Simon Gregorčič

Pesmi

PRI ZIBELKI

Počivaj mirno, angelj šibki,
Ki dni le šteješ, ne še let,
Počivaj srečno v topli zibki
Ko v popji mlade rože cvet.

Sedaj trenotke sreče jasne
Deli nebeški ti vladar,
zdaj ure ti teko prekrasne,
krasnejših, oh, ne bo nikdar.

Zibelka s cvetjem je nastlana
In angelji pojo okrog;
Britkost nobena ni ti znana,
Ne teža rev, nadlog in tog.

Vihar sovražen svet pretresa,
Razganja srca divji boj;
Nad zibko jasna so nebesa,
V nedolžnem srci je pokoj.

Zato le spavaj, angelj šibki,
Ki nič ne veš še, kaj je svet,
Počivaj, snivaj sladko v zibki
Ko v mehkem popji mladi cvet.

Saj, ko porasteš, dete zalo,
Drugače bode mnogokaj;
Da bi le vedno mi ostalo
Nedolžno, čisto kakor zdaj!


KESANJE

Da zabil bi reve in teže.
Na posteljo starček se vleže;
A ura za uro beži,
In sen mu ne stisne oči.

In, glej, o polnočni se uri
Odpahnejo v sobico duri,
In studne pošasti skoz nje
K postelji se mu pripode.

"Kedo ste, obrazi prekrasni,
Plašeči ob uri me pozni?
Kaj hoče ta nočni sprevod,
Neznancev nadležni prihod?"

"Mi nismo neznani duhovi,
Mi tvoji nekdanji smo dnovi,
In tvoja dejanja s seboj
Pripeljemo v vas ti nocoj.

Tu želje smo tvoje in misli;-
Saj vedno smo bile ti v čisli,
Kaj zdaj nam odmičeš oko,
Zakaj ti trepeče telo?

In tukaj smo tvoje norosti,
Norosti zgubljene mladosti,
Zvijače, krivice, laži,
Katerim roditelj si ti!

Kot zvesti sinovi in hčere
Ti krajšati hčemo večere;
Skrbno si gojil nas nekdaj,
Zato te ne zabimo zdaj.""

In besno okrog zavrte se,
In zlobno mu v lice reže se,
Pretvarjajo studni obraz,
Da mozeg preleta mu mraz.

In vedno ob uri v že pozni
Duhovi se vračajo grozni,
Pošasti ponavljajo ples,
In starček ne stisne očes.

Zgubljeno na veke je spanje,
Dobljeno pekoče spoznanje:
Narhujša je vseh bolečin
Kesanje, krivice, spomin!


DARITEV

Daritev bodi ti življenje celo:
Oltar najlepši je -- srca oltar,
Ljubezen sveta v njem -- nebeški je žar,
Gospodu žrtva -- vsako dobro delo.
O, da srce gojilo bi vsekdar
Ta sveti žar, naj živo bi gorelo,
Enako kresu vedno ti plamtelo,
Bogu in domu žgalo vreden dar!
Odločno odpovej se svoji sreči,
Goreče išči drugim jo doseči,
Živeti vrli mož ne sme za se.
Iz bratov sreče njemu sreča klije,
Veselje ljudsko njemu v oku sije,
In tuja solza mu meči srce!


IZGUBLJENI RAJ

Izgubljen človeku je zemeljski raj,
Adamova deca v prognanstvu se joče,
In prosi, naj sreče zapravljene kraj
Odpre jej na novo dobrotljivi oče.

Nespametno ljudstvo, čemu -- li tvoj stok?
Na delo! Ne nosi mi križema rok!
Povrni se samo v prvotnost nazaj,
In našlo povsodi prvotni boš raj!


PRIMULA

Poletni dan na zlatih žarkih
Iskriv na svet je solnčni prah,
Po tratah se vsejal in jarkih,
Zaril se v prst, zavil se v mah.

Tam solnčne matere rojenci
Blede zaprti v grob teman,
Svetov nebeških izseljenci
Mrjo v nesreči dan na dan.

Vže zimski dan visi nad bregom,
Čez dol besni leden vihar
In gozd in plan ječi pod snegom, -
Gorje ti, vboga solnčna stvar!

Kako sirota zdaj trepeče,
Oh, da bi mogla gor nazaj,
Če ne, pa vsaj iz nočne ječe,
Da gleda vsaj domači raj!

In zlato solnce, glej, prigreje,
Odpre snežni se zapah,
In solnčec stotisoč prismeje
Se tam, kjer mrl je solnčni prah.

Oj, to se v travi jasno bliska,
Po jarkih vse svitlo, zlato,
Stotisoč tam trobentic piska
Glasan pozdrav domu v nebo!


SIROTI

Cvetica nerazvita,
Rastoča vrh planin,
Ti zapuščena; skrita
Poganjaš sred pečin.

Kedo -- li te zaliva,
Komu pač ti si mar,
Cvetica ljubezniva,
Pa jaz ti bom vrtnar!

Skrbno te bom zalival,
Lepo te bom gojil,
Če tudi drug te bo vžival,
Ko cvet se bo razvil.

Oj dete, dete malo,
Nedolžno dete ti,
Sirota si ostalo,
Kedo zate skrbi?

Pa če nikdo na sveti,
Jaz bom pod skrb te vzel,
Le rasti v lepem cveti,
Cvetu bom jaz vesel.

Za blagost ti goreče
Bom prosil, angelj moj,
Če tudi tvoje sreče
Delil ne bom s teboj!


DOMOVINI

O vdova tožna, zapuščena,
ti mati toliko sirot,
s krvjo, solzami napojena,
ki bol poznaš le, nič dobrot,
oj mati vdanega ti sina,
oj zala mati -- domovina!
Ti krasna si krasnejše ni,
kar jih obseva zarja dneva;
krepostna si, krasnejše ni,
a krona venča te kraljeva.
a trno tvoj venec je,
in tvoj rod -- mučenec je;
sovražni svet te le prezira,
prezira te in te zatira!
Kdaj to gorje pač mine ti?
Kdaj se oko ugasne kalno?
Kdaj slečeš to obleko žalno,
kdaj sonce zlato dine ti?
O, da z močjo in srečo slavo,
ne s krono trnovo, nebo
ovilo bi ti sveto glavo-
kako bi jaz ti pel glasno!
A ker nikdo ne šteje te,
ker ves svet te tepta,
jaz ljubim tem srčneje te,
jaz ljubim tem zvesteje te,
a ljubim te -- s solzami!
Oj mati moja domovina,
ljubezen moja ti edina,
Bog čuvaj dobrotljivi te,
Bog žini te, Bog živi te!


POZABLJENIM

Vseh mrtvih dan!
Na tisto tiho domovanje
kjer mnogi spe nevzdramno spanje,
kjer kmalu, kmalu dom bo moj,
in -- tvoj,
nocoj se vsu je roj močan,
saj jutri bo vseh mrtvih dan!
Bledo trepeče nad grobovi,
tisoč svetil,
in križe, kamne vrh gomil
jesenski večajo cvetovi --
vseh mrtvih dan!
Kjer dragi spe jim po pokopi,
kleče, solz živeči tropi,
oh dušo tre jimje srce:
na grob lijo grenke solze,
da bode grob od solza rosan,
saj jutri bo vseh mrtvih dan,
vseh mrtvih dan!
Solzite,
molite...
In jaz?
Ko misli vsakedo na svoje,
koga, koga pa srce moje
spominja se tačas?
Vas, pozabljeni grobovi,
Kjer križ ne kamen ne stoji,
kjer luč nobena ne brli.
O, če nikdo
nocoj se vas ne spomni,
pozabil ni vas pevec skromni
in pa -- nebo!


OJ ZBOGOM, TI PLANINSKI SVET!

Na nebu zvezde sevajo,
na vasi fantje pevajo,
pojo glasno, pojo glasno,
pri srcu pa jim je hudo.

Kaj bi ne bilo jim hudo,
Kaj bi ne bilo jim bridko,
od doma se proslavljajo,
na vojsko se odpravljajo.

Planine sončne, ve moj raj,
jaz tudi ločim se sedaj;
a Bog le ve, kaj tu pustim,
a Bog le ve, kaj zda trpim.

Tu narod biva še krepak,
tu biva narod -- poštenjak,
ki svet ga okužil ni,
in ga šas omehkužil ni.

Tu rod je moj, tu moj je kraj,
tu živel rad bi vekomaj,
ni kraja mi krasnejšega ,
ni ljudstva mi milejšega.

Kar sreče sem na svetu užil,
sem jo v mladosti cvetu pil
sem pil vrh sončnih jo višin,
planine prost prosti sin.

In zdaj, planine,ve moj raj,
od vas tja v tuji moram kraj,
kako mi pa je to težko,
li oni tam gori ve samo.

Oj zbogom, domovinski svet,
oj zbogam ti planinski svet,
nebeški čuvaj te vladar,
ne pozabim te nikdar, nikdar!


VOJAK NA POTI

Pomladni cvet odeva svet,
tako cvetimo mi;
Pod nebom ptičev trop neštet,
po cest gremo mi!

A ptički skozi jasni zrak,
lahko živo lete,
legak je tudi njim korak,
a težko je srce.

Saj ptjičji rod se vraša zdaj,
domov, glasno žgoleč:
mi svetla tla domača zdaj
pustili smo trpeč.


ZIMSKI DAN

Sneženi prt zemljo odeva,
krasna pod njim sta gozd in plan;
z neba jasneje sonce seva
kot je sijalo letni dan.

Iskre po polju diamanti,
po drevju biseri blešče,
potok se v srebro zdi vkovan ti,
v zlato vkovane pa gore.

Kar ti oko najdalje plava,
vse jasno, krasno, vse svetlo!
Krog bela steza se planjava,
nad njo se modro pne nebo.

A vsa lepota, ki tu seva,
mrtva se duši moji zdi;
kjer cvetja ni in kjer ni speva,
življenja ondi srcu ni.

Ta beli prt je za cvetice
prostrt širok mrtvaški prt,
ta mrzli svit odgnal je ptice,
kjer še je v cvetju gaj in vrt.

To sonce ko pokopana sveča
nad mrtvo stvarnico visi,
pač slika sonca je bleščeča,
a živo sonce to več ni!

Vsa zemlja v mrzli tej bleščobi
pobeljena gomila je,
in meni na tem splošnem grobi
bridkost srce zalila je:

Podoba žive naše dobe
si ti, oj jasni zimski dan,
prepoln kot ona si svetlobe,
kot ona -- mrtev in hladan!

Po glavah svetlo je in jasno,
a v srcu zimsk je mraz in mrak;
tam ne poganja cvetje krasno,
tam ne odmeva spev sladak.

Ti pa, srce, mi čuvaj cvetje,
da mraz ne stre ga in vihar,
poshrani v toplo ga zavetje
kot umen in skrban vrtnar.

In vi, oj pesmi tožni glasi,
v tej zimi ne molčite nič;
saj tudi v golem grmu včasi
zapoje kak samoten ptič!

Ti, cvet in spev pozimski, budi
ljudem spomin krasnejših let,
a budi hrepenenje tudi,
da vrnil bi se spev in cvet!


TRI LIPE

Na vrhu zelene gore
tri lipe ponosno stoje,
zvečer so še stale na gori,
kdo ve, če pa bodo ob zori?

Tesarji trije še pred dnem
napravljajo se k lipam trem,
in vsak teh tesarjev na rame
sekiro nabrušeno vzame.

Čuj! Glasi že mah se na mah
in lipe se zvrnejo v prah,
med delom tesar pa tesarja
zaupno tako nagovarja:

De prvi, mladenič vesel:
"Te dni bom nevesto si vzel,
za se in nevesto mi zorno
zdaj posteljo stešem prostorno."

De drugi: "Prinesle nocoj
so tri rojenice s seboj
mi hčerko v naročju cvetočem -
zibelko stesati ji hočem"

A tretji: "Jaz nimam žene,
otrok ne, ne ljube zveste,
ni treba mi postelje pirne,
ni treba zibelke nemirne,

Umrlo je meni srce,
umrle so nade sladke,
umrla ljubezen goreča,
umrla življenja je sreča.

Zdaj rakev bom stesal temno
in ložil bom nadeje v njo,
k njim mene še kmalu denite,
pa v črno zemljo zakopljite."

Dekletce po gori grede,
pogovore čuje le te,
pri delavcih mladih se ustavi,
tesarju pa trtjemu pravi:

"Kaj pravim ti, mladi drvar,
ne teši si rakve nikar;
čemu li bi hotel umreti,
ko lice ti v prvem je cveti?

O škoda teh lepih oči,
če smrt jih prerano ugasi,
in krasnega škoda života,
če grobna obda ga temota!

Oj mladi, oj lepi tesar,
na rakev ne misli nikar!
Ko tebi zares bi zvonilo,
še meni oko bi rosilo!"

Izgine dekle za goro,
tesar se ozira za njo,
po glavi pa misli roje mu,
iz misli dekletce ne gre mu.

Sekire tesarske zvene
in trske od debel lete -
dva prva sta delo končala,
kar mislila, to sta stesala.

Ko teše pa tretji tesar,
primeri se čudna mu stvar:
glej, rakev se širi in širi,
in noge ji vzrastejo štiri.

To rakev mrtvaška pač ni,
to postelja pirna se zdi...
Ko dvajseti dan je napočil,
tesar se je -- tretji poročil.

Ob letu spet pojde v goro,
a tesal -- zibelko tam bo,
o rakvah mu sodba je taka:
za rakev naj lipa še čaka!


NAŠA ZVEZDA

Zvezda mila je migljala
in naš rod vodila je;
Lepše nam ta zvezda zala,
nego vse, svetila je.

Toda,oh, za goro vtone,
skrije se za temni gaj;
svetle vprašam milijone:
vrne li se še kedaj?

A molče zvezdice jasne,
odgovora ne vedo,
dol z neba višave krasne
nemo na vprašalca zro.

Pridi, zvezda naša, pridi,
jasne v nas upri oči,
naj moj dom te zopet vidi,
zlata zvezda srečnih dni!


MOJO SRČNO KRI ŠKROPITE!

Mojo srčno kri škropite
po planinskih sončnih tleh,
kakor seme jo vrzite
po doleh in po bregeh.

Pomlad iz krvi rodila
cvetke tisočere bo
ter prijazno mi gojila
svoje nežne hčere bo.

Deve zorne, dečki zali
brali bodo rože te,
v kite bodo jih spravljali,
devali jih na srce .

In srce jim bo ogrelo
cvetje, vzraslo iz krvi
da za rod in dom plamtelo
bode jim do konca dni.


NA SVETI VEČER

Pod goro gre dekletce mlado,
ko svet obhaja sveto noč,
spoznalo bi v potoku rado,
kaj višnja ji namenja moč

Na valih lunih svit trepeče,
trepeče v deklici srce,
želeče pa in koprneče
očesci upre na dno vode.

In glej, iz dna valov pozdravi
jo znan, krasan in ljub obraz,
ki ji z nasmehom sladkim pravi,
da tu je njiju združbe čas!

K potoku vleče tudi mene,
ko sveto noč proslavlja svet,
tam morda tema se razseže,
ki v njo neba je sklep odet.

Prinagnil bodem se nad vodo,
prisluškal, kaj bo val šumljal;
ne svoje, naroda usodo
v preročni valih bom iskal.

Kdaj srečno moje bo domovje?
Rešitve njemu le še ni?
Kaj mi razkrilo boš, valovje?
Nadja srce se in -- boji!


NJEGA NI!

Rože je na vrtu plela,
pela pesemco glasno,
živo v lice zarudela,
ko je stopil on pred njo.

"Daj mi cvetko, dete zalo,
da na prsi jo pripnem,
za spomin cvetico malo,
preden v tuje kraje spem."

Kito cvetja mu je dala,
s cvetjem dala mu srce,
sama v vrtu je ostala,
on po svetu šel od nje.

Rože je na vrtu plela,
pesmi pela je glasno -
kaj da vrta več ne dela,
kaj ne poje več tako?

Deklica glavo poveša,
vene obraz, prej cvetoč,
nekaj nje srce pogreša,
solz ji potok lije vroč.

Čez ograjo vrtno gleda -
mnogo mimo vre ljudi -
deva bleda, deva bleda,
njega od nikoder ni!


V MRAKU

Le vtoni, vtoni za goro,
le vgasi, sonce, luč svetlo,
oj padi, padi gosti mrak,
prinesi srcu mir sladak.

Čemu sijalo bi lepo,
čemu, oj sončece zlato?
Povsod sirotam sevaš le,
nesrečen rod ogrevaš le!

Kdo gledal bi ta hrib in dol,
zaklet le v revo, jok in bol,
hinavstva, zmot, trpljenja poln,
sirot in sirotenja poln?

Dokler mi siješ, sonce ti,
hladu, miru mi v srcu ni,
mori pogled, teži spomin
me svojih, ljudskih bolečin.

Le skrij se, sonce jasno, skrij,
izgini svet izpred oči,
da zabi žalostno srce
človeške zmote in gorje!



NA BREGU

Na bregu stojim in v morje strmim:
pod mano srdito valovje
rohni ob bregovje;
do neba praši megleni dim,
v obraz mi brizgajo pene
ob skalne stene;
a stena skalna
ostane stalna,
in jaz se na robu ne ganem,
viharju kljubujem, ostanem!
Ko v steno valovje vsode vihar
ob me se zaganja;
a duh se ponosni ne vklanja:
Ti streti me hočeš, potreti nikdar,
vsode sovražne besneči vihar!


SVETA ODKLETEV

Sen sanja srce moje zlat:
odprto je nebo,
in ven se vpisuje zbor krilat,
kaj bo, kaj bo pač to?

Čuj, gori kliče višnji Bog:
"Nocoj bo svet odklet,
in konec bode rev, nadlog,
in raj mu vstvarim spet"!

Kot jasni vtrinki trop duhov
spusti se v solzni dol,
nesoč zemljanom blagoslov
in lek za žal in bol.

In razkropi se sončni trop
isreč na vse strani,
pod slamnati in zlati strop
zdraveč, blažeč hiti.

Kjer joka se nesreče sin,
otre mu z lic solze,
kjer najde hišo bolečin,
odnese ji gorje.

In krog po svetu trop bleščeč,
skoz temo šviga noč,
in bliska meč krepko vihteč
razganja teme noč.

In zmot, laži in zlobe duh,
zavisti kleti gad
in srd, krivica in napuh
grme v pekla prepad!

In bes, ki v srcu tičal je,
celo  v najboljšem -- skrit,
duh božji ga izbičal je,
poslan nas poblažit.

Resnice sonca sije zdaj,
ljubezni greje žar,
in cvet je zopetcvetni raj,
in srečna vsaka stvar.

Oj, to je zemlje vzvišan god,
človeštva zlati dan!
Prenovljen svet, prerojen rod,
kot bložji spev krasan!...

Z višav nadsončnih kraljev kralj
se zemlji nasmehlja
iz prst njegovih iz daljnjih dalj
jo dvigne do neba.


ŽIVLJENJE NI PRAZNIK

Cvetočega lica, cvetočih še let
zdaj prve korake namenjaš med svet -
nastlali na stezo so pisan ti cvet.
Po poljskih cveticah te žive cvetice
Spremljajo kot ženina mlade družice.
In svatov prijateljskih radosten trop
praznuje tvoj prvi v življenje ustop.
In tebe -- pač moti te cvetje na poti -
to občno veselje se tudi poloti!
Ne čutiš -- naj srca ne vara te čut
da vhod le v življenje je s cvetjem posut?
Ne slutiš, da cvetje, na stezo nastlano,
le trnje zakriva, da zvene ti rano?
Prijatelj, ne bodeš za zlom pač mi vzel
resnobe besede na praznik vesel:
Ni praznik, predragi mi, naše življenje,
življenje naj bode ti delaven dan!
Od zore do mraka rosan in potan
ti lajša in slajša človeško trpljenje!
Ne plaši se znoja, ne straši se boja,
saj moško dejanje krepčuje moža,
a pokoj mu zdrave moči pokonča,
dejanje ti ljubim, a boj se pokoja!
Dolžan ni samo kar veleva mu stan,
kar more, to mož je storiti dolžan!
Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi,
a delo in trud ti nebo blagoslovi!


KLJUBUJ USODI!

Kljubuj usodi,
mož sam svoj bodi!
Karkoli naj se ti zgodi,
usode gospodar si -- ti.
Si ti! Če res, če cel si mož,
i svoj i njej gospod ti boš.
Usode ni,
usoda svoja -- to si ti!


MOJ ČRNI PLAŠČ

Ta črni plašč vam je v zasmeh,
a -- ga umejete?
Umete roso v teh očeh,
ki se ji smejete?

Gomile z roso to kropim,
ki vre mi čez obraz,
in plašč, ki se ogrinjam ž njim,
po ranjkih nosim jaz.

Umrla ni še mati mi,
umrl ni oče še,
za sestrami, za brati mi
srce ne joče še.

Še drage moje Bog živi,
in zahvaljujem ga,
a v grobu mnog mrlič leži,
ki objokujem ga:

Pravico v grob so devali,
pri grobu jaz sem bil,
pogrebci so prepevali,
a jaz solze sem lil.

Zrl bratoljublja sem pokop...
Ko grob se je zaprl,
smejal se je spremnikov trop,
v bridkosti jaz sem mrl.

Vzore pokopali so...
- oh, to dočakal sem! -
na grobu tam plesali so,
grenko jaz plakal sem.

Radost tedaj je ubegla mi,
moj duh je mrak objel,
bridkost je v dušo legla mi,
več nisem bil vesel.

Tedaj oblekel sem še mlad
obleko žalno to,
na grobe vzorov, sanj in nad
solze mi zdaj teko.


NA POTUJČENI ZEMLJI

Pozdravljam sončna te ravan,
ki pred menoj si razprostrta!
Ti lepa si kot sen krasan,
podoba rajskega si vrta.

Kedo bi pač se ne zavzel
o čaroviti tej lepoti?
Kako naj duše čut vesel
o čudu tem se ne poloti?

In vendar, rajska ti ravan,
ko nate se ne oziram,
moj duh teman je in mračan
in solze iz oči otiram.

Naš bil nekdaj je ves ta raj,
očetom našim domovina;
tuj narod tod se širi zdaj,
naš raj je tujcev zdaj lastnina.

Dobi se včasi pergamen:
nanj pesmi krasne, modre reke
napisal bil je mož učen -
o vredne, da žive na veke!

A list je tujcu v last prišel,
on stara slova je izbrisal,
ker njih modrosti ni umel,
ter črte svoje je narisal.

Tak list prostran si ti, ravan!
Naš ded tu pisal svoja dela,
naš govor čul si prek poljan,
tu pesem naša je živela.

A zdaj zatrt je tod naš glas
in tuji krog zvene glasovi,
tuj trg in grad, tuj ves je kras,
oh, naši so samo -- grobovi!

Zatorej, sončnata ravan,
ko nate moj pogled se upira,
teman mi duh je in mračan,
in srce tuge mi umira!


DOMOVINI

O vdova tožna, zapuščena,
ti mati toliko sirot,
s krvjo, solzami napojena,
ki bol poznaš le, nič dobrot,
oj mati vdanega ti sina,
oj zlata mati -- domovina!
Ti krasna si, krasnejše ni,
kar jih obseva zarja dneva;
krepostna si, vsa vredna ti,
da krona venča te kraljeva.
A trnov le tvoj venec je,
in rod tvoj rod -- mučenec je;
sovražni svet te le prezira,
prezira te in te zatira!
Kdaj to gorje pač mine ti?
Kdaj se oko ti ujasni kalno?
Kdaj slečeš to obleko žalno,
kdaj sonce zlato sine ti?
O, da z močjo in srečo, slavo,
ne s krono trnovo, nebo
ovilo bi ti sveto glavo -
kako bi jaz ti pel glasno!
A ker nikdo ne šteje te,
ker ves te svet tepta z nogami,
jaz ljubim tem srčneje te,
jaz ljubim tem zvesteje te,
a ljubim te -- s solzami!
Oj mati moja domovina,
ljubezen moja ti edina,
ti moja skrb in bolečina,
Bog čuvaj dobrotljivi te,
Bog živi te, Bog živi te!


SAMOSTANSKI VRATAR

Življenja valovje tam zunaj hrumi,
Tu vlada mir in tihota,
Tam zunaj vrvenje, drvenje ljudi
Tu notri je sveta samota.

Na pragu stoje jaz oziram se v svet,
Vozidje se ozko oziram;
U celici bivam nad petdeset let,
Ter duri odpiram, zapiram.

In bil samostanu prav veren ključar,
O pozimi, o rani sem uri,
Utrujeni potnik in revež nikdar
Zastonj ni potrkal ob duri.

Premnogi, ki dušo obup jim je trl,
Tu našli so mir in tolažbo,
Za mir sem tisočikrat duri odprl,
Nikoli jih nisem za zdražbo.

Tako jaz obračal sem ključe vsekdar,
Tako sem u službi osivel;
Ti tudi, predragi mi, bodi vratar,
In modro in moško boš živel.

Telo ti je hiša:v njej um gospodar,
A čut gospodinja ti bodi;
Počutki so vrata, ti glej ko vratar,
Kaj ven in kaj noter ti hodi.

Kar imaš zlata in pa srebra doma,
Raztopi ga v peči ognjeni,
Zlatar naj iz tega ti ključe skova,
Pa v duri počutkov jih deni.

Odprto navadno uho in oko,
A usta zaprta mi nosi,
Če treba, odpri pa še usta srčno,
Nikjer dovolitve ne prosi.

Odprto srce in odprte roke
Imej za trpečega brata;
A trdno zapahnil uho in srce,
Ko trka sovraštvo na vrata.

Hinavstvu in podlosti v dušo ne daj,
Ne krivdi ne zlobi nobeni;
Kreposti razmakni srce na stežaj,
A skrbno ga strasti zakleni!

To bode edino ti prava prostost,
Če imaš počutke v oblasti,
To bode najvišja modrost in krepost:
Brzdati in vladati strasti!



SRCE SIROTA

Osamelo, zapuščeno
Dete tu stoji mlado,
Čelo tožno in megleno,
In mokro mu je oko.

Mati mrtva, mrtev oče,
Bratov nima ne sestra,
Brez domu po svetu joče,
A kedo mu streho da?

Ta sirota osamela
Ti nesrečno si srce;
Zate nima zemlja cela
Brata ne in ne sestre.

Saj tvoj dom ni tu na sveti,
Ti tam gori si doma,
Tebe noče svet imeti,
Ti ne moreš pa sveta.


O NEVIHTI

Zanesi nam, zanesi, Bog,
Otmi nas rev, otmi nadlog!
Grozi sovražnica srdita,
V oblako sivih plašč zavita;
Beseda njena -- grom rohneč,
In njen pogled je -blisk goreč.
Besede grom in blisk očesa
Nebesa in zemljo pretresa.
Pod plaščem nosi bič prikit,
Oj bič iz zrn ledenih zvit!
Gorje, če jezna ga zavzdigne,
Če ž njim po polji plodnem švigne,
Gorje!
Glej, tam na polji setev mlada,
Živilo naše, naša nada,
Pod težo skloneno drevo,
Glej, nežni cvet na mladem vrti,
Ognjeni sok na vinski trti
Plaho ozira se v nebo,
In vse se vije, vse trpeče,
Boji vse šibe se grozeče.
Zanesi nam, zanesi Bog,
Otmi nas rev, otmi nadlog!
Oh, saj te kličemo očeta,
Čuj prošnjo siromaka-kmeta,
Sprejmi naš jok in vzdih in stok,
Ne vniči žuljev pridnih rok!
Ti migni -blisku žar se vpihne,
Le prst zavzdigni -- grom potihne,
Le veli -- bič se razdrobi,
Le želi -- led se razstopi,
In roka, ki je prej grozila,
Bo blagoslov na nas rodila.
Zanesi nam, zanesi, Bog,
Otmi nas rev, otmi nadlog!
Zastonj!
Nebo mu prošnje te ne čuje;
Vihar strašan
Čez drn in strn grme prihruje,
Ledeno zrnje v setve vsuje
Oblak teman-
Končan je cvet in sad obran,-
Gorje!
Ozre se kmet na strte nade,
Ozre na sinke, hčerke mlade,
In divja bol, skrbi strašne
Očetu v srci zabesne -
Gorje ti vbogi kmet, gorje!


KUPA ŽIVLJENJA

Pod tabo pekel in nebo nad teboj,
a zemlja visi med obema
in gori in doli zajema
ti v kupo življenja kipeči napoj:
zdaj boli pekla, zdaj veselje neba,
pogosto vse vmes!
Glej, to ti je res
usoda sveta! -
Kedor je možak,
strupene se kupe ne brani
sladke se nikdar ne upijani,
no vedno ostane enak,
in vedno ohrani
si pokoj sladak!


KROPITI TE NE SMEM

Kropiti te ne smem,
ker dobro, dobro vem,
da grenkih solz prikriti
ne mogel bi ljudem.

Ko videl bi mi kdo
rosno za te oko,
morda, morda še tebe
bi sodil mi krivo.

Srčno sem ljubil te,
te ljubim rajnko še;
a razodel se nisem
ni tebi, oj dekle.

Ljubezni vso sladkost
sem čuval ko skrivnost -
naj tiho nosim tudi
zdaj bolečin bridkost.

Ne bom te jaz kropil,
ljudem solze bom kril,
na tihem pa po tebi
do groba bom solzil!


CVETE, CVETE POMLAD

Cvete, cvete pomlad
iz cvetja kdaj bo sad?
Le Bog nebeški zna,
kdaj cvetje sad nam da...
Dekle, dekle ti zalo,
življenja mojega pomlad!
Ko češnjev cvet ti lice belo
tedaj divotno je cvetelo;
a ustne kakor češnjev sad
so se živo rdele,
čarobno so žarele!
Oj cvetla je tedaj pomlad...
Iz cvetja vzraste kdaj li sad?
Oči te jasne, golobinje,
prav ko nebo po dežju sinje,
ti smrtni angel je zaprl!
Rad zate bil bi jaz umrl,
ko pol v jeseni, pol sem v zimi -
pomladni angel, Bog te sprimi:
zamembe neče smrt nikdar,
zdaj mrtva ti, jaz mrtva stvar!


KAKO SRČNO SVA SE LJUBILA

Kako srčno sva se ljubila
v življenju pomladanskih dneh,
brezmejno,oh, sva srečna bila;
ljudem pa glupim le v zasmeh!

Čemu li toliko zasmeha?
Čemu peklenski ta porog?
Saj sva se ljubila se brez greha!
Tako li ljubi vaših mnog?

A dan je črni moral priti,
bridkosti dan,oj dan solzan;
težko je bilo se ločiti,
a vse solze, ves jok zaman.

In morala sva, oh, narazen,
sam Večni ve zakaj, zakaj?
Nek duh je dihnil neprijazen
in ločena sva vekomaj...

Stopila -- ali k sreči, k slavi?-
oba pred božji sva oltar:
s poročnim vencem ti na glavi,
ogrnjen jaz pa v črn talar.

Kedo pa naju bolj je srečen,
jaz ali poročenka ti?
Šepeče nek mi duh nevšečen,
da srečen naju nihče ni!


POZABLJENIM

Vseh mrtvih dan!
Naj tisto tiho domovanje,
kjer mnogi spe nevzdramno spanje,
kjer kmalu, kmalu dom bo moj
in -- tvoj,
nocoj se usul je roj močan,
sanj jutri bo vseh mrtvih dan,
vseh mrtvih dan!
Bledo trepeče nad grobovi
tisoč svetil,
in križe, kamne vrh gomil
jesenski venčajo cvetovi -
vseh mrtvih dan!
Kjer dragi spe jim po pokopi,
kleče, solze živečih tropi,
oh, dušo tre jim žal in bol;
pod zemljo pol, na nebu pol
nocoj jim je srce:
na grobu lijo grenke solze,
v nebo gorke prošnje!
O, le klečite, le molite,
po nepozabnih vam solzite,
da bode grob od solz rosan,
saj jutri bo vsh mrtvih dan,
vseh mrtvih dan!
Solzite,
molite!...
In jaz?
Ko misli vsakdo na svoje,
koga, koga pa srce moje
spominja se tačas?
Vas zabljeni grobovi,
kjer križ ne kamen ne stoji,
ki niste venčani s cvetovi,
kjer luč nobena ne brli.
O, če nikdo
nocoj se vas ne spomni,
pozabil ni vas pevec skromni
in pa -- nebo!


OJ ZBOGOM, TI PLANINSKI SVET!

Na nebo zvezde svtijo,
na vasi fantje pojejo,
pojo glasno, pojo lepo,
pri srcu pa mi je hudo.

Kaj bi ne bilo jim hudo,
kaj bi ne bilo jim je bridko,
od doma se poslavljamo,
na vojsko se odpravljajo.

Planine sončne, ve moj raj,
jaz tudi ločim se sedaj;
a Bog le ve, kaj ti pustim,
a Bog le ve, kaj zdaj trpim.

Tu narod biva še krepak,
tu biva narod -- poštenjak,
ki svet ga še okužil ni,
ki čas ga omehkužil ni.

Tu rod je moj, tu moj je kraj,
tu živel rad bi vekomaj,
ni kraja mi krasnejšega,
ni ljudstva mi milejšega.

Kar sreče sem na svetu vžil,
sem jo v mladosti cvetu pil,
sem pil vrh sončnih jo višin
planine proste prosti sin.

In zdaj, planine, ve moj raj,
od vas tja v tuji moram kraj;
kako mi je pa to težko,
le on tam gori ve samo.

Oj zbogom, domovinski svet,
oj zbogom, ti planinski cvet,
nebeški čuvaj te vladar,
ne zabim te nikdar, nikdar!


ČAS

Kraljestvo je moje prostrano,
kje konec njegovih je mej?
Počiti nikjer mi ni dano,
od vekov drvim vse naprej!

Jaz videl sem zemlje vstvarjanje,
in rojstvo nebeških svetov;
zrl prvo njih divno migljanje
in gledal razpad bom njihov.

Zemljana jaz slednjega štel sem,
kar vek jih na vek je rodil,
pri prvi zibelki bedel sem
in zadnjo bom krsto kropil.

Sezidal sem mesta, gradove,
gradove in mesta podrl,
neštete rodil sem rodove,
rodove neštete sem strl.

Jaz gledal sem narodov roje,
njih boj in njih bol in radost;
zdaj boje in trude zrem tvoje,
in tvojo sladkost in bridkost.

Kot duh na peruti mogočni
nevidno nad tabo hitim
zdaj venec ti vjem poročni,
a venec mrtvaški za njim.

S skrbmi razoravam ti čelo
in sejem bridkosti v srce;
spet zjasnim oko ne veselo,
obrišem pekoče solze.

Zdaj cvetje zdaj trnje bodeče
iz mojih ti vzraste poljan,
popolne, neskaljene sreče
pod soncem ne včaka zemljan.

O, tudi moj novi oddelek
pač raznih prinese darov
in mnogo izteše zibelek
in mnogo izkoplje grobov.


ČLOVEKA NIKAR!

V delavnico sem zvojo zrl,
ki bitij si rodil brez broja!
Skrivnostno snuje roka tvoja:
nikjer je stalne ni stvari,
a prah noben se ne zgubi.
V delavnico sem tvojo zrl,
in videl vedno sem vrtenje,
prelivajoče se življenje,
prerojevanje,prenavljanje,
iz bitja v bitje presnavljanje,
a smrti nisem vzrl nikjer!
Brezumni svet plakaje toži,
ko pade cvet duhteči roži,
ko iz med dragih mu kater
duha okove v grob položi,
češ: rodni brat mu je umrl!
In -- smrti ni!
V delavnico sem božjo zrl,
tam prestvarjanje,
a smrti nisem vzrl!...
Začetnik moj, ki si me vstvaril,
duha si iskro mi razžaril,
v oklep prsteni jo zaprl -
zakaj, veš ti! -
Ko ilnato boš ječo strl,
ne bom umrl!
No duhu poženo peroti,
ki jih iz dola solz in zmot
razvije na skrivnostno pot -
kam? Tebi hitel bo naproti,
da enkrat tvoj obraz bi zrl,
da zrl bi sončnojasno lice,
obraz ljubezni in resnice!...
To prst pa prsti izroče
in svet ob noč pozabi kraj,
krijoč ostanke te.
In ni mi žal! Svet zabi naj!
Ti ga ne zabiš!
Za novo stvar moj prah porabiš -
za kako? Jaz ne vem.
ti sam si gospodar!
A eno te prositi smem:
iz praha vzgoji ti cvetico,
podari logu pevko -- ptico,
katerokoli vstvari stvar;
kedor bi pa ko jaz na sveti
imel čutiti in trpeti,
med dvomi, zmotami viseti -
človeka -- vstvariti nikar!


ZAOSTALI PTIČ

In ti si edini še tukaj ostal,
oj ptiček, od trume vesele?
In nič po krilatih ti sestrah ni žal,
ki splule so v južne dežele?

Oh, vidim, ni mogla te bolna perut
čez morje široko prenesti,
strl sredi je poti jo lovec ti krut,
pri bregu si moral obsesti.

Zapuščen, bolan zdaj na produ stojiš,
perutco pobešaš krvavo,
za družbo predrago sirota strmiš
v daljavo čez morsko planjavo.

Pač sanjaš o krajih, kjer sonce toplo
sestricam, družicam se smeje,
kjer cvetje dišeče in sadje zlato
visi od citronove veje.

Moj ptiček, jaz dobro umejem bolest,
ki vbogo srce ti razriva;
pa pojdi z menoj kot tovariš mi zvest
in skupaj bolesti nosiva.

Saj meni so tudi ti doli le prod,
duh lepše, srečnejše mi sluti-
kako jaz po njih omedlevam od tod,
a strte so moje peruti!


UJETEGA PTIČA TOŽBA

Oj, zemlja širna, zemlja lepa,
ti vsa si bila moja last;
zdaj ozka kletka me zaklepa,
ko vjel sem se v nesrečno past.

Ostrigli, oh, so mi peroti,
da ni mi moči v sinji zrak,
čez hrib in dol- gorje siroti -
ne nosi več me vzlet krepak.

Ne nosi me log košati,
kjer mnog prebiva zvest mi drug,
ni moči v jeseni z brati
s teh velikih trat na cvetni jug.

Z ognjenim jeklom umorili
so mi nebeško luč oči,
da božjih čud v prirode krili
uživati mi moči ni.

Oko siroti oslepljeni
oko edino je -- spomin,
a on ni vir tolažba meni,
spomin mi vir je bolečin.

Za mano ure sončne sreče,
pred mano groza temnih dni,
krog mene stene večne ječe -
pa naj spomin me veseli?!

Zdaj senčni gaj se v cvet odeva,
oj senčni gaj, moj rijstni raj,
glasno tam bratov zbor popeva,
tu moj izgublja se vzdihljaj.

Z družico drug tam prosto leta,
izbral si gosto je drevo,
in drobno gnezdo skrbno spleta,
da spal bi nežni rod mahko.

A meni svet je ves odcvetel,
zaprt in slep sem samotar,
nikar ne bodem gnezda pletel,
gojil mladičev nikedar.

Mrje mi v ječi srce vbogo,
brezcvetna gine mi mladost,...
pač mnogo vzeli ste mi, mnogo,
ko zlato vzeli ste prostost.

A enega mi vzeli niste,
pa mi ne vzamete nikdar:
to pesmi so srebrnočiste,
to je glasov nebeški dar.

Samotno v kletki bom prepeval,
dokler ne poči to srce;
vam dušo mrzlo bom ogreval,
in sebi bom gladil gorje!



SVETIŠČE

Z višave zelene je cerkvica bela
prijazno v dolinski odsevala cvet;
gor romarjev četa je mnoga hitela
po mir, po tolažbo, ki nima ju svet.
A cerkvice ni več! Zidovi posuti,
brezbožniki, oh, so razdrli jih kruti;
zvonika ni zreti, ni čutil zvonov,
ne petja ne verne molitve glasovi.
Darilca, darov in darilnikov ni,
svetilnikov več in kropilnikov ni:
žare ji le luči na nebu goreče,
krope jo megle izpod neba roseče,
že trn in osat je prerasek razpad,
po skalah tam plazi se pisani grad,
in potnika groza obhaja,
ko vidi strupenega zmaja.
A meni kaj tožnost objema srce,
ko cerkve spominja se vrhu gore,
kaj solza v oko mi prihaja?...
Svetišče najlepše je tvoje srce,
prostora ni ondi za zlate malike,
se zidale so ga najvišje roke,
naslikale notri nadzemeljske slike.
Brezmejno ko Bog je svetišče srca,
skrivnostno kot on je, kdo pač proume ga?
Vesoljno neskončnost zemlje in neba
z ljubeznijo sveto in živo obsega!
Stotisoč svetil na zvezdišču gori,
stotisič čutil v tem svetišču plamti,
ob luči so večni prižgana,
ni nična svetloba jim dana.
Ne svetega nič še ni prišlo v ta hram,
duhovi le blagi kraljujejo tam,
in božji krilatec svetišču od praga
odganja sovraga! -
Jaz tukaj na pragu kot romar stojim,
rad v tvoje svetišče upiram očesa,
in groza skrivnostne srce mi potresa,
v lepoto čarobno zamaknjen strmim.
Ko zrem v svetišče nadzemeljsko to,
srce mi neskončno je polno tako
ko zrl bi v odprta nebesa.
In vendar -- kaj sili mi vedno v spomin
posuto svetišče na vrhu višin?
Kaj tožnost srce mi pokriva,
kaj solza oko mi zaliva?...


TI VESELO POJ!

Le zeleni, senčni gaj,
duhti nad menoj;
jaz kot list uvel sedaj
mrjem pod teboj.

Kaj ti, drobni ptiček, dem:
le veselo poj!
Poj, četudi jaz sem nem,
stari znanec tvoj!

Ti lahko imaš srce,
in lahko perut,
nič ne veš, kaj je gorje,
kaj obup je ljut.

Radostno, krepko žgoliš
vrh zelenih vej,
vedno v cvetju le živiš,
srečen si vselej.

Ko si v južni zletel raj,
bil je gaj zelen,
ko priplaval si nazaj,
spet je pomlajen.

Meniš pač, da lanski list
dom ti spleta še,
in da jaz sem vedno tist,
ko zdaj leta še?

Ti ne veš, da zimski čas
cvet je naš umrl,
ne, da je življenja mraz
to srce mi strl.

Toda, ptiček, kaj zato,
če umiram jaz?
Ka, če cvetje prelepo
vzel je zimski mraz?

Glej, zelen je znova gaj,
sončno je nebo,
zemlja cvete kot nekdaj
živo in lepo.

Le skoz jasni zrak, moj ptič,
pa skoz senčni gaj,
kaj bi motil te listič,
suh in mrtev zdaj?

Kaj ti mari, če molči
stari znanec tvoj?
Srečen bodi, ptiček, ti,
in veselo poj!


SAM

Gorje mu, ki v nesreči biva sam,
a srečen ni, kdor srečo uživa sam!
Imaš li, brate, mnogo od nebes,
od bratov ne odvračaj mi očesi!
Duh plemeniti sam bo nosil boli,
a sreče vžival sam ne bo nikoli.
Odpri srce, odpri roke,
otiraj bratovske solze,
sirota olajšuj gorje.
Kedor pa srečo vživa sam
naj še solze preliva sam!


VESELI PASTIR

Zakrivljeno palico v roki,
za trakom pa šopek cvetic,
ko kralj po planini visoki
pohajam za tropom ovčic.

Saj tukaj na sončni višavi
le sam sem, le sam gospodar,
živejem po pameti zdravi,
za muhe mi ljudske ni mar.

Nikomur tu nisem na poti,
na poti ni meni nikdo;
kdo čisto veselje mi moti,
kdo moti življenje mirno?

Nikdar ne zmrači se mi čelo,
nikdar ne stemne se oči,
in pojem in ukam veselo,
da z gore v goro se glasi.

Naj drugi okoli po sveti
si iščejo slave, blaga,
jaz hočem na gori živeti,
tu sreča, tu mir je doma.

Za čredico krotko popeval
bom pesemce svoje sladke,
dolincem glasno razodeval,
kar polni mi srečno srce.

Ne, palice svoje ovčarske
za žezlo kraljevo ne dam,
in rajši ko krone cesarske
cvetice na glavi imam!


POGLED V NEDOLŽNO OKO

Nikar, nikar se me ne boj,
nedolžni, nežni angel moj,
le semkaj k meni sedi,
oko voko mi gledi!

Pogled ti čist, oko mirno,
v njem seva celo ti nebo,
in meni v njem leskeče
odsev že davne sreče.

Budi spomine mi krasnih dni,
ko bil sem še kot si zdaj ti,
spominja me na mladosti
brez toge, brez bridkosti.

Spominja me čarobnih let,
ko bil je v cvetju ves mi svet
enako vrtu v maji,
ko živel sem ko v raju.

Zgubljen je, oh, zgubljen moj raj,
ne smem, ne morem vanj nazaj,
zaklenjena so vrata,
proč, proč je doba zlata.

Pa če zaprt je sreče raj,
da gledam vanj, se zdi mi, vsaj,
ko v tvoja zrem očesa,
odprta v njih nebesa.

Srce se v prsih mi topi
zamaknjeno v nekdanje dni,
v presrečno dobo cveta-
o zlata, zlata leta!


IZGUBLJENI CVET

Sinoči je pela
ko slavček ljubo,
zakaj pa je danes
rosno nje oko?

Sinoči cvetoča,
rudeča ko kri,
zakaj pa ji danes
obrazek bledi?

Imela je vrtec,
oj vrtec krasan,
ko davi je vstala,
bil cvet je obran.

Oh, cvetje je rahlo,
čez noč se ospe;
a žal je še meni
po njem, o dekle!

Tja doli po polju
pa stopa nekdo,
on cvet je potrgal,
zdaj -- uka glasno!


OLJKI

Drevo, rastoče v vinskem bregu
lepo zeleno v belem snegu,
oj drago oljkovo drevo,
pozdravljam te srečno, srečno!
Ko travnat otok v puščavi
prijazno tukaj zeleniš;
vojak ponosen se mi zdiš,
stoječ po bitvi na planjavi:
le njega bojni grom ni strl,
tovariše je vse podrl.
Čemu je tebi smrtna sila
življenja moč in kras pustila?
Da živ nagrobni spomenik
iz mrtvih tal štrliš navpik?
Nikakor! Marveč to zelenje
oznanja novo nam življenje,
ko spet se bo pomladil svet,
ko nov razvil se bo nam svet.
Na te iz golih tam grmičev
zaletava roj nam zvestih ptičev
in glasno v vejah žvrgoli,
meneč, da meneč da svet se že mladi.
In oj, kako mudi rado
na tebi moje se oko! -
Prijazno oljkovo drevo,
pomnik nekdanjih dni cvetočih,
prerok kasnejših dni bodočih,
pozdravljam te,
proslajvljam te!
Ti v rane vlivaš nam zdravila,
svetostna nam rodiš mazila,
oživljaš nam telesno moč,
preganjaš z lučjo temno noč.
Proslavljam te! -
Miru podoba ljuba ti
ljudem si že iz davnih dni.
Naš rod se je ves bil pokvaril,
in modri Bog se je kesal,
da je človeško bitje ustvaril.
Zato pa vse ljkudi končal
v pregroznem, splošnem je potopu,
zanesel malemu le tropu.
Ves rešen človeški rod
tedaje en sam je nosil brod;
kdo ve, če ta ubeži pokopu?
Nad njim mračno, temno nebo,
in krog in krog brezdanja voda,
a rešnega nikjer proda -
strašno, strašno!
Kdaj ta brezbrežna voda splahne?
Kdaj srd neba se upokoji?
Mar Bog na veke se jezi?
O ne! Dih božjo toploto dahne
in voda gine, pada, sahne,
kakor pred soncem sneg kopni.
In glej, iz vode se sušeče
drevo priraste zeleneče,
golobček bel se nanj spusti,
na drevu kljuva, kljuva, pika,
in ko z drevesa odleti,
v redčem kljunu zeleni
mu oljkova mladika.
Kako je pač vladar vesel,
goloba z vejico sprejel!
To vejo z oljčnega drevesa
so od človeškega rodu
poslala v blažena nebesa
v poroštvo sprave in miru. -
Miru simbol si tudi nam!
Glej, prišla je oljčna je nedelja,
in polne srčnega veselja
vrvijo trume v božji hram.
Odrasle zreš in otročiče,
noseče oljkove snopiče,
če ne, mladike oljčne vsaj,
svetišče zdi se oljkov gaj.
Skozi okno sonce božje lije
v ta gaj svoj zlati žar z nebes,
a bolj še sreče sonce sije
otrokom z lic in iz očes
skozi senco oljkovih peres.
Pristopi starček sivolas
in blagoslov nebeški kliče
njegov srčno moleči glas
na oljčne veje in snopiče.
O, naj te oljke, kjer bi bile,
bi blagoslov in mir delile!
Da, oljkove mladike te
mir bodo in blagost rodile,
ko hiše, vrte in polje
blagoslavljale pokrope.
Glej pokropljeno njivo trato,
kako razvija mi se kras!
Kako se ziblje žito zlato,
kako je poln pšenični klas,
pod srp že sili, sili v pas -
in drevje to -- kako bogato!
O srečni kmetje, srečna vas!
Pa oh, -- kaj se temni nebo?
Pod njm se megle temnosive
vale čez vrte, trate, njive,
grmeč grozno, preteč strašno.
Pred seselsko kočico kleče
otroci, starčki in žene,
z boječim, solznatim očesom
k oblačnim, mračnim zro nebesom
glasno ihteč,
k Bogu moleč.
A hiše skrbni gospodar
mladike oljkove sežiga,
da umiril grozni bi vihar:
in sveti dim se k nebu dviga,
in glej, preteči prej oblak
na polja ulije dež krotak. -
O, da bi ti, mladika mila,
nevihto tudi utolažila,
ki burno hruje med ljudmi,
ki v srcu strastno na besni,
da meni bi vsaj bi jo umirila!
Srce mi pravi, da jo boš,
če prej ne, ko me boš kropila!
Pred duhom vidim nizko sobo,
a v sobi bledo sveč svetlobo;
med svečami pa spava mož,
bled mož, ogrnjen s plaščem črnim,
ki s trakom je našit srebrni;
on trdno spi, nevzdramno spi,
strudila ga je težka hoja.
Moža pa množica ljudi
z mladiko oljkovo kropi,
želeč mu večnega pokoja.
Oj, bratje, ko se to zgodi,
tedaj končava pot bo moja
in konec bo težav in boja,
tedaj potihne za vsekdar
srca mi in sveta vihar!