Jordan Horowitz

Kako vzgojiti očeta

Roman Getting Even with Dad Jordana Horowitza temelji na scenariju, ki sta ga napisala Tom S. Parker & Jim Jennewein. Film je znan predvsem po glavnem igralcu Macaulayu Culkinu.

1. Zarotniki

Tistega jutra si je Ray Gleason na svojem službenem mestu v pekarni Wankmueller privoščil običajen odmor. Toda namesto da bi si kupil kosilo v delikatesni trgovini na vogalu, si je otepel moko s hlač in se odpeljal na vogal mestnega jedra San Francisca.

Njegova dva prijatelja, Karl in Bobi, sta ga že čakala, ko je le prišel. Preko ceste je bila majhna pisarna. Podprta lesena konstrukcija v obliki žleba je vodila iz drugega nadstropja in se praznila v ogromen kontejner na ulici. Ray, Karl in Bobi so opazovali gradbene delavce, ki so spuščali star material po žlebu navzdol.

"Tista stara nora gospa je živela sama tam doli v Fremontu," je razlagal Ray, medtem ko je s prijateljema opazoval gradnjo. "Nobenih prijateljev, nobenih sorodnikov. Na dan, ko jo je občina pokopala, ni bilo nikogar. Par dni kasneje pa pride nekdo z davčne uprave, stika po podstrešju in najde zaboj. In kaj najde? Zaklad redkih zlatnikov. Popolnoma nerabljeni. Kot da bi pravkar prišli is kovnice. Morda je njen soprog, ki ga je pobralo nekoliko predtem, imel te kovance že iz davnih let. Mogoče gospa niti vedela ni, da so tam."

"Tako, ker ni sorodnikov in ne oporoke, jih bo zasegla država in jih prodala na dražbi, kajne? Toda preden to storijo, se mora vrednost teh kovancev oceniti. In to se počne ravno tu, v San Franciscu, na Uradu za profesionalno ocenjevanje kovancev.

Ray je s prstom pokazal na vrh majhne pisarniške stavbe. "Na vrhnjem nadstropju je," je pripovedoval prijateljema. "Tja jih bodo pripeljali z oklepnim avtom z nivoja parkirišča, med peto in šesto uro popoldne".

Bobi se je nervozno prestopal z noge na nogo. Nato se obrne h Karlu z besedami: "Hej, ti, šminker, si razumel?" mu je zabrusil.

Toda Karl, velikan, ki se je vedno oblačil v dvodelne obleke s kravatami in ki je pravkar pogoltnil še eno klobaso s kislim zeljem, sploh ni poslušal, ampak je z robčkom poskušal popivnati kaplje senfa s kravate. "Pravo mojstrstvo je pravilno očistiti," je razlagal Karl. "Nikdar ne smeš drgniti. To je čista svila. Petinštirideset čukov me je koštala".

Ray je stegnil roko in poravnal Karlu kravato. "Poglej, Karl," mu je rekel potrpežljivo. "Če nam to uspe, si boš lahko kupil tisoč židanih kravat. Lahko boš postal kralj židanih kravat v San Franciscu. Ampak najprej boš moral malo poslušati."

Karl je spretno zložil robček v žep na prsih. Ray je imel prav. To je bil res velik podvig, največji, kar so jih kdaj planirali.

"Saj slišim, ja, Ray," je rekel Karl. "Jaz sem za ta program."

Tega večera se je trojica spet sestala v Rayevem stanovanju. Karl je prinesel pico in jo začel nemudoma tlačiti v usta. Bobi je hodil gor in dol ter nervozno kadil. Ray je držal v rokah tednik Numizmatik. Vsi članki so se vrtili okrog kovancev in zbiranja le-teh. Vodilni članek z naslovom "Našli veliko zbirko kovancev v prtljažniku" je Ray že obkrožil z rdečim svinčnikom.

"Vprašanje je," je povzel Ray, "koliko je bila ta stara vdova težka, ko so jo zagrebli. Odgovor je tu - milijon in pol."

Karl je nehal prežvekovati. Od Bobija se je vil dolg pramen dima. Res, to je bilo mnogo več denarja, kar so si ga kdaj sploh predstavljali.

"To je sedemsto petdeset tisoč za nas,quot; je razlagal Ray. "Četrt milijona na vsakega."

"Kdo pa bo posrednik?" je zanimalo Bobija. Vedel je, da bo polovico denarja šlo za posrednika, ki naj bi plen skril in ga vnovčil.

"Neki dečko z imenom Dobbs," je odvrnil Ray. "Je specialist za to. Najprej razbije posodo in se je znebi, da zabriše sled, nato pa kovance proda v Hong Kongu in Evropi."

Prav tedaj je pozvonil telefon. Karl je stegnil roko, da bi odgovoril.

"Pusti," je rekel Ray, "Gotovo je Nadine."

"Jaz sem pa mislil, da ti je Nadine všeč," je pripomnil Karl.

"Saj mi je bila, dokler mi ni prinesla tistele rože," je rekel Ray in s prstom kazal na nezdravo, porumenelo praprot, ki je stala na mizi v temnem kotu sobe. "Razumeš, če ti ženska da rožo, te pravzaprav hoče testirati. Če znaš dobro paziti nanjo, pomeni, da svoj odnos do tebe lahko poglobi do naslednje stopnje. Verjemita mi, ko ti ženska podari nekaj, kar je treba zalivati, krmiti ali voziti na sprehod, je čas, da jo daš na čevelj."

Karl je presodil rastlino. "Res je videti zanikrna."

"Če bo prišla proč, naj pa pride," je z rameni skomignil Ray.

"Bodi vesel, da ti ni dala koker-španjela," ga je tolažil Karl.

Potem pa je zagrabil nov kos pice ter jo nameril v usta.

Naslednji dan sta Bobi in Karl prišla k Rayu v pekarno. Rayev šef, gospod Wankmueller, je šel na kosilo in tako so se lahko sproščeno pogovarjali.

"Kovance bodo dali na dražbo drugo sredo," je poročal Ray, medtem ko je s smetano krasil trinadstropno torto. "V ponedeljek jih bodo prenesli iz ocenjevalnice v stavbo za dražbe."

"In ko bodo reč selili, jo zgrabimo mi," je rekel Bobi. Živo si je predstavljal, kako bodo to bogastvo zasegli "Udarili bomo na oklepni avto. Zato bomo potrebovali težko municijo, nekaj pušk AK-47 -"

"Bob," je zamrmral Ray. "Saj ne napadamo Iraka. To reč bi rad opravil brez neprobojnega jopiča na sebi. Poleg tega pa nikoli ne bi našli takega Karlove velikosti."

Bobi je mrko pogledal. Veselil se je, da bo lahko streljal in metal stvari v zrak. Medtem pa je Karl s prstom zajemal smetano s poročne torte.

"Karl, ne delaj lukenj v kolač!" je ukazal Ray. "Veš, koliko časa sem porabil zanj?"

Karl si je oblizoval prste. "Veš, Ray, ti si kot tisti italijanski Miha, ki je naredil slavni strop."

"Kateri italijanski Miha?" se je čudil Ray. "Misliš Michelangela in njegovo Sistinsko kapelo?"

"Le da ti barvaš s smetanovo kremo," je kimajoče dodal Karl. Požrešno je zrl v kolač. "In to je še mnogo boljše."

Ray se je zagledal v svoj izdelek. Po svoje ima Karl prav. Res je neke vrste umetnik. Peka in dekoriranje tort mu je šlo dobro od rok. To je ena od dobrih stvari, ki se jih je naučil v ječi pred nekaj leti. Ko je prišel na prosto, je gospod Wankmueller izkoristil priliko in mu ponudil službo. Sedaj je obvladal vse spretnosti, potrebne za nakup svoje lastne pekarne in za pot navzgor.

Toda za osamosvojitev je potreboval denarja. Veliko denarja. In da ga dobi, mora izpeljati samo še en rop. Velik rop.

Največji doslej.

2. Vesoljci ugrabijo Timmyja

Timmy Gleason, enajstletni deček, je sedel na zadnjem sedežu cadillaca 83, srkal pepsi in buljil na avtocesto U.S.5. Spredaj je na prostoru poleg šoferja sedela njegova teta Kitty. Grizljala je še ostanke ocvrtih krompirčkov, ki so ostali od zadnjega postanka na počivališču. Poleg nje je bil Wayne, njen novi soprog. Z eno roko je držal volan, z drugo pa je oklepal dvojni sirov hamburger.

Bila sta na svojem poročnem potovanju in Timmyju ni bilo jasno, zakaj ga vlačita s sabo.

Zdolgočasen je Timmy prijel za kamkorder in ga usmeril na avtocesto.

"Podvrženo vaši presoji," je začel pripovedovati Timmy, kot da bi napovedoval serijo Mračna četrt (The Twilight Zone). "Nedelja, šesta ura popoldne, osamljen predel kalifornijske avtoceste. Timmy Gleason nenadoma ugotovi, da so ga ugrabila vesoljska bitja."

Naslonil se je čez prednji sedež in nameril kamero v Wayna.

"Šofer pravi, da mu je ime Wayne," je nadaljeval. "Toda Timmy ve, da je v resnici ostudna gmota iz neke druge galaksije."

Wayne se je jezno obrnil k Timmyiju. "Zadnjič ti rečem, da umakni to reč proč od mojega obraza!" je kričal. Na kameri so bila Waynova usta videti kot ogromna jama, napolnjena z napol prežvečenim hamburgerjem.

"Sedi nazaj in bodi tiho!"

"Timmy, muci," je moledovala Kitty. "Stori, kar te Wayne prosi."

Timmy je namrščil čelo in se nejevoljno pogreznil nazaj v svoj sedež. Toda kamero je pustil prižgano in jo usmeril od naročja navzgor.

"Jasno, Wayne je videti kot človek," je nadaljeval z zadrževanim dihom. Vse gor do svoje pleše. Toda Timmy ve, da je to le krinka. Noben človek namreč ne bi mogel pospraviti tri dvojne sirove sendviče na mah.

Wayne je seveda slišal vsako besedo. "Dosti je!" je zavpil. Kazalo je, da mu bodo žile na čelu vsak čas počile. "Daj mi že to kamero!"

Wayne je segel z roko nazaj in poskušal fantu vzeti aparat s svojo, sicer prosto, vendar še vedno mastno taco. Timmyju ga je uspelo spuliti. Nenadoma je Wayne zgubil kontrolo nad vožnjo in cadillac je zaneslo vstran. Timmyjeva pločevinka s pijačo je zletela po zadnjem sedežu in se razlila.

Wayne je zapeljal k robu ceste; zavore so zacvilile, ko je ustavil. Obrnil se je in sunil v Timmyja.

"Daj mi že to kamero, ti tepec mali!" je zaukazal.

Vendar je Timmy še kar usmerjal kamero v Wayna. "Sedaj vesoljec maha na vse strani okrog sebe," je igrivo narekoval. "In sedaj je začel bljuvati čudno godljo.

V tistem trenutku se je v Timmyjevem objektivu pojavil še drugi'vesoljec'. "Ugasni že kamero!" je zaukazala teta. Timmy je ubogal, saj je bila od te 'vesoljke' odvisna njegova usoda.

"S kokakolo je polil cel sedež!" je godrnjal Wayne.

"Bomo že počistili, dragi," je Kitty poskušala pomiriti soproga.

Wayne je buljil v Timmyja, fant pa mu je vračal kljubovalen pogled. Ta tetin novi spremljevalec mu sploh ni bil všeč in tega niti malo ni skrival.

Ko je avto zapeljal na najbližjo bencinsko postajo, je teta ukazala Timmyju, naj iz moškega stranišča prinese vse papirnate brisače, kar jih lahko dobi. In Timmy se je skobalil iz avta.

"Saj sem ti rekel, da ga ne bi smela jemati s sabo," je še slišal reči Wayna, ko jo je ubiral proti moškim sanitarijam.

"Noben drug ga ne bi pazil," je slišal tetin odgovor. "Kaj pa naj bi bila napravila z njim?"

"Jaz pa vem, kaj bi napravil z njim," je Timmy še vedno lahko slišal Waynov odgovor. "Odpeljal bi in ga pustil kar tukaj."

Timmy je zaustavil korak, ko je slišal te besede. Sedaj je vedel, da ni strica samo odklanjal.

Sovražil ga je.

3. Presenetljiv obisk

"Dobro, naj vama še enkrat razložim," je rekel Ray, medtem ko je razgrinjal roparski načrt po mizi v dnevni sobi. Bobi in Karl sta ga takoj začela proučevati.

"Se spomnita, kako je učitelj fizike v srednji šoli demonstriral poskus s podganami v labirintu?"

Karl se je zazrl v Raya s praznim pogledom. On namreč nikoli ni hodil na srednjo šolo.

"Poglejta," je nadaljeval Ray. "Vse, kar moramo narediti, je to, da izzovemo situacijo, ki bo stražarje usmerjala tja, kamor mi želimo, da grejo. Kot -"

"- podgane v labirintu!" je bleknil Karl. Sedaj je razumel in zato se je najbrž začel zadovoljno smehljati.

"Tako je, tako je!" je rekel Ray. Pokazal je na neko točko na načrtu. "Tukaj bodo končali. Mi reč zasežemo. Nobenega ranjenega, nič ne bo narobe."

"Ravno tako si govoril, ko smo ukradli tiste starinske rekorderje," je Bobi spomnil Raya. Štiri leta sem presedel v zaporih Folsom, ker sem zmaknil Betamaxe! Niti pol toliko slabo ne bi bilo, če bi nas zalotili pri kraji VHS rekorderjev. Saj veš, da bi vzeli vsaj nekaj, kar se lahko proda. Celo sodnik se nam je režal."

"Bila je pač napaka, razumeš?" je protestiral Ray ves rdeč v obraz. "In nisi bil ti edini, ki je sedel. Se ne spomniš?"

Bobi in Karl sta se spogledala. Res je, vsi trije so morali v ječo zaradi zadnjega podviga. Vsak od njih je plačal ceno.

"In tisti tvoj prijatelj Dobbs," je povzel Bobi. "Kaj, če nas potegne?"

"Ne bo nas potegnil," je odvrnil Ray. "On me je pravzaprav navdušil za ta posel. Povem vam, vse imam premišljeno. Samo vstopimo in takoj nato že stečemo ven. Prav nič ne more spodleteti."

Ravno v tistem trenutku nekdo močno potrka na vrata. "Ray, odpri. Kitty tukaj! Tvoja sestra!"

Ray je na hitro zvil roparski načrt in Bobiju ukazal, naj ga skrije. Bobi je tekal po sobi sem ter tja in iskal primeren prostor. Končno je stlačil načrte za blazine pri kavču.

Ray je odprl vrata. Pred njim je stala Kitty in kazalo je, da se ji zelo mudi.

"Kitty," je vzkliknil Ray presenečeno. Svoje sestre že leta ni videl. "Pozdravljena! Dobro zgledaš!"

Nagnil se je, da bi jo objel, toda Kitty je odhitela mimo njega naprej v stanovanje.

"Kar preskoči objemanje in poljubljanje, Ray," je rekla odločno. "Nimam preveč časa." Tedaj je opazila Karla in Bobija. "In kdo od teh dveh je Rocky in kdo Bullwinkle?"

"Bobi in Karl, to pa je moja sestra Kitty," jih je predstavil Ray.

Karl ji je plašno pomahal v pozdrav, Bobi pa je vzvišeno pihnil cigaretni dim v njeno smer.

"Torej, kaj počneš v mestu?" jo je vprašal Ray. "Morala bi me prej poklicati in povedati, da prihajaš."

"Saj sem poklicala," je odvrnila Kitty. "Približno desetkrat, toda ti nikoli ne dvigneš slušalke."

"Mislil je, da je Nadine," ga je zagovarjal Karl. "Dala mu je rožo, pa jo je Ray vrgel ven, ker je noče zalivati."

"Poročila sem se, Ray," je oznanila Kitty.

"Ne se hecat," je odvrnil Ray. "Saj to je krasno! Kdaj?"

"Pred tremi urami," je odgovorila sestra. "In sedaj grem na poročno potovanje."

"Pozdravljen, oči," se je zaslišal šibek glas. Vse oči so se obrnile proti vratom. Tam je stal Timmy z majhnim kovčkom v roki in nahrbtnikom, ki mu je visel preko rame.

"Oči??" je presenečeno ponovil Bobi. Nikoli niti slišal ni, da bi Ray imel sina.

Tudi Ray je bil zaprepaščen. Fanta ni videl že, odkar je zadnjič odšel v zapor. In zavedal se je, da je ta trenutek strašno neprimeren za družinsko snidenje.

Kitty je potegnila Timmyja v stanovanje. "Bodi priden in veliko zabave ti želim, ko boš na počitnicah pri očetu. Poklicala te bom, ko se vrnem. Tvoj oči te bo posadil na avtobus za vrnitev v Redding."

Kitty je poljubila Timmyja na lice in odhitela proti vratom.

"Hej, Kitty," je zaklical za njo Ray, ne meneč se za Timmyja. "Pogovoriti se morava."

"Timmy se je zazrl v Karla in Bobija. "Torej ... sta tudi vidva nekdanja jetnika?" je vprašal zbadljivo.

Karl in Bobi sta se v zadregi spogledala.

Ray je uspel zaustaviti Kitty na hodniku. Za sabo je zaprl vrata.

"Zelo slab čas si izbrala," ji je pripovedoval. "Ravno sedaj ne morem imeti otroka pri sebi."

"Poglej, Ray," se je izvijala Kitty. "Tri leta sem imela Timmyja. Tri leta, Ray - "

"Vem, vem. In zelo cenim to - "

"Torej ga lahko vzameš za par dni."

"Ampak, saj ti pravim," je vztrajal Ray. "To je zelo neprimeren čas zame!"

"In jaz ti povem," je odgovorila Kitty prav tako trmasto, "da odhajam na poročno potovanje!"

Z ulice se je zaslišala avtomobilska hupa. Wayne je postajal nestrpen.

"Moram iti," je rekla Kitty, ko se je spuščala po stopnicah. Skrbi, da si bo Timmy redno čistil zobe. Adio, Ray. Vrnem se v soboto."

Ray je tekel za njo preko podesta. "Počakaj minutko," jo je prosil.

"Kam greš pravzaprav? Ali ga ne bi mogla vzeti s sabo? Kitty!!!"

Kitty je zginila. Ray je ostal sam na podestu in v obupu

tolkel po ograji.

4. Nezaželen

Nekaj minut kasneje je Ray v kuhinji nemočno opazoval Timmyja, ki je brskal po hladilniku za prigrizki.

"Tako,Tim," je Ray nervozno pričel pogovor. "Tim, fant, heh-heh. Glej, na žalost si prišel ob - "

"Junij 1989?" je Timmy prebral rok trajanja na kozarcu s kikirikijevim maslom. "Mislim, da je rok trajanja pretečen. Najbolje, da narediš seznam. Nakupovalni seznam. Nekaj stvari bom potreboval." Timmy je potegnil iz svojega nahrbtnika svinčnik in beležko ter oboje podal Rayu.

"Torej Jifovo kikirikijevo maslo, hrustljave sorte," je narekoval, medtem ko je preiskoval prazne kuhinjske omarice. "Beli kruh. Ne rženega. Sovražim rž. Doritos, cool ranch okusa, Pepperidge farm piškote z dvojno porcijo čokoladnih mrvic, Count Chocula kosmiče. Oreos piškote, pepsi in Haagen-Dasz jagodov sladoled. To bo dovolj za začetek.

Timmy je opazil, da Ray sploh ni zapisoval.

"V redu," je rekel. "Bom pa jaz naredil seznam." Rayu je vzel svinčnik in beležko ter odšel v dnevno sobo.

"Stavim, da se bo kavč zrušil pod mano," je rekel. Začel le poskakovati po blazinah, preskušajoč njihovo udobnost. Karl in Bobi sta se kremžila ob zavesti, da so njihovi roparski načrti skriti ravno za Timyjevim hrbtom.

Ray je sledil Timmyju v dnevno sobo. "Sin, poslušaj me," je začel.

Toda Timmy je veselo poskakoval naprej. "No, kaj bova počela ta teden?" je spraševal očeta. "Slišal sem, da morski akvarij ni slab. Seveda si morava ogledati tudi igro moštva Giants pa muzej naravoslovne zgodovine bi rad obiskal."

"Timmy," ga je poskušal Ray znova prepričati. "Ne bova -"

Toda Timmy je iz beležke vzel zložen listek. "Jaz sem že naredil itinerar," je vzkliknil. Karl se je popraskal po glavi. Niti vedel ni, kaj beseda itinerar pomeni. "To je razpored dogodkov," je razložil Timmy.

Tedaj je Timmy začutil, da ga nekaj tišči v hrbet. Stegnil se je nazaj in povlekel izza blazine rolo ropaskega načrta.

"Kaj pa je to?" je vprašal Timmy.

"Nič, kar bi tebe lahko brigalo," ga je osorno zavrnil Ray. Zvitek je iztrgal Timmyju iz rok.

"Kaj pa ste vsi postali tako nervozni?" je sumnjičavo spraševal Timmy. "Nekaj skrivate?"

Ray, Karl in Bobi so se zazrli v Timmyja na najbolj nedolžen način, ki so ga premogli. "Ne, nič. Seveda, nič. Uh-uh," so mrmrali drug čez drugega.

Timmy jih je postrani pogledal. Nekaj mu ni šlo v račun. Ray se je obrnil h Karlu in Bobiju. Nastopil je trenutek, ko se je bilo treba s Timmyjem pomeniti na samem. "Ali naju lahko pustita pet minut sama, prosim?"je vprašal svoja partnerja. Karl in Bobi sta pokimala in smuknila v kuhinjo.

Ko sta ostala sama, se je Ray Timmyju nasmehnil.

"Nekaj sem ti prinesel, očka," je rekel Timmy. Iz nahrbtnika je izvlekel fotografijo in jo podal očetu. "Na sliki sem jaz in mamica." Na fotografiji je bil res Timmy, ki je stal na pokopališču poleg nagrobnika svoje matere. Na nagrobnem kamnu je bilo vklesano: BARBARA GLEASON , ROJENA 11. OKTOBRA 1955, UMRLA 10. JULIJA 1989.

Raya je slika osupnila. "Lepa ... je, Tim," je vljudno rekel in jo podal nazaj Timmyju. "Res lepa."

"Obdrži jo," je rekel Timmy. "Jaz imam še druge. Ti najbrž ne vidiš njenega groba preveč pogosto, kajne?"

Ray je strmel v fanta, ne da bi karkoli rekel.

"Saj te nisem mislil opominjati. Timmy je v kotu opazil ovenelo praprot.

"Tistole pa bi moral zalivati," je preusmeril pogovor. Ray je sedel poleg Timmyja na kavč. "Torej, kako ti gre kaj v šoli?" je vprašal.

"Ob zadnjem šolskem testiranju sem bil 95-procenten," je Timmy odgovoril ponosno.

"Res? Je to zelo dobro?" je vprašal Ray.

"To pomeni, da sem intelektualno boljši od 95 procentov otrok v našem razredu."

"Ho! To je pa krasno!" je vzkliknil Ray. Nastala je tišina. Ray se ni mogel domisliti, o čem bi se pogovarjala. "Imaš že punco?" je končno vprašal.

"Saj sem šele enajst let star," ga je opomnil Timmy.

"Saj res," se je spomnil Ray. "Kar dobro je malo počakati. Jaz nisem začel hoditi s puncami prej, dokler nisem bil star enajst in pol."

Zasmejal se je ob tem. Timmy ga je zbegano gledal, ne da bi razumel, v čem je kaj smešnega.

"No," je Ray nadaljeval. "Vesel sem, da sva se malo pogovorila. Bolj pogosto bi morala sesti skupaj. Vendar ne zdajle. Veš, zbral si slab čas za obisk pri meni, Tim. Žal ne bom mogel preživljati časa s tabo. Ravno sedaj sam preobremenjen z delom. V pekarni, veš, kolače delam zanje, krasim torte in ravno ta teden imamo polno naročil in upam, da razumeš."

Timmy mu je resno prikimal ter poskušal skriti svoja ranjena čustva. Začelo se mu je dozdevati, da ga lastni oče ne želi imeti ob sebi.

"Kitty je povedala, da si se naučil te umetnosti v ječi," je rekel Timmy.

"Ja," je prikimal Ray. "Hodil sem na neke vrste tečaj. Najprej sem se hotel vpisati v tečaj za ponarejanje, pa je bilo že vse zasedeno."

Ray je čakal, da se bo Timmy zasmejal ob njegovi šali. Timmy pa je strmel vanj s praznim pogledom.

"Kakšna pa je bila ječa?" je zanimalo Timmyja. "Si kdaj poskušal pobegniti?"

Ray je odkimal. "Pobegniti? Ne. Tega sploh ne odobravajo. Povsod imajo opozorilne znake in vse ..."

"Si dobil moja pisma?" Ray je pogledal proč. Seveda, vsa Timmyjeva pisma je prejel.

"Zakaj mi nisi nikoli odpisal?" je vprašal Timmy.

Ray je skomignil z rameni. "Mislim, da zato, ker nisem imel prida povedati, Tim," je odvrnil. "Kaj pa naj bi pisal? 'Imam se lepo in želim, da bi bil ti tukaj'?"

"Niti čestitke za rojstni dan mi nisi nikoli poslal."

"Ja, ja, ja, " je bilo vse, kar je Ray lahko izustil. Vedno bolj nelagodno se je počutil. Segel je v žep in privlekel ven bankovec za dvajset dolarjev. "Poglej, jaz se moram s svojima prijateljema nekaj pogovoriti, na, vzemi, tu imaš denar. Na vogalu je picerija. Daj no. Kupi si, kar si želiš."

Timmy je dvignil pogled k očetu. Na začetku je mislil, da bo tokrat drugače. Da bo oče tokrat vesel, ko ga bo videl. In da se bo želel ukvarjati z njim.

Sedaj mu je bilo jasno, da se ni mogel bolj zmotiti. Pograbil je dvajset dolarjev in se napotil po hodniku navzdol.

"Hej, kam pa greš?" je klical za njim Ray.

Timmy je postal. "Če morda ne prosim preveč, očka," je začel sarkastično, "ali lahko uporabim tvoje stranišče?" Ob tem se je obrnil proti toaletnemu prostoru.

Ko je zapiral vrata, je zaslišal glasove iz dnevne sobe.

"Ray, kaj pa je to?" je slišal reči Bobija, nervozneža s cigareto.Nekaj je bilo na njem, kar Timmyju ni bilo všeč. "Nikdar nama nisi omenil, da imaš otroka."

"Sem vama pač pozabil povedati," je slišal Rayev odgovor.

"No, kaj pa nameravaš napraviti z njim?" je vparašal Bobi. "Fant postaja radoveden. Še uniči nam lahko to - "

"Ne delaj si skrbi zaradi tega," je rekel Ray. "Hočeš,nočeš, imam ga, a bomo že nekako obšli to zadevo. Saj je še otrok. Niti pojma nima, kaj se dogaja."

Po teh besedah je Timmy zaprl vrata za sabo. Obrnil se je k ogledalu in si ogledoval svoj obraz. Vanj je strmel otrdel izraz in žalostne oči. Počutil se je nezaželenega, neljubljenega, vsakomur v napoto.

Tedaj se je odločil, da bo treba glede tega nekaj storiti.

Timmy je preživel noč na kavču, ovit v odejo. Naslednje jutro ga je prebudil Ray.

"Timmy," je rekel Ray. "V službo moram. Tamle sem pustil nekaj denarja za primer, če si boš želel kaj kupiti na trgu. Obljubiš, da bo vse v redu?"

Timmy ni odgovoril, ampak je hladno strmel v očeta.

Ray je opazil razočaranje v Timmyjevih očeh. Poskušal si je domisliti kaj primernega , toda vse, kar je lahko tisti hip rekel, je bilo: "No, nasvidenje. Pozno bom nazaj."

Timmy je gledal, ko je oče zgrabil prazno modro športno torbo.

"Da ne bo kakšnih težav," je še rekel, preden je zginil iz stanovanja.

Timmy se je dvignil s kavča in stopil k oknu. Gledal je Raya, kako je sedel v avto in se odpeljal. Ko je videl očeta takole odhajati, se je spomnil na čas, ko ga je videl zadnjič. Takrat mu je bilo samo pet let.

Takrat se je zgodilo nekaj, kar je za vedno spremenilo reči. Nekega dne, ko se je z nogometno žogo igral na trati pred hišo, je pripeljal policijski avto. Vstopila sta dva policaja in aretirala Raya. Kasneje, ko so njega dali v varstvo Rayeve sestre, je Timmy zvedel, da je bil njegov oče obsojen zaradi velike tatvine. In da bo naslednjih nekaj let preživel v ječi.

To je bilo prvič, ko se je Timmy zavedal, da je njegov oče drugačen od drugih očetov. Njegov oče je tat. Toda Timmy mu ni zameril. Ni pomembno, kaj se zgodi, Ray bo vedno ostal njegov oče. Timmy je samo upal, da bo Ray čutil podobno o njem.

Toda sedaj so ga začeli razjedati dvomi.

5. Načrti za prihodnost

Gospod Wankmueller je bil prijazen gospod, star okrog petinsedemdeset let. Vse od prvega dneva dalje, ko se je Ray zaposlil pri njem, je govoril, da bo svojo pekarno prodal. Zadnji dve leti je Ray sanjal, da bi jo kupil on. Tistega jutra je Ray v kuhinji obstopil gospoda Wankmuellerja in mu pokazal nekaj načrtov o razširitvi pekarne, kakor se jih je sam zamislil.

"Mislil sem, da bi podrl tistole steno," je rekel Ray in pokazal na notranji kuhinjski zid. "In tja bi potem postavil peč za bagle."

"Bagle?" se je začudil Wankmueller.

"Gospod Wankmueller," je rekel Ray. "Če prodaste pekarno meni, ne bom samo nadaljeval lepo tradicijo Wankmuelllerjevih kolačev, piškotov in kruhov, ampak bom ponudil strankam tudi najboljšo kvaliteto Wankmuellerjevih baglov."

"Če prodam," je rekel gospod Wankmueller, ko je premleval Rayevo idejo.

"O tem govorite že dve leti vsak dan," je Ray spomnil svojega šefa." In jaz imam finance že skoraj pripravljene." Wankmueller je pogledal načrte in Rayu smeje rekel: "Ray, ti si res dober pek. Ampak - "

"Poglejte, gospod Wankmueller," ga je prekinil Ray. "Vem, da sem bil potepuh, preden ste mi vi ponudili priliko, da delam tukaj. Ampak prepričan sam, da lahko dobro vodim ta posel. In če prodaste meni, ne prodaste samo dobremu peku, ampak tudi človeku, ki je spoštovan, delaven in stoprocentno pošten državljan."

Ray je gledal gospoda Wankmuellerja s prepričevalnim izrazom. Istočasno pa je mislil na konec dneva. Takrat se je zmenil, da se sreča z Bobijem in Karlom. Ob tem času naj bi iz urada za strokovno ocenjevanje kovancev v San Franciscu zasegli plen.

"Zahtevam, da gre vse gladko," je rekel Ray Bobiju in Karlu. "Vse po planu."

Ura je bila pol petih popoldne. Naši trije znanci so se v kombiju peljali vzdolž prometnih ulic San Franciska. Bili so na poti k Uradu za strokovno ocenjevanje kovancev. Vsi so bili preoblečeni v pleskarske kombinezone, že popackane z barvo. Izvzet je bil le Karlov kombinezon, ki je bil bleščeče bel.

"Mi naj bi bili pleskarji," je Ray razlagal Karlu. "Ti si pa videti, kot da bi šel v vesolje."

Karl je skomignil z rameni. Vseeno mu je bilo, če grejo krast kovance, vredne poldrugi milijon. Hotel je biti lep in čist.

Ray je iz športne torbe potegnil dve valjasti posodi, obe napolnjeni z močnim poprom. Eno je podal Bobiju, drugo pa Karlu. Poprov sprej bo njihovo orožje, bolj gotovo kot pištole.

Med vožnjo je Ray mislil na Timmyja. Za cel dan je pustil fanta samega. Sedaj se je spraševal, če je prav, kar je storil. Zelo presenečen je bil, ko je prejšnji dan po dolgem času spet videl Timmyja. Močno je zrastel. Nič več ni majhen otrok, kakršnega je imel v spominu. Za svojih enajst let je bil Timmy res zelo pameten.

"Ali vesta, da je moj sin 95-procenten," je bleknil Ray. Bobi in Karl sta ga prazno pogledala. Niti pojma nista imela, o čem govori.

'Bo vse v redu, ko bo Timmy sam?' se je spraševal Ray. 'Seveda bo, saj je pameten otrok,' si je dopovedoval. Saj je praktično odrasel človek. Prav tako lahko skrbi zase kot njegov starejši očka. Pravzaprav se je Ray zalotil, da je zelo ponosen na Timmyja. Fant je postal prav takšen kot on.

Nenadoma je Ray prekinil svoje razmišljanje.

Spraševal se je, medtem ko se je njihov kombi že bližal ocenjevalnici kovancev, če je dejstvo, da mu je Timmy podoben, sploh kakšen vzrok za ponos.

6. Zaskrbljeni državljan

Timmy se je dolgočasil. Dopoldan je preživel pred televizijo, čeprav so bile povsod na programu le okrogle mize. Potem, ko si je hotel poiskati nekaj za zajtrk, se je spomnil, da je očetova kuhinjska omara popolnoma prazna.

Pograbil je kamero in odšel ven. Našel je majhno gostilno in si z dvajsetimi dolarji, ki jih mu je dal oče, privoščil zajtrk: palačinke z javorjevim sirupom, slanino in za povrhu še tri kepice vanilijevega sladoleda.

Potem se je odpravil na sprehod v center San Franciska. Ko se je bližal banki, je opazil, da se je na prostoru za invalide pravkar ustavil neki drag avtomobil. Iz njega se je skobacal gospod pomembnega videza, oblečen v temno poslovno obleko.

"Oprostite, gospod," je rekel Timmy in naperil kamero vanj. "Delam za poročevalno agencijo Priče. Prostor, kamor ste pravkar parkirali, je rezerviran za invalide. Zato mislim, da je najbolje, če avto prestavite."

"Izgini mi spred oči, ti vsiljivec majhen," je zagodrnjal poslovnež in vstopil v banko.

Timmy je pogledoval naokrog, dokler ni pred trgovino s krofi zagledal parkiran policijski avto. Šel je v trgovino, poiskal policaja in mu povedal, kar je pravkar doživel. Policaj je sledil Timmyju do parkirišča in takoj začel pisati kazenski listek za napačno parkiranje.

V tistem trenutku se je poslovnež že vrnil iz banke.

"Hej, kaj je to?" je vzkliknil.

"Dvaindvajset tisoč petsto sedem dolarjev," je razlagal policaj.

"Nezakonito parkiranje na prostoru za invalide. In še tri tisoč tristo šestindvajset dolarjev povrhu zaradi nespoštovanja prometnih znakov."

"Kaj pa tistile listek na registrski tablici. Na njem piše enaindevetdeseto leto."

"To pa je še devetsto sedem dolarjev," je razložil policaj.

"Pretečena registracija. Ali lahko vidim vaše registrsko dovoljenje?"

"To je pa že smešno!" je rekel poslovnež z jezo v glasu. Malo se je obotavljal, nato pa je rekel: "Nimam ga pri sebi, okej? Mislim, da sem ga izgubil."

Policaj je nadaljeval z zapisovanjem: "Brez registrskega dovoljenja: osem-nič-dva. Poglejmo, kaj imamo tukaj. Dvaindvajset-pet-nič, sedem, potem triintrideset - sedemindvajset, osem-nič-sedem in osem-nič-dva. Ali veste, koliko to nanese skupaj?"

"Sedemindvajset tisoč štiristo dvainštirideset!" je veselo naznanil Timmy.

"Točno," je potrdil policaj. Odtrgal je iz beležke račun ter ga pomolil poslovnežu. "Hvala bogu, da imamo ozaveščene državljane, a je tako, gospod?"

Poslovnež je usmeril v Timmyja razdražen pogled.

"No," je rekel Timmy. "Bolje, da jo odkurim."

V iskanju novih doživetij je ponosno odkorakal proč.

7. Rop

Bobi je ustavil pred majhnim pisarniškim poslopjem, v katerem se je nahajala služba za ocenjevanje vrednosti starih kovancev. Pokrit s čelado in s škatlo orodja v roki je bil videti, kot da bi bil eden od gradbenih delavcev, ki so z drugega nadstropja še vedno spuščali kose odpadnega materiala v kontejner.

Eden od delavcev je pogledal na uro in ostalim namignil, da je čas za domov. Ko so vsi delavci odšli, je Bobi pokimal Karlu in Rayu, ki sta sedela nekaj sežnjev stran v kombiju.

Zrak je bil čist.

Bobijve vstopil v poslopje in pritisnil na gumb pred dvigalom. Ko so se vrata dvigala odprla, je Bobi nanja obesil napis DVIGALO POKVARJENO. Nato je hitro vstopil v dvigalo in iz škatle vzel nekaj orodja.

Hitro je zablokiral komandno ploščo dvigala, tako da dvigala ni bilo mogoče poklicati v druga nadstropja. Potem pa je začel preurejati kontrolne žice.

Do tega trenutka je šlo vse, kot da bi bilo programirano s peklenskim strojem.

Zunaj sta v kombiju še vedno čakala Ray in Karl. Karl se je začel potiti. Postajal je živčen. Končno sta zlezla iz avta. Nosila sta konzerve z barvo, čopiče, valje za dekoriranje sten - in Rayevo športno torbo.

Kdor ju je videl, si je mislil, da sta pač pleskarja na poti v službo. Takoj ko sta vstopila v poslopje, je Ray izvlekel voki-toki in poklical Bobija.

"Sva že notri," je sporočil. Bobi je ravno zaključeval delo na kontrolni plošči dvigala. Iz žepa je vzel voki-toki in povedal: "Obvoz je zvezan."

Ray in Karl sta pogledala v telefonski imenik stavbe. Urad za cenjevanje vrednosti kovancev je bil v najvišjem nadstropju. Poiskala sta stopnišče, vendar sta se povzpela samo do drugega nadstropja.

Na hodniku v drugem nadstropju sta pogledala skozi okno. Stavbi se je približeval oklepni avto. Ray je videl, da sta iz avta izstopila dva oborožena stražarja. Nato je poklical Bobija.

Ko je Bobi zvedel za prihod oklepnega vozila, je napis DVIGALO POKVARJENO odstranil. Hitro je šel k drugemu dvigalu in nalepil napis nanj.

Ko sta oborožena stražarja opazila ta napis, sta pač do vrhnjega nadstropja potovala z dvigalom, ki ga je Bobi zablokiral.

Uslužbenec ocenjevalne komisije je naložil sedaj že slavni zaklad ploščatih kovancev v kovinski kovček, ga zaklenil in ga predal enemu od oboroženih stražarjev. Oba stražarja sta zapustila pisarno in se odpravila nazaj v dvigalo.

Bobi je čakal spodaj v lobiju in nad vrati v dvigalo opazil, da stražarja potujeta nazaj navzdol. Prižgal je svoj voki-toki.

"Non-stop zate," je ukazal Rayu. Potem pa je zapustil poslopje.

Njegov posel je bil opravljen.

Dvigalo se je ustavilo v drugem nadstropju. Stražarja sta pokukala ven, da bi preverila situacijo, toda videla sta le dva pleskarja, ki sta zavzeto barvala vrata nad stopniščem.

Stražarja sta pritisnila na gumb za pritličje, toda tokrat se dvigalo ni premaknilo.

"Pojdiva peš dol," je predlagal eden od stražarjev.

In sta zapustila dvigalo ter se podala proti stopniščnim vratom, kjer sta bila pleskarja. Ravno v trenutku, ko sta se vratom približala, sta se pleskarja, Ray in Karl, sunkovito obrnila proti njima.

Karl je dvignil poprovo dozo in posprejal v oči obeh stražarjev.

Stražarja sta se spustila na tla, se davila in kašljala. Karl in Ray sta jima vzela pištoli in ju spustila v vedro z barvo. Nato sta zvlekla stražarja v prazno pisarno in jima zavezala roke, noge in usta. Ko sta bila stražarja 'na varnem', sta Ray in Karl odprla kovček s pomočjo električne žage. Kovance sta prenesla v Rayevo športno torbo.

"Čarli," je slišal Ray glas, prihajajoč iz voki-tokija, ki ga je držal eden od stražarjev. Klical je tretji stražar, kateri je očitno čakal v oklepnem avtu spodaj. "Zakaj se tako dolgo zadržujeta? Čarli?"

Ray je hitro reagiral. Vzel je stražarjev voki-toki. "Imaš kaj proti?" je vprašal šoferja. "Na stranišču sem!"

"Kje pa je Mel?" je spraševal šofer dalje.

"Tudi on je na stranišču," je odvrnil Ray.

"Oba naenkrat ne moreta biti na stranišču," je oporekel šofer. "To je proti pravilom!"

Šofer je postal zelo sumnjičav. "Pojasnita mi svoj položaj," je ukazal v voki-toki. "Pojasnita mi svoj položaj!" Ker njegova partnerja nista dala nobenega odgovora, je šofer nemudoma vključil mikrofon na avtomobilski plošči in poklical na pomoč.

Medtem pa sta Ray in Karl zaprla kovance v svojo športno torbo in stekla po hodniku navzdol. Skozi okno sta zagledala žleb, ki so ga gradbeni delavci rabili za odlaganje odpadnega materiala.

Nemudoma sta se zadegala preko okna v taisti žleb in sta se podrsala iz poslopja navzdol.

Medtem pa je Bobi zapeljal njihov kombi prav na to stran stavbe. Takoj ko se je Ray dotaknil tal, je stekel proti vozilu. Zdelo se mu je, da mu Karl ne sledi več. Ko se je ozrl, ga je zgledal, kako visi z žleba, ker se mu je očitno kombinezon zataknil v štrleči rob.

"Daj no, že pridi!" je Ray klical Karlu. "Daj no!"

"Nataknil sem se, Ray!" je kričal Karl. Njegove roke in noge so brezmočno opletale naokrog.

WWWWRRRRR!

To so policijske sirene, je pomislil Ray. In približujejo se.

Nenadoma se je Karlov kombinezon odtrgal in osvobodil žleba. Karl je padel v kontejner ter zginil v oblaku prahu. Trenutek kasneje se je že dvignil, se zadegal čez rob kontejnerja in stekel v kombi.

Ko so bili vsi trije v avtu na varnem, je Bobi pritisnil na plin.

"Ne!" je Ray ukazal Bobiju. "Počasi, počasi. Umiri se."

Bobi je nekoliko popustil plinsko pedalo in se začel mirno oddaljevati od poslopja. Tako vsaj ni bilo videti, da so na begu. Pravzaprav je bilo njihov kombi prav težko zapaziti z dveh policijskih avtomobilov, ki sta drvela mimo njih proti mestu kriminala.

Kakor hitro so bili v varni razdalji, so se Ray, Bobi in Karl pošteno oddahnili. Uspelo jim je. Pravzaprav so ukradli kovance, vredne za več kot milijon dolarjev. Kmalu bodo bogataši. Lahko bodo kupili vse, kar se jih bo zahotelo.

In ljudje jih bodo spoštovali.

8. Varno skrivališče

Ko je tisto popoldne Timmyju zmanjkalo stvari, ki bi jih lahko počel, se je vrnil v očetovo stanovanje. Raya še ni bilo doma in tako se je Timmy vsedel pred televizor ter začel z daljincem pregledovati programe. Njegovo pozornost so pritegnila poploldanska poročila.

" - kjer so to popoldne dvema oboroženima stražarjema ukradli redke kovance, vredne poldrugi milijon dolarjev," je poročal novinar.

Timmy je pritisnil na gumb daljinca, da je povečal glasnost.

"Stražarja," je nadaljeval novinar, medtem ko se je na ekranu prikazala scena roparskega podviga, "sta ravno nesla kovance iz Urada za strokovno ocenjevanje vrednosti, ko sta ju v drugem nadstropju napadla dva moška in pobegnila z zakladom."

Timmy je za trenutek pomislil. Televizijska poročila so ga na nekaj spomnila, toda ni se mogel natančno domisliti, česa. Potem se mu je posvetilo.

Šel je v očetovo sobo. Na pisalni mizi je ležal Rayev izvod tednika Numizmatik. Timmy je opazil ta časopis že prej. Naslov 'Zaklad kovancev našli v skrinji' je bil obkrožen z rdečim svinčnikom. Timmy je prebral članek. V njem je bilo rečeno, da je zaklad "vreden 1,5 milijona dolarjev".

"Ena cela pet milijona," je rekel Timmy na glas. Dovolj je bil bister, da je vedel, da je to isto kot milijon in pol.

Timmy je bil šokiran. Sedaj mu je bilo jasno, zakaj je bil oče preveč zaposlen, da bi se lahko ukvarjal z njim. Ne zaradi tega, da bi oblikoval posebno dekoracijo za kolače v pekarni.

Tako je bilo zato, da bi lahko izpeljal rop!

Kakor hitro je mogel, je Ray ustavil ob telefonski govorilnici in poklical možakarja, Dobbsa po imenu. Dobbs je bil obljubil, da bo odkupil kovance in dal Rayu ter njegovima partnerjema protivrednost v denarju in seveda zase obdržal svoj delež.

Toda Dobbs je bil v težavah. Pred nedeljo ni mogel dvigniti gotovine. To pomeni šest dni. Ray, Karl in Bobi so se morali hitro domisliti, kaj storiti ta čas s kovanci.

Odpeljali so se nazaj v Rayevo stanovanje. Timmy je slišal brnenje kombija, zato je pogledal ven. Hitro je segel po kameri in posnel Raya, Karla in Bobija, ko so lezli iz vozila. Ray je še vedno nosil svojo športno torbo, vendar je bila videti polnejša in težja kot tisto jutro.

Sigurno je napolnjena z nečim, je pomislil Timmy. Slišal je očetove stopinje, ki so odmevale s stopnišča na hodniku. Toda namesto da bi se približale stanovanju, so se stopije oddaljevale po hodniku navzdol. Timmy je stekel k vratom in jih za malenkost odprl ter pokukal ven. Ray je vodil Karla in Bobija skozi vrata, ki so vodila na streho. Kakor hitro so zginili skozi, se je Timmy vtihotapil na hodnik in jim sledil.

Timmy jih je opazoval skozi vrata, ki so vodila na streho. Pazljivo je ostal v senci, da ga ne bi zagledali. Videl je, kako je Ray z izvijačem odstranil nekaj opek z dimnika, kateri se je vzpenjal poleg skladiščnega prostora.

"Kako to, da bomo skrivali v tvojem domu?" je slišal vprašati Bobija s sumnjičavim glasom.

"Ker ga tukaj nihče ne bo našel," je odgovoril Ray. "Nobeden ne prihaja sem gor."

"Nobeden ne prihaja semle gor?" je izzivalno spraševal Bobi.

"Res misliš, da ne bo tebe zmamilo in boš prišel sem na obisk, ko naju ne bo zraven? Jaz zahtevam svoj delež sedaj, Ray! Sedaj bomo šli vsak po svoje."

"Sedaj ne moremo narazen," je rekel Ray. "Vsak od teh kovancev ima drugačno vrednost. Ko dobimo denar, takrat se bomo razšli."

Timmy je odprl vrata nekoliko bolj na stežaj, da bi bolje videl. Vrata so ostro zacvilila.

"Nekdo je tamle" je vzkliknil Bobi. Podal se je naravnost k vratom.

Timmy se je opotekel proč in odskočil pod stopnišče.

Bobi je sunkovito odprl vrata in pogledal ven.

Izkazalo se je, da ni bilo tam nikogar.

"Kaj si našel, Bob?" se hihitajoče vprašal Ray. "Mika Wallaca in njegovo šestdesetminutno ekipo?" (1)

Ko se je Bobi vrnil, je Ray že zadelal dimnik z opeko. Kovanci so bili popolnoma skriti pred pogledom.

"Na varnem kot v trdnjavi Fort Knox," (2) je samozavestno rekel Ray. "Gremo. Na vrsti sem za pivo."

Bobi je dvignil roko. "Dokler tega ne prestavimo," je rekel z iztegnjeno roko proti kovancem, "te bom ves čas budno opazoval."

Ray je bolščal v Bobija. Dosti mu je bilo kolegove sumnjičavosti. "Bolje, da pogledam, kje je otrok," je rekel Ray.

Bobi se je bedasto nasmehnil. "Seveda," je sarkastično pripomnil. "Ljubeči očka. Bova že počakala."

Ray se je vrnil v svoje stanovanje, Bobi in Karl pa sta medtem počakala na hodniku. Televizija je bila prižgana, Timmy pa je na kavču trdno spal. Ray je za trenutek opazoval sina. Takole v spanju je bil Timmy videti kot nedolžno dete.

V prepričanju, da je vse pod nadzorom, se je Ray vrnil k svojima prijateljema.

Takoj ko je slišal, da so se vrata zaprla, je Timmy na široko odprl oči. Saj sploh ni spal. Samo pretvarjal se je, dokler ni bil zrak spet 'čist'.

Sedaj bo lahko začel načrtovati maščevanje.

9. Timmy vzame roparjem plen

Timmy je z okna dnevne sobe opazoval Raya, Bobija in Karla. Trojica se je vkrcala v kombi in odpeljala spred oči. Ko je bil prepričan, da je zrak čist, se je lotil dela. Zapustil je stanovanje in se kot strela zakadil po stopnicah navzgor na streho. Potreboval je nekaj moči in uspelo mu je odmakniti zidake iz dimnika, kamor je videl, da je oče skril športno torbo.

Timmy je stegnil roko in najlonsko torbo izvlekel na dan. Pričakoval je, da bo težja, kot je bila. Zdela se mu je pravzaprav lahka. Ali se je motil o svojem očetu? Upal je, da res. Toda njegove sumnje so se uresničile, ko je torbo odprl. Napolnjena je bila s kovanci. Pravzaprav jih ni bilo toliko, kot je bil pričakoval in spraševal se je, kako je možno, da je taka peščica lahko toliko vredna.

Odnesel je kovance dol v stanovanje in jih razprostrl po kuhinjski mizi. Nato je vzel v roke video kamero ter jih posnel. Preveril je, da je uporabil isti trak, na katerega je snemal očeta, ko se je zgodaj tistega večera vračal z roparskega podviga.

Ko je končal, je kaseto zavil v poštni papir. Samo še naslov je napisal na prednjo stran, nato pa jo je spustil v poštni nabiralnik zunaj. Le še en opravek ga je čakal po vsem tem. Pograbil je očetovo modro torbo, se vsedel z njo na tramvaj, jo odnesel na tajni prostor ter jo tam dobro skril. Nato se je vrnil v stanovanje, se namestil pred televizijo in potrpežljivo čakal na očetovo vrnitev.

Medtem ko je Timmy čakal, sta Ray in Karl srkala pivo v bližnjem baru. Zelo dober občutek sta imela glede zadeve. Živahno sta razpravljala, kaj bosta naredila s svojim deležem plena.

"Hej, kje pa je Bobi?" je vprašal Karl. Bobi se jima je opravičil za kratko odsotnost, vendar ga že kar dolgo ni bilo na spregled.

Rayu so se vzbudili sumi, zato je šel pogledat v moško stranišče.

Zagledal je Bobija, ki je ravno stal na školjki in se poskušal splaziti skozi majhno straniščno okno na prosto.

"Ali nekam odhajaš, Bob?" ga je vprašal Ray. Bobi je osupnil. Počasi je zlezel s školjke.

"Nameraval sem iti po svoj delež kovancev, a je prav?" je odvrnil.

"To je vse, kar hočem. S v o j delež!"

"Kolikokrat ti bom moral še povedati," je spet razlagal Ray. "Ne moremo prej razdeliti kovancev, preden jih Dobbs ne vnovči!"

"Seveda jih lahko razdelimo na tri dele in ko pride Dobbs, prinesemo vsak svoje kovance spet vkup," je predlagal Bobi. "in potem enakomerno razdelimo keš. Naredimo po mojem, drugače boš imel skrbi vsakič, kadar bom vstal in šel iz sobe, Ray."

Po teh besedah je Bobi odvihral nazaj v bar. Ray je ostal za njim in je razmišljal. Njegov perfektni plan se je začel zapletati. Nekaj bo treba storiti, nekaj, kar bi pomirilo Bobijeve sumnje. Ko so popili pivo, je Ray odpeljal Karla in Bobija nazaj na streho svojega stanovanjskega bloka.

"Dobro," je začel Ray. "Vsak od nas poseže v vrečo in potegne ven vsakič po en kovanec, dokler jih ne bo zmanjkalo. In ne maram, da bi se kdo pritoževal, kakšno vrednost je dobil, ker je pač vse odvisno od sreče."

Bobi in Karl sta zavzeto prikimala. Vsi so se strinjali, da je to edini način, kako priti do poštenega deleža. Toda ko se je Ray nagnil, da bi iz dimnika odstranil razmajane opeke, je opazil, da so opeke že premaknjene. Z roko je segel v jašek dimnika.

"Izginilo je," je rekel s paničnim glasom.

"Zginilo?" je zatarnal Bobi. "ZGINILO?"

Ray je začel ihtavo odstranjevati z dimnika še druge opeke. Toda športne torbe s kovanci ni mogel najti.

"Oprostite, fantje," so zaslišali z drugega konca strehe. Ray, Bobi in Karl so obrnili glave. Bil je Timmy. "Bolje bo, da se pogovorimo."

Dvajset minut kasneje so Ray, Bobi in Karl sedeli okrog kuhinjske mize in nestrpno čakali, kdaj bo Timmy pospravil sendvič s kikirikijevim maslom, ki si ga je pravkar postregel.

Timmy je pogoltnil zadnji grižljaj, ga poplaknil z velikim požirkom mleka in zadovoljno zavzdihnil.

Potem jim je razložil svojo ugotovitev, da so oni ukradli kovance ... in da jim to tudi lahko dokaže. "Potem ko sem v skrivališču zasegel kovance, sem ji razprostrl tule po mizi in sem jih posnel s kamero," je povedal Timmy. " Tudi nekaj dobrih posnetkov vas treh sem naredil, ko ste prihajali v poslopje, in prepričan sem, da policaji ne bodo imeli težav identificirati vas."

"Kaj pa nam nameravaš ušpičiti, ti podlasica majhna!" je jezno kričal Bobi. Pognal se je proti Timmyju, toda Ray ga je zadržal.

"Bob," je svaril svojega partnerja, da se ta ne bi spozabil nad Timmyjem. Bobi se je ves besen sesedel.

"Nadaljuj, Tim," je Ray mirno ukazal svojemu sinu.

"Ta video kaseta," je povzel Timmy, "je na poti k mojemu prijatelju, skupaj s spremnim pismom, v katerem je razložena celotna štorija."

Trojica je ostala brez sape. Brezmočno so gledali v Timmyja, ki je spet mirno grizljal sendvič.

"Dobro, Timmy, dobil si nas," je prijazno rekel Ray. Še vedno je upal, da jim je Timmy pripravil le dobro zamišljeno potegavščino. "A je tako, fantje? Kar priznajmo. Ujel nas je."

Karl se je pridružil Rayevi dobrovoljnosti. Bobi pa je napetih ustnic strmel v Timmyja.

"Tako," je nadaljeval Ray. "Kovanci, Tim. K j e so kovanci?"

"Vem, da bi to radi zvedeli," je izzivalno odvrnil Timmy.

Bobi je spet poskočil s stola. "To pa presega vse meje!" je kričal na fanta. Kadar sem jaz jezikal mojemu staremu, mi jih je naložil s pasom - prav tako ti jih bom naložil jaz!"

Ray je skočil pokonci in potlačil Bobija nazaj na sedež. Timmy pa se je skril za očeta.

"Zadrži se, Bob!" je ukazal Ray.

"Pusti me, Ray! To malo mrho moram prisiliti, da spregovori!"

"Rekel sem, da se zadrži,"je ponovil Ray. "Nobeden ne bo z nikomer obrčunaval tukaj!"

"Tako je," je pokukal Timmy izza očetove postave. "Ker če se k a r k o l i zgodi z mano, ne bom mogel vsak večer poklicati svojega prijatelja in mu dati novo g e s l o. In tako bo on tisto kaseto odnesel naravnost k policajem. In vi boste šli v ječo za zelo, zelo dolgo časa!"

"Je že dobro, Tim," je rekel Ray pomirjujoče. Upal je, da bo fanta lahko prepričal. "Ravno vzorni oče res nisem bil. Razumem, da si jezen name. Toda še zmeraj s e m tvoj oče. In tudi vem, da ti nikoli ne bi izdal svojega mesa in krvi."

"A res misliš," je rekel Timmy. Zvenelo je smrtno resno.

Ray, Karl in Bobi so se zafrustrirano spogledali. S Timmyem bo treba skleniti posel.

"Kovance iščem," je naznanil Bobi. Začel je stikati po kuhinjskih omaricah, metal je ven lonce in ponve ter praznil škatle hrane kar na tla. Karl pa je pregledal omare v predsobi ter po celem stanovanju preiskal koše za smeti. Ray pa je prebrskal klet in pralnico. Nato so vsi trije šli ven pregledat še kontejner, ki je stal za hišo.

Ves ta čas je Timmy sedel v dnevni sobi in gledal risanke. Minila je že cela ura. Ray, Karl in Bobi so obrnili stanovanje na glavo. Toda kovancev nikjer.

"Okej, Tim," se je vdal Ray. "Ti se pač po svojo zabavaš. Ampak vsaj vedeti hočem, kaj zahtevaš od nas v povračilo!"

"Svoj delež hoče, to je to," je s stisnjenimi zobmi rekel Bobi Rayu.

"Toda od mojega dela ne dobi ničesar. Tvoj otrok je, ti deli z njim."

"Saj nočem nobenega denarja," je rekel Timmy. "Jaz mislim, da se krasti ne sme."

"Ti misliš, da se ne sme krasti?" je spraševal Bobi. "Zakaj pa si nam potem vzel kovance?"

"Nimaš prav, Tim," je rekel Ray. "Ali sploh veš, komu ti kovanci pripadajo?"

"No, trenutno meni," je odvrnil Timmy.

"Od nikogar niso," je razlagal Ray. "Svoj čas so pripadali neki stari gospe, vendar je umrla in država jih je zaplenila. U k r a d l i so jih, Tim. In sedaj so jih nameravali prodati. Ali veš, kam ta denar gre? Za limuzine debelih politikov, da veš. Kaj pa bom jaz naredil z denarjem? Kupil bom pekarno, kjer delam, Tim. Razširil jo bom, najel bom več ljudi. In ti ljudje bodo plačevali davke. Končno bo dobila država ta denar nazaj. Tvoj oče se ukvarja s spoštovanim poslom; s kriminalom je opravil. Pošten je."

Timmy je strmel v očeta in premleval, kar je pravkar slišal. "Torej ti praviš, da hočeš postati pošten in da to dosežeš, moraš krasti."

Ray je malce v zadregi prikimal.

"Enajst let sem šele star," je rekel Timmy. "In to se zdi neumno celo meni."

"Predlagam, da ga za gležnje obesimo na streho," je zarenčal Bobi.

"Dajmo, glasujmo."

Tokrat se Ray Bobiju ni zoperstavljal. Tudi sam je zgubljal potrpljenje.

"Povej že, kaj bi rad," je vprašal Timmyja.

"Odkar sem tu, me ignoriraš," mu je odvrnil sin.

"Načtroval sem rop, sin," je odgovoril Ray. Nato je izbruhnil. "Kaj pa pričakuješ od mene, da bi bil storil. Te peljal kampirat?"

Timmy je urno potegnil iz žepa papirček in ga razgrnil. "Ali veš, kaj hočem?" je rekel in pomolil papir Rayu. "Tole hočem."

Ray se je zastrmel v papir. Na njem je bil seznam raznih aktivnosti, napisan s Timmyjevo roko.

"Kaj pa je to?" je spraševal Ray. "Akvarij? Tekma ekipe Giants? Muzej? Ti hočeš obiskati vse to?"

"Hočem, da me t i pelješ tja," je pojasnil Timmy. "Hočem, da vsaj zaigraš, kako všeč ti je, da sem ta teden pri tebi. In če boš res dober, očka, vam bom povedal, kje tičijo kovanci."

Timmy je splezal s kavča in se pretegnil. "No, jaz grem spat," je zazehal. "Spal bom kar v tvoji postelji. Ti pa bodi na kavču."

Timmy je odkorakal v očetovo spalnico in za sabo zaprl vrata.

Ray, Karl in Bobi so se nemočno spogledali. Počutili so se precej neumno. Tedne so porabili, da so splanirali največji rop v svoji karieri. Posel so izvedli brez napak. In skoraj so že imeli v rokah bogastvo, ki so ga sanjali le v svojih najbolj divjih sanjah.

In sedaj jih izsiljuje ta zeleni enajstletnik.

10. Policaji

Devetindvajsetletna detektivka Tereza Walsh se je z neoznačenim policijskim avtom podala proti kraju zločina. Na ulici pred njo je skupina njenih poklicnih kolegov že pregledovala truplo žrtve. Poleg nje v avtu je sedel njen sodelavec Aleks Ceranski. Prestrašen se je oprijel prednje plošče, ko je Tereza sunkovito ustavila.

"Da, ste!" je Ceranski nadaljeval s prepirom, ki sta ga začela pri prejšnjem križišču.

"Ne, nisem!" je vztrajala Tereza.

"Walsheva," je rekel Ceranski. "Le toliko je še manjkalo, pa bi se zaleteli v tramvaj. Za božjo voljo, saj ste že tako pogojno na prostosti, ker ste svojega prejšnjega sodelavca ustrelili v nogo. In meni poskušate pripraviti srčno kap?"

"Kolikokrat pa mislite še načeti to reč?" je odvrnila Tereza. "Saj sem vam že povedala: pištola se je sama sprožila. Nesreča je bila. In če želite odslej naprej vi šofirati, izvolite, tu so ključi. Bodite moj gost."

Tereza je zagnala ključe v sodelavca in sunkovito stopila iz avta. Ceranski je gledal za njo, ko je stopala proti kraju kriminala. Na sebi je imela tako kot ponavadi sivo starinsko dvodelno obleko, lase pa je nosila počesane nazaj, zvite v figo. Čeprav mu je bila všeč njena zagretost, pa se mu je zdelo, da vse preveč poskuša biti policajka, za človeškost pa si ne prizadeva dovolj. Potem se je nasmehnil. Spominjala ga je na njega samega, ko je pred mnogimi leti šele začenjal s tem poslom.

Tereza je hitela mimo vrvečih policajev in se približala neuniformiranemu gospodu z banano v roki. To je bil njen šef, poročnik Romayko. Presenečen je bil, ko jo je zagledal.

"Oh, poročnik," je rekla Tereza. "Kaže, da imamo sled v zvezi z ropom kovancev."

"Ali je to res, Walsheva?" se je začudil, medtem ko je lupil banano. "Povejte mi, ali ste slučajno opazili kakšen znak, ki bi dokazoval, da je to res kraj zločina?"

Tereza je oprezovala okrog sebe. "No, da, sem," je rekla.

"In MacReadyjeva, kaj je najpomembnejša stvar, ki jo je treba ugotoviti na kraju zločina?"

"Dokaze," je odvrnila poročnica MacReadyjeva, detektivka, ki je bila nekaj let starejša od Tereze.

"Točno, dokaze," je ponovil poročnik Romayko. "In, ali veste, Walsheva, kaj ste pravkar storili?" je z banano je zamahnil proti tlem. "Pravkar ste zapeljali čez dokaz."

Tereza se je ozrla v tla in se spačila. Za prednjo gumo avtomobila je v belem, s kredo začrtanem krogu ležal prazen, pomečkan naboj. Romayko ga je pobral in ga previdno držal za robove.

"In kako naj zdaj s temle nabojem poiščemo morilsko orožje?" je Romayko spraševal Terezo.

Tereza je povesila ramena. "O, joj," je mrmrala. "Zelo, zelo mi je žal, gospod."

Ceranski je zlezel iz avta in se jim pridružil. V zadregi je begal s pogledom .

"Na srečo smo našli še nekaj drugih praznih nabojev," je rekel Romayko. "Toda ko ste že pogojno na prostosti, bi morali biti malo bolj pazljivi, Walsheva. Ceranski, odslej naprej boste vi vozili."

"To je že dogovorjeno," je odvrnil Ceranski in pomahal z avtomobilskimi ključi.

"Dobro," je rekel Romayko. "Vi, Walsheva - " ji je molil bananin olupek pod nos. "Vi pa poskrbite za tole."

Romayko in MacReadyjeva sta se urno vrnila k poslu pregledovat sceno zločina. Tereza je bila videti potrta. Zdelo se ji je, da je vse, kar je kdajkoli naredila, bilo narobe in zanič.

"Hej," je zaklical Ceranski. "Vsaj čez truplo niste zapeljali."

Terezo šala Ceranskega še malo ni razvedrila. Ošinila ga je s strogim pogledom ter se vrnila k avtu.

Tistega popoldneva sta se Tereza in Ceranski zglasila v Romaykovi pisarni. Tereza je bila povedala, da ima v rokah nekaj novih dokazov v zvezi z ropom kovancev, ki jih je Romayko želel videti. Potisnila kaseto v Romaykov rekorder in na ekranu so zagledali policijskega detektiva, ki je postavljal vprašanja shujšanemu moškemu v trenčkoju. Mož je bil videti slab, kot da bi bil že več dni brez hrane. Kadil je cigareto in težko sopihal, kadar je govoril.

"Torej, bili ste na hodniku, ko ste slišali, kako sta se dva moška na stranišču prerekala o delitvi kovancev," je policaj na posnetku spraševal slabotnega moškega.

"Ja," je odgovoril z raskavim glasom vprašani. Nato je suho zakašljal.

"In ali ste prepričani, da jima je bilo ime Ray in Bob?" je nadaljeval policaj.

"Ja," je zasopihal možak. "Bob in Ray. Veste, taka sta kot tisti fantje, ki so svoj čas nastopali na radiu. Karkoli se jim je že primerilo, vedno so bili smešni."

"In vi ste mnenja, da kovance skriva nekdo z imenom Dobbs?" je spet vprašal policaj.

"Ja," je bil odgovor. "Kaj pa je sedaj z mojim denarjem? Obljubili ste, da dobim petdeset čukov za - "

Romayko je ugasnil televizor. Oba s Ceranskim sta oprezujoče pogledovala Terezo.

"TO je naš obveščevalec?" je Ceranski vprašal svojega sodelavca. "Nekdo iz kluba pijancev."

"Je to res, Walsheva?" je dodal Romayko. "Je to vaše 'sled'?" Romayko je imel na mizi več stekleničk z vitaminskimi in protistresnimi tabletami. Začel je jemati po eno tableto iz vsake stekleničke in jih goltati.

"Pa vendarle imam nekaj," je rekla Tereza. "Vsaj jaz sem tega mnenja."

Romayko je pojedel še eno tableto. "Ali lahko slišimo, preden mi žile popolnoma otrde?" Postajal je zelo nepotrpežljiv.

"Da,gospod," je odgovoril mlajši kolega detektiv. "Z ozirom na to, kar je povedal tisti pijanček, sem pregledal imena vseh prestopnikov, ki so v preteklosti delali skupaj. Našel sem ti dve imeni: Bobi Drace in Ray Gleason."

Tereza je podala mapi Ceranskemu in Romayku. V njih so bili Bobijevi in Rayevi zaporniški dokumenti vključno z njunimi fotografijami in seznamom kazenskih prestopkov.

"Veliki rop, poštna poneverba," je Romayko prebiral Rayev seznam.

"Nekaj malenkostnih zadev," je z negotovostjo v glasu sklepal Ceranski. "Dajte no, en zelenec sliši par imen pa -"

"Tudi jaz sem poizvedovala preko NCIC*," je dodala Tereza. "Štiri večje tatvine kovancev so se zgodile zadnji dve leti. In vsakokrat so bile na udaru stavbe za dražbe ali pa uradi za ocenjevanje vrednosti starih kovancev."

Ceranski je dvignil obrvi. "Trdite, da se za temi podvigi skrivajo takile klovni?"

"Ne, toda kaj, če se skriva 'Dobbs'? On mora biti strokovnjak za vnovčenje robe, je tako? Mogoče on vse zorganizira, poišče lokalne talente, da izvedejo posel. Če sta to prava človeka, potem čakata na Dobbsa, gospod. Mogoče je to naša prelomnica za razrešitev vseh teh primerov."

Ceranski in Romayko sta izmenjala poglede. Še vedno nista bila prepričana.

"Le to pravim," se je Tereza trudila dalje, "če ujamemo Gleasona in Dracea sedaj, bomo oplašili Dobbsa. TODA če ju podvržemo štiriindvajseturnemu opazovanju in počakamo, da se pojavi Dobbs, lahko VSE ujamemo."

"Okej," je sklenil Romayko. "Dam vam nekaj dni na razpolago. Toda, da se ne prikažete brez novic."

Tereza se je samo nasmehnila. Ceranski pa bi bil najraje zastokal.

"Videti je, kot da boste vsak čas eksplodirali, Ceranski," je opazil Romayko. "Imate kaj dodati?"

Ceranski je stresel z glavo. "Ne, nič, gospod," je odgovoril.

"Ta mladi sodelavec ima vse dognano. Jaz sem le šofer." Ošvrknil je še Terezo z zmedenim pogledom in odkorakal iz pisarne.

"Walsheva," je rekel Romayko, ko Ceranskega ni bilo več. "Dejstvo, da sva si bila z vašim očetom dobra prijatelja, ne pomeni, da bo za vas kaj popuščanja. Kmalu bo treba podati poročilo o vaši preizkusni dobi, zato vam ta naloga ne sme spodleteti."

Tereza je pomislila na svojega očeta. Bil je zelo dober policaj za svoj čas. Najtežje zanjo je bilo dosegati očetov imidž v očeh starejših policajev, ki so njenega očeta poznali. In še težje ji je bilo zaradi dejstva, da je bila ženska.

"Ne bom," je Tereza svečano obljubila.

11. Timmyjeve sanjske počitnice se začenjajo

Naslednjega jutra sta Tereza in Ceranski parkirala pred Rayevim stanovanjskim blokom. Po eni uri čakanja sta zagledala svetlolasega fanta.

"Hitro, hitro!" je kričal Timmy, ko je skakal po stopnicah navzdol. "Dan zgubljava!"

Timmyev nahrbtnik je močno poskakoval, ko je drvel proti Rayevemu avtomobilu.

Le nekaj sekund kasneje so prišli ven še Ray, Bobi in Karl.

"Kdo je ta otrok?" je spraševal Ceranski.

Tereza je bila videti zmedena. "Ne vem," je priznala. Nato je vzela fotoaparat in začela slikati Raya, Bobija in Karla.

"Vama pa ni treba iti zraven, vesta," je rekel Ray svojima partnerjema. Niso se zavedali, da jih opazujejo.

"Kako, da ne?" je odvrnil Bobi sumnjičavo. "Poslušaj, 'očka'. Fant ti bo razkril, kje se kovanci nahajajo, zato hočem biti zraven, da bom slišal."

"Jaz tudi, Ray," je pristavil Karl, čeprav se je po svoje veselil prav dneva v akvariju.

Trije možje so sledili Timmyju v avto.

Ray je odprl vrata. Notranjščina je bila nasmetena s papirčki in starim časopisjem. Zamazano je bilo.

"Ali imaš čistilko na dopustu, oče?" je Timmy zbodel očeta, ko je ta za silo odstranjeval smeti s sedežev.

Hitro so bili vsi v avtu. Timmy se je obrnil k Bobiju in Karlu, ki sta sedela zadaj.

"Dobro," jima je govoril. "Toda tu so pravila. Če gresta z nama, morata sodelovati v vseh aktivnostih. Se strinjata?"

"Seveda, dete," je porogljivo odgovoril Bobi.

"Varnostni pasovi," je ukazal Timmy. Pritrdil je svoj pas, ostali trije pa se niso premaknili. "Tako je po pravilih, a ne?" je vztrajal.

Trojica si je začela počasi pripenjati varnostne pasove.

"Z dobičkom, vrednim poldrugi milijon, se ukvarjamo, pa se moramo bati zakona o varnostnih pasovih," je mrmral Bobi.

"In ali lahko tistole ugasnete, prosim?" je Timmy vprašal Bobija. Bobi je namreč kadil cigareto. "Dim me moti."

"Prav vseeno mi je, če te moj dim zastrupi," je Bobi hitro zabrusil nazaj.

"Bob," se je vmešal Ray. "Ugasni jo."

Tako je Bobi, čeprav jezno mrmrajoč, le zmečkal ogorek na pepelniku. Timmy se je nasmehnil. "Sedaj pa lahko krenemo," je rekel.

Ray je peljal proti akvariju. Tereza in Ceranski sta sledila tesno za njimi.

"Akvarij?" se je spraševala Tereza. "Kaj pa počnejo tukaj?"

"Lahko, da ga bodo oropali," se je zasmejal Ceranski. "Vsak trenutek lahko pričakujeva, da bodo pritekli ven, vsak z enim delfinom pod pazduho."

"Ali pa se bodo srečali s kontaktno osebo," je namignila Tereza resno. "Jaz grem pogledat noter."

Tereza si je nadela šal in sončna očala.

"Kaj pa počneš?" je vprašal Ceranski. Tereza ga je hladno pogledala.

"Oh," je ugotovil. "Preobleka. Zelo učinkovito. Ne bodo te opazili. Sploh neee."

Tereza je preslišala porogljivo pripombo svojega sodelavca, izstopila iz avta in sledila Rayu, Karlu, Bobiju in Timmyju v akvarij..

"Hej! Ribe!" je Karl glasno opazoval.

"Saj smo v akvariju, ti prismoda," se je bedasto zarežal Bobi. "Kaj pa si pričakoval? Žirafe?"

"Poglejte! Morske pse krmijo!"

Timmy se stekel k ogromnemu tanku z vodo. Skupina morskih psov se je vzpenjala in hlastala za hrano, ki jim jo je metal oskrbnik.

"Želim, da bi bil Timmy njihova glavna jed," je godrnjal Bobi, ko je opazoval Timmyja, kako se zabava.

Timmy je stopil k drugemu akvariju, vzel kamero iz nahrbtnika in začel snemati. V njem je bila dolga, ozka riba z ostrim, špičastim gobcem. Opazil je, da poleg njega stoji Ray.

"Če bi bil riba," Je Timmy vprašal očeta, "kakšna riba bi bil rad?"

"Oh, ne vem,"je odgovoril Ray. "Mogoče delfin?"

"Delfin ni riba, sesalec je."

"Dobro, dobro," je rekel Ray. Počutil se je neumnega. Potem je pokazal na volčjo jeguljo. "Kaj pa je s to volčjo jeguljo? Stavim, da se nihče ne igra z njo."

"V resnici ne spada k jeguljam, oče," je razlagal Timmy. "V šoli se ravno učimo o življenju v oceanu."

"To mi je pa všeč," je rekel Ray. "Toda na oznaki piše volčja jegulja. Kaže, da ljudje, ki pišejo te oznake, ne vedo, o čem govorijo.

"Oče, ali je morski konjiček res konjiček?"

"No, ni. Ampak - "

"Ali je prerijski pes res pes? Kaj pa Lakerji iz Los Angelesa? Saj ni nobenih jezer v Los Angelesu. Zakaj naj bi imenovali svoje košarkarsko moštvo Lakerji?"

Rayu je zaprlo sapo. Jasno je bilo, da ne zna odgovoriti.

"Pustimo to reč," je rekel Timmy in se premaknil k naslednjemu akvariju. Na oznaki na šipi je pisalo, da se bitje, ki je notri, imenuje riba sipa.

"Vendar to ni nobena riba, oče," je razlagal Timmy, ko je Ray bral napis.

"Seveda je. Saj je tule tako napisano."

Ravno tedaj se je akvariju s sipo približala skupina šolarjev Timmyjeve starosti. Spremljala jih je vodička, ki je slišala pogovor med Timmyjem in Rayem.

"Prav ima, otroci," je rekla vodička. Potem je z roko pokazala proti Timmyju in Rayu ter prosila: "Nadaljujte, prosim."

Ray se je nasmehnil. Vedel je, da je imel v zvezi s sipo prav. Mogoče pa konec koncev le ni tako neumen. "No, hvala lepa," je rekel vodički. "Tako kot sem trdil - "

"Nisem mislila vas," ga je vodička prekinila. "Ampak njega." Pokazala je na Timmyja.

Rayu so se rame kar povesile od zadrege.

"Saj ni nič takega," je rekel Timmy. "Očetu sem samo hotel razložiti, da je sipa sorodnik hobotnic. Med glavonožce spada, ne pa k ribam."

"Zelo dobro," je bila vodička očarana nad Timmyijem. Obrnila se je k Rayu. "Zelo ponosni morate biti nanj."

Rayeve ustnice so se obrnile navzgor v polovičen nasmeh. "Ponosni ni prava beseda," je rdeč v obraz odvrnil. Potem je, kot da bi hotel otroke prepričati, da ni popolnoma brez pojma, z roko pokazal na prejšnji akvarij in začel razlagati: "Mimogrede, tistale volčja jegulja? V resnici pa sploh ni jegulja."

Toda vodička je že bila odpeljala skupino dalje.

Ray se je obrnil k Timmyju. Sinov obraz se je razpotegnil v nekoliko neumen nasmeh.

"Že dobro, že dobro," je pričel. "Torej, kako si postal tako pameten?"

"Pojma nimam," je odgovoril Timmy. "Jasno pa je, da tega nisem podedoval."

Timmy je odkorakal stran. Ray pa je ves namrščen obstal na mestu.

Kazalo je, da se stvari ne odvijajo po njegovih željah. On naj bi 'igral očeta', da bi si pridobil Timmyjevo naklonjenost, ker le tako mu bo fant povedal, kje so skriti kovanci.

Toda Timmy je bil pametnejši, kot je bil pričakoval, in ni vedel, kako naj se ob tem dejstvu počuti. Naj bo jezen - ali ponosen?

"Kako kaj napreduješ z njim, Ray?" je vprašal Karl, ki se mu je približal izza hrbta.

"Krasno!" je vzkliknil Ray z narejeno samozavestjo. "Do konca današnjega dne mi bo že v pesteh!"

Rayeva druščina je sledila Timmyju iz akvarija.

"To je bilo res zabavno," se je veselil Timmy. "Sedaj pa bi vsi šli v Alkatraz."

Trojica mož je osuplo obstala. Alkatraz je bila slavna ječa. Vsi trije so prej že bili v ječi vsaj enkrat - kot kaznjenci.

"Mogoče pa to res ni dobra ideja," se je strinjal Timmy. Ray, Bobi in Karl so se oddahnili in capljali za Timmyjem na parkirišče.

Tereza jim je bila za petami, vse dokler niso izginili v akvariju.

Kljub vsem poskusom se ni mogla domisliti, kaj naj bi ti trije sleparji počeli na sledi za nedoraslim fantom.

Tako se je odločila, da se bo še pred koncem dneva po radijski zvezi na polcijski postaji pozanimala, kdo pravzaprav ta fant je.

12. V očetovski vlogi

Tereza in Ceranski sta bila osumljencem za petami tudi, ko so se ti podali od akvarija proti drsališču na prostem. Opazovala sta, kako je Timmy s kamero drsel preko ledene ploskve ter na trak beležil očeta in ostala dva, ki so mu neokretno poskušali slediti.

Ceranski jih je gledal iz okrepčevalnice. Po nekaj minutah je vstopila Tereza in se mu pridružila.

"Kdo je ta otrok?"

"Gleasonov sin je," je povedala Tereza. Iz policijske postaje je bila pravkar zvedela, da ima Gleason sina, ki ustreza opisu tega fanta.

"Ne bi mogel biti sin ostalih dveh," je dodala. "Zelo čeden otrok je."

Ceranski je ujel Terezin pogled, ko je opazovala Raya, ki se je že drugič pobiral z ledenih tal. Ceranskemu se je zdelo, da Terezi Rayeva zunajost gotovo ugaja. Na tak način policist ne gleda osumljenca. Ceranskemu je bilo prav neprijetno zaradi tega.

Naslednji postanek je bil Candlestick park (3). Tereza in Ceranski sta sledila osumljencem na basebalsko igrišče. Usedla sta se nekaj vrst za njimi na sedeže v tribuni. Tereza jih je opazovala skozi daljnogled.

Bil je ravno Dan loparjev, dan, ko loparje za basebal delijo kar zastonj. Takoj za Timmyijevo druščino je sedelo moštvo mladih basebalerjev. Videti so bili približno Timmyjeve starosti. Vsak od njih je držal v rokah lopar. Tudi Timmy. Kadar je domače moštvo dobro igralo, so otroci poskočili gor in začeli glasno spodbujati.

Eden od njih je kar naprej suval Bobija v glavo.

"Previdno s tem loparjem, otrok!" je zagodrnjal Bobi. "Že vdrugič si me udaril!"

Ko je njihov trener to slišal, jim je naročil, naj mu podajo loparje. Naslonil jih je ob stran svojega sedeža.

"Ravno na Dan loparjev smo morali priti," se je pritoževal Bobi. "Deset tisoč otrok s smrtonosnim orožjem. Le kaj bo naslednje? Dan mesarskih nožev? Uzi (4) dan?"

Timmy se je namrščil. Bobi se je močno prizadeval, da bi se zabaval. Ali res morata onadva povsod z nama?" je zašepetal očetu na uho.

"Ne," je odgovoril Ray. "Samo povej mi, kam si stvar skril, pa bosta šla proč. Samo jaz in ti bova."

"Če ti povem, kje je, bi me potem nikamor več ne peljal."

"Seveda bi te," je vztrajal Ray. "Samo zaupati mi moraš. 'Šanso' mi daj."

Timmy je za trenutek premišljeval. "Vzrok, zakaj se naju tako držita," je preudarjal, "je ta, ker sta prepričana, da bom jaz izdal skrivnost tebi, ti pa njima ne boš povedal. Če ti onadva ne zaupata, zakaj bi ti potem jaz?"

Ray je s prsti udarjal po sedežu. "Na živce mi počasi začenjaš iti," je rekel.

Ravno tedaj se je Karl vrnil iz okrepčevalnice s škatlo dobrot. Bobi jo je zagrabil in začel stikati po njej.

"Kje je moj sladoled?"

"Pod vročimi hrenovkami," je odvril Karl.

Bobi je segel globoko v škatlo in izvlekel nekaj zavitega v mrzel, vendar že razmočen papir. "Krasno," je zavzdihnil. "Raztopilo se je. Kakšen bedak je moral to biti, da je zapakiral sladoled pod vroče hrenovke! Po novega grem."

Bobi se je dvignil in se godrnjaje prerinil mimo sedežev. Ravno ko je prišel do konca vrste, se je celotno občinstvo močno vznemirilo, ker je igralec kluba Giants* odbil žogo ven iz igrišča. Bobi se je radovedno obračal proti igrišču in ni zaznal, da se je zadel v Timmyjev lopar, ki je štrlel preko prehoda. Zdrsnil je nazaj med skladovnico loparjev v naslednji vrsti, ki jih je trener otroškega moštva zložil skupaj.

BUM! Kup loparjev se je razsul po stopnicah za Bobijem. Bobi se je obrnil. Ko so se mu začeli valiti pod nogami, je končno pristal na njih. Začel je kriliti z rokami, da bi obdržal ravnotežje. Toda že naslednji trenutek se je z nogami zvrnil preko glave in se skotalil po cementnih stopnicah navzdol. Močno je zabobnelo, ko je pristal na dnu.

Bobi je v bolečinah dvignil glavo: "Dan basebalskih loparjev," je še enkrat zagodrnjal.

"Ga imaš v pesti, Ray?" je ga je obtožujoče vprašal Bobi. Zapomnil si je, kaj mu je Ray v akvariju zagotavljal. "Ga imaš v pesti?"

Po tekmi so se vrnili v Rayevo stanovanje. Bobi je ležal na kavču z ledenim obkladkom na glavi. Ray in Karl sta mu sedela nasproti.

"Bolje zanj, da se podviza," je opozarjal Bobi. "Sicer boš naslednjič videl njegov obraz le še na kartonu z mlekom*."

Iz dnevne sobe so možje slišali, kako se Timmy v kuhinji po telefonu pogovarja s prijateljem.

"Današnje geslo je 'bogus'," so slišali govoriti Timmyija. "Si dobil tistega Jasona? Ja, jaz se imam odlično. Zapomni si, vsak večer te bom poklical in ti povedal novo geslo. Če ne bom, pa moraš tisti video takoj odnesti policajem. Adio, Jason."

Timmy je obesil slušalko in pomolil glavo v dnevno sobo.

"Bolje, da greste spat, fantje," je predlagal možem. "Jutri nas čaka spet en veeeeeelik dan."

Naslednji dan je Timmy usmerjal očeta proti zabaviščnemu parku. Tam je Timmy prisilil Raya, Bobija in Karla, da so ga peljali na vsako možno atrakcijsko vožnjo.

Najprej so šli na vlak smrti. Potem so se zaletavali z avtomobilčki. Sledile so vožnje na vlakcih, imenovane Udarec biča, Udarni val, Panični napad, Smrtna past in nazadnje še Eksterminator.

Ko so bile vožnje mimo, so bili možje močno vrtoglavi in bledolični.

Toda Timmyiju je bila všeč vsaka minuta. Prvič v življenju se je zabaval z očetom, vsaj kolikor se je sploh lahko spominjal.

Drugega jutra so šli lovit ribe. Timmy in Ray sta posedala vzdolž jezerske obale in namakala trnek. Toda naj se je še tako trudil, je Timmyju uspelo vreči trnek le nekaj čevljev stran od obale.

"Te ni nihče prej učil, kako je treba metati?" ga je vprašal oče.

"Ne," je odvrnil Timmy. "Moj oče je bil ponavadi v ječi."

Ray se je odločil, da bo zbadljivko preslišal. Stopil je za Timmyija in je s svojo roko oklenil sinovo pest, s katero je Timmy oklepal držaj ribiške palice.

"Takole," je pokazal. "Najprej nekoliko vstran na desno - " Ray je zagrabil Timmyjevo zapestje in sunil naprej, tako da je trnek pristal globoko v vodi.

"Te je tvoj oče naučl to?" je vzhičen vprašal Timmy.

"Ne, Tim," je odvrnil Ray. "Ni me on naučil." Spomnil se je svojega očeta in tega, kako malo časa sta pravzaprav preživela skupaj, ko je bil še otrok.

"Zdi se mi, da je tudi tvoja družina slabo funkcionirala," je pripomnil Timmy. "Tako je z nama, s tabo in mano. Midva slabo funkcionirava."

Rayev obraz se je spačil. "Preveč gledaš talk show oddaje," ga je zbodel Ray, čeprav se mu je zdelo, da ima Timmy prav.

Nekaj čevljev nižje na bregu je tudi Karl namakal trnek v reko. Bobi pa se je za njim živčno prestopal sem ter tja.

"Samo en način je, kako to urediti," si je Bobi govoril v brk. "Le en način. Tega otroka moram dobiti na samem. Potem ga bom že pripravil do tega, da bo spregovoril."

Ravno tedaj je spet Karl zavihtel trnek. Toda, ko ga je hotel potegniti nazaj, ni in ni šlo. Naenkrat je Bobi zakričal. Karl se je ozrl. Njegov trnek se je zatakil v Bobijevo ušesno blazinico.

"Midva slabo funkcionirava," je pripomnil Timmy, ko je videl Bobijevo nesrečo. "Toda onadva sta pa neumna."

Po kosilu je Ray ubogal Timmyja in ga peljal v park, kjer so imeli zagrajen prostor za treniranje basebala. Z loparjem, ki ga je dobil v Candlestick parku, je Timmy, stoječ pred mrežo, začel zamahovati proti žogicam. Ni bil preveč uspešen pri tem. Pravzaprav je vse mete zgrešil.

"Udarjaš od spodaj navzgor," mu je Ray dajal trenerske pripombe od strani. "Nato vodoraven zamah. Pazi, da žoga udari točno v lopar."

Za naslednji udarec se je Timmy skoncentriral. Z očmi je zasledoval žogico in jo zadel. Nasmehnil se je. Ko se je ozrl navzgor, je videl, da se tudi Ray smehlja. Celo Karlu, ki je za mrežo jedel vročo hrenovko, je šlo na smeh.

Edini, ki ni bil dobre volje, je bil Bobi. Stal je ob strani. Glava ga je še bolela od dogodivščine ob dnevu loparjev, pod obližem na uhlju ga je skelelo. Nepotrpežljivo si je prižgal še eno cigareto in odkorakal proti Bobu.

"Ali veš, kaj jaz mislim?" je Bobi vprašal Raya. "Zdi se mi, da ti očetovska vloga postaja všeč. To si mislim!"

Ray je potegnil Bobija vstran toliko, da ju Timmy ne bi mogel slišati.

"Poslušaj, le to počnem, kar otrok zahteva. Samo vlogo igram, Bob. Zakaj se ne bi pomiril, šel domov in spil nekaj toplega mleka. Grozen si videti."

"To bi ti rad, kajne?" je Bobi odgovoril. Sumnjičavo je pomižiknil z očmi. "Hočeš se me znebiti, tako da bi vidva s Karlom imela kovance zase."

Ray je potegnil cigareto iz Bobijevih ust. "Cigarete s filtrom kadiš, Bob," je komentiral. "Pomanjkanje nikotina povzroča slabenje možganov. Bolje, da se vrneš na trdo robo."

Ray je odlomil filterski del stran ter potisnil ostali del cigarete Bobiju nazaj v usta. Bobi ga je samo srepo pogledal in šel proč.

Ray se je vrnil k Timmyju ter nadaljeval z učenjem pravega zamaha. Naprej je moral igrati vlogo, vse dokler mu Timmy ne bo povedal, kje je skrit denar. Smešno pri tem je bilo, da je odtlej, ko je Bobi prekinil njun trening, Ray že pozabil na denar.

Celo na to je pozabil, da igra vlogo očeta.

13. Timmyjeva igra

Naslednje na Timmyjevem seznamu je bil mini golf. Na prostoru za golf je bilo polno družin. Vse okrog sebe je Timmy lahko opazoval očete in mame, sinove in hčere, ki so udarjali po žogicah. Zazdelo se mu je, da je to res idealen prostor za druženje z očetom - čeprav zraven svetita še dva očetova puščobna prijatelja.

"Kaj če bi mi tole reč malo popestrili?" je Timmy vprašal svoje tri spremljevalce, ko so se približali prvim kupčkom zemlje za postavitev žogice.

"Kar tolci po žogi, ti podgana mala," je rekel Bobi. "Naveličan sem tvojih norih igric."

"Samo to sem hotel reči, če me kdo premaga, bom povedal, kje se nahajajo kovanci. Toda če niste za to igro - "

Ray, Bobi in Karl so se presenečeno spogledali.

"Počakaj, počakaj," je rekel Ray. "Praviš, če te kdo od nas premaga, poveš, kje - "

"Prav to sem predlagal," ga je prekinil Timmy. "In če jaz zmagam - "

"Kaj?" je zastokal Ray. "Kaj? Ali te moramo potem še nocoj peljati v Pariz?"

"Ne," se je smehljal Timmy. "V Baskin-Robins (5) na sladoled."

Trojica se je spogledala. Skoraj preveč enostavno je zvenelo. "Velja!" so vsi trije naenkrat vzkliknili.

Od tega trenutka dalje so možje igro vzeli zelo resno. Glasno so vzklikali in se ploskali z rokami, kadar jim je kaj posrečilo zadeti. In vzdihovali so ter preklinjali, kadar so zgrešili.

Timmyju je uspel zadetek na zadetek. Morda res ne meče trnka najbolje na svetu, toda zagotovo pa je najboljši v golfu.

Ray je opazoval, kako je sin spravljal žogico v luknjo skozi mlinski kamen, skozi vratca v grad, skozi luknjo pod nadvozom. Bil je fasciniran. Celo ponos ga je navdajal.

Na četrti luknji je bila postavljeno rdeče šolsko poslopje. Bobi je poslal žogico po strmini, vendar se je zvalila nazaj. Karlu je pomigal, naj stopi nazaj. Poravnal si je kravato in odkorakal proti štartni točki. Z mogočnim zamahom je udaril. Z vso hitrostjo se je žogica dvignila in naslednji trenutek zmečkala okno miniaturne šole.

Čez približno eno uro izgledi za Raya, Bobija in Karla niso bili preveč rožnati. Ray je zgrešil klovnova usta na sedmi postaji, Bobi pa je šele po treh poskusih spravil žogi skozi luknjo mlinskega kamna. Pripravljal se je na zadetek skozi piratsko ladjo.

"Poskušajte meriti žogico tjale," je Timmy svetoval Karlu. "Skozi center piratske ladje. Ali vesta, kako so pirati kasneje našli nakradene stvari, ko so jih zagrebli? Imeli so pač načrt, kako priti do zaklada."

"Uh, a res," je izustil Karl. V resnici sploh ni poslušal. Natančno je meril za naslednji udarec. Potem je počasi zamahnil s palico nazaj in nalahno udaril. Žogica se je odvalila natančno skozi center ladijskega modelčka.

"Uspelo mi je!" je veselo vzkliknil Karl.

Bob je stopil k Timmyju. "Sedaj je pa fant na vrsti," je rekel hinavsko. "Ne bodi živčen, sine."

Timmy je položil žogico na leseni podstavek. Ko je zamahnil s palico, se je Bobi sklonil in si glasno odkrhal grlo tik ob Timmyjevem ušesu.

Timmy je močno zamahnil. Žoga se je odbila od piratske ladje in pristala v ribniku.

Bobiju so se usta razlezla v nasmeh. "Da vidimo," je rekel. "To se šteje za dva udarca. Vse skupaj imaš sedaj že t r i, fantič."

Timmy se je z razočaranim pogledom obrnil k Bobiju. Očitno je bilo, da hoče Bobi g o l j u f a ti . Ray je od nerodnosti raje gledal proč.

Premaknili so se k naslednji in obenem poslednji luknji.

Rayu je uspelo približati žogo le pet čevljev stran od luknje. Če bi se njegova žoga prva zakotalila v cilj, bi dobil igro. In Timmy bi mu bil moral povedati, kje je skrit denar.

Ray se je sklanjal nad žogo in se poskušal čim bolj skoncentrirati.

"Zadeni in zmagaj, oče," je spodbujal Timmy. "Samo pomisli, koliko je ta udarec vreden. Vsega tistega denarja."

"Utihni, mulec!" se je drl Bobi. "Če ga slučajno poskušaš zbegati, ti povem, da ti ne bo uspelo!"

"Lahen udarec, Ray," je Karl rekel opogumljajoče. "Ti to že zmoreš."

Ray je narahlo odbil žogico. Počasi se je odkotalila proti luknji, se zavrtela na robu in se odvalila stran.

Bobi se je vrgel na kolena in začel s pestmi tolči po tleh. Kot otrok je zajokal: "Ne! Ne! Neeeeeeee!" je tarnal. "Takole blizu smo že bili! Takole!"

Timmy se je obrnil k Rayu. Njegov oče je kot vkopan stal ob luknji, osupel nad porazom.

"Mislim, da sem se popravil, odkar sva zadnjič skupaj igrala golf," je rekel Timmy. "Ti se gotovo ne spominjaš več."

"Za tvoj peti rojstni dan," se je spomnil Ray. "sem tebe in še devet drugih pobalinov peljal na mini golf in na pico. Če primerjam tisti dan z zaporom, je bil zapor pravi blagor."

Timmyjev obraz se je razlezel v širok nasmeh. Tudi Ray se je smejal. Zelo všeč mu je bil Timmyjev nasmeh. Tako nedolžen je bil videti. Skoraj tak, kakršnega se je Ray spominjal, ko je bilo Timmyju pet let. V tistih dneh je znal Timmyja pogosto spraviti v smeh.

Za dolg trenutek se je Timmyev pogled strnil z Rayevim.

"No, gremo," je rekel Ray in se obrnil, da bi odšel. "Hočeš sladoled ali ne?"

Timmy se je samo na široko nasmehnil. Brez besed je sledil Rayu skozi park.

14. Načrt zaklada

"Samo za en ušiv udarec je šlo," se je pridušal Bobi, ko sta s Karlom sledila Timmyju in Rayu skozi park. "Zakaj se je tako izšlo? Zakaj? Ampak tole ti povem: dosti mi je tega, da me ta mulec peha sem in tja. Dovolj!"

"Načrt zaklada," je mrmral Karl. Bobiju je zastal korak. Kazalo je, kot da se je Karl spomnil nečesa zelo pomembnega.

"Kadar gusarji zakopljejo svoj zaklad, si vedno narišejo načrt." Nekaj takega je omenil mulec na golfu. Omenjal je načrt zaklada."

"Načrt zaklada?" je vprašal Bobi. "Misliš, da je - ?"

"Naredil načrt kraja, kjer so skriti kovanci!" je Karl zaključil misel. Zelo pametnega se je počutil tisti hip. "To morava povedati Rayu - "

"Ne," je rekel Bobi z znižanim glasom. "To bova obdržala zase. Najprej morava preveriti. Ničesar ne blekni Rayu o tem."

Ko so bili kasneje vsi v avtu na poti v najbližjo Baskin-Robins slaščičarno, je Bobi naročil Rayu, naj ju s Karlom odloži pred stanovanjem, češ da nista pri volji za sladoled. Rayu se je zdelo sumljivo.

"Kaj pa imata vidva v načrtu?" je vprašal, ko je ustavil pred domačim stanovanjskim poslopjem. Bobi in Karl sta izstopila.

"Nič, Ray," je odvrnil Bobi. "Samo tu okrog se bova malo potikala. Pa televizijo bova gledala. Saj menda nimaš nič proti?

"Daj no, oči," je priganjal Timmy. Všeč mu je bilo, da sta onadva odšla. "Pojdiva že."

"Ja, pojdita, pojdita," je prigovarjal Bobi. "Na svidenje spet tukaj."

Čeprav sta se partnerja zdela Rayu še vedno sumljiva, je odpeljal naprej.

Karl se je namrščil. "Pravzaprav sem si želel iti na sladoled," je poželjivo zavzdihnil.

Bobi ga je potisnil proti stopnišču. "Daj no, zmigaj se!" je godrnjal.

Ray je postal zelo zaskrbljen. "Kar naenkrat sta se odločila, da ne bosta tiščala z nama kot klopa," je naglas premišljeval. "Kot da mi naenkrat zaupata. Si jima ti kaj izdal?"

Timmy je skomignil z rameni. "Le to sem jima zagotovil, da se jima ni treba bati, da bom povedal skrivnost samo tebi. Obljubil sem jima, da bom to storil, ko bomo vsi skupaj."

"In sta ti verjela?"

"Upam, da. Sedaj jima vsaj ni treba povsod z nama."

Ray je nekoliko pomišljal, potem pa se je nasmehnil. Za trenutek se mu je zazdelo, da je le v boljšem položaju.

Bobi in Karl sta se vrnila nazaj v stanovanje. Nemudoma sta začela pustošiti po sobah, da bi našla karkoli podobnega načrtu do skritega zaklada.

"Nekje že mora biti," se je pridušal Bobi, medtem ko je brskal po Timmyjevem kovčku. "Mali smrkavec misli, da me bo prelisičil. ... Če bi bil to moj otrok..."

"Hej," je zaklical Karl izza postelje. "Poglej, kaj sem našel."

Privzdignil je žimnico in izpod nje potegnil zložen papir. Bobi je izvlekel Karlu papir iz rok ter ga razgrnil. Na njem je bil narisan labirint pikčastih črt in vse so vodile do velikega X, ki je bil začrtan v levem spodnjem kotu.

"To je to!" je veselo vzkliknil Bobi. "Veliki X označuje mesto, kjer je skril kovance. Toda vse je napisano v nekakšnih simbolih."

Res so bili na listu zapisani simboli, ki jih Bobi ni razumel.

"Ali jih znaš razvozlati?" je vprašal Karl.

"Seveda znam," je odvrnil Bobi. " Saj je otrok neumen. Misliš, da me lahko ukani?"

"Petindevetdesetprocenten je v šoli, Bob," je Karl spomnil svojega partnerja.

"Kaj pa naj to pomeni?"

"Mislim, da to, da te zlahka spelje na led."

"Utihni," je ukazal Bobi. Načrt je počasi zložil. "Sedaj razumem, kaj ta smrkavec namerava. Ko bo jutri kolovratil naokrog z Rayem, greva midva lahko iskat zaklad."

"Kaj pa Ray?" je zanimalo Karla.

"Poglej," je razlagal Bobi. "Če najdeva kovance, Ray dobi svoj delež. Toda če mu poveva, da imava tale načrt, bo hotel z nama in mulec lahko začne kaj sumiti pa lahko zamenja skrivališče. Zato zadrživa to skrivnost raje zase, prav?"

Karl je prikimal. Zdelo se mu je pametno.

"Vendar originalnega načrta ne moreva vzeti," je nadaljeval Bobi.

"Mulec bo ugotovil, da sva ga midva našla. Kopijo moram narediti."

"Drogerija na vogalu ima kopirni stroj," je povedal Karl.

Bobi je zaprl vrata za seboj.

"Hej," je za njim vpil Karl. "Prinesi mimogrede še sladoled!"

Toda Bobi, ki je bil že na sredi stopnic, Karla ni slišal. S svojimi mislimi je koval načrte za naslednji dan. Dotlej bo že imel svojo kopijo dragocenega načrta. Potem bosta s Karlom poiskala skrite kovance, ji nesla k Dobbsu in pobrala ves denar sama. Točno na dva dela se bo delilo.

In Ray Gleason, se je Bobi pogoltno smehljal sam pri sebi, on ne bo videl niti penija od tega.

15. Prav tako kot pravi oče

Detektiva Tereza Walsheva in Aleks Ceranski sta se z avtomobilom ustavila ob cesti nasproti slaščičarne Baskin-Robbins. Čakala sta. Nalahno je začelo deževati. Postajala sta utrujena. Rayu Gleasonu sta bila za petami že dva dni in še vedno ni bilo niti sledu o kakšni ilegalni aktivnosti. Spraševala, kdaj bosta zapazila kakšno povezavo z 'Dobbsom'.

"Le zakaj jemljejo fanta povsod s seboj, kamorkoli grejo?" je premišljevala Tereza.

"Mogoče pa je on glava posadke," se je šalil Ceranski.

"Ali pa jih izsiljuje," je naglas premišljevala Tereza. Čeprav njena razlaga ni bila prida verjetna, pa je bil to edini vzrok, ki se ga je mogla domisliti. "Pojdiva jutri vsak s svojim avtomobilom, če se slučajno spet razcepijo v dve skupini," je predlagala, ko se je spomnila, da ostala dva osumljenca Bobi in Karl tokrat nista skupaj z Rayem in Timmyjem v slaščičarni.

"Ceranski, predajo imamo," je filtriran glas zaškripal po avtoradiu.

Bil je detektiv Zinn. Tereza in Ceranski sta se ozrla in za sabo zagledala Zinna in še enega policaja, ki sta se približevala v civilnem avtomobilu. Oddahnila sta se.

"Tako, ali bi radi kam šli?" je Ceranski vprašal Terezo. Oba sta službo tedaj že opravila.

Terezine oči so bile oprte v Timmyja. Razločno ga je videla skozi okno slaščičarne. Sedel je nasproti očetu in obdeloval veliko porcijo čokoladnega sladoleda.

"Zaposlena sem," je odvrnila.

"Saj vas nisem prosil za zmenek," je Ceranski ostro odgovoril. "Le to sem rekel - "

"Točno vem, kaj ste mislili," je bila Tereza odrezava. "In odgovorila sem, da nimam časa."

Ceranski je opustil temo. Kazalo je, da je po človeški plati njegova sodelavka čisto nemogoča. Začel se je spraševati, če je človeško plat sploh kdaj imela.

V slaščičarni pa je Ray s prsti udarjal po kavni skodelici, medtem ko je opazoval Timmyja, kako pospravlja sladoled.

"Tako, Tim," je začel. "Kar dobro si se imel teh nekaj zadnjih dni, kajne? Ne moreš reči, da se nisem držal dogovora. Ne, tega ne moreš trditi. Tako sem mislil, da bi mogoče danes šla po kovance. Nehaj nas že vleči za nos in uredi zadevo, da se nam ne bo treba več brigati za to."

Timmy je preudarjal stvar. Nato je zmignil z glavo.

"Najina pogodba je drugačna, oči," je odgovoril. "Najina pogodba velja za cel teden. Kaj pa, če narediva drugače, oči? Kaj, če bi dala kovance nazaj?"

"Dala kovance nazaj?" je osupnil Ray.

"Vidiš, oči, o tem sem premišljeval," je razlagal Timmy. "Če ti povem, kje kovanci so, te bodo sigurno ujeli."

"O čem pa govoriš?"

"V e d n o te ujamejo, oči. Sploh nisi dober tat. Že poglej enkrat resnici v oči."

Ray je postal rdeč v obraz. "Poglej," je rekel. "Nikar ne skrbi zame, ne bodo me bodo ujeli. Vse sem dobro planiral, razumeš? Vse, dokler se nisi ti pojavil."

Timmy je strmel v svoj sladoled. Na obrazu mu je bilo brati razočaranje.

"Naveličal sem se lagati svojim prijateljem," je rekel, ne da bi pogledal očeta. "'Kje pa je tvoj očka? Kako to, da te nikoli ne obišče?' 'Oh, v službi pri CIA-i je, nekje na tajni misiji se nahaja.' Nikoli jim ne bi mogel izdati, kje si v resnici bil. V hudo zadrego bi me spravilo."

"O, zaradi mene v zadregi?" je Ray hlinil začudenje. "No, kaj pa, ko bom lastnik pekarne? Te bo to tudi spravljalo v zadrego?"

"Zmeraj bom vedel, kako si prišel do nje," je Timmy odgovoril naravnost.

"Kdorkoli bo kovance dobil, bo ujet. Res nočem, da bi bil to ti."

"Poslušaj sedaj, Tim," je trdovratno zahteval Ray. "Za sporazum gre. Dam ti, kar zahtevaš, ti pa meni, kar zahtevam jaz. Ti je to jasno?"

Timmy je za dolg trenutek strmel v očeta. Izraz prizadetosti na njegovem obrazu se je sprevrgel v izraz razočaranja.

"Ti se ne boš nikoli spemenil," je rekel.

"Saj se poskušam spremeniti, če bi le ti sodeloval."

Timmy je vstal. "Mogoče pa nočem," ga je kljubovalno zavrnil.

"Sedi, Tim."

Toda Timmy je zagrabil za svoj nahrbtnik in stekel iz slaščičarne.

"Tim!" Ray je stekel za njim.

Zunaj je deževalo že precej močneje. Timmy je stekel po cesti navzdol in izginil za ovinkom. Ko je Ray prišel iz slaščičarne, fanta ni bilo nikjer več. Hitro je stekel k svojemu avtomobilu, se vsedel vanj ter odpeljal po sledi za sinom.

Po nekaj križiščih je Timmy zavil v temno ulico. Zaradi dežja, ki je močno lil, ni vedel, kam ga sploh nesejo noge. Nenadoma se je močno zaletel v dva robustna moška. Oba sta bila oblečena v usnjene jopiče in oba sta bila neobrita. Lakomno sta gledala v Timmyjev nahrbtnik.

"Hej, kam pa tečeš, fantič?" je vprašal eden od robustnežev.

Timmy je postal nervozen. Poskušal ju je obiti, toda moža sta stopila predenj in zablokirala pot.

"Kaj pa imaš v nahrbtniku?" je hotel vedeti drugi možakar.

"Nič," je odvrnil Timmy. "Domov moram."

Drugi moški je zgrabil za nahrbtnik, toda Timmy ga je močno držal. Možakarja sta se smejala, medtem pa poskušala nahrbtnik Timmyiju izviti iz rok.

"O, saj je pravi bojevnik," se je šalil eden od moških.

"Moj je!" je kričal Timmy, medtem ko se je z vso silo oklepal svojega nahrbtnika.

"Pustita ga na miru!" jezaukazal nekdo iz ozadja. Timmy in robustneža so so ozrli in zagledali Raya. Dežne kaplje so se odbijale od njegove postave. "Dajta, zginita od tod!" je ukazal.

Brez predhodnega opozorila je eden od tatov nahrbtnika močno brcnil Raya v želodec. Raya je zvilo od bolečine. Tatova sta ob tem bruhnila v smeh.

Nato se je Ray zagnal vanju. Enega je z vso močjo udaril preko čeljusti, drugemu pa je zadal kratko, silovito kombinacijo udarcev na želodec in brado. Oba tatova sta se s treskom zgrudila na cestišče.

Zatem je Ray zgrabil najbližjo kanto za smeti in jo zavihtel preko glave. Toda preden jo je uspel zagnati na tatinski butici, sta se poulična malopridneža že skobacala na noge in pobegnila.

Ray je počasi postavil kanto nazaj na tla. Težko je dihal, ker ga je bolelo od udarca v želodec.

Timmy je strmel v očeta in spričo njegovega junaštva ostal skoraj brez besed.

"Je vse vredu s tabo?" je vprašal Timmy.

"Pojdi v avto," je ukazal Ray, ki je trzal zaradi bolečin.

Timmy ni bil čisto prepričan, kaj naj stori. "Žal mi je," je začel. "Jaz - "

"Pojdi - v - avto!"

Timmy je nemudoma ubogal in se vkrcal v Rayev avto, ki je bil parkiran ob robu pločnika. Nekaj sekund kasneje se mu je pridružil Ray in sedel na šoferjev sedež. Oba sta negibno obsedela in molčala nekaj dolgih, negotovih trenutkov.

Timmy je pogledal svojega očeta. Ray mu je bil pravkar rešil življenje. Ali to pomeni, da je Rayu toliko zanj, kot mora biti očetu mar za sina? Timmy ni bil gotov. Ampak očitno se je Ray začel obnašati kot pravi oče.

"Torej, kaj bova počela jutri,očka?" je vprašal Timmy.

Ray ga je strogo pogledal. Toda strogost se je spremenila v režanje, režanje pa spakljiv krohot.

"Prav tako kot pravi očka," si je mislil Timmy, ko mu je vračal smeh.

In sam se je vedno bolj počutil kot pravi sin.

16. Tereza dobi nasvet

Zdelo se je, kot da se O'Reillyjeva okrepčevalnica nikoli ne zapre. Mogoče zato, ker je bila oddaljena le dve križišči proč od policijske postaje in zato vedno polna policajev, ki so pravkar končali s svojo izmeno.

Ponavadi se Tereza pri O'Reillyju ni zadrževala. Ko je zaključila z delom, je običajno odšla naravnost domov, si privoščila večerjo ob gledanju televizije, nato pa uživala ob študiju enega od mnogih priročnikov o policajskih procedurah.

Še vedno je močno deževalo, ko sta se s Ceranskim vrnila na policijsko postajo in nadzor nad Rayem Gleasonom predala svojima naslednikoma. Tereza se je odločila, da bo ob branju priročnika pri O'Reillyju nekaj popila ter počakala, da dež preneha.

Toda krajevna policijska kavarna ni bil prostor, kjer bi človek lahko našel mir. In vse preveč hrupno je bilo, da bi se dalo študirati. Komaj je utegnila naročiti pijačo, je že zagledala Ceranskega, ki je pravkar vstopil v lokal. Naravnost proti njej je nameril svoj korak.

Tereza je hitro odprla policijski priročnik in se pretvarjala, kot da je potopljena v branje.

"Sem mislil, da ste zaposleni," je rekel Ceranski, ko se ji je približal.

"Saj sem," je odvrnila Tereza, ne da bi dvignila pogled od knjige.

Ceranski ji je vzel knjigo iz rok in pogledal na platnice. "Postopki pri kriminalu," je naglas prebral. "Enkrat sem to knjigo že bral. Žal ne pove, kako se postopki končajo."

Tereza je vzela knjigo nazaj in nadaljevala z branjem.

"Veste, Walsheva," je povzel Ceranski. "Naučiti se morate sproščenejšega življenja in bolj naravnega obnašanja. Če je bil vaš oče najboljši policaj v celem sončnem sistemu, še ne pomeni, da se morate tudi vi vesti kot on, in to štiriindvajset ur na dan."

Tereza je preslišala njegovo opazko. Ceranski je dvignil njen kozarec s pijačo in povohal.

"7UP," je prepoznal vonj. "Ti lahko naročim pravo pijačo?"

"Ne, hvala."

"Ej, saj poskušam samo prebiti led," je rekel. "Kaj se dogaja? Sem kaj narobe naredil, huh?"

Tereza je končno pogledala svojemu sodelavcu v oči. "Samo nehajte ravnati z mano kot,- kot da bi delala kaj narobe," je končno izbruhnila. "Znam opravljati svoj posel, Ceranski. Jaz to znam."

"Poročnika Romayka je treba prepričati o tem, ne mene," je odvrnil Ceranski. "Lahko bi vam pomagal pri tem."

Tereza se je vrnila nazaj h knjigi in poskušala Ceranskega ignorirati.

"Ko boste spet nadzorovali osumljence," je rekel Ceranski, "zakaj se ne bi uredili kot ostale privlačne ženske vaše starosti in ne kot policajka. In za božjo voljo, znebite se že teh čevljev."

Ob teh besedah se je Ceranski nenadno obrnil in odšel. Nekaj trenutkov se je Tereza delala, kot da svojemu partnerju sploh ni prisluhnila. Toda, ko je izginil, se je ozrla k svojim nogam in se namrščila ob pogledu na znane, kaj malo elegantne čevlje.

Zazdelo se ji je, da ima Ceranski mogoče celo prav.

17. Sin takšen kot oče

"Kje je moja zobna krtačka?" je spraševal Ray, ko je naslednjega jutra v kopalnici brskal po omarici za prvo pomoč.

Timmy je pokukal izza vrat. "Vrgel sem jo ven," je priznal očetu.

"Vrgel si jo?"

"Ščetine so bile že vse uničene," je razložil Timmy. "Krtačko bi moral zamenjati vsake tri mesece. Ali nisi vedel tega?"

Timmy je odkorakal k ogledalu, kjer sta v držaju viseli dve novi zobni ščetki. Eno je podal Rayu.

Pozneje, ko sta bila na poti v park, kjer naj bi igrala košarko, se je Ray spomnil, da mu pravzaprav ni všeč Timmyjevo opominjanje, kdaj mora kupiti novo ščetko.

"Zobna krtačka je osebna zadeva," je začel, ko sta med seboj preigravala žogo naprej in nazaj. "Sam bom odločal, kdaj je moja krtačka odslužila."

"Toda ščetine so bile že čisto uničene," je vztrajal Timmy pri svojem.

"Prav nič me ne briga, če so bile," je ugovarjal Ray. "Všeč so mi take."

"No, naj čez tvojo novo krtačko zapeljeva z avtom in jo zdrobiva," se je poskušal pošaliti Timmy. "Bi te to spravilo v dobro voljo?"

"Mogoče," je odvrnil Ray. Zasmejal se je. "Kako smešno."

Z druge strani ceste ju je opazovala Tereza Walsh. Medtem pa sta stopala po poti naprej. Glej, danes je bila videti drugačna. Namesto običajnih nizkih čevljev je obula lepši par s petkami in zoženim prstnim delom. In namesto zastarelega sivega kostuma je oblekla krajše nagubano krilo in jopico.

Celo nekaj mejkapa si je nadela na obraz.

Ceranski je imel popolnoma prav, je ugotovila. Takole oblečena se je precej lažje skrila v množici. Nihče niti posumil ne bo, da je policajka.

Na poti v park se je Ray ustavil pred pekarno. V oknu je bila razstavljena velika poročna torta.

"Hej, poglej tole," je vabil Ray.

Timmy je pogledal kolač. Nič nenavadnega ni opazil. "Torta je, pa kaj?" je rekel.

"Oglej si tale zdrobljen okrasek na vrhu," je bil ogorčen Ray. "Ljudi, ki uničujejo pekarske dobrote, bi morali zapreti."

Timmy sprva ni opazil napake; ko pa ga je Ray opozoril nanjo, se je strinjal, da je okrasek res pomečkan.

Takoj ko sta prispela v park, sta za zabavo tekmovala v teku vse do košarkarskega igrišča. Timmy je pritekel prvi, Ray pa se je vlekel daleč za njim. Zavedal se je, da mu je oče nalašč pustil zmagati. Potem sta začela igrati košarko, drug proti drugemu. Rayu je enkrat uspelo zadeti koš s središčne črte.

"Ho, ni slabo!" je vzklikal Timmy.

"Ni slabo?" se je namrščil Ray. "Saj sem bil v drugi ekipi področne lige, ko sem hodil v srednjo šolo."

"Tega pa nisem vedel," je bil presenečen Timmy. Bil je očaran.

"Veliko stvari ne veš, sine." Ray je okrog Timmyja preigraval z žogo. Timmy je imel hude težave za nekaj časa žogo obdržati. "Če paziš na nasprotnega igralca," je komentiral Ray, "moraš dvigniti roke in stopiti na prste."

Timmy je ubogal navodila. Dvignil je roke in varoval očeta.

"Kako to, da nisi šel na univerzo?" je vprašal Timmy ves zadihan.

"Zato, ker sem moral najprej v službo," je odgovoril Ray, medtem pa je skakal z žogo naokrog po igrišču. "Delal sem kot nakladač v pristanišču za petindevetdeset čukov in pol na teden, da bi si prislužil denar za kolidž. Pa spoznam nekega možaka, ki mi je rekel:'Hočeš zaslužiti petsto čukov? Samo malo vstran poglej, ko se bodo približali naši tovornjaki."

Rayu je spet uspelo zatresti koš.

"Saj se ne opravičujem," je še dodal. "Potreboval sem pač denar in sem ubral bližnjico."

"Prav tako, kot to počneš sedaj," je očital Timmy. Ray je vedel, da namiguje na rop kovancev.

"Jeh, toda to je res zadnjič," je priznal Ray.

V tistem trenutku sta mimo igrišča pritekli dve privlačni dekleti, oblečeni v trenirke. Ray je preigraval z žogo tik ob njiju.

"Gospodični," ju je nagovoril. "Sta za eno igro košarke? Dobro je za porabo kalorij. Timmy, ti jima povej."

Dekleti ste tekli mimo, ne da bi se za Raya sploh zmenili. Ray se je samo zasmejal. Timmyja je pogledal z narejenim razočaranjem.

"Čedni punci," je pomežiknil Timmyju. "Če bi le ti kaj pametnega črhnil, pa bi se s tema dvema lahko zmenila za randi."

Timmy je skomignil z rameni. "Kaj pa naj bi bil jaz sploh rekel?" je spraševal. Nelagodno se je počutil ob tej misli.

Ray je prenehal igrati. "Ali ne veš, kako je treba govoriti z dekleti? Ne morem verjeti, da si moj sin."

"S tem se res ne morem bahati," je odgovoril Timmy ves rdeč v obraz.

"Dobro," je nadaljeval Ray s učiteljskim tonom. "Kako osvojiti punco: najprej jo zapleti v pogovor. Predstavljaj si, da sem jaz ena takšna krasna punca, ki bi jo rad zapeljal."

Ray se je v trenutku z roko oprl ob bok in začel hoditi zibaje naokrog kot kakšno dekle.

"Oči," je zavzdihnil Timmy. "Daj že," je vztrajal Ray. "Nagovori me že, tujec. Dajmo že, ti čedni mladenič. Že odhajam iz tvojega življenja - "

Timmy je iskal primerne besede. "Um...um... lepa žoga!" je bleknil.

Ray je zapeljivo mežikal proti Timmyju. "Oh, ali res tako mislite?" je rekel z mehkim ženskim glasom.

"Um...ja," je Timmy povzel igrico. "Kje pa ste jo dobili?"

"Odlično! Odlično!" je vzkliknil Ray spet s svojim pravim glasom. "Razoroži jih s komplimentom, nadaljuj z vprašanji. No, sedaj si si že pridobil njeno naklonjenost. Nato rečeš: 'Vidim, da imate žogo z avtogramom Michaela Jordana.' In ona odvrne: 'Oh, seveda. Michael je moj najljubši igralec.' In ti nadaljuješ: 'Moj tudi. Imate pet minut časa, da bi šli z mano na kavo?' In ona: 'Oh, nikoli si ne bi mislila, da me boste povabili.' A vidiš, kako je to enostavno?"

"Je res?"

"Daj koš," je rekel Ray. In v tem trenutku je sam vgel direkno v koš z oddaljenosti dvaintridesetih čevljev.

Medtem ko sta Ray in Timmy preživela jutro v parku ob igri košarke, sta bila Bobi in Karl na lovu za zakladom. Stala sta sredi mesta pod veliko ameriško zastavo in gledala v razprt Timmyijev načrt.

Nekaj korakov proč pa jima je v svojem neoznačenem policijskem avtu sledil Ceranski.

"Poglej," je rekel Bobi in kazal na zastavo. "Začrtana pot na zemljevidu se prične pri sliki zastave, kajne? To mora biti prav tale zastava. Tukaj bova začela z iskanjem."

"Kako to, da si tako prepričan, da gre ravno za tole zastavo?" je spraševal Karl.

"Ker je zares velika in ker se nahaja blizu Rayevega stanovanja. Tale mora biti," je vztrajal Bobi. "Dobro. Na načrtu piše, da je treba iti za petindvajset ogromnih korakov proti vzhodu. Pojdi prvi in jih štej."

Karl se je obrnil proti vzhodu in se začel oddaljevati z velikanskimi stopinjami. Bobi pa mu je sledil.

"Hej, kaj pa počneš?" je mrmral Bobi. "To so tvoji velikanski koraki. Morali pa bi biti otroški velikanski koraki."

"Oh," je rekel Karl in se ustavil. "No, kako velike korake pa lahko dela otrok?"

To je pa vmestno vprašanje, si je mislil Bobi. Zaustavil je otroka približno Timmyijeve starosti, ki je s svojo materjo in psom dobermanom ravno v tistem trenutku prečkal cesto.

"Hej, gospa," je Bobi nagovoril dečkovo mater. "Ali nama lahko posodite otroka za minuto?"

Dečkovi materi sta Bobi in Karl dajala videz dveh manjakov, zato je sunkovito potegnila otroka proč in na tujca naščuvala dobermana. Bobi in Karl sta v strahu pred pasjimi, popadljivo zloveščimi zobmi odskočila nazaj.

"Je že dobro, kar pozabite!" je proseče rekel Bobi. Ženska je psa potegnila k sebi in s sinom odkorakala po svoji poti. Bobi se je obrnil h Karlu. "Če dandanašnji prosiš za majhno uslugo," se je pridušal, "ti skoraj odgriznejo glavo. Kje sva že bila?"

"Velikanski koraki," je odvrnil Karl.

"Ja, ja," se je spomnil Bobi. "Dobro, recimo, da ena tvoja velikanska stopinja zaleže za dve otroški. Torej polovica od petinsedemdeset je sedemintrideset in pol velikih korakov v to smer."

Karl se je spet obrnil proti vzhodu in nadaljeval s hojo.

Po košarkarski tekmi je Ray pustil Timmya na cestnem vogalu, sam pa je smuknil v telefonsko govorilnico.

"Dobbs," je poklical Ray, potem ko je zavrtel številko. Na drugem koncu se je vključila telefonska tajnica. "Ray tukaj. Kaže, da si zunaj. Samo tole sporočilo sem ti hotel posredovati. Domenjeni smo za nedeljo. Robo sem že dobil. Brez težav."

Pred govorilnico je Timmy čakajoč odbijal žogo ob tla. Enkrat pa se je odbila ob njegovo nogo in odletela na cesto.

Timmy je stekel za njo. Ni opazil, da se kraju približeval avtobus.

"PAZI!" je nekdo zakričal proti Timmyju. Timmy je okamenel. Avtobus je švignil mimo njega. Žoga je odskakala na drugo stran ceste. Ustavila se je ob nogah ženske, ki je bila zavpila. Timmy se je ozrl proti njej. Bila je čedna. Tereza je bila.

"Lahko dobim žogo, prosim?" je vprašal Timmy.

"Vstani tam, kjer si!" je ukazala Tereza. Pobrala je žogo in jo odnesla čez cesto k Timmyju. "Ali veš, da ne smeš takole planiti na cesto?" ga je oštevala. "Nikoli ne hodi čez cesto, ne da bi prej pogledal na obe strani!"

Timmy je stopil za korak nazaj. "Ja - dobro," je mrmral. "Zelo mi je žal."

V tistem trenutku je Ray stopil iz govorilnice in šel Timmyju na pomoč.

"Hej, kaj se dogaja?" je hotel vedeti.

"Stekel je na cesto in malo je manjkalo, da ga ni zbil avtobus," je jezno odgovorila Tereza. "T o se dogaja."

Ray je Timmya nalahno frcnil po glavi. "Kaj je narobe s tabo?" je vprašal. Nato se je opravičeval Terezi: "Navado ima, da kar steče. Dobro, da ste ga vi pazili. Hvala."

Tereza je za trenutek zrla v Raya. Precej bolj čeden se ji je zdel sedaj, ko ga je lahko gledala v oči. Potem se je domislila, da je policajka. Ni si mogla privoščiti odkritja, da jima je pravzaprav ves čas za petami.

"Saj nisem pazila," je rekla. "Slučajno sem ravno prečkala cesto in, no..." Žogo je izročila Timmyju. "Naslednjič pa poglej na obe strani."

Po teh besedah se je Tereza obrnila in se namenila proč.

"Kakšen lep pulover," je Timmy zaklical za njo. "Kje pa ste ga dobili?"

Tereza se je ustavila. "Pri Searsu," je rekla. Timmyjevo vprašanje jo je osupnilo. "Pri Searsu sem ga dobila."

Timmy se je posmejal. "Bi šli na kavo?" je vprašal prav tako, kot ga je bil učil njegov oče.

Terezi je ušel polnasmeh. Brez besed je ostala.

Timmy je ošinil očetov obraz in pričakoval zafrkljivo opazko.

Toda prvič tistega dne je tudi Ray obnemel.

18. Nenadni gost

Sedeli so pri mizi v kavarni. Ray in Tereza sta srkala kavo. Timmy je pil mleko in se sladkal s krofom, oblitim s čokolado.

"Torej, kaj pa delate, Tereza?" je vprašal Ray.

Tereza je odlašala z odgovorom. "Učiteljica sem," je končno rekla. "Učim v, uh, v mali šoli."

"To pa mora biti težka služba," je pripomnil Ray. "Vi pa morate res imeti radi otroke."

"Oh, seveda," je rekla Tereza. V zvezi s tem ji tudi ni bilo treba lagati. "Otroci so res nekaj posebnega."

Timmy si je stlačil v nos dve slamici in skoznje pihal v kozarec z mlekom. Ko je dvignil pogled in videl, kako Ray in Tereza buljita vanj, je prenehal.

"S kakšnim poslom pa se vi ukvarjate?" je Tereza vprašala Raya.

"Torte peče," se je vmešal Timmy. "In lepo jih okrasi."

"Oh, saj to je prava umetnost," je rekla Tereza. "Enkrat sem hodila na en takšen krožek."

"Tudi on je," je pripomnil Timmy. "Ko je bil v - uh - na univerzi."

Ray je pogledal Terezo. "Na univerzo Folsom," je pošteno priznal. "Državna ustanova je to."

"Oh," je rekla Tereza. "Saj to mislite zapor?"

Ray je prikimal. Njegova poštenost je napravila na Terezo močan vtis. Želela je, da bi bila sama lahko prav tako poštena z njim. Nekako se ji Ray tukaj v kavarni sploh ni zdel tip kriminalca. Posebno, ko je ob njem gledala še Timmyja, ki je bil tisti hip ves od čokolade okrog ust.

"Nikogar ni ustrelil ali kaj podobnega," je rekel Timmy v Rayevo obrambo. "Samo ukradel je nekaj in - kajne, očka?"

"Ja, nekaj sem ukradel," je priznal Ray. "Toda to je bilo že dolgo časa nazaj. In lahko bi se reklo, da sem sedaj popolnoma drug človek."

Ray se je Terezi razorožujoče nasmehnil. Sama pri sebi se je spraševala: Sem se res zmotila o njem?

"V muzej greva to popoldne. Bi šli z nama?" je povabil Timmy.

Tereza je oklevala. Proti policijskim pravilom je bilo, kar takole tajno brez Romaykovega privoljenja hoditi naokrog.

"Če nimate mogoče česa drugega v načrtu," ji je prigovarjal Ray.

"No ja, ne vem," se je Tereza nespretno izgovarjala. "Imela sem nekaj. Nameravala sem, um ... iti k zobozdravniku, um, imam tale zob, um, ampak je sedaj že bolje z njim, zato počakajte malo, če lahko pokličem in prestavim zobarja."

Tereza se je opravičila ter šla poiskat telefon.

"Prav luštna je," je rekel Timmy Rayu, ko je odšla od mize. "Ti je všeč?"

"Mogoče," je odvrnil Ray.

Ray je za trenutek pomislil. Všeč mu je bila, todaj nekaj na njej ga je delalo nervoznega.

Tereza je našla telefon v ozadju kavarne, toda ni klicala zobozdravnika, ampak Ceranskega. Ceranskemu ni bila všeč zamisel, da bi policijsko službo opravljala tajno. Ni bilo samo proti pravilom, ampak tudi nevarno.

Toda Tereza je vztrajala. Že si je bila pridobila Rayevo on Timmyjevo zaupanje. Prepozno je bilo za umik.

Tereze je obesila slušalko in se vrnila nazaj k mizi. Ray je plačal za hrano in trojica se je s trolejbusom podala proti muzeju sodobne umetnosti.

Prvo delo, ko so si ga ogledovali, je bila črno-bela abstraktna slika. Čudne oblike in črte so bile nametane preko platna. Timmy je sklanjal glavo navzdol, da bi na sliki zagledal kaj smiselnega.

"Ne razumem je," je priznal.

"To je abstraktni impresionizem," je razložila Tereza. "Tale umetnik je znan zaradi svojih drznih potez. Porabo pozitivnega in negativnega prostora."

Timmy je vprašujoče gledal Terezo. Njena razlaga ga je še bolj zbegala kot slika sama.

"Timmy," je rekel Ray in kazal na sliko. "Povej mi, kaj vidiš tu."

"Barvo," je odvrnil Timmy. "Kup barve."

"Točno," je potrdil Ray. "Vidiš, umetnik želi, da usmeriš pozornost na poteze čopiča. To ni tridimenzionalna iluzija, kot so druge slike. Samo kup barve je, Tim. Tako je."

Timmyju so se oči posvetile. "Ohhh," je zavzdihnil z razumevanjem. "Kul."

Tereza se je nasmehnila. Že drugič tistega dne so jo Rayeve besede očarale.

Ray je postavil Timmyija pred naslednjo umetnino. Timmy je videl le milijon raznobarvnih pik. Ray mu je rekel, naj zapre oči. Potegnil ga je nekaj čevljev nazaj. Ko je Timmy spet pogledal, je na istem platnu zagledal skupino ljudi, ki preživljajo svoj dan v parku.

"Milijon majhnih pik, Tim," je razlagal Ray. "Od blizu se ne da razločiti ničesar, toda ko združiš vse skupaj. Včasih stvari na prvi pogled niso to, kar se zdijo."

Ray se je obrnil k Terezi. "Mislim, da to velja tudi za ljudi, huh?" jo je vprašal.

"Mislite?" je odvrnila Tereza. Ni ji bilo jasno, koga ima v mislih: sebe ali njo.

"Na primer policaji," je povzel Ray. "Prepričani so, da imajo to posebno sposobnost, da te samo pogledajo in že vedo, kdo si. Enkrat kaznjenec, za vedno kaznjenec. Toda v mnogih primerih nimajo prav. To je ena stvar, ki mi pri policajih ni všeč. Ljudi določajo vnaprej."

Tereza je utihnila. Ali jo je spregledal, se je spraševala.

"Zagotavljam vam," je rekla previdno. "Jaz nimam navade, da bi določala ljudi vnaprej."

"Tudi jaz ne," je odkimaval z glavo Ray.

Kasneje, ko so si ogledali vse razstavo, je Timmy želel iti še v trgovino z darili. Ray je brskal med knjigami. Tereza je kazala lažno zanimanje za posterje. Čez trenutek je ugotovila, da Timmy že nekaj časa stoji ob njej in se smehlja.

"Prav tako dišite kot moja mama," ji je rekel. "Vaš perfum. Kako se imenuje?"

"White Linen."

"Tudi ona je prav tega pogosto uporabljala."

"Ali tudi živi v San Franciscu?"

"Mrtva je že," je odvrnil Timmy mrko. "Raka je imela."

"Oh," je rahlo zavzdihnila Tereza. "Žal mi je za to."

"Pred tremi leti se je zgodilo," je razlagal Timmy. "Sedaj živim pri teti v Reddingu. Ona je prijazna, vendar se je poročila s pravim tepcem. Ta me ne prenaša v svoji bližini, zato mislim, da se bom preselil k svojemu očetu. Veste, za vedno. Potrebuje me."

Timmy se je pridružil Rayu ob knjižni polici. Tereza je zrla za njim. V tistem trenutku se ji je Timmy zdel zelo krhek. Spraševala se je, kakšna prihodnost ga čaka, če slučajno najde dokaze proti njegovemu očetu, zaradi katerih bo ta moral v ječo.

Prvič, odkar se je lotila te naloge, si je zaželela, da se je o Rayu zmotila.

19. X označuje nahajališče

Karl je naredil 679 otroških stopinj, da je prišel do konca Timmyjevega zemljevida. Ko je končal, sta se z Bobijem znašla v aleji za neko restavracijo. Na koncu aleje sta zagledala zabojnik za smeti. Na steni nad njim je bila narisana rdeča, že obledela črka X.

"Poglej tjale!" je kazal Bobi. "Veliki X. X označuje mesto!"

"Misliš, da ga je tamle skril?" je spraševal Karl, ko sta se bližala zabojniku. "To se zdi malo noro. Komunalec ga lahko vsak hip odvleče proč."

"Mogoče ta smrkavec le ni tako pameten," je sklepal Bobi.

Bobi je odmaknil pokrov zabojnika. Oba sta se prijela za nosove in pokukakala noter. Vse, kar sta lahko videla, je bil roj muh, ki je brenčal nad kupom gnile zelenjave in odpadkov hrane.

"Pojdi noter in si pobliže oglej," je predlagal Bobi, ko je že začel trzati od smradu.

"Jaz že ne grem noter," je odgovoril Karl. Oblečen je bil v eno svojih najdražjih Cardinovih oblek.

"Bogastvo tik pred nosom, ti pa se bojiš za svoje cunje," je Bobi obtožil svojega partnerja.

"Ti kupuješ svoje cunje na garažnih prodajah," je ostro odvrnil Karl. "Zato TI zlezi vanj."

Bobi je brezmočno zavzdihnil. Potem je tesno zatisnil nos in se spustil v zabojnik.

"Ti pa nadzoruj okolico," je ukazal Karl.

Karl je odkorakal nazaj k vhodu v alejo. Na drugi strani ceste je prodajalec z vozičkom ponujal tople preste. Karl je prečkal cesto in si privoščil presto, dušeno v gorčici. Zlakotnjeno jo je začel žvečiti.

Tedaj je iz restavracije ob aleji stopil pomožni natakar in v zabojnik izpraznil polno vrečo smeti. Pokrov je zaprl trdno nad Bobijevo glavo.

Bobi je poskušal odpreti pokrov z notranje strani, toda zaradi udarca na glavo je postal zelo omotičen. Kmalu je zaslišal bližajoči zvok tovornjaka. Naenkrat je začutil, kako se zabojnik dviga s tal. Uspelo mu je odpreti pokrov. Tedaj je zagledal, kako se vsebina zabojnika prazni v komunalni tovornjak.

Karl je zaslišal Bobijeve krike. Spustil je presto iz rok in pritekel vzdolž aleje ravno še pravi čas, da je lahko potegnil Bobija iz kontejnerja, še preden je tlačilka tovornjaka zmečkala smeti na manjši volumen.

Komunalca sta zbegano zrla v Bobija in Karla, ko sta se ta dva opravičila in nato izginila z aleje.

Ko sta bila spet nazaj na cesti, je Bobi spet razgrnil zemljevid. Ugotovil je, da sta morala nekje zaviti v napačno smer, zato sta se vrnila po svojih sledeh. Znašla sta se pred neko staro cerkvijo.

Bila sta zmedena bolj kot kdajkoli prej. Nikjer nista mogla najti velikega X. Nato se je Bobi zazrl po zvoniku navzgor. Čisto na vrhu je bil pritrjen križ.

Bobi in Karl sta vstopila v cerkev. Pred njima se je odprl obsežen prostor z obokanim stropom, bogato okrašenim oltarjem, barvastim steklom v oknih in kipi apostolov vzdolž obeh podolžnih sten.

V cerkvi ni bilo nikogar razen njiju. Bobi si je prižgal cigareto.

"Ta kraj je kot bar 7-Eleven," je pripomnil Bobi. "Celo noč je odprt. Idealen kraj je za skrivanje kovancev."

"Hej," je rekel Karl s prstom, stegnjenim proti Bobijevi cigareti. "Bog ne dovoli kajenja."

Bobi je zavil z očmi in začel gasiti cigareto v sveti vodi krstnega kamna, vendar ga je Karl zagrabil za roko ter jo sunil proč. Bobi je spustil cigareto na tla in jo poteptal.

Nato sta začela brskati za kovanci.

Karl je pogledal za orgle. Bobi je raziskoval za migetajočimi votivnimi svečami. Tam je zagledal majhno škatlico. Vedel je, da je to škatlica s podarjenim denarjem. Vedel je tudi, da je to tudi najboljši prostor, kamor bi otrok lahko skril zaklad.

Toda, ko je Bobi z roko segal v škatlico, je Karlu spodrsnilo in čisto po slučaju je obslonel na orgelskih tipkah.

Iz zakristijske sobe, ki se je nahajala za oltarjem, je donenje orgel slišala ena od nun. Ko je pokukala v cerkev, je videla Bobija z roko v skrinjici. Kovancev tam sicer ni našel, poskušal pa si je stlačiti v žepe čim več denarja.

Nuna je urno stopila k telefonu in zavrtela številko policije 911.

Medtem se je Bobi pridružil Karlu ob obhajilni mizi. Pred njima je na steni visela figura Jezusa Kristusa. Ogledovala sta si jo. Zdelo se jima je, da ju gleda z obtožujočimi očmi.

Bobi je pomignil Karlu, da naj bi šla malo na ogled po cerkvi. Karl je zavrnil vabilo. Bobi ga je kar porinil, toda Karl ga je sunek vrnil. Končno je Bobi splezal preko rešetke in počepnil za satenasto zaveso, ki je krasila cerkev. Zadaj je zagledal zapečateno kartonasto škatlo, jo zgrabil ter izvlekel izza zastora.

Ko sta se že obrnila proti izhodu, se je iz zakristije pojavila nuna.

"Ustavite jih! Tatovi!" je kričala za njima.

Bobi in Karl sta planila čez obhajilno mizo in preskočila vse vrste lesenih klopi. Nuna je zagrabila svečnik in stekla za njima. Izogibala sta se njenim udarcem, dokler nista izginila skozi glavna cerkvena vrata na prosto.

Toda, ko sta bila zunaj, sta se sunkovito ustavila. Na pločniku sta bila namreč parkirana dva policijska avtomobila, na stopnicah pred cerkvijo pa je stalo več policajev z izvlečenimi pištolami.

"Ne premikajta se!" je ukazal eden od policajev. "Roke kvišku!"

Karlove in Bobijeve roke so se stegnile navzgor, kot bi ustrelil. Oba sta nepremično obstala. Škatla, ki jo je Bobi zmaknil, je zdrsnila z rok in padla na tla. Na široko se je odprla. Bobi je seveda pričakoval, da se bodo čez stopnice vsuli skriti kovanci.

Toda namesto kovancev se je iz škatle po stopnicah skotalilo več vinskih steklenic in se žvenketaje razbilo.

Timmy ju je očitno spet potegnil za nos.

20. Timmyjeva želja

Tereza in Timmy sta se sama sprehajala vzdolž dokov v parku Aquatic. Sonce se je svetleče odbijalo od vode. Opazovala sta silhuete ptičev, ki so se spreletavali nad ograjo obalnega zidu.

"Torej, vi ste učiteljica, huh?" je spraševal Timmy. "Moja učiteljica gospa Carverjeva pa je debela. Prav nič vam ni podobna." Timmy je za hip utihnil. "In mislim, da ste tudi mojemu očetu všeč," je bleknil čez minutko.

"No, meni sta vidva oba všeč," je odvrnila Tereza.

"Vas lahko nekaj vprašam?" je Timmy rekel vljudno.

"Seveda."

"Če bi vi imeli skrivnost, ki bi jo nekdo zelo rad izvedel, vi bi pa vedeli, da jih to lahko spravi v hude težave, če jim poveste. Bi jim skrivnost vseeno izdali?"

Tereza je razmišljala o Timmyjevem vprašanju. Spraševala se je, na kaj je s tem namigoval.

"Ne vem," je odvrnila Tereza. "Mogoče bi ti lahko odgovorila, če mi izdaš, za kakšno skrivnost gre."

Ko je Timmy odprl usta, da bi odgovoril, se je vrnil Ray z vrečkami popkorna.

"Tukaj imata prigrizek," je pomolil Terezi in Timmyju, vsakemu svojo vrečko.

"Hvala," je rekla Tereza.

Sedaj so so vsi trije skupaj nadaljevali pot ob obalnem zidu. Med sprehodom je Ray rahlo odrival Timmyja stran od Terezinih ušes.

"Kar je med nama, je med n a m a, drži?" je priliznjeno opomnil Timmyja.

Timmy je prikimal. "Seveda, očka." Nato tekel natrest nekaj popkorna morskim galebom.

Kasneje se je Ray domislil, da bi bil že mogoče čas za večerjo. Toda Timmy se je želel še nekje ustaviti. Rayu je naročil, naj ga pelje v veleblagovnico Neimann Marcus. Ko so bili enkrat tam, si je Timmy od očeta sprosil nekaj denarja in nato zginil v množici nakupovalcev.

"Pravi, da živi pri svoji teti," je Tereza rekla Rayu, ko je Timmy zginil iz njune bližine.

"Pri moji sestri," je razlagal Ray. "V Reddingu ima lepo, veliko hišo. Tudi dobre šole so tam. Tam so vsi njegovi prijatelji. Skratka, bolje mu je pri teti."

"On pa ne misli tako," je rekla Tereza. "Meni je rekel, da bi raje živel z vami."

Ray je za trenutek utihnil. "Da je on to rekel?"

Nenadoma je Timmy pritekel nazaj k njima. Iz nakupovalne torbe je potegnil majhno škatlo in jo podal Terezi.

"To je za vas," je rekel. "Odprite jo."

Tereza je vzela škatlo. "Zame? Zakaj?"

"Danes bi bil lahko na cesti izgubil življenje," jo je spomnil. "Vendar ste me vi rešili. Odprite."

Tereza je nerodno odmotala trak in odprla škatlo. V njej je bila steklenička perfuma White Linen. Njen najljubši perfum.

"White Linen je," je Timmy govoril Rayu. "Všeč ji je isto, je tudi moja mama rada uporabljala."

"Sem opazil," je rekel Ray. Terezin perfum ga je spominjal na pokojno ženo že od vsega začetka.

"Lahko ga uporabite danes, ko gremo skupaj na večerjo," je Timmy predlagal Terezi.

"Naslednje, kar bo naredil, bo, da vas bo zasnubil," se je pošalil Ray. Oba s Terezo sta se zasmejala. "Ste zvečer prosti?"

Tereza ni takoj odgovorila. Po dobrem premisleku je ugotovila, da se vedno bolj zapleta z Rayem in Timmyjem. Le enkrat je pogledala Timmyja in že je vedela, da bo šla z njima na večerjo.

Na poti iz trgovine so šli mimo lutke - manekena, oblečenega za športe na prostem. Preko rame mu je visela modra športna torba, prav taka, kakršno je uporabljal Ray za prenašanje ukradenih kovancev.

"Hej, očka, tale torba je videti kot - "

"Ja, ja," ga je prekinil Ray, medtem ko ga je vlekel od manekena stran. "Kot torba, v kateri imam svoje telovadne stvari. Otroci si zapomnijo najbolj neumne reči."

Ray se je Terezi živčno nasmehnil. Nato je potisnil Timmyja naprej proti izhodu iz veleblagovnice.

Tereza se je šla domov preobleč. Čakala je na Raya in Timmyja, da jo prideta iskat za večerjo. Nadela si je eno od svojih najlepših oblek, lase pa si je skrtačila in pustila, da so prosto padali preko ramen. Nazadnje se je še poškropila s perfumom White Linen, ki ga ji je bil podaril Timmy.

Veselilo jo je, da bo skupaj z Rayem in Timmyjem preživela večer.

Potem so ji oči obstale na njeni pištoli, ki je vtaknjena v tok visela preko stola. Pogled se ji je zmračil. Spomnila se je, da je hotela Raya ujeti in spraviti v zapor, ne pa hoditi z njim.

Čez kratek čas je že sedela nasproti Raya in Timmyja pri mizi v neki majhni italijanski restavraciji. Zbral jo je Timmy. Prostor je bil intimno razsvetljen. V ozadju je igrala romantična glasba.

"Prav všeč ste mi s takole razpuščenimi lasmi," je Ray polaskal Terezi, ko so končali z glavno jedjo. Natakar je odstranil umazane krožnike. "Lepi so."

"Hvala," je odvrnila Tereza. Potem se je spomnila na svojo službo in je povzela z resnejšim tonom: "Torej Ray, vam je všeč, kjer ste zaposleni? Boste ostali tam?"

"Ja, nameravam ostati," je odgovoril Ray. "Pravzaprav bom morda ta prostor celo odkupil."

"Krasno," je vzkliknila Tereza. Morala si je priznati, da jo je Ray spet očaral. Vendar pa se je spraševala, kje bi Ray za nakup pekarne lahko dobil denar. "Če nimate nič proti moji radovednosti," je nadaljevala, "Kako boste pa za to dobili finance? Vam je morda uspelo dobiti posojilo za spodbujanje majhnega podjetništva?"

"Ja, posojilo," se je zlagal Ray. "Sedaj še čakam na pozitiven odgovor."

Ray in Timmy sta izmenjala pomenljive poglede. Natančno sta vedela, od kod bo prišel denar za pekarno - in seveda to ni bilo nobeno posojilo.

"Nogometaši kluba Dodgers prihajajo naslednji teden, očka," je Timmy zasukal pogovor. "Misliš, da bi si lahko ogledala njihovo igro?"

Ray je vedel, da ga Timmy v resnici prosi, če bi lahko ostal z njim še malo časa. Toda vedel je tudi, da je to nemogoče.

V tistem trenutku ju je prekinilo petje natakarjev. Prepevali so voščilnico za rojstni dan. Na mizo so prinesli torto s prižganimi svečkami. Na njej je pisalo: Vse najboljše, Timmy!

Timmy je bil zares presenečen in zbegan. Pogledal je v Raya. Saj vendar ni imel rojstnega dne.

"To je za vse rojstne dneve, ki sem jih zamudil, Tim," je rekel Ray. "Žal mi je, da nisem mogel narediti torte sam."

Vsaj enkrat je Timmy ostal brez besed.

"Daj no," ga je spodbujal Ray. "Zaželi si nekaj in upihni svečke, preden se prikažejo gasilci."

Timmy je zadovoljen zaprl oči in se osredotočil na željo. Ko je spihnil vse svečke, je odprl oči. Hotel je povedati Rayu, kaj si je bil zaželel, toda zavedal se je, da se mu želja ne bo uresničila, če bi jo izdal.

Zaželel si je, da bi za vedno lahko ostal v očkovi in Terezini bližini.

Po večerji so Ray, Timmy in Tereza šli na sprehod. Bil je topel večer in tudi veliko drugih parov se je sprehajalo. Nekateri so imeli s sabo svoje otroke. Timmy si je kupil zavitek kresničk. Z umetnim ognjem, ko so ga oddajale, je po zraku risal raznolike vzorce.

"Torej, zakaj ste se odločili za učiteljski poklic?" je Ray vprašal Terezo.

"Tudi moj oče je bil učitelj," se je zlagala. "Nikoli si nisem želela postati ničesar drugega kot to."

"To je dobro," je komentiral Ray. "Vedeli ste, kaj želite postati in zagrebli ste se za to. Jaz pa nisem bil siguren, kaj pravzaprav želim. Tako sem postal tat."

Tereza je umolknila, nato pa je rekla:"Toda sedaj ne kradete nič več."

"Ja, res je," je potrdil s pogledom, oprtim stran od nje. "Seveda sem isto zatrdil moji prejšnji ženi, ko sva se poročila. Potem pa, ko je bilo Timmyju pet let, so me aretirali in vtaknili v ječo. Tega mi ni nikoli oprostila. Obtoževala me je, da ju nisem imel dovolj rad, da bi se izognil ječi. In najboljša stvar, ki sem jo takrat lahko storil, je bila, da sem se umaknil iz njunih življenj. Nisem ne pisal ne telefoniral. Kot da bi bil umrl."

"Mislim, da se sedaj morate odločiti, kaj želite," je rekla Tereza. "Kaj je za vas najpomembnejše."

Za trenutek sta oba pogledala Timmyja. Videti je bil ves prevzet od oblik, ki jih je delal z umetnim ognjem. Potem sta se zazrla drug v drugega. Njune oči so se srečale. Ray se je sklonil in poljubil Terezo na ustnice. Tereza je vedela, da bi se bila lahko ubranila, vendar se ni. Nežno mu je vrnila poljub.

Čez minuto se je Tereza nekoliko oddaljila. Ray je čutil, da mora biti nekaj narobe.

"Je bilo to narobe?" je opravičujoče spraševal Ray.

"Ne," je z negotovostjo rekla Tereza. "Toda pozno je že in domov bom morala. Hvala za večerjo in, hm, za vse."

"No, upam, da vas bom še videl," je rekel Ray z mehkim glasom. In mislil je zares, kar je rekel.

"Nasvidenje," je rekla Tereza , se obrnila in izginila v noč.

Ko je Tereza ravno zapuščala park, se ji je približalnjen sodelavec Ceranski.

"Kaj pa počnete tukaj?" je hotela vedeti.

"Jaz bi vas lahko isto vprašal," je odvrnil Ceranski.

"Samo svoj posel opravljam - "

"Oh, ali res," se je Ceranski bedasto posmehoval. "No, kaže, da na akademiji poučujejo nove prijeme, ker mislim, da sicer osumljencev ne smemo poljubljati."

Terezi je bilo jasno, da jo je Ceranski ves čas opazoval. Po mislih je brskala za razlago, vendar je ni našla. Ceranski je imel prav. To, kar je počela, je bilo popolnoma proti pravilom.

21. Resnica o Terezi

"Kdo vam je dal pravico, da ste začeli hoditi z osumljencem?" je poročnik Romayko grajal Terezo, ko jo je peljal v območno pisarno.

"Gospod, zelo žal mi je," je odvrnila Tereza. "Vem, da sem se preveč približala, ampak mislim, da se bo splačalo. Sin osumljenca mi je povedal, da nekaj ve, kar bi od njega rad zvedel njegov oče, toda fant se mu boji izdati, ker bi zaradi tega oče lahko zašel v težave."

Romayko je namrščil obrvi ob tej fantastični razlagi. "Ali si vi vse to enostavno zmišljujete, Walsheva?" je vprašal sarkastično. "Ali pa imate nekje vse to napisano?"

Tereza je razgrnila papir in ga pokazala Romayku. Šlo je za načrt, kako priti do kovancev, ki so ga našli pri Bobiju in Karlu, ko sta bila aretirana pred cerkvijo.

"Pri tistih dveh, ki so jih ujeli pred cerkvijo, so našli tole," je razložila Tereza. "Onadva sicer nočeta govoriti, vendar mislim, da gre za načrt zaklada. Najbrž ga je narisal osumljenčev sin. Mislim, da on ve, kje so kovanci."

"V tem primeru je ta otrok sokrivec ," je rekel Romayko, ko sta dospela do njegove pisarne. "Zato ga ne smemo spustiti izpred oči."

Tereza je namrščila obrvi. Res je bilo, kar je trdil poročnik Romayko. Zadrževanje dokazov je obremenjevalo Timmyja prav tako kot njegovega očeta. Odlej naprej je tudi Timmy osumljenec.

Naslednjega jutra, ko si je Ray čistil zobe s svojo novo krtačko, je Timmy gledal video posnetke, ki jih je naredil med tednom, preživetim skupaj z očetom.

Prav vse si je ogledal, vsako minuto posebej je podoživljal. Vožnje v zabaviščnem parku, ribe v akvariju in igra na mini golfu.

Končno si je ogledal še, kako je oče drsal naokrog po drsališču. Na glas se je zakrohotal, ko ga je videl, kako je trčil v Bobija in Karla. Ta del si je znova in znova predvajal.

Potem je trak ustavil in se približal, da bi videl še bolj natančno. Nekaj v ozadju scene je pritegnilo njegovo pozornost. Za šipo ob robu drsališča je stala Tereza - en cel dan pred tem, ko jo je srečal med svojim norenjem za košarkarsko žogo.

Spraševal se je, če je bila mogoče čisto slučajno na drsališču ali pa je kaj več za vsem tem.

Tedaj je v dnevno sobo vstopil Ray. Timmy je hitro ugasnil rekorder, da Ray ne bi videl na ekranu Tereze.

"Poslušaj, Tim," je začel Ray, medtem ko si je zapenjal srajco. "Jaz moram sedaj delat za nekaj ur. Kaj ko bi šel z mano? Lahko me opazuješ pri delu."

"Je že vredu, očka," je odvrnil Timmy in stiskal pilota v roki. "Mislim, da bom ostal kar tu."

"Res?"

"Ja. Ti kar pojdi. Dobro mi bo."

"Okej," se je sprijaznil Ray. "Vrnil se bom okrog ene."

Pograbil je svoje ključe in izginil. Ko so se vrata za njim zaprla, se je Timmy nemudoma vrnil k televiziji in spet pognal trak. Zaustavil je sliko. Bilo je nekoliko nejasno, vendar je bila na drsališču nedvomno prav Tereza.

Timmy se je podal k oknu in se ozrl ven. Še je videl, kako je Ray sedel v avto in se odpeljal. Potem je zagledal neki drug avto, parkiran na nasprotni strani ceste. Iz njega je stopil neznan moški in uprl pogled naravnost v Timmyjevo okno. Avto je nato odpeljal za Rayem, moški pa je ostal na pločniku. Bil je detektiv Zinn.

Policaji so jima za petami, je ugotovil Timmy.

Nato se mu je zazdelo, da mora biti tudi Tereza policajka.

Urno si je v glavi zamislil načrt. Policijo mora nujno speljati stran od svojih sledi, da se oče ne bo znašel v težavah.

Najprej si je nadel kapo za basebal, vetrovko in nahrbtnik. Podal se je po stopnicah navzdol in krenil po pločniku. Škilil je nazaj in se prepričal, da mu je možak, ki je bil izstopil iz avtomobila, na sledi.

Začel se je lov.

Ko je obšel vogal, je urno stekel mimo pouličnih prodajalcev ter mimoidočih. Z nekega tovornjaka so ravno skladali škatle. Timmy se je zadegal čeznje in tako prečkal cesto.

Detektiv Zinn je stekel okrog tovornjaka in ravno je še ujel pogled na Timmyja, ki se je vkrcal na tramvaj, potujoč v nasprotno smer.

Timmy je skočil z vozila in jo ucvrl čez cesto do vhoda v postajo podzemske železnice. Policaj mu je tesno sledil. Timmy se je podrsal navzdol po stopniščni ograji mimo zaprepaščenih pogledov mimoidočih, ki so se vzpenjali po stopnicah. Nato si je kupil vozovnico, jo vtaknil v avtomatska vratca ter se izmuznil.

Zinn se zaletaval v množico, ko se je okorno podil za Timmyjem.

Timmy je stekel do konca perona in čakal na vlak. Stal je poleg svetlolasega fanta približno svoje starosti. Fant je bil skupaj s svojo klepetavo mamo. Zinn je zagledal Timmyja, vendar je obstal nekoliko proč od njega. Za nobeno ceno ni nameraval spustiti fanta izpred oči.

Nekaj minut kasneje je na postajo pripeljal vlak. Timmy je vstopil in se vsedel. Poskrbel je, da je sedel ravno nasproti svetlolasega dečka in matere.

Detektiv Zinn se je vkrcal v naslednji vagon le trenutek preden so se vrata zaprla. Nemudoma se je sprehodil do konca vagona in pogledal skozi zadnje okno. Zagledal je Timmyja, ki je sedel v sosednjem vagonu in bral knjigo. Policaj je zavzdihnil. Sedaj je bilo res nemogoče, da mu uide. Obrnil se je od okna proč in se oddahnil.

Čez par minut je vlak ustavil na naslednji postaji. Zinn je spet preveril, če je Timmy še tam. Nasmehnil se je. Fant se ni premaknil. Vrata so se zaprla in vlak je spet pretegnil.

Tedaj se je Zinn ozrl na peron in mislil je, da mu bo počilo srce. Zunaj je stal Timmy, se mu smehljal in mahal v slovo!

Zinna je zagrabila panika. Kako je lahko ta otrok na dveh mestih hkrati?

Zinn je razmaknil zadnja vrata in odmarširal proti fantku na sedežu. Ko se mu je približal, je ugotovil, da to sploh ni Timmy, ampak svetlolasi otrok, ki je s svojo mamo vstopil na prejšnji postaji.

"Billy," je slišal mater nagovoriti sina. "Kje pa si dobil tale jopič?"

"Neki fant ga mi je podaril," je lahko policaj slišal otrokov odgovor. "Kul, a ne?"

Zinn je bil šokiran. Timmy je dal dečku svojo basebalsko kapo in jopič.

Zinnu pa je dal krepko zaušnico.

Sedaj, ko mu je uspelo raztresti policaja, se je Timmy namenil proti Greyhoundovi avtobusni postaji. Tam je najprej naletel na vrsto omaric za spravljanje prtljage. Iz nahrbtnika je potegnil očetovo modro športno torbo. Zdelo se je, kot da tehta najmanj tono - zaradi kovancev v njej. Timmy je torbo zaklenil v omarico. V režo je spustil nekaj denarja, da je lahko vzel ključ.

Kar smehljalo se mu je. Vse mu je šlo po predvidenem načrtu.

22. Dobbsov klic

Ray je bil v kuhinji pekarne. Z vso previdnostjo okraševal poročno torto, ko se mu je približal gospod Wankmueller.

"Kako je kaj s tistim nujnim družinskim slučajem?" je zanimalo gospoda Wankmuellerja. "Je vse vredu?"

"Ja, vse je vredu, gospod Wankmueller," je odvrnil Ray. "Moj sin je prišel na obisk in moral sem preživeti nekaj časa z njim."

"To je pa lepo, Ray," se je posmejal gospod Wankmueller.

"Ja," se je strinjal Ray, ko je povzel delo. "Veliko sem premišljeval. Mogoče se bo celo preselil k meni."

"To se pa lepo sliši, Ray," je rekel gospod Wankmueller. "Tudi jaz sem premišljeval. "Če bi želel kupiti pekarno, bo tvoja."

Ray je zagrabil gospoda Wankmuellerja za roko in jo močno stresal.

"Resno mislite?" je spraševal. Bil je presrečen. "To je krasno, gospod Wankmueller. Fantastično! Ne morem vam povedati, koliko mi to pomeni!"

V tistem trenutku je zazvonil telefon. Bilo je za Raya. Klical je Dobbs.

Dobbs se je vrnil nazaj v mesto in pripravljen je bil, da se naslednji dan srečata z Rayem ter zamenjata ukradene kovance za keš. Ray ni povedal Dobbsu, da on pravzaprav sploh nima kovancev. To bi uničilo posel. Tako se je strinjal, da se ob določenem času sestane z dobbsom.

Sedaj pa že res mora dobiti tiste kovance od Timmyja. Po službi je Ray stekel domov.

"Timmy!" je klical. "Kje si?"

Timmy se je primajal iz spalnice. Ni bilo videti, da bi sploh že kaj bil na dnevu.

"Zdravo, oči," je pozdravil svojega očeta. "Kako je bilo kaj v službi?"

"Kje so kovanci, Tim?" je z nestrpnostjo v glasu vprašal Ray. "Takoj sedajle moram zvedeti."

"Oče," je rekel Tim. "Pomisli na policijo. Kaj, če policija kaj ve o tem?"

Ray je postajal rdečzaradi jeze. "Tim, nočem te več spraševati - !"

"Še zmeraj ti je za kovance, kajne?" je vprašal Tim. "Rad bi jih prelisičil, toda ujeli te bodo."

Za trenutek sta se oče in sin nepremično zastrmela drug v drugega. Končno je Timmy pomignil proti loncu s praprotjo, ki je stal v kotu. Ray je stopil proti praproti in zakopal roke v zemljo.

Izvlekel je ključ za garderobno omarico.

"V garderobni omarici na avtobusni postaji je," je mirno povedal Timmy.

"Hvala, Tim," je olajšano zavzdihnil Ray. "Zadnji hip si me rešil."

"Jasno," se je Timmy odločno strinjal. "No, mislim, da bom moral spakirati."

"Sparirati?"

"Domov grem."

Kaj misliš s tem, da greš domov?" je vprašal Ray. "jaz sem pa mislil, da hočeš živeti tukaj."

"Saj želim," je odvrnil Timmy. "Pa ne bom, če se res hočeš polastiti tistih kovancev.

"Kaj pa mi govoriš? Da moram izbrati med tabo in kovanci?"

Timmy je za sekundo pomislil. "No, ja," je potrdil. "Ker če vzameš kovance, me ne boš več videl. V ječi boš. In tokrat ti ne bom pisaril."

Timmy je s pobešeno glavo odšel v spalnico. Ray mu je sledil. Zagledal je Timmyja, kako je začel v svoj kovček, ki je odprt ležal na postelji, zlagati svoje stvari.

"Sedaj me pa res jeziš, Tim," mu je rekel Ray. "Nimaš pravice, da me siliš v izbiro med tabo in dvestopetdesetimi tisočaki. To je največja prilika v mojem življenju in ne bom dovolil, da mi uide.!"

Timmy je ignoriral svojega očeta in nadaljeval s pakiranjem.

"Dobro," je rekel Ray nazadnje. "Če že hočes iti, potem le pojdi. Ne potrebujem te!"

S temi besedami je Ray planil nazaj v dnevno sobo, pograbil lonček s praprotjo ter jo zalučal skozi na okno na ulico.

Nekaj minut kasneje je potrkalo na vrata.

Ray jih je ihtavo odprl. Bila je Tereza.

"Živio," je nervozno pozdravila. Rayev rdeči obraz jo je osupnil. "Uh, videla sem, kako je iz vašega okna frčala lončnica."

"Saj je bila že odmrta," je rekel Ray.

"Oh," se je oglasila Tereza, ko je vstopila. "Um, zelo lepo mi je bilo včeraj zvečer, Ray, in - "

Toda Ray se je odmaknil. Začutila je, da ga zaposljuje nekaj drugega. Toda ona je pravkar prišla iz pisarne poročnika Romayka. Šef ji je bil zaukazal, naj poskuša Timmyja zvabiti proč od očeta in poskusi pridobiti fantovo zaupanje. Mogoče ji bo na ta način uspelo izvedeti, kam je bil Ray skril kovance.

"Je Timmy tukaj?" je previdno vprašala.

"Jeah, tukaj je," je zadirčno odgovoril Ray.

"No, zelo lepo je bilo od njega, da mi je podaril tisti perfum," je povzela Tereza. "In mislila sem si, da bo tudi vam prav, če ga peljem v kino ali kam drugam. Samo njega."

Tedaj se je iz spalnice prikazal Timmy, z nahrbtnikomna rami in kovčkom v rokah.

"Ne more iti," je odločil Ray. "na avtobusno postajo ga peljem. Domov odhaja."

Tereza je na hitro ošinila Timmyjev kovček. Ugibala je, če so kovanci mogoče v njem.

"Oh, to je pa žalostno," je rekla.

"Jeah," je povzel Ray. "In nekoliko na tesnem sva s časom." Zagrabil je Timmyjev kovček in usmeril Timmyja proti vratom.

"Timmy," je zaklicala Tereza. "Res je bilo zabavno v tvoji družbi. Upam, da bova lahko še kdaj skupaj. "

"Seveda," je odvrnil Timmy in jo mrzlo prediral z očmi. Tereza je čutila, da je Timmy spregledal naravnost skozi njeno krinko. Res jo je.

"Ray, počakaj - " je rekla Tereza. "Ali res ni nobene možnosti, da spremenim vajine načrte?"

"Ne," je odgovoril. "Iti moram."

Tereza jima je sledila po stopnicah dol. Prej pa je še poklicala policijsko centralo in jim poročala, da sta Timmy in Ray na poti proti avtobusni postaji ter da se kovanci verjetno nahajajo v Timmyjevem kovčku. Poročnik Romayko je obljubil, da bo poslal nekaj policistov, ki se ji bodo pridružili na postaji.

Ob istem času pa sta se pripeljala s taksijem Bobi in Karl. Pravkar so ju bili odpustili iz ječe. Bobi je bil sedaj bolj kot kdajkoli prej odločen, da ugotovi, kje se nahajajo kovanci.

"Zasledujte ju," je Bobi ukazal taksistu. In taksi je odhrumel za Rayevim avtomobilom.

Tereza je potrebovala dvajset minut, da je Rayu in Timmyju sledila do Greyhoundove avtobusne postaje. Izstopila je iz svojega avta in šla za njima proti zadrenjanemu terminalu. Videla je, ko sta se Ray in Timmy postavila v vrsto pred okencem za vozovnice.

"Če greš na tale avtobus," je Ray svaril Timmyja, "boš naredil veliko napako."

"Nisem jaz tisti, ki dela napako, oče," je kljubovalno odgovoril Timmy. "Moj avtobus gre v Redding. Tvoj pa gre v zapor Folsom."

"Boš že enkrat nehal s tem!" je rekel Ray. Prestopila sta se do okenca. "Zadnja šansa. Ostaneš ali ne?"

"To je odvisno od tebe," je rekel Timmy.

Rayu je zastala beseda. Zavedal se je, da v tej zadevi nima izbire. "Enosmerno karto za Redding," je naročil prodajalcu kart, medtem ko je vlekel listnico iz žepa.

V tistem trenutku sta prispela na postajo Bobi in Karl. Skočila sta iz taksija in stekla v terminal.

"Tukaj sta," je rekel Bobi in z roko kazal proti Rayu in Timmyju, ki sta stala ob okenčku.

"Kupoval je vozovnico," je rekel Karl. "Mogoče otrok odhaja."

Bobi je vedel, da to lahko pomeni le eno stvar: Timmy je Rayu izdal, kje so skriti kovanci, in sedaj ga Ray pošilja domov. Bobi se je jezno podal proti prodajnemu okenčku, Karl pa ga je vlekel nazaj.

"Ne," je odločil Karl. "Z njim se bova pogovorila zunaj. Potem ko bo oddal otroka na avtobus." Sedaj, ko je bilo vse opravljeno, Je bil Timmy Karlu čisto všeč. Ne bi mogel prenesti, da bi se fantu kaj hudega zgodilo.

Opazovala sta, kako je Timmy vzel vozovnico in stopal za Rayem proti prostoru, od koder štartajo avtobusi.

"Res si mali problem. Se zavedaš tega?" je Ray vprašal sina.

"Hvala, kar si me naučil o umetnosti pa kakoje treba osvajati dekleta," je rekel Timmy.

Pripeljal je avtobus in vrata so se odprla. Ray in Timmy sta se spogledala. Timmy je upal, da se bo Ray še premislil in zbral njega namesto kovancev.

Toda Ray se ob misli na takšno srečo ni mogel pripraviti do drugačne odločitve.

"Je že dobro, oče," je rekel Timmy. "Objema ne potrebujem."

Nato se je Timmy sunkovito obrnil in se povzpel na avtobus, ne da bi se ozrl.

Ray je gledal svojega sina, kako za vedno odhaja iz njegovega življenja.

23. Odločitev

Ray se je obrnil proč od avtobusa in si je utrl pot med vstopajočimi potniki. V glavi mu je kipelo. K a j p a b i d r u g e g a s p l o h l a h k o s t o r i l? D e n a r p o t r e b u j e m, a l i n e? N e m o r e p r i č a k o v a t i o d m e n e, d a s p u s t i m i z r o k e n k r a t n o p r i l i k o.

Preko lobija je Tereza opazovala, kako se je Ray obrnil od odhajajočega avtobusa in se napotil proti lokerjem. Dotlej so se ji pridružili že Ceranski, Zinn in še en navaden policist. Imeli so navodila, da Raya ne smejo prej aretirati, dokler ga ne bodo zasačili s kovanci v rokah.

Na drugi strani lobija sta Bobi in Karl čakala, da bosta prav tako planila na svojega nekdanjega sodelavca.

Ray je pred garderobnimi omaricami iz žepa izvlekel ključ. Nepremično je stal tam, nesposoben odločiti se za nadaljni korak.

"Odločiti se moraš," je mrmral sam pri sebi. "Kaj je bolj pomembno?"

"Avtobus številka deset - petinšestdeset sedaj odhaja za Redding," je povedal glas v zvočniku. Napovedovalec je govoril o Timmyjevem avtobusu. "To je zadnja napoved odhoda."

Ray se je odločil. "Tole bom pa še obžaloval," je potrto zavzdihnil. Ključ je vtaknil nazaj v žep.

Obrnil se je in stekel proti izhodu s postaje. Obšel je množice ljudi. Pri sebi je molil, da ne bo prepozen.

Prispel je v hipu, ko je Timmyjev avtobus ravno zapuščal postajo. Tekel je pred avtobusom in šoferju dajal znake, naj se ustavi.

"Kaj pa vi hočete?" je spraševal šofer, potem ko je odprl vrata.

"Moj sin!" je bil Rayev odgovor.

Ray je našel Timmyja v zadnji vrsti sedežev. Spogledala sta se.

"Eno stvar pa morava prej urediti," je bil Ray ukazovalen do svojega sina. "Spremeniti bova morala življenjske dogovore, ker jaz ne nameravam vsako noč spati na tistem kavču."

Velik smehljaj se je razlezel Timmyju čez obraz, ko je stekel po sredini avtobusa. Ni se ustavil, dokler se ni znašel v tesnem Rayevem objemu.

To je bil objem, na katerega je bil čakal.

Ray je iz prtljažnika izvlekel Timmyjev kovček in nato odpeljal Timmyja iz avtobusa nazaj na postajo.

"Kaj pa če bi se midva preselila?" je vzemirjen vprašal Timmy. "Lahko bi si najela dvosobno stanovanje."

"Oh, seveda," je zavzdihnil Ray. "Kot da bi si jaz sedaj to lahko privoščil."

Molčala sta, dokler nista prispela do vrste garderobnih omaric.

"Kaj ko bi vzel samo n e k a j kovancev," je rekel Ray poželjivo. "Veš, le kakih pet ali šest, samo za kritje stroškov." Ray je videl, kako je Timmyjev veseli izraz izgineval. "Dobro," je rekel. "Torej, pekarne ne bom kupil."

Timmyu se je spet posmejalo. "Tako bova prihranila najin denar," je rekel. "Nekega dne jo boš že dobil. Dajže no, oči, pojdiva že stran od tukaj.

Ravno, ko sta hotela oditi, se je prednju vstopil Bobi.

"Odprita loker," je renčal vanju. Ray in Timmy sta obstala kot vkopana. . Bobi je proti njima nameril pištolo. "Odpri loker, Ray. In daj mi kovance. Vem, da so tam notri. "

"Av, Bob, daj to že stran," je zahteval Ray. "Saj veš, da s tem ne boš nič naredil."

"Nikoli me ne jemlješ resno, Ray," je rekel in še močneje stiskal za pištolo. "Toda sedajle pa me moraš vzeti resno. Odpri loker!"

Ray je spregledal, da je Bobi nastopil poslovno. "Je že dobro, Bob," se je strinjal. "Okej."

Ray je iz žepa vzel ključ in odprl loker. V njem je bila modra športna torba, ki jo je bil Timmy spravil tja. Ray jo je vzel v roke. Bobiju se je posmejalo.

"Stoj mirno!" se je zaslišal glas Ceranskega izza ozadja. Ray in Bobi sta se obrnila. Ceranski in drugi policisti so bili takoj zraven, vsi z izvlečenimi pištolami. Ray in Bobi sta dvignila roke.

"Ray Gleason, Bobi Drace," je rekel Ceranski. "Aretirana sta." Pograbil je športno torbo, nato pa je Raya in Bobija uklenil v lisice. "Pravico imata, da ostaneta tiho. Če to pravico zavrneta, se lahko vse in se bo vse, kar bosta rekla, na sodišču uporabilo proti vama. "

Z druge strani lobija je vse skupaj opazoval Karl. Žalostno je stresal z glavo. Ni hotel slediti Bobiju, ker ni hotel Timmyju storiti nič žalega. Obrnil se je in odkorakal iz postaje.

Vse je bilo končano.

24. Kovanci

"Očka, kaj se dogaja?" je spraševal Timmy, ko poslušal policaja, ki je Rayu in Bobiju prebiral o njunih pravicah.

"Mislim,da je nekdo naredil veliko napako, Tim," je rekel Ray.

"Jeah, jaz nisem ničesar zagrešil!" je vztrajal Bobi.

Ko je v tistem trenutku Ray pogledal gor, je zagledal Terezo, ki je stala za Timmyjem. tedaj je ugotovil, da je tudi ona policistka.

"Žal mi je, Ray," je bilo vse, kar je Tereza sploh lahko rekla. "Žal mi je."

Ray jo je pogledal, kot da bi bilo tudi njemu žal.

Tereza je pokimala Ceranskemu. Ta je odprl zadrgo športne torbe in z vso vnemo pogledal vanjo.

Toda izraz zagretosti se je že v naslednjem trenutku razblinil. Dvignil je odprto torbo, tako da je lahko vsakdo videl. Vse do zadrge je bila napolnjena s kovanci. Toda to je bil le navaden drobiž.

In niti eden od njih ni bil vreden več kot en cent.

Po vrnitvi na policijsko centralo je Tereza Raya in Bobija pridržala v priporu. Timmyja pa je povedla v majhno, golo sobo, ki se je navadno uporabljala za zasliševanje osumljencev.

"Okej," je začela Tereza. "Torej, ti praviš, da si ti dal cente v torbo in jo nato stlačil v loker."

"Uh-huh," je nedolžno odgovarjal Timmy. "Ali je to protizakonito?"

"Ne," je odgovorila Tereza. "Toda zakaj si to storil?"

"Cente sem dobil pri igranju pokerja pa nisem želel, da mi jih ukradejo," je bila Timmyjeva razlaga.

Tereza se je nasmehnila. "Veš, tvoja prijateljica sem, Timmy," je mehko rekla.

"Vem," se je posmejal Timmy. "Bi šli nocoj z mano na večerjo?"

"Timmy, to je zelo resna zadeva," je začela razlagati Tereza. "Ukradenih je bilo preko milion dolarjev v kovancih in rada bi, da mi poveš vse, kar veš otej tatvini."

Timmy se je za trenutek zamislil. "Ali imate prijatelja?" je vprašal.

"Timmy - "

"Sem pa mislil, da sva midva prijatelja," jo je prekinil Timmy. "Jaz samo vprašam."

"Ne, nimam prijatelja."

"Precej dolgčas vam mora biti, kajne?" je vprašal Timmy. "Tako je bilo potem, ko je umrla moja mama. Zelo je bolelo in nikoli si ne bi mislil, da bo prešlo. Tudi sedaj, ko sem dobil nazaj očeta, jo bom še pogrešal. Vendar pa mislim, da bo kar okej. In tudi vem, da kdorkoli že je ukradel tiste kovance, mu je zagotovo žal in ne bo nikoli več vzel nobene stvari.

Tereza se je zazrla v Timmyja. Ugotovila je, da ji ne bo povedal ničesar.

"To je lepo, Tim," je rekla. "Toda kovance še vedno pogrešajo. Bi lahko "uganil", kje bi lahko bili?"

Timmy je skomignil z rameni. "Jaz ne vem," je odvrnil ter ji namignil. "Mogoče bi lahko bili v kakšni torbi."

"V takšni, v katero si nabasal svoj drobiž?"

"Jeah," je odgovoril Timmy. "In mogoče se mimo lahko sprehajajo ljudje, ne da bi vedeli, da so v njej. Mogoče celo fant, ki torbo drži, tega ne ve."

Tereza se je nenadoma spomnila kraja, kjer je zadnjič videla podobno torbo. Planila je iz sobe in se z avtom odpeljala do iste veleblagovnice, kjer ji je Timmy podaril parfum White Linen. Tam je na manekenu na notranji strani glavnega vhoda visela modra športna torba.

Vzela jo je z manekenovih ramen, jo odprla in pogledala noter.

Napolnjena je bila z ukradenimi kovanci.

25. Novo življenje

Pozno tistega dne je bil Ray izpuščen na prostost. Povedali so mu, da tožba proti njemu ne bo vložena, ker primanjkuje dokazov. Prav tako tudi proti Bobiju ne. policijski oddelek bo kovance vrnil Službi za ocenjevanje kovancev, češ da jih je našla kot rezultat anonimnega namiga.

Ray je počakal v lobiju policijske postaje. Po nekaj trenutkih so se vrata odprla in pojavila sta se Tereza in Timmy.

"Pojdimo domov, očka," je rekel Timmy.

Ray je pogledal Terezo. "Prav tako je, kot sem rekel o policajih," jo je spomnil. "Preveč si domišljajo. Nekatere stvari niso vedno to, kar se zdijo, da so.

Tereza se je nasmehnila. "Včasih pa so," je nasprotovala, "le da se tega ne da dokazati."

Spogledala sta se. En dolg trenutek si je Ray želel, da Tereza ne bi bila policajka, Tereza pa si je želela, da Ray ne bi bil nekdanji kaznjenec.

"Torej pridete nocoj na večerjo?" je Timmy nedolžno vprašal Terezo.

"Mogoče kdaj drugič, Tim," je namesto Tereze odvrnil Ray. "Veš, to je ta reč, ki se tiče policajev in nekdanjih kaznjencev. Neke vrste čakalna doba obstaja med časom, ko te zaprejo in časom, ko lahko človeka povabiš na večerjo."

"T i pazi na očeta," je Tereza pokimala Timmyju.

"Saj tudi b o m!" je rekel Timmy. Tako tudi bo. Nič več ne bo dopustil, da bi se njegov oče vpletel v kakršno koli lopovščino.

Timmy in Ray sta zapustila policijsko postajo ter se napotila navzdol po ulici.

"Le počakaj, da prideva domov," je Ray zagrozil Timmyju. "V e d e l si, da naju policaji opazujejo, pa mi tega nisi povedal!"

"Nisem pa zato, ker bi jih ti hotel spet prelisičiti in potem bi te ujeli," je razložil Timmy. "Ko nihče ni opazoval, sem vzel torbo in jo zamenjal s tisto na manekenu. Manekenovo torbo pa sem nato zaprl v garderobno omarico."

"Jeah," je zavzdihnil Ray. "In vseeno si dovolil, da sem omarico odklenil in so me zaprli."

Timmy se je neumno zasmejal. "Mislim, da sem te naučil pravil, huh?" je vprašal.

"Ja," se je strinjal Ray. "Nikoli ne imej otrok."

"Kar priznaj," ga je zbodel Timmy. "Če ne bi bilo mene, bi ti spet gnil v zaporu."

"Vsaj posteljo bi imel, v kateri bi se odpočil."

Ustavila sta se na vogalu in čakala na zelen semafor.

"Torej, kaj boš pa zdaj storil, očka?" ga je vprašal Timmy.

"No," se je kislo zasmejal Ray. "Pravkar sem zgubil četrt milijona dolarjev in pridobil stalnega gosta. Kaj, ko bi se šel kar utopit?"

"Kaj pa če bi šla raje igrat košarko in osvajat punce?" je predlagal Timmy.

Ray je prikimal. "To lahko narediva."

Ray se je končno obnašal kot pravi očka. Šele sedaj je bil Timmy prepričan, da se ne pretvarja. Veselo mu je bilo pri srcu.

Sedaj je imel vse, kar si je kdajkoli želel.

Z nestrpnostjo je pričakoval začetek novega življenja s svojim očkom.

OPOMBE

1 Mike Wallace je zelo znan ameriški novinar, ki je razkril vrsto škandalov. S svojimi sodelavci ima na TV oddajo, ki traja 60 minut.

2 V Fort Knoxu (Kentucky) se nahaja skladišče zlata; znano je po tem, da je izredno dobro varovano.

3 V Candlestick parku igrajo The Giants (znano moštvo ameriškega basebala) iz San Francisca.

4 Uzi je strojnica izraelske izdelave, zelo lahka in učinkovita. Pogosto jo uporabljajo velemestni gangsterji pri svojem "delu".

5 Baskin-Robbins je znana veriga ameriških slaščičarn.

Za razjasnitev številnih slengovskih izrazov sta poskrbela Marta Pirnat-Greenberg in Marc Greenberg, v html-obliko uredil Miran Hladnik.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco