To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Predavanje ob izvolitvi v rednega profesorja sem sklenil posvetiti premisleku o lastnem dosedanjem dvajsetletnem delu in njegovih vodilih, namenil sem postaviti na ogled svojo strokovno izkaznico. Ker v njej rubrika metodološki profil ni čisto enoumno izpolnjena, bo cilj najti najustreznejše ime za zbirko orodij, ki jih uporabljam, in za način ravnanja z literaturo. Želim, da izbira teme ne bi bila pripisana mojemu narcizmu, ampak strokovno utemeljeni potrebi po samorefleksiji.
Znanost ni zgolj "seštevek dejstev". Na koncukoncev je zbirka, in kot taka je odvisna od zbiralčevih interesov, od gledišča. V znanosti je to gledišče ponavadi pogojeno z znanstveno teorijo. To pomeni, da izbiramo iz neštete raznolikosti dejstev in neskončne raznolikosti pogledov na dejstva tista dejstva in tista gledišča, ki so zanimiva, ker so zavezana s kako bolj ali manj vnaprej zamišljeno znanstveno teorijo.
Karl R. Popper, Ali ima zgodovina kakršen koli smisel? Časopis za kritiko znanosti XXV/186/187 (1997), 23--24; prevod iz njegove knjige Open society and its enemies iz leta 1957.
Ko sem se pred časom vrnil z enoletnega študijskega bivanja v Ameriki, vznemirjen od tamkajšnjega polemičnega dialoga med t. i. empiričnimi in humanističnimi vedami, ter to opozicijo v člankih tudi sam artikuliral,[1] se je komu morebiti zazdelo, da sem postal zagrizen zagovornik literarne empirije in slep sovražnik domačih interpretacijskih, filozofskih, hermenevtičnih metod ali kakor jih že imenujemo. Vtis so potrjevale moje starejše objave,[2] ki so skupaj s Pretnarjevim preštevanjem verzov že v osemdesetih letih dobile ironično oznako literarnovedna tehnologija. To, kar pišem v zadnjem času,[3] nenaklonjeni označujejo s pozitivizmom, z izrazom, ki ima kljub izrecnemu pozitivnemu pomenu drugih besed v družini[4] v literarni vedi slabšalni prizvok. V nadaljevanju bom razodel, kdaj in kako sem se okužil z virusom empirizma, preverjal, koliko je sploh empiričnega, tehnološkega in pozitivističnega v mojih razpravah ter kako dosleden oziroma kako radikalen sem bil pri uveljavljanju teh metod.
Za uvod naj ponovim svoje prepričanje, da so metodološke opozicije pravzaprav refleks nazorskih. Na našem področju se temeljna ločnica riše med profanim konceptom literature (zanj je literatura sistem, ki oblikuje fiktivne svetove, zato da bi preko teh modelov laže obvladovali realni svet) in konceptom literature kot prostorom obredno vzvišenega, ki bogati življenje z nekakšnim globljim smislom. Gre za razliko med literaturo in Literaturo. Opozicija je simetrična oni, ki nam drastično pade v oči pri pregledu slovarskega gesla kultura, pojma, ki pokriva tudi literaturo: tu najdemo profani pomen, ki označuje poljščine za človekovo in živalsko prehrano (npr. monokultura), za potrošnjo torej, in najdemo tudi vzvišeni pomen, ki označuje človekovo intelektualno, na Slovenskem zlasti umetnostno ustvarjalnost, za katero menimo, da ni podvržena zakonom koristnosti, povpraševanja in potrošnje.[5]
Kadar pride do trenja med konkurenčnimi metodami, je na delu omenjena globoka opozicija ali njene manj radikalne variante. Konkretno se izraža v številnih arhetipskih situacijah.
Sam se nagibam k profanemu dojmu literature. Sem za njeno klasifikacijo, ker je to po svoje največ, kar lahko kot "empirik", ki prisega na pozitivna dejstva, z literaturo storim, ne da bi se zapletal v pretirane špekulacije ali tvegal dolgoročno veljavnost svojih izjav. Interpretacije zavračam, če so utemeljene le v enem za ta namen izbranem in pripravnem besedilu. O razliki med mladinsko in nemladinsko literaturo, o razliki med ženskim in neženskim pisanjem po mojem nima smisla na pamet govoriti prej, preden ne bodo ustrezni korpusi v izčrpnosti ali vsaj v statistično relevantni količini analizirani.
***
Prelistal bom lastno bibliografijo in se ustavljal pri razpravah, ki so z metodološkega ali gradivskega vidika stremljivejše in obsežnejše. Prva leta sem služil kruh kot stažist raziskovalec pri temi s tedaj nevpadljivim naslovom Marksizem v slovenski književnosti. Izdeloval sem bibliografijo pesmi s proletarsko tematiko. Moj magisterij je šel v drugo smer -- tedaj sem se zavzeto ukvarjal s trivialno literaturo -- in je kontaminiral slovenski literarni marksizem do te mere, da je postalo enemu od urednikov Jezika in slovstva[7] moteče in sem moral modificirati sklepne izjave.
Ob dejstvu, da sem katalogiziral blizu 500 besedil, se danes čudim, kako malo pozornosti sem v članku posvetil utemeljitvi izbire gradiva -- zadoščal mi je hiter popis časopisnih virov. Zbiranja in katalogiziranja gradiva pač nisem štel med ugledne literarnozgodovinske posle, čeprav sem z njim zapolnjeval svoj delavnik. Prostodušno sem priznal, da sem upošteval samo tiste tekste, ki so potrjevali mojo izhodiščno tezo. Danes gradiva ne zbiram več zato, da bi kasneje kdaj brez zadrege iz njega izbral primerna besedila v ilustracijo vnaprejšnjim tezam, ampak ga skušam zajeti čim bolj neselektivno, da bi ob njem preveril veljavnost utrjenih literarnovednih sodb -- veseli me, če jih lahko ali popravim ali zanikam ter tako dokažem moč, uspešnost in upravičenost svoje metode.
Razpravo sem začel s tematsko klasifikacijo besedil (graf 1). Največ prostora sem posvetil izrazni plati, tj. stilistiki besedil. Vzporejal sem podobne formulacije in klišeje v verzih ter preko tega prišel do skupne jim neliterarne predloge. Teoretično podlago za ta tip analize sem črpal iz strukturalizma,[8] natančneje naratoloških transformacij Tzvetana Todorova[9] in -- naj mi Igor Grdina odpusti -- jezikoslovnih modifikacij Jožeta Toporišiča. (Graf 2: Povezave med izraznimi klišeji.) Še danes se mi zdi, da sem delo pri raziskovalni nalogi opravil dobro.
Pri pripravi Vandotovih izbranih mladinskih spisov za Mladinsko knjigo[10] sem primerjal pet pripovedi oz. povzetke dogajanja z namenom odkriti skupno dogajalno shemo.[11] Tokrat sem po teoretično oporo pri analizi oseb in zaporedja dogodkov segel k Vladimirju J. Proppu oz. enemu od njegovih učencev, pri analizi pomenskih polj pa k Juriju M. Lotmanu.[12] Po 20 letih mi je v oči padlo še eno prostodušno priznanje, da modra teoretična besedila niso čarobna palica za literarno analizo in da je bilo treba povzetke kje obtesati in kje napihniti, "če je slika sploh hotela nastati". Prikrojevanje gradiva z namenom, da bi se prileglo teoretični shemi, je pripeljalo do resignirane izjave, da je formalizacija Vandotovih pravljic pravzaprav konstrukt in da sodobne pravljice niso najboljše potrdilo za veljavnost Proppove sheme. Dodatno interpretativno orodje je dalo branje Bruna Bettelheima in njegove psihoanalitične razlage pravljic.[13]
V okviru magisterija na temo slovenske trivialne literature sem se odločil obdelati ženski roman 19. stoletja -- 16 romanov in povesti Pavline Pajkove in Luize Pesjakove[14] -- in ga zgrabiti s pomočjo nemških literarnih zgodovinarjev, ki sem jih tedaj kot Knafljev štipendist prebiral v dunajski nacionalni knjižnici. Ker nemščine nisem najbolje obvladal, so se mi posebej prikupili tisti, ki so svoja spoznanja znali predstaviti tudi v obliki sheme, grafa, tabele. Jürgen Link je v mojo literarnozgodovinsko orodjarno prispeval uporabno matrico, v kateri se literarni personal razporedi glede na naturne lastnosti (dober--zel; star- -mlad; resen--neresen) in glede na socialni status (reven-- bogat, plemenit--neplemenit), kar olajša primerjavo med besedili in razkrije ponovljive konstelacije.
Tokrat šibkosti teoretičnega konstrukta nisem na široko razlagal, ampak sem morebitnim posnemovalcem le svetoval, naj v primeru, ko tekst shemi ne ustreza, naštete značajske opozicije oseb nadomestijo s tistimi, ki jih pa tekst ima, npr. konzervativen--napreden, marljiv--zapravljiv itd. Tu sem prvič prebral tezo, ki so jo potrdila številna slovenska besedila, da konflikti ne nastanejo med pripadniki različnih socialnih razredov, ampak da se oblikujejo na osi naturnih opozicij. S primerom iz Jurčičevega Sosedovega sinu: konflikt se v povesti ne dogaja v razmerju praznožepi ženin Brašnarjev Štefan proti bogati gospodar Smrekar, kar bi se nam bogvezakaj zdelo običajno, ampak se mora razrešiti v okviru družine med Smrekarjem in njegovo hčerjo Franico.
| staro | mlado | |||||
| dobro | zlo | dobro | zlo | |||
| občutljivo | neobčutljivo | občutljivo | neobčutljivo | |||
| bogato | mati Smrekarica | gospodar Anton Smrekar | ~ | Smrekarjeva hči Franica Y | ||
| revno | oče Brašnar | Brašnarjev sin Štefan | ||||
Varianta tega spoznanja je ugotovitev, ki podira staro in nikoli prej preverjeno prepričanje, da se v literaturi, posebno oni trivialni, možijo revna dekleta z bogatimi ženini ali narobe. V resnici se namreč poroča samo bogato z bogatim in revno z revnim. Da bi do poroke med socialno različnima lahko prišlo, mora prej eden obogateti, pa naj stori to tako, da gre za nekaj let v Ameriko ali da nepričakovano deduje po bogatem stricu.
Še eno poglavje o literarnih osebah, natančneje o nekoliko tvegani stilistiki imen. V viteških romanih Miroslava Malovrha[15] že imena oseb kažejo na značaj junakov (npr. pogosto ime glavne osebe Andrej <--- gr. andreios 'pogumen', Beata <--- lat. 'blaga'), povrhu pa se dá personal v okviru posameznega romana dovolj predvidljivo razporediti na pozitivno in negativno stran že z upoštevanjem črkovne ali glasovne podobe imen. Idealni junaki Malovrhovih romanov imajo podobne priimke (Rovan, Kržan, Kržinar, Čerin), junakovi moški nasprotniki v romanu Opatov praporščak imajo vsi "gladka imena" (Pavel Glogvic, Jošt pl. Gall, opat Limbšak). Do sem gre za ugotavljanje in popis preverljivih dejstev, za "pozitivizem". Zanimiva urejenost imen pa me je zvabila v interpretacijo. Tako sem zapisal za "empirika" le nekoliko preveč napet stavek, da glasovno sozvočje junakovega imena in priimka (Andrej Rovan) kaže na harmonično osebo. Za junakovega kapitalnega nasprotnika opata Albertusa pl. Lindeka sem zatrdil, da z mešanim "erovskim" in "elovskim" glasovjem svojega imena združuje tako sovražno kot prijateljsko komponento; res se na koncu sovražni opat skesa in junaku pomaga do poroke. Podobnega značaja je domneva, da bo občutljivi bralec že iz imen treh junakovih žensk -- kmečkega dekleta Polonice, grofice Helene (ti dve sta "gladki") in opatove sestre Margarete ("erovsko" ime), lahko predvidel, katero bo vzel za ženo. Srečna ženitna odločitev pade v korist Margarete, ki že z glasovno sorodnim imenom obeta družinsko harmonijo. Prva junakova ljubezen Polonica mora -- tu sem se nerodno iz zaletavo izrazil -- že zaradi neprimernega imena končati kot posiljenka in utopljenka.
Razprava o ženskem romanu je sistematično obravnavala šest lastnosti, ki se v besedilih ponavljajo in skrbijo za žanrsko prepoznavnost (po podobni shemi sem kasneje posegel še večkrat):
|
Lit. vrsta |
Romani | Povesti | Novele | |||||||||||||
|
Naslovi del |
Arab | STKl | Judit | DuBr | SlUs | OŽD | RiS | BlZv | Mač | OčT | Usl | Dora | NajD | Oblj | PlId | BeaD |
|
Pepelka |
+ | - | + | (-) | + | + | (+) | + | (+) | (+) | + | + | - | (+) | + | + |
|
Ljubezenski ∆ |
+ | + | - | + | + | + | - | + | + | - | - | + | + | + | + | (+) |
|
Happy end |
+ | (+) | + | - | + | - | + | + | + | + | + | (-) | + | + | (+) | + |
|
Bolezen |
+ | + | + | + | + | + | + | + | + | - | + | (+) | + | + | (+) | + |
|
Moralični ! |
+ | - | - | + | + | + | (-) | + | + | - | - | + | + | + | - | + |
|
Ženske ♀ |
1 | 2 | 1 | 2 | 2 | 1 | 1 | 2 | 2 | 1 | 1 | 2 | 2 | 1 | 1 | (2) |
|
Moški ♂ |
2 | 1 | 1 | 3 | 2 | 2 | 1 | 2 | 2 | 1 | 1 | 1 | 1 | 2 | 2 | 1 |
Spominjam se nekaterih pripomb po izidu tega in še kakšnega podobnih člankov. Komentarji so se zabavali v prvi vrsti nad opaznim deležem zgodbenega povzemanja. Zgodbe so res za današnjega bralca prav zabavne in že zato vredne obnove, vendar me je že začelo skrbeti, da mojega pisanja kolegi ne bodo imeli za znanost, ampak za nekakšno pripovedno dejavnost. Ko sem se za potrebe tegale predavanja spravil nad razpravo z metrom, sem našel, da zavzemajo povzetki zgodb 13 % besedila, citati, velika razvada marsikaterega literarnovednega prispevka, pa 11 %, kar ni zaskrbljujoče veliko. Največ prostora sem porabil za primerjave s predhodnimi in tujimi žanri, z namenom najti ženskemu romanu objektivno mesto v literarnozgodovinski soseščini -- takega razpravljanja je kar 20 %. Pred morebitnimi kritiki sem se zavaroval z obsežnim navajanjem tuje literature v opombah in v seznamu na koncu članka (12 % obsega). K pozitivističnim maniram bi lahko štel biografije avtorjev in druge enciklopedične podatke, ki jih je 4 %. Bolj kot to je razpravi dajala pečat uporaba grafičnih prikazov (9 %). Od ravnin pripovedne strukture so se mi zdele najbolj zanimive literarne osebe (8 %) in motivacija njihovih dejanj (trapil sem se s problemom moralnega imperativa 4 %), od metod pa sociološki pristop (sociologiziranja je za 5 %). Sam imam razpravo o slovenskem ženskem romanu v spominu pod napačno nalepko psihoanaliza. Izrecnega sklicevanja na psihoanalizo je v resnici komaj kaj (2 %), obtičalo pa je v spominu zato, ker se mi je morda tedaj zdelo največja novost in je odstopalo od tradicionalnega literarnozgodovinskega diskurza.
Prvih deset literarnovednih let sem, kakor je postalo razvidno, vedno znova poskušal nategniti slovensko literaturo na kopito te ali one obetavne teorije ali metode. Orodja sem preizkušal rad in razpravam je dajalo status prave znanosti, saj je ena od pomembnih zahtev tovrstnega pisanja, izrecno pa magisterijev in doktoratov, prav razvijanje in izboljšava orodij za analizo. Zgled pretiranega upoštevanja tuje teoretične vednosti je leksikonski zvezek Trivialna literatura.[16] Priznavam, da sem nekoliko zviška gledal na zavzemanje mojega strokovnega očeta Franca Zádravca, da je treba v literarni zgodovini dati prednost analizi samih besedil. Bolj ko se bližam njegovim tedanjim letom, bolj vem, kako prav je imel. Nisem proti teoriji, ampak sem proti tistemu teoretiziranju, ki je uspešno le toliko časa, dokler se ne sreča z gradivom ali dokler med gradivom izbira samo tisto, ki teoretične predpostavke potrjuje. Postopoma sem razvil sum do literarnovednega razglabljanja, ki se pričenja s sklicevanjem na to ali ono, običajno tujo literarnovedno avtoriteto, potem pa se zadovolji z nekaj zgledi z domače literarne scene. Ni to pogosta praksa naših diplomskih nalog? Študentom zato svetujem, naj na začetku pustijo literarne teorije pri miru in naj le na podlagi lastnega natančnega pregleda pridejo do zakonitosti korpusa, ki so si ga izbrali za temo. Sklepe bodo potem primerjali z onimi, ki so zapisani v literarnoteoretičnih priročnikih, brez nuje, da bi jih brezpogojno upoštevali.[17] Pogosto se izkaže, da so lastnosti slovenskega gradiva drugačne od tistih v literarnih leksikonih.
Zavedam se dvojne nevarnosti pristopa, ki poudarja nacionalnospecifične lastnosti literarnih pojmov. Odkrivanje specifičnih potez slovenskega literarnega sistema, kar je nedvomno ena od legitimnih nalog slovenske literarne vede, je izpostavljeno dvema skrajnima interpretacijama, ki sta posledica različnih nazorskih presoj. Svetovljansko razpoloženi so v slovenskih posebnostih vedno nahajali potrdilo za prepričanje o slovenskem redukcionizmu, zapoznelosti, zamudništvu, eklekticizmu in nivelizaciji programskih in poetoloških zahtev svetovnoliterarnih vzornikov. Domačijsko razpoloženi zagovorniki avtohtonega slovenstva pa so bili neskladij veseli, ker so potrjevala samoniklost slovenske kulture in literature. Svoje mesto bi želel videti nekje vmes med opisanima skrajnostima, med domačijskim in svetovljanskim.
Srednjo pot mi je uspelo zadeti v 36. zvezku Literarnega leksikona, kjer sem obdelal pojem in pojav slovenske povesti.[18] Darko Dolinar mi je v imenu uredništva dovolil in me celo spodbudil v razpravo vključiti tudi moje lastne analize. Za razliko od uredniške odločitve v leksikonu CZ Slovenska književnost, kjer ob naslovih del na pamet določijo, ali sodijo med romane, novele ali povesti, sem se postavil na ortodoksno stališče, da je treba strogo upoštevati zgodovinsko dimenzijo vrstnih oznak, to je tiste vrstne oznake, ki so jih besedilom v podnaslovih pridevali avtorji in založniki. Vrstne oznake za domačo daljšo prozo sem zajel v njihovi izrčpnosti od začetka do danes.[19] Izkazalo se je, da se je v 170 letih obstoja s povestjo marsikaj dogajalo in da je zato nobena enostavčna definicija ne more prav pokriti in ji biti pravična. In pokazalo se je, da je slovenska povest v marsičem zelo drugačna od vrst, ki jih poimenujejo sorodne oznake v drugih nacionalnih literaturah. Če že formalno ustrezajo naši, sta pa njihovo mesto v nacionalnem sistemu vrst in njihov pomen drugačna.
Z zadovoljstvom poročam, da so banalna preštevanja podnaslovov in merjenja dolžin pripeljala do vsaj za slovensko literarno vedo svežih teoretičnih trditev. Npr.:
Nekatere razprave sem namenil metodološkim vprašanjem stroke. Začel sem v nastopnem učiteljskem predavanju s problemi povzemanja pripovedne proze na zgledu Prežihove novele,[20] se poskusil v transformacijski analizi[21] in razmišljal o vplivu sodobne tehnologije na naš način ukvarjanja z literaturo.[22] O tem natančneje ne bom poročal, omenim naj le, da je uporaba računalnika v zadnjem desetletju v največji meri poskrbela za prepoznavnost mojega dela. Za sloveniste radi pravijo, da nimamo ravno najbolj trdnega stika z vsakdanjo stvarnostjo (to popularno prepričanje bi menda lahko raztegnili kar na večino humanistov), zato je v tem krogu relativno lahko uspeti z znanji, za katere je potrebno nekaj tehničnega interesa in spretnosti. Vse preveč smo namreč navajeni stroj dojemati kot sovražnika[23] našim duhovnim podjetjem in je zato njegovo udomačenje hudo naporna naloga.[24] Čisto naglas se že ne upamo več pritoževati nad njim, ker se zavedamo njegove moči in nepogrešljivosti, naš globok odpor do njih pride do izraza v trenutkih, ko "računalnik napravi kakšno očitno bedarijo". Tedaj si na njegov račun privoščimo posmeh, ki za nekaj časa potlači vedno znova pomlajeno nevesto skrb, da pa nas bo nekoč le premagal, nadvladal, nas izločil iz igre in nam vzel delo. Do tehnike in strojev najbolj zakrknjeni izmed nas potiho gojijo vsaj čustva nelagodja če že ne kar civilizacijske ogroženosti.[25]
Desetletnico literarnozgodovinske službe na FF sem zaznamoval z izidom Slovenske kmečke povesti.[26] Vanjo sem vključil raziskave, ki se jim še najbolj prilega ime literarne sociologije, to je o literarnem programiranju, produkciji, distribuciji, branju in recepciji, zlasti v zvezi z najuspešnejšo založbo vseh časov na Slovenskem, Mohorjevo družbo.[27] Tudi če bi hotel, ne morem zatajiti strokovnega vpliva, ki ga je imelo name literarnozgodovinsko delo Matjaža Kmecla, mislim predvsem na snov 19. stoletja in na pozornost do avtorjev in del, ki jih je odkril kot zametek nadaljnjega razvoja, čeprav so se za njimi za dolga desetletja zabrisale sledi. Naj povzamem novosti, ki so se z monografijo vpisale v slovensko literarno zgodovino. Največja pridobitev je bila pritegnitev gradiva, ki dotlej ni doživelo literarnozgodovinske obravnave, in teme, ki je bila kljub obilju gradiva v stroki zanemarjena. Vrednost metodološkega vzorca je imela žanrska klasifikacija korpusa, ki je nadomestila običajne periodizacijske klasifikacije. Za vpogled v življenje celotnega literarnega sistema na Slovenskem pa so bila verjetno najpomembnejša številna opozorila na zveze med besedili.
V ilustracijo sociološkega pristopa naj bo graf 10 iz poglavja o pokrajinski povesti, s katerega razbiramo razliko med literarno bolj zanimivimi in manj zanimivimi ter med kulturno produktivnimi in kulturno neproduktivnimi pokrajinami. Kot dogajališče so bile sorazmerno najbolj vabljive od centra najbolj oddaljene, najbolj "eksotične" regije, ki pa se niso mogle pohvaliti z bogato literarno dejavnostjo.
Analiza avtorskih opusov ali interpretacija posameznih besedil sicer ni bila naloge monografije, ki je želela kolikor mogoče enakopravno pregledati cel korpus 234 povesti od srede prejšnjega stoletja do konca druge svetovne vojne. Kljub temu so nekatera besedila s svojo drugačnostjo zahtevala interpretativni pristop: Tavčarjevo Cvetje v jeseni, Cankarjev Hlapec Jernej, Prežihova in Kranjčeva besedila itd. Interpretativne poudarke je omogočil nov zorni kot -- opazoval sem jih na ozadju žanrske tradicije, ki ji literarna zgodovina iz različnih razlogov prej ni posvečala pozornosti. Pri Finžgarju sem zavrnil Toporišičevo tezo, ki je trdila, da osebe tam propadajo po lastni krivdi -- v resnici je ravno narobe. [28] Pri zgodnjem Deteli sem izpostavil anarhistično razreševanje družbenih konfliktov, ki se bije z našo kasnejšo predstavo Detele legitimista. Na ozadju kmečkega žanra se je potrdil sum, da v Boju na Požiralniku osnovni konflikt ne poteka na ravni človek--narava, kakor usmerja naslov, ampak na ravni revna kmečka domačija--sovražna družba. Preštevanje udeležencev v ljubezenskih trikotnikih je dalo presenetljivo ugotovitev, da so bili za slovenskega pisatelja bolj zanimivi tisti z dvema moškima, in to na račun nenapisane prepovedi, da bi si bile ženske med seboj rivalke -- lepo izhodišče za sociološko analizo položaja ženske v kmečkem svetu (graf 11).
Gotovo so posamezne razlage, čeprav sem jih izpeljal iz preštevanja ponavljajočih se besedilnih lastnosti, predrzne in prav zato špekulativne: npr. da poroke pohabljenih, pogoste med obema vojnama zlasti pri primorskih in koroških avtorjih (Ivan Albreht, Ivan Matičič, France Bevk), simbolizirajo preživetno sposobnost od matice odtrganih delov Slovenije. Smelo sem potegnil razvojno črto od Tavčarjevega Cvetja v jeseni preko Iva Šorlija do Draga Ulage, ki so -- izjeme med ostalimi triinosemdesetimi avtorji -- poskušali oženiti meščana ali omožiti meščanko na kmete. Bili so mi zgled poskusov brisanja razlik med socialnimi sloji v najtežjih trenutkih slovenstva v interesu nacionalnega preživetja. Statistika je pokazala, da žanr kmečke povesti sploh ne goji kulta matere tako, kot se nam to zdi iz antoloških in šolskih besedil: ženska je v kmečki povesti najprej pokorna in tiha žena svojemu možu in šele potem mati svojim otrokom. V tem smislu se je bilo treba spomniti na tiste interpretacije Prežihovih žensk, ki so za površino socialne in nacionalne patetike odkrivale njihovo starševsko malomarnost. In pri Hlapcu Jerneju dopustiti tudi Pregljevo, Gradnikovo in še koga branje, ki je izhajalo iz pravil žanra kmečke povesti in je označevalo Jernejeva prevratna prizadevanja za fantastična. Najbolj sem se pritiska podatkov osvobodil v poglavjih o globinski strukturi žanra in o motivacijskih mehanizmih. Nikakor ni odveč pripomniti, da so prav ta poglavja, ki se najbolj oddaljujejo od empirije in mogoče še najbolj ustrezajo predstavi o literarnozgodovinski sintezi, zaradi preglednosti in zaključenosti študentom kljub mojim izrecnim klicem k previdnosti najbolj všeč.
Kako lahko statistični postopki zavedejo v špekulacijo, naj pove priznanje, da sem razdelitev proze v dolžinske tipe (na kratko, srednjo, daljšo, dolgo in zelo dolgo) utemeljeval z domnevno koncentracijo besedil okrog nekaterih dolžin (graf 12); danes vem, da je bila za te "zgostitve" in nepravilnosti na krivulji kriva premajhna količina besedil. S klasifikacijo ni sicer nič narobe, manjkalo je le spoznanje, da so take kategorije dogovorna reč in da zanje ni vedno mogoče niti ni nujno najti globokoumne utemeljitve. Ob vsem mrgolenju številk, grafov in tabel pozorni bralec ne more mimo spoznanja, da sem bil špekulativen še pri določanju koncev in pri interpretaciji njihove neenakomerne porazdelitve na časovni lestvici.[29]
Zadnjih deset let se ukvarjam z žanrom slovenskega zgodovinskega romana. Napraviti želim knjižno monografijo, ki bi bila v metodološkem smislu nekakšno nadaljevanje one o kmečki povesti, zraven pa poskrbeti še za to, da bi zaživela tudi v drugem mediju, v spletni obliki. Romanov in povesti tega žanra se je od njegovega začetka sredi prejšnjega stoletja do danes nabralo dobrih 300 (graf 13) in sem jih večinoma že pridno popisal v rubrike podatkovnega formularja. Posebej sem obdelal posamezne večje avtorske opuse (Ivan Pregelj, Miroslav Malovrh, Fran Jaklič ipd.) ali korpuse izbranega žanrskega tipa (o protestantih, o Uskokih). Bolj kot zvezati članke v knjigo me žene načrt gradivo oblikovati za spletišče, v katerega jedru je podatkovna zbirka (http://www.ff.uni-lj.si/hp/ff/hladnik/zgrom.html)[30] -- po njej lahko uporabnik neomejeno išče, kar ga zanima, npr. vse romane, ki se ukvarjajo s Francozi na Slovenskem, biografske in bibliografske podatke avtorjev, romane, izdane v določenem desetletju ipd. --, nanjo pa so pripete specialne razprave, celotna besedila in povezave na sorodna podjetja v drugih nacionalnih literaturah (http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/zgr/zr_okvir.htm).
Pred kratkim so nekaj podobnega za nemški zgodovinski roman vzorno napravili Avstrijci, natančneje, raziskovalna skupina na germanistiki univerze v Innsbrucku.[31] Mojo žalost ob tem dejanju stopnjuje dejstvo, da so obdelali neprimerno večji korpus 6300 besedil, kar je mimogrede spodbilo eno izmed tez, s katerimi sem pred leti zagovarjal prednost raziskovanja majhnih literatur pred velikimi, namreč o laboratorijski vrednosti malih literatur, kjer so izčrpne empirične analize žanrov izvedljive prej, ker je gradivo obvladljivo majhno in primerno tradiciji individualnih raziskav.
Število nemških zgodovinskih romanov je glede na število uporabnikov jezika premo sorazmerno številu slovenskih zgodovinskih romanov, kar spodkopuje Slovencem še eno nacionalnospodbudno tezo, to je tisto o naši izjemni literarni tvornosti, oz. načenja prepričanje, da velikost naroda bistveno ne vpliva na razvitost literarnega sistema.
Ogrodje raziskav slovenskega zgodovinskega romana je spet "pozitivistično": tj. obsežen korpus besedil (bibliografija), literarnosociološka analiza avtorjev (biografizem), izdaja besedil s komentarjem in razpravami (filologija). Prav iz tega podatkovnega morja so zrasla vprašanja eminentno "vsebinske" narave, do katerih bi sicer ne prišlo, zrela za interpretativne poskuse vseh metodoloških barv. Zakaj je med avtorji zgodovinskega romana delež žensk trikrat večji kot pri drugih žanrih? Zakaj v opazno velikem številu povesti ženska prevzema težo zgodovinsko pomembnih odločitev namesto moškega, ki je v naši stereotipni zavesti edini pravi akter takih dejanj? Sam sem dejstva interpretiral z mislijo na nacionalnospodbudni značaj žanra, ki naj bralcu ozavešča temeljne izkušnje zgodovinsko produktivnega obnašanja, nekako takole: ker so se poskusi postati zgodovinski subjekt za Slovence praviloma končali s porazom, nosilci teh poskusov (kmečki in drugi uporniki) pa so bili skrajšani za glavo, so tradicionalno moške zgodovinske vloge prevzele ženske, katerih dejanja so bila v patriarhalnem svetu preteklosti ocenjena manj nevarna in so ostala nekaznovana.[32] Od tod bi bil razumljiv tudi povečan interes žensk pisateljic za zgodovinske teme, če ne bi obstajala dokumentacija o podobno močnem interesu žensk za zgodovinsko tematiko tudi v nemškem pripovedništvu, ki je imelo drugačno zgodovinsko in politično ozadje. Primerjalni podatek je razkril špekulativno razsežnost mojih prejšnjih razlag.
Preštevalno sem se lotil predvsem Jurčičevega zgodovinskega pripovedništva.[33] Meril sem čas v njegovih povestih in romanih in našel, da je dogajalni čas Jurčičevih romanov krajši od onega v povestih (oba pa nista daljša od pet let), kar je ravno narobe od priučljive šolske modrosti, ki postavlja, da roman popisuje celo življenje in povest izsek iz življenja. Romani so res daljši od povesti, vendar ne na račun lagodnejšega pripovednega tempa -- tega imajo v enaki meri kot povest --, pač pa zaradi intenzivnejše segmentacije, tj. številnejših poglavij. Jurčičevi romani so pripovedno zahtevnejši od povesti predvsem zato, ker izrabljajo več pripovednih hitrosti in pogosteje preklapljajo med njimi kot povesti. Med teoretično relevantne dosežke lahko štejem mero za pripovedni tempo v 19. stoletju:
28 besed/minuto --- zmerna hitrost
4,5 besed/minuto --- pospešena hitrost (prevladuje pripovedno
poročilo)
0,32 besed/minuto --- velika hitrost
0,05 besed/minuto --- zelo velika hitrost oz. zelo zgoščeno
dogajanje
Svoje literarnovedno delo imam ne glede na občasni delež teoretično relevantnih sklepov za literarno zgodovino. Ob tem bi rad povedal besedo dve o tožbi, ki jo je slišati tu in tam, kako sodobna literarna zgodovina ni sposobna ustvariti velike sinteze. Generacije literarnozgodovinskih predhodnikov so, vsaka zase, pisale slovensko literarno zgodovino na novo in si za to obsežno in spoštovanja vredno delo vztrajno izbirale enako ime: Zgodovina slovenskega slovstva.[34] Karol Glaser je svoje življenjsko delo v štirih debelih zvezkih, ki so zajemali slovensko literarno produkcijo do pod konec 19. stoletja, izvršil kolikor mogoče bibliografsko izčrpno, Matičina izdaja literarne zgodovine si je relativno veliko izčrpnost lahko privoščila, ker je bila skupinsko delo, Slodnjak, Pogačnik in Zádravec pa so v svojih voluminoznih pregledih že šli po poti odbire trajnega od enodnevnega. Sam si odbire ne morem privoščiti, ker je moj pristop utemeljen prav v čim bolj izčrpnem popisu določenega časovnega izseka ali žanra. V dvajsetih letih sem nekako prečesal dvoje troje pripovednih žanrov, resda zelo obsežnih, vendar na novo samostojno celotno literarno zgodovino, če presodim svoje moči in sposobnosti na eni strani, na drugi strani pa vedno številnejši korpus besedil, ne morem računati. Uresničljiva bi bila le v okviru metodološko usklajenega skupinskega raziskovalnega podjetja, ki pri obstoječem mehanizmu financiranja ni nič verjetno. Celo ko bi bil denar na razpolago, bi bila upanja tvegana, saj se mladi literarnovedni interesenti bolj izjemoma kot ne navdušujejo za gradivske, arhivske in statistične študije in imajo raje vrednostno selektivni in interpretativni pristop.
Za klasično sintezo manjka tudi konceptualno ogrodje, ki bi literarno zgodovino reševalo očitkov razdrobljenosti in gole faktografije. Sintetično podobo je preteklim literarnim zgodovinam dajal vsepovezujoči konceptualni model literarnega razvoja. Zase se ne spomnim, da bi posplošitve kdaj utemeljeval z logiko literarnega razvoja, na domnevi, da literarni sistem deluje po razvojnih principih, ki so vgrajeni vanj, ki prikrito delujejo in ga usmerjajo nekako tako, kot določa človekovo podobo in obnašanje njegov genski zapis. Moje gradivo takega konceptualnega modela enostavno ni potrjevalo. Model je bil veljaven pač le za tisti del literature, ki je imela pomembno vlogo pri konstituiranju narodov in nacionalne ter svetovljanske kulture v času konstituiranja. Takoj ko literarno berilo osmislimo v razmerju do današnjega splošnega bralca, ki ne bere iz nacionalne dolžnosti in iz potrebe po kulturni rasti, temveč za razvedrilo, se izkaže neuporabnost ideje literarnega razvoja. Odprl pa se je prostor parcialnih korpusnih analiz, pri katerih bodo tisti, ki so se zapisali temu ali onemu razvojnemu konceptu, žalibog še naprej pogrešali vsebine in se pritoževali nad preobiljem podatkov. Z mojega stališča je klic po vsebini identičen zahtevi po instrumentalizaciji literarnovednih raziskav: za nacionalne, nazorske, politične, kulturne cilje. Z uporabo literarnovednih ugotovitev v druge namene ni sicer nič narobe, le zavedati se je treba relativne vrednosti tega početja. V skepsi nasproti navidez edinemu možnemu osmišljevalnemu znanstvenemu modelu me potrjuje vsaj še filozofska avtoriteta Thomasa S. Kuhna.[35] ***
Moj strokovni vsakdanjik seveda ne zapolnjujejo le literarnozgodovinske raziskave in razprave. Večina mojih strokovnih opravkov sodi bolj na področje strokovne organizacije, uredništva, izmenjave informacij, zbiranja in priprave gradiva za vnos v podatkovno zbirko. Del teh početij se uvršča med t. i. pomožne vede (biografije, bibliografije, kritične izdaje) in je njihova prihodnost v intenzivni uporabi sodobne tehnologije.
Načrt, ki me trenutno zaposluje in veseli, ker česa podobnega v naši stroki še ni, je selitev kritične izdaje pesniškega klasika Alojza Gradnika v splet.[36] Spletna oblika je -- bodimo malo predrzni -- edina racionalna oblika objave zbranih del slovenskih klasikov. Državna založba Slovenije je že pred dolgimi časa ugotovila, da se v popolna zbrana dela noče spuščati: kdo pa bo tiskal, plačeval in prodajal poleg treh dobrih pesniških zbirk slovenskega klasika še variante besedil, faksimile rokopisov, vse njegove prevode, včasih nepregledno obsežno korespondenco, strokovne spise, dnevnike, zapiske ipd., kar vse bi s strogo znanstvenega stališča sodilo v zbrano delo! Na zaslonu se redigirano besedilo, čigar branje je v knjigi lahko samo mučno (če hočem videti, kakšne spremembe je doživljala pesem, moram listati od osnovnega besedila do opombnega dela knjige), spremeni v prijetno in lagodno opravilo. Gradnik je sicer že ves v spletni obliki, vendar še ne z vsemi pesemskimi variantami, toliko pa le že, da se pokažejo prednosti elektronske izdaje (http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/grad_zd.htm).[37] Variante besedila se bodo po želji odpirale pod kazalcem, če se bomo z miško zapeljali čez občutljivo besedilo.
Kakor nakazujejo povezave v glavi Gradnikovega spletišča, predvidevam širitev literarnovednih informacij v vse smeri. Že precej let je javno dostopna bibliografija diplomskih nalog iz slovenske književnosti od časov Slodnjaka in Boršnikove dalje (v prijazno spletno obliko jih je prestavil Primož Jakopin), preko 1300 naslovov do danes. Vedno obsežnejša je tudi zbirka slovenskega leposlovja (blizu 40 znanih avtorjev in 96 naslovov, od pesniški zbirk do romanov, v glavnem klasika od Brižinskih spomenikov in Trubarja do danes). Drugi sklop so literarnovedne informacije in tretji informacije v zvezi z domačim oddelkom. Nuji sprotne popularizacije se odzivam z relativno veliko časa, ki ga porabim za pripravo vsakega svojega članka za objavo na spletu. Z objavami spodbujam možnosti nemudnega odzivanja na objavljeno.[38]
Ob vsej skepsi v primarno pomembnost in poslanstvo literarnovedne stroke za današnjo eksistenco naroda gojim prepričanje o tem, da bi stroka morala živeti bolj povezano in bolj odzivno na probleme vsakdanjika in uporabnikov naših spoznanj. Če sta literatura in literarna veda zavzemali pomembno mesto v preteklosti, to nikakor ne pomeni, da jima je zagotovljena tudi taka prihodnost. Zato je nujno, da se odpovemo občutku samozadostnosti, ki izvira iz nekdaj prestižnega značaja predmeta naših raziskav -- čas udobja slonokoščenih stolpov je mimo. Tu bomo samo toliko časa, dokler ne bo naših nalog kdo opravil hitreje in bolje. Neučinkovitosti humanistike po svetu je kriv njen individualizem, njena razcepljenost na vase zaprte nacionalne filologije in praksa individualnih raziskav ter raziskovalnih vrtičkov. Eden od načinov, kako to razdrobljenost preseči in postati bolj učinkovit, je vzpostavitev stalne in sprotne strokovne komunikacije. Temu služi literarnovedna debata v okviru diskusijske skupine ali elektronske konference z imenom slovlit (http://www.egroups. com/group/slovlit/). Vanjo je vpisanih 130 kolegov, večinoma slovenistov, in nadejati se je, da bo ob sprotni izmenjavi informacij kakšen problem rešen prej, kot bi bil sicer.
***
Sklep
Upam, da mi je uspelo dovolj prepričljivo pokazati, kako moja literarnovedna metodologija združuje pozitivistične, empirične, filološke in druge podobne gradivske postopke z interpretacijo, ki je včasih tudi špekulativna, ne da bi si bili postopki navzkriž. Vztrajam pri pozivu k interpretaciji le na podlagi pozitivnih, trdnih dejstev, na podlagi empirije, na podlagi čim širše in čim bolj izčrpno pregledanega gradiva. Čisto jasno mi je, da je še kako mogoče samovoljno, na različne načine in vendarle prepričljivo interpretirati skrbno zbrane statistične podatke. Spoznanje pa vendar ne sme biti spodbuda sklepu, da je potemtakem pozitivistično zbiranje in razvrščanje podatkov odveč, ampak bi moralo spodbujati k interpretacijam, ki upoštevajo in pokrijejo kar največ gradiva. Ob vseh možnih interpretacijskih zlorabah zbranih empiričnih podatkov je induktivna metoda literarnozgodovinskega dela vendarle obetavnejša od metode, ki so ji podatki potrebni le kot ilustracija apriorne teze.
Moje literarnovedno delo prepoznavno zaznamujejo naslednje stalnice:
Sem zdaj kaj bliže odgovoru na naslovno vprašanje Kako imenovati metodo? Enoumnega imena ne morem določiti, prav gotovo pa je med postopki nekaj literarne sociologije, nekaj filološkega biografizma in bibliografije, šolskega rezimiranja, stilistike, besedilne analize in celo nekaj špekulativne besedilne interpretacije[40] -- skratka metodološki eklekticizem. Razločna oznaka za ta konglomerat bi prišla prav, če bi si prizadeval za ustanovitev nove literarnozgodovinske "šole". Ker pa sem do takega početja skeptičen[41] -- promocijski trud za prepoznavnost lastne "šole" gre pač na račun časa, ki bi ga bilo koristneje uporabiti za temeljne raziskave --, mi tudi v prihodnje nobena od oznak, ki so mi jih bralci naklonili do zdaj, od novega historizma pa do pozitivizma, ne bo v breme. Prepričan sem namreč, da je to, kar počnem, pozitivno, in se že zato tudi pod oznako pozitivizem dobro počutim.
[2] Pregljeva mohorjanska literatura, Pregljev zbornik (Ljubljana: Slovenska matica, 1984). 137--148.
[3] Apokrifni Prešeren, prispevek za zbornik razprav s kranjskega simpozija, december 1998; http://www.ijs.si/lit/pres_ap.html-l2.
[4] Pozitiven ima v SSKJ šest pomenov: 1. 'zelo vreden (npr. pozitivna kritika), 2. pritrdilen (pozitivna rešitev prošnje), 3. dober (pozitivni junak romana), 4. koristen (pozitivne posledice dežja), 5. eksistenten, obstoječ (laboratorijski izvid je pozitiven), 6. dokazljiv (pozitivna dejstva). --- Pozitivist je ta, ki se zavestno omejuje na podatke in dejstva, ki jih je mogoče dokazati in preveriti. Negativni pomen besede pozitivizem očitno izhaja iz filozofije, saj je v prvem slovarskem pomenu filozofska smer, ki zanika vsako spoznanje, ki ga ni mogoče dokazati (npr. v zvezi pozitivizem in pragmatizem), v drugem pomenu pa slabšalnega tona ni: je metoda, ki se zavestno omejuje na podatke in dejstva, ki jih je mogoče dokazati in preveriti.
[5] V SSKJ ima beseda kultura vrsto pomenov: 1. dosežki človeške družbe in človekove ustvarjalnosti (npr. izumrle kulture), 2. človekova umska, zlasti umetnostna dejavnost (npr. glasbena kultura), 3. obnašanje (srčna kultura), 4. telesna dejavnost (telesna kultura), 5. rastlina za hrano in gojenje te rastline, 6. umetno razmnožene celice, gojenje mikrobov. Kot strokovni termin je doma v arheologiji (kultura žarnih grobišč), etnologiji (ljudska kultura), jezikoslovju (jezikovna kultura) in je v etimološki zvezi z besedami kult '(pretirano) čaščenje', obred, ritual. Zadnja dva "biološka" pomena prevladujeta v glagolskem delu besedna družine: kultivirati 'negovati', vzgajati rastlinske in živalske vrste. Pri angleški ustreznici culture je vzgoja (training) zapisana pri prvem pomenu, pri drugem in tretjem pomenu pa se v razlagi na mestu, kjer naša definicija poudarja umetnost, pojavi beseda intelektualna razvitost.
[6] Metoda dekonstrukcije, ki jo je na slavističnem zborovanju 1998 propagiral Boris Paternu, razočaran, da na Slovenskem nima pravih predstavnikov, je nekakšna akademska varianta ahistoričnega pristopa k literarnim besedilom.
[7] Leposlovje Prvih majnikov, JiS XXV (1979-- 80): 134--137; Komunistični manifest in slovenska predvojna neumetniška verzifikacija, JiS XXVII (1981/82): 70--79.
[8] V isti številki revije so mi objavili oceno Strutkuralne poetike Dušana Pirjevca.
[9] Tzvetan Todorov, Die narrativen Transformationen, Poetik der Prosa (Frankfurt, 1972).
[10] Josip Vandot, Izbrana mladinska beseda, 1--2 (Ljubljana: MK, 1981).
[11] Shema in značilnosti Vandotove planinske pripovedke, SR XXVIII (1980): 311--324.
[12] Vladimir J. Propp, Morfologija bajke, Narodna bajka u modernoj književnosti (Beograd, 1978); Nikolae Rošijanu, Tradicionnye formuly skazki (Moskva, 1974); Jurij M. Lotman, Struktura umetničkog teksta (Beograd, 1976). Veliko bolj kot danes so tedaj strokovno obzorje širile knjige v srbskem prevodu.
[13] Bruno Bettelheim, Značenje bajki (Beograd, 1979) -- knjiga je pravkar izšla v slovenskem prevodu: Rabe čudežnega: O pomenu pravljic (Ljubljana: Studia humanitatis, 1999).
[14] Slovenski ženski roman v 19. stoletju, SR XXIX (1981): 259--296. --- Teoretično pomagalo je bil Jürgen Link, Von Kabale und Liebe zur Love Story, v: Jochen Schulte- Sasse, Literarischer Kitsch (Tübingen, 1979).
[15] Z zgodovinskim romanom čez strankarskega nasprotnika, v: Miroslav Malovrh, Opatov praporščak: Zgodovinska povest (Ljubljana: Založništvo slovenske knjige, 1991; Zbirka slovenska povest, 7), 156--163.
[16] Trivialna literatura (Ljubljana: DZS, 1983; Literarni leksikon, 21), zlasti str. 31--32.
[17] Moji študentje so najbrž med pogostejšimi prelistovalci bibliografij in obiskovalci kataloga literarnovednega izrazja na ZRC SAZU.
[18] Povest (Ljubljana: DZS, 1991; Literarni leksikon, 36); kazalo in povzetek na http://www.ijs.si/lit/povest.html-l2.
[19] Z izjemo bibliografske "črne luknje" med 1912 in 1945.
[20] Prežihov Boj na Požiralniku in metodološka vprašanja analize pripovedne proze, SR XXXVI/4 (1988): 339--348; http://www.ijs.si/lit/bojnapoz.html-l2.
[21] Majcnov avtobiografski fragment med spomini in podoživljanjem: Poskus transformacijske literarne analize, SR XXXVII/4 (1989): 463--69.
[22] Količinske in empirične analize v literarni vedi, SR XLIII/3 (1995): 319--40; http://www.ijs.si/lit/empir1.html-l2; Elektronski literarnovedni viri in računalniško pisanje, JiS XL/7: 243--54; http://www.ijs.si/lit/pis_vir.html-l2.
[23] O zvezah humanistov z angleškim ludizmom še nismo brali.
[24] Med študentkami (študentov imamo komaj kaj) sem v prvem letniku opažal izrecni odpor do računalnikov.
[25] Trenutno se na račun "neumnih računalnikov" lahko najbolje zabavamo in si krepimo samozavest na naslovu http://www.tranexp.c om/InterTran.cgi. Tu ždi zaenkrat še zelo otročji prevajalnik, ki mu lahko podtaknemo zapletene stavke, ki jim prav gotovo ne bo kos.
[26] Slovenska kmečka povest (Ljubljana: Prešernova družba, 1990); povzetek v http://www.ijs.si/lit/skmpov.html-l2.
[27] Mohorjanska pripovedna proza, SR XXX/4 (1982): 389--414; Der Verlag populärer Literatur St. Hermagoras, Südosteuropäische Popularliteratur im 19. und 20. Jahrhundert, ur. Klaus Roth (München: Südosteuropa- Gesellschaft; Münchner Vereinigung für Volkskunde, 1993; Münchner Beiträge zur Volkskunde, 13), 123--36.
[28] Jože Toporišič je upravičeno hotel protestirati proti grdi razvadi literarne kritike, ki je rada idealizirala junaka in je za njegov propad krivila družbo, vendar ravno Finžgarjeva besedila niso primerna osnova za protest.
[29] Pred vojnami naj bi bilo opazno število koncev negativnih, ker so hoteli delovati kot zgodovinsko svarilo, med vojnami in po njih pa optimistično ali perspektivistično, ker naj bi besedila vzbujala upanje in nudila tolažbo.
[30] Izdelal jo je Primož Jakopin, čigar koristnosti za računalniške potrebe humanistov na FF najbrž ni treba posebej poudarjati.
[31] Http://german istik.uibk.ac.at/hr/start.html.
[32] Slovenska zgodovinska povest v 19. stoletju, XXX. SSJLK: Zbornik predavanj (Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani, 1994), 127--53.
[33] Preštevna določila slovenske povesti, SR XLI/1 (1993): 65--75.
[34] Karol Glaser, avtorji pri Slovenski matici, Pogačnik-Zádravec.
[35] Thomas S. Kuhn, The Structure of Scientific Revolutions: A Synopsis from the original by Professor Frank Pajares, http://mfp.es.emory. edu/kuhnsyn.html. Knjiga je bila s spremno besedo Andreja Uleta prevedena tudi v slovenščino: Struktura znanstvenih revolucij (Ljubljana: Krtina, 1998; Temeljna dela) -- nanjo me je prijazno opozoril Aleš Bjelčevič. V delu, ki sicer meri na naravoslovne znanosti (v angleščini literarna veda kot del humanistike ne spada med znanosti), avtor ne skriva svojega odpora do naravoslovja in problematizira našo vero, da nas vsaka nova znanstvena paradigma tako kot klin na lestvi vodi vedno bliže h končni resnici. Misel je analogna oni iz evolucijske teorije. Znanost ni odkrivanje neznanega, ampak je naporen poskus stlačiti pojave v konceptualne predalčke, s katerimi nas je oskrbela strokovna vzgoja. Študentje študirajo znanstvene paradigme zato, da bi postali člani določene znanstvene skupnosti. "Normalna znanost" ne problematizira paradigme, ampak vključuje vedno večje količine pojavov in celo najbolj drobna dejstva v paradigmo. Vnaprej je jasno, kakšen naj bi bil rezultat znanstvene raziskave, zato jo je mogoče primerjati z reševanjem uganke. Uspešna znanost praviloma ne odkriva anomalij, izjemnih primerov. Ko pa le-ti postanejo evidentni, ko se nakopičijo pojavi, ki jih paradigma ne more razložiti, pride do menjave znanstvene paradigme ali znanstvene revolucije. Nova paradigma omogoči, da na znane pojave pogledamo na drugačen način. Izum novih orodij se zgodi dovolj redko in le takrat, ko je to res nujno. Takrat znanstveniki ponovno ugledajo možnost, ki je načelno obstajala ves čas, da nabrane podatke pokrijejo z alternativno teoretično konstrukcijo. Refleksija konceptov, pravil, teorije, zakonov, paradigme ni ravno potreba običajnih znanstvenikov; sprejem paradigme jim omogoči uspešno delo. "Normalna znanost" je lahko uspešna zato, ker ne preoblematizira znanstvene paradigme in zato lahko avtomatizira in inštitucionalizira raziskovalne postopke tako, da je z njimi obvladuje vedno večje količine primerov. Anomalije se v prvi fazi delovanja paradigme ignorirajo, v drugi fazi jih poskušajo z bolj zapletenimi postopki vključiti v sistem, v tretji fazi pa producirajo zamenjavo paradigme. Ker nobena paradigma ni dobra za vse pojave, v spopadu paradigem nastopi vprašanje, kateri pojavi so bolj relevantni za rešitev, kar pa ni nobeno znanstveno vprašanje več, ker vrednotenje pojavov ne spada v znanost. Spremembe paradigem so skrite, ker knjige, ki govorijo o razvoju znanosti (učbeniki) gledajo na preteklo znanost kot na predhodne faze sedanjega trenutka, kot da bi se znanje linearno kopičilo kot zidaki pri gradnji. Da znanost napreduje, se zdi zato, ker se v okviru iste paradigme raziskovalne skupine večinoma ukvarjajo z različnimi pojavi in rasteta tako količina izjav kot specializacija. Proces se dogaja brez pomoči kakšne stalne trdne znanstvene resnice. --- Poudariti velja avtorjevo misel, da noben konceptualni model ne pokrije vseh pojavov in da je v načelu vsakemu naboru podatkov mogoče najti alternativno teoretično konstrukcijo.
[36] S pokojnim Tonetom Pretnarjem sva uredila prvi dve knjigi Gradnikovega Zbranega dela (Ljubljana: DZS, 1984, 1986).
[37] Žal "elektro-Gradnik" še ni za javno rabo, ker zaenkrat ne dediči ne založba zanj niso pokazali interesa.
[38] Naslov tegale prispevka je http://www.ijs.si/lit/kakojeim.html in je vključen v mojo spletno bibliografijo (http://www.ijs.si/lit/hlad_bib.html-l2).
[39] Žal mi je, da se na tem mestu z mojim učiteljem Francem Zádravcem razhajava; kot "empirika" me vprašanja literarne vrednosti zanimajo le v sklopu analize kritike, kritiških kategorij in vrednostnih sistemov; lastne bralske vrednostne sodbe pa se mi zdi varneje izrekati šele, ko odložim vlogo literarnega zgodovinarja.
[40] Še en tak članek je Pomenljivost naslova in dvojna ironija [Interpretacija Cankarjevega Ponesrečenega feljtona], Slava I/1 (1987): 7--9.
[41] Pri tem se sklicujem na Northropa Freyja, Literary and mechanical models, Research in Humanities Computing, 1 (Oxford: Clarendon, 1991), 3--12. Avtor protestira proti humanistični razvadi stalnega kritičnega soočanja in polemike ter namesto tega predlaga znanstveno delo, ki bo dosežke preteklih raziskav tvorno upoštevalo.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco