Miran Hladnik

Povest

Vsebina

II. 5. Slovenske razlage povesti
6. Razširjenost povesti na Slovenskem
7. Dolžina, snovne in druge značilnosti povesti

III. 8. Razvoj povestnih form na Slovenskem
Bibliografija
Stvarno kazalo
Imensko kazalo
Seznam slik
Zusammenfassung

Povzetek

Povest je v slovenski šolski poetiki daljše, umetniško manj pomembno delo v prozi s poudarkom na zgodbi. Definicija je nastala na podlagi reprezentativne večine povestnih besedil v okviru knjižne zbirke Slovenske večernice popularne katoliške založbe Mohorjeva družba (1851-). Povesti so se po zbirki imenovale večernice oziroma po založbi mohorjanke, zaradi ogromnih naklad (do 90.000) pa se je zanje uveljavil tudi izraz ljudska (poljudna) povest. Večerniška povest je vzgojna, ganljiva in svojemu predmetu čustveno zavezana. Prav te tri lastnosti (nasilna poučnost, sentimentalnost in brezdistančnost) so ljudsko povest razvrednotile. Negativne sodbe na račun povesti v razmerju do novele in romana, so izrekali že v 19. stoletju, vrednostno najniže pa se je znašla po drugi svetovni vojni, tokrat ne zaradi estetskih, temveč zaradi konservatizma, s katerim se je zamerila novi komunistični oblasti. Zli sloves povesti je vzrok, da danes komaj še kakšen avtor podnaslovi svojo pripoved s povest, čeprav sledi njeni oblikovalni tradiciji. Za velik del današnjega povestnega korpusa velja oznaka mladinske povesti.

Zunaj žanra ljudske povesti je zvrstna oznaka povest tako kot drugod po Evropi še bolj nedoločna kot novela ali roman. Od vsega začetka je povest namreč pomenila lahko različne stvari. Bila je zbirna oznaka za vse vrste pripovedne proze, za kar se danes uporablja termin pripoved, bila je domači izraz za novelo ali pa prevod tujega izraza roman, do srede prejšnjega stoletja pa je pomenila celo govorico in (časopisno) novico za razliko od bolj literarnega pojma pripovest, ki pa se je počasi izgubil iz rabe. V nekaterih zvezah je bila tudi sinonim izrazu zgodba. ali izrazu pravljica. Ker je bila tako nedoločna, je prišla prav tam, kjer je bil avtor, kritik ali literarni zgodovinar v zadregi za natančnejši izraz, in tako dolgo aktualizirala svoj zbirni pomen.

Povesti primerljivi izrazi v evropskih literaturah so nemška Erzählung, ruska povest', češki romaneto, poljska opowie\'s\'c, angleška novelette ali long short story. Zgodovinska tematika ji sicer ni tuja, vendar za definicijo ni tako značilna kot pri drugih Slovanih. Od srbohrvaške pripovjetke in pripovjesti jo loči manj trdna zveza s folklornim izročilom. V literarnozgodovinski zavesti se je slovenska povest utrdila z literarnimi programi 19. stoletja in z debato sredi tridesetih let, ki je povesti skušala povrniti izgubljen ugled, v novejšem času pa zlasti skozi razprave Matjaža Kmecla.

Pogostnost zvrsti v slovenskem pripovednem korpusu od 1830 do danes je bilo mogoče določiti le glede na izrecni podnaslov povest. Povest je v začetku slovenske pripovedne proze absolutno najpogostejši podnaslov za izvirna in prevedena, za dolga in kratka besedila. Po 1945 je na njeno mesto v okviru dolge pripovedi stopil izraz roman, pri kratki prozi pa sta povest po 1890 prehiteli črtica in slika, v zadnjem času pa še zgodba. Pripovednoprozna besedila, z njimi tudi povest, so se do 1945 vztrajno daljšala (povprečna dolžina povesti je bila vedno večja).

Za prvo slovensko povest (to je prvo daljšo izvirno pripoved) je v literarni zgodovini obveljal Janeza Ciglerja krištofšmidovski tekst Sreča v nesreči (1836), ki pa še ni imel ustreznega podnaslova. Pri samostojnih tiskih, izrecno podnaslovljenih kot povest, gre prvenstvo srednje dolgi Prešernovi "povesti v verzih" Krst pri Savici (1836). Kontinuirano je začela izhajati daljša prozna povest od 1858 naprej. Prvi vztrajnejši tvorec je bil Josip Jurčič, ki je z Jurijem Kozjakom (1864) ustvaril vzorec zgodovinske, s Sosedovim sinom pa 1868 vzorec kmečke povesti. Zgodovinsko povest je zanimala skoraj izključno slovenska zgodovina, najpogosteje turški vpadi na Slovensko v 15. stoletju. Najbolj znani avtorji povesti so Fran Saleški Finžgar, Janez Jalen in France Bevk.

Povest je od konkurenčnih zvrsti romana in novele manj profilirana po dolžini, saj jo je najti od najkrajših vse do najdaljših besedil. Če pustimo ob strani najkrajša besedila (do 10.000 besed), katerim se po tradiciji bolj prilegajo druga imena, je je največ (47 %) v obsegovnem območju 20.000--45.000 besed in 35 % v srednjem območju (10.000--20.000 besed).

Povest je 1. plebejska pripovednoprozna zvrst (Kmecl), njen recipient je socialno in izobrazbeno nizki bralec, 2. zato je v povesti veliko privlačne fabulativnosti ter 3. poučnosti v raznih oblikah. 4. Povest je rada žanrsko določena, njena glavna žanra sta kmečka in zgodovinska povest, producent pa popularna založba. 5. Te lastnosti so povzročile enačenje povestnih žanrov s trivialnimi. 6. Najti jo je v treh različnih dolžinah, namreč kratko, srednjo, in dolgo povest. Prvi dve se pojavljata v periodiki ali v zbirki (do navječ 20.000 besed), tretja zahteva objavo v nadaljevanjih ali samostojno knjigo. 7. Zgradba je pri dolgih tekstih podobna romanu, pri krajših pa noveli in kratki zgodbi.

BIBLIOGRAFIJA

Seznam slik

Grafikon 1: Daljša proza v slovenščini 1830--1910
Grafikon 2: Izvirna knjižna pripovedna proza 1945--1989
Grafikon 3: Izvirna kratka proza 1850--1915
Grafikon 4: Povest 1830--1910
Grafikon 5: Izvirna povest po 1945
Grafikon 6: Naraščanje proznih dolžin (na primeru kmečke povesti)
Grafikon 7: Predvidljivost zvrsti glede na obseg
Grafikon 8: Obseg zvrsti

To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco