar sva zasanjano gledala v hiteče brzice Tunjice. Morda ne bi nikdar odrasla, ne bi nikdar odšla v veliki svet po vodni poti, če bi vsi starejši držali besedo. Tako pa sva odplula v širni svet samo zato, ker je med odraslimi toliko figa mož.

Da bi tu in tam ujela še kakšen dodatni dinar na dninah in pri vaških obrtnikih, sva se rada ponujala za delo pri vsakem, ki je pomoč sprejel. Največkrat samo za kos kruha ali celo za rezino salame zraven, obrtniki pa so večdnevno delo raje nagradili z nekaj dinarji.

Tiste pomladi, ko sem dopolnil dvanajsto leto, sva z Rajmundom več dni pridno pomagala pri mizarju Novaku. Bil je nekoliko na svojo stran narejen človek. Raje je imel omare kot pogovor z ljudmi. Tu in tam pa se ga je tako nažehtal, da spet ni bilo veliko z njim. Midva pa sva si rekla, da ni slab človek, in sva se mu ponudila za pomoč.

"No, fantička, če bi že rada delala, potem mi znosita tole žagovino v steljo... In oblanje tudi... Lahko pa še vse tiste letve na vrt... Če želita, lahko drobne letve razsekata za drva... No, drv lahko nasekata nekaj več tudi za vsakdanje potrebe. Sam tako nimam časa za to..."

Naložil nama je dela za ves teden, da bi imel mir pred nama. Gotovo je bil prepričam, da bova že po enem dnevu odnehala. Tisto, kar sva z Rajmundom zastavila, sva speljala do konca, pa čeprav v svojo škodo. Načelna sva bila zmeraj. Res je bilo, da se ni dalo z nikomer vnaprej dogovoriti za plačilo, toda vsakdo je vedel, da se na koncu vendarle spodobi dati vsaj malico. Pri Novaku pa ni kapnilo niti prvega dne, niti drugega, niti tretjega...

"Ja, sta pa res zagnana!" se nama je čudil, ko sva mu počistila vso mizarsko delavnico, pred drvarnico pa je nastal lep kupček drv.

Midva sva delala naprej, ko da imava normo. Pravzaprav sva jo imela. Do konca tedna sva hotela narediti vse, kar nama je naročil. Če bi se dalo, pa še precej več. Potem bo že segel v žep in nama dal nekaj cvenka. Pa tudi s kakšno drugačno oddolžitvijo bi bila zadovoljna.

Prišel je konec tedna, delavnica je bila počiščena kakor še nikoli, na dvorišču polna skladovnica drv, v stelji žagovina in oblanje, v kuhinji drv za ves teden... Mojster Novak pa nič.

"No ja, pa res nista od muh..."

To je bilo vse, kar je rekel. Čakala sva, da bi naju povabil vsaj v hišo na malinovec ali nama obljubil kaj drugega, on pa nič.

"No, zdaj pa le pojdita domoc, da vaju ne bodo iskali po hišah..." nama je rekel in neprijazno zaprl vrata za nama. Vrgel naju je tako rekoč ven.

Počutila sva se ogoljufana kakor hlapca Jerneja. Potrudila sva se na vse kriplje, on pa se je naredil Francoza. Nobenega plačila, nobene lepe besede, nobenih obljub... O, prijateljček, takole poceni je pa ne boš zvozil!

"Ljudje imajo prav: Novak je strašen skopuh..."

"Treba mu bo dati kakšno lekcijo..."

"Samo kako..."

Bila sva prepričana, da sva tako dobra po srcu, da lahko odigrava vlogo pravičnikov. Ni bilo treba dolgo premišljevati. Ob Novakovem podu so stale na soncu velike široke deske. Pravo razkošje za tiste čase. Novak jih je sušil za svoje omare. Preštela sva jih. Bilo jih je štirinajst.

"Sama si vzemiva nagrado!" so nama zažarele oči kakor hudobcema v peklu.

"Res, te deske bi bile ko nalašč za čoln!"

Dolgo dolgo sva se že ukvarjala z mislijo, da bi s čolnom odplula tja do zadnjega oceana sveta. Iz Tunjice v Pšato, iz Pšate v Bistrico, iz Bistrice v Savo...

Še tistega dne sva naredila peklenski načrt. Deske za čoln mu bova preprosto vzela. Zakaj pa se ni hotel z nama niti pogovarjati o plačilu. Toliko sva že vredna, da bi naju lahko vsaj vprašal...

Skočila sva do mojega brata Cirila, ki je bil mizarski pomočnik.

"Koliko bi stale deske za štirimetrski čoln?"

"Prav malo ne. Najmanj eno mojo plačo."

"Pa bi ti nama naredil čoln, če bi deske priskrbela?"

"Bi, zakaj pa ne!"

Več mu nisva hotela razlagati. Tisto, da bova deske "priskrbela", je bila najina stvar, kako, kdaj in kje. Čeprav naju je bilo strah pred tako veliko krajo, sva vseeno prepričala sama sebe, da si samo jemljeva večjo nagrado.

"Samo pravica se bo izravnala..."

Naslednjo noč sva spala na našem senu. Bilo je še presneto hladno, zato dolgo dolgo nisva mogla zatisniti oči. Stiskala sva se skupaj, si šepetala o tem, kako bova izpeljala svoj veliki načrt in čakal, čakala, da bo ura čimbolj pozna. Po polnoči naju je zmanjkalo. Skoraj bi bila prespala noč. Zbudila sva se, ko so petelini peli že na ves glas.

"Zdaj ali nikoli!" sva skočila s sena in se kakor dve senci splazila do Novakovih desk. Vse sva pretehtala do nadrobnosti. Dovolj bosta dve deski, dve najlepši deski. Če bi se kaj zapletlo, se bova potuhnila. Deski pa bova raje odnesla v bližnji gozd kakor domov. Tako Novak ne bo mogel dokazati, da sva jih vzela prav midva. Ko bo iz desk nastal čoln, se ne bo več videlo, da so deske Novakove.

Prvo sva odnesla v Jelše brez težav. Ko pa sva hotela zagrabiti drugo, so se Novakova vrata odprla... Legla sva na tla ko na fronti. NOvak je zehajoč stopil na dvorišče, pogledal po zraku gor in dol, nato pa se je vpričo naju odtočil ob debeli jablani. Ležala sva v travi komaj nekaj metrov vstran. Mislil sem, da me bo razneslo od strahu. Na srečo naju Novak ni opazil. Bil je še prezaspan. A nekaj je menda vendarle zaslutil. Stopil je na drugi konec dvorišča, vzdvignil glavo in se ozrl naokrog, nato pa se vrnil v hišo.

"Hitro, da se ne vrne!"

Vse se je srečno izteklo za naju. Tudi drugo desko sva odnesla v gozd in jo pokrila z listjem. V nedeljo po maši pa je brat Ciril že zastavil s čolnom. Najprej je tisto desko, ki je bila širša, prežagal na sredini počez, da sta nastali dve koničasti polovici. Konici je nato združil in to je bilo dno čolna. Drugo desko je prav tako prežagal na pol ter ju pritrdil kot stranici na dno od zunaj. Iz Novakovih desk je nastal lep dvometrski čoln, s katerim se je dalo pluti tako po Tunjici kakor po Pšati, v načrtu pa sva imela tudi Bistrico. Čoln sva še tiste nedelje lepo pobarvala z lužili, da se ne bi videlo, čigave deske so pod barvo. Na desno stranico pa sva po bratovem nasvetu napisala: SPLOŠNA PLOVBA TUNJICA-PŠATA.

"Splavili ga bomo na večer, da se bo manj videlo..." je bil Ciril najin veliki zaveznik. Prav nič ni spraševal, kje sva dobila te dve veliki deski, zagotovo pa je slutil, čigavi sta."Po stari navadi mora imeti vsako plovilo ob krstu tudi botra. Saj me bosta vzela za botra, kajne?"

"Seveda! In hkrati boš častni kapitan Splošne plovbe Tunjica-Pšata!"

Prav tedaj, ko smo nesli čoln iz gozda proti Tunjici, se je po gozdni poti pripeljal mimo - Novak! Vsem je zastal dih. Ujel nas je na delu samem. Prijavil nas bi milici, Cirila bodo zaprli, naju z Rajmundom pa vtaknili v poboljševalnico.

Novak je ustavil kolo, ga prislonil k drevesu in stopil k nam. Strokovnjaško je pregledal čoln in potrkal s prstom po deskah:

"O, lepi deski! Zdrav les!"

Drugega ni rekel nič. Prepričani smo bili, da je vedel, čigavi sta bili deski. Hkrati pa je bil vendarle toliko dober in pameten, da nam je pustil naše veselje. Le prepričati se je hotel, kateri tat mu je zmaknil tako dragocenost.

"Stric, saj bova še prišla pomagat..." sva zaklicala midva za njim. Tisti trenutek bi se počutila veliko lepše, če bi naju oklofutal, ko da naju je pustil pri miru.

Splovitev smo opravili hitreje, kakor smo imeli v načrtu. Ciril je ob čolnu razbil steklenico s kokto, midva pa sva poskakala v čoln in - hajdi! - veselo po Tunjici navzdol. Sanje so se začele uresničevati...

Če si prost kakor ptiček na veji, nimaš nobene skrbi. Če pa nekaj imaš, nimaš samo ti tiste stvari, ampak drži tudi stvar tebe v svojih krempljih. Tako je bilo tudi s čolnom. Želela sva si ga tako srčno, hkrati pa so se z njim začele same velike težave.

Prve dni bi se bili po Tunjici gor in dol vozili samo najini bratje in sestre. Hudo sva bila užaljena. Že res, da so starejši in pametnejši, ampak čoln je najin. Saj sva midva zaslužila deski zanj! Na srečo so po tednu dni popustili in ga predali v najine roke.

Iz čolna sva želela iztisniti nekaj več. Zato sva ustanovila Mornariško družbo Tunjica-Pšata za prevoz potnikov, blaga in drugega.

"Jaz bi bil tudi rad član vajine Družbe..." so se po vrsti začele priglašati sošolci. Vsi bi radi pluli, vsi bi radi imeli čoln.

Nameravala sva vpeljati za članarino po eno lepo desko, vendar sva to misel opustila, hotela sva se ukvarjati predvsem z mornariškimi zadevami, ne z lesno trgovino. V Mornariško družbo sva začasno sprejela le Jožeta, ki je od doma prinesel debelo verigo, s katero smo čoln privezali na štor ob Tunjici.

Prevoz po velikih rekah Tunjici in Pšati za plačilo pa ni stekel tako, kakor je naša Družba pričakovala. Dekleta bi se rada vozila zastonj, ker so znala tako lepo zavijati z očmi, fantje pa zato, ker so nas skušali podkupiti s frnikulami, sličicami iz albumov, fračami in z loki... Le denarja ni imel nobeden. Pa čeprav smo računali od Jelš do izliva v Pšato en dinar, po Tunjici in Pšati do Mengša pa samo dva dinarja.

Povrhu smo tudi sami zašli v denarne škripce. Menili smo, da bodo prevozi dobro tekli, zato smo kupili liter gostega malinovca in tri kokte, na Cirilovo posojilo, nazadnje pa smo vse skupaj popili sami in na dobiček pozabili. Rešila nas je samo Cirilova širokosrčnost, saj posojila ni zahteval nazaj. Zanaprej pa tudi ni hotel več vlagati v našo Družbo.

"Postali bomo raje raziskovalci..." smo sklenili nekega večera. S čolnom smo začeli raziskovati gornji tok Tunjice, vse do kraja Tunjice, kjer potok izvira. Odkrili smo na desetine starih štedilnikov, avtomobilskih karoserij in druge šare, koristnega pa ni bilo kaj dosti. V bližini Gore pa smo vendarle naleteli na sveteče se kamenje. Spremenili smo se v pralce peska, da bi si nabrali nekaj zlatih zrn, vse skupaj pa se je sprevrglo v prepir, kajti Jože je hotel raziskovati na svojo roko. Zato sva ga z Rajmundom brez milosti izključila iz Mornariške družbe, verigo pa zaplenila zase.

Ob višjem stanju vode, posebno še ob povodnjih, je nastala tudi težava, kje naj bo čoln privezan. V potoku bi se lahko odtrgal in bi ga izgubila. Zato ga je bilo treba spravljati na suho. Če pa je na suhem, pomeni, da se lahko tisti, pri katerem bo čoln, vozi sam.

"O, v moji odsotnosti se že ne boš vozil z drugimi sošolci!" se je uprl Rajmund.

"Tudi tebi ga ne zaupam za stalno. Več časa imaš, ker ne hodiš na polje, in bi se sam s svojo obilno žlahto kar naprej vozaril naokrog..."

Komaj da sva prišla do sporazumnega sklepa, da bo čoln en teden spravljen pri meni, sen teden pri Rajmundu, za plovbo drugega člana pa mora vsak vprašati prijatelja.

Ob prelomitvi tega dogovora sva se tako močno sprla, da se nisva pogledala štirinajst dni, pa čeprav sva v šoli sedela v klopi ves čas drug zraven drugega. Prišlo je na ušesa celo naši razredničarki Nevi.

"Oba pred tablo" No, povejta mi vse, kar vesta o čolnih!"

Oba sva molčala kakor grob. Pri zgodovini se o čolnih nismo kaj dosti učili.

"Če mi ne povesta, kaj imata s tem presnetim čolnom, bom obema dala cvek!"

Molčala sva kakor ribi.

"Podajta si roki, drugčae dobita ukor po ravnatelju!"

Še na misel nama ni prišlo.

Razredničarka se je sprehodila po razredu gor in dol, nato pa jo je prešinilo:

"Vesta, kaj, nekaj pametnega imam za vaju... Kako bi bilo, če bi na čoln pritrdila jambor, na jambor pa rjuho... Lahko bi plula brez vesel... Ali hočeta, da vama prinesem načrte?"

"To bi bilo nekaj!" sva poskočila vesela in do konca ure klepetala samo o jamborih. Z jadrom kajpada ni bilo nič, saj po struhag Tunjice in Pšate na veter nisva mogla računati, prijatelja pa sva le spet bila.

Povrhu je razredničarka Neva s tem zbudila med sošolci takšno pozornost do čolna, da ga prihodnejga dne nisva več našla. Smuknili so ga fantje s Križa. Našla sva ga šele tretji dan na kriškem bajarju, vsega zapuščenega in poškodovanega pod vrbo.

Spomladansko deževje je imelo tudi svojo prednost. Gramoznici ob hiši Rajmundovih sta se tedaj napolnili z vodo. Nastali sta dve lepi jezeri, prava mala Bleda. Nekoč naju je Pucinov Jože slikal v čolnu, pod njo pa je v nemščini napisal: Ferien am See. Počitnice ob jezeru. Ob deževju so se za čoln ponovno začeli zanimati tudi starejši fantje. Midva sva ga jim velikodušno posojala.

Najboljši od vseh je bil Albin. Imel je strogega očeta, ki ga je puščal od doma le po nekaj minut. Tudi med tistim deževjem ga je spustil na zrak za pol ure.

"Jaz sem kapitan dolge plovbe prve vrste!" je pridrvel do gramoznice in zaprosil za plovbo za pet minut."Grozno se mi mudi po zaklad na drugi strani jezera."

Kaj sva hotela, odstopila sva mu ga, da bi se naužil vsaj malo radosti ob skromnem izhodu iz hiše.

Vzdignil je roke in zavpil:

"Ljudje, poglejte! Prihaja kapitan prve vrste!"

Na robu gramoznice mu je na travi spodrsnilo. Namesto da bi vstopil v čoln, se je zapeljal pod njim po zadnji plati navzdol in štrbunknil naravnost v vodo. Vsem je zastal dih...

Ko se je na površju umazane vode pokazala razkuštrana glava, smo se vsi oddahnili. Albin je z velikim naporom splaval do brega, tam smo mu dali količek, da se je rešil iz jezera.

Doma je tistega dne doživel še eno nesrečo. Na hitro si je hotel posušiti čevlje, da ga oče ne bi nabil, del jih je v štedilnik in jih - zažgal.

"Tega sta vidva kriva!" nama je nekoč spotoma Albinov oče navil ušesa."Ko ne bi bilo tega prekletega čolna, bi imel Albin še danes dobre čevlje..."

S čolnom se je proti pričakovanju kmalu zatem za zmeraj končalo. Najina hribovska mornarica je namreč ostala brez osnovnega sredstva - zaradi lenobe. Bilo je prav na dan, ko mi je mama prinesla iz Kamnika nove gumijaste škornje.

"Pazi, da jih ne zmočiš... Dokler niso zmočeni, so topli."

Obljubil sem ji, da jih bom prej raztrgal kakor zmočil.

Bilo je takoj po pouku in želela sva se voziti s čolnom po naših dveh velikih jezerih. Bili sta napolnjeni do vrha, zato bi bil užitek še večji. Ker sva imela čoln tedaj spravljen v šupi pri Rajmundovih, bi ga morala odnesti dobrih sto metrov ob Tunjici navzdol, da bi prišla do prve gramoznice z vodo.

"Ah, kaj ga bova nosila... Kar zapeljiva se!" sva se složno odločila in porinila čoln v deročo Tunjico. Prav nič še ni upadla, pa čeprav ni več deževalo. Struga je bila do vrha napolnjena z umazano vodo, s seboj je še vedno nosila listje in veje, ob koreninah pa so se delali veliki vrtinci.

"Ali sva kapitana ali nisva!" sva si dajala samozavest in se spravila v čoln. Niti od brega ni bilo treba odriniti. Visoka voda naju je kar sama vzela in odnesla po Tunjici navzdol.

"Juhuhu" To je lepše ko z motorjem!"

V bližini gramoznice sva vzela vesli in skušala z njima čoln naravnati proti bregu, da bi izstopila. Čoln pa nič. Ko da bi ga nosil vrag, kar hitel je naprej in naprej. Za najina posega se še zmenil ni.

Rajmund se je močno nagnil na levo stran, da bi ga usmeril k bregu s težo. Nič. Nagnil se je še močneje. Čoln še vedno nič. Nagnil se je čisto nad vodo. Še vedno nič. Nagnil se je še bolj in - padel v vodo!

Ostal sem sam v hitečem čolnu. Gramoznica je bila že mimo. Rajmund se je komajda izkobacal iz deroče vode. Mene pa je neslo še vedno naprej in naprej...

"Na pomoč! " sem zaklical."Utonil bom!"

Nihče me ni slišal. Rajmund se je ob sestopu močno udaril z nogo ob skalo, drugih ni bilo nikjer. Mene pa je neslo in neslo naprej, naravnost proti Pšati. Ko bi čoln pridrvel v trikrat večjo Pšato, bi bilo konec z mano. Tam res ne bi bilo več rešitve.

"Mama! Ata! Na pomoč!"

Voda me je prinesla že do prvih strjenih hiš. Malo niže naprej se je začenjala škarpa.

Konec je z menoj!

Pred oči mi je stopil Albin. V odločilnem trenutku kljub nesreči ni izgubil prisebnosti. Moram se rešiti. Izskoči!

Tako močno sem se odrinil, da sem pristal s celim telesom na bregu. Le noge, s škornji vred, sem imel še v vodi. Hitro sem se skobacal na varno in stekel po bregu za čolnom.

"Pomagajte, rešite čoln!" sem vpil ko jesihar. Pa je bilo že prepozno. Odneslo ga je naprej v Pšato, iz Pšate v Bistrico, iz Bistrice v Savo... na kraj sveta.

"No, vsaj čoln bo videl vse oceane sveta..." sva se potolažila z Rajmundom, ko sva si ogledovala njegovo rano na kolenu in moje premočene škornje.

"Kakor dobljeno, tako izgubljeno," je odplutje čolna v sedmi ocean pokomentiral brat Ciril.

"Bilo je kratko, a lepo... Takšno, kakor je življenje..." sva se midva z Rajmundom sprijaznila z usodo z globljo filozofsko mislijo.

Usedla sva se na brv nad Tunjico in se zagledala v hiteče valove. Navsezadnje je najlepše sedeti na brvi in bingljati z nogami v prazno...

DVOBOJ MED MOSTAMI IN KOMENDO

V mladosti smo vsi izgorevali v veliki ljubezni in v strašnem sovraštvu. Ta dva skrajna ognja sta ves čas gorela v nas. Velikokrat sta si bila tako daleč narazen, da je bil plamen prvega topel in prijazen, plamen drugega pa mrzel in pogubljajoč. Še večkrat sta se prelila drug v drugega, med njima ni bilo jasne meje, ena skrajnost se je spajala z drugo v istem stiku. Naši odnosi so bili polarizirani samo na zunaj, navznoter pa smo bili nenavadno podobni zrelim osebam. To se je izkazalo tudi v velikem dvoboju med dvema večno polariziranima vasema: med Mostami in Komendo.

Moste in Komenda sta se imeli radi kakor pes in jež, okdar smo pomnili drug drugega. Olje na ogenj so k temu prilivali tudi starejši, ki so vsak za svojo vas govorili, da je neakj posebnega. Moste so bile pomembnejše križišče in močnejše stičišče vasi, Komenda pa je bila pomembnejša v zgodovinskem in kulturnem pogledu. V Mostah smo si sami postavili šolo, v Komendi pa sta ostala le dva razreda. Tako je bilo v prvih povojnih letih urejeno butalsko pametno: v prva razreda smo iz cele fare hodili v Komendo, v vse višje razrede pa vsi v Moste. Moščani so sami zgradili šolo samo za svoje otroke, Komendčani pa so se jim smejali, da jim bodo kure zbrskale pesek. V Mostah so prirejali najboljše veselice in edine tombole klobas v Sloveniji, v Komendi so se hvalili s slabo obiskanimi kulturnimi prireditvami. V Mostah so bili doma najtrdnejši kmetje, v Komendi pretežno le bajtarji in delavci. Najhujše pri vsem tem pa je bilo, da je bil v Komendi sedež občine, ko je bilo vsakemu otroku jasno, da bi moral biti v Mostah. Povrhu so Kamničani na moščansko šolo nabili celo tablo, na kateri je črno na belem pisalo: Osnovna šola Komenda- Moste. Kadarkoli je šel mimo kakšen Moščan, je na ves glas zaškrtal z zobmi in prav nič ni čudno, da imamo Moščani tako slabe zobe. Tega so krivi Komenčani.

Vse to sem zapisal kot prepričan Moščan. Komendčani so navadne šleve, napihnjenci, hribovci, berači... Zelo mi je žal, ampak z Moščani se ne morejo niti primerjati. Zato ni nič nenavadnega, da smo jim tudi mi po vzoru starejših tu in tam napovedali vojno. Naj se ve, kako sveta so moščanska tla! V zadnjem večjem spopadu med Mostami in Komendo smo sodelovali vsi tisti Moščani, ki nas je bilo kaj v hlačah. V hlačah pa nas je veliko. Za boj proti Komendi smo združili vse svoje sile. Za nekaj dni so prenehale obstajati vse druge velike in male bratovščine, vse druge fantovske skupine, vsi drugi simpatizerski krožki. Za boj proti Komendi smo ustanovili VAM, veliko armado Most.

"Ko skopni sneg, jih napademo v imenu boga Marsa!" je šlo od ust do ust. Čeprav mi, mlajši, nismo imeli vpogleda v celovite priprave, smo takoj začutili, da gre tokrat zares. Zato smo se opremili tako s fračami kakor z loki, tako s puščicami kakor s kopji. Ker sva imela midva z Rajmundom tudi nekaj trgovske žilice, sva ob prostih popoldnevih izdelovala frače in loke. Oboje sva po nizkih cenah tudi prodajala. Resnici na ljubo je treba zapisati, da sva nekaj orožja prodala celo Komendčanom. Trgovina je tekla nekako pod geslom: posel je posel, cvenk pa cvenk. Vse drugo s komendske strani je bilo umazano, edinole cvenk ni bil.

Uro pred napovedanim velikim spopadom med Mostami in Komendo smo se zbrali v bližini Andrnove hiše. Ta je stala tako rekoč na meji med ozemljema. Narava je sama po sebi vedela, da Moste in Komenda ne gresta skupaj, zato je naredila na tem koncu gozda velikansko mlakužo, ki se je razlivala med gozdom in travnikom. Če je bilo močnejše deževje, je bila mlakuža prevelika, da bi se dala prečkati. Ob manjšem pa so se zalizovali v gozd drobni jeziki in se je dala na nekaterih mestih spretno preskočiti. Seveda le zato, da bi Moščan pregnal Komendčana hitreje domov.

General moščanske vojske je bil moj brat Ciril. Bil sem počaščen, da sem bil tako blizu generalnemu štabu. Družinske vezi so delovale tudi v tem primeru.

"Kdor se bo posebej odrezal, bo takoj po bitki povišan v višjega oficirja!" je hotel dvigovati moralo moščanski vojski moj brat. Dobro je vedel, da je glavno v VAM morala.

Moščanski vojščaki - na travniku se nas je do zob oboroženih zbralo kakšnih štirideset, petdeset - smo zarjuli ko lačen lev. Pokazali smo škrbine proti hosti, kjer naj bi se skrivali mlečnozobi Komendčani. Po nenapisanih pravilih je spopad potekal vedno na čistini pred gozdom. Tam smo se ročno sprijeli, se metali ob tla, se podili naokrog, si skakali v hrbet... uporabljali smo vse ročne spretnosti. Orožje je bilo v teh spopadih samo za okras in za zbujanje večje jeze.

"Pridite na plan, šleve komendske!" so zavpili vojščaki iz prvih moščanskih vrst.

Ni bilo treba dolgo čakati. Zamajale so se veje na robu gozda, završčalo je v krošnjah dreves, zacopotalo je po lužah... Iz vseh grmovij, izza vseh debel, iz vseh luž so lezli Komendčani, od nas še bolj srditi. Tokrat se jih je pokazalo vsaj ducat več od nas. Kdo ve, kje so novačili svoje vojščake. Bržčas tudi po sosednjih farah. Komendčani so pač taki, da jim ne moreš zaupati.

"Predhodnica naprej, drugi stoj!" je dal povelje naš Ciril. Trobentač je zatrobil v bojni rog, narejen iz lubja. Proti mejni mlakuži se je pognalo sedem najbolj srčnih. Tisti pač, ki bi bili radi povišani v višje častnike.

Tudi na drugi strani je bilo izrečeno enako povelje...

Stisnili smo frače in loke. Zdajle se bo začelo. Tako se bomo stepli, da bodo po zraku leteli lasje in dlaka, da bodo Komendčani odšli domov z buškami in s praskami, da bodo še dolgo občutili, kdo smo mi.

"Skočite na našo stran, če si upate!" je zavpil nekdo od zoprnih Komendčanov.

"Pa skočite vi na našo!" smo jim zaklicali nazaj.

Dolgo dolgo smo se samo obstreljevali z grdimi besedami in izzivali drug drugega. Napetost je rastla iz minute v minuto. Iz oči je sijala takšna sovražnost, ko da bi bili na ruski fronti. Mivka ob mlakuži je bila vsa poteptana in razrita. Samo iskrica bi se morala še vneti in vžgal bi se pravi bojni ogenj.

Ciril je poklical na bojni posvet vso svojo VAM, vojaško armado Most.

"Vsakemu vojščaku je jasno, da ozemlje ni zavzeto, če se ne zavzame s pehoto... Prodreti moramo na sovražno stran, zmetati te komendske žabe v vodo in pripojiti vse komendsko ozemlje moščanskemu..."

"Tako je!" smo zarjuli soglasno.

"Čez lužo!" se je glasilo povelje našega generala."Proč s Komendčani!"

Proti luži se je zagnalo dober ducat najbolj srboritih. Komendčani so se že od daleč podelali v hlače. Zadenjsko so se umaknili za dober korak proti gozdu.

To nas je še bolj spodbudilo.

"Na drugo stran! Naprej preko luže! Prostovoljci, kaj čakate!"

Najmanj pet jih je hotelo hkrati preskočiti makužo na najožjem delu. Ciril je videl, da bodo lahko po nepotrebnem mokri, zato je zaklical:

"Po eden in eden čez vodo! Kdo je prvi prostovoljec?"

Predenj se je postavil Drago z vasi.

"Jaz, gospod general!"

"Odlično, vojščak Drago! Ti skoči prvi na drugo stran! Še danes te bom povišal v višjega častnika."

Drago je zažarel v obraz, ko da bi mu kdo podaril sto cekinov. Vsi drugi smo zarjuli in vzdvignili orožje visoko v zrak. Le čakajte, Komendčani, zdajle boste videli, koliko je ura!

Ciril je z rokami naredil prostor, da bi Drago lahko na mivki vzel zalet in skočil na sovražno ozemlje.

"Za Moste! Za pravično stvar!"

Drago se je pognal, kar so mu dale moči, in odskočil...

"Večerjali bomo že v Komendi!"

Z očmi smo spremljali Dragov enkratni skok. Horuk... letel je in letel... ter pristal na robu mlakuže na drugi strani zarinjen globoko v mivko. V smrtni tišini je nekaj čudno zaškrtalo. Drago je glasno zastokal in se zgrudil na mivko.

"Au, noga!" se mu je izvilo iz prsi.

Obe vojski sta obnemeli.

"Saniteta, naprej!" se je takoj znašel komandant.

Spogledali smo se. Drago si je očitno zlomil nogo. Na prekleti komendski zemlji. In kdo je pravzaprav v VAM saniteta? O tem se nismo nič pogovarjali...

"Boli!" je zastokal Drago.

Komendski poveljnik je vzdignil bojno zastavo in zavpil:

"V napad! Ali ne vidite, da gre samo za poceni prevaro! Naprej, do končne zmage!"

A nobeden se ni premaknil. Vsi smo strmeli v Draga, ki se je v bolečinah zvijal na mivki.

"Ciril, zdravnika! Boli!"

Velika armada Most je imela srce na pravi strani. Odvrgla je orožje in sama od sebe poskakala na sovražno stran. Očitno je bilo, da ne gre za nobeno šalo.

"Boli! Pomagajte!"

Tudi Komendčani so se kmalu odtajali. Obstopili so poškodovanega vojščaka in mu začeli prigovarjati, da bo še vse dobro.

"Hitro k zdravniku!"

Trije Moščani in dva Komendčana smo se pognali v vas po cizo. Zabredli smo v mlakužo, tako da smo bili vsi mokri do kolen, ter s skupnimi močmi naložili Draga na Andrnovo cizo. Trije so jo vlekli spredaj, ducat pa jo je porivalo zadaj. Vsi drugi smo se uvrstili za cizo. Gruča moščanskih in komdnskih bojevnikov je bila videti kakor skupina pogrebcev. No, na srečo je bil Drago živ...

"Ježeš, kaj pa se je pripetilo?!" so se ustrašili Dragovi domači.

"Ah, nič! Samo nogo si je po nesreči zlomil..."

Dragov oče je napregel konja in odpeljal sina k zdravniku v Kamnik.

Vrnil se je z debelim mavcem na nogi. Prva stvar, ki jo je vprašal, ko se je vrnil, je bila:

"Kako pa se je končala vojna med Mostami in Komendo? Smo zmagali Moščani?"

"Vojna je začasno preložena..." mu je razložil komandant."Zaradi tebe smo podpisali začasno premirje... Dokler se ti ne pozdraviš... Ne moremo se bojevati brez najbolj pogumnega bojevnika..." Ob teh besedah mu je pripel veliko medaljo, narejeno iz brezovega lesa. Za hrabrost.

Vsak pameten Moščan ve, da se vojna med Mostami in Komendo zares ne more kar tako končati. Dragovo nezgodo je treba maščevati. Komendčani so krivi, da jo je tako skupil. Če ne bo prišlo do odločilnega spopada v tej generaciji, bo pa v naslednji. Bojevali so se prejšnji rodovi, bojevali smo se mi in bojevali se bodo tudi prihodnji rodovi. Tako kakor se spodobi za vse velike vasi med seboj.

Vsi dobro vemo, da se Komendčani držijo ljubeznivo samo zato, da bi nas premagali. Ampak Moščani jim ne bomo nasedli. Če mene vprašate, sem trdno prepričan o zmagi Most. Komenda mora biti prej ali slej poražena!

Če mislite drugače, ste zagotovo iz Komende...

POČITNICE NA PŠATI

Ko si mlad, si prepameten, da bi poslušal druge. Nasveti starejših so ti odveč. Vse moraš skusiti sam, na svoji koži. Ne zavedaš se, da bi izkušnja starejših lahko bila bližnjica do življenjskega spoznanja. Pri tem niti ne pomisliš, da lahko nehote pride do usodnega koraka, do stopinje preko roba, do kaplje, ki se zlije čez jez...

Bilo je poleti, ob času mlačve. Na podu smo imeli veliko mlatilnico, na kateri smo zmlatili vse domače žito, povrhu pa je k nam vozilo mlatit še najmanj četrt vasi. Sam sem bil določen za odvezovanje snopov na vozu. Snope sem razvezoval in jih podajal skozi lino na pod mami, ta je snope porivala v zobe mlatilnice. Izpod mlatilnice je pobiral zrnje ata, brata Ciril in Andrej pa sta na lesenih rešetkah pobirala slamo in jo povezovala v otepe.

"Vidiš, tebi pa ni treba nič hoditi na morje. Boš kar na vozu dovolj ogorel..." je hotel ata v šalo oviti naporno delo. Na vozu je bilo vedno peklensko vroče. Pod je bil postavljen tako, da se je sonce z vso močjo upiralo ob južno stran. Bil sem tako ogoret ko kakšen zamorec. Povrhu me je ves čas špikalo snopje, me ranjevalo do krvi in se mi zabadalo v noge. Oblečen pa nisem hotel biti kaj dosti, saj bi mi bilo tako še bolj vroče.

"Vama je lahko!" sem se večkrat obregnil ob brata, ki sta v senci pobirala slamo."Vročina vama ne more do živega..."

Brata sta ob takih pripombah samo skomigala z rameni. Bila sta premočena do kože, hkrati pa se jima je že po pičle pol ure pobiranja slame nabralo na obrazu toliko prahu, da sta bila videti kakor klovna v cirkusu. Izpod centimetrske umazanije so se jima videle samo oči in usta, kadar sta jih odprla. Resnica je bila pač taka, da ni bilo nikomur pretirano prijetno: meni je bilo prevroče, a se zunaj vsaj kadilo ni;znotraj, na podu, pa je bila vročina precej manjša, a se je tako kadilo, da je bilo težko vzdržati. Zato je bila mlačev eno najbolj zoprnih del. Sam pri sebi sem že tedaj sklenil, da bom - če kdaj pridem do kakšnega cvenka - za to delo najel takšnega človeka, ki mu ne bosta vročina in prah šla do živega.

"Kaj pa se držite tako kislo!" se nam je čudil ata."Malo delamo, opoldne malo počivamo, zvečer pa povrhu še uživate prave počitnice na Pšati..."

Na morje tedaj iz naše vasi ni hodil še nihče. Komaj smo vedeli, da si nekateri lahko privoščijo počitnice na Jadranu. Za nas sta bila morje potoka Tunjica in Pšata. Ker je Tunjica ob suši skoraj presahnila, smo se zatekali k Pšati. Pšata je bila naše veliko moščansko morje. Na Pšati smo ob večerih preživljali tisto, čemur so drugi pravili počitnice.

Ves dan smo med mašinanjem, kakor smo pravili mlačvi z mlatilnico, živeli za tistih nekaj večernih minut. Ko je vročina popustila in je bilo delo za tisti dan pri kraju, smo se vsi trije bratje zapodili na Pšato.

"Ampak pazite, da ne boste šli vroči v vodo!" nas je vedno opozarjala mama.

"Že prav, že prav..." smo ji odgovarjali."Saj sami vemo, da je nevarno..."

Resnici na ljubo je treba povedati, da njenega nasveta nismo jemali niti najmanj zares. Starši so zato na svetu, da delijo zastonj nasvete, mladi pa zato, da jih ne upoštevajo. To se je godilo vse do tistega večera, ki bi se bil kmalu usodno končal tudi za našo družino...

Mašinali smo posebej grdo snopje, med katerim je bilo vse polno zrelega plevela. Celo skozi lino poda se je k meni na voz kadilo kakor iz dimnika, na podu pa se med seboj še videli niso. Povrhu je bilo ves dan tako peklensko vroče, da sem mislil, da bom zgorel na vozu. Nekajkrat sem skočil na tla in si zlil na glavo vedro vode, a je samo zašumelo, čez nekaj minut pa je bilo še slabše. Vročina je še bolj pritisnila, prav se je še laže nabiral na mokro kožo.

Ko sem porinil zadnji snop skozi lino, sem skočil z voza in pohitel k bratoma.

"Gremo, mene bo konec, če takoj ne skočim v Pšato!"

"Naju tudi!" sta pritrdila Ciril in Andrej, oba tako prašna po vsem telesu, ko da bi bil kdo nanesel centimetrsko sivo kremo čez in čez na njuno kožo.

"No, pa si privoščite počitnice na Pšati!" nam je zaklical ata, ki ni nikdar zgubil smisla za humor."Danes smo naredili toliko, da bi nas bili še v zadrugi veseli!"

Mama je stekla za nami in na ves glas zaklicala:

"Ampak ne takoj v vodo! Počakajte, da se ohladite!"

Njen nasvet nam je šel pri enem ušesu noter, pri drugemu pa ven.

Kar poleteli smo do mlina, kjer je bila Pšata vedno dovolj globoka. Pred jezom se je voda nabirala v široki strugi, pod jezom pa se je naredilo pravo malo mirno jezerce, kjer se je bilo najbolj varno kopati. Andrej, zvest svojemu imenu Hrabroslav, se je z vrha jeza na glavo pognal v globino. Vzdignil je roke in z njima zarezal v gladino. Čez nekaj trenutkov se je pokazala povsem drugačen iz vode. Bil je spet takšen, kakor sem ga bil vajen. Tudi Ciril se ni bil kaj dosti obotavljal. Prav tako je stopil na vrh jezu in se pognal navzdol. Oba brata sta bila spretna plavalca in tudi skakalca v globino.

"No, kaj pa čakaš! Skoči še ti!" sta mi zaklicala iz vode navzgor. Ker tudi na kamniško kopališče nismo hodili, sem komajda znal plavati.

Zato si še zdaleč nisem upal skočiti z vrha jezu. Z velikim strahom sem vedno plaval le do klopce, ki je gledala iz vode na robu jezerva pod jezom. Če je bil kje v bližini kakšen boljši plavalec, sem raje pustil prednost njemu. Brez strahu sem preplaval le deset metrov. Ne v Pšati in še manj v Tunjici ni bilo nikjer širših tolmunov, edinole pod jezom se je dalo plavati nekaj metrov več.

"Skoči, reva! Ali si se podelal v hlače?!" sta me dražila brata.

Splezal sem do roba jezu, se ga oprijel z rokami in se po njem spustil skoraj do začetka jezerca, potem pa se z nogami naprej pognal v vodo. Pod jezom je bila seveda najglobja.

Tisti trenutek, ko sem priletel v vodo, mi je telo zadrhtelo in se uskočilo. Zdelo se mi je, ko da se je v hipu ustavila mlatilnica. kakor da bi padel jermen z nje. Roka se ni hotela več premakniti, prav tako nobena noga. Srce je zastalo. Vleklo me je na dno...

Imel sem samo še toliko moči, da sem odprl oči. Vsenaokrog je bila voda, voda, sama voda...

Čutil sem samo to, da sem se z nogami dotaknil tal. Tal pod jezom! Tri metre pod vodo!

Tega sem se tako prestrašil, da sem z vsemi močmi zakrilil z rokama. S skrajnim naporom sta se le premaknili za nekaj centimetrov. Neznana sila me je porinila na površje.

"Na pomoč! Utonil bom!" sem nemočno zaklical in spet me je potegnilo navzdol.

Potem sem izgubil zavest. Okoli mene se je naredila tema, sama črna tema...

Oči sem odprl na pesku pod jezom. Ob meni sta stala brata in se mi smehljala.

"Hm, sva mislila, da se šališ... Drugič si raje počasi zmoči telo..."

Vsi smo uvideli, kako prav je imela mama. Sam sem spoznal, da sem bil od vseh treh najbolj vroč, zato me je tudi zagrabil krč. Ko ne bi bilo bratov zraven, bi bilo po meni.

Tega sem se močneje zavedel šele naslednjega jutra. Ko sem nesel mleko v zbiralnico, sem na lepem zaslišal navček iz zvonika. Nekdo je umrl! Vedno me je streslo ob milem zvoku navčka. Tokrat pa me je še posebej spreletel srh po vsem telesu. Takole bi lahko zvonilo tudi meni...

V zbiralnici so mi povedali, da je umrl mlinarjev pomočnik. Ves vroč je skočil v vodo in ni ga bilo več iz nje. Zgodilo se je prav tistega večera, ko smo se kopali mi trije.

"Na produ pod jezom leži. Pred pol ure so ga potegnili iz Pšate..."

Stekel sem domov in povedal bratoma in staršema, kaj se je pripetilo na Pšati. Šli smo vsi pogledat, ali je to res mogoče.

Na produ pod jezom je bila zbrana velika gruča vaščanov. Vsi so molčali in nemo zmajevali z glavami. Na sredini med njimi je ležal mlinarjev pomočnik, pokrit z belo rjuho. Roko je imel napol skrčeno. Videti je bilo, ko da bi hotel zamahniti z njo in izplavati iz globin. Bilo mu ni niti devetnajst let...

"Kdaj pa se je šel kopat?" sem poltiho vprašal mlinarjeve sosede.

"Zvečer, pred mrakom... Ves dan je delal v mlinu, zvečer pa se je kar z okna pognal v Pšato... V vodo in v - smrt..."

Pretreslo me je do kosti. Mi smo se kopali prav do trde noči. Mlatilnico smo ustavili šele pred mrakom. Nesrečno truplo mlinarskega pomočnika je bilo tedaj že v Pšati. Tudi nam bi se bilo lahko zgodilo isto. Sam sem komaj ušel ledenemu objemu smrti...

Zazdelo se mi je, da me je za vrat zagrabila mrzla roka in me hoče zadaviti. Izpod jeza je prišel leden šepet besed:

"Tokrat sem te pustila pri miru... Drugič te pa ne bom... Tudi ti si se sinoči igral z menoj..."

Čeprav mlinarjevega pomočnika nismo poznali od bliže, je šla vsa družina k pogrebu. K zadnjemu počitku so ga odnesli v beli krsti, svojci so zasuli grob s samim belim cvetjem, na sveže izkopani zemlji je ležalo pet belih vencev. Jokal sem za njim kakor za svojim bratom. Imel sem občutek, da pokopavamo enega od nas. Mlinarjev pomočnik je umrl tudi za nas...

Ničkolikokrat sem pozneje zagledal pred očmi napol iztegnjeno roko. Rad bi bil zaplaval iz vode, pa ni imel moči. V globinah Pšate ga je srečala smrt in ga brez vprašanja pokosila s svojo koso. Smrt ima najraje nepremišljene...

Od tistega časa naprej mami ni bilo treba več opozarjati, naj se po delu ohladimo. Čeprav smo bili vsi prepoteni in prašni, smo se zmeraj za četrt ure usedli v travo in počakali, da nam ni bilo več vroče. Nad nami je visela napol iztegnjena roka mlinarjevega pomočnika...

KAMNIŠKE GOSPE

Slovenci smo v svoji pravi biti poljedelci, kmetje. Življenje nam poteka samo na podeželju, na vasi. Tisto v mestih je samo ubogo životarjenje, nadomestek življenja, ki ni vredno tega imena. Prvotno smo vsi živeli na kmetih, mesta so si izmislili tisti, ki niso znali živeti z zemljo...

Približno tako mi je mesto prikazoval ata, kadar sem ga spraševal, zakaj je med nami taka razlika: mi noč in dan garamo, privoščimo si malo stvari, tam po mestih pa posedajo po senčnatih vrtovih, pijejo kavico in uživajo življenje z veliko žlico.

"Oh, te kamniške gospe!" je ata ob takih pogovorih zmeraj zamahnil z roko, češ saj ne znajo živeti."Ko dobijo možje plače ali pokojnine, živijo tri dni na veliko, potem pa se komaj prebijejo do naslednjega prvega. Če ne bi bilo nas, bi drug za drugim že v nekaj tednih odšli v krtovo deželo..."

Mama je večino jajc, ki jih je pobrala po gnezdih, zaklenila v omaro, da jih je potem lahko nesla k svojim kamniškim strankam ali na trg ob torkih in sobotah.

"Prav pa ni, da hranimo jajca zanje..." sem se nekoč uprl.

"HJa, tako kruti spet ne smemo biti, da kamniškim gospem ne bi dali pravice do življenja..." je bil velikodušen ata.

Velike in male kamniške gospe sem poldrugo desetletje tudi sam odkrival od blizu. Ko sem imel šest let, sem se naučil voziti kolo, in prva daljša pot me je vodila z mlekom na krmilu v sedem kilomtrov oddaljeni Kamnik.

"Jejtana, kako priden fantek!" me je pri rumeni hiši počakala kamniška gospa tako prijazna, da se je kar topila. Vzela mi je kanglo s kolesa, prelila mleko v svoj lonec, mi dala piškot in rekla: "Ampak tri litre ga ni. Samo dva in pol ti ga bom plačala... Bom že mami povedala, kako slabo ga je namerila..."

"Vidiš, ali ti nisem rekel?!" mi je zvečer dejal ata, ko sem mu povedal, da se mi je zgodila krivica."Nimajo denarja niti za tri litre mleka... Naj jim bo... Mi ne bomo propadli, oni pa tudi morajo živeti..."

Tako sem vozil kamniškim gospem mleko, jajca, včasih tudi solato in krompir leta in leta. Zmeraj se je izteklo tako, da sem na koncu dobil kakšen piškot ali bonbon, pri plačilu pa je vedno zmanjkalo za kakšne pare.

"Pameten fantek si in dobro veš, da ti je mama dala le tisto, kar je ostalo doma... Najboljše pa ste sami pojedli..."

V meni so take besede vpile kakor največja krivica na svetu. To ni bilo res, pa če bi jih imel še tako rad, te kamniške gospe. Mami so se znale prikupiti s kavico ali s kakšnim likerjem, mene pa piškot ali bonbon ni mogel obrniti na glavo. Doma smo dajali na stran v resnici vse najboljše samo za prodajo. Zmeraj tudi z najboljšim namenom, da nam ne bo kdo kaj oporekal.

Ko sem začel premišljevati s svojo glavo, sem se do konca uprl:

"V Kamnik ne grem več. Ne bom jim vozil na dom, potem pa nas hočejo še priškrtniti pri plačilu..."

"No, kakšen pa si!" ni mogel razumeti ata."Brez nas bodo kamniške gospe shirale..."

Tudi na te besede me ni mogel več ujeti.

"Ne grem, pa pika!"

"No, ti bom pa napregel voz!" mi je dejal ata."S konjem boš šel, kajne?"

Imeli smo dva konja: pridnega Fuksa in muhastega Miška. Fuks je bil močan delovni konj, Miško pa napol tekaški, napol delovni konj. Pri oranju in vseh težjih delih sta bila vprežena seveda oba, za nedeljske izlete in za hitrejše poti pa smo vpregli samo Miška, ki je znal v zapravljivčku steči kakor pravi dirkalni konj. Bil pa je sila muhaste narave. Ko smo ga zapregli v voz, je vedno pogledal nazaj, kdo fura. Ata je rad ubogal, prav tako oba brata, ženskam pa ni hotel voziti. Če je imela v rokah vajeti mama ali kakšna druga ženska z vasi, je začel prhati, kopati z nogo, ob udarcu z bičem pa skakati čez oje in pri tem od jeze spuščati vodo iz sebe. Mama tako Miška ni furala. Kadar je bilo treba oddati v Kamniku krompir, je napregla Fuksa, ta pa je v svoji počasnosti potreboval do mesta dve debeli uri.

Ata je prikazoval Fuksa in MIška kot vas in mesto. Fuks je priden in deloven, miren in vztrajen, MIško pa je vihrav in neugnan, muhast in nepredvidljiv. Meni je bila ta razdelitev sila všeč, s pripombo, da bo treba tudi tega mestnega škrica iz našega hleva prej ali slej spraviti k pameti. Zlepa ali zgrda. Večno se ne bomo pokoravali, tudi mama ne, njegovim muham.

"Prav," sem rekel atu."S konjem bi pa šel. Ampak naprezi mi Miška!" Šlo je kajpada tudi za to, da sem že toliko velik, da si upam sam furati konja in da znam ukrotiti celo vihravega Miška.

"Pa se ga nič ne bojiš? Kaj pa, če te prevrne?"

"Mene?" mi ni šlo v glavo.

Ata mi je napregel Miška v voz in mu zabičal, naj bo pameten. Miško je ob pogledu name na zapravljivčku pomignil z ušesi in jezno prhnil skozi nosnice, po dvorišču pa ni pokopal.

"Aha, čuti, da si že pravi fant!" je rekel ata, ga udaril z roko po hrbtu in rekel: "Le glej, da ga boš ubogal... Drugače bodo kamniške gospe lačne..."

Po naših ulicah navzdol je šlo brez težav. Mišku ni bilo treba težko vleči, saj sem v Kamnik peljal le mleko, jajca in zabojček solate, zato se glede tega ni mogel pritoževati. Biča, ki ga v ženskih rokah ni prenesel, nisem nameraval uporabljati, kajti rad bi bil videl, da bi se vso pot dobro razumela. V dir sem ga mislil spraviti le s priganjanjem z vajeti.

Do vzpona pod vasjo Križ je šlo v redu. Miško je pridno vlekel zapravljivček, sam pa sem sedel spredaj na sedežu kakor baron. Prepričan sem bil, da me gleda ves svet, tako sem bil ponosen, da grem lahko sam s konjem v Kamnik.

Ko se je cesta začela vzdigovati, je MIško meni nič tebi nič obstal. Jezno je pogledal nazaj, ko da bi mi hotel reči: kaj pa nama je treba hoditi v Kamnik! Ali ne bi bilo lepše biti doma, ob polnih jaslih?

"Hija!" sem zaklical na ves glas in ga pognal z vajeti, da bi šel naprej.

Miško pa nič.

"No, kaj pa ti je zdaj..." sem skočil na tla in šel gledat v jarek, ali ne leži kje kakšna poginula žival. Včasih se konj ni hotel premakniti naprej samo zaradi prevelikega smradu. Nič ni bilo ne v jarku, ne na cesti.

"Greva! Kamniške gospe čakajo!" sem segel po biču. Z njim sem ga hotel samo prestrašiti.

Miško pa je v hipu pobesnel. Ko da bi šle tudi njemu na živce prefinjene kamniške gospe. Vzdignil je zadnje noge in začel z njimi na vso moč poskakovati ter sekati nazaj proti zapravljivčku. Toliko časa je poskakoval, da je preskočil oje, ga tako močno zasukal na stran, da se je prelomilo, sam pa je od jeze vso cesto poškropil s svojo rumeno vodo.

Vse, kar sem lahko naredil, je bilo to, da sem ga odvezal in ga za uzdo pripeljal domov. Pri tem je pokazal neverjetno krotkost...

Starša sta bila seveda jezna, da sem se vrnil: mama, ker nisem pripeljal v Kamnik gospem zaželjenega, ata pa, ker je bilo po moji krivdi zlomljeno oje zapravljivčka.

"Še konj drži s teboj!" je dejal ata čez nekaj dni, ko smo oje zamenjali in je šlo spet po starem naprej. Edinole meni ni bilo treba več voziti v Kamnik mleka in jajc.

"Oba sta enaka!" je mama zmajevala z glavo."Ti in Miško. Če hočeš, da gre naprej, se je treba znati tudi ukloniti, biti ponižen... To te bo v življenju še močno teplo..."

Imela je prav. Drevo, ki se ne zna upogniti, se hitreje zlomi kakor tisto, ki to naredi spotoma, komaj opazno. Toda kaj, ko nam je ata vsadil globoko v dušo trden kmečki ponos. Le kaj bi mesto brez vasi, kaj bi beton brez zemlje, kaj bi životarjenje brez pravega življenja...

PLANIKE NAD PREPADOM

Ko na kmetiji ni bilo več obvezne oddaje, ko so propadle tudi kmetijske obdelovalne zadruge, ko so se kmetje lahko bolj naslonili nase, je tu in tam ostalo nekaj ur prave prostosti. Na vasi so začeli govoriti o dopustih. Nekdaj so bili to samo prazniki in žegnanje doma in pri sorodnikih, zdaj pa so na lepem začeli nekateri odhajati celo na morje kakor mestna gospoda. Tudi mi smo hoteli živeti tako kakor drugi. Radi bi živeli bolje, radi bi od življenja vzeli košček lepšega, radi bi segli čim više. Za nas je bila to Velika planina.

Ker je moralo življenje na kmetiji kljub temu teči naprej, sva na prvi dopust za tri dni odšla z mamo peš na Veliko planino. O njej nismo vedeli kaj dosti, čeprav smo jo vsak dan gledali od doma navzgor. Ata nam je po pripovedovanju svojih vojaških znancev vedel povedati samo to, da imajo od junija do septembra na Veliki planini krave na paši, pastirji pa živijo v lesenih planinskih stanih. Mama je iz Kamnika večkrat prinesla novico, da se je ta in ta mestna gospa odpravila na Planino na počitnice za cel teden. Sam pa sem še vedel, da je do vrha Velike planine tri ure hoda.

Po velikem delu, ko sta bili pri kraju žetev in mlačev, je nastopilo pred izkopom krompirja nekaj dni zatišje. To je bil čas po Velikem šmarnu. Tedaj smo si tudi mi lahko privoščili tri dni dopusta.

"Standard nam vse bolj raste..." je nekoč rekla profesorica Ana v naši kuhinji."Standard pa pomeni tudi to, da smo prosti, da lahko gremo na oddih."

Z mamo sva napolnila stara nahrbtnika do vrha in hajdi s kolesom do Stahovice. Tam sva kolesi pustila pri, prijaznih ljudeh in se zagnala v hrib. Tako sva bila navdušena, da greva lahko na dopust, da sva prišla do roba Velike planine v borih dveh urah. Tam pa so se nama pred očmi razlivali ljubki planinski griči na planoti, vmes lesene koče kakor v jaslicah, ob njih jezerca, vse polno steza, viharniki... Iz daljave je prihajalo zvonjenje kravljih zvoncev, dišalo je po smoli in lesu, čez milo planinsko idilo je brila lahna sapica...

"O, Bog, kako je lepo!" se mi je izvilo iz prsi. V pravem trenutku sem se v Veliko planino zaljubil kakor v dekle. Z mamo sva se brez vnaprejšnjega dogovora nastanila pri Majaronovi Franci, pri planšarici, ki je pasla za tri gospodarje. V eni koči je živela sama, drugi dve pa je oddajala naključnim turistom. Vzpostavili smo pristne prijateljske stike. Franca je pripovedovala o svoji življenjski smoli, mi - v poznejših letih je za kakšen dan prišel na Veliko planino tudi ata - o svojih pogledih na svet, o kmetovanju na ravnini, o ravnanju z živino, prav o vsem. Z mamo sva preživela tri najlepše dni v naravi, med dobrimi in prijaznimi ljudmi, v prostosti, ki me je pozneje vedno vabilo nazaj. Ko sva se vračala v dolino, se mi je v prsih trgalo srce.

Naslednjega leta smo šli na Veliko planino trije: ata, mama in jaz, doma pri živini pa sta bila brata Ciril in Andrej. Ata je dopust na Planini izkoristil za obsik pri svojih vojaških znancih. Z enim od pastirjev, z Janezom, je bil skupaj na služenju vojaškega roka v Bitoli. Oba sta bila zgovorna in tako ni bilo čudno, da smo proti večeru komajda utegnili iti domov v svojo kočo.

"Pa še kaj pridi, Andrej!" mu je rekel tovariš iz vojaških dni."Bova še kakšno rekla. Če pa želiš, si tamle spodaj pod mojo kočo naberi nekaj drv. Drugače bodo segnila."

Ata je obljubil, da se kmalu spet oglasi, pa tudi drva za naše potrebe je nabral.

Na Planino se je proti večeru spuščala vse gostejša megla. Take megle nismo bili vajeni, zato nismo kaj dosti dali nanjo. Kot veliki dopustniki smo pogumno zakoračili v mrak, proti sosednji Gojški planini onkraj Velike planine, slabe pol ure hoda.

"No, pa da boš res kaj kmalu prišel spet na obisk!" mu je dejal znanec.

"Bom, bom."

Hodili smo pol ure, hodili eno uro, Gojške planine pa ni bilo nikjer. Ata je nosil drva v naročju zvesto kakor dojenčka. Končno smo v megli in poltemi le naleteli na prvo leseno bajto.

"Ta je prav taka kakor Janezova..." je rekel ata.

"Pastirski stani so vsi enaki..." je dejala mama.

"Kje pasploh smo?!" ni šlo meni v račun. Nalašč sem rekel tako na glas, da bi me slišal kdo v koči. Izza koče se je vzdignila znana postava.

"Hja, Janez, saj to si pa ti!" je presenečen ugotovil ata. Očitno smo se v megli izgubili in se zavrteli naokrog. Oče je bil tako jezen, da je treščil drva Janezu pred prag."Na, tu jih imaš! Še enkrat jih ne mislim nositi na Gojško!"

"No, saj prav, da si prišel spet na obisk, ampak tako hitro te vseeno nisem pričakoval..." se je zasmejal znanec in nas odpeljal do sosednjega hriba, kjer smo potem le našli pot do Gojške planine."In ne pozabite: Planina je prijazna samo na videz, drugače pa skriva na tisoče pasti... O, koliko se jih je že ubilo tu!"

Tretje leto sva šla na počitnici na Veliko planino sama z Rajmundom. Toliko lepega sem mu povedal o Planini, da se ni mogel upreti. Napravljena nisva bila prav nič po planinsko, celo čevlje sva imela kar navadne, za kožuh je bil zimski suknjič, kljub temu pa sva se imela sama v koči prelepo. Počutila sva se kakor kralja na svojem. Sama sva si kuhala žgance, sama sva posedala na ograji in prepevala kakor slavčka na veji, sama sva stikala po planjavi sem ter tja in raziskovala neznani svet.

Nekega večera nama je planšarica Franca povedala, da se jih je na Planini največ ubilo tam za žičnato ograjo v prepadih, ko so lezli po planike.

"Bognedaj, da bi kdaj lezla tja. Le malo se jih vrne živih."

Bilo je tako, kakor če bi rekla, naj vendarle greva tudi midva po planike.

Zjutraj sva navsezgodaj vstala in se odpravila novi pustolovščini nasproti. Že slišalo se je prelepo: planike nad prepadom, nevarnost, nekaterim uspe, drugim ne...

"Stojta!" je kakor iz tal zrasla Franca tik pred ograjo."Se mi je kar zdelo, da nameravata tja čez... Prav včeraj se je tamle v prepadih spet nekdo ubil iz Kamnika... Imel ni niti sedemnajst let..."

Obljubila sva ji, da se ne bova poigravala s smrtjo, in odšla na drugo stran Planine. Ves čas pa sva pogledovala tja proti robu in se v mislih vračala v prepade.

"Ni nujno, da si nepreviden... Midva sva pametnejša od drugih in ne bova plezala po skalah... Planike gotovo rastejo tudi na travnatem pobočju med prepadi..."

"Vsak bi si odtrgal samo po eno... Več tako in tako ni lepo... Ampak eno najlepšo bi morala imeti za ušesom..."

Planike so naju tako vznemirjale, da nisva mogla živeti brez njih. Vse poti so vodile naravnost v prepade za ograjo. Ko je Franca odšla za svojim delom domov, sva se midva kakor senci spustila pod oograjo na drugo stran in po strmem travnatem pobočju naravnost tja, kamor ne bi smela. Obetal se je lep sončen dan, brez megle in neviht, kakor nalašč za trganje planik.

Steza je bila vse manj vidna. Sredi prvih skal se je potka med travo končala in je ni bilo več. Tudi viharnikov ni bilo nikjer več, samo še skala, ena samabela skala, več sto metrov navzdol. Že na prvi previsni skali sva zagledala tri lepe planike. Imele so velike žametne liste z drobcenimi rumeni cvetovi. Gledali so v naju kakor z vabljimi otožnimi očmi.

"Splezajva za nekaj metrov niže... Tja, kamor še ni stopila človeška noga..."

Spustila sva se ob skalah za dobrih sto metrov niže, tako da bi lahko osvajala planinski svet od spodaj navzgor.

"Prvo in glavno je življenje!" sva se nasmehnila drug proti drugemu s tesnobo v srcu. Dolina spodaj se je bleščala v soncu, skale so postajale vse bolj vroče, midva pa sva visela na steni ko dva pajka."Če bo videti, da ne moreva odtrgati najlepših, jih bova raje pustila naravi."

Začela sva plezati po živi skali navzgor. Odlično je šlo. Oprimek za oprimkom, korak za korakom.

"Poglej, kako je tistale lepa!"

"Še lepša je tista na vrhu stene!"

"Samo prgišče zemljice, pa tako čudovita roža!"

"Menda alpinisti najlepšim nosijo črno zemljico..."

"Pazi, da ne zdrsneš in ne boš padel v črno zemljico!"

"Samo tistole utrgam, potem se vrneva..."

"In nikomur ne bova povedala, kje sva jih dobila. To je najina največja skrivnost..."

Med plezanjem in pogovorom sva se tako močno zaplezala, da ni bilo poti ne naprej ne nazaj. Držala sva se kakor pajka za steno, vsenaokrog pa sama skala, sama skala...

"Poglej, kako čudovite žametne oči ima!"

"In kakšne razkošne liste!"

Ko sva utrgala vsak svojo planiko in si jo zataknila za ušesi, sva se želela vrniti po isti poti. Pa ni šlo. Če bi se v steni obračala, bi zgrmela v prepad. Več sto metrov navzdol. Naprej pa tudi nisva več mogla.

"Reši se, če se moreš!" je zaklical Rajmund.

"Le kam! Saj sam vidiš, da ne morem ne naprej ne nazaj..."

Noge so se mi od strahu začele nalahno tresti. Tudi oprijem z rokami ni bil več gotov. Na čelu so se mi nabrale znojne kaplje. Samo če zamižim in se spustim, bom poletel več sto metrov navzdol in bo konec, konec...

"Če se boš rešil ti, pokliči gorske reševalce!"

"Če pa ti, jih pokliči ti!"

"Zdaj pa raje varčuj z močjo in molči!"

Čas je potem povsem izgubil svojo razsežnost. Šlo je samo še za golo življenje. Se bova rešila ali pa bova končala tam spodaj kakor tisti sedemnajstletnik iz Kamnika?

Začel sem si na vso moč prigovarjati: Ne, ne smem zgrmeti tja dol! Vse je odvisno od mene samega. Od moje previdnosti, od mojih moči. Planina je svojo žrtev letošnje poletje že dobila. Midva se morava rešiti in ostati živa. Oba!

Milimeter za milimetrom sem se vračal po isti poti kakor navzgor. Čutil sem, kako mi pojenjujejo moči. Hkrati pa mi je srce z vso močjo tolklo in mi prigovarjalo, naj vzdržim. Samo še tale korak, samo še tale oprijem...

Kdo ve, koliko časa sem plezal... Morda eno uro, mogoče dve, morebiti celo več... Nazadnje sem vendarle priplezal do travnate ruše ob robu skal. Oprijel sem se šopa trave in se izmučen ulegel na strmo pobočje.

"Samo da sem živ! Hvalabogu!"

So sem si za silo opomogel, sem se povzpel navzgor, proti robu na vrhu. Rajmund me je že čakal.

"Nikoli več! Izzivala sva smrt. Gledala sva ji naravnost v oči..."

Potem je potegnil iz hlačnega žepa nekaj okroglega:

"Poglej, ura! Našel sem jo na skalni polici... Verjetno od tistega fanta..."

Nisem mogel verjeti očem! Spreletel me je srh po vsem telesu. Da, ura, ura prav tistega fanta, ki se je ubil v steni... Še vedno je tiktakala. Fantu pa je življenje obstalo za zmeraj. Tako kakor bi lahko tudi nama.

"Nekaj dobrega pa sva vendarle naredila... Uro bova nesla domačim..."

Bila sva tako izčrpana, da sva se komajda privlekla do Frančine koče. Zaspala sva ko ubita. Vso noč se mi je bledlo, da padam, padam v prepad.

"Presneta mulca!" je bila zjutraj Franca vsa iz sebe."Ves dan sem vaju iskala... Se mi je kar zdelo, da sta lezla v prepade..."

"Ali bi vi lahko vrnili tole uro domačim?" sva ji dalo najdeno zapestno uro."Naju preveč spominja na nesrečo..."

Franca se je ob pogledu na uro prekrižala in se tako zgrozila, da bi se bila kmalu sesedla.

"Pameti pa res nimata, pameti..."

kadarkoli se spomnim Velike planine, se spomnim tudi tiste svoje prve prelepe planike. Ob njej pa tiktaka ura, tiktaka kakor peklenski stroj... Pred očmi mi zaplešejo velike otožne oči sredi žametnih lističev... Zdaj vsaj vem, zakaj so tako otožne. Prevelikokrat so videle smrt od blizu... Zdi se mi, da je tudi moja prva planika poškropljena s kapljami krvi... Hotel sem seči še vuše, hotel sem seči še dlje, tam pa je samo neskončno nebo, večna tišina, samotna prostost...

KADITI PREPOVEDANO!

Deda nisem poznal. Odšel je od nas tri leta prej, preden sem se rodil. O njem pa so mi veliko pripovedovali. Posebno ata mi je

rad pravil o svojem očetu. Od vsega je ostalo v meni samo to, da je bil ded hud kadilec. Kadilec posebne vrste. Tobaka sploh ni kadil, ampak ga je žvečil. Po ves ljubi dan žvečil, vmes pa ga je tu in tam izpljunil na tla. Po podnicah je bilo po njegovi zaslugi vsak dan več kupčkov mastnih tobačnih pljunkov. Da tak vtis ne bi bil pregrob, sem si ob tem predstavljal avstroogrskega možakarja, z dolgimi sivimi brki pod nosom, ki so valovali gor in dol kakor valovi lepe modre Donave, nad tem čudovitim okrasom pa sem se zagledal v sivo modro glavo, ki je zastonj dajala nasvete. Čeprav se nisva nikdar srečala, je prav takšne ded sedel ves čas na tistem belem oblaku, ki je plaval nad Mostami in me ves čas tudi opazoval. Opazoval in mi dajal nasvete.

Ko sva s prijateljem Rajmundom prvič na paši poskusila kaditi srebrot, se mi je ded na oblaku skrivnostno nasmehnil in mi poltiho dejal:

"Kajenje je prijetna razvada moških, zato glede tega ne poslušaj žensk!"

Ded je imel prav. Ko sem prišel domov, je mama takoj začutila, kaj sva delala s prijateljem ob ognju. Zgodovina o tem sicer molči, a je treba povedati, da takrat zaušnici nisem ušel. Vendar sem jo moško prebolel. Seveda, ko pa je bil ded na moji strani.

Vse skupaj se je močno zapletlo, ko smo šli na šolski izlet na Komendsko Dobravo. Tam je bila partizanska bolnišnica, ki so jo Nemci požgali. Vsak razred si je moral to bolnišnico ogledati, napisati šolsko nalogo o partizanskem junaštvu, zraven pa tudi na veliko razmišljati o junaštvih naših očetov in dedov. Sam sem ob tem mislil samo na deda na belem oblaku.

"Zdaj si že velik! Lahko bi potegnil kakšen dim!" mi je zašepetal iz daljave, ko smo se ustavili pred našo vaško trgovino. Razredničarka Neva nas je pustila, da smo si šli sami kupit priboljšek za popotnico. Stopil sem do svojih najboljših prijateljev in jim po dedovem nasvetu dejal: "Bonbonov pa že ne bomo kupovali. Dajmo kaj drugega! Kaj pa... če bi si privoščili... cigarete!"

"Cigarete, cigarete!" je navdušeno prikimal ded od zgoraj, sošolci pa tudi niso imeli nič proti. Vsi odrasli - ali skoraj vsi - so kadili, pa si ne bi upali mi, ki smo bili tik pod vrhom!

Počakal sem, da se je vrsta v trgovini razredčila, nato pa na skrajnem desnem koncu pulta dejal:

"Škatlica drave - za tovarišico!"

Prodajalka, prijazna Žirovnikova mama, ki je vsakogar dobro poznala, me je začudeno pogledala. Verjetno je vedela, da tovarišica Neva ne kadi drave. Da pa bi bil začel sam kot eden vzornih učencev kaditi, bi bila spet prehuda. Za deda seveda ni vedela.

Ko sem se uvrstil nazaj v našo skupino, se mi je zdelo, da imam v žepu tako veliko skrivnost, da me vse gleda. Na veliko smolo je prav tistega dne zbolel moj najboljši prijatelj Rajmund. Na sumu sem ga imel, da je zbolel samo zato, ker smo morali do Komendske Dobrave pešačiti. Do tja je bilo dobrih pet kilometrov, to pa se ni ljubilo vsakomur. Zato je ob podobnih izletih vedno manjkalo pet ali šest učencev - iz zdravstvenih razlogov.

Škoda, pa ne bo poskusil, kako je, če si velik! Partizanska bolnišnica nam ni šla toliko do živega kakor vse drugo, kar je bilo povezano s takim izletom. Na izletu si se lahko pogovarjal s prijatelji tudi take stvari, ki se jih drugače nisi spomnil. Na izletu si lahko osvajal dekleta, ne da bi ti pri tem kdo kaj oponašal. Na izletu pa si lahko tudi v trenutku odrastel s cigaretami!

Bolnišnico smo si ogledali na hitro, tovarišica razredničarka pa nam je povedala nekaj podrobnosti o izdajalcih in mučenih partizanih. Nato se je naslonila na smreko, si privlekla iz torbice cigarete, si eno nažgala, puhnila v zrak oblak dima ter dejala:

"Kdor zna sam domov, naj kar gre... Posebno tisti, ki ste s tega konca... Vsi drugi pa imate deset minut prosto, potem bomo šli skupaj v Moste..."

Videl in slišal sem samo dvoje: kako odrasla je bila v tem, ko je puhala dim pod oblake, vse tja do mojega deda, in da imamo deset minut prosto. Pomignil sem tistim petim, ki so svoje prihranke vložili v škatlico cigaret. Kot rokovnjači smo se zapodili daleč proč za grmovje in prižgali vsak svojo cigareto.

"Kako lepo dišijo! Tobak me je zmeraj privlačeval. Zdaj smo tudi mi veliki! Odrasli kadijo iz navade, mi pa iz užitka! Z bonboni si človek uničuje samo zdravje, s tobakom si ga pa krepi! Kakšna sreča, da smo se postavili na svoje noge!"

Vsem po vrsti je prva cigareta nadvse prijala. Res je tu in tam katerega prisilila v kratek kašelj, a ga je spretno skril v pest.

Zdaj smo odrasli! sem veselo pogledal proti oblakom in se zasmejal dedu. Bil je seveda ves čas z mano. Zadovoljno mi je prikimal, češ: res je, odrasel si, moj nepoznani vnuk!

Komaj smo pokadili prvo, smo že prižgali drugo. Tudi dve dekleti sta bili vmes, pred njima se je bilo treba postaviti še toliko bolj.

"Poglej, kako potegnem dim vase! Poglej, kako ga zadržim v sebi! Poglej mene, čez nos ga spuščam!" Bili smo taki korenjaki, da nam ga ni bilo para pod soncem.

Sredi največjega uživanja se je oglasil doneč glas na gozdni poti:

"Gremo! Šest Moščanov manjka! Kje pa ste?!"

Na hitro smo prižgali vsak še po eno cigareto, v škatli pa sta ostali samo še dve. Čeprav nas je vse sililo na kašljanje, dekleti pa sta začeli tudi bljuvati za grmovjem, smo hoteli tobačno veselico pripeljati do konca. Kaditi v skupini je veliko lepše kakor sam kje za kakšnim vogalom.

"Ivan! Breda! Gremo!"

No, pa smo tam! Opazili so, da prav mene in sošolke Brede ni. Midva sva imela najboljši uspeh, zato bi morala biti vodilna tudi glede discipline. Stresel sem se po vsem telesu. Molče smo se spogledali, kaj nam je storiti. Breda je odvrgla ogorek v mah in ga pohodila.

"Tukaj smo... Že gremo!" je zaklicala.

Fantje smo se obotavljali. Radi bi z veliko slastjo pokadili do konca. Res je nerodno, da tako veliki fantje, kakor smo bili mi, ne morejo nikjer v miru kaditi. Doma so nam bile za petami mame, v šoli pa tovarišice. Zato nismo hoteli kar tako zapraviti ene od najlepših priložnosti v naravi.

"Gremo!"

Še preden smo utegnili pokaditi do konca, se je pred nami znašel sošolec Marjan. Padel je med nas kakor jastreb med kokoši.

"O, golobčki pa kadijo!" se je zarežal. Takoj je stekel k tovarišici Nevi in sporočil o svojem velikem odkritju. Videlo se mu je, da je užaljen, ker ga nismo povabili v svojo kadilsko druščino.

Odvrgel sem škatlo, v kateri sta bili samo še dve cigareti, da ne bi imel pri sebi nobenih dokazov. V usta pa smo si zataknili kislice.

"Danite vame!" je zahtevala tovarišica razredničarka nenavadno strogo, ko smo pricapljali do nje. Morali smo, kaj pa smo hoteli...

"Res je... Kadili ste!"

"Midve samo dve cigaretki!" sta se naredili malenkostni sošolki. Resnica je bila nekoliko drugačna, a tudi zanju ni bilo pomoči.

"To vas bo ravnatelj vesel! In prav v mojem razredu se je moralo to zgoditi!" se je takoj zasmilila razredničarka sama sebi. Vsi smo odšli poklapani domov: mi, ker smo pričakovali ukore, razredničarka, ker ima tako slabe učence. Bolj ko smo se približevali Mostam, manjši sem bil. Le kakšen zlodej me je premotil, da sem se odločil za cigarete. Pogledal sem proti oblakom. Deda ni bilo nikjer... Presneti ded!

Poti nazaj ni bilo. Po celi šoli se je zvedelo še istega dne, kaj se je zgodilo v slavnem šestem a-ju.

"Ukor po ravnatelju!" je povedala razredničarka naslednjega dne."In prosim, da ga res podpišejo starši! Drugače vas bo vseh šest izključenih in vas bomo dali v poboljševalnico!"

Počutil sem se, ko da se je pred mano podrl ves svet. S seboj sem imel velike načrte. Če ne bom pilot, bom zagotovo kapitan dolge plovbe. Če pa ne bom kapitan, bom inženir, ki bo gradil največje mostove na svetu. Če ne bom inženir, bom pevec kakor Rafko Irgolič s svojim črnim vrancem. Nekaj velikega vsekakor bom. Tu pa so mi začeli groziti s poboljševalnico, pred mano je ležal ukor po ravnatelju, za naslednji dan pa je bil napovedan sprejem pri njem.

"Ne morem verjeti, da sta tudi odličnjaka krenila po tako slabih poteh... One štiri smo imeli že tako odpisane, ampak da sta vmes tudi vidva..." je zmajeval ravnatelj z glavo proti meni in Bredi.

Imel sem občutek, ko da bi stal pod vislicami. Vsak trenutek mi bodo zategnili zanko okoli vratu in - konec bo vsega!

Za zdaj zadeve ne bom gnal naprej... Če pa boste naredili še kak najmanjši prekršek, bom takoj ukrepal..."

Najmanjši prekršek bi lahko vsak posebej naredil s podpisovanjem ukora. Sam pri sebi sem že pri sprejemu pri ravnatelju trdno sklenil, da ukora ne bom sam podpisal. Da bi me vtaknili v poboljševalnico, tega res nisem hotel tvegati. Ampak kako dobiti podpis, pri tem pa nikomur povedati, kaj se nam je pripetilo... Zavlekel sem se na seno in premišljeval, premišljeval... Najraje bi se od sramote vdrl v zemljo. Prej ali slej bosta zvedela za prekršek tudi moja brata. Povedala bosta staršem. Pri njima v tem primeru ne bom imel zaveznikov. Treba bo vendarle igrati z odprtimi kartami in prekršek pojasniti staršem...

Nič, kar nabijejo naj me! Premlatijo naj me kakor ajdovico. Res me je zapeljal ded, ampak kadil sem sam. Kriv sem in za to moram pretrpeti tudi kazen... Zločin in kazen... Na lepem sta postali tako veliki besedi, da sta bili večji od naše hiše. Posebno KAZEN je pisalo s takšnimi črkami kakor dvojni kozolec na vrtu.

Proti večeru sem se do skrajnosti obupan in vdan v usodo privlekel iz skrivališča in se hotel predati staršem, Kar bo, pa bo. Prav treba mi je bilo kaditi. Ne bom pilot, ne bom kapitan, ne bom inženir, ampak Rafko Irgolič bi še vedno lahko bil. Na eni od slik je kot kavboj tudi on kadil...

Tedaj je znova posegel vmes moj ded. Večno mu bom hvaležen. Prav v trenutku, ko sem hotel pokazati ukor po ravnatelju mami in ga ji dati v podpis, je zmanjkalo elektrike! Res so v tistih časih kar naprej nekaj preklapljali, pa vendar...

Na lepem sva se znašla z mamo v temi, ata pa ni bilo v hiši.

"Mama, tole mi hitro podpiši!" sem planil k njej.

"Počakaj, da pride elektrika..."

"Ne, ne, kar takoj podpiši... Saj si prižgala svečo..." Sveča je brlela komaj toliko močno, da sva se za silo videla v obraz.

"Ne vidim, če ni toka..."

"Prosim te, mudi se mi! Rad bi šel spat..."

"Uh, si siten!"

V poltemi je zdrsela po črti njena okorna pisava. Bila je taka, da je ne bi znal ponarediti niti poklicni ponarejevalec.

"Boglonaj!" sem ji skočil v objem in brž odhitel iz kuhinje.

"Čakaj, kaj pa sem podpisala?"

"Ah, nič posebnega..." sem ji veselo odvrnil."Zdaj grem spat. Zbudi me ob pol sedmih!"

In že me ni bilo več. Oglasil pa se je ded - z lučjo! Zaspal sem tako trdno, ko da sem ves dan okopaval peso.

Razredničarka Neva je naslednjega dne gledala vsak podpis po več minut posebej. Pri mojem ni mogla reči nič slabega.

"No, vidim, da si kljub vsemu pošten fant!"

Tisti "kljub temu" me je sicer zabolel, a sem se vseeno zadovoljno naslonil nazaj. Ukor mi je podpisala mama, drugo pa ni bilo pomembno. Vsaj tako sem mislil. A se je na šoli šele začelo.

"Ohoho, kadilci skrivači!" nas je obsojala vsa šola med odmorom. Bili smo glavna posebnost, predmet za posmehovanje. Hodili so nas gledat kakor opice v živalski vrt.

Pri tovarišici za računstvo in geometrijo se je začelo tudi med poukom razglabljati samo o cigaretah. Ko je tovarišica stopila v razred, je brez besed vzela v roke kredo in na tablo napisala velike številke:

"Vsak dan pokadite po eno škatlo cigaret. Koliko porabite za cigarete, če vzamemo, da živite sedemdeset let, od tega kadite šestedese let, škatla pa stane dva dinarja... ?"

Pogledala je po razredu sem ter tja in slovesno dejala:

"To nam bo izračunal naš vrli kadilec Ivanček!"

Izračunal sem brez težav, da bi za cigarete dal triinštirideset tisoč dvesto dinarjev.

"No, nekako za dva lepa nova avtomobila... Ali se torej splača kaditi?"

V želodcu se mi je obrnilo. Šlo mi je na bruhanje. Seveda bi imel raje v življenju dva bleščeča nova avtomobila, kakor pa, da bi vse to pognal v zrak. Odrasel si lahko tudi tako, da se voziš v lepem avtomobilu...

Pri zgodovini je tovarišica brez pozdrava začela:

"Tobak so k nam v Evropo prinesli iz Amerike. Nekdaj so ga imeli za okrasno rastlino, ker pa so mu pripisovali čudežno moč, so ga začeli uživati tudi kot mamilo. Za časa Ludovika XIII. in Jakoba I. je bil tobak prepovedan s posebnim odlokom, papež Urban VII. pa je kadilce tudi izobčil iz svojega občestva... No, kadilec Ivan, ponovi, kar sem povedala!"

Jecljajoče sem ponovil vse, kar nam je povedala, pri tem pa sem se počutil, ko da bom vsak trenutek razpadel na sto koscev... Tobak je mamilo, kadilci so bili v zgodovini izobčenci... V grlu so se mi nabirale sline, ki bi me rade zadušile.

Pri slovenščini:

"Kadilci so ljudje, ki ne znajo obvladovati sami sebe... Prosim, naj se kateri od kadilcev javi in naredi v tem stavku besedno in stavčno analizo... No, Ivan, bomo začeli kar pri tebi!"

Tako zoprne analize še nisem opravil v življenju. Stavek je bil preprost in zato z njim ni bilo posebnih težav, podton pa tako sramoten, da bi se bil najraje vdrl v zemljo. Ves čas sem gledal v tla, v želodcu pa se mi je vse bolj vzdigovalo. Analiziral sem namreč stavek: Kadijo samo neumni moški in grde ženske...

Do viška smo prišli pri gospodinjstvu:

"Znano je, da vsi tisti, ki kadijo, umirajo najmanj pet let prej kakor nekadilci... Med rakavimi bolniki, posebno med rakavimi bolniki grla, prebavnega trkta in tudi ožilja, je kar devetdeset odstotkov kadilcev... Znanstveno je dokazano, da kajenje pospešuje raka ali ga celo ustvarja..."

Ko sem bil poklican k tabli, da bi ponovil vse o raku, ki ga povzroča nikotin, me je do konca zvilo. V trebuhu me je začelo na vso moč trgati, v črevih in v žrelu sem začutil na tone katrana, v ustih je gorel ogenj... Po vsem telesu sem začel dreveneti, v obraz pa postajati bled kakor kreda.

Vrpičo vseh sem se pred tablo sesul na tla kot kup nesreče.

"No, to je od cigaret!" je rekla tovarišica za gospodinjstvo in mi z mokro gobo omočila čelo.

"Danes pojdi raje domov! Če se boš jutri opomogel od kajenja, pa spet pridi k pouku!" Učiteljičine besede so izzvenele, ko da bi hotela reči, da bom v šolo hodil samo, če se bom dokončno odpovedal cigaretam, oziroma če bom prebolel raka.

Doma sem ostal dva dni. V sanjah sem noro bledel, da padam v vodnjak, v vodnjaku pa so ležali žareči cigaretni ogorki. Potaplja sem se v smolnati katran in se pekel v njem kakor v peklu. Nazadnje sem se zdrav zbudil...

"Ali kaj veš, kaj si govoril? Prosil si, naj ti kupimo belo krsto in ne črne kakor katran..." mi je povedala mama."Ata se je tako bal zate, da se je jokal... Rekel je, da bo vse storil, če ostaneš živ, da postaneš pilot... Vidiš, kako te je greh obremenil... Le zakaj si se nama tako grdo zlagal!"

"Samo da si ozdravel, moj pilot!" je položil roko name ata brez očitnja v glasu. Nobeden v družini ni nikdar več rekel besedice o kajenju, meni pa se je kajenje priskutilo za vse življenje. Še danes sem velik sovražnik kajenja. Takšni, ki imamo za sabo grenko izkušnjo, smo najhujši...

In kaj si misli o meni moj ded? Bog si ga vedi! Kaj preveč že ne more biti navdušen nad svojim vnukom, ko pa je ta tako na hitro končal svojo kadilsko kariero. Ali pa se je na svojem oblaku samo zato pripeljal nad Moste, da bi mi pomagal biti boljši od njega. Navsezadnje dedom, živečim ali tistim na belih oblakih, ne more biti vseeno, kaj se dogaja z njihovimi potomci... Morda pa je tako samo popravljal vtis o sebi...

POMLADANSKI SNEG

Mlačnih ljudi nisem nikoli maral. Življenje gre naprej samo z ljudmi, ki se znajo navdušiti nad stvarjo ali človekom. Pa čeprav jih pri tem zanese. Samo zanos lahko prinese drugačno vrednost trenutka. Samo v preizkušnji se ljudje kalimo, samo v izjemnem trenutku se pokažemo v pravi luči.

Tako je bilo tudi z našim pomladnim šolskim izletom na Veliko planino. Vsepovsod zelenje in cvetenje, vsepovsod novo življenje, vsepovsod prebujeno hrepenenje.

"Po našem šolskem načrtu bi morali iti kam v naravo..." je dejala razredničarka nekega sončnega dne. Zunaj je bilo tako toplo in prijazno, da je bilo prav bogokletno sedeti v razredu in se guliti za ocene. Prava šola bi lahko potekala samo v naravi.

"Pojdimo do kriškega bajerja!" so predložili nekateri.

"Ali pa na mengeški hrib!"

"Imam še boljši predlog: pojdimo na tridnevni izlet na Veliko planino! Jaz se vam ponudim za vodnika!" sem bil ves v ognju jaz. Veliko planino sem dobro poznal, rad bi se čimprej odpravil po njenih samotnih tratah, a je bilo poletje še daleč, rad pa bi jo tudi razkazal vsem tistim, ki še niso bili tam gori.

"Hm, predlog ni slab..." je zamišljeno prikimala tovarišica Neva."Na Veliki planini imam dobrega znanca, ki ima čez zimo v najemu dve pastirski koči..."

"Na Veliko planino! Na Veliko planino!" sem začel navijaško vpiti tako na glas, da so mi pritegnili tudi drugi sošolci.

"Saj tudi mene vleče, ko je tako lepo sonce... Edinole vreme me skrbi..."

Dobil sem domačo nalogo, da poslušam radio, kakšno vreme se obeta za konec tedna.

"V petek se bo nadaljevalo sončno vreme, v soboto pooblačitve in proti večeru že prve padavine... Močno se bo ohladilo..."

Zadnji stavek sem namenoma preslišal. Na veliko pa sem razglašal prvi del vremenske napovedi. Seveda je vremenu na radiu prisluhnila tudi razredničarka.

"Preveč ni obetavno. No, pa bomo vseeno šli... Se bomo pa v soboto vrnili..."

V petek navsezgodaj, v prelepem sončnem vremenu, smo se s kolesi odpeljali do Stahovice, spravili kolesa v neko šupo pa hajdi v hrib. Kolena smo grizli skoraj tri ure, a nam ni bilo dosti mar. Imeti bi morali pouk, pa smo bili prosti, sonce je tako bogato razsipavalo žarke, da smo bili vsi kakor prerojeni do zadnjega vlakna, pred nami pa so bili trije prosti dnevi v hribih.

"Ali ni prelepo!" smo vsi obstali kakor vkopani, ko smo pridrveli na rob Velike planine in se zagledali v neskončne travnate dobrave. Vmes so se svetila jezerca kakor božja očesca, ob njih pa so bile posejane lesene koče.

"Za tole ima zasluge naša ljuba tovarišica Neva..." sem se hotel prikupiti razredničarki, ker nas je vendarle uslišala.

"Kar Neva mi reci!" mi je rekla, da bi od presenčenja kmalu padel na zadnjo plat."Nad tisoč metri ni več nobenih pregrad. Zdaj nisi več moj učenec, ampak smo vsi samo planinci."

"V redu... Neva!" sem bil sam toliko predrzen, da sem takoj izkoristil njeno prijaznost. Tudi pozneje sem jo ves čas klical po imenu, ko da sva skupaj pasla krave.

Najprej smo se zapodili v Domžalski dom. Tam smo vzeli iz nahrbtnikov malice, si zraven naročili še vroč čaj in imeli pravo pojedino. Gorski zrak je opravil svoje: vsi smo bili lačni ko volkovi.

Nato smo odšli prav do pastirskega naselja na Veliki planini, do dveh koč, ki ju je imel v najemu razredničarkin znanec Boris. Pričakal nas je s kitaro v roki, na štedilniku pa se je kadil čaj, v katerega je vlil kar precejšen del vsebine iz rumove steklenice.

"Na planincah sončece sije, na planincah sončece sije..." smo zapeli z Borisom ob prihodu. Peli smo tako vzneseno veseli in zadovoljni, da so nam še vrhovi odgovarjali in so nam lesene koče z užitkom prisluhnile.

V obeh kočah je bilo čudovito toplo. Dišalo je po lesu in smoli, v nosnice nam je silil prijetno vonj planinskega čaja, po telesu se nam je razlezel rum.

"Vsi zajčki na čajček. Ni boljšega čajčka za zajčka, kakor je tale pod božjim tronom!" se je spustil Boris na našo raven, nam nalival novega in novega čaja v skodelice, zraven pa pel, igral kitaro, pravil šale - bilo je imenitno!

Zvečer smo vendarle zgodaj zaspali, saj je bila za nami dolga pot in tudi velika skrb. Zjutraj pa smo se v novo svetlo jutro zbudili ko prerojeni. Zdelo se mi je, kakor da sem se v koči tiste noči na novo rodil. Čeprav smo bili vsi napravljeni le v preproste obleke in obuti v navadne šolne, smo z Nevo in Borisom prehodili vso Veliko planino po dolgem in počez, si ogledali Vertrnico, kjer je stalno ležal sneg, se ustavili v Jarškem domu in se do sitega navaljali po travnatih rebreh.

"Na hitro še pospravimo, potem pa brž v dolino!" je dejala tovarišica Neva, ko se je sonce prevesilo na drugo stran.

V koči nam je Boris spet skuhal najboljši čaj na svetu, postregel pa nam je tudi s pesmijo. Ko je videl, kako radi prepevamo, se je usedel na prag koče, mi pa smo se nabrali okoli njega kakor čebele v panju. Prvikrat v življenju sem slišal tudi nekaj bolj robatih in kosmatih pesmi. Zastavil je s tisto ljudsko, ki jo pod Veliko planino dobro znana:

"Na Vel'ko planino prav strma je pot,
čez Pasje pečine jo maha en trot..."

Nekateri so jo poznali in so mu takoj pritegnili:

"Ti-hojlarija-hojlarija-hojlarija-drom,
ti-hojlarija-hojlarija-drom..."

Ko je Boris začutil, da smo eno, je navdušeno nadaljeval:

"Na Vel'ki 'mam sina, na Mali 'mam hčer,
oba sem naredil v soboto zvečer..."

Pritegnili smo mu še glasneje in še bolj ubrano.

Sledila je še vrsta bolj kosmatih kitic, mi pa smo mu ob vsaki veselo zapeli refren. Zdelo se nam je, da nas je kar neslo in neslo naprej. Ko je Borisu zmanjkalo novih kitic, sem pomislil, da teh prelepih trenutkov ne bi smelo biti nikoli konec. Zato sem na znano melodijo sam zapel na ves glas:

"V Mostah gradili smo šolo sto let,
so zbrskale kure nam šoder za klet..."

Vsi so planili v smeh, Tudi tovarišica razredničarka in Boris, nato pa so zapeli kakor sto zborov skupaj znani refren. Verz je bil všeč tako Komendčanom kakor Moščanom. Prvi so nam prav to metali pod noge, drugi pa smo bili že tako močni, da smo se lahko šalili na svoj račun. Odziv me je opogumil.

"Ravnatelj nas gleda vse dneve postran',
gotovo zaradi ukorov ga je sram..."

En zlog je bil v drugi vrstici preveč, a se je kljub temu dalo razumljivo zapeti. Drugi tega še opazili niso. Po refrenu sem nadaljeval:

"Tri hlače sem strgal, tri kole dobil,
kako bi se šole potem veselil..."

Čutil sem, da je treba iti še bolj v samo jedro.

"Smo šipe razbili, plačali pa nič,
verjetno zato bo še enkrat hudič..."

To je bilo že bliže ljudski zbadljivki. Videl sem, kako vsem žarijo oči, tudi razredničarka je uživala. Zaradi njenih svetlih rdečakstih las smo ji pravili tudi Rženka. Začutil sem, da je treba nekaj zapeti tudi o njej.

"Najboljša od vsej je Rženka zares,
nam petke deli, pa čeprav smo čez les..."

Bilo je, ko da so me zagrabili valovi, sam pa sem sedel vrh njih.

"Je Ančka veselo in pridno dekle,
se rada po šihtu še z nami daje..."

Priznanje je veljalo prizadevni slavistki profesorici Ani, ki nas je učila igrice po pouku. Treba pa je bilo reči še kakšno o učitelju risanja, kateremu smo zaradi avstroogrskih mustač pravili Brko.

"Največji umetnik je Brko, naš fant,
obesil je slike pod toplar na štant..."

Ko sem obdelal vso šolo, sem se lotil še Borisa.

"Naj čajček nas greje, kitara zveni,
a boljšega fanta od Borisa ni..."

Sami nismo vedeli, kdaj se je zvečerilo. Na lepem smo se začudeno spogledali: sonca ni bilo več nad vrhovi, koče so izginjale v polmraku, na zemljo je legal večer. Za korajžo sem brž spesnil:

"Tri dni, tri noči še ne gremo domov,
čeprav sneg nasuje prek gorskih vrhov..."

Ob tej dvovrstičnici je vsem zastal refren v grlih. Spogledali smo se. Čudno črno je bilo za Krvavcem.

"Večer že prihaja, ostanemu tu..." je v pesniških poudarkih povedala razredničarka.

Naprej pa ni več šlo. Tudi sam sem mahoma izgubil ves smisel za pesnjenje. Boris pa je vstal in rekel:

"Tale pesem pa je posebej za našega pesnika..." In je zapel s prelepim žametnim glasom Sivo pot, ki ga vodi na Gorenjsko.

Ganilo me je do solz.

Potem smo se zaprli v kočo. Okoli vogalov je začelo zoprno pihati, črni oblaki so bili bliže in bliže, še pred polnočjo je začel naletavati sneg.

S prvim svitom smo bili spet vsi na nogah. Bilo je nenavadno, a presneto resnično: niti vrat nismo mogli odpreti. Pred kočo je ležalo - pol metra snega!

Pogled skozi okno je bil prečudovit. Tako deviško bele Velike planine nisem videl nikdar več. Ko da je neznana roka položila čez in čez eno samo veliko belo ponjavo. Male koče so bile videti pod njo kakor majceni hribčki. Vsenaokrog pa sam sneg, sneg...

Bilo je hkrati nebeško lepo in zemeljsko žalostno...

"Le kako bomo šli v šolnih domov..." smo se začeli spogledovati obupani. Sneg pa je še vedno naletaval.

"Ne smemo čakati... Lahko ga nanese še pol metra..." je dejal Boris, na silo odprl vrata in odkidal gaz do sosednje koče, kjer so bili ujeti v snegu sošolci skupaj z razredničarko.

Po kratkem posvetu smo se odločili, da takoj krenemo. Ne glede na pol metra snega, ne glede na slabo obutev in obleko. Lahko je samo še slabše...

Prvi je stopal Boris, za njim razredničarka, mi pa smo se udirali po njunih stopinjah do pasu v belo slepoto.

"Samo sledite nama... Nič ne govorite, da ne izgubljate moči po nepotrebnem... Niže ko so svetega Primoža sneg ne more ležati..."

Navodil smo se držali kakor svetih zapovedi. Čeprav smo bili že po nekaj metrih premočeni ko cucki, čeprav so nam začele pohajati moči že do roba planjave, čeprav smo na Pasjih pečinah tvegali tudi smrtno nevarnost, smo se le prebili do cerkve sv. Primoža. Tudi tam je ležal sneg, vendar pol manj. Tik pod dolino nas je pričakalo samo blato in luže.

"Smo vsi?" nas je preštela tovarišica Neva.

"Vsi!"

"Pojdite čimprej domov, da se ne prehladite! In oprostite!" je iztisnila z zadnjimi močmi, potem pa se - tako kakor mi - s kolesom v ledenem dežju napol zmrznjena zapodila proti domu.

Kazalo je, da bom na kolesu v resnici zmrznil. Padal je tako leden dež, da se je kar prijemal obleke, premočen sem bil do kože, povrhu pa še brez moči. Pred očmi sem videl le toplo peč, skodelico čaja, prijazna starša...

"Da ste le vsi živi!" sta me pričakala starša na pragu."Izzivali ste usodo. Le kako, da učiteljice nimajo prave pameti..."

Zamolčal sem, da sem glavni krivec prav jaz. V šoli sem jih prav jaz navdušil za ta izlet, na Veliki planini pa nas je zaradi mojega pesnjenja tako močno zaneslo.

Spravil sem se na vročo peč, ki me je že čakala, mama mi je takoj pripravila vroč čaj in zaspal sem ko ubit. Naslednjega dne pa sem bil zdrav kakor dren. Pohitel sem v šolo. Prišla sva samo midva s prijateljem Rajmundom, vsi drugi so ostali doma. Prišla je tudi razredničarka.

"Pouka danes ne bo..." je rekla s prehlajenim glasom. Potem je pogledala proti meni in mi tiho dejala: "Malce sva pa le pretiravala, kaj?" V njenem glasu ni bilo nobenega očitka, le spoznanje, katero sem na srečo odkril brez posledic.

"Sva... tovarišica... Neva!" sem ji rekel po planinsko.

Stopila je k meni in me pobožala po laseh:

"Ej, ti moj pesnik!"

Čutil sem, da bi mi rada rekla: Življenje gre zmeraj na dvoje. Po eni strani je treba hoditi po utrjenih poteh, po drugi pa ga je treba sprejemati tudi na tistih stezah, ki so polne zanosa, čustev, pretiravanja. Drugače je življenje ena sama dolga siva pot, en sam kamniti kolovoz...

LJUBEZEN V VERZIH

Pravijo, da je s prvo ljubeznijo približno tako, ko da si se nalahno urezal z nožem: malce zaskeli in spet je vse po starem. Tisti, ki smo prvo ljubezen občutili globlje, vemo, da to ni res. Prva ljubezen je kakor vrtnica: vidimo samo cvet, samo rožo, šele na koncu opazimo tudi trne. Prva ljubezen je najboljša življenjska šola. Sam sem imel to srečo, da sem se šolal v verzih...

Bilo je v sedmem razredu, ko sem se nesmrtno zaljubil. Seveda v sošolko. Igrali smo Kekca. Ona je bila Mojca, jaz pa Kekec. Ker je bila slepa, sem jo za roko vodil po odru sem ter tja, jo nosil čez brv in jo zdravil s čudežnim zdravilom. Le kako se ne bi spotoma tudi zaljubil vanjo, ko pa je imela tako prisrčno pegast nosek, tako globoke modre oči, tako mehko srce.

Lahko bi rekel, da je bila kriva za mojo prvo ljubezen profesorica Ana, ki je izbrala vlogi Mojce in Kekca. Nekoliko pa sva se potrudila tudi sama. Bila sva v letih, ko sem jaz počasi zapuščal gozd in travnike, lovske in morske dogodivščine, prijatelja Rajmunda in starejše vzornike. Zdaj sem bil v središču pozornosti sam, popolnoma sam, z menoj pa oseba z drugega življenjskega brega.

Same vaje za igro so bile premalo. Z Mojco - tako sem jo klical tudi v zasebnem življenju - sva se zmenila za srečanje tudi v popoldanskih urah. Prvič v gozdu med Mostami in Komendo. Proti večeru, ob šestih, dobre tri ure po končani vaji za Kekca.

Ob tri četrt na šest sem bil že v gozdu. Mojco sem nameraval počakati pod brvjo. Rad bi jo opazoval, kako bo nestrpna, kako bo s hrepenenjem gledala proti Mostam - in to, pomislite, Komendčanka! -

kako je nasploh videti dekle, ko je zaljubljena. Toda načrt ni uspel. Mojca me je ob brvi že čakala. Bila je premočena do kože. Nalahno je namreč vse popoldne rosilo.

"Saj še ni šest..."

"Veš, spomnila sem se, da bo danes doma naš očka in me ne bi pustil nazaj..."

"Pomeni, da si me čakala več ko tri ure?!"

"Ja, šla sem osemindvajsetkrat od Most do Komende..."

Moral bi jo poljubiti, a je nisem znal. zato sem jo samo nalahno pobožal po mokrih laseh in ji obljubil pesmico. Ljubko je zavila z očmi in rekla, da pesmi obožuje. Bil sem presrečen, da ji bom lahko vsaj nekaj dal. Vse do večera sva se pogovarjala o šolskih predmetih, zvečer pa sva se razšla kot najboljša sošolca. Že med prvo uro naslednjega dne sem ji poslal listek s pesmico:

"Komendska Be-Be,

ali kaj misliš name?"

Tedaj je bila nadvse popularna igralka Brigite Bardot, Be- Be, moja Mojca pa ji je bila na las podobna. Njen glas je do pičice spominjal na slavno Francozinjo, prav tako ljubko je znala našobiti ustnice, pa tudi postavo je imela prav tako kakor velika zapeljivka.

Ni minilo niti pet minut, ko se je pod mojo klopjo znašel listek z verzom:

"En kis na tvoj fris
ti pošilja tvoja miss!"

Zardel sem do ušes. Verz se mi je zdel napisan precej čez rob. Če sem ga prav razumel, je Mojca namigovala na poljubovanje. Mene pa je bilo že ob misli nanj grozno sram. To naj še malo počaka. Osvojiti jo moram najprej s pesmimi. Za naslednji dan sem ji obljubil pravo pesnitev. Posebej zanjo. Takšno, ki ne bo sestavljena samo iz dveh vrstic. Moderno. Udarno.

Pesnil sem vse do polnoči. Navdiha kakor nalašč ni bilo. Povrhu me je motil naš Muri, ki je prav tistega večera zavijal ko ponorel. Še luna na nebu se mi je rogala in me navihano gledala. Končno sem spravil na papir smiselno celoti. Da bi bil videti čimbolj moderen pesnik, sem napisal Protestno pesem. Posebej za Mojco sem bil jezen na ves svet, da bi me po pesmi odkrila, kako drugačen sem od drugih. Napisal sem:

"Protestna pesem...
Svetla noč z mesecem, z Mesecem!
Muri zavija, tuli...
Nekdo se sprehaja po luni, po Luni!
Zemljan preklinja psa...
Ne ve, da v psu sovraštva ni, le - lakota!"

Pričakoval sem, da mi bo Mojca ob tem globokem občutenju sveta kar sama padla okoli vratu. Lepe ženske imajo rade pametne moške. Protestno pesem sem povrhu napisal tako, da sem vsako črko pobarval z drugo barvo. Največ z modrimi in črnimi, da bi poudaril brezizhodnost položaja.

Pod klopjo se je takoj zatem znašel naslednji verz:

"Pisker na glavo si povezni,
raje razmišljaj o svoji ljubezni!"

Bil sem pretresen. Tej punci letijo verzi kar sami iz glave. Ima tudi občutek za mero. Navaden cepec sem. Pišem ji protestne pesmi o našem lačnem Muriju, namesto da bi občudoval njeno lepoto. Ker smo pri slovenščini prav tedaj jemali Petrarka, sem ji sklenil napisati sonet. Pravo pesniško obliko za mlade zaljubljence. Resnico pa je treba zaviti v prispodobo o naravi. Laški enajsterec. Dve kvarteti, dve tercini. Malenkost za pravega pesnika! Še tistega popoldneva sem spravil skupaj pravi sonet:

"Pšenično klasje se zlati na polju,
drhte in trepetajo v vetru bilke,
zorijo polna zrna v vročem soncu,
poletja vonj puhti iz žitne njive.
Ujela se postovka je na nitko,
pozorno gleda iz višav na polje,
zbudila je iz spanja prepelico,
še ped pedi je tja do žetve moje.
Že sklanja se ženica, snope veže,
po vratu in v obraz jo sonce peče,
pot grenki jo v očeh močno skeleče.
A vendar je pobirati to klasje
res prava sreča za življenje naše,
saj ravno ono kruh nam dobri daje."

Čutil sem, da je nekaj rim precej šibkih, da so asonance komaj za silo, da tudi vsebinsko stvar ni najboljša. Soneta bi bil morda vesel Jovan Vesel Koseski. Petrarka pa bi ga vrgel v smeti. Toda na tihem sem računal, da bo moja Julija upoštevala, da sem le navaden kmečki fant, da imam rad polje in kruh, da sem ljubezen do nje izpovedal na posreden način.

Ves na trnih sem pričakoval njen odgovor. Prispel je šele naslednjega dne. Bal sem se, da mi bo spet poveznila kakšen pisker na glavo, a mi je v odgovor poslala prelepe besede:

"Od nekdaj sem spala s tvojim imenom na ustnicah,
in kamorkoli grem, se tvoja roka znajde v moji.
kadarkoli bi rada rekla: Jaz, rečem: Midva!
Samo za naju so slovničarji izumili dvojino.
kadarkoli premišljujem o tebi, razmišljam o nama."
Z rdečim črnilom je bil pripisan poziv k ljubezni:
"Ljubiva se, jaz in ti!
Zame obstajaš le še ti...
Tvoje oči in vse, kar imaš ti...
Upam, da me tudi ti ljubiš,
ker drugače me do smrti pogubiš..."

Šel sem se pogledat v ogledalo, ali sem res tako enkratno lep. Do tedaj sem mislil, da imam najdaljši nos na Kranjskem, da sem navaden kmečki butec, da se ne bom mogel nikdar v življenju oženiti. In glej čudo! Iz ogledala je gledal vame pravi vaški lepotec, velik kakor moja brata, možat kakor ata, resen kakor mama. Nič ni čudno, da je Mojca popolnoma ponorela za mano. Verjetno tudi zaradi mojih razumskih zmožnosti. Sonet o žetvi je bil bistveno boljši kakor tista njena rima: "ljubiš - pogubiš." Dopuščal sem ji glede napačnega naglasa pesniško svobodo, pa vendarle...

Poljubiti pa si je na naslednjem sestanku še vedno nisem upal. Po glavi so se mi začele ob srečanju z njo vrteti same kalsične pesniške oblike. Petrarka pač. Sklenil sem ji podariti basen. Basen o čričku. Prispodoba o uživanju življenja. Življenje je treba zajemati z veliko žlico. Posebno v zakonu. Z drugimi besedami, Mojci sem hotel ponuditi zvestobo do groba in jo poprositi za roko.

Basen je imela tale čudoviti moto:

"Pazite tudi vi, dragi moji,
da v delo se ne boste zakopali,
pozornost obrnite kdaj še k ženki svoji,
da ne odnesejo jo dolgi časi!"

Basen je obsegala devet kitic, vsako sem napisal z drugo pisavo, ob robu pa sem narisal še črička z violino.

Tudi ona mi je odgovorila pesniško:

"Moj dan se začne s teboj,
živim le zate, dragi moj,
ti si edina zvezda, ki mi sveti,
s teboj želim živeti in umreti."

Bila sva tako rekoč že poročena. Le matičar in župnik bi morala najino zvezo še potrditi. Plaval sem na oblakih. Nebesa so mi kar sama narekovala Grajsko romanco. Romanco v petinštiridesetih kiticah. O ljubezni med logarjem, tosem bil seveda jaz, in grajsko gospodično, ki je bila kajpada komendska Be-Be. Ljubezen premaga vse nepremostljive ovire. Romanca se je končala z naslednjo idilično sliko:

"Mlada grajska zdaj pospravlja,
kuha, šiva in pomiva,
srečo pri gozdarju večno
noč in dan uživa."

Pričakoval sem, da bova določila samo še datum poroke. Kaj drugega iz tako velike ljubezni ni moglo nastati. Toda naslednjega dne sem dobil tale njej odgovor:

"Lep si še - a zame ne,
ljubim še - a tebe ne,
tvoja bogatija - ena sama domišljija,
te pozdravlja - bivša simpatija!"

Bil sem tako poparjen, da smo komajda spravili pod streho igro o Kekcu. Mojco sem na hitro pozdravil kar pred hišo, besedilo sem izdrdral, ko da ne bi bilo namenjeno nikomur, nje pa niti pogledati nisem hotel več.

Tri dni me je stiskalo v prsih, me bolelo in skelelo ob vsakem koraku, nato pa sem dobil od Pehte listek z verzom:

"En kiss na tvoj fris
ti pošilja tvoja miss!"

Pehta se je med igro nesmrtno zaljubila v korajžnega Kekca...

Takoj sem ji odgovoril:

"Suhadolska Be-Be,
ali kaj misliš name?"

Dobil sem odgovor:

"Od nekdaj sem spala s tvojim imenom na ustnicah..."

Med naslednjim odmorom se mi je posvetilo. Sam sem cimpral verze spotoma, na novo, dekleta pa so imela za te priložnosti pri roki zvezek s stoterimi verzi za vsako priložnost. Ej, fantje, kako smo bili nespretni! Dekleta so nas peljala v šolo že v osemletki. Kaj sem hotel drugega: za mlečno čokolado sem si sposodil zvezek z znanimi verzi za eno popoldne, prepisal vse, kar bi mi utegnilo priti kdaj prav, potem pa s Pehto nadaljeval veliko ljubezen v verzih. Trajala bi še danes, če verzov ne bi zmanjkalo...

STRIČKI IZ RADIJSKE ŠKATLICE

Bolj ko sem odraščal, bolj sem iskal resnico o življenju. Je prava resnica tista, ki jo poznam iz domače vasi, ali pa je tista, ki jo beremo v knjigah, jo poznamo iz časnikov, jo slišimo iz radijskih sprejemnikov? Je resnično tisto, kar doživljam skupaj z domačimi, kar mi dajejo starši in bratje, kar mi podarja prijatelj Rajmund, ali pa je res samo tisto, kar sprejemam od zunaj, iz zunanjega sveta, ki vdira v mojo notranjost kakor kristalni čisti izvir izpod gora? Je pametnejše poslušati najbližje, zaupati najbolj iskrenim prijateljem, se družiti s svojo okolico, ali pa je bolje sprejemati tisto, kar so drugi ustvarili v najtrših razmerah, kar je drugim privrelo na dan v času najglobljega premišljevanja, kar je drugim nastalo kot biser v školjki življenja?

Veliko sem rastel ob radiu. Resnica iz radijskega sprejemnika se je velikokrat spajala z resnico z domačega dvorišča. Še več: dostikrat je bila kar ista. Radio smo poslušali ob vsakem prostem trenutku. Bilo je, ko da bi obstajla trajna srčna zveza med Ljubljano in Mostami pri Kamniku. Najbolj so vžigale radijske igre. Otroške in za odrasle. Ob poslušanju si si lahko bogatil domišljijo, ob poslušanju si si lahko ustvaril svoje mnenje, ob poslušanju si lahko radijske glasove prenesel v domačo vas. Tako ni bilo nič čudnega, da so zajci, namesto da bi tekmovali v petju na Goljavi, to počenjali na našem zelniku. Cankarjev Polikarp je umrl nekje na meji med Mostami in Komendo.

Najbliže pa so nam bili trije Nestroyevi veseljaki iz radijske priredbe Lumpacija Vagabunda. Nitka, Dreta in Smola so bili doma tudi v naši vasi. Nitka je bil mož šivanke in sukancas konca vasi, Dreta je bil večkrat okajeni čevljarček z onkraj Tunjice, Smola pa gospod Novak, ki je udaril na plan ob polni luni. Prav ob polni luni pa se je tudi meni zgodilo nekaj nenavadnega.

Radijskega sprejemnika dolgo nismo imeli. Tako smo spored poslušali kar z detektorjem. Brata sta od nekod prinesla dolgo žico in jo obesila med hišo in hlev. Nekdo jima je prodal kristal in slušalke, sama pa sta navila tuljavo, in tako je bil radijski detektor nared. Postaje so se spreminjale tako, da si prestavil prožno iglo na kristalu, spored pa se je seveda poslušal samo na slušalke.

"Drevi bo spet ponovitev Lumpacija Vagabunda... Škoda, ker ne morem poslušati..." mi je povedal brat Ciril, ki je redno spremljal spored ljubljanske postaje. Hudomušno igro o treh pijančkih, ki so na tomboli obogateli, so na Radiu Ljubljana ponavljali kar naprej. Vsako leto vsaj dvakrat. Bila je res enkratno narejena: z Ježkom, Tiranom in s Severjem, z glasbo in pesmimi. Vsi smo znali na pamet njeno osrednjo pesem, ki so jo zapeli, kadar so odpluli iz domače luke:

"Vandraj, vandraj, vandrovc moj,
saj ti lunca sveti,
kam pa šel boš spat nocoj,
ko si sam na sveti..."

ko smo igro prvič poslušali - zbrali smo se pri sosedu, ob velikem radijskem sprejemniku - je bil atu najbolj všeč verz, ki je govoril o tem, da je vandrovcem hudo, če jim nič ne odrine kmet. Ata je bil nadvse ponosen na to, da vsaj lačni nismo bili velikorat. Mami so se smilile uboge neveste, ki so padle takšnim vagabundom v roke. Mlajši pa smo vsi držali z vandrovci. Čeprav so bili vsi trije zapite duše, so nam bili vzor. Celo pozdravljali smo se tako, kakor so se naši trije veliki junaki:

"Vreme je bomba. Če se bo tako držalo, bo letina odlična. Če ne bo toča pobila in če ne bodo vrabci prosa pozobali. Ali imaš kaj denarja?"

Če je kdo, ki po naključju ni poznal teh junakov, vprašal, kaj si rekel, si mu celotno "pesmico" ponovno zrecitiral.

Ker me je radio tako močno privlačeval, tudi sedme ponovitve nisem hotel zamuditi. Da bi to radijsko veselo igro lahko poslušal v miru sam, sem zaprosil brata Cirila, ali jo lahko grem poslušat na njegove slušalke ob njegovi postelji.

"Le kaj sprašuješ! Pazi samo, da ne boš med igro zaspal. Po igri pa pojdi spat v svojo posteljo..."

Vsi trije bratje smo spali v podstrešni sobici v istem prostoru. Postelji bratov sta bili vredni precej več, ker sta imeli na sredini radijski detektor z dvema slušalkama.

Začetek radijske igre sem pričakoval tako nestrpno, ko da bi bil pred mano odločilni izpit. Srce mi je bilo razburjeno, ko da se z vandrovci vred ponovno odpravljam v svet po srečo. Končno je prijazna gospa iz slušalk le napovedala:

"Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, v vaše domove bi radi ponovno ponesli prek radijskih valov igro o treh veseljakih, ki jo je napisal priljubljeni avstrijski pisatelj Johan Nestroy. Želimo vam prijetno poslušanje!"

Oglasil se je gong, nato pa so pred moje oči privandrali Nitka, Dreta in Smola s pesmijo na ustih:

"Vandraj, vandraj, vandrovc moj,
tale bela cesta
celo dolgo noč nocoj
moja bo nevesta..."

Videl sem jih, kako so se ustavili v Jermanovi gostilni, brez ficka v žepu, radi pa bi jedli, pili, se veselili.

"Naj bo Jošt al' Polde,
če ima v žepu solde,
se obnaša kakor kavalir,
ej, birtova deklina, daj nam liter vina,
tu denarje vzemi, da bo mir..."

Denarja pa niso imeli, ti ubogi veseljaki. V nekaj sekundah so se spojili z našimi tremi moščanskimi pijančki, ki so bili na las podobni onim iz radijske škatle. Jerman jih je spravil spat na seno, tam so sanjali čudežno številko 7359, na loteriji pred moščansko šolo so zadeli ogromno cvenka, nato pa so vsak po svoje zastavili novo življenje. Globoko v zavest so se mi zarezale njihove besede. Posamezni stavki niso nikdar izpuhteli iz glave.

"Dajmo zbrat denar za srečko! Jaz ne dam nič, kdo da še kaj zraven?"

Proti koncu igre sem z njimi vred na postelji na ves glas prepeval, tako sem se vživel v igro. Še velika debela luna se mi je smejala izza brajde.

"Ko pa jutro vstane, oj,
sonce te pokliče,
vandraj, vandraj, vandrovc moj,
čez zelene griče..."

Plaval sem z njimi na krilih pesmi, plaval po stezah sreče in na oblaku, skupaj s simpatičnim priprošnjikom vseh popotnikov - z Lumpacijem Vagabundom - in nazadnje z njimi odpaval v ... sanje!

Ko je hotel brat Ciril iti spat v svojo posteljo, je našel mene še na njej.

"Hej, vstani in pojdi spat v svojo posteljo!"

Brez besed sem menda skočil na tla in odšel iz sobe. Brata sta me začudeno gledala, mislila pa sta, da grem prej še na stranišče, zato sta me pustila pri miru.

Sam pa sem šel lepo po stopnicah navzdol, odklenil težka vežna vrata in stopil v svetlo noč. Sprejela me je velika polna luna. Po dvorišču se je razlivala takšna mesečina, da je bilo svetlo kakor podnevi. Na vasi so peli fantje... Ne, niso peli fantje, ampak naši trije vaški patroni. Razločno sem jih slišal:

"Kaj bi štel doline, kaj bi štel konfine,
koder naša pot pelja, juhej,
naravnost in okrog ogla,
zemlja je okrogla,
in nikoder konca ni sveta..."

"Kje pa ste?" sem poltiho zaklical v svetlo noč

"Na vasi... Ne moreš zgrešiti... Tam, kjer stoji tabla z napisom..."

Iztegnil sem roke in odplaval na vas. Pred gostilno Pri Jermanu sem res zagledal neko tablo. Na njej je bila samo ena črka. Črka U. Druge se niso več dobro videle. Nekdo jih je zabrisal. Na sumu sem imel naše tri veseljake, ki so objeti stali ob tabli in prepevali na ves glas pesem o cesti:

"Boš ob njej sladko zaspal,
glavco boš na travco djal,
boš zaprl trudne oči,
vandrovček zaspi, zaspi..."

Njihova pesem je uspavala tudi mene. Bilo je, ko da bi mi vaški veseljaki zapeli uspavanko. Ulegel sem se na srebrno travo in po njihovem navodilu zatisnil oči. Počutil sem se tudi sam kot eden od vandrovcev.

Kdo ve, koliko časa bi bil spal in jim delal družbo, ko me ne bi bila prebudila trda roka. Bilo je čudno, a resnično: ob meni sta stala brata Ciril in Andrej in se mi smejala...

"Te je malce luna nosila, kaj?!"

Luna ni rekla nič, le poredno se je namiznila in se skrila za veje.

"Kje pa so Nitka, Dreta in Smola?" sem začudeno razprl oči.

"Se ti še vedno sanja, kaj?" sta se mi režala brata.

"Ne, vse je čista resnica... Še malo prej so bili tukaj... Naš krojač s konca vasi, naš čevljar z onkraj Tunjice, naš mizar Novak..."

"No, pokaži, kje so!"

"In tu je stala neka tabla, na kateri je bila prva črka U... Le kam ste jo odnesli?"

"Uuu!" sta plosknila brata z rokami."Močno te je zagrabila, tale polna luna. Brž domov, da ne bodo drugi zvedeli... Še sreča, da te ni nihče opazil..."

Domov sem stopal strašansko razočaran. Naših treh veseljakov ni bilo nikjer, prav tako pa tudi ne nobenega drugega znamenja.

Domači so potem drugim pripovedovali kot smešno prigodo, kako me je nosila luna po poslušanju igre, sam pa sem bil ves čas prepričan, da srečanje z našimi veseljaki ni bilo iz trte zvito. Dogodek se mi je razjasnil ob neki drugi polni luni.

Na lepem sem se spet znašel sredi vasi, med našimi tremi veseljaki, zbrani pa so bili tudi vsi drugi vaščani. Z našo družino vred. In s prijateljem Rajmundom v ospredju. Držali smo se za roke in prepevali:

"Vandraj, vandraj, vandrovc moj,
naj ti lunca sveti..."

Na lepem sem zagledal prav tisto tablo, ki sem jo videl prvič. Stopil sem k njej, da bi prebral, kaj v resnici piše na njej. Megleno se je vendarle videlo tudi tisto za črko U. Pokazale so se še štiri črke. Zlogoma sem prebral:

"U-S-O-D-A!"

Od tiste noči naprej vem, da je moja usoda razpoznavanje med ljudmi iz mesa in krvi ter med tistimi iz radijske škatlice, srečevanje s tistimi iz naših vasi in tistimi, ki bi morali živeti vsaj v knjigah večno, ali rečeno krajše: odkrivanje obeh plati resnice o življenju...