Janez Cigler
Pri vseh svojih delih Svetin nikoli ni molitve opustil, ampak pred vsakim delom in po vsakem delu je pokleknil in ponižno molil; zato mu je Bog tudi srečo dal. V malo letih je Svetin toliko prislužil in privaroval, da si je selišče kupil, hišo naredil in nekaj njiv prikupil. Gospodar suknarije ga je zato zelo cenil, pa mu nekega dne reče: "France, všeč mi je, da si tako priden; vidim, da si pomagaš. Najbolj všeč pa mi je, ko vidim, da nikoli s hudobnimi tovariši ne potegneš, se le svojega dela držiš, rad moliš in v cerkev hodiš; ako si pri volji, vzemi mojo kuharico Nežo za ženo, ki je tudi poštena in pobožna. Nima veliko denarjev, pa je pridna in jaz ji bom tudi nekaj dal in pomagal."
Svetin je v to hitro dovolil. Pokličejo Nežo, ki se je po svojih starših pisala Neža Trpinc, in jo vprašajo, ali bi bila voljna poročiti se s Francetom. Neža je v to tudi rada dovolila in v štirih tednih so naredili ženitnino. K ženitovanju je prišel tudi gospodar suknarije s svojo gospo, dasi je bil žlahtnega rodu. Svetina so vsi radi imeli.
Vesel je živel Svetin s svojo ženo Nežo. Očitno se je nad njima kazala zakonska sreča. Nikoli ni bilo med njima krega ali prepira. Ne po posvetnih navadah in mestnih željah, ampak po krščanskih in božjih zapovedih sta živela. On je podnevi vrt obdeloval, ona je domača dela opravljala. Vsak večer sta pokleknila in glasno večerno molitevco opravila, ko bi bila še tako trudna. Vse svoje zaupanje sta le v Boga imela; torej jima je šlo vse po sreči.
Dve leti je minilo, kar sta bila poročena, in Svetinka je bila zdaj v drugem stanu. Tedaj sta neke noči dobila dva lepa, zdrava fantiča dvojčka. Pri svetem krstu so prvemu dali ime Janez, drugemu Pavel. Gospod in gospa suknarije sta bila botra. Vesela sta bila, da jima je Bog tako dober, spoznala sta božje dobrote in vedno sta ga hvalila. Sklenila sta tudi fantiča, če ju Bog pri življenju ohrani, v pobožnosti in svetosti zrediti in varovati pred zapeljivimi tovarišijami, da bi v starih letih čisto veselje nad njima imela.
"Pojdi po bokal vina, da vsak malo popijeva. Nikoli ne greva v oštarijo, bodiva doma vesela sama in Boga hvaliva, ker nama nič ne manjka."
Prijazno skupaj pijeta in se pogovarjata o tem, kar sta danes v cerkvi slišala. Medtem vpraša France svojo ženo in prijazno reče:
"Ljuba, dobra moja Neža, povej mi, kako je to, da nisi nikoli vesela, kar sva vkup; nikoli te ne vidim se nasmejati ali zapeti, ampak vedno si zamišljena in žalostna in pa večkrat te slišim zdihovati. Kaj ti je vendar? Le povej mi, vse rad storim, karkoli želiš da boš le vesela."
Neža mu na to milo odgovori: "Ljubi moj mož, res je, da sem vedno žalostna in nikoli vesela, toda ne zavoljo pomanjkanja ali zavoljo dela, skrbi in truda. Ne misli, da te nimam rada; srečna vsaka žena, katera ima tako dobrega in pridnega moža, kakor si ti! Vesela pa nikoli ne morem biti, v srcu me vedno nekaj skrbi; prihodnost premišljujem in zdi se mi, da naju bodo velike nesreče zadele in hude nadloge čez naju prišle; in Bog ve, kako je to, da sem zavoljo tega vedno žalostna, dasiravno prihodnjega noben človek ne ve."
France odgovori: "Nikar se tega ne boj, če naju tudi kaj hudega zadene, bova vse prestala; v Boga zaupajva, na Boga se zanesiva in dobrotljivi Bog naju ne bo zapustil. Tako dobrotljivo je Bog za naju do zdaj skrbel;. tudi za naprej naju ne bo zapustil." Potem poklekneta in večerno molitev opravita in gresta k pokoju.
Prav res je, da na tem svetu ni prave resnične sreče; to je dobro spoznala Neža Svetinka, zato ni bila nikoli vesela. Ravno tisto leto se je začela huda vojska s Francozom. Avstrijski cesar je potreboval veliko vojakov. Ne le fantje, ampak tudi mladi možje, kateri niso imeli zadosti zemlje, so morali iti na vojsko. To je zadelo tudi Franceta Svetina. Sama hiša ga ni varovala pred vojaščino, ni bilo drugače, moral je biti vojak. Svetin ni bil več kakor osem dni v vojašnici, da se je malo vojaške službe navadil.
Deveti dan gre Neža še zadnjikrat svojega moža obiskat in od njega slovo vzet, ker po tistem ga nikoli več ni videla. Tisti dan je šel na Laško in ni ga bilo več nazaj. Grozno je žena za njim jokala in žalovala, ni ga mogla pozabiti, svojega ljubega Franceta. Žalostno je bilo videti, kako sta slovo jemala. Neža joka neprenehoma pred možem in pravi:
"Kam se bom zdaj dela sama s fantičema, komaj sta po dve leti stara? Kako ju bom preživila, kako zredila? Oh, jaz uboga sirota, kdo mi bo kaj pomagal, ko so nama bili ljudje tako nevoščljivi?"
Tudi Francetu se srce trga, ker vidi svojo ženo tako zelo jokati in žalovati; videl je tudi enega dvojčkov, ki ga je bila mati na naročaju s seboj prinesla. Solze se mu udero, milo se zjoka; vendar jo potolaži in ji srčno reče: "Ljuba moja žena! Ne žaluj tako zelo; kaj ne veš, da je to božja volja? Tudi najmanjša reč se ne zgodi brez božje volje in ne en las ne pade z naše glave brez volje nebeškega očeta. Ker je Bog tako sklenil, se moramo njegovim naredbam voljno vdati. Kdor v Boga zaupa ne bo nikoli zapuščen. Bog naju ne bo zapustil. Lepo Bogu služi in tudi fantiča uči Boga se bati in njemu služiti. Da moram biti vojak, mi ukazuje cesarsko povelje; gosposkam in oblastnikom pa moramo zavoljo Boga pokorni biti. Ne jokaj preveč, ampak moli zame, da srečno, potem ko sovražnika premagamo, spet nazaj pridem. Prosi zame dobrotljivega Boga, da me varuje v vseh nevarnostih. Skrbi lepo za fantiča in ne pozabi ju učiti Boga poznati, njega moliti in mu služiti, da boš vsaj nad otrokoma veselje imela, četudi mene na vojski ubijejo."
S tem besedami se France loči od svoje žene in gre z drugimi vojaki vred proti laški deželi.
Janez in Pavel sta tri leta hodila v šolo; že sta znala po nemško brati, pisati in računati. Vsak večer so vsi trije glasno vkup opravili večerno molitev in konec molitve je mati vselej rekla: "Molimo še za vajinega očeta, da bi srečno nazaj prišel, da bi mu Bog srečo dal v daljnih krajih."
Bilo je neko nedeljo zvečer pozimi, ko je mati fantoma ravno o očetu pripovedovala, kako da je moral na vojsko iti; tedaj reče Pavle: "Ljuba mati, povejte nama, kakšen so vendar naš oče ki jih nisva nikoli poznala; ali bi jih mogla midva spoznati, ko bi nazaj prišli, pa bi vas ne bilo, ker ste od dela in žalosti tako zelo oslabeli, ko bi nama vi utegnili umreti?"
Mati žalostna odgovori: "Ne mogla bi vidva očeta poznati, ne, ker sta bila komaj po dve leti stara, ko nas je moral oče zapustiti. Vendar, spomnim se, zapomnita si: vajin oče ima na vsaki roki pod srajco nekako znamenje, tako z rdečo barvo zarezano, da se ne da več zbrisati. Na desni roki ima zarezane te besede: Franc Svetin; na levi roki ima: Neža Trpinc; to je moje ime po mojih starših. Taka znamenja na roke sem jaz vajinemu očetu sama naredila."
"O ljuba mati," reče nato Pavle, "naredite tudi meni taka znamenja na roke, kakršna imajo oče, da se bom večkrat nanje spomnil in zanje molil." -- "Tudi meni naredite tako," pravi Janez.
Mati reče: "Ljuba moja sinka, to se težko naredi. Kdor hoče tako znamenje na životu imeti, mora besedo z barvo zapisati, potem s šivanko vse črke pošpikati, da pride barva pod kožo; potem se ne da več zbrisati. To pa je boleče."
"Naj boli, kakor hoče," pravita fanta, "Le naredite nama, vse rada trpiva, da bova le očetovo znamenje na životu imela." Mati jima je naredila na obeh rokah, kakor je imel oče. Vesela sta bila, ko sta čez tri dni videla na rokah pod kožo lepa rdeča imena očeta in matere.
Po devet let sta bila dvojčka stara, rada bi bila oba še v šolo hodila, pa ni bilo mogoče. Že ju ni mogla mati več rediti, ne jima napravljati potrebnega oblačila. Mati se je res noč in dan trudila, vendar ni mogla izhajati; dolg je naredila, njivico in hišico zastavila. Nekak barantalec I. ji je posojeval, pa ne da bi bil dobro storil in revni Svetinovi družini pomagal, ampak le svojega dobička je iskal. Veliko dolga se je že nabralo. Svetinka ni mogla plačati. Posojevalec jo je trdo terjal in jo tožiti žugal, če ne plača. Neža ga gre prosit, vzame oba fantiča s sabo. Vsi trije pred njim jokajo; in prosili so, da bi potrpel in jim vsaj hišico pustil. Neusmiljeni terjavec jih noče uslišati, ampak ostro reče Neži: "Plačaj, kar si dolžna, več te ne bom čakal; ako ne plačaš, ti bo vse prodano! Fanta sta že zadosti velika, da si moreta kaj zaslužiti; ni jima treba po šolah postajati; vsak berač hoče zdaj gospod biti."
Žalostna gre mati s fantoma domov in joka; tudi fanta sta jokala in rekla materi: "Ljuba mati, kam pojdemo zdaj, ker nam bo neusmiljeni mož hišo vzel; nič se ne bova mogla več učiti. Kdo nam bo kaj dal, kdo nam bo kaj pomagal? Oh, da nimamo očeta, da bi se za nas kaj potegnili!"
Mati jima reče: "Ljuba moja sinka, nikar ne žalujta preveč, saj imamo še enega očeta v nebesih, kateri je veliko boljši kakor vsak posvetni oče; on nas ne bo zapustil. On dobrotljivi nebeški oče, nas bo preskrbel. Njega prosimo, vanj zaupajmo in pridno molimo!"
Komaj se je trikrat luna premenila, že so pridrli oblastniški služabniki v Svetinkino hišo. Oznanili so, da v 24 urah se mora iz hiše spraviti in vse zapustiti, ker bo vse prodano. Žalostno oznanilo je bilo to za Svetinko. Brez usmiljenja je morala zapustiti s fantičkoma vred svojo domačijo in iti po svetu dobrih ljudi iskat. Žalostna je rekla: "O, da bi jaz sama bila, ne bilo bi mi tako težko, ali kam se čem s fantičema obrniti? Dobrotljivi Bog, usmili se me, uboge sirote!"
Vsem se je smilila ta pravična družinica. Neža je kmalu dobila službo pri neki pobožni gospe, premožni vdovi. Pavle je šel h gospodarju, kateri mu je v rodu bil; krave je pasel; bil je dober pastirček. Janeza je bližnji sosed spotoma v Trst s sabo vzel, kamor je moko na prodaj peljal. Mislil ga je v Trstu kakim ljudem dati, ker je Janezek nekoliko laško govoriti znal.
Tista gospa, Kordula po imenu, ki je Pavletova mati pri nji služila, je kupila graščinico na Štajerskem. Ko se je gospa Kordula na svojo graščinico preselila, je vzela s sabo tudi svojo zvesto služabnico Nežo Svetinko. Ravno svetega Florijana dan sta se gospa in služabnica peljali na Štajersko prav mimo hiše, kjer je Pavle, Nežin sin, služil. Takrat je še zadnjikrat videla mati svojega dobrega Pavleta in še zadnjič mu daje lepe nauke, da naj lepo uboga, rad moli in da naj se skrbno varuje hude tovarišije. Vpričo gospodarja mu reče mati: "Ljubi moj sin Pavle! Vselej si me rad ubogal in rad poslušal moje opominjevanje; ohrani tudi zdaj v srcu besede svoje matere, katere ti iz ljubezni in k tvoji sreči govorim: Nikoli na Boga ne pozabi! Zvesto in z veseljem vse stori, kar ti bosta gospodar in gospodinja ukazala, naj te kdo vidi ali ne. S hudobnimi tovariši se nikdar ne pečaj; skrbno glej, da nedolžnost ohraniš! Če boš nedolžen, boš v svoji revščini zelo bogat. Bodi priden in rad moli! Moli tudi za očeta, da bi mu bilo dobro v daljnih krajih. Moli tudi zame, morebiti se na tem svetu nikoli več ne vidiva." Medtem mati objame Pavleta in se od njega loči.
Gospa Kordula je zraven stala in vse te besede slišala, katere so se ji tako mile zdele, da so ji debele solze iz oči pritekle. Pa hitro si jih obriše, obe se usedeta na voz in gresta naprej. Neža je bila po potu tako žalostna, da nič ni mogla govoriti. Gospa Kordula jo je nekaj časa pustila, da se je izjokala, potem pa ji prijazno reče: "Ljuba moja Neža, vem da si žalostna, ker si ob vse prišla; vem vse, kako se je s tabo godilo; vem, da si na tem svetu nesrečna, vendar ne žaluj preveč! Ne misli, da se na svetu le tebi tako hudo godi. Poslušaj, česar še ne veš, kako se je z mano godilo.
Jaz sem bila srečna, srečna gospa; imela sem blaga, denarjev, vsega v obilnosti. Moj mož je bil plemenit baron, Henrik Gap po imenu. Srečno, veselo sva v zakonu živela, dobro mi je bilo, tako da mi bolje ni moglo biti. Huda sila ga je klicala na vojsko. Šel je in kmalu je bil ubit; v prsi mu je priletela krogla, ustreljen je bil blizu srca; padel je in v pol ure je bil mrtev. Kolika žalost zame, si lahko misliš. Potem so sovražniki v naše kraje pridrli, so mi veliko blaga pobrali in mi graščino požgali; komaj sem toliko ohranila, da sem kupila graščinico, kamor se zdaj peljeva. Imela sva edinega sina, Karel mu je bilo ime; ta je bil komaj 17 let star, ko je šel sam radovoljno v vojake in pa k Francozom, kateri so tisti čas čez naše dežele nekaj let gospodarili. O, kako sem takrat jokala in ga lepo prosila, rekoč: 'Ljubi moj Karel, ne hodi na vojsko! Vidiš, da sem sama, nimam ga pomočnika v nadlogah; če me še ti zapustiš, kam se bom obrnila potem sirota" Kaj bom začela, če še ti umrješ? Tvoj oče je bil na vojski ubit in s tabo se utegne ravno tako zgoditi. Nič ni pomagalo, vse moje besede so bile zaman, ni me hotel ubogati. Šel je z veliko francosko armado v mrzle kraje Moškovitov. Že dve leti je tega in nobene besede ne izvem in ne slišim o njem. Bojim se da je zmrznil na rusovski zemlji med toliko Francozi. S sabo ni od hiše drugega vzel kakor tablico, ki je moja podoba na njej naslikana, katero je na vratu privezano nosil. Kolikokrat mi je pisal, je vselej povedal, da vsak dan pogleda tablico in se name spomni. Zdaj pa ni nobenega glasu več o njem; o, že so morebiti njegove kosti segnile na rusovski zemlji! Glej, Neža," pravi gospa Kordula, "da imam vzrok še bolj žalovati kakor ti, ker imaš dva fanta vendar živa in ti utegne ta ali oni še v starosti veselje delati in ti kaj pomagati. Pa pravim: Naj bo hvaljeno božje ime, Bog tako hoče imeti, božja volja je tako. Bog nas s križi tepe, zato ker nas ljubi, da bi nas na onem svetu ne tepel. -- Nič ne skrbi, Neža! Pri meni boš, dokler boš živa, in če prej umrjem, bom že naročila, da boš preskrbljena. Vkup bova živeli in druga drugo tolažili."
Med takimi pogovori sta se pripeljali gospa Kordula in Neža z njo v svojo graščinico in sta tam pobožno in sveto živeli ter revežem daleč okoli veliko dobrega storili in jim pomagali.
Pastir Pavle je bil tudi dolgo časa žalosten, posebno zato, ker mu je mati rekla: "Morebiti se nikoli več ne bova videla." Pavle si je materine nauke zvesto v srce vtisnil in jih nikdar ni pozabil. Z drugimi pastirji, s svojimi tovariši, se nikoli ni hotel navadnih igrač lotiti, ampak, kadar so drugi pastirji norčije uganjali, se je Pavle ob stran usedel, bukvice iz torbice vzel in bral. Imel je še šolske bukvice Zgodbe sv. pisma, katere je Pavle zmeraj z veseljem bral. Nekega dne je bral o Davidu, kako je pastirčeval. "Lejte," je rekel sam pri sebi, "še David, tak imeniten mož, je bil pastir. Živino je pasel kakor jaz in bil je potem imeniten kralj. Jaz ne želim biti kralj, ampak zvesto bom ubogal nauk božji, kateri pravi, da mi bo Bog že tukaj srečo dal, če mu bom zvesto služil in ga iz srca ljubil."
Prigodilo se je, da se pripelje kočija po cesti mimo pastirjev, kateri so po gmajni živinico pasli in Pavle z njimi. Drugi pastirji so svinko pasli; to je navadna pastirska igrača. Pavel ni z njimi igral, ampak za grm je sedel, na živino pazil in bukvice bral. V kočiji, katera se je ravno mimo peljala, sta sedela baron in baronka I., ki sta se domov v Nemški Gradec peljala. Blizu tistih pastirjev se je morala kočija umakniti velikemu vozu. Konji so zapeljali preveč v jarek, kočija se zvrne in desno zadnje kolo se razdrobi; kočijaž je bil po nogah zelo ranjen. Baron in baronka sta komajda zlezla iz zvrnjene kočije, vsa prestrašena se nista vedela kam dejati. Na samoti je bilo, blizu nobene hiše in kočijaža ni bilo mogoče kam poslati, ker je bil ranjen. Konjem sicer ni bilo nič, pa zavoljo zdrobljenega kolesa ni bilo mogoče naprej. Poredni pastirji so vse to videli pa zraven se še smejali. Baron I. stopi k njim in jim po nemško reče:
"Kje je kakšna hiša, da bi se ljudje sklicali in prišli pomagat?" Nevedni pastirji niso nič vedeli odgovoriti, ker niso vedeli, kaj jih vprašuje. Nato pokličejo Pavleta, rekoč: "Pavle, pojdi sem, ti znaš nemško, nam boš povedal, kaj ta gospod vprašuje!" Pavle hitro priteče, se lepo ponižno odkrije in pravi: "Žlahtni gospod, kaj bi radi?" Baron reče: "Fante, povej mi, kje je kaka hiša, da bi jaz ljudi dobil, ki bi mi pomagali privleči kočijo do vasi, da se kolo naredi, drugače ne morem naprej." Pavle reče: "Gospod, le tukaj počakajte, jaz stečem hitro domov, bom skusil kmalu ljudi priklicati; prosil jih bom, da vam bodo prišli pomagat. Naprosil bom svojega gospodarja in še koga drugega. Vendar mi dovolite, preden grem ljudi klicat, da vašemu kočijažu nekaj na nogo denem, ker vidim, da mu zelo kri teče; uteči bi mu utegnila, preden ljudje pridejo." Pavle vzame iz torbice nekako zelišče, ki ga je zmeraj pri sebi nosil, ga položi kočijažu na rano, z ruto zaveže in reče: "Prijatelj, zdaj pa le prav mirno nogo drži! Kmalu se bo kri ustavila."
Zdaj Pavle hitro steče domov ljudi klicat. Preden je bila ura okoli, pridejo s Pavletom trije možje, Pavletov gospodar in pa dva druga soseda, da so s koli in vrvmi kočijo tako zvezali, da so jo srečno do bližnje pošte privlekli. Pavletovo zelišče je kočijažu toliko dobro storilo, da je že na kočijo sesti smel. Ko je bilo vse narejeno, preden se baron in baronka v kočijo usedeta, reče baron Pavletu: "Pavel, reci tem možem, da jih prav lepo zahvalim, ker so mi pomagali." In baron da vsakemu en tolar. "Ti pa, Pavle, bodi vedno tako priden pa dober in dobro ti bo," reče baron in mu ponudi tri bele tolarje. Pavle pa se lepo zahvali in jih noče vzeti, rekoč: "Gospod, možem ste zadosti plačali, ker so vam pomagali; jaz nisem nič pomagal, pa tudi nič plačila ne vzamem. Če sem šel ljudi klicat, je bila moja dolžnost." Baron na to nič ne reče, tiho se usede v kočijo in se pelje počasi do pošte.
Ko se gospoda odpelja, so pastirji, Pavletovi tovariši, kateri so zraven stali in zijali, Pavleta za norca imeli in ga neumnega imenovali, ker ni hotel denarjev vzeti. Že prej so pastirji Pavleta iz norčije imenovali "fajmoštra", zato ker jim je večkrat kaj dobrega in lepega bral, jih večkrat svaril in opominjal, pa ga hudobni, poredni pastirji niso hoteli poslušati. Zdaj so mu pa rekli: "Ti si prav neumen fajmošter, takih lepih denarjev ti je gospod ponujal, in jih ne vzameš." Pavle pa na vse to drugega ne reče ko te besede: "Če sem kaj zaslužil, mi bo že Bog plačal; če nisem nič zaslužil, tudi denarjev nočem." Pavletov najboljši prijatelj reče tovarišem: "Ne zaničujte Pavleta, kdo ve, kaj še bo iz njega. Meni so večkrat mati doma pravili: 'Če človek komu le vode piti prinese iz dobrega srca, ne bo brez plačila. Bog bo vse plačal.'"
Drugi dan se baron in baronka sprehajata in se pogovarjata o nesreči poprejšnjega dne. "Med vsemi," reče baron, "mi najbolj ugaja pastir Pavle, ker je toliko prijazen in postrežen fant. Samo tega ne vem, zakaj ni hotel nič vzeti, ko sem mu tolarje ponujal in silil. Kako veselje mu vendar moram za to storiti, preden grem od tod. Dobro kosilo bom rekel napraviti, oštir mi bo svojo kočijo posodil in moje konje vpregel; pojdem in oštir z mano, da mi hišo pokaže, kjer fant služi, in s seboj ga bom h kosilu pripeljal, da bo z nami jedel; to mu bo večje veselje ko vsi denarji. Velika čast bo kmečkemu pastirju se v kočiji z gospodo peljati in pri gospodi jesti." Okoli dvanajste ure tistega dne se pripelje po cesti kočija, zavije stran v vas in obstoji pred hišo, kjer je Pavle služil. Dva gospoda stopita iz kočije in vprašata gospodinjo: "Kje je vaš pastir Pavle?"
Žena odgovori: "Ni ga še domov, pase, kmalu mora priti, ker se bliža poldne." Baron in gospodar pošte ga čakata, da pride. Ko pride Pavle, ga v kočijo posadita in s sabo na pošto peljeta. Po poti vpraša Pavle ponižno: "Gospodje, kam me peljete?" Baron mu odgovori: "Ne boj se, ti si meni zelo ustregel, ker si šel ljudi klicat, takrat ko sem jih najbolj potreboval; plačila nič nisi hotel vzeti, zato boš danes z nami jedel in pil in se po gosposko gostil." Pavle se sladko posmeje in se ponižno zahvali za toliko čast. "Boljše se mi zdi," je rekel, "se v kočiji peljati in pri gospodi jesti kakor še toliko tolarjev," posebno ko je videl, da so drugi pastirji, njegovi tovariši, za njim zijali in se čudili. Vse je že bilo pripravljeno, ko se pripeljeta baron in poštni gospodar v kočiji s Pavletom. Kar k mizi sedejo, katera je bila polna najboljših jedi in dobrega sladkega vina. Gospoda začne hitro jesti, Pavle pa debelo gleda in se noče k mizi usesti, kamor so mu odkazali. Baron mu reče: "Pavle, usedi se in jej z nami, kolikor se ti bo poljubilo." Pavle reče ponižno: "Ne zamerite, milostljivi gospod baron, saj niste še molili, pa že jeste. Meni so mati zelo zatrjevali vselej pred jedjo in po jedi moliti in se spomniti dobrotnika, kateri nam darove daje. Večkrat sem slišal: Kdor pred jedjo in po jedi ne moli, je živini enak."
Pri teh Pavletovih besedah se vsi spogledajo in hite moliti molitev pred jedjo. Med jedjo vpraša baron Pavleta: "Povej mi najprvo, zakaj nisi od mene nič hotel vzeti, ko sem ti lepe denarje ponujal?"
Pavle odgovori ves bister, naravnost, brez hinavščine: "Gospod baron žlahtni! Zato nisem hotel nič od vas vzeti, ker sem obljubil zvesto se držati po nauku svoje matere in po naukih duhovnov. Mati so me lepo učili in mi večkrat rekli, posebno takrat, ko sem se od njih ločil, da nikar za vsako majhno reč plačila terjati, kar se komu stori. Kdor bo od ljudi za vsako reč na svetu plačan, ne bo na onem svetu nič plačila dosegel. Duhovni pastirji nas učijo: Če človek požirek mrzle vode bližnjemu z dobrim srcem poda, bo pri Bogu plačilo imel."
Nato reče baron: "Pavle, pridni fant, le tak ostani in srečen boš, Bog te ne bo nikoli zapustil." Tudi gospe baronki je bil Pavle zelo všeč, zato ga prijazno vpraša: "Kako je to, fante, ker si tako bister in dobro glavo imaš, zakaj pa v šolo ne hodiš, da bi se kaj več naučil?" Pri tem vprašanju se Pavletu solze ulijejo in globoko vzdihne, rekoč: "O, dobra gospa, rad bi bil hodil v šolo pa ni bilo mogoče; čast Bogu, da sem se toliko naučil." Nato ob kratkem vse razloži, kako se je z njegovimi starši godilo, da so bili od vseh zapuščeni, brez pomoči so morali iti po svetu.
Gospa tiho reče baronu: "Prav dober in prijazen se mi zdi ta fant; nama ni Bog otrok dal, kaj ko bi ga za svojega vzela? Dobro delo bo to in iz fanta utegne sčasoma kaj biti." Baron reče: "Ravno ta misel je tudi moja. Vzela ga bova, zanj skrbela in ga dala učit, ker je bister. Bog bo nama to povrnil, če ne na tem, pa na onem svetu. Vendar moram fanta prej vprašati, ali bo pri volji z nama iti."
Baron pokliče Pavleta, rekoč: "Pavle, bi li ti zapustil svojo službo in šel z nama daleč -- v Nemški Gradec? Tam se boš lahko učil, v šolo boš hodil." Pavle odgovori: "Oh, milostljivi gospod baron, grozno rad bi šel, pa ne vem, če bo v to moj gospodar privolil; brez privoljenja ne smem in se ne spodobi."
"Lepo je to," reče baron, "všeč mi je; hiti tedaj domov, prosi privoljenja, in če te bodo pustili, pridi povedat in vzamemo te s seboj."
Pavel hvaležno poljubi roko baronu in baronki in gre. Ves vesel prižvižga domov. Ko pride v hišo, mu reče gospodar: "No, si kaj prinesel domov?" Pavel reče: "Oh, oče, ta gospoda me je tako obdarovala, da še eden ne tako; sem le prišel hitro vas prosit, da mi dovolite vzeti, kar mi ta dobra gospoda ponuja." "Ne bodi vendar tako preprost," pravi gospodar, "vzemi, kar ti kdo da! Boš pa že spet kaj neumnega naredil, kakor včeraj, ko nisi hotel tolarjev vzeti; pa vendar povej, kaj ti je gospoda ponudila?"
"Baron in baronka sta me nagovorila, da me s seboj vzameta, če hočem iti, pa sem rekel: Rad grem, vendar prej ne obljubim, da vas za svet in za privoljenje prosim." "Srečni Pavle," reče gospodar, "sreča te išče, ne pusti je iz rok! Zdaj spoznam, da nisem prav storil, ker sem te včeraj zmerjal za to, ko nisi hotel ponujenih tolarjev vzeti. Tvoje dobro srce in tvojo pripravljenost pomagati bližnjemu ti je Bog hitro povrnil. Pojdi brž k dobri gospodi nazaj, reci, da z veseljem dovolim, da te vzamejo. Pa čakaj, da bo bolj gotovo, grem s teboj, da te izročim."
Pavle in gospodar gresta gospodi naproti, katera se ravno po cesti sprehaja. Pavle se od daleč odkrije in prosi gospodarja tudi tako storiti. Ko bliže prideta, se Pavle ponižno prikloni in gre obema roko poljubit ter reče: "Moj gospodar me rad pusti; da je res, je sam prišel pričevat; prosim zdaj, da bi me s seboj vzeli, in obljubim vam veliko veselja narediti, ker bom vse rad ubogal in storil, kar mi boste ukazali. Dobrote ne bom nikoli pozabil, vedno vam bom hvaležen." Baron in baronka sta rekla: "Prav je to, le priden bodi in nič hudega ti ne bo." Pavle je precej pri gospodi ostal, gospodar ves zamišljen domov odšel.
O vseh svetih je jel Pavle hoditi v prvo latinsko šolo. Tako se je učil, da so se vsi učitelji nad njegovo razumnostjo zavzeli. Najprvi je bil med vsemi šolarji, svojimi tovariši. Doma se je pridno učil, gospodi pri mizi stregel in včasi družini iz kakih lepih bukvic zvečer kaj bral. Molil je tako rad in vselej tako pobožno, da so se vsi nad njegovim vedenjem razgledovali. Od prvega do zadnjega so ga pri hiši vsi radi imeli. Srečno je tako živel v hiši svojega dobrotnika. S svojimi šolskimi tovariši se ni veliko pečal. Z enim je bil prav prijatelj, Avguštinom Zormanom po imenu, kateri je bil žlahtnega rodu, z Dunaja doma, tudi priden in pobožen mladenič. Po nesreči so Avguštinovi starši ob svoje veliko premoženje prišli; samo graščina blizu Dunaja jim je še ostala, zavoljo katere pa je še pravda tekla. Medtem so Avguštinovi starši pomrli in zdaj je bil Avguštin tako reven, da je živel v Gradcu le iz dobrot očetovih prijateljev, kateri so mu v šolah pomagali. Cela tri leta je bil Pavle Svetin vesel, lepo rejen in zal mladenič. Vedno je Boga hvalil, da mu je tako dobrega očeta namestil, ker svojega pravega očeta nikoli ni poznal. Četrto leto pa je Pavle jel klavrn hoditi. in žalosten biti pa še bolj pogosto moliti. Baron ga je večkrat vprašal, kaj mu je, pa je le odgovoril: "Žalosten sem, ker vidim marsikaterega, da se mu hudo godi, meni pa je dobro. Vsakemu bi rad pomagal, kakor ste vi meni pomagali." Baron vpraša tudi druge posle pri hiši, s katerimi je Pavle jedel, če vedo, zakaj Pavle hujša. Rekli so mu: "Pavle mora hujšati, on grozno malo je; več ko polovico si vselej prihrani, v papir zavije pa nekam skrivaj nosi, a nihče ne ve kam." Drugi dan ga baron hitro, ko so odkosili, pokliče in ga pošlje pol ure daleč po opravilu. Medtem gresta baron in baronka ter preiščeta Pavletu skrinjo; hočeta se prepričati, ali je res, kar družina o Pavletu pripoveduje. Res najdeta v skrinji pod oblačili zavit kosec mesa, malo kruha in pa malo sira. "Kaj bova pa zdaj storila s Pavletom?" vpraša baronka svojega moža. "To je nehvaležnost!" Bolj pametni baron pa reče: "Ljuba moja, tiho bodi, kar v misli mu ne jemlji! Drživa se, kakor da bi nič ne vedela; še danes bova zvedela, kam nosi, potem bova z njim govorila."
Baron skrivaj ukaže enemu svojih služabnikov še danes za Pavletom iti, kadar pojde v šolo, in od daleč zvesto za njim slediti, kam bo spravljeno meso, kruh in sir nesel. Pavle pride kmalu domov, po navadi zvesto opravi, kar mu je naloženega, vzame bukvice in skrivaj zmaši v žepe spravljeno jed in gre v šolo. Baronov služabnik ga od daleč pazi, gre za njim, ne da bi ga bil Pavle videl. Preden gre v šolo, skoči hitro v vežo neke hiše ne daleč od šole in gre po stopnicah pod streho v sobico, kjer je eden njegovih šolskih tovarišev bolan ležal. Hlapec leze tiho za njim in posluša pri vratih, kaj se pogovarjata. Toliko je slišal hlapec Pavleta govoriti: "O, ljubi moj prijatelj" Danes sem ti še prinesel, smiliš se mi; ne vem, ali ti bom mogel več kaj prinesti; zdi se mi, da so me jeli paziti in spoznavati, da ti kaj prinesem." Bolnik pa na postelji ni drugega, kakor na glas je jokal in rekel: "Oh, če me še ti zapustiš, moram od vsega hudega umreti." Pavle ga je pa tolažil in ga opominjal, naj v Boga zaupa. Več hlapec ni slišal, hitro je šel stran, da ga Pavle ni videl, šel domov in baronu vse povedal, kar je slišal, in si je hišo dobro zapomnil. Baron, ki je vedel, da mora Pavle zdaj celi dve uri v šoli biti, se napravi, gre in hlapec mu mora iti tisto sobico pod streho pokazat. Ko noter stopi, vidi na goli slami ležati bolnega, revnega šolarja, bolj mrliču kakor živemu človeku podobnega. Baron reče bolnemu šolarju: "Zvedel sem, da si revež in veliko pomanjkanje trpiš, torej sem prišel te obiskat in ti pomagat. Vendar mi povej najprvo, kako se ti pravi in kdo so bili tvoji starši." Bolnik odgovori, pa tiho, ker je bil slab: "Avguštin Zorman mi je ime; moji starši so bili zelo premožni, pa so ob vse prišli; sama graščina je še ostala, za tisto pa se moji sorodniki pravdajo, da je menda nikoli ne bom imel, dasi gre meni dedovati po starših. Pomagati mi nobeden noče. Dokler sem hodil, sem pri dobrih ljudeh kaj dobil, zdaj pa sem sirota, ne morem se ganiti iz postelje, nikogar ni, da bi mi kaj pomagal. O, Bogu se usmili," je začel zdaj bolnik jokati, "z grozno nadlogo me je Bog obiskal, vse me je zapustilo. Imel sem ljubega prijatelja, Pavla Svetina po imenu, on mi je vsak dan prinesel jesti, kar je sam pristradal, in mi je večkrat prestlal. Ravno danes mi je pa povedal, da mi ne bo mogel več prinesti. Rad bi storil, pa ne more. O gospod, ne zamerite, ne vem, kdo ste in kaj ste, sam Bog vas je prinesel mi pomagat; prosim vas, da mi nekoliko jedi pošljete če ne, moram od hudega umreti. Bog vam bo obilno poplačal, kar mi boste storili. Če vam drugega ne bom mogel povrniti, bom za vas molil."
Užalilo se je dobremu baronu, ko je videl mladeniča tako zapuščenega in pa žlahtnega rodu. Skrivaj si je solze iz oči obrisal in mu ni drugega rekel, kakor obljubil mu je, da mu bo dobrih jedi pošiljal, in je šel. Ko je baron domov prišel, je povedal vse, kar je videl, svoji gospe. Ves žalosten je bil Pavle, ko je prišel domov iz šole. Baron ga pokliče, ko Pavle bukve iz rok dene. Hitro uboga in gre k baronu, katerega najde na zložnem sedežu, in gospo zraven njega. "Kaj bodo ukazali, milostljivi baron?" vpraša Pavle ponižno. Baron se drži srdito in reče: "Pavle, zakaj si nehvaležen? Ne veš, da sem ti veliko dobrega storil? Zakaj zdaj skrivaj od hiše nosiš in mi škodo delaš? Vse vem zdaj, kako ravnaš; vselej v šolo grede polne malhe jedi nabašeš in odneseš. Več ne moreš zdaj skrivati in tajiti; povej, zakaj to delaš?" Pavle, ves bled in prepaden, ponižno odgovori, kakor se spodobi gospodu odgovarjati, in reče: "Milostljivi gospod baron, moj oče, moj dobrotnik! Prosim, da mi dovolite odgovoriti." Baron reče: "Govori!"
"Ne tajim," začne Pavle govoriti, "da sem večkrat nesel jedi od hiše, pa nisem nič škode storil. Pristradal sem, svojim ustom sem pritrgal, da sem revnemu bolniku, tovarišu, nesel. Najmanjše reči nisem vzel od hiše drugega, kot kar sem si jedi pritrgal. Vam škodo in krivico delati, tega mi vest ne dopusti. Vas za drugega prositi si nisem upal, ker se že za te dobrote, kar mi jih storite, ne bom mogel nikoli zadosti zahvaliti. Tovariš se mi je zelo smilil; mislil sem: ker ste vi meni toliko dobrega storili in mi toliko pomagali, sem tudi jaz dolžan, če morem, kaj drugim pomagati in jim kaj dobrega storiti."
Baron in baronka sta se k videzu nekaj časa jezno držala, pa zdaj nič več nista mogla; obema so se solze udrle in sta dejala: "Ne boj se, Pavle! Vse nama je znano, kako si ravnal. Rada sva te do sedaj imela, pa veliko rajši te bova za naprej. Bodi vedno tako dober, zvest in usmiljen, Bog ti bo srečo dal." Drug za drugim ga objameta. "Zdaj si naju ljubeznivi sin, od danes ne boš več pri družini, ampak pri nama jedel; in karkoli boš poželel, le reci, in vse boš imel. Prav storiš, če revežem pomagaš; to ti bo prav hodilo. Pojdi zdaj hitro k svojemu bolnemu tovarišu in ga razveseli! Glej, vse to mu boš nesel." Nato pelje baron Pavleta v sobo, kjer sta bila že pripravljena dva hlapca, ki sta nesla eden poln jerbas dobrih jedi in sladkega vina, drugi pa mehko posteljo. "Oddaj hitro vse to bolniku in mu reci: Tisti gospod, ki te je obiskal, ti vse to pošilja in tudi za naprej boš dobil vse, kar boš potreboval." Drugi dan pošlje gospod k bolniku tudi svojega zdravnika, ki je tako dolgo k njemu hodil, da ga je ozdravil.
S kakšnim veseljem je Pavle šel s hlapcema k bolnemu prijatelju, se ne da dopovedati. Komaj stopi v bolnikovo sobico, mu hitro oznani, rekoč: "Hvali Boga, ljubi moj prijatelj! On je videl tvoje solze, z usmiljenim očesom te je pogledal in zdaj ti pomanjšuje tvojo revščino. Glej, moj gospod ti pošilja jedi, dobre in zdrave bolniku, in vina. Tudi mehko posteljo, katere zelo potrebuješ. Karkoli boš potreboval še za naprej, boš prejel. Moj dobri gospod, moj oče, je obljubil za to skrbeti, da ozdraviš. Glej, da res Bog nikogar ne pusti od hudega konec vzeti, kateri v njega upa." Bolnik ni mogel na vse to nič drugega odgovoriti, kakor oči je proti nebesom obrnil, rekoč: "O dobrotljivi Bog! Nisem vreden tolike dobrote. Povrni obilno mojemu dobrotniku, jaz mu ne morem povrniti."
Vsak dan je potem Pavle smel obiskati svojega bolnega prijatelja in mu nesti, kar je poželel. V pol leta je ozdravel in spet k moči prišel. Prva pot bolnika Avguština po bolezni je bila v cerkev. Pred velikim oltarjem je pokleknil in tako zvesto molil in Boga hvalil za zdravje, da je bil ves v Boga zamišljen. Ker je, bilo to popoldne in nobenega človeka ni bilo v cerkvi, je tudi na glas molil. Medtem ko Avguštin, ves v pobožnost utopljen, srčno moli in Boga hvali, prideta dva tuja gospoda v cerkev ogledovat je znotraj. Tiho hodita, Avguštin ju ne vidi, le naprej moli na glas. Te besede sta gospoda slišala, ki jih je govoril: "Dobrotljivi Bog! Če je tvoja sveta volja, ohrani mi zdravje in daj mi priložnost toliko prislužiti, da bom mogel kaj povrniti dobrotnikom." Tuja gospoda gledata Avguština in se izgledujeta nad njegovo molitvijo. Nista ga hotela motiti, pa rada bi ga bila videla in izvedela, kdo da je. Ko cerkev ogledata gresta ven in pri vratih čakata molilca mladeniča. Ko pride, mu rečeta: "Tujca sva, z Dunaja prihajava; ali nama moreš kaj o tej cerkvi povedati? Koliko je stara? Ali ima kaj dragocenih reči?" Avguštin odgovori modro: "Rad bi vama povedal, pa ne morem nič vedeti; nikoli se nisem za to zanimal, sem šolar, sem se le učil. Zelo sem bil bolan, pa mi je Bog spet zdravje dal, zato sem ga prišel danes najprvo semkaj zahvalit." Nato reče eden tujih gospodov: "Tudi midva iščeva šolarja, imava mu nekaj veselega povedati; morebiti bi nama ti mogel povedati, kje ga najdeva." Avguštin odgovori: "Kmalu ga bomo našli, če mi le hočeta povedati, kako mu je ime in kako se piše." Gospod odgovori: "Šolarju, ki ga iščeva, je ime Avguštin, piše se Zorman."
Avguština, še od bolezni slabega, spreleti pri tej besedi rdečina in pomolči, misli, ali bi povedal ali ne, da je on tisti šolar. Vendar reče: "Moja gospoda, če tega šolarja iščeta, moram vama povedati, da sem jaz. Prosim vaju, povejta mi, kaj mi imata oznaniti." Gospoda rečeta: "Ti si še slab od bolezni, idimo na tvoj dom, tam ti bova povedala in pismo pokazala." "Ne grem prej domov," pravi Avguštin, "da opravim, kar sem obljubil, da grem zahvalit svojega dobrotnika, barona I." "Prav je," pravita gospoda, "gremo vkup; tudi midva sva z baronom znana."
Avguštin barona ponižno zahvali za vse dobrote in mu roko poljubi, rekoč: "Bog vam povrni; drugega vam ne morem povrniti, molil pa bom za vas. Če bi kdaj priložnost imel, kateremu vaših kaj pomagati, bom z veseljem storil; vaših dobrot ne bom nikoli pozabil." Zdaj stopi eden dunajskih gospodov in mu pokaže pisanje, kar Avguštinu gre. Baron bere na glas. Zapisano je bilo: "Pravda je končana, krivični sorodniki Avguština, kateri so se bili graščine polastili, ki po pravici Avguštinu Zormanu gre, so pravdo izgubili. Avguštin je pravi njen gospodar, njemu se mora precej dati. Ker se pa ne ve, kje je, se mora po vseh mestih iti iskat, da se najde in v svojo domovino pripelje." Ta dva dunajska gospoda sta bila dva besednika, katera sta se za Avguština vlekla in mu srečno ohranila graščino in vse veliko premoženje. Torej sta ga sama prišla iskat in mu to veselje oznanit. Vsi so skup pri baronu ostali in se gostili. Baron je tudi bil vesel te zgodbe. Najbolj vesel pa je bil Pavle, Avguštinov tovariš. Vendar se mu je težko zdelo ločiti se od svojega prijatelja. Ves teden so bili vkupaj pri baronu. Sedmi dan pa gre Avguštin z dvema gospodoma na svojo dobljeno graščino. Ko sta se ločila Pavle in Avguštin, so bile Pavletove zadnje besede: "Bratec, v nadlogah si v Boga zaupal, v sreči na Boga ne pozabi!" Avguštin obljubi in se ločita. Večidel je res: prijatelj, kadar je izpred oči, je kmalu iz srca. Prijatelj je dober, dokler kaj pomaga; ko ga pa ne potrebujemo, nam je malo zanj mar. Tako je bilo tudi pri Avguštinu. Pozabil je na svojega Pavleta kakor točaj na egiptovskega Jožefa. Ni se več nanj spomnil, nikoli mu ni pisal, nikoli nič sporočil. Pavle ni vedel, ali Avguštin živi ali kam je prešel. Nič ni slišal ne o njem ne o njegovi graščini. Pavle si misli: tako je na svetu. Vendar ga izgovarja in misli, da nima časa ali pa je bolan.
Pavletu je bilo zdaj pri njegovem krušnem očetu baronu I. zelo dobro. Imel je, karkoli je poželel. Gospod in gospa se nista ganila, ne stopinjice nista storila brez Pavleta. Pravi oče in prava mati ne moreta bolj ljubiti svojega lastnega otroka, kakor sta onadva ljubila Pavleta, ker sta videla, da ima Pavle žlahtno dušo, dobro srce in čisto nedolžnost. Veliko veselje sta imela nad njim. Zraven je bil vedno najprvi po vseh šolah. Zdaj je bil v sedmi šoli, pa vedno ves ponižen in postrežen. V taki sreči Pavle vendar nikoli ni bil prav vesel, ampak vedno zamišljen in od dne do dne bolj žalosten. Velikokrat sta ga gospod in gospa vprašala: "Zakaj nisi, Pavle, nikoli prav vesel in dobre volje? Glej, z nama greš v vsako hišo, k vsaki gospodi; saj ti dava, kar hočeš; kaj ti vendar manjka?" Pavle pravi naravnost, brez hinavščine: "Ravno to me dela žalostnega, ker se mi zdaj preveč dobro godi. Bojim se, da me bodo spet nadloge zadele. Lasna sreča je spremenljiva; nič ji ni prav upati in se nanjo zanesti."
H koncu drugega leta, ko je Pavle ravno osmo šolo dokončal, z naglo smrtjo umrje njegov gospod baron brez testamenta. Vpričo treh prič je še te besede rekel: "Vse za menoj deduje moja gospa in Pavleta ne sme pozabiti." Drugega več ni mogel naročiti. Grozno žalost je občutil Pavle v svojem srcu ob smrti svojega očeta, svojega dobrotnika. Še huje pa je žalovala njegova gospa. Ni se dala utolažiti. Od prevelike žalosti je zbolela in čez osem dni tudi umrla brez vsega testamenta, kar besedice ni naročila. Preč je bila zdaj Pavletova sreča. Lakomno sorodstvo je vse pobralo in Pavleta so iz hiše spodili, rekoč: "Ti si že dosti rajnkemu baronu požrl, zdaj se poberi, kamor hočeš!" V bolezni svoje dobrotnice bi si bil lahko kaj od premoženja vzel, pa ni hotel, ker je hotel imeti svojo vest čisto. Vedel je da po krivici dobljeno blago nikoli ne tekne. Moral je iti prazen od hiše; toliko je vzel v kar je oblečen bil. "Kam se naj dam?" je rekel sam pri sebi. "Bog mi je vzel dobrotnike, spet ga nimam človeka, da bi mi pomagal v večje šole stopiti in se še kaj dobrega naučiti. Hvala Bogu, da sem se toliko naučil, šel bom zdaj službe iskat po graščinah. Morebiti najdem dobre ljudi, da mi službo in potrebni živež dado."
Drugi dan je Pavle zgodaj vstal in se napravil. Preden se je naravnal na pot, je šel v cerkev, je bil pri sv. maši in je zaupljivo molil in Boga prosil, da bi mogel priti k ljudem, kjer bi mogel pošteno in pravično živeti pri njih. Obljubil je, da se bo vselej zvesto vsakega greha varoval. Ko je odmolil, je vzel bukvice in palico in se odpravil na pot. Drugega ni imel s seboj vzeti, vendar je bil vesel, ker je nesel s seboj nedolžno srce.
Pavle je hodil počasi, pot mu je bila težavna, ker ni bil vajen. Vedno je moral počivati. Kmalu ga je tudi pomanjkanje začelo nadlegovati. Ker je bil Pavle ponižen, je zvečer šel vselej v kako kmečko hišo, kjer je večidel dobre ljudi našel. Kaj lepega jim je bral iz bukvic ali pa tudi kaj povedal. Radi so ga poslušali, z veseljem prenočili in mu večerjo in zjutraj kosilo dali, ne da bi bilo treba kaj plačati. Oštarije se je vselej rad ogibal, tudi dokler je še denarje imel. Srečno je prišel Pavle blizu Dunaja. Več ni bil ko še sedem ur od njega, pa težko je že hodil. Z velike ceste je ugledal lepo, veliko graščino na lepem, zelenem griču, dobro uro od ceste. Popoldne je že bilo. Namesto da bi bil šel naprej po cesti, je zavil v stran in šel proti graščini. Mislil je, morebiti potrebuje gospodar graščine ravno kakega pisarja ali kakega učitelja za otroke. Ali pa mi zna kam drugam svetovati.
Pavle pride do graščine ves truden, se usede na klop pred gradom in čaka, da bi ga kdo ogovoril. Ker nikogar ni bilo, gre v graščino in najde hišnika, dobro rejenega, ki je že od daleč zakričal: "Kaj hočeš, kaj iščeš tukaj?" Pavle odgovori: "Šolar sem osme šole, od vseh zapuščen. Drugega nimam kakor šolska spričevanja, kako sem se učil in vedel. Prosim vas, če bi potrebovali, da bi me v službo vzeli." Hišnik mu reče ostro: "Gospoda ni doma, pa vem, da nikogar ne potrebujemo; poberi se!" Pavle pravi: "Vsaj toliko mi dovolite, da tukaj prenočim. Pozno je že, ne vem, kam iti; še nikoli nisem bil v tem kraju." Hišnik zavpije: "Nič ne, meni je gospod prepovedal takih potepuhov pod streho imeti. Dobodi, kjer moreš, da pod streho prideš! Kuharica, daj mu malo črnega kruha, pa naj se hitro spravi!" Kuharica je vse to videla in slišala. Zelo se ji je Pavle smilil. Mislila je, morebiti je pošten človek, pa ga naš hišnik tako zgrda odžene. Vem, da bi gospod sam ne bil tako z njim storil, zato ne, ker je Pavle že osme šole šolar. Kuharica pelje torej Pavleta v svojo sobico, mu da dobrega kruha, nekaj pečenega mesa in mu zraven dve petici v dar da, rekoč: "Tukaj imate, prijatelj, večerjo; petice pa boste imeli, da boste od postelje plačali in za maseljc vina. Pojdite do prve kajže; tam je moja teta, stopite noter in tam prenočite; gotovo vas bodo sprejeli."
Pavle gre in po poti premišljuje: Glejte, si je mislil, ta, ki ima priliko dobro storiti, je trdega, neusmiljenega srca; dobre, usmiljene duše pa natihoma dobro delajo. Bog poplačaj usmiljeni ženski, ki mi je pomagala z dobrim srcem! Neusmiljenemu hišniku pa naj Bog trdo srce omeči, da bi proti drugim ubogim ne bil tako neusmiljen, kako je bil proti meni. Nič hudega mu zato ne privoščim.
Pavle gre do kajže, kakor mu je kuharica povedala. Tema je že bila; potrka na vrata, prosi in ljudje so ga radi prenočili. Vprašali so ga, zakaj ni v graščini prenočil. Pavle pa, ki nikoli ni opravljal, je rekel: "Kuharica mi je k vam svetovala." Zvečer je Pavle ljudem mnogo lepih reči pripovedoval; vsi so ga radi poslušali. Gospodar je rekel: "Danes ste nam pač prav prišli, ker ne smemo iti spat prej, da se bo gospod graščine mimo peljal. On je naš gospod, koča je njegova; pusti nas notri prebivati, da mu kaj postrežemo. Ravno danes se je peljal sosedno gospodo obiskat. Zvečer se bo mimo peljal, nas enega poklical, da ga bo do grada spremil in mu svetil, ker pot še ni udelana."
Pavle vpraša gospodarja: "Povejte mi, prijatelj, kako se vašemu gospodu pravi, kako mu je ime ali je star ali mlad?" Mož pravi: "Ime mu je Avguštin, priimek ima Zorman. Mlad je, ravno letos se je oženil in torej šel s svojo gospo v sosedno graščino v vas. Čudno se je z našim gospodom godilo, veliko bi vam imel povedati, pa zdi se mi, da se ravno pelje." Komaj mož izgovori, kar kočijaž zavpije: "Urban," tako je bilo tistemu kajžarju ime, "hiti posvetit, gospod so se pripeljali!" Pavle hitro vzame laterno in reče kajžarju: "Pustite mene, grem jaz namesto vas svetit gospodu, če vam je prav." Kajžar pravi: "Zelo mi ustrežete, pojdite srečno, čakali vas bomo z lučjo, da nazaj pridete."
Pavle spremi graščaka do doma. Dobro ga je poznal, pa se mu ni hotel razodeti. Vso pot je molčal, le toliko je povedal, da je šolar in da bo prenočil v kajži. Gospod se ni več menil. Ko pride domov, skoči z voza, pelje za roko svojo ženo in gre v zgornje sobe. Drugega ni rekel, kakor hišniku je ukazal dati kozarec vina šolarju, kateri mu je posvetil. Zdaj je Pavle premišljeval, kako bi naredil, da bi z gospodom govoril in ga skušal ali ga bo hotel poznati ali ne, ki mu je toliko dobrega storil v bolezni. Kuharica je bila brž pri Pavletu; vpraša ga, kako je to, da je on prišel svetit gospodu. Ko ji je vse povedal, jo je prosil, rekoč: "Prosim vas, pojdite gori h gospodu in recite jim, da jih jaz prav dobro poznam in da bi rad le eno samo besedico z njimi govoril."
Kuharica gre in pove gospodu, kako šolar, kateri je prisvetil, želi z njim govoriti. Pove tudi, kako je ravno tega šolarja malo prej hišnik iz graščine odgnal. Gospod hitro gre v spodnjo hišo, kjer je šolar čakal. Ko noter stopi, mu reče Pavle: "Avguštin ali me še poznaš ali me morebiti več ne boš poznati hotel? Glej, Pavle, tvoj nekdanji prijatelj te je prišel obiskat." Ko Avguštin te besede zasliši, ostrmi: kar besedice ne more spregovoriti, ker je zdaj Pavleta po glasu in po besedi spoznal. Potem stopi k njemu, ga objame in poljubi pa mu reče: "Ljubi prijatelj! Ne zameri, da sem si pustil od tebe tako postreči da mi še ponoči svetiš, in nisem vedel, kdo da si. Zakaj se mi nisi razodel? O prijatelj, presrčni moj prijatelj! Nikar ne misli, da sem nate pozabil ali da bi te poznati ne hotel. Vem, da si to mislil, ker ti ves čas nisem, kar sva se ločila, nič pisal, nič sporočil; toda verjemi, da sem bil od velikih opravil in skrbi zadržan. Vsak dan sem nate mislil, in ko bi bil slišal, da kaj potrebuješ, bi bil vse rad dal. Pojdi z menoj v gornjo hišo, da boš z mano večerjal in pri nas spal." Z velikim veseljem pelje zdaj Avguštin svojega nekdanjega dobrotljivega Pavleta v lepe gornje sobe, napolnjene z dragim, krasnim pohišjem, in svoji ženi vse pove, koliko dobrega mu je ta prijatelj storil. Torej ga je tudi gospa, Avguštinova žena, prijazno sprejela in mu ko svojemu bratu stregla. Pri večerji sta se Avguštin in Pavle po bratovsko pogovarjala o poprejšnjih časih in se spominjala, kako se jima je godilo.
Slednjič pravi Avguštin: "Povej mi vendar, ljubi moj Pavle, kaj te je prineslo tako daleč, kam greš ali kam si se namenil?" Pavle mu vse po vrsti razloži, kako so mu njegovi dobrotniki pomrli, kako so ga brez premoženja, brez pomoči odgnali. Zdaj išče službe ali dobrega človeka, da bi mu pomagal. Nazadnje reče: "Glej, Avguštin, tebi se je prej hudo godilo, meni je bilo dobro. Zdaj je tebi dobro, meni hudo. Tako je s časno srečo, goljufna je. O, da bi le večno, neskončno srečo v nebesih dosegli!"
Avguštinu so stopile solze v oči drugega ni več mogel reči kakor te besede: "O, Pavle, ne boš, ne boš nesrečen, ne, dokler sem jaz živ. Nisem pozabil, da si mi življenje otel. Pri meni imaš vse, kar poželiš. Ako bi si polovico moje graščine izvolil, ti jo z veseljem dam. Pa o tem se bomo jutri pomenili, nocoj gremo spat, ker je že pozno."
Drugi dan ukaže Avguštin napraviti dobro kosilo, veliko pojedino in povabi vse svoje prijatelje, da bi se gostili in veselili. Pri jedi je Avguštin vsem povabljenim rekel: "Glejte, ta je moj pravi, resnični prijatelj, moj dobrotnik, ki me je prišel obiskat. Pripravljen sem mu zdaj, kar je mogoče, dobroto povrniti. Vi ste sedaj priče: karkoli bo poželel, mu z veseljem dam. Moj hišnik pa je včeraj tega mojega dobrotnika zgrda od hiše odgnal; in ko bi Bog ne bil tako naklonil in ko bi dobri ljudje ne bili usmiljeni do njega, bi jaz danes tega veselja ne imel. Do smrti bi me bilo bolelo, ko bi bil zvedel, da je bil moj dobrotnik tako neusmiljeno od moje hiše odgnan. Pokliči hišnika," reče Avguštin hlapcu, ki je pri mizi stregel, "da mu vpričo vseh povem, kar mu gre."
Hišnik pride, Avguštin mu srdito reče: "Poznaš tega gospoda? Zakaj si ga včeraj tako zgrda od hiše stepel? Ako ga ravno nisi poznal, vendar bi ne smel tako neusmiljen biti. Glej, moj dobrotnik je to, življenje mi je ohranil. Kdor ni usmiljen, tudi usmiljenja ni vreden. Torej pojdi, poišči si službe, kjer hočeš, pri meni nimaš več kruha. Sedem dni ti dam odloga službo iskati. Ali jo najdeš ali ne, se moraš spraviti." Hišnik se izgovarja z nevednostjo in prosi, da bi ga še imeli, rekoč: "Kam čem iti na starost? Kako bomo živeli, žena, otroci? Oh, Bogu se usmili!" "Poberi se," zavpije nad njim Avguštin, "zdaj čutiš, kako hudo dene neusmiljenje." S solznimi očmi gre hišnik ves žalosten, vzdihuje, ne ve se kam dejati, na glas joka, njegovi otroci tudi z njim. Ko odide, se Pavle obrne proti svojemu prijatelju Avguštinu, rekoč: "Bog te živi, moj prijatelj Avguštin, gospod te imenitne graščine. Ne zameri, da te vpričo vseh povabljenih za besedo primem. Obljubil si mi dati, kar prosim; ne zavrzi tedaj moje prošnje! Prosim te samo to, da hišnika ne deneš ob službo. Ohrani ga do smrti! Ne zameri mu, kar je storil, saj veš, da bo za naprej vse drugačen. Nikdar bi jaz ne mogel vesel biti, ko bi zavoljo mene kdo nesrečen bil. Rajši hočem še toliko revščino trpeti kakor k nesreči bližnjega kaj pomagati."
Na te besede so se vsi povabljeni razjasnili in oveselili, ker so bili pri hišnikovem slovljenju žalostni. "O plemeniti, usmiljeni Pavle, ti si nam vsem lep zgled krščanske ljubezni. Gotovo ti bo Bog vse obilno poplačal." Tako so vsi obenem vesel glas zagnali in pili na zdravje Pavleta in graščaka Avguština.
Avguštin je hišnika na Pavletovo prošnjo obdržal in mu obljubil tudi, da ga bo do smrti imel. Vesel dan je bil to vsem, kar jih je bilo pri gradu; posebno vesela je bila kuharica.
Tri tedne je ostal Pavle v graščini. Medtem mu je Avguštin dal narediti vsa nova oblačila, mu napravil vse potrebne reči in ga potem poslal na Dunaj. Dal mu je s seboj obilno denarjev in list, katerega je pisal do svojega strica, ki je bil na Dunaju v imenitni službi. Tako je govoril Avguštin svojemu prijatelju Pavletu, preden ga je od sebe spustil: "Ljubi Pavle, prežlahtno je tvoje srce, škoda bi bilo zate, ko bi ti v kako nevarno službo prišel, kjer bi se utegnilo tvoje srce spačiti. Bodi dober tudi za naprej in pojdi se še učit! Pojdi na Dunaj, da skončaš vse šole! Loti se učenosti, katere hočeš; izvoli si stan, kateri te veseli, jaz pa te bom z vsem potrebnim preskrbel, kakor si bil preskrbljen pri svojem dobrotniku baronu I. v Nemškem Gradcu. Pojdi naravnost k mojemu stricu, podaj mu pismo in sprejel te bo z veseljem in ti bo dal na moj račun, karkoli boš potreboval."
Pavle se prijazno zahvali za tako dobrotljivo prijaznost. Prijatelja se objameta in poljubita. Pavle gre na Dunaj.
Pavle gre zdaj srečno naprej, ne ustavi se tako dolgo, da pride do velike cerkve svetega Štefana. Naravnost gre v cerkev, bilo je ura 4 popoldne, in tako srčno in zamišljeno moli, da ne opazi duhovnov, kateri ravno po končani molitvi tiho iz cerkve gredo. Celo uro je Pavle molil v cerkvi in premišljeval, katerega stanu bi se lotil. Potem je v svojem srcu občutil nekako veselje in notranjo željo po duhovskem stanu. Gotovo je to božja volja, si je mislil, Bog me je v duhovski stan namenil, tega si izvolim. S temi mislimi Pavle vstane in gre iskat s pismom gospoda prijateljevega strica. Kmalu ga spraša, ponižno gre do njega. Preden Pavle pismo poda, ga gospod prijazno vpraša: "Vi ste šolar iz tujega kraja, videl sem vas v cerkvi. Kajne, da ste bili malo prej v cerkvi svetega Štefana, pred oltarjem Matere božje? To mi je bilo zelo všeč." "Bil sem," odgovori Pavle, "molil sem in prosil Boga za razsvetljenje, da bi vedel pravega stanu se lotiti."
Gospod odpre pismo in bere; kar spozna, da je to tisti Avguštinov zvesti prijatelj in dobrotnik. Z velikim veseljem ga sprejme in mu reče, naj se zraven njega usede, in mu tako govori: "Ljubeznivi Pavle, vse vem, kako se je tebi godilo. Dobro vem, koliko dobrega si mojemu stričniku storil in mu v bolezni pomagal. Vse to očitno kaže, da te je Bog v duhovski stan namenil. Poslušaj me, stopi v deseto šolo, hiti se učiti duhovske učenosti, z vsem boš preskrbljen, karkoli potrebuješ. Ti boš kdaj dober duhovni pastir."
Pavle odgovori ponižno: "Visoke časti vredni gospod! Ravno to je moja misel; v cerkvi med molitvijo so mi naenkrat prišle v srce velike želje po duhovskem stanu. Tega se hočem prijeti in si pridno prizadevati, da si pridobim potrebnih učenosti. Vas pa prosim, da mi pomagate in me učite, kako se moram vredno pripravljati za ta sveti in imenitni stan, kakor je duhovski."
Pavle je stopil v deseto šolo, se pridno učil, da mu ga ni bilo enakega. Pri gospodu je imel stanovanje in živež in prijatelj Avguštin ga je z vsem obilno preskrbel. Dve leti je hodil v deseto šolo iz gospodove hiše, tretje leto pa je bil vzet v duhovščnico. Četrto leto je bil za mašnika posvečen. Ko je Pavle vse šole skončal, je bil postavljen precej za učitelja v malih šolah, da je fante krščanski nauk učil; to službo je pet let z velikim pridom opravljal. Potem je bil izvoljen za poglavarja male šole in je opravljal to službo šest let z veseljem in k veselju vsem malim šolarjem. Nato je bil Pavle izvoljen za poglavarskega svetovalca; zavoljo njegove velike učenosti, bistrosti in pobožnosti mu je bilo izročeno to imenitno opravilo. Pri taki imenitni službi je bil vendar vedno ponižen in pohleven. Več ko je mogel dobrega storiti, bolj je bil vesel. Posebno revežem je rad pomagal, vse jim je razdal; dasiravno je bilo veliko njegovo vsakoletno plačilo, je vendar revno živel.
Nekaj let je opravljal to težavno službo. Vsi njegovi višji oblastniki so ga radi imeli: veseli so bili, da so takega učenega in zvestega svetovalca dobili. Storil je, kar drugi niso mogli storiti, ker je več jezikov do dobrega znal govoriti. Izvoljen je bil potem za škofa v I. Sloveča in imenitna škofija je bila to, ne zelo daleč od Dunaja. Z groznim veseljem so ga prebivalci tistega kraja sprejeli za svojega duhovnega višjega pastirja, ker so že poprej toliko slišali o njegovi dobrodelnosti. Velike prihodke je imel. Veliko blaga in premoženja mu je dajala škofija, vendar je Pavle ostal pri svoji navadi, namreč, da je revno živel. Le toliko si je prihranil, kar je bilo prav za potrebo, vse drugo je revežem razdal, bolnikom je pomagal in jim zdravila kupoval. Imel je navado reči: "Kar revežem dam, Bogu dam. Če bolniku postrežem, Bogu postrežem." Zato so ga tudi vsi revni tistega kraja le očeta imenovali in vedno zanj molili.
Nekega dne ga je obiskal nekdanji prijatelj Avguštin, katerega je škof Pavle več dni pridržal, da sta se o nekdanjih časih pogovarjala, kako jima je bilo nekdaj hudo, zdaj pa obema dobro. Ko se graščak Avguštin spet na pot proti domu spusti, ga škof Pavle spremi do ceste; škofija je bila dobro uro od velike ceste. Tam se prijatelja ločita, drug drugemu srečo voščita, si obljubita večkrat drug drugega obiskati in se ločita. Škof Pavle se ravno usede v kočijo, da bi hitel domov, kar stopi k njemu gospodar bližnje kajže, rekoč: "Milostljivi gospod škof, prosim vas, da bi malo v mojo hišo stopili in pogledali bolnika, kateremu je zelo hudo. Sinoči sta prišla dva tujca, vsa revna, raztrgana in lačna. Prosila sta me, da bi jih prenočil, ker denarjev nimata. Eden je bil že včeraj grozno slab danes pa mu je že besedo zaprlo; bojim se, da bi brez spovedi ne umrl. Njegov tovariš mu lepo streže pa z nami ne more nič govoriti; zdi se mi, da je Francoz. Tudi ne vem, kake vere je bolnik. Na vratu ima navezano majhno, lepo tablico, na tablici je naslikana gosposka ženska."
Škof Pavle gre pri tej priči k bolniku, ga vpraša več reči; nič ni mogel odgovoriti, tako je oslabel. Škof je dobro znal govoriti francosko, zato vpraša bolnikovega tovariša: "Od kod prihajata in kam gresta?" Francoz mu odgovori: "Iz rusovskega cesarstva prihajava, iz dežele Sibirije, kjer sva bila ujeta,in greva vsak proti svojemu domu." Francoz je bil vesel, da je škof Pavel znal tako lepo po francosko govoriti, in mu je vse ob kratkem razložil, kako se jima je godilo: "Jaz sem pravi Francoz," je rekel, "blizu mesta Tulona doma. Ime mi je Bazil Hudon. Zapustil sem doma bogate starše, radi bi me bili odkupili, pa ni bilo mogoče. Moral sem biti vojak in iti z grozno Napoleonovo trumo na gornje mrzle rusovske dežele. Ta moj bolni tovariš je Ilirijan. Imenitnega stanu je, ime pa mu je Karel, s priimkom Gap. Tudi on je mater zapustil doma, njeno podobo še zdaj na vratu nosi. Oče pa je bil že prej v vojski ubit. V vojski sva bila pod eno zastavo, tovariša in prijatelja sva bila. Vkup sva služila, vkup sva bila ujeta in v daljno deželo Sibirijo odpeljana. Veliko dobrega mi je storil moj prijatelj Karel; sam pri svojih ustih si je pritrgal, da mi je v hudi lakoti dal košček kruha. Že zdavnaj bi jaz bil pobit, ko bi on ne bil neusmiljenih Rusov zame sprosil. Ker je bil Ilirijan, je z njimi nekoliko govoriti znal. Ujeta sva bila ves čas vkup. Rusi so naju dali v globoke jame rudo kopat; po tri dni nisva belega dne videla, zraven pa sva slabo hrano imela. V taki nesreči sva drug drugega tolažila; spoznala sva, da je božja previdnost z nama tako naredila. Zato sva se iz vsega srca k Bogu obrnila, vedno prosila in molila, da bi se naju Bog usmilil in naju iz take nesreče rešil; dolgo let sva tako zdihovala in molila in najina molitev je prišla pred božji sedež. Mislila sva, da sva v temnih podzemskih jamah od vseh pozabljena in zapuščena kakor krt, kar pride nekega dne sibirski poglavar in naju ukaže predse pripeljati. Ko prideva, nama reče: "Zahvalita Boga, rešena sta; tukaj je prišlo pisano povelje od cesarja vaju pri tej priči izpustiti in vaju vsakega na svoj dom poslati." Od veselja so se nama pri tem oznanilu solze udrle. Karel me objame in reče: "Glej, bratec, Bog naju je uslišal, da sva dočakala rešenje. Vidiš, prav je, da si me ubogal in v Boga zaupal. Ako bi ti bil vedno tako nepotrpežljiv in nevoljen, kdo ve, kaj bi se bilo s tabo zgodilo. Zahvaliva tedaj Boga, ki tako dobrotljivo in usmiljeno z nama dela!" Pokleknila sva in na glas molila.
Precej drugi dan se dvigneva in greva na pot svoje ljube domovine iskat. Cele kvatre že hodiva, vse oblačilo je strohnelo, obutalo je strgano, jesti le toliko imava, kar pri dobrih ljudeh sprosiva. Denarci, ki so nama jih Rusi dali, so kmalu pošli in zdaj sva zelo oslabela. Včeraj pa je mojemu tovarišu tako hudo prišlo, da ne moreva več naprej. Pa naj se nama godi, kakor hoče, ne zapustim ga, svojega zvestega prijatelja, da ozdravi, ali pa če je božja volja tako, da mu oči zatisnem. Od hiše do hiše bom hodil in sprosil, kar bom mogel, da mu pomorem in postrežem. Tudi on v veliki revi ni mene zapustil."
V srce se je škofu užalilo pri teh besedah in reče: "Glejte hvaležnega prijatelja! Potem se obrne k Francozu in mu prijazno reče: "Bazile, tvoja skrb za prijatelja mi je zelo všeč in vsem ljudem tukaj okoli lep zgled. Žlahtno srce imaš in hvaležno, kakor nam krščanska ljubezen zapoveduje, torej bodi potolažen; ne bo ti treba prositi, preskrbljen bo tvoj bolni prijatelj in zraven tudi ti." S tem se škof Pavle obrne in gre. Preden se odpelje, pokliče hišnega gospodarja, kjer je bolnik ležal, mu da dva tolarja in ukaže hitro kokoš zaklati, bolniku juho dajati, meso pa naj njegov zdravi tovariš použije. In kar bo še zraven potreboval, naj mu da, vse bo poplačano.
Vsak dan cel teden se je škof Pavel pripeljal bolnika obiskat in zvesto je skrbel, da je bil dobro postrežen. Bolnik se je boljšal, tako da ga je osmi dan škof ukazal v svoje prebivališče pripeljati in tudi tovariša z njim, da mu je stregel. Dva meseca sta ostala bolnik in njegov tovariš pri škofu, z vsem bolj ko doma preskrbljena. Tudi hvaležna sta bila oba za tolike dobrote. Vsak dan sta šla v cerkev, potem ko je bolnik že vstajal, sta hvalila Boga in pridno in srečno molila, da bi Bog škofu poplačal taka dela milosti. Ko se je bolnik že dobro trdnega čutil, gre ponižno s svojim tovarišem k škofu, ga zahvali za vse dobrote in prosi, da naj ju zdaj pusti naprej iskat domovine. Nista vedela, kako bi se prav zahvalila. Kar govoriti nista mogla, roke sta mu poljubovala in jih s solzami močila. Karel je toliko rekel: "O gospod škof, vi ste me oteli od smrti; drugega ne vem povrniti, kakor, dokler bom živel, bom za vas molil," in solze so se mu udrle. Škof Pavel pa jima reče prijazno: "Zaupajta vselej trdno v Boga in on, dobrotljivi oče, vaju nikoli ne bo zapustil. On vselej tako obrača, da človek v potrebi pomoč najde, če je pri Bogu išče. Glej, Karel! Dobrotljivi Bog je mene poslal tebi naproti, da sem ti pomogel, ker je tvoja mati meni in moji materi veliko dobrega storila še takrat, ko je večkrat prišla suknarijo ogledovat. Vedi, da sem tudi jaz blizu mesta L. doma (Karel do sedaj tega še ni vedel) in tvojo mater dobro poznam. Glej, dobra dela staršev Bog še otrokom povračuje. Če boš tako srečen, da boš našel svojo mater, spoštuj in ubogaj jo, Bog te je s trpljenjem zbistril in ti oči odprl. Bodi vselej pravičen in pobožen, tako bosta ti in tvoja mati veliko srečo uživala."
Ko Karel to zasliši, da je škof tudi blizu L. doma in da pozna njegovo mater, začne na glas jokati in pravi: "O moj dobrotljivi gospod, vi poznate mojo mater? Ali je le še živa?" Škof pravi: "Ne vem tega povedati, veliko let nisem bil na Ilirskem, tudi o svojih ljudeh nič ne vem in ne slišim. Če pa hočeš počakati še osem dni, da jaz svoje reči opravim, se moreš z mano peljati in tudi tvoj tovariš; čeravno je tujec, naš bližnji je. Zelo mi je všeč ta Francoz, ker ima tako žlahtno in hvaležno srce, kar je v tvoji nevarni bolezni zadosti pokazal."
Zelo sta bila oba vesela, rada sta še osem dni ostala pri škofu, pomagala sta delati, kar sta mogla, pri hiši, da nista v lenobi časa tratila. Medtem ukaže škof obema nova oblačila narediti, in ko namenjeni dan pride, se napravi škof Pavel na pot. V kočijo vzame oba popotnika s seboj. Srečno pot in lepo vreme so imeli ves teden. Vso pot so se lepo pogovarjali in drug drugemu pripovedovali, koliko dobrega so od Boga prejeli, koliko čudno je Bog enega ko drugega z velikimi nadlogami obiskal, pa mu dal tudi v nadlogah veselje najti. Lepo sta poslušala oba tovariša prijazne škofove besede, s katerimi ju je učil vselej v Boga zaupati in se vedno skrbno greha varovati. "Ohranita si v srcu, ljuba moja prijatelja," jima reče škof Pavel, "in nikoli ne pozabita te resnice: Kdor si prizadeva, kolikor mu je mogoče, prav ravnati, pošteno živeti in greha se varovati, tisti je božji prijatelj. Bog pa svojega prijatelja nikoli ne zapusti. Mislita, kako se je godilo z Danijelom, s Tobijem, z Jobom. Kako se je godilo z apostoli in z drugimi kristjani. Trpeli so in z veseljem so trpeli s trdnim zaupanjem; in Bog jih ni zapustil. Niso se goljufali, srečno je bila njih žalost spreobrnjena v večno veselje, katero v nebesih uživajo."
V takih božjih in svetih pogovorih jim je čas popotovanja hitro minil. Ravno binkoštno soboto zvečer se pripeljejo do C. na Štajerskem in zavijejo v oštarijo "Pri volarju", da bi tam prenočili. Postrežni oštir hitro priteče h kočiji in spremi škofa s tovarišema vred v hišo in jim odkaže posebno lepo sobico.
Ko je škof Pavle sam s tovarišema v sobici, jima reče: "Zahvalimo dobrotljivega Boga, ki nas je tako po očetovsko vse nesreče obvaroval na poti! Jutri pa, ker je velik praznik, ne pojdemo naprej. Če vama je prav, bomo tukaj ostali, molili in Boga častili. Ne spodobi se tak sveti praznik popotovati brez potrebe ali brez sile." Vsi trije pokleknejo in glasno Boga hvalijo. Po večerji in večerni molitvi se spravijo v pokoju.
Binkoštno nedeljo zjutraj, ko je jelo po vseh cerkvah tistega mesta dnevu zvoniti, je škof Pavel vstal in poklical oba tovariša da so vkup molili. "Gletja," jima reče škof, "današnji dan je sveti Duh na svet prišel na apostole, kateri so bili v molitvi zbrani. Molimo tudi mi, da bomo vredni prejeti svetega Duha; on nas bo razsvetil, on bo naša srca oveselil." Pokleknejo in vsi trije ves čas molijo, dokler je zvonilo. Ko odmolijo, jima reče škof Pavel: "Vidva zdaj, če hočeta, še zaspita nekoliko časa, jaz pa bom molil in se pripravljal k sveti maši. Ob sedmih bomo šli v cerkev, jaz bom opravil daritev svete maše, vidva pa v cerkvi molita in Boga hvalita, ker drugega opravka nimata. Vendar, Karel, povej mi še prej, kako je to, da se ti danes tako na smeh držiš, ko te še nisem videl ne enkrat se nasmejati in dobre volje biti, danes pa si tako vesel?" "Milostljivi gospod škof," odgovori Karel, "kako bi ne bil, ko imam takega žlahtnega dobrotnika, kakor ste vi, kateri ne skrbi samo za moje telo, ampak tudi za mojo dušo. Vso pot ste nama take lepe nauke dajali, da je vse moje srce k Bogu obrnjeno in vneto za božjo ljubezen. Zato sem nocoj zelo veselo noč imel. Če vam smem povedati, sicer na sanje nič ne držim, vendar so me nocojšnje sanje razveselile. Sanjalo se mi je, da so me moja mati obiskat prišli, vsi veseli in zdravi, zato sem danes tako vesel." Škof Pavel odgovori: "Morebiti ti je Bog kako veselje dati namenil, pojdi v cerkev in lepo moli!"
Karel zvesto posluša oštirjevo pripovedovanje in ga vpraša, kako se ta dobra gospa piše, od kod je. Oštir pravi: "Nič več ne vem povedati kakor to, da je vdova, ime pa ji je Kordula. Nihče je drugače ne imenuje kakor naša mati Kordula. Pri sebi ima nekako služabnico ravno te starosti. Obe živita vkup kakor dve prijateljici, molita in ubogim veliko pomagata. Pred več leti je graščinico kupila k veliki sreči vsem revežem našega kraja. Z Ilirskega je sem prišla in svojo zvesto služabnico, tudi vdovo, že s sabo pripeljala."
Karel pravi nato k škofu Pavlu: "Milostljivi gospod škof, dovolite mi, da grem obiskat tako dobro gospo, rad bi jo videl in poznal, ker toliko revežem pomaga. Zdaj šele vem ceniti in častiti dobrodelne ljudi, ker sem skusil, kako dobro dene človeku v nadlogah, če najde dobrotljivega pomočnika." Škof Pavel reče: "Prava in dobra je tvoja misel. Ne samo ti, tudi jaz grem obiskat dobrodelno gospo, vredna je, da jo gremo razveselit. Pa, oštir, povejte mi," pravi škof, "ali bi pa gospa Kordula rada videla, ko bi jo mi trije prišli obiskat?" "O, rada," pravi oštir, "veliko veselje ji bo to; še vsakega kmečkega človeka prijazno sprejme, kaj bi vas ne! Dobro vem, da jo boste zelo razveselili."
Po kosilu ukaže škof Pavel napreči in peljati do graščine gospe Kordule. Dejal je: "Danes, ker je praznik, ne gremo naprej; drugega opravka nimamo, lahko gremo tedaj obiskat dobrodelnico in malo kraje ogledamo."
Škof Pavel in oba tovariša se pripeljejo do gradiča gospe Kordule, kateri stoji na gričku. Tam stopijo iz kočije in gredo peš proti gradu mimo vrta, ki je bil pred gradom ograjen. Grede vidijo na vrtu blizu pota sedeti na klopi priletno ženico, čedno oblečeno, ki je bukvice brala in pa jokala. Škof jo s prijazno besedo povpraša: "Žena, bi nam povedali, ali so gospa Kordula doma?" Žena hitro vstane, ker prej ni nikogar videla, si hitro oči obriše, gre in škofu roko poljubi, ker je po oblačilu videla, da je duhovni. Ponižno odgovori: "Doma so gospa Kordula, doma." Škof: "So sami?" Žena: "Niso sami, gospod in gospa z dvema otrokoma sta pri njih, pa nobenega ne poznam. Odjedli so, zdaj nekaj igrajo, meni pa so rekli na vrt iti, češ da me dve uri nič ne potrebujejo." Škof: "Kaj ste vi gospejina služabnica?" Žena: "Sem že dolgo let." Škof: "Zakaj pa jokate? Kaj je gospa tako huda?" Žena: "O, Bog varuj! Saj ne jokam, le žalujem, dasiravno mi je dobro; gospa me ima ne kakor služabnico, ampak kakor prijateljico, vse mi zaupa, vse me vpraša, zato ker ve, da sem skrbna za vsako delo. Zdihujem pa zavoljo drugih bridkosti." Škof: "Pojdite in vprašajte gospo, ali jo smemo obiskati, ker smo tujci z Dunaja in nič z njo znani."
Žena gre hitro v grad pravit, da bi trije gospodje z Dunaja radi prišli gospo obiskat, eden med njimi je škof, zlat križ ima na vratu. Gospa Kordula reče: "Teci hitro dol in reci jim da jih lepo prosim, naj pridejo precej gori." Škof Pavel gre s tovarišema v grad, služabnica jim pokaže stanovanje. Ko v hišo pridejo, se po navadi drug drugemu priklonijo in pozdravijo, potem reče škof Pavel: "Ne zamerite, žlahtna gospa, da vas prihajamo obiskat, čeravno se ne poznamo. Praznik je danes, ne spodobi se potovati; z Dunaja prihajamo, do L. gremo, danes počivamo. Glas vaših dobrih del nas je obudil, da vas prihajamo obiskat. Jaz sem škof v I., ta dva sta moja tovariša, prihajata še iz bolj daljne dežele. Reveža sta, zato sem ju jaz k sebi v kočijo vzel; domovanja iščeta, popotnika sta, kakor smo vsi na svetu."
Gospa Kordula je bila vsa vesela; prosila jih je, da so posedli, in ukazala prinesti vina, kruha, masla in redkve in je rekla: "Velika čast mi je, da se tako daleč ponižate, milostljivi gospod škof, in pridete k meni in me ubogo, žalostno in zapuščeno vdovo obiščete. V srce me to veseli. Pa ne zamerite, milostljivi gospod škof, če vas vprašam, kako vam je ime."
Škof Pavel odgovori: "Pavle mi je ime; pišem se Svetin, z Ilirskega sem doma." Potem reče: "Plemenita gospa, vašega drugega imena ne vem kakor Kordula, smem vas sprašati, kako se še vam pravi?" Gospa Kordula odgovori malo nerada, ker svojega pravega priimka še nikomur ni povedala. Vendar reče: "Več let sem že vdova, moj mož je bil na vojski ubit in zdaj sem od vseh zapuščena."
Karel, ki je gospe Korduli ravno nasproti sedel, jo je vedno ogledoval in srce se mu je treslo. "Oh," je rekel sam pri sebi, "moja mati je bila ravno taka; kako zelo ji je ta gospa podobna, le samo preveč je suha; moja mati je bila debela." Karel je bil ves zmeden in rdeč, kar besede ni mogel spregovoriti. Potem se vendar srčnega stori, se ponižno prikloni in reče: "Žlahtna gospa Kordula, kajne, vaš mož je bil baron Gap, ki je bil v prvem boju umorjen, in vaš sin je bil Karel, ki je sam radovoljno k Francozom šel, dasiravno ste mu vi to zelo branili, in je potem na Rusovskem zmrznil?"
Gospa Kordula vsa obledi in pravi: "Oh, kaj vi veste o mojem Karlu? Povejte mi, kje je zmrznil, kje je zakopan? Kupit pošljem njegove kosti ali pa sama grem ponje, da bo vsaj mrtev zraven mene prebival. ker te sreče nimam, da bi ga še živega videla. Oh moj Karel, oh moj Karel!" je vzdihovala na glas gospa Kordula. "Zakaj me nisi ubogal, saj sem ti naprej povedala, da se ti bo kaj takega zgodilo."
Karel se zdaj ni mogel več premagati, ker je za gotovo vedel, da je gospa Kordula njegova mati. Solze se mu udero, glasno zajoka, vstane in gre k svoji materi, potem jo objame in poljubi, rekoč: "Oh, ljuba moja presrčna mati! Ne žalujte, ne žalujte! Glejte, jaz sem vaš Karel, vaš sin, vaš neubogljivi sin!"
Kordula se začudi, ne verjame, da bi ta njen sin bil. Oh, kako bi to bilo mogoče, da bi ta bil njen sin Karel? Karel odpne kamižolo in vzame izza vrata tablico s podobo gospe Kordule in jo da svoji materi, rekoč: "Glejte, mati, vašo podobo, ravno tisto, katero ste mi dali tisti dan, ko sem se od vas ločil. Vedno sem jo na vratu nosil in vselej se na vas spomnil, kadar sem tablico pogledal."
Kordula pogleda podobo, jo spozna in omedli od veselja. Ko spet k sebi pride in se ove, so bile njene prve besede: "Karel, moj ljubi sin, oh, kako sem srečna, da te še enkrat vidim! Dobrotljivi, usmiljeni Bog, kako neskončno si vendar dober! Uslišal si moje molitve, ozrl si se na moje zdihovanje, dal si mi sina, ki sem ga že zdavnaj objokovala in mislila, da je že črvom za jed. Bodi hvaljen in vekomaj čaščen, usmiljeni Bog, ker si danes mojo žalost v tako veselje spremenil! Tvoje dobrote, o Bog, skušam danes posebno, torej je moje srce polno hvaležnosti."
Ko se srce, od veselja in čutenja take sreče, na katero nobeden ni mislil, vse vžgano, potolaži, reče Karel ves vesel in poln otroške ljubezni do svoje matere: "Ljuba moja mati! Bog nas je dolgo let skušal z nadlogami, z nesrečami in z mnogimi bridkostmi. S tem nas je učil prav moliti in v njega zaupati. On, dobrotljivi nebeški oče, je videl našo potrpežljivost, uslišal je naše zdihovanje in nam danes tako veselje storil. Sinoči že je bilo moje srce zelo veselo, ne da bi bil vedel zakaj, danes pa poznam in čutim. Ljuba mati, vem, da se vam je vsa leta, kar sva bila ločena, hudo godilo; najhuje pa vam je bilo, ker niste o meni nič slišali in zvedeli. Vendar se je veliko huje meni godilo. Pri reki Berezini, kjer je več sto Francozov, Lahov in Nemcev potonilo, ko so nas Rusi podili, se je most podrl; čez nismo mogli, toliko je bilo mrličev v vodi, da se je skoraj voda zajezila. Živi so po mrtvih čez lazili. Strah je še misliti na tisti dan, kaj smo trpeli pri tisti vodi Berezini. Tudi jaz sem bil že blizu smrti. Pahnili so me v vodo tisti, ki so za nami pridrli in pred Rusi bežali. Vsak je hotel prej čez vodo priti in bežati. Plavati sem sicer nekoliko znal, vendar lačen in slab nisem mogel naprej; videl sem, da je zdaj moja zadnja ura prišla. Moj tovariš, s katerim sva bila vedno zvesta prijatelja, kateremu sem večkrat kaj dal, dokler sem denarjev dosti imel, je k sreči videl, kako v vodi pojemam. Skoči v vodo in me srečno iz vode izvleče in pred smrtjo obvaruje. Ko na suho prideva, sem se mu zahvalil in sem rekel: "Kaj pomaga, ker si me otel pred smrtjo v vodi, zdaj pa naju bodo Rusi pobili, kateri so komaj trideset stopinj od naju." Dobri tovariš mi reče: "V Boga zaupajva, on naju bo obvaroval in pri življenju ohranil. Vrziva vse orožje od sebe in pojdiva Rusom naproti prosit, da naju pri življenju puste." Storila sva, kakor je rekel, in Rusi so naju dali z drugimi vred v temne, globoke jame rudo kopat, kjer se nama je grozno hudo godilo, vendar sva Boga hvalila, da sva pri življenju ostala. V najinih nadlogah sva drug drugega tolažila in vedno Boga prosila, da bi se naju usmilil in nama to srečo dodelil še kdaj domov priti. Moj ljubi tovariš in zvesti prijatelj me ni zapustil, vselej mi je rad pomagal in jaz njemu. Po več letih je Bog najino prošnjo, najine molitve uslišal. Rešena sva bila oba obenem iz rusovske sužnosti, izpuščena sva bila domov. Glejte, mati, blizu doma sem že bil, ne daleč od Dunaja, in sem že tako oslabel, da mi več ni bilo mogoče naprej. Ves slab in zdelan, spotan in lačen sem omedlel, tako da se nisem zavedel. Moj ljubi tovariš me ni zapustil, po bratovsko je zame skrbel, dobrih ljudi prosil, da so mi pomagali. Brez njega bi bil gotovo moral na poti umreti. Glejte, ta zvesti prijatelj, ta moj dobri tovariš, je Bazilij Hudon, katerega tukaj z mano pri mizi vidite."
Kordula, vsa ginjena na to pripovedovanje, mu je rekla po francosko, ker je znala tudi dobro govoriti: "O zvesti varuh mojega sina, kakšno plačilo vam bom dala za taka dobra dela ali kako se bom zadosti hvaležno izkazala? Bog vam vse to poplačaj, jaz toliko dobrot, ki ste jih mojemu sinu storili, ne morem povrniti." "O dobra gospa Kordula," odgovori Francoz, "zadosti sem plačan, ko vidim vas in vašega sina tako srečna in tako vesela, da sta se našla in spet zdrava drug drugega dobila. Bog daj, da bi tudi jaz svoji materi tako veselje storil. Kar sem vašemu sinu storil, je bila moja dolžnost, ne hvalite tedaj mene zavoljo tega. Dolžnost je bila to krščanska in hvaležnost do vašega sina me je vezala, da ga ne zapustim. Tudi on je meni življenje otel, ker ni hotel povedati, da sem pravi Francoz, ampak je le Rusom pravil, da sem njegov tovariš. Njegov ilirski jezik me je pri življenju ohranil, saj je Karel precej z Rusi govoriti znal in tako sebe in mene pri življenju ohranil, ker je Rusom vedno pravil, da sva bila prisiljena se z Rusom vojskovati."
Karel naprej tako govori materi Korduli: "Drugi moj in mojega tovariša dobrotnik so Le-ta pričujoči, visoke časti vredni gospod škof Pavel. Oni so nama pomagali, naju preskrbeli, naju k sebi vzeli in zdaj še sami naju k vam pripeljali."
Nato mati in sin vstaneta, stopita k škofu Pavlu, ga vsak za eno roko primeta in jo s solzami v očeh hvaležno poljubujeta. "O dobri duhovni oče," je rekla mati Kordula, "kako vam moreva zadosti hvaležna biti, kako dobrote povrniti? Bog naj vam obilno povrne! Vam se ne more nikoli hudo goditi, ker tako radi dobra dela milosti storite. Saj je sam Jezus rekel: karkoli boste revežem storili, hočem tako zaračunati, kakor da bi bili meni storili. Ker vam drugega ne morem povrniti, vas prosim, višji duhovni oče, vsaj to veselje nam storite, da nekaj dni pri nas ostanete. Vkupaj hočemo Boga hvaliti za tolike dobrote. Tudi Francoz Bazil mora pri nas ostati in potem, če bo hotel iti v svojo domovino, ga bom jaz dala peljati do doma in z vsem ga hočem preskrbeti, ker vreden je tak kristjan žlahtnega srca."
Škof Pavel in Francoz Bazilij sta dovolila pri gospe Korduli tri dni ostati; zatorej pošljeta voznika s kočijo nazaj v mesto, naj oštirju pove, da jih tri dni ne bo nazaj, da bodo pri gospe Korduli ostali. Po tem vozniku se je kmalu razoznanilo po mestu in okoli, da je mladi baron Karel, sin gospe Kordule, domov prišel; zato so reveži in drugi znanci prišli Korduli srečo voščit in mladega Karla gledat. Da je gospa Kordula to veselo zgodbo bolj vredno obhajala, je ukazala drugi dan dobro in izbrano kosilo napraviti in je zraven povabila veliko prijateljev in prijateljic. Poleg tega je napravila drugo veliko kosilo za vse reveže tistega kraja in jim ukazala dati obilno jesti in piti. Vse se je veselilo v gradu in zunaj grada. Vsi ljudje so dejali: "Glejte, vendar Bog že tudi na tem svetu nekoliko dobrote povračuje. Koliko dobrega je storila gospa Kordula, koliko revežem pomagala. Zraven je zmeraj zdihovala za svojim sinom; zdaj pa je srečno prišel, v taki žlahtni tovarišiji je našel dobro mater in dobra mati je čez toliko let našla svojega sina. Pobožno živeti vselej prav pride."
Ko škof Pavel to sliši, se obrne h gospe Korduli in ji reče: "Žlahtna gospa, povejte mi, odkod je vaša služabnica doma, ki jo Nežo kličete. Prav, prav znana se mi zdi; že sem jo večkrat ogledoval od strani, nekako posebno nagnjenje do nje čutim in ne vem zakaj."
Gospa reče: "Z Ilirskega je, blizu L. doma, kjer je bila nekdaj suknarija. Moža so ji mladega na vojsko vzeli in zdaj dolgo let nič o njem ne sliši. Zapustil je dva fantiča, dala ju je v službo, ker ju ni mogla sama preživeti. Tudi o nobenem nič ne ve, kje je kateri ali kako se mu godi. Pri meni je že dolgo let, rada jo imam, zato ker je pridna, zvesta in pobožna. Druga drugo sva tolažili in skupaj molili."
Pri teh besedah je škofa zelena in rdeča prehajala; drugega ni mogel reči ko te besede: "Zdaj vsaj vem, zakaj se mi je ta ženska tako znana zdela. Prosim vas, gospa," pravi škof, "da pokličete Nežo k mizi in da mi dovolite ji kako veselje storiti."
Gospa kar pozvoni, in kakor bi mignil, je bila Neža pri mizi in gospa ji reče: "Pojdi, tukaj ti gospod škof hočejo nekaj povedati."
Škof Pavel se prikloni vsem povabljenim, rekoč: "Ne boste mi zamerili, da se tukaj očitno pri mizi s služabnico pogovarjam." Vsi so rekli: "Prav je!"
Potem reče škof Neži: "Ljuba moja, povejte mi, kako je bilo vašemu možu ime!" Neža odgovori: "Franc Svetin." Škof: "Koliko otrok sta imela?" Neža: "Ne več ko dva fanta in pa dvojčka sta bila; potem je mož moral iti na vojsko in ni ga bilo več nazaj." Škof: "Kako je bilo fantoma ime in kam sta prišla?" Neža: "Prvi je bil Janez, drugi je bil Pavel. Janeza je neki sosed v Trst odpeljal, potem Bog zna, kam je prešel. Pavleta sem dala krave past; prišel je neki gospod, ga s seboj vzel in od takrat ni več glasu o njem."
Pri teh besedah je škof Pavel za gotovo spoznal, da je Neža njegova prava mati. Več se ni mogel zatajevati, vstane, jo objame s solznimi očmi, rekoč: "Ljuba moja presrčna mati! Glejte, kakor je Bog dal včeraj vaši dobri gospe Korduli tako srečo in veselje uživati, ker je našla svojega sina, ravno tako veselje je Bog danes vam pripravil pa tudi meni. Jaz sem vaš sin Pavle, katerega ste krave past dali. Ne žalujte več, ne zdihujte, moja dobra mati! Lahko vam bom zdaj obilno povrnil, kar ste z menoj trpeli in zame skrbeli. Hvalite Boga, ki je uslišal moje in vaše molitve!"
Neža se začudi, vsa bledi, ne ve, ali je resnica ali so sanje, in reče: "Oh, to ne more biti, kako bi bili vi moj sin?" Škof Pavel zaviha rokave in pokaže materi desno roko, kjer je bilo z rdečo barvo v kožo zarezano "Franc Svetin". Potem pokaže levo roko, kjer je bilo zarezano "Neža Trpinc".
Ko Neža to zagleda, spozna, da je ravno tisto znamenje, katero je ona sama Pavletu še otroku naredila. Zdaj je spoznala, da je škof Pavel njen pravi sin. Od prevelikega veselja je Neža omedlela in nezavedna padla na tla. Odnesti so jo morali na posteljo, pa z dišečimi mazili so jo kmalu spravili k sebi. Po praznično so jo oblekli in k mizi se je morala usesti, dasiravno se je branila. Ko je prišla k mizi, so se vsi povabljeni grozno veselili in se čudili, da sta dva sina našla vsak svojo mater, ne da bi bil kateri mislil. Ni ga bilo ne prej ne potlej takega veselja v tistem gradu.
Celih osem dni so še potem vkup ostali, se veselili z gostijami, drug drugemu svoje zgodbe pripovedovali in Boga hvalili, ki jim je toliko veselja že na tem svetu dal dočakati.
Osmi dan so se ločili, pa težavna je bila ločitev, vsem so bile solze v očeh. Škof Pavel je rekel: "Ne pozabimo božjih dobrot, bodimo zvesti dobrotljivemu Bogu in dal nam bo tudi srečo, da se bomo na onem svetu spet našli, kjer se ne bomo nikoli več ločili."
Francozu Baziliju je dala gospa Kordula toliko denarja, da je bil do svojega doma obilno preskrbljen, ker je bil tako zvest tovariš Karlov. Ko ga Kordula od sebe pusti, mu reče za odhodnjo: "Bog vam daj tudi najti svojo in ji toliko veselja storiti, kolikor ga je meni moj Karel storil. Če boste tako srečni, da jo boste živo in zdravo našli, pišite mi, da bom deležna vašega veselja."
Francoz se prikloni zahvali za dobrote, obljubi zvesto sporočiti, kako bo doma sprejet, in gre. Karel ga spremi. Ko se ločita, se objameta in obema tečejo solze. Tako je prava resnična prijaznost dve srci sklenila, da sta bili v nesreči in sreči ko prava brata.
Škof Pavel vzame svojo mater in jo k sebi v kočijo posadi; tudi gospa Kordula prisede in jo do velike ceste spremi. Težko se je Neža ločila od svoje dobrotnice Kordule. Obe sta jokali, preden sta se ločili. Neža ni mogla drugega reči kakor te besede: "Žlahtna gospa, moja dobrotnica, ne morem se vam zadosti zahvaliti za tolike dobrote, ki ste mi jih storili. Molila bom za vas, da se kdaj v nebesih snidemo."
Tako je šel Francoz iskat na Francosko svojega domovanja, škof Pavel pa se je peljal s svojo materjo po drugi poti nazaj v svojo škofijo. Svojo mater Nežo je pri sebi imel, lepo zanjo skrbel in jo spoštoval.
Kmalu se je Janezek v Trstu privadil. Gospodar in gospodinja ter vsi so ga radi imeli, ker se je k vsakemu delu znal pripraviti in je bil grozno priden. Dobro mu je bilo, pa vendar tega ni imel, kar je najbolj želel; zato je bil zmerom tih, pobit in žalosten. Večkrat je ob nedeljah in praznikih v kakem samotnem kraju zdihoval in jokal. V začetku so vsi menili, da fant po domu joka, da mu je dolgčas. Čez nekaj časa ga gospodar vpraša: "Janezek, ti je še zdaj dolgčas, se ti toži po domu ali kaj ti je, ker si zmeraj žalosten?" Fant odgovori: "Nič mi ne manjka, dobro mi je, le tega nimam, kar najbolj želim, pa se ne upam prositi." "Le povej, če se more, ti bom storil, zato ker rad ubogaš." Janez odgovori: "V šolo bi rad hodil, rad bi se kaj učil; premalo znam, pa še to bom pozabil." Gospodar mu prijazno reče: "Fantič, prav všeč mi je to. Ne bodi žalosten zavoljo tega! Če boš zmerom tako rad ubogal kakor do zdaj, boš tudi v šolo hodil. Vsak dan te vendar ne morem pustiti v šolo zavoljo pekarije, v nedeljah in praznikih pojdeš pa vselej v nedeljsko šolo. Čez pol leta bom domačim fantom učitelja v hišo vzel, in če boš priden, boš tudi ti smel včasi zraven poslušati kar se bodo učili."
Kdo bi bil bolj vesel ko Janez pri teh besedah. Vesel skoči, gospodarju roko poljubi in se mu zahvali. Od zdaj je bil Janez zmerom vesel in dobre volje. Precej prvo nedeljo je v šolo šel in zvesto pazil na vse, kar je v šoli videl in slišal. Učitelj ga je kmalu spoznal in ga zato večkrat očitno hvalil in ga drugim za zgled dajal. Med vsemi drugimi rečmi, ki se jih je Janezek v šoli učil, mu je bilo najbolj všeč računanje. Grozno ga je veselilo, kadar v šoli drugi fantje niso mogli narediti računa, on pa ga je urno storil, če je bil še tako težak. Tudi svojemu gospodarju je Janez vse račune narejal, kadar je moko ali druge reči kupoval.
Kadar je Janezek čas imel, ni norčij uganjal kakor njegovi tovariši, ampak bukvice je v roke vzel in kaj dobrega bral. Zato ga je tudi gospodar rad imel, ker je videl, kako zvest in priden fant je in pa vedno doma. Največji dobiček pa je imel Janez od tega, ker se je le doma držal, da se je obvaroval pred zapeljivostjo hudobnih tovarišev. Marsikateremu tovarišu, ki ga je kam vabil, je odgovoril: "Ne grem, obljubil sem ubogati mater, ki so mi večkrat prepovedali v tovarišijo hoditi in so mi dejali: Fant, obdrži v glavi te besede: Po hudobni tovarišiji glava boli."
Neko nedeljo so imeli pri Janezovem gospodarju veliko gostarijo, zato ker so pekovskega fanta, ki se je izučil -- bil je Janezov tovariš -- v pekovsko bratovščino vzeli. Pili in jedli so in dobre volje so bili ves popoldan. Janez pa se je skrivaj ukradel, vzel bukvice in šel iz mesta v samoten kraj. Vroče je ravno bilo; zato se usede ne daleč od ceste na brežičku in morje premišljuje. Mislil je sam pri sebi: Toliko vode; kar oči peljejo, ni drugega ko voda. Kaj je neki onstran vode? Ali so tudi tam ljudje kali?
Ko Janez tako morje premišljuje in božjo previdnost pod drevesom hvali, priteče kodrast pes tudi pod drevo v senco in se zraven Janeza uleže. Janez zagleda, da je pes nekaj rdečega v gobcu prinesel. Janez psa hitro spodi in koder spusti, kar je prinesel. Bila je lepa štirioglata mošnjica iz žlahtnega rdečega usnja, kakršne imajo le gospodje navado pri sebi nositi, da pisma ali kake druge tenke reči hranijo. Janez jo odpre, pa kako se začudi, ko najde notri dvanajst bankovcev po tisoč goldinarjev, šest po petsto goldinarjev in še več drugih pisem, katerih ni poznal. Zraven je bil tudi grozno lep zlat prstan; kamenci so se lesketali, da se mu je bleščalo.
Janez Svetin vse to pregleduje in misli: "O revež, kdorkoli si to izgubil! Želim, prej ko je mogoče, najti tistega, kateri je izgubil, da mu nazaj dam." Tudi skušnjave so ga začele motiti; huda misel je prišla v glavo, ki mu je natihoma rekla: "Spravi in tiho bodi, saj te nihče ne vidi; denarjev imaš zdaj zadosti, dokler boš živ. Zvedeti pa se ne more, ker živ človek za to nič ne ve." Nato Janez proti nebesom pogleda, se hitro na Boga spomni in sam sebi odgovori: "Res da me nihče ne vidi, pa vidi me Bog, pred Bogom ne morem nič skriti. Kaj mi pomaga krivično blago ali najdeno, ker ni moje; kako bi ga mogel z mirno vestjo uživati? Ne, ne, ne obdržim ne krajcarja. Nikdar ne bom pozabil materinega nauka, ki so mi ga večkrat rekli: "Fant, kadar kaj najdeš, ne misli, da je tvoje; daj nazaj! Zvedi, čigavo je, daj oznaniti, gospodar se bo kmalu dobil. Tako boš pred Bogom in pred ljudmi pošten ostal." Janez je tako hitro skušnjave premagal, materin nauk mu je bil dober pripomoček. Lepo mošnjico spravi v žep in gre počasi domov z resničnimi željami, da bi najdeno nazaj dal.
Vesel gre Janez Svetin ob morju proti domu; ne misli več na najdeno blago, kar sreča nekega lepo oblečenega gospoda, ki hodi ob morju gori in doli, zdaj naprej, zdaj nazaj, ves zamišljen. Njegov obraz je bil prepaden in bled; ves je bil v žalost utopljen, da je bil mrliču podoben. Svetin ga gleda in misli: Tega gospoda mora nekaj grozno skrbeti, ker je tako zelo žalosten. Zato stopi k njemu in mu prijazno reče: "Gospod, ne zamerite, da vas vprašam: Kaj se vam je hudega zgodilo, da ste tako žalostni?" Gospod bi morebiti v svoji sreči pekovskega fanta še pogledal ne bil in mu ne dal odgovora. Nesreča in nadloga pa tudi prevzetnega in visokega človeka ponižnega stori. Zato gospod globoko zdihne in reče: "Oh, kaj me vprašuješ, ker mi ne moreš pomagati." Janez naravnost odgovori kakor prej nedolžen in nepokažen mladenič: "Gospod, če vam jaz ne morem pomagati, vam Bog lahko pomaga." Te besede nedolžnega mladeniča so šle žalostnemu gospodu do srca in ga nekoliko zbistrile v Boga zaupati. Prej je bil gospod le v posvetne skrbi, v barantije in kupčije zamaknjen. Na Boga je malokdaj ali pa nikoli ne mislil.
Nato pravi gospod: "Prav govoriš. Res je, da mi Bog lahko pomaga, toda prevelika je moja nesreča, ne morem je preživeti. Ravno zdaj pregledujem in premišljujem, kje bi v morje skočil in se utopil. Konec je mojega življenja, meni ni več živeti."
Janez Svetin srčno stopi k žalostnemu gospodu in reče: "Gospod. lepo vas prosim, ne storite tega. Če ste nesrečni na tem svetu, zakaj se hočete še v večno nesrečo pogrezniti? Kaj ne veste, da vam ta greh ne bo ne na tem ne na onem svetu odpuščen? Zakaj hočete upanje na božjo milost izgubiti in obupati? Ne veste, da po hudem vremenu spet lepo sonce sije? Če se vam zdaj hudo godi, vam bo že Bog spet srečo dal. Bog pošilja nesreče, da nas z njimi opominja, naj na njega ne pozabimo. Le trdno v Boga zaupajte in on, dobrotljivi oče, vam bo vse to v vašo srečo obrnil."
Pri teh besedah gospod ostrmi in fanta debelo gleda. Čez nekaj časa reče: "Fant, danes si ti moj angel varuh. Tvoje besede so me potolažile. Gotovo bi že bile velike morske ribe moje truplo trgale in z mojo dušo, Bog ve, kaj bi bilo, ko bi ti meni ne bil tako v srce govoril. Ubogal bom preprostega fanta, ne bom se utopil, naj se mi godi, kakor hoče. Žlahtno je tvoje srce, o ljubeznivi fant! Povej mi, čigav si, hvalo ti bom vedel, torej ti hočem tudi svojo nesrečo povedati. Glej, jaz sem bil bogat, pri kupčiji sem si opomogel. Ravno po kupčijskih opravkih sem danes zjutraj šel in vzel s seboj skoraj vse premoženje v rdeči mošnjici. Ko pridem do kupčije, o strah, sežem v žep, ni je bilo nikjer mošnjice; urno se vrnem, tečem nazaj iskat, iščem in iščem, pa je ne najdem. Več ko desetkrat sem že danes to pot storil, pa vse zaman."
Janez je zdaj spoznal, da je ta pravi gospodar najdene mošnje, vendar je noče prej pokazati, da reče gospodu: "Morebiti vam morem zvedeti tistega, ki jo je našel. Povejte mi, koliko je bilo notri!" Gospod pravi: "Bilo je notri dvanajst bankovcev po tisoč goldinarjev, šest po petsto, druga pisma so bila pa dobivna ali menjavska pisma, ki se po nemško veksel imenujejo, tolike vrednosti, da ti ne morem izreči. Zraven je bilo pet zlatih cekinov in grozno lep, drag prstan s takimi žlahtnimi kamenci, da je veliko vreden. Ko bi kdo meni vse to nazaj prinesel, mu rad tisoč goldinarjev dam; če pa bi še več hotel, bi tudi rad dal, kolikor bi si sam zmislil." Janez, ki je zdaj zatrdno spoznal, da je to pravi gospodar najdene mošnje, spodobno reče: "Gospod, ali vam nisem prav pravil, da le v Boga zaupajte in si nič žalega ne storite? Glejte, kako kmalu vas Bog potolaži!" S temi besedami potegne mošnjo iz žepa, rekoč: "Ali je to tista vaša izgubljena mošnja?"
Gospod jo ugleda in zavpije: "Moja, moja!" in od veselja mu skoraj težko pride. Gospod objame fanta, od veselja joka in pravi: "Pošteni fant! Koliko hočeš, da ti dam zdaj, ker si mi toliko dobrega storil? Le povej, le povej hitro, koliko hočeš, kaj si izbereš. Tisoč goldinarjev sem sam obljubil, pa ti moraš več vzeti. Ti si me otel nesrečne smrti." Janez nato reče: "Veseli me, da sem dobil pravega gospodarja in dal tistemu premoženje, čigar je. Ne vzamem pa nič, nič, ko bi me ne vem kako silili."
Zdaj se gospod šele prav čudi, da fant nič daru noče in da se tako trdno brani; zato ga vpraša: "Fant, povej mi, zakaj vendar nič nočeš od mene vzeti, ko si mi toliko dobrega storil?" Fant Janez ob kratkem odgovori: "Zakaj bom od vas jemal, ker nisem nič zaslužil. Da sem vam nazaj dal, kar sem našel, to je bila moja dolžnost. Vesel sem, da sem se tujega blaga kmalu znebil. Če sem pa s tem kaj vam pomagal, ker sem vas malo na Boga spomnil, mi bo že Bog poplačal, vašega denarja pa nočem. Hvalite Boga za to srečo, ne mene, Bog vas je hotel skusiti. Meni tudi ni nič treba," pravi fant nadalje. "Jesti in piti imam, obleko mi napravijo, pri dobrih ljudeh sem, radi me imajo."
Ko gospod vidi, da fant nič daru vzeti noče, vzame mošnjo v roke, jo odpre in pravi: "Fant, vsaj to mi povej, kako ti je ime in priimek, kaj si in kje si." Fant pravi: "Janez mi je ime, pišem se Svetin, pekovski fant sem pri peku pred rdečim mostom v Trstu." Gospod vse to s svinčnikom zapiše in Janezu en cekin v žep porine in gre. Janez pa reče: "Bog vas obvaruj!"
Janez pravi: "Nekaj sem našel in nazaj dal gospodu, kateri je izgubil, on mi ga je dal. Silil me je več vzeti, pa nisem hotel." Janezovi tovariši pa so ga za norca držali, rekoč: "Zakaj nisi več vzel, neumnež? Kako lahko bi bil obogatel!" Janez pa ni rekel drugega kakor to: "Nisem zaslužil, pa nisem vzel; česar ne zaslužim, pa tudi ne vzamem. Če mi je Bog kaj namenil, mi bo že dal."
Precej drugo jutro pridejo trije gospodje k peku po fantu vprašat. "Nimate vi fanta," mu pravijo, "kateremu je Janez Svetin ime? Radi bi ga videli in z njim govorili."
Mojster pek reče: "Imamo ga, ni ga ravno doma, pa kmalu pride. Smem vprašati," pravi pek, "kaj bi mu radi?" Eden izmed gospodov odgovori: "Fanta vam bomo vzeli." Nato se gospodar ustraši in pravi: "Za božjo voljo, kaj je naredil? Gotovo je cekin ukradel, katerega je včeraj spravit dal; tega bi ne bil nikoli o fantu mislil." Gospodje so se pa smehljali.
Medtem pride fant, ugleda tri gospode in precej spozna med njimi onega, kateremu je včeraj najdeno blago nazaj dal, in mu reče: "Kaj vam nisem vsega nazaj dal, ker ste za mano prišli?" Gospod pravi: "Vse, vse, le prišel sem prosit tvojega gospodarja in tebe, če bi hotel ti z menoj iti in pri meni ostati. Dobro ti bo svoje žive dni, ker si meni tako veliko dobroto storil."
Tisti gospod pa je bil velik trgovec v Trstu, imeniten gospod, ona dva sta bila mestna pisarja, da sta vpričo peka zapisala, da hoče trgovec fanta Svetina preskrbeti do smrti. Zatorej vpraša gospod: "Janez, ali si dovoljen z menoj iti in pri meni biti? Imel boš, kar boš hotel, učil se boš kupčije, pomagal boš pri trgovanju." Janez reče: "Rad grem, če me gospodar pusti; brez njegovega dovoljenja ne grem, on mi je že veliko dobrega storil."
Pekovski mojster, kateremu je trgovec vse dopovedal, kako lepo se je Janez vedel in ga pred nesrečo obvaroval, se obrne v fanta, rekoč: "Janez, nerad te pustim od hiše, zato ker si zvest in priden; rad bi te imel. Ker pa te ta gospod hočejo in te do smrti preskrbe, te je sreča došla. Ne bom ti branil; pojdi, le pojdi z gospodom in tudi za naprej bodi tako priden in zvest, kakor si bil do zdaj! Srečo ti bo Bog dal."
"Grem," pravi zdaj Janez, "pa prosim samo to, da me v šolo pošiljate, ker imam velike želje se kaj več naučiti." Gospod mu vse obljubi. Preden pa se je ločil, se mu je vendar tako užalilo, da je na glas zajokal. Lepo se potem zahvali svojemu mojstru, mu roko poljubi in gre.
Svetin, zdaj so ga le tako klicali, je pri svojem novem gospodarju največje veselje imel v tem, da je v šolo hodil. Zvesto in pridno se je učil pa tudi v drugih rečeh doma pridno pomagal pri prodajanju. Naučil se je francosko, laško in angleško govoriti in dobro pisati. Posebno v računanju se je dobro izučil.
Vsi so ga radi imeli, ker je bil vendar toliko priden in umen, zraven pa toliko ponižen. Nikoli ni šel v hudo, nevarno tovarišijo, ampak je šel ob delavnikih in praznikih v cerkev, potem pa je doma kaj pisal ali pa dobre bukve bral. Ob kraju morja se je najrajši hodil sprehajat. Večkrat je šel tudi pod tisto drevo, kjer je bil našel mošnjico z denarji, katero mu je pes v gobcu prinesel. Tisto drevo je imenoval drevo sreče in tisti kraj veseli kraj. S tistega veselega kraja je Svetin večkrat prek morja gledal; vnele so se v njem želje, da bi daleč, daleč po svetu šel, da bi v daljnih krajih kaj videl, kaj skusil. Večkrat je v mnoge kraje pisal, da bi za mater zvedel, pa nikoli mu ni mogla nobena živa duša povedati, ali je mati še živa ali mrtva, ali kje da je. Zato je nekega dne pod drevesom sreče premišljeval: Ne vem za očeta ne za mater, Bog ve, kod se morata klatiti; kdo ve, kako se jima godi? O kako bi rad zanje zvedel, da bi jim zdaj kaj pomagal, kar bi lahko storil, ker imam že nekaj lastnega premoženja. V njegovem srcu so bile vedno večje želje križem sveta iti, pa si ni upal gospodarju v misel vzeti, ker je vedel, da ga ne bo pustil.
Nekega dne pride v Trst velika, velika barka iz francoske dežele, iz mesta, ki se mu Tulon pravi. Gospodar barke sam se je tudi pripeljal v Trst zavoljo nove kupčije s svilenim blagom. Gospodar barke je bil silno bogat trgovec ali kupec iz Tulona, prileten, moder mož, zraven pa pobožen in pošten. Ta pride po kupčiji v hišo Svetinovega gospodarja. Ko sta kupca že svojo kupčijo obravnavala in se o več rečeh pogovorila, je rekel Francoz Svetinovemu gospodarju: "Skusi mi dobiti bistrega človeka, kateri bo znal nemško, laško, francosko in angleško govoriti. Zelo ga potrebujem pri svojih velikih kupčijah. Imam jih več pri hiši, takega vendar nimam, da bi vse te jezike znal govoriti in pa da bi bil bister pri kupčiji. Dobro mu bom plačal, ne bo se kesal, da je k meni prišel, če bo priden."
Svetin je te besede slišal; bile so mu kakor meč skozi srce, vendar si ni upal nič reči. Skoraj je že zinil in se ponudil, vendar je mislil: Ne spodobi se ponujati! Zato obmolkne in sklene skrivaj svojega gospodarja prositi, da naj ga ponudi.
Svetinov gospodar reče Francozu: "Imam ga že jaz takega človeka, kakršnega vi želite dobiti, toda sam ga potrebujem, torej ga tudi ne dam. Glejte ga, ravno tale je!" in pokaže Svetina.
Francoz prijazno pogleda Svetina, rekoč: "Ali bi pa ti ne hotel iti z menoj čez morje na Francosko, ko bi te gospodar pustil in privolil?" Svetin hitro odgovori: "Rad in z groznim veseljem bi šel, ker imam že zdavnaj grozne želje iti po svetu kaj skusit." Gospodar pa reče Francozu: "Vse vam storim, tega fanta pa vam ne morem pustiti, ne le zato, ker mi je tako potreben, ampak je tudi moj dobrotnik," in vse razloži, kako se je Svetin vedel.
Ko je Francoz to slišal, je še bolj silil in prosil, da naj mu pusti Svetina. Svetin tudi sam prosi, naj ga pusti po svetu, ker ima tolike želje. Gospodar ni hotel po tem več braniti, ker je videl, da fant zelo želi iti s Francozom.
"Rad grem na Francosko," je dejal Svetin, "da bom videl deželo, kjer so moj oče pokopani." Potem reče gospodar Svetinu: "Prepustim te temu svojemu prijatelju, katerega poznam, da je pošten mož; pri njem ti ne bo nič hudega. Želel sem, da bi ti zmeraj pri meni ostal, ker nikoli ne bom pozabil, koliko si mi dobrega storil. Ker pa le po svetu kaj skusiti želiš, pojdi, dovolim ti. Bodi vselej tako pameten, kakor si bil do zdaj, in Bog te ne bo zapustil. Ko bi se ti utegnilo hudo goditi ali bi moral kaj pomanjkanja trpeti, le vedeti mi daj in, kjerkoli boš, dal ti bom, kolikor bi potreboval. Ko bi utegnil ob službo priti in bi ne mogel druge dobiti, pridi nazaj, z veseljem te bom sprejel in ti bom vselej hvaležen. Ne bom pozabil tvoje dobrote. Ti si prinesel k moji hiši božji blagoslov in mene izmodril. Četudi jaz medtem umrjem, bom dedičem naročil, naj zate skrbijo, kolikor bi ti potreboval."
Poln veselja je zdaj Svetin svojemu gospodarju roko poljubil in pametno rekel: "Gospod, zahvalim, da ste mi toliko dobri; ne mene, le Boga hvalite!" Potem pelje gospodar svojega ljubega Svetina k Francozu v sobo in mu ga izroči s temi besedami: "Tukaj vam izročim in priporočim zvestega in poštenega služabnika. Ravnajte lepo z njim, vem, da vam bo veselje delal."
Svetin se ponižno prikloni in obljubi, da bo priden in pokoren. Čez osem dni barka odrine in Svetin se pelje s svojim novim gospodarjem po morju proti francoski deželi. Lep dan je bil, dober veter, barka plava hitro kakor ptica po zraku. Svetin žalostno gleda nazaj proti Trstu in pravi: "Bog te obvaruj, ljuba domača dežela! Morebiti te nikoli več ne bom videl; pa saj je Bog povsod, vsa zemlja je božja. On, dobrotljivi oče, kateri me je do zdaj tako skrbno pred hudim varoval, me bo tudi za naprej ohranil. V njega bom vselej zaupal, on me ne bo zapustil."
Medtem so se mu solze udrle, ker se je spomnil, kar je večkrat od matere slišal, kako žalosten je bil tudi njegov oče, ko se je moral od doma ločiti. Naslonil se je v barki, v mislih utopljen je premišljeval, kako se mu bo za naprej godilo. Ko spet oči povzdigne in še enkrat proti Trstu pogleda, mu je izginil izpred oči; drugega ni videl okoli in okoli sebe kakor zeleno vodo morja. Ravno 19 let je bil Svetin star, ko je šel iz Trsta na Francosko.
Črna noč je pokrila nebo in morje; popolnoma se je stemnilo. Drugega se ni videlo ko blisk, ki je strašno švigal okoli barke; drugega se ni slišalo kakor grozno bučanje vetrov in neznansko treskanje, ki je na morju še veliko hujše kakor na suhem. Vsi brodniki so zdaj izgubili upanje, popadali po kotih in se pripravljali k smrti. Dejali so: "Zdaj ni več pomoči. Vrvi in platna nam je vihar potrgal, ne vidimo več, kam barka leti. Priletela bo na kako skalo, se gotovo razbila in naš konec je blizu." Vsi od prvega do zadnjega so zdihovali. Tudi Svetin se je že k smrti pripravil in še s posebnim zaupanjem zdihoval k Materi božji in jo za pomoč prosil.
Ravno o polnoči je bilo, ko je vihar začel pojemati; megle so se jele razpotegovati, spet se je razjasnilo; barka se je spet sama poravnala in morje se je upokojilo. Brodniki so to kmalu čutili, v njih srcih se je obudilo upanje. Spravijo se na noge in potegnejo hitro za vrvi, kar jih ni bilo potrganih. Ob dveh čez polnoči je bilo morje popolnoma tiho in hudo vreme je minilo brez vse nesreče, samo nekaj težkih reči, ki so jih po gospodarjevem povelju v vodo pometali, so izgubili.
Svetin še ni nikoli videl, veliko manj pa skusil takega straha; nikoli še ni bil v taki nevarnosti, pa tudi potem, ko je hudo vreme minilo, ni videl ne občutil tolikega veselja kakor takrat v barki. Gospodar barke je ukazal nove vrvi in nove rjuhe nategniti, potem je poklical vkupaj vse brodnike in druge ljudi, kar jih je bilo v barki. Vsi so morali poklekniti, tudi sam je pokleknil in očitno zahvalil Boga, da jih je obvaroval v taki nevarnosti in jih pri življenju ohranil. V tisti smrtni nevarnosti na morju je Svetin trdno obljubil, da ne bo nikoli v nobeno krivico privolil, ampak vselej zvesto in pošteno ravnal, naj se mu godi, kakor hoče. To obljubo je tudi ves čas svojega življenja držal.
Svetin se hitro zave, obriše solze in gre vesel s svojim gospodarjem v hišo. Ko prej priljuden fant je z vsakim prijazno govoril in se kmalu z vsemi sprijaznil, kar jih je bilo pri hiši. Ko ga je gospodar peljal svoji stari gospe pokazat, je Svetin spodobno svoji novi gospodinji roko poljubil, rekoč: "Gospa, prosim vas, imejte potrpljenje z menoj, dokler ne zvem vseh hišnih navad. Rad bom vse storil, kar mi boste ukazali, samo da vem, kaj vam je všeč. Želim vam ustreči in nikoli vas ne mislim radovoljno žaliti." Gospa je bila prav zadovoljna, da je imela tako priljudnega in pohlevnega služabnika. Zato mu reče: "Lepo se vedi, zvest bodi in priden pri vseh opravilih! Tudi jaz ti bom dobra, bom ti kakor mati." Nato se Svetin zahvali in gre prosit gospodarja, naj mu da opravila, katerih se hoče vaditi.
Ker je bil Teodor veliki trgovec v Tulonu, ki je bil daleč in daleč v velikih kupčijah zapleten, ni hotel Svetina precej v trgovino dejati, ampak ga je dal v svojo pisarnico ali kanclijo, da bi ga skusil, koliko je Svetin v kupčijskih računih učen. Pa Teodor je kmalu videl. da je mladi Svetin v računih tako prebrisan, da nobeden njegovih služabnikov, katerih je še sedem imel, ne tako. Najtežji in najhujši račun, nad katerim si je vsakteri po tri ali po štiri ure glavo belil, preden ga je naredil, pa še večkrat je bilo kaj napak, je Svetin naredil, kot bi mignil, z lahkobo, brez velikega truda. Priletni trgovec Teodor, kateri si že zavoljo starosti ni mogel z računi veliko glave beliti, je kmalu videl, kako potreben mu je Svetin zavoljo tolike umnosti v računanju. Kmalu ga je rajši imel ko vse druge svoje služabnike. Kadar je bilo treba narediti kak težek račun ali kaj drugega popraviti, je bil le Svetin poklican, ki je z veseljem in hitro v red spravil in razjasnil najbolj zmotene in zahomotane kupčije in račune, kar je bilo njemu v veliko, gospodarju Teodoru pa še v večje veselje.
Tako vselej človeku prav pride, česar se v mladosti s pridom nauči, sebi in drugim veselje dela. Teodor je imel zavoljo svoje neizmerne kupčije Svetina grozno rad. Vendar se je skušeni mož že večkrat nad kakim mladeničem goljufal, zato mu ni veliko zaupal. Rekel je: "Svetin je bister fant, le premlad je, njegove zvestobe še nisem prepričan. Če bo tudi tako zvest, kakor je bister in priden, potem mi ni treba boljšega služabnika iskati." V zvestobi ga je potem večkrat skusil. Podvrgel mu je denarje in tudi druge drage reči, pa Svetin ni nikdar najmanjše stvarce premaknil. Če je kaj našel, je vselej pošteno nazaj dal. Gospodar potem nekemu svojemu služabniku skrivaj naroči, da naj si prizadeva svojega tovariša Svetina zapeljati v krivico. Tovariš skusi, nagovarja Svetina, naj deli z njim denarje, za katere je ogoljufal svojega gospodarja. Svetin pa, ki ni vedel, da je to nalašč le k videzu, prosi tovariša, rekoč: "Ljubi moj tovariš, se ne bojiš Boga? Zakaj si gospodarju krivico storil? Ne veš, da goljufi, tatje in krivičniki nikoli ne pojdejo v nebesa? Zdaj pa še mene hočeš zmotiti in zapeljati? Ni zadosti, da si sam hudoben, še druge zapeljuješ. Daj nazaj gospodarju, če ne, bom jaz povedal in vem, da pri tej priči pojdeš od hiše." Tovariš mu reče: "Neumen si; zakaj se braniš denarjev? Tudi drugi tako delajo, ne bo se zvedelo. Kaj boš na vsako reč pazil? Če nočeš deliti z mano, bom sam imel."
Svetin pravi: "Ljubi moj tovariš, če boš tako delal, kakor druge hudobne vidiš, boš v hudobiji daleč prišel. Nikoli se ti ne bo dobro godilo, ne na tem ne na onem svetu. Četudi pred ljudmi svoje krivice skriješ, ali jih moreš pred Bogom skriti? Glej, kako pošteni in pravični delajo, hudobnih in krivičnih ne posnemaj! Veš, da krivičen krajcar deset pravičnih uje."
Ker pa tovariš ne neha Svetina motiti in ga h krivicam zapeljevati, gre Svetin nekega dne h gospodarju in mu reče: "Gospod, ne zamerite, nekaj bi vam rad povedal o vašem služabniku, enem mojih tovarišev. Samo prosim, ne kaznujte ga preveč zavoljo tega, ampak posvarite ga, da se poboljša in da se ne navadi hudobije. Krivico vam dela in tudi mene zapeljuje, naj vam delam krivico." Gospodar mu reče prijazno: "Prav je, ljubi moj Svetin, da si mi povedal; ne skrbi, naredil bom, da te ne bo več motil." -- Od tistega časa mu je Teodor že velike reči zaupal, bolj ko marsikateremu drugemu Svetinovemu tovarišu.
Nekega dne sedi Svetin v pisarnici sam, ves zamišljen v račune, katere mu je gospodar Teodor rekel izdelati, ko je šel z doma v bližnje mesto zavoljo nekake velike kupčije. Kar hitro stopi v pisarnico velik, imeniten, k videzu žlahten, lepo oblečen gospod in vpraša: "Si ti Svetin, Teodorov služabnik, kateri je tako umetelen, posebno v računih?" Svetin odgovori pohlevno: "Sem, da, kaj pa mi ukažete, kaj bi radi? Ne poznam vas, še nikoli vas nisem videl." Tuji gospod nato drugega ne reče kakor te besede: "Se bova že v kratkem videla!" in vzame iz žepa mošnjico in jo vrže Svetinu. "Na," pravi, "to je tvoje!" in beži iz pisarnice. Svetin skoči hitro za gospodom, da bi mu mošnjo nazaj dal in rekel: "To ni moje! In kar mojega ni, nočem!" Vendar gospoda že nikjer ni bilo.
Svetin vzame mošnjo v roke, jo odpre in najde notri za tristo frankov vrednosti. Misli in misli, kaj mu je storiti. Ne ve, zakaj mu je to pustil gospod, katerega ne pozna. Ko pride gospodar Teodor domov, je bila Svetinova prva skrb, da je tisto mošnjo vzel in mu jo nesel, rekoč: "Glejte, to mošnjico mi je neznan gospod prinesel, tristo frankov je v njej. Nič ne vem, zakaj mi je to dal. Prosim vas, spravite te denarje, zakaj jaz jih nočem in ne morem imeti." Teodor mu reče: "Na moje besede spravi denarje in jih imej! Tvoji so, se bo že zvedelo, od kod in zakaj so tebi v roke prišli." Svetin uboga.
Kmalu nato ga pošlje Teodor v bližnje mesto račune delat s trgovcem, s katerim je Teodor malo prej sklenil kupčijo. Svetin pride v tisto mesto, gre v trgovčevo hišo, kamor ga je gospodar poslal račune izčistit, kar ugleda tistega gospoda, kateri mu je mošnjo denarjev posilil. In ta je bil sam tisti trgovec, s katerim je Teodor kupčijo storil; zato mu reče: "Glej, Svetin, saj sem ti rekel, da se bova v kratkem videla. Vedel sem, da te bo gospodar poslal z menoj račune delat. Ljubi moj Svetin nikar me ne delaj nesrečnega. S tvojim gospodarjem imava že velike račune vkup, pa če pojde vse natanko, vse po pravici, vem, da bom ob vse prišel. Tvoj gospodar me bo na beraško palico spravil, jaz in vsa moja družina pojdemo vbogajme prosit, če ti čisto in pravično račun narediš. Lej, tvoj gospodar je bogat, saj ima, da sam ne ve koliko, star je, otrok nima več ko eno samo hčer. Jaz pa imam veliko otrok; opomogel sem si nekaj, ker sem tvojega gospodarja pri računih zelo uščipnil, vendar vselej tako, da ni čutil. Če naredimo sedaj o našem trgovanju čist in pravičen račun, moram biti sirota."
Svetin zdaj ne ve, kam bi se obrnil, kaj začel. Zato reče: "Gospod, po krivici ne smem delati spet se rajši ljudem kakor Bogu zamerim." S temi besedami gre, ukaže napreči in se pelje domov, ne da bi bil račune le pričel. Ko pride domov, ga gospodar že na dvorišču čaka in ga hitro vpraša: "Kako je to, da si tako hitro prišel, tako kmalu opravil, ker sem menil, da boš imel najmanj tri ali štiri dni opraviti?" Svetin reče: "Gospod, zakaj sem tako kmalu nazaj prišel, vam ne povem drugače kakor skrivaj, da noben človek ne bo slišal." Teodor pelje zdaj Svetina v svojo pisarnico in mu pravi: "Zdaj govori!" Svetin reče: "Rad sem pri vas, zato ker vidim, da ste mi dobri; vendar grem rajši danes od hiše, kakor da bi s tem trgovcem račune delal, kamor ste me danes poslali. On je tisti, ki mi je mošnjo denarjev posilil, da bi zdaj krivične račune delal. Tega me Bog varuj!" Teodor mu reče: "Zvesti, pridni moj služabnik, zdaj spoznam, da si zvest; pojdi nazaj, napravi račune s tistim trgovcem na čisto; zavoljo tega ne bo nesrečen. Če bi bil tudi kaj dolžan, vse mu bom odpustil." Svetin uboga, ker ne ve, da je vse to bila le skušnja njegove zvestobe, kakor sta se bila gospoda pogovorila.
Od zdaj za naprej je Teodor vse le Svetinu zaupal in ga storil za prvega ali velikega služabnika. Kar je bilo težkih in nevarnih opravkov, je izročil le Svetinu, ker je vedel, da mu bo zvesto opravil. Toda Svetin ni bil samo v službi zvest in priden, da ga je gospodar rad imel, ampak vse njegovo vedenje je bilo tako, da so ga vsi radi imeli. Ni bil prevzeten zavoljo tega, ker je bil pri gospodarju v časti, nikoli se ni čez druge poviševal, ampak je bil z vsemi prijazen in pohleven, proti svojemu gospodarju pa tudi ponižen in vselej ubogljiv. Tudi na francoski zemlji se je ravno tako varoval, pa še bolj ko prej, in ni zahajal k norčijam ali igram v tovarišije, ampak je šel vsako nedeljo in vsak praznik dopoldne in popoldne v cerkev k službi božji; potem pa je bil vedno doma in zvesto bral svete in druge dobre bukve.
Na Francoskem so imeli navado in je še sedaj, da imajo o praznikih očitne igre: kegljanje, jezdarjenje, plesanje in druge norčije, kjer je zraven vselej tudi muzika in pijača. K tem norčijam so tovariši Svetina velikokrat vabili in priganjali, ker so mu rekli: "Ves teden si beliš glavo s težkimi računi in se trudiš, zakaj bi ne šel z nami v nedeljo in se malo razjasnil in razveselil." Svetin vendar nikoli ni hotel iti, ampak jim je rekel: "Ni mi potreba, razveselim se najbolj, kadar sam doma ostanem in kaj pridnega berem. Tudi me ne veseli hoditi k takim igračam, kjer se nič prida ne vidi in ne sliši." To je bilo pa zelo všeč gospodarju, staremu Teodoru in njegovi gospe Heleni in njuni hčerki Kristini, katero samo sta imela, zakaj vsi trije so bili pobožni in bogaboječi kristjani.
Celih osem let je bil Svetin pri tem gospodarju in vse je šlo še bolj po sreči kakor prej, kakor da bi bil on božji blagoslov k hiši prinesel. Vsi kolikor jih je bilo pri hiši, so Svetina čislali in upoštevali; tudi sosedje in vsi, kateri so ga poznali, so imeli nad njim veselje; tako se je znal v vseh okoliščinah lepo vesti.
Na tem svetu vendar res ni prave sreče, ni ga veselja na svetu brez grenkobe. Zraven Svetina, kateri se je srečnega mislil, se je kmalu skrivaj zredila strašna kača, katera mu je vso srečo zelo ogrenila in mu veliko žalega napravila; in to je bila nevoščljivost nekega njegovih tovarišev, kateremu je bilo ime Ludvik Bodin. Ta Ludvik Bodin, francoski rojak, zal mladenič pri najlepših letih, je bil že od mladosti pri hiši in tudi natanko zvest svojemu gospodarju. Zato ga je bil Teodor ravno pred dvema letoma za svojega namestnika postavil in ga namenil za zeta vzeti, mu hčer Kristino v zakon dati ter mu izročiti vse premoženje, posebno ker je vedel, da se Ludvik in Kristina rada vidita. Zdaj je Ludvik videl, kako Svetina vsi spoštujejo, videl je, da ga imajo radi gospod in gospa in tudi gospodična Kristina. To mu je bilo meč v srce, nevoščljiv je bil, torej je Svetina ravno tako grdo gledal kakor Kajn svojega brata Abela. V srcu ga je čez vse sovražil, rad bi ga bil v žlici vode utopil, ko bi bilo mogoče; vendar se mu je k videzu po hinavsko prijaznega kazal, skrivaj pa vedno iskal, da bi ga zlepa od hiše spravil, toda ni bilo mogoče. Ko pa je Teodor Svetina za velikega služabnika storil, se je Ludviku nevoščljivost še bolj vnela in jeza mu je kipela iz srca. Od zdaj ga je očitno sovražil, mu vedno zabavljal in ga pri gospodu črnil, da bi ga bil preč spravil. Mislil je: Če Svetin pri hiši ostane, me utegne ob vso srečo pripraviti, še gospodično Kristino mi bo zmotil, da me ne bo hotela vzeti, in preč je moje premoženje in bogastvo, katerega upam dobiti z ženitvijo. Pazim pa že tudi nekaj časa, da je Kristini ta tujec všeč.
Ludvik si je večkrat prizadeval, da bi Svetina pri gospodarju v zamero spravil, in je rekel: "Gospod, ne verujte mu toliko, ne zaupajte vsega temu pritepencu; to je hudoben človek, ni tako ponižen, kakor se kaže, le hinavec je, da vas s tem slepi. V veliko škodo vas utegne pripraviti, če ga od hiše ne denete." Gospodar Teodor pa, star, skušen mož, je kmalu videl, da mora tukaj nevoščljivost vmes biti; zato mu prijazno reče: "Ljubi moj Ludvik, od mladosti si pri meni, veš, da te imam rad in ti vse zaupam; zato sem ti namenil hčer v zakon dati, vendar to le takrat, če bo sama radovoljno privolila, da te rada vzame. Svojo hčer, ker samo imam, veš, da jo ljubim. Zato sem ji dal na izbiranje, da si vzame moža, kakršnega hoče. Nikoli ji ne bom nobenega silil in ne branil; pametna in poučena je zadosti, da bo vedela prav izbrati. Če največjega berača ali siromaka vzame za moža, sem zadovoljen, saj bo sama z njim živela. Premoženja pa ji ne bo manjkalo, toliko bom že zapustil, da bosta ona in njen mož lahko živela, naj vzame tega, ko hoče. Glej, Ludvik, če bi se primerilo, da bi te moja hči Kristina ne hotela vzeti v zakon, je ne bom nič silil, čeravno sem ti jo namenil. V takih rečeh starši tudi nimajo pravice otrok siliti, le samo dober svet jim morejo dati. Zato pa bodi brez strahu, ti boš ravno tako preskrbljen; jaz bom s svojim premoženjem že tako obrnil, da bo zate prav. Nikoli ne boš pomanjkanja trpel. Svetina pa ne morem od hiše dati, ker mi je, kakor veš, zavoljo računov tako zelo potreben; pazil bom nanj, in če kaj napačnega nad njim najdem, ga bom precej od hiše spravil in spodil. Do zdaj pa v najmanjši reči ne spoznam, da bi bil kaj nerodnega ali krivičnega storil. Ludvik, Ludvik, jaz sem ti oče, sem ti prijatelj in dobrotnik, kakor veš. Naravnost ti povem, zato, ker ti dobro hočem, ne daj nevoščljivosti prostora v svojem srcu. To je kača, ki te bo umorila. Nikoli ne boš imel sreče, če boš nevoščljiv. Kdor svojemu bližnjemu sreče ne privošči, ni vreden, da bi bil srečen. Zakaj si v srcu hudoben, ker sem jaz Svetinu dober? Pojdi in bodi pameten!"
Ludvik je vse te besede ponižno poslušal, toda do srca niso mogle, zakaj v njem je tlela grozna jeza in hudo sovraštvo. Kar več ni mogel Svetinu lepe besede ne lepega očesa dati. Ludviku je bilo le za Kristino. Bal se je, da bi mu je ne bil Svetin izpihal. Po pravici mu je bilo pa za premoženje več ko za Kristino. Vse si je prizadeval, da bi Svetina od hiše spravil; in ker pri gospodarju ni nič opravil, gre nekega dne skrivaj sam do gospodinje Helene in ji napove in nalaže strašne reči o Svetinu. Slednjič reče: "Gospa, vaša dobra, pobožna Kristina je v nevarnosti. Če v kratkem tega hinavskega pritepenca od hiše ne spravite, boste videli, kaj se vam bo zgodilo."
Gospa Helena, stara, pobožna žena, ki je svojo hčer skrbno in v božjem strahu zredila in jo pred spačenim svetom varovala, je bila na te Ludvikove besede vsa prestrašena in žalostna. Zvečer še tistega dne pokliče k sebi svojega moža Teodora in mu reče: "Ljubi moj mož, zelo me danes srce boli zavoljo najine hčere; zvedela sem danes, da se skrivaj nerodno vede; čudne besede mi je danes Ludvik povedal. Ker smo do zdaj lepo in pošteno vkup živeli in nas vsi ljudje spoštujejo, bi bilo to pač meni težko, ko bi ljudje o naši hiši kaj nerodnega govorili. Prosim te, da Svetina od hiše spraviš."
"Ljuba moja žena! Vesel sem, da imaš toliko skrbi za najino hčerko, za poštenje in za dobro ime naše hiše, vendar mi ne smemo nikogar obsoditi in ga za hudobnega šteti, prej da se prepričamo, ali je obdolženje res ali ne. Dobro ime svojemu bližnjemu vzeti je lahko, povrniti ga je pa grozno težko. Veš, da je dobro ime boljše ko denar. Ti si slišala le to, kar je Ludvik povedal; zdaj moraš tudi slišati, kaj ti bo Kristina na to rekla, kako se bo Svetin odgovoril."
Helena pravi: "Res je tako, prav imaš. Še nocoj se moramo natihoma do dobrega zmeniti." Kristina je bila najprej poklicana in je precej pritekla po navadi, kakor je vselej rada ubogala. Kaj je Ludvik gospe govoril, ni nič vedela. Vsi trije, oče, mati in hči, se zapro v sobico in stari Teodor vpraša hčer: "Kristina, si še pri volji zaročiti se z Ludvikom Bodinom, kakor si pred nekaj časom bila? Moja in tvoje matere starost vidiš, da prihaja. Las je prišel, da si izbereš moža, kateri bo po tvoji volji, in gospodarstvo vse hiše mu bom izročil, ti boš pa gospodinja."
Kristina odgovori s ponižnostjo kakršno je otrok staršem dolžan, in pravi: "Ljubi očka, ljuba moja mamka! Rada sem imela Ludvika in grozno sem bila vesela ker ste mi dovolili zaročiti se z njim, kadar bom hotela. Zdaj pa vam naravnost povem, da ga nočem iz dveh vzrokov: Prvič zato, ker ga nikoli ne vidim moliti; kjer molitve ni, ni sreče in ne bo blagoslova božjega. Drugič ga nočem zato, ker ima nevoščljivo in grozno sovražno srce. Glejte, kar ste vi Svetina za prvega služabnika naredili, ga ne more videti; nevoščljiv mu je, ker ga imate vi radi. Posebno nekaj časa Svetina strašno sovraži, kar me je videl pogovarjati se z njim. Da se pa nisva nič nerodnega ali nespodobnega pogovarjala, vam moreta povedati vaša dva služabnika, ki sta tudi bila zraven. V skrivnem ali samotnem kraju pa nisem z njim niti besedice spregovorila. On pa meni zdaj to očita. Svetin mi je veliko bolj všeč, zato ker rad moli, se lepo vede in je ponižen ter nima tako sovražnega srca. Vendar se tudi z njim nočem zaročiti iz dveh vzrokov: Prvič zato ne, ker je tujec. Ko bi bil Svetin domač rojak, bi bil zame po moji volji. Drugič se ne zaročim s Svetinom zato, ker bi Ludvik imel nanj vedno jezo. Teh dveh torej nobenega nočem. Prosim vas, gospodarite še tako dolgo, da najdem človeka, ki bo meni in vam všeč."
Teodor pravi svoji ženi: "Ali ti nisem pravil, da se mora človek prej prepričati, preden takim opravljivim besedam verjame? Kristina, pojdi in pokliči Svetina!"
Svetin pride hitro, se prikloni in pravi: "Kaj boste ukazali?" Teodor pravi: "Svetin, veš, da sem ti že veliko dobrega storil in ti morem še storiti, če boš priden. Pa zakaj mojo hčerko Kristino motiš in zapeljuješ?" Svetin odgovori spodobno: "Zahvalim vas za to, kar ste mi dobrega storili, hvaležen vam bom vselej. To pa, česar me dolžite, mi še nikoli v misli ni prišlo. Kako bi se tudi kaj takega predrznil storiti? Na samem nisem še nikoli nobene besede z gospodično spregovoril. Kar sem pa očitno govoril, oni, ki so slišali, lahko pričujejo, da ni bilo nič napačnega. Zdaj vidim, da je moral Ludvik o meni take reči govoriti in me vam tožiti, ker me od tistega časa, kar je gospodična z mano govorila, kar ne more več videti. Da tega razprtja v vaši hiši ne bom jaz kriv, da boste v miru živeli kakor poprej, vas prosim, da mi slovo daste; grem si iskat drugega gospodarja; vi boste lahko dobili drugega služabnika. Ludvik me sovraži in me skuša od hiše spraviti, zato ker se boji, da bi ga ne spodlezel. Nepotreben je pa ta njegov strah zato, ker ne mislim tukaj ostati, ko bi tudi tako priliko imel; šel bom v svojo deželo nazaj. Vsak Ilirijan rad nazaj pride, tako tudi jaz. Samo da bi o svojem očetu kaj zvedel, ker je bil na Francosko odpeljan, potem se precej vrnem v Ilirijo."
Stari Teodor in njegova gospa Helena sta rekla: "Svetin, oba spoznava zdaj tvojo nedolžnost; ne boš hodil proč, ampak pri hiši boš, ker si potreben. Tudi Ludvik nama je potreben, torej ostaneta oba, kakor sta bila, vendar se ne smeta sovražiti. Jaz vaju hočem spet sprijazniti."
Teodor pokliče Ludvika in mu reče vpričo Svetina: "Ludvik, od mladosti te imam in pri meni boš, dokler bom živ. Vendar moraš vedeti, da sovraštva v svoji hiši nikoli ne trpim. Spravita in sprijaznita se s Svetinom! Glej, poznam ga, da ti ne bo nič napotja delal, ker je rajši pripravljen od hiše iti kakor v sovraštvu živeti. Kjer je sovraštvo, tam tudi ni sreče."
Ludvik spozna zdaj svojo krivico, poda prijazno roko Svetinu in v znamenje pravega prijateljstva se poljubita in potem gresta po svojih opravilih. Vsi so bili te sprave veseli in so v miru naprej živeli.
Ludvikovo poljubovanje pa je bilo vendar le Judeževo poljubovanje; sprijaznil se je s Svetinom le k videzu, v srcu pa je tlelo zmeraj skrivno sovraštvo naprej.
Drugi dan se napravi, pokliče še nekatere služabnikov k sebi, da jim naroči, kako naj ravnajo, medtem ko njega ne bo doma; posebno je več reči naročil Svetinu in Ludviku. Konji so ga že čakali napreženi pred hišo. Ko vse opravi, reče: "Zdaj grem, še škatlico s cekini bom vzel, da plačam blago, ki sem ga že prejel." Pa kako se zavzame, ko odpre miznico; škatlice s cekini ni bilo. Išče in išče, ni je najti. Vpraša Ludvika, vpraša Svetina, kje bi bili cekini, pa nobeden nič ne ve. Stari Teodor se jezi in pravi: "Le nobenega ni bilo sinoči pri meni. Preden sem šel spat, sem cekine v to miznico dal in zaklenil, potem ni bilo nikogar k meni; cekinov vendarle ni, v zemljo se niso vdrli, nekdo jih mora imeti."
Ne da bi Teodor komu kaj rekel ali koga dolžil, pošlje Ludvika v vojašnico in prosi častnika, da naj precej pride s šestimi vojaki deželske pravice, kakor so jim Kranjci "štrikarji" rekli, Francozi pa jim pravijo žandarmi. Ko vojaki pridejo, reče Teodor častniku: "Dobro vam bom plačal, poskrbite, da se tat najde; nocoj ponoči mi je bila ukradena škatlica, polna cekinov." Lastnik ukaže hitro obstopiti hišo in varovati, da nihče ne ven ne noter ne pojde, in pravi: "Zdaj bomo najprej doma vse preiskali; če se najdejo, bomo tatu kmalu imeli; če nič ne najdemo, ga bomo sledili drugod, ne bo daleč."
Preden začnejo preiskovati, pokliče Teodor vse svoje služabnike, ženske in moške, kar jih je imel pri hiši, in jim reče: "Med vami so ukradeni cekini. Vdaj se, kdor jih je vzel nič hudega se mu ne bo zgodilo, očitno obljubim. Še je čas, pripoznaj, kdor jih ima dokler ne začnemo iskati! Pri katerem jih najdemo, gorje mu bo; saj veste, kako grozne in ostre so naše postave za tako nezvestobo." Vse molči, kar besede ni slišati. Teodor reče dalje: "Nerad vidim, da bi kdo iz moje hiše moral biti očitno kaznovan. Še je čas, vsakega še posebej povprašam, če ve kaj za cekine." Od prvega do zadnjega so odgovorili drug za drugim: "Jaz sem nedolžen."
Zdaj začno preiskovati, vsak je moral odpreti svojo skrinjo, vojaki so zvesto iskali. Ko pridejo do Svetinove skrinje, zmečejo vsa oblačila ven, kar, glejte, na dnu Svetinove skrinje je bila škatlica s cekini. Svetin obledi, z rokami vkup udari in pravi: "Božja roka me je zadela, kako je to mogoče? Jaz jih nisem vzel." Vsi so se prestrašili in užalostili ker so Svetina radi imeli in šteli za zvestega. Žandarmi so ga precej vklenili in odpeljali v ječo.
Več ko pol leta je Svetin zdihoval v temni ječi, obložen s težkim železjem, na rokah in nogah vklenjen. Sodniki so ga velikokrat izpraševali in očitno sklepali, kako in koliko kazni bi mu prisodili. Na Francoskem je bila in je še zdaj navada vsakega hudodelnika očitno soditi, da vsak sme iti poslušat. Pri vsakem spraševanju in sklepanju Svetin ni drugega odgovoril kakor te besede: "Gospodje, sodite me, kakor hočete, nedolžen sem; cekine ste res v moji skrinji našli, kako pa so noter prišli, ne morem vedeti; zvedelo se bo gotovo, če prej ne, na sodni dan; vzel jih nisem nikoli." Sodniki ga pregovarjajo, naj obstoji, naj pripozna, kazen bo manjša; veliko huje bo, če bo zmerom tajil in se nedolžnega delal. Svetin je na to vselej rekel: "Sodite me, kakor hočete, nedolžen sem." Svetina so v ječi ostro držali, pa ni bil tak kakor drugi jetniki, da bi bil rotil, preklinjal in hudo privoščil svojim sovražnikom, ampak pridno je molil in vedno zdihoval, rekoč: "Dobrotljivi Bog, ti vidiš moje srce, samo tebi je znana moja nedolžnost. Tvoja volja naj se zgodi nad menoj." Taka srčna molitev in nedolžno srce je Svetina trdnega storilo, da je hudo ječo voljno trpel in srčno pričakoval svoje obsodbe.
Ko je Svetin to obsodbo slišal, ga je obšla smrtna bridkost. Skoraj je omedlel; ves prepaden od strahu ni vedel, kam bi oči obrnil. V sodni hiši je bila na steni podoba Jezusa, na križ pribitega, pred katero so prisegli, kadar je bilo prisegati treba. V to podobo milo pogleda in v srcu reče: "O Jezus! Ti si zame veliko več prestal, ki si bil bolj čist ko sonce; tebi k časti hočem svojo muko pretrpeti. Ti sam veš, da sem nedolžen v tej reči, v kateri me sodijo. Daj mi milost, da ne omagam, ampak do konca v tvoji ljubezni stanoviten ostanem. O Jezus, kmalu upam k tebi priti."
Vsi ljudje, ki so pri obsodbi zraven bili, so zdihovali, vsem se je smilil. Žandarmi odpeljejo Svetina nazaj v ječo. Tri dni je imel odloga, da se k smrti pripravi. Dali so mu spovednika; pobožnega meniha, ki je podnevi in ponoči pri njem bil, ga tolažil in k smrti pripravljal. Med drugim ga je dobri pater tudi opominjal in mu prijazno rekel: "Ljubi moj Svetin, zdaj vidiš, da moraš umreti; blizu je tvoja zadnja ura, tvojega življenja ure so štete. Prosim te, stori čist račun z Bogom. Skoraj boš stopil pred božjega sodnika Jezusa Kristusa; spoznaj svojo pregreho, ne taji več, da z grehom ne pojdeš s tega sveta. Ne bodi trdovraten! Zraven mi je od deželske pravice tudi naročeno, naj ti povem, da ti ne bodo roke odsekali, če svojo pregreho priznaš. Stori to, da ne boš tolike muke trpel, ker boš samo umorjen."
Svetin odgovori spovedniku z jasnim obrazom, na katerem se je očitno videla nedolžnost, tele spodobne besede: "Ljubi moj pater, duhovni oče! Ubogal vas bom, kakor me učite. Vidim, da moram umreti, je že božja volja tako. Vem, da sem v svojem življenju večkrat Boga razžalil, vendar sem se velikih pregreh vselej skrbno varoval. In zdaj, ko sem že blizu smrtnih vrat, me nobena reč ne premore, da bi greh storil. Bojim se z grehom obložen s tega sveta iti. Velik greh bi storil, ko bi lagal in rekel, da sem v resnici to pregreho storil, zavoljo katere sem k smrti obsojen. Že sicer v življenju sem si vselej prizadeval čisto spoved opraviti, zdaj pred smrtjo pa bi lagal in nevredno spoved opravil? Tega me Bog varuj! Moje roke so čiste od krivičnega blaga; če mi roke in noge odsekajo, preden me umore, z grehom ne bom bolečin odvračeval. Bog mi bo dal moč, da vse pretrpim, in on, pravični sodnik, nas bo nekoč drugače sodil. Le to iz srca želim, da bi moj sovražnik, ki me je v tako nesrečo pripravil, spoznal svojo krivico in se spokoril, preden umrje."
Tudi Teodorova hči Kristina je šla k smrti obsojenega Svetina obiskat in ga je s solzami v očeh prosila, naj prizna pregreho in je ne taji. "Ljuba moja gospodična," reče z žalostno besedo, "tega, kar nikoli nisem storil, ne morem pripoznati. Dosti, da sem tukaj tako nesrečen in od vseh ljudi zavržen, da bom moral tako zaničljivo, strašno umreti. Kaj hočete, da naj me tudi Bog zavrže? Hočete, da bi še zdaj greh delal in lagal? Dobra gospodična, povejte vašemu očetu moje zadnje pozdrave in recite, naj verjame, da sem nedolžen. Ko bom že mrtev, naj povprašujejo, kako se je to zgodilo, sčasoma bo vse na dan prišlo. Molite zame!"
Gospodična Kristina gre žalostna domov in pove očetu vse Svetinove besede. Zelo so ga užalostile in je rekel: "Oh, da se je to ravno v moji hiši moralo zgoditi. Bog nas skuša, kaj nam pomaga bogastvo ali premoženje, katero nam greni življenje. Božja volja je tako; spoznati moramo, da na svetu res nikoli nikjer ni pravega, resničnega veselja."
Kolikor je bilo ljudi Teodorove hiše, vsi so žalovali za Svetinom, le o njem so se pogovarjali in ga milovali. Vsem se je smilil. Tudi Ludvik, skrivni sovražnik, se je silil, da bi bil žalosten, vendar je enkrat rekel: "Zdelo se mi je, da ta pritepenec ne bo nič prida, nič mu nisem zaupal."
Teodor pridrži svoja prijatelja pri večerji, da bi se dalje z njima pogovarjal. Večerja je bila pripravljena, vsi se usedejo k mizi, le Ludvika še ni bilo. Teodor ukaže hišni krščenici, naj gre Ludvika k večerji klicat. Ona gre tiho v njegovo sobico, ker je menila, da spi, da bi ga na naglem ne zbudila. Najde ga ležati na dolgem blazinastem stolu, kateremu pravijo kanape, pa prestrašena se ga ne upa poklicati, ker je bil enak mrliču; ves prepaden in plašen je ležal kakor v omedlevici in večkrat globoko vzdihnil in kakor v hudih sanjah o cekinih govoril. Hišna gre tiho iz sobice in pove gospodarju, kar je videla. Teodor in oba njegova prijatelja vstanejo brž od mize in gredo tiho po prstih v Ludvikovo sobico. Še je bil v omedlevici, zdihoval je in večkrat te besede izgovoril: "O nedolžni Svetin, o peklenski cekini!" Trikrat je te besede tako izgovoril, da so jih vsi dobro slišali, a nič ni vedel, da ga kdo sliši. Eden Teodorovih prijateljev migne, naj gredo tiho iz sobice in naj puste Ludvika pri miru. Ko prideta spet k mizi, reče tisti gospod, ki je rekel, naj ga pustijo: "Tiho bodita, gotovo se bo božja pravica danes pokazala. Bog nedolžnega varuje; kmalu bomo kaj več zvedeli. Pustite Ludvika pri miru, da nazaj pridem."
Gospod, kateri je bil eden izmed sodnikov, gre, in ko bi trenil, kmalu nazaj pride in pripelje s seboj tri žandarme, pokliče zraven Teodora in onega svojega tovariša. Vsi gredo v Ludvikovo sobico. Še je ležal in še so mu nekaterikrat ušle iz ust tiste besede: "O nedolžni Svetin, o peklenski cekini!" Sodnik ukaže žandarmom, naj Ludvika obstopijo, on stopi k njemu, ga prime za roko in ostro nad njim zakriči: "Ludvik Bodin, ti grda pošast, precej vstani in z nami pojdeš! Zvedeli smo, kaj si storil, ne boš ušel ostri pravici, ne!"
Ludvik plane na noge pa se ves trese, ne ve, ali se mu sanja ali je resnica. Drugega ni vedel reči, kakor hitel je: "Saj grem, saj grem. Res sem jaz cekine ukradel, res, pa sem jih skrivaj v Svetinovo skrinjo nesel. Svetin je nedolžen." Žandarmi ga zvežejo in precej odvlečejo v ječo.
Kristina, Teodorova hči, je precej, ko so Bodina odpeljali, tekla v Svetinovo ječo, da bi mu bila povedala, kaj se je zgodilo, pa je vojaki niso k njemu pustili, ker je bilo ponoči. Prosila in prosila je, da bi smela le eno samo besedo z njim govoriti, pa ni bilo dovoljeno. Poglavar straže vendar potem reče: "Gospodična, če nimate res več kakor eno samo besedo z njim govoriti, vam dovolim, pa drugače ne kakor od daleč; blizu njega ne smete iti in vsi moramo slišati, kaj boste rekli." Kristina je bila s tem zadovoljna in je prosila, naj odpro vrata, da ga bo od daleč mogla videti. Ko ga ugleda, mu reče od daleč: "Svetin, tvoja nedolžnost se bo pokazala prej, ko umrješ." In potem je stekla hitro domov.
Ob eni čez polnoč pridejo v ječo trije črno oblečeni gospodje; Svetin je ravno sladko spal. Nedolžno srce je v najhujši nadlogi in v največji nesreči pokojno in mirno, zato ker ve, da mu bo, četudi trpi, trpljenje k večji sreči teknilo. Gospodje Svetina zbudijo in mu oznanijo, da je njegova smrt odložena, da zdaj še ne bo umorjen, ker morajo sodniki še enega prej izprašati zavoljo storjene tatvine. Zdaj je začelo Svetinu v srcu rasti upanje, da bo morebiti njegova nedolžnost prišla na dan. Sam pri sebi je rekel: "Morebiti se me vendar Bog usmili in me reši iz roke sovražnika. Pa naj se zgodi božja volja, zadovoljen sem, kakor Bog z mano obrne."
Dva meseca so sodniki izpraševali Ludvika in o njem sklepali, kakor se je prej godilo s Svetinom. Od konca je vse tajil in le rekel, da je v sanjah govoril, ko ni vedel kaj; pozneje pa je vse obstal in pripoznal, da je on to pregreho storil, zavoljo katere je Svetin obsojen. Nekega večera je Ludvik Bodin prosil k sebi sodnika, da bi nekaj rad z njim govoril. Sodnik kmalu pride in Ludvik mu reče: "Vest me grize noč in dan, ni mi več živeti. Jaz sem kriv Svetinove nesreče, prosim vas, vzemite me kmalu pred sodbo, vse bom po pravici povedal. Storite z mano, kar hočete, kaznujte me, kakor se vam zdi, vreden sem. Rajši umrem, kakor da bi v takem strahu, v takem vednem nepokoju svoje vesti živel. Kje mi je mogoče živeti, ker mi je podnevi in ponoči nedolžni Svetin pred očmi, kako pohlevno podaja svojo nedolžno roko, da mu jo bodo odsekali! Zmeraj ga vidim pred seboj, kako se trese in trepeta, ker ga rabeljni pripravljajo, da mu bodo glavo odsekali. In jaz sem tega kriv, on je nedolžen; to mi neusmiljeno trga srce. Tudi cekine vidim vedno pred seboj pa so vsi krvavi, ne rumeni in vpijejo, da mi bodo vekomaj v peklenskem breznu na duši goreli."
Precej drugi dan so Bodina peljali k očitni sodbi, kjer je svojo pregreho priznal in očitno vse po pravici povedal, kakor je storil. Obrne se k sodnikom in reče: "Gospodje, sodite me po postavah, kriv sem vsega samo jaz, nihče drug, in pustite nedolžnega Svetina. Grda nevoščljivost me je zapeljala, velike kazni sem vreden, pa jo tudi rajši pretrpim, kakor da bi v takem strahu s težko vestjo živel. Drugim sem jamo kopal, sam sem vanjo padel, prav se mi godi. Strašen zgled bom sedaj moral biti starim in mladim, v kako nesrečo pripravi človeka nevoščljivost in sovražno srce. Naložite mi kazen, kakršna se vam zdi, trpeti jo hočem stanovitno, zaslužil sem jo. Oh, da bi le Bog meni toliko strašno krivico odpustil, kakršno sem jaz Svetinu storil. Kakor Kajn z svojim bratom sem naredil."
Ko so sodniki Bodina vprašali, kako je cekine ukradel in jih v Svetinovo skrinjo spravil, je sam tako povedal: "Sovraštvo do Svetina se je v mojem srcu že davno kuhalo, nevoščljivost je vnela to sovraštvo. Dolgo sem iskal, da bi ga s poti spravil, pa ni bilo mogoče. Ker mu z jezikom nič nisem mogel škodovati, sem skrivaj dal narediti enak ključ od Svetinove skrinje in enak ključ od gospodarjeve sobe. Tisti večer, ko se je naš gospodar Teodor na pot napravljal po kupčijskih opravilih in si pripravil v škatlico cekinov, sem dobro pazil, kam jih bo tisto noč dejal. Videl sem, da jih je v miznico vtaknil; tudi sem videl, kam je od miznice ključek shranil. Mislil sem, zdaj je prilika lepa, da kaj svojemu sovražniku nagodim. O polnoči, ko je vse trdo spalo, sem tiho vstal in bos šel v gospodovo sobo, katero sem tiho odprl s ključem, za katerega nihče ni vedel. Tudi miznico sem tiho odprl in vzel škatlico s cekini vred. Vse sem spet tiho pozaprl in šel v svojo sobo. Vedel sem, da ima Svetin navado vsako jutro zgodaj vstajati, vsak dan je šel prej v cerkev, preden je kako delo začel. Zvesto sem poslušal, kdaj bo Svetin šel v cerkev. Ko odide, grem v njegovo sobo, odprem njegovo skrinjo, privzdignem oblačila in na dno denem škatlico s cekini. Spet sem lepo vse pozaprl, nihče ni mogel nič poznati, kako bi bil kdo noter prišel. Komaj pride Svetin iz cerkve, že nas je gospod poklical, da bi nam še kaj naročil. Medtem ko gre z doma, hoče vzeti cekine, pa jih ni bilo. Tako sem svojemu bližnjemu nakopaval nesrečo, sam sem vanjo prišel. Prav mi je, ker nisem nič maral za lepe nauke krščanske vere, ampak sem storil le to, kar mi je svetovala prevzetnost in nevoščljivost. Ta grda pregreha je storila v mojem srcu hude korenine in iz njih je pognalo sovraštvo, ki je vedno skrivaj v srcu tlelo in me spravilo v tako strašno pregreho. Tako se godi vsakemu, ki se da gospodovati hudobnim strastem. Jaz sem Boga zapustil in Bog mene. O, da bi me Bog le na onem svetu ne strahoval! Naj se vsakteri nad menoj zgleduje, da ne pride v tako nesrečo!"
Veliki sodnik zdaj vstane in s pisanjem v roki reče: "Ludvik Bodin, vstani sedaj," zakaj dokler ga sprašujejo, hudodelnik sedi, "in poslušaj svojo obsodbo!" Nato bere: "Ludvik Bodin je velike pregrehe tatvine, nezvestobe in krivice prepričan, zato je po postavah k smrti obsojen. Ker je pa to tatvino storil svojemu gospodarju in dobrotniku, potem, ker je storil to pregreho zato, da bi svojega bližnjega v nesrečo spravil, mu bo najprvo leva roka, potlej desna in zadnjič glava s sekiro odsekana."
Tri dni mu je bilo dovoljeno k smrti se pripravljati. Premoženje pa, kar ga je imel, je bilo vse Svetinu prisojeno, ker je po nedolžnem tak strah prestal. Vse ljudstvo je zavpilo: "Prav je, prav! Naj pogine hudobni Bodin, naj živi nedolžni Svetin!"
Ko se je sodba nad Bodinom končala, oznani služabnik deželske pravice, rekoč: "Kdor hoče slišati obsodbo še enega jetnika, naj malo počaka." Ljudje, vsi radovedni, čakajo, da bi videli tistega, ki ga mislijo soditi. Čez nekaj časa pripeljejo vojaki vklenjenega, pred dvema mesecema k smrti obsojenega Svetina. Vsi gledalci so bili veseli in so večkrat zavpili: "Dolgo naj živi nedolžni Svetin!" Postavili so ga na visok oder, da bi ga vsak lahko videl.
Veliki sodnik vstane in reče: "Glejte nedolžnega Janeza Svetina! Nedolžnost se je nad njim pokazala; pravi hudodelnik se je našel, ta pa je bil po krivici k smrti obsojen. Očitno je zdaj za nedolžnega spoznan, očitno izpuščen. Vzemite mu proč železje, katero je tako dolgo po nedolžnem nosil!" Hitro ga očitno odklenejo. "Dajte mu lepo oblačilo, dosti dolgo je po nedolžnem revščino užival. Peljite ga s častjo v hišo njegovega dobrotnika."
Preden Svetina odpeljejo, prosi Ludvik Bodin, da bi z njim še eno samo besedo govoril. Svetin gre k njemu in Bodin mu reče: "Prosim te, odpusti mi, odpusti mi tako krivico! Nisem vreden odpuščanja, pa če ne zavoljo mene, zavoljo Boga mi odpusti!" Svetin ga objame in pravi: "Bog naj ti odpusti jaz ti vse iz srca odpustim, jaz na vse pozabim in prosil bom zate Boga, da stanovitno prestojiš, kar ti je prisojenega." Ločila sta se in oba jokala.
Svetina so s častjo v kočiji odpeljali v hišo njegovega gospodarja. Veliko ljudi ga je spremilo. Bodina pa so čez tri dni umorili. Od strahu od bridkosti in od strašnih bolečin je rjul kakor divja zver, ko so mu roke drugo za drugo odsekali, tako da se je vsem smilil. Vendar je na Boga zmeraj zaupal in njegovo ime klical tako dolgo, da mu je bila glava odsekana.
Stari Teodor pa je izbral Svetina, da bi mu povrnil tolike bridkosti, ki jih je moral po nedolžnem trpeti, za svojega zeta in mu izročil vse svoje veliko premoženje in mu obljubil svojo hčer Kristino v zakon dati. Poroke pa Teodor prej ni dovolil, kakor da obletnica mine.
Kmalu potem, ko so brambovci na Laško prišli, so se sprijeli s Francozom; veliko je bilo pobitih, Francozov in naših. Svetinu se ni nič žalega zgodilo, ampak tista truma, med katero je bil Svetin, je bila od Francozov zajeta in vse brambovce tiste trume so Francozi ujeli in odpeljali na Francosko. Gnali so jih do mesta Besansona; tam so jim dali prostost, da so šli delat, kar bi kateri znal in kjer bi delo dobil. Ljudje, mestni in kmečki, so vse brambovce pobrali in jim še radi dobro plačevali, zato ker je takrat moških po Francoskem grozno manjkalo. Hude in dolge vojske so jih silno veliko požrle.
Svetin je dopovedal, da zna sukno tkati, da je bil že nekdaj več časa pri takem delu. Kmalu ga je najel neki gospod, ki je imel suknarijo ali tovarno, kjer se sukno dela. Ker je gospod videl, da gre Svetinu delo dobro izpod rok, mu je dal dobro jesti in piti in oblačilo, zraven pa še vsak dan en frank v denarju. Svetin je zmeraj želel, da bi še kdaj prišel v svojo domovino in videl svojo ženo in otroke. Vojska s Francozi je pojenjala, ujeti in po Francoskem razkropljeni cesarski podložniki so bili spuščeni na dom; Svetina je pa gospodar vedno pregovarjal, naj še ostane. "Ne hodi še domov," mu je zmeraj govoril; "vem, da želiš videti svoje ljudi, pa kaj ti pomaga, ko domov prideš, boš moral spet biti vojak, nova vojska se spet kaže. Bodi pri meni še nekaj časa, da si kaj prislužiš, in kadar se bo prav namerilo, te bom spustil in ti še dobro popotnico dal."
Ker mu je bilo pri suknarju dobro in si je lepe denarje prislužil se je dal Svetin pregovoriti, da je ostal pri suknarju celih sedem let in si pridobil toliko premoženja, da si je upal doma na Ilirskem pošteno živeti. Gospodar mu je obljubil, da ga bo še tisto leto domov pustil; kar so pričeli Francozi s Španjoli hudo vojsko. Kar je bilo trdnih moških, vse so pobrali v vojake, bodisi domač ali tujec. Tudi Svetin je moral sedaj biti francoski vojak.
Prvi dan, ko so se Francozi udarili s Špajoli, je bil ubit generalov osebni služabnik. General M. si je izmed vseh drugih vojakov izbral za svojega služabnika ali strežeta Svetina; zelo všeč mu je bil. Bog je tako naklonil in generalu tako misel dal, da si je izvolil Svetina, ker je Svetin vedno Boga prosil, da bi se mu ne bilo treba streljati in ljudi pobijati. Svetin, v vseh rečeh umen in zbrisan, je svojemu generalu lepo stregel in zvesto služil; zatorej ga je gospod tako rad imel, da se brez njega nikamor ni ganil. Kamorkoli je šel general, ga je moral Svetin spremiti in biti vedno zraven njega. Nekega dne mu general reče: "Ljubi moj France Svetin, vidim, da zmeraj po domu zdihuješ, rad bi šel nazaj v svojo deželo, ker imaš ženo in otroke. Ne zamerim ti tega, ali glej, tudi jaz imam doma ženo in otroke, vendar se moram tukaj bojevati. Potolaži se; če mi boš zmeraj tako zvest in priden, kakor si bil do sedaj, te bom spustil domov in te z vsem preskrbel, da le vojska mine in da s Španjolom mir naredimo. Le Boga prosi in moli, da naju Bog pri življenju ohrani." Svetina je to zelo veselilo, da je dobil tako dobrega gospodarja in oblastnika, kar je malokdaj pri vojakih. Še bolj pridno mu je stregel, zraven pa tudi pridno molil.
Pri velikem mestu Salamanki na Španskem sta se ustavili obe vojski, francoska in španjolska. Na tej strani vode, ki je mimo tekla, so stali Francozi, na oni strani so bili Španjoli, kateri so sklenili, da se bodo tukaj Francozom trdno v bran postavili. Oboji so čakali povelja, kdaj se bodo udarili.
Nekega večera gre general M. natihoma ogledovat, kako se Španjoli k boju pripravljajo; rad bi bil videl, kako se razširjajo ob vodi in kam so postavili svoje straže. Drugega ni vzel s seboj kakor svojega zvestega služabnika Svetina. Sedeta vsak na svojega konja in jezdarita ob vodi drug za drugim. General je jezdil predaleč od svoje straže in se preveč ločil od svojih ljudi. Ravno se je že mislil vrniti, kar planejo izza bližnjega grma ob vodi štirje Španjoli, obstopijo generala s služabnikom vred in obrnejo vanj puške. General izdere meč in se hoče braniti, pa ni mogoče. Nato zasuče konja in ga spodbode, da bi Španjole podrl in oddirjal. Tudi Svetinu reče tako storiti, pa eden Španjolov je z bajonetom dregnil konja v trebuh, da so mu čreva ven šinila. Konj pade z generalom, oditi ni več mogoče.
Svetin, ki je mislil, da je tudi general ranjen, skoči sam s konja, da vzdigne generala izpod konjske krvi, in pravi: "Gospod general, ne branite se več, da pri življenju ostaneva, saj vidite, da zdaj ni več mogoče si pomagati. Če se zdaj z lepo ne podaste, naju bodo potolkli in umorili." General se je nehal braniti in Španjoli mu zvežejo roke in noge in ga denejo v čoln; zraven njega privežejo Svetina in tako oba vkup čez vodo prepeljejo.
Španjoli so obhajali veliko veselje, ko so imeli zdaj v oblasti svojega nasprotnika. Tisti možje, ki so ga ujeli, so dobili veliko plačilo, ker so se v smrtni nevarnosti odpravili na francosko stran in v grmu pazili, da bi ujeli kakega Francoza.
General M. in Svetin sta bila vsak posebej zaprta in skrbno varovana. General je bil ves z vrvmi zvezan, Svetin, ki je bil le služabnik in zraven še tujec, ni bil zvezan, le samo zaprt je bil in zastražen. General je mislil, da bo le španjolski ujetnik, da ga bodo gnali kam daleč med Španjole, kjer bo moral, dokler vojska ne mine, ostati v sužnosti. Ko vojska mine, bo spet v svojo domačo deželo spuščen, kakor je pri vojskah navada. Kako grozno pa se prestraši, ko pride drugi dan povelje, kaj z ujetim generalom storiti; obsojen je bil k smrti. Španjolski general sam je prišel k njemu v ječo in mu oznanil obsojenje, ki je bilo takole: "Francoski general M., ki je največji sovražnik Španjolov in se ni radovoljno vdal našim vojakom, ki so ga ujeli, ampak se je branil in tudi enega ranil, je k smrti obsojen, da bo jutri zjutraj ob 7. uri pri vodi ustreljen. Svetin pa, njegov služabnik, tudi ujet, je svojega gospodarja pregovarjal, naj se poda. On, ker ni francoski rojak, ampak Ilirijan, tudi zato, ker ni nič orožja imel, ni k smrti obsojen, ampak pri generalovi smrti mora zraven biti; potem bo izpuščen in Francozom nazaj poslan, da jim pove, kaj se je z generalom zgodilo."
Ko je bila ta obsodba oznanjena je bil general M. še huje zvezan z vrvmi. ker Španjoli ravno železja za vklepanje niso imeli in še veliko skrbneje so ga varovali. Svetina pa so precej razvezali; bilo mu je tudi dovoljeno da je smel svojega gospodarja v smrtnih bridkostih tolažiti. To ni bilo po pravici, da so ujetega generala obsodili k smrti, pa grozno sovraštvo je bilo med Francozi in Španjoli. Zato so ga k smrti obsodili, če so le kakega imenitnega Francoza ujeli. Tako so tudi s tem generalom storili; vendar so mu poslali spovednika, kateri je bil ves popoldan pri njem in ga pripravljal k smrti.
Svetin je med tem, ker je smel tega pol dne okoli hoditi, hodil ob vodi in pogledoval, kje bi bila najmanj globoka, in dobro pazil, kje in kako daleč narazen stoje španjolske straže.
Ko zvečer spovednik odide od generala in mu obljubi, da bo zgodaj zjutraj spet prišel in ga spremil na morišče, pride Svetin h generalu, ki je ves žalosten in plašen v smrtnih bridkostih sedel v revni leseni hišici za mizo tako trdno zvezan, da je bil že ves višnjev; šest vojakov je stalo zraven njega na straži. General sname prstan in ga da Svetinu s temi besedami: "Hrani ta prstan dobro, in ko prideš na Francosko, pokaži ga moji ženi, povej, kako se je z menoj godilo in potolaži jo! Skrbela bo zate in ti povračevala tvojo zvestobo." Svetin vzame prstan in obljubi, da bo vse zvesto opravil, zraven pa reče: "Zelo se mi smilite, gospod general, ker boste morali jutri umreti. Če drugače ne more biti, vdajte se v božjo voljo, potrpite voljno svojo nesrečo obrnite smrtne bridkosti Bogu k časti za pokoro vaših prestopkov. Bog je dober in usmiljen, vse vam bo rad odpustil; če boste voljno prestali tukaj, vam ne bo treba trpeti tamkaj. Če vam je pa dobrotljivi Bog še življenje odločil, vas tudi še lahko reši iz sovražnikovih rok; in k temu pomagati bom tudi jaz poskusil. Zaupajte trdno v Boga! Morebiti se vas usmili in vas ohrani pri življenju. Vzemite skrivaj ta cekin, katerega sem jaz imel v srajci zašitega, da ga Španjoli niso našli takrat, ko so nama vse pobrali. Ko se stori večer, dajte ga vojakom, kateri vas bodo takrat na straži varovali. Recite jim, naj si piti zanj kupijo in naj pijo na vašo srečno smrt. Prosite jih, naj tudi vam malo dajo. Če se napijejo, morebiti zadremljejo; opolnoči bom prišel in tiho na okno popraskal, skusite mi ga odpreti, potem . . . " Zdaj je moral Svetin generala zapustiti in iti nazaj v svojo ječo.
Ko se je storila tema, pridejo drugi španjolski vojaki generala varovat. Med njimi je bil k sreči eden, ki je znal francosko govoriti. General mu prijazno reče: "Ljubi moji vojščaki, vi veste, da me boste jutri ustrelili. Umreti moram, kaj mi pomaga denar! Tukaj imam še cekin, vzemite ga, kupite si dobrega vina zanj, ker ste trudni in zdelani. Pijte na mojo srečno smrt in prosim vas, dajte tudi meni malo, da bom laže trpel."
Vojaki veseli kupijo dobrega vina, pijo, da so ves cekin zapili; tudi generalu dado piti. Tovariše, ki so zunaj kajžice na straži stali bili, so vojaki noter poklicali in se napajali. Sčasoma so vsi posedli po kotih in zadremali, ker so se pogreli; mraz je že bilo, bilo je v adventu.
Ni bilo še polnoči, ko pride Svetin pod okno in malo steno poškrablja, okno pa je bil že general odprl. Svetin reče generalu tiho na ušesa, naj pihne luč, ki je še malo brlela. General pihne in ugasne svetilko; tega nobeden vojakov ni opazil, ker so bili vinjeni. "Podajte mi roke, da vam vrvce porežem, s katerimi ste zvezani," pravi Svetin, "potem vzemite nožiček meni iz roke, porežite hitro vrvi na nogah in kjer ste zvezani; hitite, nožiček je nabrušen, da se medtem kateri vojakov ne zbudi."
Komaj je imel general proste roke, je vzel Svetinov nožiček, in ko bi mignil, je porezal vse vrvi in vrvce. Ko je bil prost, zleze hitro v okno in Svetin mu zunaj pomaga, da se srečno zmaši skoz okno, ki je bilo precej tesno, general pa precej trebušen. Preden zbežita, sta še okno zaprla in nobeden vojakov ni nič slišal, vsi so spali.
General je hotel zdaj le teči in je vlekel Svetina za sabo. Svetin mu pa reče: "Ne tako, nevarno je! Če počasi hodiva, Bog naju bo varoval, angel varuh naju bo spremljal. Če bi tekla, naju utegne kmalu kdo ugledati. Španjoli tukaj okoli ponoči vedno švigajo; precej bi vedeli. da sva uhajalca. Če pa pojdeva počasi, bo vsak mislil, da sva domača." In res je bilo tako. Več ko tri trume Španjolov sta srečala, ki so sem ter tja hodili in pazili, kaj počno na drugi strani Francozi. Ker sta pa počasi šla in vsak en kol na rami nesla, jima nihče ni nič storil. Vsi so mislili, da sta domača vojaka.
Svetin je poprejšnji popoldan dobro ogledal, kje je voda najbolj plitva in kje ne stoje straže. Na tisto mesto pelje generala: dve uri sta tja hodila. Tamkaj reče Svetin generalu: "Tukaj ni nobenega španjolskega vojaka blizu, voda tudi ni ravno globoka, zdaj morava preplavati. Odšla sva srečno eni smrtni nevarnosti, Bog daj, da bi le še srečno čez vodo prišla."
Četudi voda ni bila zelo globoka, vendar je bilo treba plavati precej na široko. Svetin je znal dobro plavati; samega ni nič skrbelo, da bi ne preplaval. Tudi general je nekdaj znal, pa zdaj, prileten in precej rejen je bil, si v vodi ni mogel veliko pomagati; zato sta bila oba v veliki skrbi. Ni bilo časa veliko pomišljevati, ampak oba sta se Bogu izročila in angelu varuhu priporočila, se za roke prijela in bredla. Dokler je bila voda plitva, sta lahko bredla; ko sta prišla pa na globokejšo vodo, sta morala plavati. General je plaval nekaj časa, zakaj v hudi sili človek zelo veliko stori, vendar dolgo ni mogel, jel je pešati in omagovati. Svetin mu poda roko in pravi: "Jaz znam nekaj časa z eno roko plavati, držite se me in pomagajte si, kolikor morete, da srečno čez prideva." Tako plavata vkupaj nekaj časa. Svetin je začel pešati, general je ves omagal, nič več ni mogel naprej, že se je začel topiti in voda mu je že šla v grlo. Svetin, ves spehan in truden, je vendar generala zmeraj še za roko vlekel in ga ni pustil utoniti. General pa je popolnoma opešal, vendar si je vso moč vzel, da je še rekel Svetinu tele besede: "Svetin, le pusti me, da utonem, vsaj ti si reši svoje življenje, da oba konec ne vzameva! Rad umrjem, rad utonem, da me le Španjoli ne bodo streljali. Bog ti bo povrnil, kar si meni storil. Plavaj srečno, Svetin, in povej, povej ..." Tukaj je generalu besedi zmanjkalo, utopil se je, roke je še iz vode molil, z njimi grabil in pomoči iskal, pa ga ni bilo, da bi mu jo dal.
Svetin plava naprej in se večkrat nazaj ozre na tisti kraj, kjer se je general utopil. Svetin ni bil tri korake od njega, ko se general pokaže iz vode in kliče: "Svetin, ljubi moj Svetin, plavaj nazaj k meni, da počijeva. Bog je uslišal mojo molitev pod vodo; glej, na skali stojim, voda mi je do vrata." Svetin se obrne, plava do generala in se ustopi zraven na skalo sredi vode. Na tej skali sta stala in počivala več ko pol ure. Medtem je general Svetinu tako govoril: "Takrat, ko si me spustil in sem se začel topiti, sem iz dna svojega srca vzdihnil k Bogu in rekel: 'O dobrotljivi Bog, usmili se me!' Usta sem vkup tiščal, da me ni voda zalila, z rokami sem pod vodo na vse kraje segal in iskal pomoči, kakor vsakteri v smrtnih bridkostih. Kar sem zadel z roko v steno, zavesti takrat še nisem izgubil; hitro se začnem poprijemati, više, više, tako dolgo, da sem se na skalo ustopil in spet začel dihati, ko sem imel glavo zunaj vode." Svetin pravi: "Glejte, koliko dobrote vam izkazuje usmiljeni Bog."
Ko sta na skali zadosti počivala, začneta naprej plavati. General plava nekaj časa, pa je zelo opešal. Svetin mu spet poda roko in plava le z eno. Tako je Svetin precej daleč s težkim trudom vlekel generala za sabo po vodi. Ko se je general spet začel topiti, zavpije kar naenkrat poln veselja: "Last Bogu, do dna sem z nogami, bredem lahko." Tudi Svetin se ustopi in vkupaj bredeta počasi do kraja. Ko pribredeta do kraja, je že pri kraju vode bil francoski vojak na straži in zavpil: "Kdo je?" General reče: "Tiho bodi, da ne slišijo Španjoli, jaz sem vaš general; pojdi hitro klicat tovarišev, da mi pridejo pomagat iz vode."
Vojak je generala brž po besedi spoznal, tekel klicat tovarišev, ki so prišli z dolgimi drogovi, da so generala in Svetina iz vode izvlekli. Velik in strm breg je bil tam.
Nikdar ni general tako srčno in s tako gorečnostjo molil kakor takrat, ko je srečno iz vode prišel in ušel smrti. Vpričo vseh vojakov je pokleknil in Svetin je moral zraven njega poklekniti. General je takole molil: "O dobrotljivi, usmiljeni Bog, kdaj bom povrnil dobrote, katere si mi storil? Spoznam, da tolikega usmiljenja nisem vreden; od vseh zapuščen sem že smrtne bridkosti okusil in ti, o Bog, si me rešil iz rok mojih sovražnikov. Tebe, o Bog, bom vselej častil, dokler bom živ."
Generala so potem s Svetinom vred peljali v bližnje mesto, kjer je precej pisal do cesarja Napoleona in mu povedal, kako je srečno rešen v velikih nevarnostih prišel nazaj k svojim, in prosil, naj Svetina za toliko skrbi in srčnost obdaruje.
Kmalu je prišlo od cesarja pisanje s poveljem, da naj gre general na svoj dom, da se od takega strahu in trpljenja počije in ozdravi. Za Svetina je poslal cesar zlat križec, katerega naj nosi z višnjevim in rdečim trakom privezanega na levi strani prsi; in za plačilo naj dobiva zraven tega vsak mesec 50 frankov. General je medtem od strahu in trpeža tako zelo zbolel, da so ga morali hitro domov odpeljati. Svojega zvestega Svetina je pustil pri svojih konjih in pri drugem blagu in mu rekel: "Kmalu boš za menoj prišel, skrbi za moje blago, da se nič ne pogubi. Ko prideš, ti bom dobrote, katere si mi storil, obilno povrnil. Dal ti bom, karkoli si boš izmislil, storil ti bom, karkoli boš poželel, nikoli ne bom pozabil, da si me ti otel pred smrtjo, da si bil moj varuh."
Časna, posvetna sreča je pač goljufna; velikokrat človek misli, da jo že v rokah ima, pa mu uide in namesto nje ostane bridkost in žalost. Tako je bilo zdaj s Svetinom; mislil je, da bo kmalu domov prišel in v miru užival, kar je zaslužil, pa ni revež vedel, kaj ga čaka.
Po suhem ni bilo varno pošiljati generalovega blaga za njim, ker so Španjoli pri cestah skriti vedno prežali, da so Francozom blago pobrali in škodo delali, kolikor so mogli. Torej je moral Svetin nekaj časa čakati, da se je več reči nabralo, katere je bilo treba na Francosko poslati. Vse te reči so speljali k morju, jih znosili v barko in tako po morju poslali na Francosko. Svetin je šel na barko z blagom svojega generala, pa je bil ves žalosten in pobit, kakor da bi se mu bilo zdelo, da vožnja po morju ne bo srečna. Na barki je bilo tudi več vojakov, nekaj ranjenih, nekaj zdravih, nekaj bolehnih; vmes so bili tudi drugi popotni. Prvi dan je bila vožnja po morju srečna; vsi so bili veseli, ker so se tolažili, da bodo skoraj prišli na svoj dom in zapustili španjolsko deželo, katero so grozno sovražili.
Svetin je bil vendarle žalosten, ni se mu ljubilo ne piti ne jesti. Tovariši so ga vprašali, zakaj je tako tih in pobit. Odgovoril jim je: "Morje je goljufno, Bog ve, kaj se utegne še z nami zgoditi, preden pridemo na suho." Drugi so ga tolažili in dejali: "Glej, morje je pokojno, daleč že nimamo do doma, jutrišnji dan osorej bomo že pri kraju." Svetin pa je bil vendarle ves zamišljen in se ni za nobeno stvar brigal, kakor natihoma je molil: "O Bog, moje srce je nepokojno. Vselej sem slišal, da je vožnja po morju nevarna; obvaruj me še zdaj, ker sem že toliko dobrot od tebe prejel."
Drugi dan zjutraj ob sedmih, Svetin je ravno molil, so začeli brodniki, ki so bili vrh barke, žalostno kričati: "Tolovaji, tolovaji! Izgubljeni smo, blizu so že." Na to kričanje priteče poglavar barke, gleda in gleda, pa ves bled in plašen postaja; spoznal je, da so res morski tolovaji. To so taki tolovaji, kateri imajo velike, z groznim orožjem obložene barke. Po morju se vozijo in iščejo bark, katere po kupčijah gredo ali pa kako drugo blago peljejo. Kadar katero najdejo ali doidejo, vse pobero, blago in ljudi. Blago razdele med seboj, ljudi prodajo v sužnost.
Ravno to se je zgodilo z barko, ki je bil Svetin na njej. Tolovaji so jo došli, jo ustavili in, ker se jim ni nihče zoperstavil, so vse blago pobrali, ga v svojo barko prenesli ljudi povezali in jih na dno barke zaprli. Bilo je ljudi s Svetinom vred 120. Peljali so jih v Afriko, do mesta, ki se mu pravi Alžir. Tam so jih peljali zvezane z barke in jih gnali naravnost na prodaj. Prodali so jih vse, tega draže, onega ceneje, kakršne starosti in moči je bil človek; bolnike pa so vse v morje pometali. Svetina je kupil neki k videzu mogočen gospodar.
Grozno hudo se godi sužnjem v tistih krajih, ker neusmiljeni tirani ne delajo po človeško, ampak po živinsko. Zvečer jih živini enako zapro v kako poslopje, kjer morajo na golih tleh v mrazu ležati. Komaj si zarja napoči, že pride priganjač, kateri jih z vpitjem, s kletvijo in tepenjem priganja k težkemu delu, ki ga morajo opravljati do trde noči, ne da bi se kaj oddihnili. Tako žalosten je stan sužnjev, da se mu morajo smiliti, kdorkoli jih vidi. Zavoljo najmanjše reči, če je prav ne opravijo, so grozno tepeni. Po petsto palic dobijo nekateri po podplatih, da imajo vse razbeljene noge, in vendar jih gonijo neusmiljeni priganjači, da morajo težko nositi kamenje ali vodo ali druge reči. Neusmiljeno delajo z revnimi sužnji, tako da vsak želi umreti in komaj čaka smrti. Jesti dobe zjutraj malo in spet zvečer malo črnega kruha, pustega in grenkega. Brez vse tolažbe, brez pomoči so v oblasti neusmiljenih Turkov ki jih grdo zaničujejo in pretepajo. Tudi duhovne tolažbe nimajo ti reveži, ker nimajo ne mašnika ne božje službe. Pred nekaj časi mrtvih sužnjev kristjanov še zakopavali niso, ampak so mrtve vrgli psom, da so jih raztrgali. Rešiti se iz take hude sužnosti je težko, ker hočejo za vsakega sužnja veliko denarjev, če ga kdo hoče odkupiti.
Vse to je moral Svetin malo manj ko dve leti trpeti. Več njegovih tovarišev je že od žalosti in trpljenja pomrlo. Svetin je vedno Boga prosil, da bi mu dal zdravje in moč, da bi vse voljno pretrpel. Svetin je bil tudi v sužnosti priden in zvest, zato je tudi toliko bolje imel, da ga je gospodar bolj upošteval, mu bolj zaupal, da mu ni bilo treba vedno vklenjenemu biti. Hiša Svetinovega gospodarja ni bila daleč od morja, kamor se je Svetin večkrat oziral, ko bi mogel kdaj zagledati barko, da bi ga odpeljala in rešila iz tolikih nadlog. Nekega dne se je primerilo, da je bil prav sam na njivi ostal, najdlje oddaljeni od hiše. Dan se je nagnil, storila se je tema. Svetin ugleda proti morju, mika ga, da bi jo potegnil in ušel. Dolgo časa premišljuje, kaj bi storil: "Zdaj lahko uidem," pravi sam pri sebi, "noč je, pogrešili me ne bodo tako brž. Pa kam čem iti? Ne poznam kraja ne Ljudi. Kamor pridem, me bodo popadli in morebiti še huje z mano delali. Vendar naj se mi godi, kakor hoče, huje mi ne more biti, kakor mi je." To izgovori in zbeži v temoti in hiti proti morju.
Pet ur je hodil po gozdu in po grezih, da je do jutra prišel k morju, a ni se upal pokazati živemu človeku zavoljo strahu, da ga ne bi prijeli in nazaj gnali k poprejšnjemu gospodarju. Vsak gospodar v tistih krajih ima namreč pravico sužnja umoriti, če ga ujame uhajalca. Sužnji pa se vsi po obleki poznajo. Ves plašen priteče Svetin proti morju še pred dnem. Kar zagleda barko, hiti tja in prosi, da bi ga v barko vzeli. "Za božjo voljo vas prosim," pravi, "pomagajte mi, usmilite se me, uhajalec sem, hudo se mi je godilo; povem po pravici."
Gospodar barke se hitro oglasi: "Ne boj se, le k nam pojdi, nič ti ne bo hudega!" Potegnejo ga v barko. Svetin je bil vesel in je mislil: Srečen sem, da sem zadel precej k tako dobrim ljudem. Pa kako kratko je bilo njegovo veselje! Ko v barko pride, se ustraši, ker vidi, da je prišel ravno takemu možu v roke, ki je prišel ljudi skupljevat in jih potem v drugem, daljnem kraju z dobičkom prodajat. Svetina so pahnili med že kupljene sužnje na dno barke. Ker je bil pa sam prišel in ni bil plačan, zato ni bil kakor drugi vklenjen. Drugi dan so že odrinili z barko, ki je peljala čez dvesto sužnjev na prodaj v Ameriko. Dva meseca so bili na vodi in večkrat v smrtni nevarnosti. Svetin je vedno molil in druge svoje revne tovariše tolažil. Rekel jim je: "Božja volja je to; trpimo voljno! Bog nam bo po smrti dal boljše, srečnejše življenje."
Gospodar mu reče: "Prav! Če boš priden in zvest delavec na mojem vrtu, ti ne bo krivice. Ne bom te imel kakor sužnega, ampak kakor domačega. Če sem te ravno kupil, ne boš čutil, da si suženj, če boš priden in zvest. Jaz imam usmiljeno srce, dobro ti bo pri meni, če boš pošteno in zvesto ravnal. Če boš pa kaj napak delal, ti povem, da boš čutil težo moje srditosti." S tem je šel s svojim novim gospodarjem.
Svetin si je vse prizadeval, da bi ohranil prijaznost svojega gospodarja. Zato je pridno obdeloval vrt in ga tako oskrbel, da je storil svojemu gospodarju veliko veselja. Gospodar je videl, da je Svetin zvest in priden; zato ga je pustil samega po vrtu in mu tudi še dovolil, da je šel vsako nedeljo in vsak praznik v mesto k sv. maši, če bo le o pravem času prišel nazaj. To je bilo Svetinu čez vse veselje, ker že več let ni bil pri maši. Kolikokrat je Svetin rekel: "Bog je vendar dober, ker mi je dal tako dobrega in usmiljenega gospodarja. Pri njem bom, dokler bom živ, ker vem, da svoje domačije nikdar več ne bom videl." Dve leti sta minili, kar je bil Svetin pri tem gospodarju, in vesel je bil, da je v daljnih krajih dobil tako dobrega človeka, da ve, kako gre s človekom ravnati.
Nekega dne pride z gospodarjem po vrtu se sprehajat imeniten, prileten gospod; bil je francoski general M., pa po gosposko oblečen. Z gospodarjem se pogovarjata po francosko, kar je Svetin dobro razumel. Prideta bliže Svetina in ogledujeta rože, ki so bile lepo oskrbovane. Svetin utrga lepo rožico in jo poda tujemu gospodu s temi ponižnimi besedami: "Gospod, če se vam ne zamerim, vzemite to rožico od mene; z veseljem vam jo podam, da vas le še živih vidim."
Gospod pogleda Svetina, po sužnje slabo oblečenega in od žalosti vsega revnega, in ga vpraša: "Kaj me poznaš?" Svetin odgovori: "Kajpada vas poznam, general M. Kaj vi mene več ne poznate, ki sem vas otel na Španskem, ko sem vas čez vodo spravil, da vas Španjoli niso ustrelili?"
Gospod se zavzame in pravi: "Ti si, France Svetin! Za božjo voljo, kako si ti semkaj prišel?" Svetin ni imel časa pripovedavati, kar je njegov gospodar gospoda hitro odpeljal. Samo toliko je še rekel: "O, gospod, če je mogoče, pomagajte mi!"
Ko pride general M. s Svetinovim gospodarjem v hišo, mu reče: "Gospod, prosim vas, dovolite mi, da z vašim sužnim vrtnarjem še malo govorim." Imenitni Amerikan se začudi in pravi: "Tak gospod, kakor ste vi, general, in od francoskega kralja sem zavoljo imenitnih opravil poslan, se boste s takim hlapcem (sužnjem) pogovarjali!" General reče: "Imam mu nekaj posebnega povedati." Nato gospodar hitro pokliče Svetina in mu ukaže iti h generalu, sam gre stran.
Ko je bil zdaj Svetin sam z generalom, ravno tistim, ki mu je pred nekaj časom življenje obvaroval, začne jokati. Nič drugega ni mogel govoriti z generalom kakor te besede: "O, gospod, če je mogoče, pomagajte mi!" General ga potolaži in mu reče: "Ne boj se, nisem pozabil, ne, kaj si ti meni storil. Sam Bog je mene sem pripeljal, da tebe rešim. Le potrpi še dva meseca, potem bo moje opravilo pri koncu in spet pojdem na Francosko. Odkupil te bom od sužnosti, naj velja, kolikor hoče."
Svetin je zdaj lahko trpel svojo nesrečo, ker je imel sladko upanje, da bo skoraj rešen. Dva meseca mineta, kar pride general k Svetinovemu gospodarju se poslavljat in prosi, da bi mu izpustil vrtnarja Svetina. Gospodar reče: "Tega sam močno potrebujem, ker mi veliko opravi. Če bi ga pa vendarle radi imeli, vam ga dam, toda drugače ne, kakor da mi daste zanj sto tolarjev." General mu precej odšteje sto tolarjev in pokliče Svetina, da mu pove, da je zdaj odkupljen in da pojde nazaj v svojo domačo deželo. Kdo si more zadosti misliti Svetinovo veselje, ki ga je zdaj občutil v svojem srcu. Hvali Boga, ki tako očetovsko zanj skrbi in ga dobrotljivo rešuje iz nesreče.
Medtem je general Svetinovemu gospodarju vse dopovedal, kako ga je v grozni smrtni nevarnosti otel in mu otel in mu ohranil življenje. Preden gresta, pokliče gospodar Svetina in mu reče: "Glej, sto tolarjev sem zate dobil. Pa ker si tak pošten in dober človek, jih tebi vse dam. Vzemi jih imej jih za popotnico in hodi srečno v svojo domačo deželo!"
Svetin še zadnjikrat pogleda Ameriko in vzdihne: "Dve leti in dva meseca sem srečno prestal sužnost. Bog mi je dal srečo, poslal mi je angela, kateri me je rešil iz rok amerikanskega gospodarja. Hvaljen bodi, dobrotljivi nebeški oče! Zdaj se peljem spet po nevarnem morju proti svoji domači deželi. O Bog, varuj me pred nesrečami!"
Celih petdeset dni je bil Svetin na morju v barki pri svojem generalu. Devetnajsti dan meseca rožencveta se pripeljeta do francoske dežele. Iz barke gresta v mesto Haver in se peljeta potem po suhem, ker sta se oba naveličala voziti po morju, da prideta v mesto Tulon. Tam je general sklenil do smrti ostati. Svetinu pa reče general: "Ti ostaneš pri meni in boš z mano pri mizi jedel, dokler se ti bo ljubilo pri meni živeti. Zdaj ne boš več moj služabnik, ampak moj prijatelj; ti si mi življenje obvaroval, vselej ti bom hvaležen. Če boš pa hotel v svojo domačo deželo iti, ti bom dal toliko denarjev, da boš lahko živel."
Medtem je bilo v mestu Tulon imenitno ženitovanje. Veliki trgovec, stari Teodor, je možil svojo hčer in k tej imenitni ženitnini so prišli vabit tudi generala M., Svetinovega gospoda. General pravi: "Rad grem k vašemu ženitovanju, toda drugače ne, kakor če sme z mano priti tudi moj služabnik France Svetin; pa ne, da bi pri mizi stregel ampak da bi pri mizi z menoj vred sedel. Zakaj čeravno je bil služabnik, je bil moj največji dobrotnik." Stari Teodor je v to rad privolil, ker sta bila z generalom velika prijatelja.
To ženitovanje so obhajali ravno na veliki šmaren. Veliko imenitne gospode se je vkup zbralo. Vsi so Teodoru voščili srečo in tudi nevesti Kristini. Vsi so bili veseli in dobre volje, samo Svetin je zraven svojega generala sedel ves zamišljen in ga vsa gostarija ni razveselila, ker je bil s svojimi mislimi več pri svojih ljudeh kakor pa pri svatih.
General je pripovedoval svatom vse zgodbe svojega življenja, kako se mu je na Španskem hudo godilo in kako mu je zvesti Svetin življenje otel. Zato so Svetina vsi svatje spoštovali in tudi na njegovo zdravje pili.
Pozneje vstane eden izmed svatov, prime kupico v roko in pravi: "Naj živi tudi Ilirija, kjer je naš ženin doma!" Na te besede zardi France Svetin od veselja in misli: Glejte, ženin je tudi Ilirijan kakor jaz; kdo mora neki to biti? Svetin vpraša tiho svojega generala, kako se ženin piše. General pravi: "Piše se Svetin kakor ti." Svetin bi bil rad ženina vprašal, odkod je doma, pa se ni upal zavoljo gospodov, ki so bili okoli njega.
Pozneje, ko so bili svatje že vinjeni in se jeli sem ter tja sprehajati, je dobil Svetin priložnost, da je z ženinom samim govoril. Takole ga je vprašal: "Morebiti sva midva blizu vkup doma, ki imava oba eno ime. Povejte mi vendar, od kod ste vi prav doma?"
Ženin odgovori: "Blizu mesta L. sem doma, kjer je bila sloveča suknarija." Svetin vpraša ženina: "Imate še starše?" Ženin nato vzdihne in solze se mu udero po licih, pa hitro si jih obriše in pravi: "Očeta nisem nikoli poznal, na vojsko so morali, ko sem bil dve leti star. Mater sem moral zapustiti v devetem letu in nikoli več nisem nič o njih slišal. Bog ve, ali so še živi ali ne. Očetu je bilo ime France, materi Neža; tudi brata sem imel, Pavla po imenu, pa tudi o njem nisem nikoli več nič slišal. Toliko vem, da je za pastirja služil."
Po teh besedah je France Svetin spoznal, da je ravno ženin njegov sin, pa ni vedel, kako bi se bil dal spoznati. Zato prosi ženina, da bi se smel z njim v kaki skrivni sobici pogovoriti. Ženin je bil vesel in se rojak z rojakom rad pogovarjal. Pelje ga v lepo sobico, usedeta se na mehke stole in ženin pravi: "No, oče, kaj bi radi z menoj skrivaj govorili?"
France Svetin začne od prevelikega veselja na glas jokati in pravi: "O, Bog, kako si ti vendar dober! Veliko bridkosti in trpljenja sem moral prestati; vse sem pretrpel, čast Bogu, in zdaj me doseže tako veselje. Ti si moj sin Janez in jaz sem tvoj oče France Svetin. Kdo bi bil mislil, da te bom tukaj in pa v takem bogastvu našel!"
Ženin ostrmi, gleda, se čudi, ne verjame. Svetin pa zaviha rokava in pokaže v kožo zarezana znamenja z rdečo barvo. Na desni roki je imel zarezano "France Svetin", na levi roki pa "Neža Trpinc". Ženin se spomni, da ima na rokah ravno taka znamenja zarezana, katera mu je mati še majhnemu naredila. Takrat je spoznal, da je to res njegov oče. Zaviha rokava in pokaže očetu, da je res njegov sin.
Oče in sin sta se objela in oba od veselja na glas jokala, tako da so slišali svatje in prišli gledat in vprašat, kaj to pomeni. Ko so zvedeli, da je nekdanji generalov zvesti služabnik ženinov oče, so bili grozno veseli. Vsi so zdaj ženinovega očeta zelo spoštovali in ga častili. V kot za mizo so ga posadili in ga po gosposko gostili.
Med svati je bil tudi ženinov prijatelj, Basil po imenu, ki je bil pri velikih vojskah in daleč po svetu. Ko so vsi drug drugemu pripovedovali zgodbe svojega življenja, začne tudi on svoje prigodbe razlagati, kako se mu je po daljnih deželah godilo, in pravi: "Dve najbolj veseli zgodbi sem doživel svoje žive dni: zdaj in pred nekaj leti na Štajerskem v neki graščini, kjer sta dva sina naenkrat našla vsak svojo mater, dasi se nista nadejala. Svojo mater je našel mladi baron Karel Gap; gospa tiste graščinice je bila njegova mati. Neki škof Pavel Svetin mu je bilo ime, je ravno pri tisti gospe našel svojo mater ki je bila dekla. O koliko veselja smo obhajali takrat in se gostili! Škof je šel potem v svojo škofijo in svojo mater s sabo vzel, meni pa denarjev dal, da sem zložno domov prišel. Morebiti je bil tudi tisti škof vašega rodu, ker je bil ravno tega imena."
Škofu Pavletu pišejo iz Tulona in ga vprašajo, od kod je doma. Kmalu pride odgovor in tako so za gotovo zvedeli, da je škof Janezov brat. Pogosto so si potem pisarili in drug drugemu pripovedovali svoje čudne, žalostne in vesele zgodbe. Škofova mati je kmalu potem umrla, vendar je še doživela, da je zvedela o svojem možu in svojem sinu Janezu, zdaj velikem in bogatem trgovcu v velikem mestu Tulonu na Francoskem. France Svetin, že star, je vendar še nekaj let veselo in srečno živel pri svojem sinu Janezu in videl lepo rasti in rediti svoje vnuke. S starim Teodorom, Janezovim tastom, sta bila vedno prijatelja in sta se večkrat pogovarjala o nekdanjih rečeh. General M., tudi star, jih je večkrat obiskal in z njimi delil veselje.
Tako so Svetinovi ljudje, to je vsa njegova hiša, lepo v edinosti in božjem strahu živeli in veliko srečo imeli. France Svetin je doživel blizu sedemdeset let, potem je sladko v Gospodu zaspal. Vsi so za njim jokali, ker so ga imeli radi in ga častili s tako častjo, kakršna se staršem spodobi.
Tako da Bog včasi že na tem svetu srečo v nesreči, če človek tudi v nesreči vedno Bogu zvest ostane.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco