To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Slavko Grum
Tu sedim.
Knjige tam na mizi so že zelo stare. Zelo stare so že, rečem, mnogi so že čitali iz njih.
Naenkrat čutim, kako sem zapuščen. Tako mi je, kakor da so vsi odšli in me pozabili tu nekje v podstrešju.
Da bi imel vsaj sestrico pri sebi! Ali tudi ona je odšla in me pozabila.
Stare so knjige, od zidu se luščijo tapete. Nad predmeti visi tiha sovražnost, kakor se vzpostavi med ljudmi, ki so prisiljeni biti vsled kake slučajnosti dolgo skupaj. Sovražnost železniške čakalnice je nad predmeti.
***
Dež.
Dež, dimniki, telegrafske žice. Vsa sestarana in orumenela je ulica pod menoj, komaj še nosijo hiše druga drugo.
Za nekim oknom se je zganila zavesa. Zelo malo ljudi mora biti še po hišah.
V nasprotnem podstrešju je prizidek kakor tu pri meni. Najbrž je za onimi šipami človek, samoten kakor jaz: brezbarvni se spenjajo čez njega dnevi, mu na večer ugašajo pri nogah. Mogoče -- da, mogoče je celo že mrtev. Prav potiho je umrl, da ni zbegal stvari krog sebe in predmeti so ga sprejeli medse.
Prah ga je pokril, leta že mora sedeti tako. In ves majhen je ter zgrbljen, kakor da se je še po smrti staral naprej.
Malo, zelo malo jih je še, pomrli so že izvečine.
Nekega jutra se bom zbudil in ne bo nikogar več; stopil bom k oknu in ne bo nikogar.
Tudi ptič, ki poje včasih na nasprotni strehi, bo utihnil. Strašna tišina bo.
Vidim se, kako bom planil po stopnicah, padel na cesto. Od tal bo zrastel oglušujoč ropot in mi zadavil korak. V težkih skladih bo obvisel jek nad ulico.
Ob zid se bom stisnil, ne se upal premakniti noge --
Ali to je vse tako žalostno, take misli, in je zaradi tega, ker sem preveč sam.
Tudi sestrica mi je rekla tako, ko sva bila zadnjič skupaj. Rekla je: -- Ej, kdaj boste že veseli! Menda bom res morala ostati vedno pri vas. --
Tako je rekla in mi vzela glavo v naročje. Sedaj pa je nekje po svetu in me je pozabila.
***
Mrak se je sesedel, prižgati moram luč. S police dvignem knjigo, naravnam zaslon svetilke.
Marija je rekla, da je mnogo stvari, ki so dobre in se nam smehljajo; da smo samo malo sestrašeni in nimamo pravega zaupanja do njih.
Da me ima rada, je rekla, čeprav sem žalosten.
Tudi Tju je rekla tako in Vana.
Vana, kako drobne roke je imela. Jokal sem se v njih.
Sedaj sem sam. Tu sedim in nimam nobene iluzije več.
Mlečne liste božam.
V nekem kotu je počil les. Sklonim se prédse in poslušam.
Sedaj vem gotovo: nalašč so ti glasovi tam onkraj stene, zaradi mene so. In starka, najbrže je radi mene gluha; da vse čujem, zato je gluha.
Žena z dvorišča, ki mi je dala sobo v najem, ni nič omenila, da še kdo stanuje poleg mene. V vratih ni kljuke in zdi se mi, da so zabita.
Čudno je živeti tako drug poleg drugega in ne poznati obrazov. Vse njene besede vem, vse šume gibov, njenega obraza, njenih rok ne vem.
Sedajle si je morala zajeti koleno in se nagniti z životom naprej.
Pesek, pesek je izpral dež, je ponovila že tretjič.
Skušam si predstaviti njen obraz. Zaprem oči, poslušam. Zelo svetle lase mora imeti, skoro rdeče. In -- zanemarjena mora biti; nikdar ne slišim, da bi se umivala.
Mati, mati je v črnem in se nikdar nič ne premakne. Prastara mora biti. Mogoče je celo že umrla in se je le pritajila, kakor da spi. Prav potiho je umrla, da mlada ne ve in jo more še dalje mučiti s svojo navzočnostjo.
Pesek, pesek je izpral dež.
Če ne poslušam besed, se mi zdi, da poje.
Na pokopališču je bila danes. Grobarju je naročila, da obsuje zopet grob s peskom, ki ga je izpral dež. Ves čas že ponavlja to o pesku. Nalašč ponavlja, ker ve, kako zoprn mi je ta pogovor.
Prepričati me hoče, da ga je imela rada. Ne verjamem ji, zato me muči vedno znova. Čim bolj se ji v mislih upiram, s tem večjo naslado oblikuje njegovo ime. Prejle sem se celo naglas zasmejal.
Starka se je zbudila od mrtvih:
Kaj?
Takrat, v Italiji je bilo najlepše. Tik pred odhodom so Vladu preložili dopust in tako sem odpotovala sama. V nekem penzionu sem potem ležala na divanu in ga čakala. Čez strop nad menoj so bile vržene rože in sem ga čakala.
Gnusi se mi, bolan sem od njenega glasu. Brezmejno sovraži svojega mrtvega moža, vendar hlini materi te spomine. Tudi starka ve, da laže, ter jo posluša z napeto skrbnostjo. Potrebne so jima te laži, da se moreta mučiti.
Roka mi pade ob postelji. Celo večnost že tičim tu v tem podstrešju, prepričan sem bil, da sem jim končno utekel, sedaj pa so vstali zopet tam za vrati.
Pridrli so iz ulice in mi segajo v misli.
Zakaj ne morem biti nikjer sam? Sam in vstajajoče sence, obledele rože na tapetah.
***
Pozvonilo je. Vsa vzhičena leti Hana na hodnik, utaplja došleca v svojem smehu. Vsakega pozdravi tako, vsakega s tem narejenim priskutnim smehom.
Mala je prišla, Gina. Imeti mora osem, deset let in kakakor Hana, je njena mati vdova po oficirju.
Sedaj se začne zopet tista njena igra z otrokom. Pusti jo korakati po sobi, vežbati kakor vojaka. Za praznike ji je kupila sabljo in čepico. Na zofo jo vzame, stiska k sebi, poljublja jo in kliče z moškimi imeni.
Tesneje, še tesneje, Vlado ! Tako. In sedaj povej, kaj si počel danes?
Zakaj me muči s to igro? Ali hoče, da postanem ljubosumen?
Njen glas se je naenkrat izpremenil. Stara je morala zaspati. Boji se je. Kadar zaspi, postane njen glas popolnoma drugačen.
Gina pripoveduje, kdo je bil zadnje dni v obiskih. Gospa Lebanova je bila in stari general je prišel. Gospa Lebanova je imela nov plašč in --
Mala je zaječala. Kakor v spolni sli je zaječala.
Kaj počenja z otrokom? Kaj -- Kri mi udari v obraz, čisto na vrata tiščim uho. Hana se smeje, na vsa usta se smeje, kakor bi vedela, da poslušam in me muči radovednost.
Tudi Gina se smeje sedaj. Nekaj šepetata in se smejeta. Kaj uganja z otrokom?
Užaljen sem. Vstanem in se stisnem v svoj kot. Nikdar več nočem poslušati, kaj se godi tam preko.
***
Še vedno ne morem premagati v sebi nagnjenja do literature, čeprav sem še vselej sklenil, da ne pričnem nikdar več. Vsi moji ljudje so bolni melanholiki, brezdelni posedajo za šipami in se ne menijo ničesar več. Vse že vejo. Vsako stvar pričnem enako: Tu sedim in je prasketanje ognja, mreža dežja za šipo.
Dež, vedno dež.
Danes sem pričel študijo o samomoru. Sklanjam se nad list papirja in zapišem: "Onstran."
Najprvo hočem dokazati, da samomorom ni vzrok nesrečna ljubezen, brezposelnost in tako dalje, temveč da nastopi želja po smrti v večini slučajev primarno iz človeka samega, iz bolezni, če hočete. Za primer navajam čevljarčka, ki se je pred kratkim skušal končati v naši hiši in ki pri milem bogu ni imel vzroka. Vse dni je veselo žvižgal in smolil čevlje, nekega jutra pa so ga našli visečega ob oknu. Ko so ga rešili in vprašali zakaj, je bil ves zbegan in osramočen. Mencal je z dlanmi in dejal, da je bilo vse tako pusto, ko se je zbudil zjutraj.
Dokazati hočem, da samomorom sploh ni vidnega vzroka. Da je pač nekje med nami smrt in -- takole proti jutru, ko se začne kopati dan od tal -- ko se lepi na šipah umazana vlaga --
Že naprej uživam, kako se bodo zgražali. Spogledovali se bodo, kakor da imajo slabo vest in sem jih zalotil na zločinski misli.
Da, povejmo si naravnost, vsak misli na to, da bi se splazil proč, in vsakemu zavidamo, ki se mu posreči. Nevoščljivi smo; s skrbnimi, zavistnimi očmi pazimo, da se kdo ne odstrani, in če ga zalotimo, ga surovo pahnemo nazaj. Prosim! Moja gospodinja z dvorišča je pravila, da so pred dnevi pobrali nekoga v kavarni na oglu naše ulice. Smejati sem se moral, ko je pravila, kako se je razburjal natakar. Dotični je prišel in sedel v pozabljen kot. Zahteval je čašico črne in natakar je pravil, da ga je dlje časa opazoval, kako je poslušal godbo. Potem, zgubil ga je izpred oči in -- silno zahrbtno da je napravil! Menda so ravno hrupno ploskali, tedaj je prilil kavi strupa in se prav potihoma splazil na ono stran. Neznansko ogorčen je bil natakar!
Tudi o onem bom povedal, ki sem mu bil sam priča. To ni bilo pri nas zunaj, ampak v nekem lokalu v notranjem mestu in še tiste čase, ko sem rad hodil naokoli. Lepe žene so bile tam, trudne roke. V rahlih valih je pljuskala godba, usihala ob težkih žametnih zastorih.
Gospod ob kaminu pozabi cigareto, strmi v zrak. Nekdo dvigne časopis, ga odloži. Nihče ne čita več, vse jim je že znano.
Iznenada je počil strel razcefral zrak v cunje. Zaposleni, prehitevajoči se koraki. Telefon. Možje z rdečimi čepicami, zdravnik. Hvala bogu, ni nevarno! Krogla je samo oškrnila kost, šok.
Tedaj sem videl starca z glistasto roko, ki je ranjencu preje prvi močil glavo. Ko je izjavil zdravnik, da bodo samomorilca rešili, so se mu sprostile prsi in usta mu je spreletel -- zloben, satanski nasmeh.
Vse to bom povedal.
Ali mogoče, mogoče tudi ne bom. Čemu?
Za vrati je vstal šum, zganila so se krila. Preoblači se. To vzgibavanje oblačil me vznemirja, misliti moram njeno nagoto.
Zdraženi psi se vzpnejo ob meni, vdam se pohotnim slikam. Visoka je, zravnan stas mora imeti, rečem, in zapiram oči, da jo boljše vidim.
Danes ne bom mogel delati več.
Potujem. Od okna do peči in od peči zopet do okna.
***
V postelji sedim in si skušam predstaviti, kako bo, kadar me ne bo več. Svojo sobo gledam, kako živi naprej in se plazijo ob stenah sence, čeprav nisem več prisoten v nji.
Danes dolgo ne vstane. Včeraj je bila zunaj in nisem čul, kdaj je prišla ponoči domov. Kaj če sploh ne vstane in ne bo več glasov? Zazebe me. Kakor jo sovražim, sem se tako navadil njene bližine, da mi je ta misel neznosna. Nalašč korakam hrupno po sobi in premikam stole, da jo predramim.
Zganila se je; preokrenila se je v postelji in se zasmejala. Bdeča je bila in sedaj se smeje, da sem se tako nerodno izdal.
Sram me je. Sedaj misli, da sem zaljubljen. Ne zmenim se več zanjo.
Izredno dolgo se oblači. Najbrže bo šla zopet ven. Zadnje čase hodi mnogo ven.
Poslušam vzgibavanje oblačil in sem žalosten. Mogoče bo čutila mojo žalost in bo ostala doma.
Ravnatelja pričakujeta, kakor sem razločil iz besed, zato se oblači tako skrbno. Prišel bo na obed. Kam naj ga posadita, se menita.
Prišel bo zopet in njegov hrupni glas bo med njo in menoj.
Odtrnil sem raz steno pajčevino in jo razpel med prsti.
***
Že zopet je tukaj. Vsak dan prihaja. Na zofi sedi poleg nje in z mesnatimi rokami razsipava svoj hrupni glas.
On vidi njen obraz, črto njenih nog ima pred sabo.
***
Danes sem se vendar že iznebil užaljenosti ter našel zopet stari mir. Zunaj je sonce, sklanjam se čez okno in pravim: ubogi samotar!
Kako smešno je, da zahtevamo takoj vsako ženo zase, ki se pojavi v naši bližini! Uvidel sem, kako nespametno je, da prežim na vsako njeno kretnjo in trepetam za vsak korak, ko vendar vem, da je imela že druge in je vse mogoče za njo.
Lepo je; praznični so ljudje in skoraj bi me veselilo stopiti mednje.
Čudim se, da Hane ni pri oknu. Prvič se spomnim, da premotrim pročelje naše hiše, in opazim, da poleg mene ni nobenega okna.
Zbegam se: njena soba nima okna! V takem prostoru vendar ni mogoče stanovati!
Tudi se domislim, da še nikdar nisem vprašal gospodinje, kdo stanuje poleg mene. Zakaj nisem storil tega?
S silo preženem misli in motrim ljudi na ulici. Žene gledam.
Včasih sem tudi jaz hodil tako po ulici. Z Marijo, Lijo, Vano.
Lijo sem moral vedno čakati po pol, tričetrt ure. Varala me je z nekim starcem.
Vana -- nisem se razburjal, razumem vse.
Lepo je, če človek vse razume in more odpustiti, ali pusto je tako brez vsake iluzije. Kakor bi umrl, je človek.
Premišljam, če bi šel ven. Dolgčas mi je nekako.
***
Ne vzdržim več. Samo njega čaka. Potrkal bom. Potrkal bom in jo prosil, naj ne čaka samo njega.
Tako lepo mirno smo živeli, sedaj pa je prišel on in se zarinil med nas s svojim bučnim glasom. Kako ga le more imeti rada! Ves mesnat je in željan, ona pa trudna, zamišljena.
Ali je spregovorila, ali sem čul njeno misel? Rekla je: Zaradi tebe!
Zmota mora biti, halucinacija. Še nikdar ni spregovorila z menoj besede. In kaj naj pomeni to: radi tebe? Nesmisel je.
Ali sedaj. -- Zopet. Popolnoma razločno: Zaradi tebe!
Skušal jo bom vprašati:
Radi --
Ne upam se, kaj če ne odgovori in se mi odpro oči, da je vse --
Opogumim se:
Radi mene, Hana?
Zasmejala se je, z vsem prešernim glasom zasmejala.
Norčuje se, zasmehuje me.
Ne, prevara je bila, blaznost, kaj sploh ve ona o meni. Kako more vedeti, da jo imam rad!
Ali so sploh glasovi? Sedaj se natančno spominjam, da jih v začetku, ko sem se tu nastanil, ni bilo in so se pojavili šele pozneje. In mnogo tišji so bili preje. Šele zadnje čase so postali tako razločni -- Mogoče -- kaj, če bi se prepričal, če bi se uprl ob vrata? Toda potem -- če jih ni -- če --
Bojim se vedeti.
***
Tukaj je in -- da, poljublja jo. Nič je ni sram, v vsej moji prisotnosti se pusti poljubovati. Zmotil sem se v njej: Marija, Lija, Vana!
Sedaj -- zganila sta se, skočila sta narazen. Stara se je morala vzdramiti.
Da, zbudila se je. Dvignila je roko, senca štrlečih prstov je šla skozi špranjo vrat.
Oddahnil sem se.
***
Samo njej živim in drgetam, kdaj pride on. V kotu postelje sedim in mislim.
***
Ljubkujeta se, povsem prižet je k njej.
Toplota njenih udov ga ovija.
Sedaj -- natanko sem razločil -- potegnila ga je nase --
Hana, je zahropel, mati!
Vlačugarsko se je razsmejala:
Naj vidi! Ali te je sram?
Ob vratih klečim --
Kriknila je:
Saj je mrtva, že zdavnaj je mrtva, samo dela se, da živi!
Tišina, potem -- šumenje kril -- hropenje --
Uprl sem pleča, usekal s pestjo, s treskom so odletela vrata -- pred menoj -- temno, prazno podstrešje.
***
Tu sedim in strmim v votlino vrat.
Vem.
To pismo držim v rokah in so mi v mislih različne zabavne stvari preteklega poletja: grad imam pred seboj, stare dobre ljudi, ki se trudno in na široko premikajo tam okoli, klink-klonk iz grajskega stolpa -- zelo zabavno je bilo. Ali so tudi žalostne reči, ki se jih spominjam, recimo Franko in njegova žena. Da pravzaprav je bolj žalostno tam. na gradu. Nekdo zelo trpi tam. O makih govori in vrtnicah pa ga zalivajo solze. Miško, zakliče, pa mu zahriplje glas in se mora odkašljati. Sicer bo pa sedaj boljše, kakor razvidim iz pisma, vse dobro bo. Bog jima daj mir, ubogima dušama, bog jima daj mir.
Pet let nisem videl Franka, vse odkar sem odšel iz Pariza. Letos nekoč pa majhno pismo, vabi da me na svoj grad, tam nekje pod gorami da je mnogo sonca -- na vrat na nos sem bil pri njem: evo me!
Hej, ho, sva potovala skozi gozd. Nor je grizel pred nama Brok v zrak, se zaganjal v temne rupe gozda. Majhen pastirček je pritekel čez plot, vrgel sem ga kvišku, potolkljal po okrogli bučki. Hej, ho, hola, ho!
Kosce sva srečavala, drvarje, težke ljudi z rokami pri tleh. Tako, tako, hm -- da. Trava, lepa je. Še danes in jutri, ležala bo. Zastirali smo si oči, mežikali v sonce: še bo, še bo visoko vreme.
Na holmu sediva, pod nama grad. Večer pustiva padati nase.
To, stari del, to sem prizidal jaz. Ono rumenkasto poslopje hlev. Rdeča opeka mlin. Tista žena tam, ki stopa čez dvor in trosi kuram zrna, je starica Mara, mož na klopi vrtnar, ki čaka večerje.
Če še kaj slika? Kdaj je odšel iz Paiza in se skril med te igrače?
Slikam? Ne, slikam ne več. Meniš, da bi s to roko še mogel? -- Sploh pa -- košnjo imamo. Lepa ta, če bi pustil delavce same! In na Slatni podiramo bore. Z ogljem sem že cel mesec v zamudi. Ne, ne, slikam ne več.
O ženskah se meniva.
Saj veš, saj veš, kako pride! Dve leti je bila pri meni, potem sva se ločila. Če kaj trpim? Ne, ne, nikakor ne. Pozabil sem, popolnoma pozabil. Tu in tam ji še pišem, kaj malega ji pišem. Hm. Make na vrtu je zelo ljubila. Neko leto je zrasel eden, ki je imel pisan cvet. Mnogo veselja je imela ž njim. In zadnjič, zadnjič je pognala vrtnica, ki jo je cepila ona. Vse lansko leto ni zganila vejic, prepričan sem bil, da je usahnila, zadnjič pa je naenkrat odprla cvete. Poslal sem ji jih. Ali -- vse to je neumnost, tako mimogrede mi je padlo v glavo. O, zelo dobro se počutim, srečen sem. Glej te njive! Ali ni ganljivo, kako skromne ležijo v soncu? Kako dobre so sploh vse stvari tu okoli. Če se mi zazdi, jih pogledam in pravim: tam pšenica, tam obronek gozda. Danes žari hosta v rdečem in je tiho. Včeraj je bila nemirna in še preje se je glasil kos v njej. In če se mi ne ljubi teh reči, gledam v nebo in mislim svoje misli. Gozd tam žari dalje, nič ne vsiljuje svoje prisotnosti, mirno čaka, da ga zopet pogledam. In če bi šel stran od tod ter se vrnil čez dvajset let, še vedno bi čakal in nič ne očital.
Hm -- da. Da, da.
Tu sediva. Večer.
***
S Frankom sem se seznanil v Parizu. Bil je premožne rodbine in se je proti volji staršev že v najmlajših letih posvetil slikarstvu. Življenje takrat v Parizu je bilo prijazno:
montmartrski ateljeji, kabaret " Pri rdeči miši", prijatelji od vseh vetrov -- Bouchard, Tissot, Gordoni, Larsen -- Boucharda smo nazivali Žalostna Madona; kadarkoli se ga spomnim, ga vidim z litrom v roki in krilečo desnico: Gospoda, gospoda! Ko je bog ustvaril prvo ženo, je -- In punc smo imeli, punc: Jeaninne, Madeleine, Alice!
Najljubši od vseh mi je bil on, Franko. Sicer so bili vsi dobri tovariši, ali preveč kričavi so bili drugi, patetični. On pa -- nekako truden je bil vedno. Sedela sva v mansardi in se menila tihe stvari, kakršne se menijo ljudje na večer, ko se vračajo od dela in se jim hoče počitka.
Za ženske ni maral. Dvignil je "Pri miši" Georgette v naročje, poljubil Madeleine, ali zaveroval se ni nikdar v nobeno. Kakor otroci so, kakor otroci, je vedno dejal. Človek jih poboža, veselje ima ž njimi, ali računal ni da bi nanje.
Naključilo se je, da sem se nekoč zatopil v delo in me ni bilo več tednov na izpregled. Ko nato pridem k Franku, trčim na pragu ob mlado dekle: tiho in pst, bolan da je. Pred dvema tednoma že da ga je podrlo, zdravnik se ne spozna, živci menda. Miru da potrebuje, miru in miru. Naj ne skrbim zanj, ona da mu streže.
Ogledal sem si dekle pobližje in spoznal drobno Marijo, znan model v vsi mestni četrti. No, da, če je tako, je že bolje, da ne motim. Ali jutri se oglasim zopet, oglasini se zopet.
Čez par dni potem sem ga videl. Bog, ga je vzelo! Spomnim se, da je bilo tistega dne zelo polno sonca v ateljeju. Sedel je nebogljen pred menoj in če je spregovoril, je glas kar letel od njega. Prijemal me je za roke in hitel pripovedovati konfuzne stvari, da sem dvomil, če je že popolnoma pri sebi. Se spomniš, se spomniš, je pravil, da sem vedno sunjal o sliki, ki bi bila tako popolna, da bi jo poklical in bi stopila iz okvirja. Da bi oživela. Marija, bi rekel, in podoba bi se dvignila, stopila sem in tja, sedla na rob postelje in mi položila roko na glavo. Tako hladno, voščeno roko, kot sem jo naslikal. In bi bilo naenkrat vse mirno, vse tiho, ničesar več, samo roka, hladna roka. Meniš li, da je greh taka misel, da bi se mogla maščevati? Mrtva slika je samo to, kar mi vnesemo vanjo, povsem na poljuben način jo lahko živimo, toda če zadobi samolastno življenje, če stopi iz okvirja --? Veš, veš, jaz sem delal tako sliko, "Deklico v pledu" sem delal, na tihem, popolnoma na tihem, nikomur povedal. In vse se mi zdi, da sem že na cilju, vse. Nikar ne misli, da sem vedno ležal, o ne, ne, ne. Opolnoči sem vstal včasih in slikal ob sveči. Ali tiho, tiho, da ne zve Marija! Ubogo dekle se je toliko mučilo zame, do smrti bi bila užaljena, če bi vedela, da je nisem ubogal in sem se večkrat splazil iz postelje.
Vidiš tam sliko? Tisto tam, zavešeno? Pomakni jo s sonca, še bolj, tja. Sonca še ne prenese, slabotna je še, le v mraku se zgane. Najraje ponoči, ko je vse mirno, ko so samo misli in stvari krog človeka. Toda poizkusi. Odgrni jo, ali polahko, polahko, da se ne prestraši. Tako. In sedaj -- pojdi sem, pojdi sem, in tiho, čisto tiho, mogoče se zgane, mogoče se tebe ne boji.
Gledal sem, gledal, strmel. Preprosta, skromna slika deklice, zavite v črn pled in sedeče s podvitimi nogami v postelji, ali slikana tako čudovito naravno, da sem pridržal dih.
Marija, Marija, je dahnil Franko, se prižel k mojemu licu.
Groza me je obšla. Planil sem kvišku, zatisnil Franku usta. Tako sva stala in se gledala. Dolgo, dolgo. In tisti hip sva videla nekaj strašnega, nekaj neizrekljivega, kakor samo neznosno onstran.
Zdrznil sem se, šel z roko čez čelo. Franko je ležal v blazinah kot majhen otrok in se smehljal: Zakaj se bojiš, ljubi?
Zbežal sem; in če se zmislim, še danes me je groza, kako sem mu tiščal usta. Zdi se mi, da bi ga bil zmožen v tistem hipu zadaviti.
Čez čas nato sem ga srečal na cesti. Izredno vesel je bil in kakor prerojen. Tisoč stvari je žlobudral in tisoč načrtov. Da jo je končno našel, ki jo je vedno iskal, Marijo. Vidiš, je rekel, in se milo smehljal, slika je res oživela. Stopila j iz okvirja in sedaj hodi tam po moji sobi. Ne ostanem več tu, na deželo odidem. Vse že imava domenjeno, hišo imava domenjeno, vrt -- ej, dragi, včasih je tudi lepo življenje, tu in tam je tudi lepo.
Kdaj pa si jo spoznal? Saj si jo že prej kdaj videl?
Da, da. Ali sedaj sem jo slikal in -- sedela je tako trudna pred menoj v tisti črni ruti. Zbolel sem, stregla mi je. Sicer pa, saj sem dejal: zganila je trepalnice, premaknila se je, stopila iz okvirja.
Čez dni je bil zopet mrk, komaj ga je bilo spoznati. Prijel me je za roko, nujno potegnil k sliki:
Danes je bila pri meni neka žena, madam Crochon tu z našega hodnika, če jo poznaš. Hotela je videti novo sliko. In je rekla nekaj čudnega, zelo nekaj čudnega je rekla. Gledala je sliko ter si brisala solze:
Vi morate biti zelo pobožni, gospod.
Zakaj? Ne, ne, že dolgo nisem bil v cerkvi.
O, čeprav ne, vseeno boste prišli v nebesa. Dobro srce morate imeti, iz te slike vidim. Podobna je na las moji mali. Drugim ne bi pravila, ali vam povem, vi veste vse, ko ste napravili to sliko. Moja mala stoji doli na ulici svetega Michela, prostitutka je, in me zelo prezirajo radi nje. Ali vi ne, vi razumete, naslikali ste ravno tako.
Gledal sem ga in nisem prav razumel, čemu mi to pripoveduje. Hm. Da ji je podobna tista prostitutka? Zakaj ji ne bi mogla biti podobna?
Čez čas je bilo še hujše ž njim, vedno temnejši je postajal. In bližal se je določeni dan, ko je imel odpotovati z Marijo.
Povabil nas je prijatelje v svoj atelje na odhodno slavje. Bili smo zbrani vsi, Gordoni, Rudel, Tissot, vsa naša bohemska družina. Marija je gospodinjila. Imeli smo vino, ženske, muziko, ali stvar je bila bolj pogreb kot veselje. In kar je bilo najlepše, njega ni bilo. Že pred dvema dnevoma je odšel z Žalostno Madono in se do tedaj ni vrnil. Mariji je naročil, da pripravi vse, in se izgubil. Sam bog je vedel, kaj je bilo ž njim!
Čakali smo ure in ure, nikogar. Pogovor se je zatikal -- uboga Marija! Ždela je v svojem kotu, strmela z raztrganimi očmi v strop. Slednjič, slednjič -- sproščajoči koraki, stopinje -- obstal je na pragu, se zadregasto smehljal, potem -- zviška ga je podrlo v tla in stene so zajele krik:
Vlačuga, vlačuga, vlačuga -- --
Tedaj nam je vzšlo: njena preteklost! Ni mogel preko.
Opotekla se je, zatipala k izhodu. Omahnila, se ujela ob zid. Skušala izoblikovati besede, ali udrli so iz nje le čudni prazvoki:
Su sur tou ru jala, su touh jarmi viršnu jun -- --
Stala je pribita ob zid, zlogovala svojo izpoved:
Sar su muntja všri tu jrula hul -- --
****
Franko je vztrepetal v konvulziji, zakričal je, kot zveneč oblok se je razpel čez dolino:
Su sur tou ru jala, sarmu všri talviršnu jun -- --
Skočil je kvišku, zbežal v mrak. Čez čas sem razločil v dolini sredi prostranega travnika črno senco: nihala je globoko k tlom in se tolkla na prsi.
***
Hodim sem in tja tu okoli in sem že popolnoma domač v gradu. Ura udari štiri, obotavljaje se, klink-klonk se odločijo ure raz stolp, mi padejo trudne pred noge.
Sedaj, sedaj postaja promet v mestu hlastajoč, pravim. In ko bije osem: sedajle se začenja teater. Čez dvorišče teče Brok, Fronču je padla pipa iz ust, v mestu pa se začenja teater.
Veselje imam s tem, da to mislim. Potrkam na rame staremu vrtnarju in mu zakričim v uho: Sedajle se začenja v mestu teater! Sestraši se, široko raztrga usta, potem pa, ko vidi z mojega obraza, da to ni nič hudega, se uslužno nasmehne in lokavo pomežikne. Jaz pa se obrnem in stečem za Brokom ter se veselim svoje lopovščine.
Franko mi je povedal vse. Po tistem slavju v ateljeju sta se izbegavala skoraj celo leto, potem pa postala zopet prijatelja. Vzela sta se. In dolgo je bilo dobro, dolgo -- ali potem se je iznova pričelo.
Vedel ni prav ničesar o njej, upiralo se mu je, da bi jo spraševal, in sama ni povedala. Še danes da ne ve ničesar, mogoče da je bila svetnica.
Ko so mu prvič vstale misli, jih je zadavil. Ali prišle so zopet in zopet. Zbežal je iz mesta, kupil ta grad, prepotoval vse dneve po gozdih. Že je mislil, da je dobro, vse je bilo pokojno -- sredi noči jo je vrgel iz spanja, zahteval, da pove. In potem, potem se je nadaljevalo, dan za dnem, dve leti. Hlapce je zbral delavce, ojemal jih in rotil, naj mu povedo, če je vlačuga. Oglarja je ustavil v gozdu: Oče, žena je tako in tako, povej mi, kaj misliš!
Nista zdržala več. Odšla je. Sedaj -- sedaj -- -- Košnjo imajo, skoro še ni imel tako lepe mrve. In na Slatni -- na Slatni podirajo bore. Tisto o vrtnici, ki jo je cepila ona, je res zelo čudno. Sicer pa ji jih je poslal, poslal ji jih je.
Pred kratkim me je vprašal, kaj pravim k temu, da bi jo povabil za par dni na grad. Nikdar ni bila posebno pri zdravju. In ti razbeljeni dnevi v mestu -- kaj praviš? Dajva, povabiva jo.
Pogledala bo sem in tja, Miška bo pogledala -- takrat je bil še mlado žrebe, ko je odhajala. Spomnim se, kako se je vedno prestrašila, če je iznenada poskočil. Kratkočasno je bilo.
***
Pošto sem dobil. To in ono, da me ne morejo več dalje pogrešati v mestu. Odpotoval sem. In sedaj sem zopet tu ter se prerivam med ljudmi za svojimi skrbmi.
Danes sem prejel pismo od Franka. Sporoča mi, da se obeta lepa jesen in oni dan da je opazil na Slatni že prvega jelena.
Pozdravlja da me tudi njegova žena.
In da ne pozabim, da pride zopet poletje in je tam pri njih mnogo sonca.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco