Te liste posvečam nadaljevalcu
Ajaževega dela
dovškemu župniku Francetu Urbaniji
Za pomoč se zahvajujem vsem Dovžanom in Mojstrančanom,
posebno pa še prijatelju Sreču Mežnarju
Rodil sem se na pragu malega srpana leta Gospodovega l845. Po pravici povem, da se rojstva prav nič ne spominjam, čeprav sem bil zraven. Povedali pa so mi, da sem se že pol ure star drl tako na glas, da so oče prihiteli v izbo sila zaskrbljeni, boječ se, da hoče mali kričač podreti našo bajto takoj prvega dne.
"Pevec bo, pevec..." je rekla babica, ki je bila vajena takšnih kričavih otrok. Oče so se glasno oddahnili in menda rekli:
"Tudi prav. Čeprav je v naši hiši četrti po vrsti, dobrih pevcev ni nikoli preveč." In so odšli pomirjeni ven. Mati pa so me prejkone pobožali po napol goli glavici - pretirano lasat nisem bil nikoli - ter se z ljubeznijo zagledali v moje zarosene oči.
"Pa kako pametno gleda!" so baje vzdihnili. "Gotovo bo gospod." "Gospod" je kajpada pomenilo, da bom služil Bogu in da ne bom ostal navaden teleban. Mati pa so s svojo iskreno željo že tedaj pristavili svoj piskrček tudi zase: radi bi bili pri enem od svojih otrok priskrbljeni na stara leta, da jih ne bi ta mlada metala iz hiše. Na Gorenjskem smo pač bolj trdih besed in ostrih dejanj, zato je za vsako mater dobro, da se umakne na stara leta v svoj kot. Najbolje pa je, če kar od doma. Glede njene želje, da bi bil gospod, si prve tedne svojega življenja nisem preveč belil redkih las, kajti podobne namere so imeli mati tudi z mojimi tremi brati, pa se niso pri nobenem izpolnile. Vseh skupaj, če štejem še tiste, ki so privekali pod Šmarno goro na svet v naši hiši pozneje, nas je bilo osem otrok. Osem otrok in oba starša, se pravi skupaj deset ljudi pod skupno streho. Ravno prav, da nismo pretirano tolkli močnika, in nekoliko premalo, da bi okusil hudo lakoto že za časa svojega otroštva.
Sv. Jakob je bil nekaj tednov naprej, zato so mi oče dali to lepo ime takoj ob rojstvu.
"Res naj bo Jakec, ko pa je tako fletno majhen!" so potrdili tudi mati. Prepričan sem, da so se na hitro zaljubili vame, ker menda nisem bil pretirano tečno otroče, le mleka mi ni bilo nikoli dovolj. Ker pa mati niso želeli, da bi postal v življenju preveliko tele, so poskrbeli, da sem pil več mesecev predvsem njihovo mleko življenja.
"Bačnica je rodila, tik pred velikim delom!" je šlo od ust do ust po vsem Zavrhu, novica pa je segla vse tja do Šmarne gore in do Smlednika.
"Otroci pa res nimajo nič smisla za kmetijo..." so menda zmajevale na vasi največje opravljivke ter mi tako že navsezgodaj dale vedeti, da sem prišel na svet ob nepravem času. Pa se nisem prav nič žrl zato. Za vsakega človeka je zmeraj pravi čas na zemlji, le prav ga je treba izkoristiti.
Oče so menda dejali, da bodo poželi tudi brez moje matere, kar pa ni bilo potrebno, kajti moja mati so bila sila pridna ženska in so že štirinajst dni po mojem rojstvu vzeli srp v roke kot vsa leta poprej.
Na svoj god - na sv.Jakoba dan - 25. julija sem bil star že skoraj tri tedne, živahen in radoživ pa tako, kot bi imel že cela dva meseca. To si upam zapisati zato, ker me je prav na godovni dan prišla pogledat smleška babica. Ko je pogledala v košaro pod našo veliko tepko, je za cel korak odskočila ter presenečeno vzkliknila:
"Ja, ali je to sploh Jakec?!"
Vidite, že nekaj dni po rojstvu sem bil tak korenjak, da me niti lastna babica ni več prepoznala. No, morda je tako rekla tudi iz same človeške praktičnosti, kajti oče so ji potem, ko je svoje začudenje nad mojo hitro rastjo izrazila vsem članom družine, nasuli v predpasnik poln pehar najboljših marabel, ki so prav tedaj dozorele. Pa škoda ni bila prevelika: Bog nas je tisto leto obdaril s takšno letino, da bi drugače marabele še segnile pod drevesom.
Sam pa sem - to moram vendarle dodati - v zadovoljstvo vseh tako glasno zakričal, da se je slišalo vse tja do bele Ljubljane, pa čeprav je bilo do tja debelo uro hoda...
Pozneje, ko sem bil v šolah v Ljubljani in celo na Dunaju nekaj mesecev, smo kar trikrat pisali šolski spis z naslovom Moja prva knjiga. Pa so se mi sošolci vedno smejali, ko sem jim pravil, da sem se s knjigo prvič srečal pri treh letih. Po pravici povedano, se nisem jaz srečal s knjigo, temveč se je knjiga srečala z menoj. Zgodilo se je takole:
Oče niso znali prebirati knjig, po svoje pa so jih vseeno imeli radi. V naši hiši v Zavrhu je imela knjiga vedno častno mesto. Mati so prinesli od svojega doma kot pomemben del svoje bale tudi sto let staro Sveto pismo. Kadar so imeli kaj časa, so radi pogledali vanj. Oče so bili na to njihovo znanje nadvse ponosni.
"Bačnica ni navadna ženska: zna 'puhštabe' prebirati..." so mater rade nosile po zobeh vaške klepetulje, vendar so te besede izgovarjale z veliko spoštljivostjo.
"Kjer ženska knjige bere, rad moški srajce pere..." so se hoteli iz moje matere šaliti možakarji iz Zavrha. Dobro se spomnim - tedaj sem bil že deček - da so nekoč očeta v zvoniku na Šmarni gori obstopili pritrkovalci ter ga kar naravnost vprašali, ali je res, da zna njegova žena celo črke tako spretno premetavati po ustih, da iz tega nastane pametna učena beseda.
"O, moja Špela pa to zna!" so s ponosom pritrdili oče, potem pa veleli udariti najljubšo melodijo pri pritrkavanju - v škofovske tri. Treba je namreč povedati, da so bili moj oče na Šmarni gori cerkveni ključar, najboljši pritrkovalec po vsej gorenjski deželi, povrhu pa takšen pevec, da so jih celo gospod prošt Zupan, ki so veliko k nam hodili, večkrat javno pohvalili. Pa se zato niso prav nič prevzeli. Dobri so bili res, v vseh pogledih, tega ne morem zamolčati!
No, pa naj se vrnem k Svetemu pismu, ki je ležalo na trikotni polici v bogkovem kotu nad jedilno mizo. V naši hiši je bilo dela vedno čez glavo, saj smo imeli precej veliko posestvo - za sto trideset mernikov setve. Zato je bilo malo pravih prazničnih dni. A spoštovali smo vse. Da pa je pravi praznik, smo vedeli otroci po tem, da so tedaj mati vzeli s poličke Sveto pismo ter nam na glas prebrali iz njega nekaj vrstic.
Še danes jih vidim, kako počasi in razločno so se prebijali od besede do besede. Najprej skrajno previdno od zloga do zloga, nato pa še enkrat nekoliko hitreje, da je misel dobila zaokroženo celoto.
Oče so ob takih dneh sedeli vzravnano ob peči ter tako vlekli besede na uho, kot bi bile čisto zlato. Če se je vmes oglasil kdo od otrok s svojim pogledom na svet, se pravi s cviljenjem in jokom, so oče ob teh slovesnih trenutkih radi stegnili roko proti njemu. In to tako spretno in hitro, da še sam nisi vedel, od kod se je vzela njihova roka. Lahko vam potrdim iz lastnih izkušenj, da so imeli prav trdo in košato!
Tako sem že kot dve ali trileten fantiček spoznal vsaj dvoje: prvo, da je največja učenost spravljena v debelih bukvah, drugo pa to, da je treba jemati iz njih resnice previdno in s skrajno poslušnostjo, sicer ti slaba prede.
Nič čudnega zato ni bilo, da me je tisti kotiček nad mizo mikal tudi ob navadnih dneh, ne samo ob praznikih. Nekega deževnega dne, ko se je nad Šmarno goro menda utrgal oblak, starši in moji starejši bratje pa so vedrili nekje na polju pod kozolcem, sem se toliko opogumil, da sem splezal najprej na klop za mizo, potem pa sem toliko časa vlekel k sebi prtiček, na kateri je bilo tudi Sveto pismo, da sem prejel pravi božji blagoslov od zgoraj. Učeno bi se temu lahko reklo, da sem se prvič srečal s knjigo. Od blizu...
Prtiček sem namreč toliko časa vlekel k sebi, da sem najprej dobil na glavo Sveto pismo, zatem pa še lončeno vazo, v katero so mati dajali lepe poljske cvetlice. Vaza se je razbila, knjiga je odskočila na klop, sam pa sem telebnil na tla, kot sem bil dolg in širok. Tam sem obležal z velikansko buško na glavi. V trenutku mi je zrasel rožiček kot kozličku.
Bil sem prepričan, da je po meni.
"Ježešmarija!" so skočili mati k meni, ko je po dolgem dolgem čakanju vendarle zarožljalo v vratih. Nevihta nad Šmarno goro se je toliko unesla, da so domači prišli s polja domov.
"Strela je udarila v Jakca!" so ugotovili oče ter pokleknili k meni, da bi videli, ali sem še živ.
Na ves glas sem zastokal, kajti vedel sem, da se bom tak zagotovo bolj smilil vsem svojim najbližjim.
Ko so mati videli, da stokam še vedno lahko, so si oddahnili. Z očmi so premerili razdaljo od klopi do bogkovega kota ter verjetno pri sebi na hitro ugotovili, da so moje roke ravno toliko dolge, da so dosegle prtiček na polici.
"Samo da se Sveto pismo ni raztrgalo..." so se sklonili h knjigi, jo poljubili ter z veliko ljubeznijo položili nazaj na polico. Moram priznati, da sem bil kar malce razočaran, da je bila knjiga več vredna od mene.
"Kmalu bi bila ob svojo doto," so se pošalili oče, ko so sprevideli, da sem bil kar sam sebi tista razborita strela. Toliko pa so bili vendar usmiljeni, da me niso našeškali. Dobro pa se še spomnim njihovega dvignjenega prsta: "Fantič, če te še kdaj vidim, da boš plezal sem gor, ti leskovka ne uide."
Plezal sem pozneje še precej višje, pa mi je leskovka kljub temu ušla. Res pa je tudi, da sem od tistega prvega srečanja s knjigo v naši hiši pogledoval s še večjim spoštovanjem tja gor v bogkov kot.
Naj povem kar naravnost: dolgo dolgo sem bil prepričan, da je Sveto pismo kar samo skočilo s police na mojo glavo, da bi se čim prej naučil brati iz njega. Ker pa sem bil preveč zaprte glave, je knjigi hotela pomagati še vaza. A kaj, ko ni bilo pri hiši nobenega takega lijaka, da bi mi lahko pamet v glavo vlivali...
Čeprav nas je bilo pri hiši osem otrok, je tudi mene v predšolskih in v prvih šolskih letih vsak dan doletela čast, da sem gnal krave na pašo. Naša vasica Zavrh namreč leži tik pod Šmarno goro, na tako lepem kraju, da bi se še angelci preselili sem, če bi zvedeli zanjo. Pod vasico se razprostirajo pisana polja, nad njo se dvigujeta Grmada in Šmarna gora, tik ob naši hiši pa se začenjajo gozdovi. Gozdovi, ki so bili moje čudovito zavetje. To pravim zato, ker sem vedno gnal past krave na takšen kraj, kjer sem imel pred seboj vse: travnike, gozd in za njima visoke bele planine... Krave tako in tako niso imele drugega dela, kot da so se pasle; mi, otročaji, pa smo stikali po gozdovih za gnezdi, smukali koruzo na sosedovih njivah in jo pekli, se šli ravbarje in žandarje ter bili nasploh najbolj zaposleni na svetu.
Najbolj smešno pri vsem tem je bilo, da so me oče zelo radi določili za jutranjo pašo. To je pomenilo, da so me vrgli iz postelje kmalu potem, ko se je zasvitalo nad Šmarno goro, meni pa se je kot po pravilu začelo sanjati, da sem prakvar zajahal belega konja.
"Hej, pokonci, Jakec! Krave že mukajo!" Teh besed ne bom pozabil, pa če bi živel tristo let. Oče so bili drugače dobrovoljen mož, vendar pa zjutraj niso poznali nobene milosti. Če nisi vzel njihovih besed resno, so drugič prištorkljali v kamro tako glasno, kot bi pridrvela divja jaga s Šmarne gore, tretjič pa so se navadno že pojavili s korcem vode v rokah. Meni ni bilo kaj dosti do te bistre zdrave studenčnice, zato sem zmeraj raje poskočil že po prvem klicu iz postelje. Le enkrat sem tako poenostavil vstajanje, da sem hkrati vstal in se tudi že umil - z očetovo pomočjo.
Krave so drugače nadvse koristne domače živali, imajo pa to napako, da bi rade imele ob sebi kar naprej kakšnega pastirja. Meni se je zdela za silo pametna le Liska, ki je imela občutek, koliko daleč sme od našega pastirskega ognja ob robu gozda, pa še ta me je nekoč močno razočarala. Vsekakor me je prav Liska peljala prvič v visoko šolo...
Na srečo sem si pastirsko kariero delil s sosedovimi fantiči. Ker smo bili zmeraj za skupno stvar, smo ogenj zakurili skupaj s sosedovimi, kravam pa smo pustili, da so se pomešale med seboj - podobno kot mi. Tiste pomladi, ko me je Liska pustila na cedilu, sem bil tako rekoč že odrasel fant, saj sem imel že osem let!
Zdi se mi, da sami nismo bili prav nič krivi. Krave smo morali vedno napasti pred začetkom pouka. Ker je bilo do Smlednika daleč, mi je za hojo v šolo zmeraj zmanjkalo časa. In tako - praktičen, kot sem bil - sem velikokrat zajtrkoval kar na paši. Najlepše je bilo zato pasti od tistega časa naprej, ko se je na njivah že ponujal zgodnji krompir.
Tako smo kravam dali prosto, sami pa smo zakurili ogenj in vanj vtaknili nekaj drobcenih krompirjev. Sosedovemu Franciju sem naročil, naj še malo pogleda po hrastih, če je kje kakšno jajce, kajti h krompirju bi se odlično prileglo še kaj boljšega. Jajc nismo dobili, krompir pa je bil tako slasten, da se še zdaj oblizujem, kadar se spomnim nanj. Pekli smo ga in pekli, brskali po vroči žerjavici, jedli in se oblizovali, na lepem pa je zazvonilo jutranjico, sedmo uro...
"Joj, v šolo bo treba!" smo se spogledali presenečeno. Treba je namreč vedeti, da se ura na paši rada ustavi. Sončna ura je sicer hitela naprej, naša - narejena iz pastirskega ognja in vročega krompirja - pa je obstala.
"Kje so krave?"
"Tudi Liske ni!"
Moram vam reči, da se na krave ne gre zanesti. Celo na našo Lisko ne, pa čeprav je bila najpametnejša krava med kravami. Prav tedaj, ko bi jo moral odvleči z njenimi tovarišicami domov, je ni bilo nikjer. Kot bi se vdrla v zemljo!
Ko je zazvonilo jutranjico, je vedno nastala panika. V eni uri je bilo treba odgnati krave domov, jih spraviti v hlev, se napiti svežega mleka, se umiti in priti do šole v Smledniku. Če bi bil čarovnik, bi to težko zmogel. Pa nisem imel teh sposobnosti.
Nikjer ni bilo niti ene Bačnikove krave. Kot bi se mi nalašč vse poskrile. Skočim na travnik pod gozdom: nobene krave nikjer. Kličem in iščem na robu gozda: vsepovsod gluha tišina. Moledujem Lisko, naj se mi oglasi vsaj s kratkim mukanjem: njej pa je moja šola deveta briga.
Tedaj mi je v glavo šinila odrešilna misel. Človek veliko več vidi, če je visoko razgledan. Zato sem urno splezal na bližnji smreko. V trenutku sem bil na vrhu.
"Liska! Kje si!" sem zaklical tako na glas, da se je moralo slišati vse do mojega učitelja Dolinarja in tudi katehet Aljančič je verjetno napel ušesa.
Liska pa nič.
Zaklical sem še enkrat in še enkrat in še enkrat...
Liska pa se kot nalašč ni oglasila.
Tedaj se je zgodil moj prvi veliki čudež. Pripomniti moram, da je bil res lep pomladni dan, ves umit in svež, tako čist, da se je videlo z moje smreke pol Kranjske.
Zagledal sem se tja gor proti Julijcem. In - komaj boste verjeli! - iz meglic je dvignil glavo sam sivi očak Triglav ter mi kratkomalo dejal:
"Jakec, pusti krave, te nimajo pameti! Ni vredno, da bi tratil čas z njimi..."
Morda bo kdo rekel, da to ni bil Triglav. Pa je bil! Lahko pri naši Liski prisežem, da je bil! Ko sem šel z očetom na sejem v Trnovo, je tam neki mož v gosposki suknji prodajal nemške zemljevide gora ter na vsa usta zraven hvalil očeta Triglava, ki naj bi bil po njegovem nemški kralj gora. Debelo sem ga gledal, zakaj bi bil nemški kralj, ko pa je vendar stoji na kranjskih tleh. Tudi oče so mi pozneje dejali, da takega zemljevida, četudi bi znali brati, ne bi nikoli kupili, kajti ne more biti gora nemška, če stoji na naših tleh... Zdaj pa sem imel sam jasen dokaz, da je Triglav prava slovanska gora, kajti resnično je spregovoril v našem jeziku.
"Hej, Stol, prebudi se!" sem razločno slišal očaka Triglava klicati proti Karavankam. In res! Stol se je naenkrat zaspano pretegnil iz jutranjih meglic, napol glasno kihnil, potem pa hripavo odvrnil:
"Oprostite, gospod Triglav, malce sem zadremal. Kiham pa zato, ker mi je včeraj premočno teklo po hrbtu, povrhu pa je pihal mrzel veter s severa."
"No, no, že prav..." mu je odvrnil oče Triglav. "Pazi pa le nase. Si najvišji v Karavankah in taki so v največji nevarnosti. Kako pa kaj tvoji sosedje - v Kamniško-Savinjskem koncu?"
Pa ni bilo treba čakati niti trenutka na odgovor. Storžič tam na koncu polja si je elegantno odkril kapo, se priklonil pred obema in dejal:
"Spoštovana gospoda, dobro jutro! Veseli me, da sta se dobro naspala. Kaj pa dela moj sosed Krvavec? In moja sestrična Ojstrica?"
Pogled se mu je uprl proti vzhodu.
"O, hvala, vse je v najlepšem redu!" mu je odvrnil Krvavec tako na glas, da ga je lahko slišal tudi oče Triglav.
"Malce se mi še drema..." je zazehala Ojstrica na vzhodni strani, glasno zazehala ter se spet pokrila z meglo čez glavo, da bi v miru spala naprej.
"Dobro, dobro..." je zamrmral očak Triglav zadovoljno. "Samo da ste vsi zdravi in vsi na svojem mestu... Sporočite moje pozdrave tudi drugim velikim in malim otrokom pod seboj!"
Čeprav takrat tega še nisem razumel, sem bil prepričan, da velja pozdrav Triglava tudi meni. Tako sem bil srečen, da sem lahko poslušal ta jutranji pogovor vrhov, da sem z obema rokama zagrabil za vrh smreke, se začel od veselja na vso moč zibati sem ter tja, zraven pa na ves glas prepevati:
"Triglav je slovenski kralj gora, Triglav vse vrhove rad ima..."
Po pravici povem, da sem čisto zgubil občutek za čas. Ves zamaknjen sem se zibal v vrhu smreke vsaj pol ure, če ne celo uro ali pa še dlje. Prepeval pa sem tako na glas, da sem preglasil vse ptice v gozdu. Verjetno bi tedaj spesnil svojo najdaljšo pesem, če se ne bi naenkrat oglasil pod smreko osorni očetov glas:
"Jakec, ali si znorel! Kje pa imaš krave?! V šolo pa si tudi že zamudil!"
Pa mi je bilo vseeno tako za krave kot za šolo. Prepričan sem bil, da mi bodo vsi takoj odpustili, ko jim bom povedal, kakšen čudež se mi je zgodil na vrhu smreke.
"Oče, naš najvišji vrh sem slišal govoriti!" sem kar z vrha smreke zavpil očetu.
"Ti bom že pokazal Triglav!" so bili oče nenavadno nataknjeni. "Takoj dol, smrkavec, in po krave!"
Meni pa se ni dalo splezati z višav. Na vrhu sem se počutil nadvse varnega in tudi tako pomembnega, da sem misel na nižave takoj opustil.
"Dol, sem rekel!"
Trdno sem se oprijel za vrh smreke in se zazibal sem ter tja:
"Triglav je slovenski kralj gora..."
"Če ne prideš ti dol, bom prišel jaz gor!"
Tudi te očetove besede me niso ganile. Zagugal sem se še
močneje ter nalašč začel prepevati še glasneje.
"Jakec, saj si čisto nor!"
"Triglav, Triglav..."
Oče so bili tako jezni, da bi verjetno res prišli kar pome na vrh smreke, če ne bi tedaj vmes posegla višja sila. Smreka se je očitno globlje zavedala resnosti trenutka kot jaz sam, da bi moral že zdavnaj sedeti v šolski klopi in vleči s kredo po tablici, pa se je na lepem odločila in mi odpovedala gostoljubje.
Naenkrat je reklo - resk, resk! - in z vrhačem v rokah sem začel leteti kot ptica. To je bila drugače moja velika mladostna želja, a kaj, ko je imelo to letenje napako: letel nisem med vrhovi smrek, temveč sem padal naravnost proti tlom.
"O, sveta Marija! Pomagaj!" sem zaklical na ves glas.
In - res mi je pomagala! Z vrhačem vred sem priletel naravnost na grmovje pod smreko ter pristal v široko razpredenem srobotu tako lepo na sredini, kot bi se ujel v mrežo. Res je bilo, da sem potem potreboval več kot četrt ure, da sem se izvlekel iz srobota, a bil sem živ in zdrav kot dren za našo hišo. Pa je bilo z vrha do tal več kot šest metrov!
"Ti imaš pa res srečo..." so ugotovili oče. Jeza jih je v hipu popustila, tako so se zbali mojega poleta s smreke na tla.
"Čudež se je zgodil... Slišal sem govoriti Triglav..." sem povedal žarečih oči.
"Ja, res se je zgodil čudež... Ampak čudež, da si ostal živ..." so odvrnili oče. Pogladili so se po bradi in dostavili resno: "Fantič, za šolo si danes prepozen. Bom že uredil z gospodom Dolinarjem, ti pa najprej poišči krave, potem pa skoči na Šmarno goro Materi božji prižgat svečo. Ona te je rešila zagotove smrti..."
Oče so bili globoko veren mož, prav nič manj kot mati, zato sem res čez eno uro že stal pred Marijinim kipom na Šmarni gori. Krave so namreč medtem same prišle domov, vsi v družini pa so prav tako kot oče menili, da me je varovala sama Devica Marija.
"Veš, drugi mi ne verjamejo, ti pa mi zagotovo boš: slišal sem govoriti gore med seboj... Vrhovi so prav tako živi kot mi. Le kralj Triglav jim mora dati dovoljenje za pogovor..."
In še danes sem prepričan, da mi je Marija v cerkvi na Šmarni gori prav nalahno prikimala. Marija, moja največja življenjska zavetnica...
Šola mi ni delala preglavic. Vsi so me imeli za enega najbolj brihtnih otrok pod Šmarno goro, sam pa sem menil, da nimam prave konkurence vse tja do Krvavca in Storžiča. Pa se tedaj še nisem odpravil višje v hribe kot na Šmarno goro. Res pa je tudi, da so bile vse tiste vasice pod njo tako majhne, da se mi z vrha niso zdele omembe vredne.
Neke sončne nedelje se je na našem dvorišču pojavil sam šolski nadzornik gospod Jurij Zavašnik. V Smledniku sem ga videl le tedaj, ko je bilo kaj narobe. Hudo hudo me je zapekla vest, kaj vse sem storil... Hm, pa res! Sosedovega Francija sem spotaknil najmanj vsak dan dvakrat na poti do šole, tisto pomlad sem razmetal najmanj ducat sračjih dnezd, pri pouku sem rad pogledoval skozi okno proti planinam in sem večkrat poslušal samo z enim ušesom, povrhu pa se pri verouku nisem učil na pamet zapovedi - ker sem že vse znal - od matere in od očeta.
"Zaradi vašega fanta sem prišel..." je dejal gospod šolski nadzornik ter pomenljivo pogledal proti meni. Oče so rekli, da so glede tiste smreke sicer uredili, sam pa sem imel občutek, da ponovno letim z vrhačem vred proti tlom.
"Le naprej, le naprej, gospod Jurij!" so bili mati prijazni z njim. "Dolgo se že nismo videli..."
Ko so vsi skupaj - šolski nadzornik Jurij Zavašnik, oče in mati odšli v hišo - sem bil prepričan, da me bodo zaradi vseh mojih grehov zagotovo pahnili v ječo. Kajpada, tudi kradel sem, od sosedovih tepk do gob po gozdu, delal sem se važnega po vasi, da sem slišal govoriti Triglav, povrhu pa sem se do krvi stepel s tistim petošolcem, ki je bil za glavo večji od mene in je zahteval, naj ga pozdravim v nemščini. Moja gorenjska trma mi tega res ni dopuščala.
Dolgo dolgo jih ni bilo iz hiše. Upal sem, da bo vsaj strela treščila v našo slamnato streho in me tako rešila vseh muk, pa se to ni zgodilo. Po dolgem posvetu so me poklicali v hišo, šolski nadzornik gospod Jurij Zavašnik pa mi je slovesno rekel:
"V Ljubljano boš šel, v šolo. Oče in mati se strinjajo s tem."
Pozneje sem izvedel, da smo bili z gospodom šolskim nadzornikom Zavašnikom v sorodu - po materini strani. Zato so se tudi mati tako potegnili zame.
"Gospod boš!" so mi rekli s ponosom. Sam pa sem v mislih že maševal pred oltarjem na Šmarni gori in se sam sebi zdel nekaj posebnega. Po eni strani mi je bilo to zelo všeč, po drugi pa na lepem nisem vedel, kam bi dal vso tisto lepoto, ki se je ponujala kar sama pod Šmarno goro - od čudovito pisanih polj do šumečih gozdov, še posebej pa me je skrbelo za očeta Triglava.
Oče niso bili pretirano navdušeni nad mojim šolanjem v Ljubljani, saj so morali zaradi tega razvezati mošnjiček, a glasno niso ugovarjali. Rekli so le:
"Le glej, da se boš pridno učil! In da boš res gospod postal. Škricev je že tako preveč!"
Gospodje so bili samo duhovni, tisti torej, ki so ljudem veliko pomagali, škrici pa so bili tisti, ki so ljudem poskušali piti kri na vsakem koraku, pa naj bi bili to dacarji, advokati ali druga posvetna gosposka.
"Jakec je pameten fantič in naju ne bo nikoli razočaral..." so dejali mati in me pobožali po razkuštranih laseh z velikim zaupanjem. Njihove oči so bile polne notranjega zadovoljstva in globokega prepričanja, da mi ne more spodleteti.
Tako sva z očetom potrkala na vrata velike ljubljanske šole, ki so jo imenovali tudi normalka.
"Po kaj pa ste vi prišli, gospod ključar s Šmarne gore?" je vprašal vodja normalke Šlakar, ko sva prestopila njegov prag.
"Rad bi videl, da bi našega fanta v vašo šolo zapisali!" so odločno dejali oče.
"Tako je prav!" si je pogladil svojo kozjo bradico gospod Šlakar. "Dvakrat prav. Vidim, oče Tone Aljaž, da imate glavo na pravem mestu. Pred vami je rekel nekdo iz Smlednika: Fanta sem v šolo pripeljal! Pa sem mu odvrnil: Prav, potem pa naj bo tu - za kurjača... Hahaha, takole sem mu rekel... Vi, Bačnikov oče, pa vidim, da se znate sukati tudi v višjih krogih. No, potem tudi fant ne more biti prehudo neotesan..."
Očetu se je zelo dobro zdelo, da so jo tako dobro zvozili pri vodji normalke. To, kaj se je zgodilo ob vpisu, so zato radi povedali na vsakem žegnanju. Sam pa sem tudi takoj spoznal, da je bolje, če imam knjigo odprto na pravi strani in če iz nje čim več preskoči v mojo butico.
Mati so mi ves čas močno stali ob strani. Kadar sem odhajal nazaj v šolo, so mi vedno prinesli še posebej suhe hruške ali krhlje ter mi jih skrbno zavili v rutico, rekoč:
"Tole sem hranila posebej zate, da ne boš lačen postal - gospod!"
Mati pač niso vedeli, da so me v ljubljanski šoli na začetku močno obkladali s "kmetom" in "neotesancem" ter da sem moral prenekateremu od blizu pokazati pesti, da me je pustil pri miru. Moje najslajše maščevanjem mestnim srajcam pa je bilo to, da sem pred tablo ali v klopi vedno vedel povedati tisto, kar so učitelji pričakovali od mene, veliko pa je bilo takih, ki so postali v hipu mutasti. Sam sem kaj hitro spoznal, kaj pomeni zdrava kmečka pamet in kako dobro bučo sem nosil na svojem vratu. Pa čeprav sem bil kot fant bolj čokat in nizek kot ne.
Iz Bačnikovega Jakca sem kljub temu na hitro postajal res pravi gospod. Tega se morda niti ne bi zavedel, če mi ob počitnicah ne bi rekla soseda:
"Samo še sprehajalna palica ti manjka in ljubljanska frajla pod roko, pa boš tak gospod, da ne boš nobenega več poznal..."
A meni ni bilo do take slave...
Morda se bo čudno slišalo, a vendar je bilo res: najraje sem imel petje. Pa ne zato, ker se takrat ne bi nič učili in bi samo prepevali narodne popevčice, ampak zato, ker sem imel petje rad še od doma. Moj oče so kot šmarnogorski ključar radi veliko pritrkavali, pa tudi petje so nadvse čislali.
Na velikonočni, binkoštni in rožnovenski ponedeljek se je na Šmarni gori vedno zbralo na stotine pevcev. Po cerkveni ladji je odmevala tako mila pesem, da bi morala seči kamnu do srca, če bi ga imel. Mene je tedaj vedno presunilo tako globoko, da sem imel ob najlepših pesmih vpričo drugih solzne oči.
Zunaj cerkve pa so oče med znanci naprosili po nekaj ljudi, da so stopili skupaj in zapeli še kakšno slovensko narodno. V kvartetu. Tedaj kvarteti še niso bili tako znani in so zato zbudili veliko pozornost. Preprosto ljudstvo pa jih je rado poslušalo in očetu je marsikdo dejal:
"Bačnik, tako globoko basiraš, da se Šmarna gora trese..."
H kvartetu so navadno pristopili še drugi boljši cerkveni pevci, med katerimi je bilo običajno največ bogoslovcev, in zdelo se je, da poje vsa Šmarna gora.
Tako mi je bila ljubezen do petja dana že doma, na gimnaziji pa me je petje najprej učil profesor Heinrich, pozneje pa gospod Nedved, na katerega imam najlepše spomine. Slednji mi je kmalu po prvem srečanju dejal:
"Dijak Jaka, vi imate talent za glasbo. Ne zanemarite ga!"
In ga res nisem zanemaril. Šlo pa mi je močno na živce, da smo peli predvsem nemške pesmi. Tako v šoli kot v cerkvi. Bilo je videti, kot da so napisane lepe pesmi samo v nemškem jeziku. Da to ne drži, sem takoj ustanovil svoj kvartet. Po očetovem zgledu. Sam sem pel prvi tenor, sošolec Kunstelj drugi tenor, drugi sošolec Poč prvi bas in sošolec Golob drugi bas.
Roko na srce, kar je bilo res, je bilo res: na začetku smo peli - ker ni bilo napisanih pesmi za štiriglasje - predvsem nemške, srbske, ruske in hrvaške pesmi.
"Ali ste sami Švabi?!" so nas dražili drugi, pa čeprav je bilo veliko slovanskih pesmi vmes.
Bil pa je pravi praznik, ko sem dobil v roke pesem Davorina Jenka iz Cerkelj na Gorenjskem z naslovom Naprej, zastave slave... A kaj, ko te zastave slave, pa naj jih pišem z malo začetnico ali pa z veliko, če bi mislil na vse Slovane, tedaj niso smele plapolati javno.
Tako se je zgodilo, da sem kot prvi premifer bil ob nagrado!
Povedal vam bo, kako sem jo izgubil. Naš profesor Nedved je bil velik glasbeni strokovnjak in je sodeloval tudi pri Filharmoničnem društvu in v Čitalniškem zboru. Bil sem v četrti gimnaziji, ko je bil v gledališču za nekega visokega plemiča pripravljen velik filharmonični koncert. Gospod Nedved pa je imel deveti čut za to, kaj bo komu všeč, in je zaprosil nas, dijake, da bi vmes mi kakšno zapeli. Štiriglasno.
"Če jo bomo zapeli, potem jo bomo v slovenskem jeziku!" sem bil takoj odločen jaz.
"Prav," je bil takoj za stvar gospod Nedved, ki se je malo pred tem po nepotrebnem zameril Slovencem, kajti namesto čitalniških pevcev je vzel nemške filharmonike za izvajanje oratorija, pa je bil seveda ogenj v strehi. Kot tujec je pač premalo pazil na to, kdo pripada kakšnemu taboru: več mu je bilo do prave kvalitete izvajanja.
In tako je naš dijaški kvartet nastopil na tem velikem koncertu. Pripominjam, da ni bil naš prvi koncert, kajti nemalokrat smo že peli tako cerkvene kot posvetne pesmi, na novih mašah, pogrebih in pri vseh šolskih slovesnostih. Res pa je, da večinoma v nemškem jeziku.
Tedaj pa smo peli v slovenščini!
Gostje so pokazali veliko navdušenje nad našim petjem, gospod Nedved je ponovno pridobil Slovence, sami pa smo kar žareli od zadovoljstva, da se tudi slovenske besede tako lepo slišijo v koncertni dvorani.
Bilo pa je to tik pred koncem četrte gimnazije. Bil sem odličnjak in sem kot najboljši pričakoval nagrado. Vsi odličnjaki so jo do tedaj dobili. Take so imenovali, da so premiferji, dobitniki nagrad.
"No, premifer Aljaž, tvoja slava bo šla še višje kot na vrh Šmarne gore!" so me dražili sošolci. Malo so mi po lepi slovenski navadi kajpada tudi zavidali, a se nisem žrl zato, kajti nekdo je moral biti v razredu najboljši. In če sem bil najbolj odprte glave, temu pač nisem mogel oporekati...
Na končni proslavi so bili najprej na vrsti govori, nato smo nekaj peli - kajpada po nemško - potem so bile spet na vrsti govorance in deklamacije, čisto za konec, za vrhunec programa, pa je bilo zmeraj na sporedu podeljevanje nagrad.
"In zdaj naj pride na oder - premifer Jakob Aljaž!" so mi prišepetavali s strani sošolci.
Pa mi ni bilo treba iti na oder. Slovesnost je bila na kratko zaključena z nemško pesmijo in - konec!
Tudi sam sem mislil, da se je podrl svet. Le zakaj me niso poklicali po nagrado? So pozabili? So prelomili dolgoletno navado? So me namenoma prezrli?
Po ovinkih sem šele na večer zvedel, da so nagrade - ukinjene.
"Nagrade so tako in tako zadnja leta dobivali samo slovenski dijaki, pa jim to ni šlo v račun... Vidiš, tako je, če so slovenske buče prebrihtne!" so opravičevali odločitev vodstva moji sošolci.
"Ampak tega nam ni nihče prej povedal?! In zakaj so morali nehati ravno pri meni?!" sem si sam na ves glas razbijal butico.
"Ti si jim prišel kot naročen naproti. Si preprost kmečki fant, torej daleč stran od uglajenega nemškega gospodiča iz mesta... Nemškutarju Ivanetiču si se grozno zameril, ker si kljub stoterim nastavljenim zankam vse znal, kar pomeni, da si nedojemljivo tečen... Povrhu pa..."
"Povrhu pa si na koncertu pel slovensko pesem..." je dopolnil sošolce najbližji vir informacij. "Meniš, da boš krojil šolo po svojem okusu?!"
Tako je nagrada za najboljšega splavala zaradi slovenskega petja na koncertu prvič po dolgoletni tradiciji po vodi. Uradno je bilo rečeno, da tako in tako ni dosegala svojega namena, ker so se "kmečki fantje z njo pretirano ponašali in je nevzgojno vplivala na druge sloje."
"Če je pa tako, dam vseeno za pijačo!" sem se postavil pred sošolce in jih povabil v gostilno. "Toda z mano pojdite samo tisti, ki znate peti slovenske pesmi!"
Tistega večera smo kljub žandarjevim opozorilom trikrat zapeli Naprej, zastave slave. Čeprav je sošolec Marko razlagal, da gre v pesmi v bistvu za "slavne zastave", sem sam tistega večera "slave" ves čas pel z veliko začetnico.
"Naprej, zastave Slave, v boj junaška kri!"
Najbolj glasno jo je torej pel prvi premifer, ki ni dobil nagrade...
V hribe sem že kot dijak zahajal srčno rad. Tako sem s sošolcem najprej zlezel na Blegoš, potem na Kum, zatem na Krvavec - seveda peš od doma - še posebno živo pa mi je ostal v spominu vzpon na Storžič. Kako tudi ne, ko sem ga z domačega dvorišča - kadar sem bil doma - gledal noč in dan. Zdel se mi je kot okostenel velikan, ki je hotel pobegniti s polja visoko v hribe, pa ga je tik pod planinami ujela ujma in se je kar tam postavil v pozor.
"Oče, jutri, na Gospodov dan, bi šel pa rad v hribe..." sem vprašal po lepi navadi očeta. Materi ni bilo treba preveč razlagati, sem jih imel vedno na svoji strani.
Oče so v odgovor samo zagodrnjali, kar je pomenilo, da se z mojim neumnim početjem ne strinjajo, branili pa mi tudi niso, ker je bilo veliko delo že pri kraju, mlačev pa še daleč.
"Spotoma grem tudi na Brezje," sem rekel materi, da bi dobil vsaj pri njih popolno odvezo.
"O, le pojdi, sin moj! Brezjanska Marija ti je že enkrat rešila življenje. Tega nikoli ne pozabi!"
Ko sem tudi očetu razložil, da ne bom brez maše, so se toliko udobrovoljili, da so me pustili brez nerganja.
S sošolcem Tonetom sva jo mahnila kajpada kar peš od doma. Žepe sem imel tako polne kot berač pred stolnico, za zabavo nisem nikoli dobil niti beliča, kaj mi je torej preostalo drugega kot pot pod noge. Izpod Šmarne gore do Brezij pa je kar nekaj ur hoda. Na božjo pot smo hodili najraje ponoči. Zvečer smo šli iz Zavrha, proti jutru pa smo bili že na Brezjah. Pripomniti moram, da so nekaj desetletij nazaj hodili na božjo pot pravzaprav v sosednjo vas, k Mariji Udarjeni v Ljubno. No, za časa moje mladosti pa smo že hodili na Brezje.
Midva sva s sošolcem mlela cestni prah podnevi, kar je bilo še veliko bolj zabavno, kajti kot po pravilu so se vsi vozovi peljali ravno v nasprotno smer in nama pomagali le toliko, da sva se lahko do sitega naužila odličnega cestnega prahu. A ko je človek mlad, se na take zakuske hitro privadi.
Zgodaj popoldne sva se že kopala v Savi, skupaj s sošolcem Grogom, ki je bil doma pod Brezjami. Vrgli smo tako debato o hribih, da se je kljub zahajajočemu soncu kar kadilo.
"Tisti nemški zdravnik Kneip pravi, da je najbolj zdravo biti nekaj časa v mrzli vodi, nato pa se spotiti na vročem soncu. To je treba ponoviti na dan vsaj sedemkrat... Celo papež hodi k njemu na kuro," se je navduševal nad knajpanjem, ki je bilo tedaj zelo v modi, sošolec Tone.
"Za mene je dosti bolj zdrava hoja po hribih. Pri knajpanju je veliko lenarjenja, zato pa je tako všeč vsej mestni gospodi," je ugotavljal sošolec Groga. "Pri hoji v hribih pa si enkrat vroč, enkrat mrzel, povrhu pa si ves čas aktiven s celim telesom."
"Jaz tudi pravim, da ni bolješ stvari kot gorski turizem," sem pristavil sam. "Nekje sem bral, da se v hribih na veliko delajo rdeča krvna telesca, ker je tako čist in svež zrak."
"Zato pa imaš tako rdeč nos, kadar prideš sem gor višje na Gorenjsko," se mi je smejal Groga in pokazal proti Storžiču. "No, se ga kaj bojiš?! Nedolžen ravno ni!"
"Kaj bi se ga bal!" sem zamahnil z roko. "Na Šmarno goro grem vsako jutro še pred zajtrkom, Kum smo osvojili s sošolci po kosilu, Blegoš pa smo zavzeli nekega popoldneva namesto večerje."
"No, Storžič je pa visok čez dva tisoč metrov in ga bomo imeli kar za vse tri obroke naenkrat..."
In tako je tudi bilo res. V soboto smo imeli še dovolj opraviti, da smo stopili na Brezje na kratko pomolit, potem pa sem se z vozom odpeljal naravnost v Trstenik, kjer je bil doma sošolec Markič, ki nas je vse tri povabil na dvatisočaka. Še pred Tržičem sta se oba sošolca skesala, češ da nista preveč trdna v nogah ter sta se z vozom odpeljala nazaj domov.
"Bom šel pa kdaj drugič s teboj..." se je izvil sošolec Tone, "ko ne bom imel želodčnih težav." Pa je imel le tisto bolezen, ki se ji reče "ta lena".
"Dovolj je že, da sem vama razkazal Brezje z okolico..." je menil sošolec Groga. "Za Dobrčo bi bil še nared, Storžič pa naj še malo počaka, nikamor mi ne bo ušel."
In tako sem spet ostal sam. Na srečo me je narava obdarila s posebnim značajem, ki mu nekateri pravijo tudi prava gorenjska trma. Edini sem se podal v Trstenik. Sošolec Markič me je bil tako vesel, da mi je prinesel iz čebeljnaka najboljšega cvetnega medu, med mojo malico pa je skočil h gospodu župniku po daljnogled.
"Če že greš v hribe, se je treba tudi primerno opremiti..." Pri tem ni mislil na posebej okovane čevlje, ampak predvsem na daljnogled, s katerim bi z vrha gledal navzdol domače kraje. Župnik je bil blaga duša in nama je daljnogled z veseljem posodil.
Svetoval pa nama je tudi, naj se paziva na Storžiču gamsov, ki jih je z vsakim letom več, pa čeprav skrbijo za naravno ravnotežje na tem koncu najbolj divji lovci.
Ob tem je povedal tole resnično zgodbico:
"Na Storžiču divjih koz kar mrgoli. Čez zimo in na pomlad se pasejo po južni strani, na soncu, poleti pa gredo na severno stran, kjer je še dovolj paše, pa še prevroče jim ni. Nekoč sta dva divja lovca skoraj na samem vrhu Storžiča uplenila tako lepega divjega kozla, da ga gosposki lovci niso nikoli videli niti na slikah. Toda - o groza! - lovski čuvaj, ki je imel ta rajon na skrbi, je imel dober sluh, pa tudi dobro stopinjo po skalah, in ju je po strelu dolgo dolgo časa zasledoval. Pa sta se divja lovca dobro znašla. S seboj sta imela za vsak primer saje. Ko ju je čuvaj prignal prav do vrha, si je eden od njiju namazal obraz s sajami, drugi pa je nalašč toliko zaostal, da ga je čuvaj ujel. - Kje pa imaš kozla? ga je le-ta takoj napadel. Seveda prvi divji lovec ni imel pojma o nobenem kozlu. - Ne vem. Nisem še nobenega videl. Tu sem samo zaradi planinskih užitkov. Res pa je, da se klatijo po hribih vse vrste nepridipravi. Sam pri sebi nisem več gotov, ali so moje oči prav videle ali pa sem tako zbegan od višine: malo prej sem videl hudiča s puško! Lovski čuvaj je bil tako jezen, da bi najraje nameril puško v divjega lovca, ki se tako norčuje iz njega.- Raje daj kozla sem, drugače lahko še jaz ustrelim kakšnega kozla... je zaškrtal čuvaj jezno ter naperil puško naravnost v bledoličnega divjega lovca. Tedaj pa je izza skale stopil drugi divji lovec, do vratu namazan s sajami, v rokah pa je imel svojo puško.- Če mu ne boš dal miru, bom poklical še vseh preostalih sto hudičev s puškami... je dejal s hripavim glasom, pri tem pa se še grdo pridušil. In - ne bosta verjela - lovski čuvaj jo je tako jadrno ucvrl s Storžiča, kot bi ga res podilo sto kosmatih."
Vsi smo se nasmejali do solz tej resnični prigodi s Storžiča, po svoje pa nama je bila všeč tudi zato, ker sva imela rada v hribih mir. V planine sem hodil bolj zaradi miru kot rdečih krvnih telesc, čeprav se tudi teh nisem nikoli branil.
Zjutraj sva se s sošolcem Markičem že z zoro vred opravila na velikana ob polju. Seveda sva se pred tem krepko podprla, pa tudi malico, kosilo in večerjo sva nesla s seboj. Ker tedaj še nismo poznali nahrbtnikov ali kakšnih drugih planinskih torb, sem nesel v pleteni košari vso hrano jaz. To pa je bilo pet svežih jajc, dve zagozdi kruha in pol litra vina. Obroki niso bili kaj prida obilni, a so pomenili za tiste čase pravo razkošje.
Ker je bil Markič opremljen z daljnogledom, je mene doletela ta čast, da sem lahko vso pot do vrha nosil košaro v svojih rokah. Na začetku je pot položna in lepa, pozneje preide v gozd in je prav prijetno senčnata, proti vrhu pa so same take skale, da sem komajda obvaroval jajca pred neizbežnim koncem.
Tik pod skalnatim vrhom, kjer je treba nekaj deset metrov plezati po skalnatem žlebu, so mi jajca odpovedala poslušnost. Ne vsa, pač pa samo tri. Tako smo vrh Storžiča dosegli: midva s sošolcem Markičem, košarica, pol litra vina, dve zagozdi kruha in le dve jajci. Tri sem namreč ročno spustil po žlebu navzdol. Pravzprav so sama skočila iz košarice, tik pod vrhom.
"Škoda, vsaj na vrh bi lahko počakala," je menil sošolec Markič in se mi pri tem tako sladko smejal, da bi ga morda zaposlili celo v kakšni sladkorni fabriki.
"Morda pa so se na soncu že zvalila in so skočila iz lupin piščeta..." sem dodal sam.
Kakorkoli že: če boste kdaj lezli na skalnati Storžič in če boste kje zagledali kakšno rumeno planinsko rožo, ji lahko brez oklevanja daste ime: planinska jajca. Slišal sem namreč govoriti, da v planinah zraste roža na vsaki pedi zemlje in prav gotovo je kaj rumenega pognalo tudi s pomočjo vsebine moje košare.
Na vrhu sva z Markičem dobila tak tek, da sva v petih minutah skupaj pojedla vso malico, kosilo in večerjo hkrati.
"Morda pa se tisti hudič še vedno klati po planinah in si ga ti z jajci nakrmil..." se mi je režal Markič. "Storil si dobro delo, ki ga je Bog zagotovo videl."
Potešen sem šel nazaj, sam pri sebi pa sem spotoma izumljal nekaj pastirski malhi podobnega. Ljudski pregovor pravi: v sili hudič še muhe žre. Pa bi bilo bolj prav, če bi se reklo: v sili hudič jajca žre.
Tole o jajcih me je tako prevzelo, da sem pozabil povedati, kako lep razgled je s Storžiča. Bil je tako jasen in čist dan, da sva videla vse do Kranja in Ljubljane, celo moj Zavrh pod Šmarno goro je bil dobro viden. Tako sem bil prevzet nad lepoto moje domovine, da sem tam gori stal pol ure kot zamaknjen. Resnici na ljubo je treba povedati, da se je to vendarle dogajalo šele po vseh treh obrokih. Prazen žakelj pač ne stoji pokonci - niti na Storžiču...
Nazaj grede sva srečala pastirja, ki je pasel pod Storžičem velik trop ovac.
"Imata srečo, da sta danes šla na vrh. Storžič ima po tristo dni v letu kapo. Odkrije se samo nekajkrat čez poletje."
To naju je tako vzradostilo, da sva vso pot navzdol do Trstenika ukala kot fanta, ki gresta na nabor.
Doma sem očetu ves iz sebe povedal, kaj sem vse doživel in kako lep razgled je s Storžiča.
"Tepec! Ali je bilo treba zato lesti na Storžič, da bi gledal domov. Raje bi si doma ogledal naše dvorišče!" so me oče postavili na trdna tla. Meni pa eden mojih prvih vzpon v visoke slovenske gore ni mogel nikoli več izginiti iz spomina, tako je bil lep!
Gimnazijo sem končal leta l866. Maturo in vse druge obveznosti sem opravil tako rekoč spotoma, brez vsakršnega spodrsljaja. To me je tako privzdignilo, da sem mislil, da kar letim po zraku - pa ne s smreke z vrhačem v rokah!
Ko sem se med počitnicami doma več ubadal s kmečkim delom, sem naenkrat sam pri sebi, pri tistih svojih enaindvajsetih zrelih letih, ugotovil, da sem prevelik gospod, da bi se vse življenje ukvarjal samo s kmeti. Mesto človeku glavo tako zasuče, da ima potem dve levi roki in da mu je senca pod domačo tepko bližja kot žgoč dan na bivcu. In sem sam pri sebi sklenil:
"Profesor bom! Takšen, da bom drugim učenost v glavo vbijal. Drugače pa bom mestni gospod, ki se bo z visokim cilindrom in s sprehajalno palico v roki sprehajal po beli Ljubljanci..."
Malce me je k temu nagnilo tudi to, da so šli kar trije moji najboljši prijatelji na Dunaj študirat svetovne jezike. Zato tudi meni lemenat ni več tako dišal kot prej. Resnici na ljubo pa je treba tudi dodati, da sem globoko v sebi čutil, da ni ravno tako lahko biti župnik. Toliko smo že nastopali s pevci na novih mašah in na drugih slovesnostih, da sem videl, da mora imeti župnik sto rok: poleg osnovnega poslanstva je tu še kopica gospodarskih zadev pa verouk pa odnosi s farani pa... Če si profesor, vzameš v roke samo tenko šibo in hop po rokah, če te ne ubogajo, ves preostali čas pa si res pravi gospod profesor.
Toda kako to povedati materi?
Ker sva se zmeraj odlično razumela, sem jim nekega nedeljskega popoldneva kar naravnost razložil:
"Mati, jaz ne bom gospod, jaz bom profesor!"
Mati so obstali tako presenečeni, da sem prvi hip mislil, da jih je udaril mrtvoud. Potem so sklonili glavo ter na ves glas zaihteli. Rekli pa niso nobene več.
Molk me je bolel močneje, kot bi mi kdo porinil sulico v srce. Od tistega časa naprej sem bil v naši hiši v Zavrhu tujec. Vsi so me gledali nekam postrani, kot da ne bi bil več njihov. Bratje so se me začeli na lepem izogibati, sestri pa mi nista hoteli oprati niti srajce več, kaj še, da bi mi kako drugače stali ob strani.
Tik pred iztekom poletja so mi oče trdo rekli:
"Ali smo te dali študirat za gospoda ali za škrica! To mi povej!"
"Eh, gospod pa tak! Navaden mestni škric bo Bačnikov Jaka,
pha!" so se mi posmihali tudi na vasi. Celo na Šmarni gori, kamor sem tako rad zahajal, so kazali za mano, češ da sem se v ljubljanskih šolah izpridil in da ne bom postal "gospod".
Meni pa je sam vrag prigovarjal, naj jih ne poslušam. Pri enaindvajsetih si pač ravno toliko zrel, da misliš, da vse veš, le tega ne veš, da presneto malo veš.
Vmes je ponovno posegel daljni sorodnik po materini strani šolski nadzornik Jurij Zavašnik. Mati so ga tik pred jesenjo šli sami iskat.
Odpeljal me je na pogovor v gozd.
"Ne moremo razumeti, da si se odločil za profesorja..." je takoj prišel na dan s pravo barvo.
"Tako sem se pač odločil..."
"Ampak domače si močno razočaral..."
"Sem jih pač razočaral... A življenje je na zemlji eno samo in treba je gledati nase..."
"Mogoče pa si le preveč sebičen..."
"Sem, a so drugi tudi... "
"Mati so mislili, da boš pravi gospod..."
"Tudi kot profesor jezikov jim doma ne bom v napoto. Pa naj gre v semenišče kdo drug od bratov..."
"Saj bi šel, pa nima nobeden takšne butice kot ti, pa še tvoja je napol piškava..."
Daljni sorodnik Jurij Zavašnik mi je razložil, da bom najbolj prizadel prav mater, ki je ves čas računala, da bo preživela stara leta z menoj v kakšnem urejenem župnišču na Gorenjskem. Tako pa sem ji podrl vse upe na lepo starost.
"Mater sem vedno spoštoval in jo bom tudi vnaprej. Nisem pa jaz edini, ki bi moral skrbeti za njeno starost!" sem povzdignil glas tako visoko, da je Jurij Zavašnik po petih minutah spoznal, da sem nepoboljšljiv primer.
"Nič se ne da narediti... Odločil se je za profesorja in pika! Pač ne bo nikoli pel nove maše..." je na kratko razložil daljni sorodnik moji materi ter na hitro zapustil hišo.
Tudi meni je do odhoda na Dunaj gorelo pod petami. Vsi so me gledali kot garjavo ovco, vsi so se že od daleč obregali vame, vsem sem bil v napoto. Zato sem jo na Dunaj potegnil cela dva dni prej, kot je bilo treba.
"Toliko ti dam, več pa ti ne bom..." so mi oče ob odhodu kupili samo vozovnico za vlak. "Zdaj, ko ne boš gospod, ne računaj na nobeno podporo z župnikove strani... Na Dunaju se boš moral sam preživljati..."
Vedel sem, da ne bom ne prvi ne zadnji, zato me to ni posebej skrbelo. Po svoje me je celo vznemirjalo, saj bi le tako lahko dokazal svojo popolno zrelost.
Nikdar pa ne bom pozabil materinih oči ob slovesu. Samo bežno so me pogledale, tako motne in oddaljene, kot bi bile že povsem mrtve. Potem pa so odplavale daleč daleč stran. Kot da so tistega trenutka, ko sem se odločil za profesorja, umrle. In te oči so me spremljale na Dunaju noč in dan...
Na Dunaju sem se hitro znašel. Poleg svojih sošolcev z gimnazije sem dobil veliko novih znancev in prijateljev, posebno pa me je še veselilo, da sem se seznanil z gospodom Josipom Stritarjem, pesnikom, ki smo ga vsi v šoli poznali pod psevdonimom Peter Samotar.
Peter Samotar je bil od mene devet let starejši. Na Dunaju je bil zaposlen v neki bogati družini kot domači učitelj. Že na zunaj je bil res pravi mestni gospod: visokega stasa, s pristriženo kozjo bradico, napravljen vedno v frak, na glavi pa je imel tako rekoč noč in dan cilinder.
"Aha, ti si pa tisti Aljaž, ki prav lepo poje!" mi je segel prijazno po domače v roke, ko sva se prvič srečala. "Dober glas seže v deveto vas in celo na cesarski Dunaj!"
Bil sem tako presenečen, da me pozna iz pripovedi drugih, da sem mu še tistega dne razložil vse o nemčurjih v Ljubljani.
"No, vidim, da si pravi zaveden Slovenec... Zato te povabim v naše Slovansko pevsko društvo in v naše Akademsko društvo... Povabimo samo najboljše!"
Lahko si predstavljate, da tri dni in tri noči nisem mogel niti spati, tako sem bil počaščen. Jaz, Bačnikov Jakec z Zavrha pod Šmarno goro, sem po mesecu dni bivanja na Dunaju prilezel prav do vrha. Takoj sem zastavil s petjem, pa tudi z drugim delovanjem za slovensko stvar. Tisto, o čemer smo brali v Novicah ob nedeljskih popoldnevih na Šmarni gori, se je zdaj odvijalo tik pred mano v resnici!
"Vidim, da si predvsem pevsko nadarjen, zato ne bi bilo slabo, če bi nam pripravil predavanje o slovenski ljudski pesmi... Saj imamo Slovenci veliko lepih pesmi, ali ne?" me je že ob naslednjem srečanju vprašal gospod Stritar. Nalahno se je sklonil k meni in mi napol glasno zašepetal: "Moje pesmi si zagotovo bral! Pa najboljših še nisem napisal. Nastale pa so iz slovenskih ljudskih korenin!"
Tedaj sem sklenil, da bom tudi sam postal pisatelj in pesnik. Tu in tam sem že kot gimnazijec skoval kakšen verz, ob pogovoru z gospodom Stritarjem pa je začelo kar vreti iz mene. Vse noči sem potem čečkal na papir pesmice, pisal krajše povestice, zraven pa sem skladal glasbo za nove ljudske poskočnice.
"Imaš jutri popoldne ob petih čas?" me je ustavil gospod Stritar čez nekaj dni pred našo veliko šolo, kjer sem nabiral znanje klasičnih jezikov in starocerkvene slovanščine, ki jo je predaval gospod Miklošič.
"Imam! Nobenih predavanj nimam..."
"Prav. Potem pa nam boš ti predaval... o ljudski pesmi!"
"Z velikim veseljem, gospod Stritar!"
"Pazi le, da te ne bodo videli žandarji! Takšna srečanja so prepovedana... Pa ne bodo več dolgo... Po vsej slovenski deželi se pripravljajo veliko tabori, na katerih bomo javno zahtevali, da je slovenščina enakopraven jezik po vseh šolah, uradih in tudi drugod."
Na predavanju smo bili le štirje. Gospod Stritar, gospod Svetec, jaz in - sam nisem verjel svojim očem - gospod pisatelj Josip Jurčič! Gospod Jurčič z Muljave je bil le leto dni starejši od mene, po vsej slovenski deželi pa je bil že tedaj močno poznan kot pisatelj, saj je bil njegov Jurij Kozjak, ki je malo pred tem izšel pri Mohorjevi družbi, najlepša povest, ki sem jo kdaj prebral o naši zgodovini.
Mislil sem, da bo gospod Jurčič kaj posebno visok proti meni, pa me je takoj vzel za enakovrednega.
"Veseli me, da sem vas osebno srečal..." mi je prisrčno stisnil roko. "O vas sem že veliko dobrega slišal..."
Bil sem tako iz sebe, da sem komajda spravil skupaj kaj pametnega o ljudski pesmi. Vem samo to, da sem v predavanju najmanj petkrat ponovil:
"Vsak Slovenec je dolžan pomagati svojemu ljudstvu, posebno pa izobražen Slovenec..."
"No, kar zanimivo je bilo..." me je na koncu pohvalil gospod Stritar, potem pa mi dovolil, da sem prebral še pesem o Mili domovini (ki sem jo pilil tri dni skupaj) ter sestavek o moji prvi knjigi.
"Ne zamerite mi preveč, vendar menim, da ste talentirani predvsem kot pevec... Pametno bi bilo, ko bi se lotil zbiranja slovenske ljudske pesmi... Pesmi, ki jih pojejo naše matere in naše babice... Ko bodo te odšle v grob, ne bo nikogar več, ki bi jih zapisal... Vi imate pred drugimi veliko prednost, ker lahko zapišete tako besede kot note..."
Moram priznati, da sem bil kar malce poklapan, ker moji pesniški poskusi niso bili pohvaljeni. Gospod Jurčič pa mi je osebno izročil debelo knjigo, ki je prav tistega leta zagledala luč sveta. Na platnicah je pisalo: Deseti brat...
"Ja, to je nekaj za slovensko ljudstvo! Prvi slovenski izvirni roman izpod peresa domačega pisatelja!" je ves žarel v zanosu gospod Stritar.
"Gospodu Levstiku ni pretirano všeč. Pravi, da se ne znam sukati po parketu, da sem še preokoren v dogajanju po gradovih, blizu pa mu je Krjavelj, vaški original z moje Muljave..." je razlagal podrobnosti gospod Jurčič zagreto.
"Jaz pa pravim, da je Deseti brat odličen roman!" je pribil gospod Stritar. "Bral se bo, ko že nas več na svetu ne bo. Vsak naj po svoje koristi svojemu narodu. Vi, gospod Aljaž, mu boste lahko najbolj tako, da boste nabrali čim več slovenskih ljudskih pesmi ter jih tako za zmeraj ohranili svojemu ljudstvu... Čim prej pojdite od besed k dejanju!"
Vidite, kako čudno se zasuče življenje! Šel sem na Dunaj, da bi postal gospod profesor, pa me je gospod Stritar že po nekaj tednih pojal nazaj na Zavrh, da bi pri materi nabral čim več ljudskega blaga. Človek obrača, Bog obrne! so radi rekli v našem Zavrhu, in to je čista resnica.
Čez dan sem hodil na predavanja in na veliko študiral, na večer pa sem se sestajal z našimi prijatelji Slovenci ter jim sproti poročal, kako napredujem.
Na Dunaju sem zapisal v note več deset ducatov slovenskih narodnih pesmi. In ob vsaki sem se spomnil matere tam doli v Zavrhu, v hiši, kriti s slamo, z žalostnimi očmi...
Ničkolikokrat se mi je zgodilo, da sem se prebudil sredi noči samo zaradi teh pesmi. Med oddaljeno topotanje konjskih kopit po dunajskem tlaku se je ovijalo milo materino petje. Zdelo se mi je, kot bi me klicalo noč in dan domov...
Kdor gre na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj, smo se radi šalili doma, ko še nismo videli Dunaja od blizu. Cesarsko mesto je bilo v tistih časih sila imenitno - Ljubljana je res samo ena dolga vas - res pa je tudi, da takšno mesto hitro pokaže tujcu zobe. Posebno zaradi domotožja...
Kakorkoli se obrneš: tujec je povsod tujec. Ko sem razlagal drugim, kako lepe hribe imamo v slovenskih deželah, so se mi drugi rogali, da lepših od avstrijskih in švicarskih pač ni, zato pa tu tudi cveti tako planinski turizem. Ko sem jim pravil, da lepših pesmi, kot so zrasle iz naše zemlje, ni, so se šalili iz mene, da takšen jezik, ki ga prepevajo pastirji na paši, že ne more biti posebno primeren za pesmi. Ko sem jim pravil, da imamo tako lepe cerkve in tako blagozvočne znovove in orgle, da pride na božjo pot na eno nedeljo tudi po tri tisoč ljudi, so se mi smejali in me peljali v Štefanovo cerkev, ki jo obišče na tisoče vernikov vsak dan.
A kar tako se nisem dal potolči do tal. Res pa je, da te kot tujca posebno natančno opazujejo prav pri vsaki stvari. Na Dunaju sem nehote doživel dve veliki polomiji.
Prva je bila povezana s petjem. Naše Slovansko pevsko društvo je bilo daleč naokrog znano po tem, da poje najlepše na vsem Dunaju. Vsaj mi sami smo to razlagali vsakomur, ki nas je hotel poslušati, veliko pa je bilo tudi prave resnice v tem. Ko je bil v cesarski jahalnici, v največji dunajski pokriti dvorani, pripravljen dobrodelni koncert za padle v vojni, je skupno nastopilo čez tisoč dvesto pevcev z dvema velikima vojaškima godbama. Peli smo kajpada nemško, pa čeprav se je naše društvo tudi uradno imenovalo Slovansko pevsko društvo. In vsi so dejali, da smo bili med najboljšimi.
Smola pa se je prijela mene šele po tem velikem koncertu. Na Dunaju je tiste jeseni tri tedne skupaj deževalo. Sam nisem imel najboljše obutve - moji škornji so prepuščali vodo spredaj in zadaj - pa sem se na poti domov krepko prehladil. Vem, da se to zame kot za močno gorenjsko grčo ni spodobilo, toda kašelj se je hitreje naselil v meni kot kaj drugega.
Dober teden za tistim velikim koncertom je naše Slovansko pevsko društvo pripravilo svoj koncert, na katerem smo sklenili zapeti tudi nekaj slovanskih pesmi. Gospod Miklošič nam je na predavanjih starocerkvene slovanščine celo dejal, da ni lepših pesmi, kot so slovanske, s slovenskimi vred. In tako smo podprti s strokovnim mnenjem pripravili samostojni koncert, na katerem smo hoteli potrditi svojo zavidljivo kakovost.
"Glas, da je med študenti tudi tisti Slovenec, ki je v Ljubljani držal pokonci vse petje, se je raznesel že po vsem Dunaju..." mi je dejal sošolec tik pred nastopom. "Le glej, da ne boš z glasom zašel!"
Močno močno sem se odkašljal ter s sošolci Petrovčičem, Brezovarjem in Vencajzem nastopil v kvartetu, kar je bila moja pobuda. V kvartetu se pač bolje sliši - in tudi vidi - kdo lepše poje!
Pojemo in pojemo, ko pridemo s pesmijo do mojega sola z visokim a-jem.
"To je mojih pet sekund!" si mislim sam pri sebi ter še posebej dobro naravnam glasilke, da bi me vsi slišali, kako odličen pevec sem.
A je imel sam zlodej prste vmes! Ko pripojem prav do vrha visokega a-ja, se mi v grlu naenkrat nabere slina, ki noče ne naprej ne nazaj. Mislil sem, da bom solo speljal do konca, pa ni šlo! Sredi petja se mi je visoki a tako grdo podrl, da so opazili prav vsi poslušalci. Nemo so se spogledali med seboj, nekateri pa so tudi polglasno zamrmrali in negodovaje zmajevali z glavami.
Najhuje so se mi rogali pri tisti mizi, kjer so sedeli češki študentje.
"Jaz se bom kar ubil!" sem rekel po nastopu svojim sošolcem. "Prvič v življenju se mi je zgodilo to. Zaradi te presnete mokrote v škornjih..."
"Nič niso krivi škornji, kriv si ti sam!" je rekel Brezovar. "Jaz se grem sam najprej obesit!" In je osramočen odšel.
Tudi drugi so me na hitro zapustili.
"Vidite, kako slabo je slišati petje v kvartetih!" je dejal dirigent. "Posebno kranjski so zanič."
Sošolec Vencajz pa mi je zabrusil kar naravnost v obraz:
"Jaka, izgubi se!"
Po takem dogodku morate razumeti, da sem bil bolj poklapan kot zadnji cucek v dežju...
Druga velika polomija se mi je zgodila pri grščini. Poleg filozofije sem imel vpisano kajpada še grščino, latinščino in starocerkveno slovanščino. Grščina se mi je zdela od vseh štirih osnovnih predmetov najtežja. A sem si rekel že po prvem predavanju:
"Če hočeš biti res profesor, potem se zagrizi v klasiko!"
In sem se zagrizel, tako v jezike kot v literaturo. Slednja mi je bila vendarle nekoliko bližja, kajti nekaj sem slišal o grški književnosti že na gimnaziji, pa tudi zanimala me je.
Nekega jutra skočim pokonci in iščem zvezek za grško književnost, zvezka pa nikjer. Premečem vso sobo, prebudim sošolca, skupaj premečeva vse do zadnjega kotička: zvezka nikjer. Zunaj pa je že tretji dan lilo kot iz škafa.
"Kaj pa, če si izgubil zvezek, ko si skakal čez luže...?" je posumil sošolec.
Nisem mogel verjeti, a bilo je res: bržčas sem zvezek izgubil na poti domov. Odkar se mi je pripetilo tisto na odru s podrtim a-jem, sem se vode bal še trikrat bolj kot prej. Vprašal sem sošolce: nič! Spraševal sem ljudi na cesti: nič! Ostal sem brez zvezka, v katerih sem imel predavanja o grški književnosti...
Kajpada bi lahko vsa predavanja, ki so bila v zvezku, prepisal od sošolca, a tega nisem hotel prositi nikogar - tako ponosen sem bil. Imel sem namreč občutek, da se je vse zarotilo proti meni.
Prav tistega dne - Bog je že vedel, kaj je delal - sem dobil od gospoda Jurija Zavašnika pismo, v katerem so stale tudi tele besede:
"Dragi naš Jaka!
Najprej nekaj o domačih razmerah. Oče so mi rekli, da te pri študiju ne bodo mogli prav nič podpirati in da se boš moral sam preživljati. Tudi za vlak ti ne bodo mogli več dajati. Letina je bila slaba, kašče so prazne, povrhu pa je še Brezo tako napelo od sveže detelje, da so jo morali zaklati.
Pišem pa ti tudi zato, ker sem se prav danes srečal s prečastitim gospodom škofom Vidmarjem. Rekli so, da te v Ljubljani zelo pogrešajo in da je zdaj v stolnici kar nekam preveč tiho. Pa tudi gospod Foerster so enako rekli gospodu škofu.
Hočem ti povedati to, da - če te bo zagrabilo domotožje - se le vrni domov. Gospod škof so rekli, da bi te sprejeli tudi sredi leta v semenišče..."
Prebral sem pismo še enkrat in še enkrat. Nad glavo je obvisel en sam stavek:
"Gospod škof so rekli, da bi te sprejeli tudi sredi leta v semenišče..."
Še tistega večera sem se odločil. Ko sem pozneje premišljeval o tem, se mi je zdelo, kot bi se srečal s samim seboj.
"Kdo pa si ti, Jaka Bačnikov? Kmet si, rojen iz završke zemlje, navadna poljska roža izpod gorenjskih planin... Ti se že ne moreš iti mestnega škrica. Dunaj ni zate... Pa tudi Bog je že hudo nejevoljen, ker se tako smiliš sam sebi... Kmečki sinovi niso bili nikoli taki... Ali se nisi še pred nekaj meseci posmehoval sošolcema, ki si nista upala iti na Storžič, ti pa si ga zavzel s smehom in dobro voljo... Tudi duhovniški poklic bi znal dobro opravljati... Toda le doma, na domači zemlji, med svojimi ljudmi. Sam sebi pač ne moreš lagati!"
Tako mi je govoril moj obraz v ogledalu na steni. Čutil sem, da ima prav.
Da bi videl, kaj je v resnici v ozadju, sem še tistega dne napisal domov pismo, naj mi pošljejo denar, da se bom lahko vrnil z Dunaja.
Komaj bi verjel, a je bilo res: denar je prispel na Dunaj z obratno pošto v osmih dneh - kolikor je potrebovala poštna kočija v obe smeri.
"Hm, pa pravijo, da je bila letina slaba..." mi je šlo na smeh, v mislih pa sem že pasel ves srečen svoje ovčice na domačih tleh. In hvaležen sem bil Svetemu Duhu, da me je tako na hitro razsvetlil: nekateri so za to potrebovali leta in leta ali pa so zavozili vse svoje življenje.
"Mati, zdaj pa bom gospod, pravi gospod!" sem zaklical že na pragu. "V Smledniku že dolgo nismo imeli nove maše, zato se res spodobi, da jo imam jaz!"
Mati so me objeli tako krčevito, da sem se ustrašil, da mi bodo izdihnili ob samem mojem prihodu domov. Na roko pa so mi padale tako debele solze, da jih nisem videl iz materinih oči nikoli več, ne prej ne pozneje. Vedel sem, da so bile to solze največje materine sreče...
In res sem potem doma zapel novo mašo. Bila je srečna vsa moja družina, najbolj pa jaz in moja mati!
Ko sem odhajal na svoje prvo službeno mesto v Tržič na Gorenjsko, v osrčje planin, je pritekel za mano sošolec Tone in mi dejal:
"Jaka, Tržičane poznam! Na prste bi lahko preštel tiste ljudi, ki še znajo slovensko. Tržič je ves nemški, zato to ni mesto zate. Upri se, pa čeprav škofovemu dekretu!"
Sošolec Tone, s katerim sva bila v semenišču veliko skupaj, ni bil človek takega kova, da bi želel komu škodovati. Kolikor sem poznal Tržič od daleč, sem vedel, da ima prav. Nemško govoreče ljudsko je iz leta v leto lezlo globlje v slovenske dežele. Tržič je bil nekaj ur hoda pod Karavankami, zato ni bilo čudno, da se je toliko Avstrijcev in Nemcev za stalno naselilo v tem gnezdecu med planinami, povrhu pa so imeli tudi vodstvo v nemških rokah.
"O, ti še ne poznaš Bačnikovega Jaka!" sem poskočil, kolikor sem bil dolg in širok. "Če me kaj spodbudi v življenju, me ovire na poti. Šel bom v Tržič, pa ne samo zato, ker tam potrebujejo kaplana, ampak tudi zaradi sebe."
Tone je žalostno skomignil z rameni, češ, ni mi pomoči. Pa mi tudi res ni bilo.
Povrhu sem imel za sabo tri grenke izkušnje z Nemci oz. nemčurji doma. Prva je bila ta, da smo na neki valeti leta 1867 v Šiški pri Vodniku prepevali slovenske pesmi - vodil sem namreč semeniški pevski zbor, v katerem je bilo čez trideset semeniščnikov - pa sem bil zato poklican pred sodnika - kot priča. Po mojem so me hoteli samo od daleč prestrašiti. Na tisti valeti so imeli nekateri vroče vseslovanske govore, jaz pa naj bi potrdil, da je bilo to res. Sodnik se je uradno pisal Gertscher, po naše pa naj bi se Gerčer ali celo Grčar. A je bil tak nemškutar, da je vsepovsod videl same nevarne Slovence: najraje bi dal odstraniti iz prosa tudi vsa ptičja strašila, ker so preveč dišala po značilnem slovenskem. Na tistem zaslišanju bi potegnil kratek konec, če bi kar na pamet podpisal zapisnik, pa sem toliko časa vztrajal pri popravkih, da sem potem podpisal samo nedolžno dejstvo, da je bila pri Vodniku v Šiški valeta, na kateri se je govorilo tudi o slovanskem združenju. Pa nič več... Drugo neslano šalo so nam prav tako podtaknili nemškutarji. Kot bogoslovci smo zapeli eno samo slovensko pesem našemu na Dunaju umrlemu poslancu dr. Tomanu, ko se je njegovo truplo s spremstvom ustavilo na ljubljanski postaji. Nemškutarji pa so menili, da se ob smrti ne spodobi peti slovenskih pesmi, ker so premalo svečane. Jaz kot pevovodja sem temu seveda ugovarjal. Na srečo so se zame potegnili Slovencem naklonjeni veljaki, kot so bili dr. Bleiweis, Costa in Svetec, ki so večkrat obiskali semenišče in močno cenili tako gospoda Foersterja kot mene... Tretjič pa sem za las ušel kazni, ker so me opazili na vižmarskem taboru leta l868. Tedaj nismo nič peli, res pa je, da nisem imel v ušesih vate, ko so govorili dr. Bleieweis, dr. Razlag in dr. Zarnik. Na črno listo so me dali samo zaradi navzočih na taboru.
Svoje prve službe v Tržiču nisem nastopil samo kot kaplan - kar mi je bilo obljubljeno - ampak tudi kot katehet v štirirazrednici, kot šolski vodja in celo kot učitelj. Nadomeščal sem namreč nekoga drugega, vendar povsem zastonj.
"Aljaž je že eden tistih mladih oslov, za katerega drži: če mu več naložiš, več nese," so se mi smejali po drugih farah, posebno na Brezjah, kamor sem hodil redno spovedovat, jaz pa si zato nisem prav nič belil las: človek je ustvarjen za delo in molitev.
Takoj pa sem zastavil z ustanovitvijo slovenske pevskega društva. Nemogoče se mi je zdelo, da med Tržičani ne bi bilo pravih Slovencev. Bogu bodi potoženo, da jih je bilo največ le med čevljarskimi pomočniki in vajenci, med samo gospodo pa bore malo. Celo v šoli sem bil za najmlajše samo "gospod Hilere".
"Kaj sem?!" mi ni šlo v glavo prve dni.
"Gospod Hilere!"
"Jaz sem za vas gospod kaplan, ne pa gospod Hilere. Če pa bi radi zvedeli, kako se pišem, vam povem, da se pišem Aljaž, po domače pa se je pri hiši v Zavrhu pod Šmarno goro reklo pri Bačniku."
"Ne, ne, vi ste gospod Hilere."
Tri dni in tri noči sem tuhtal, da sem prišel tej neumnosti do konca. "Gospod Hilere" ni pomenilo nič drugega kot "Herr Lehrer", se pravi "gospod učitelj", kar pa so vrli mladi Tržičani podvojeno rekli "gospod Hilere."
Najprej sem jih odvadil tega neumnega naslavljanja. Resnici naj bo zaupano, da včasih tudi s šibo. Pa nimam nič slabe vesti: s šibo sem jih samo slovensko učil.
Za kaplana v Tržiču sem bil postavljen šele leto dni po posvečenju. Moral bi vam podrobno opisati, kakšno ganljivo slovesnost smo imeli ob novi maši v Smedniku! Zbral se je vsa fara, postavili so dvanajst mlajev - ob vseh glavnih cestah, na slovesnost pa so prišli skoraj vsi moji sošolci iz semenišča in prijatelji iz mladih let. Najbolj od vernikov so bili srečna moja mati.
"Bog je uslišal mojo molitev! In tisočkrat naj ti povrne vse, kar boš dobrega storil v življenju, moj Jakec!" Po licih so ji lili debele solze, solze sreče. Na novi maši je bil tudi moj prijatelj Anton Foerster. Vedno mi je bil za petami. Takoj, ko sem nastopil službo v Tržiču, me je spet obiskal, rekoč:
"Tu, med hribi, boš lahko napisal kaj lepega slovenskega... Kaj zasanjanega, otožnega, večnega... Nekaj takega, kot je Gruberjeva Stille Nacht, heilige Nacht... Če želiš, ti jo pošljem, da jo boš imel za božič pri roki... Po avstrijskih deželah se ta pesem širi hitreje kot ogenj po pustinji..."
V tistem času so že izhajale različne pesmarice - tudi slovenske so bile vmes - vendar nisem nikjer zasledil te nove božične pesmi. Prijatelj Foerster je bil pač vedno za tri korake pred menoj. Kako tudi ne, ko pa je deloval tako v čitalnici kot na Glasbeni matici slovenski.
"To je bil pa velik ljudski mož - tale Gruber!" sem si takoj rekel, ko sem dobil njegovo pesem v roke. Sveta noč, blažena noč je bila tako milozvočno napisana, hkrati pa tako preprosta in v srce segajoča, da sem bil tudi sam prepričan, da bo v nekaj letih osvojila Slovenijo.
Poskusili smo jo do božiča naštudirati z našim... jaz sem mu rekel kar s čevljarskim pevskim zborom.
"Zakaj pa po nemško?!" so se mi uprli pevci. Že prvi dan sem jim namreč vbil v glavo, da bomo peli pretežno slovenske pesmi. Ker so drugi zbori po Tržiču - Tržič je namreč nadvse muzikalično mestece pod Karavnakami - peli samo nemško, smo mi peli samo slovensko. Zdaj pa sem na lepem silil vanje z nemško božično pesem.
"Zato, ker je v izvirniku nemška..." sem se skušal izviti, pri tem pa sem bil sam do sebe nedosleden.
"Ampak lepše bi se slišalo slovensko," je menil eden glavnih pevcev.
Tisti večer smo vadili samo melodijo. Res je bila tako lepa, da je bila vsem takoj všeč. Zvečer pa sem se kljub preobilici dela in preveliki utrujenosti kar v postelji sedeč spravil nad Stille Nahct ter jo predelal v slovenski jezik. Nekaj besed mi nikakor ni šlo na melodijo, pa sem jih kar po gorenjsko zaokrožil, da bi se zlogi lepo ujeli na metrično shemo.
"Imam jo! Sveto noč, blaženo noč!" sem ves žarel na naslednjih vajah. Žal je bilo na njih samo še dvajset pevcev. Nekaj je bilo menda razočaranih nad mano, nekaj pa jih je odpadlo zato, ker so morali podaljšati svoje delo v čevljarskih delavnicah.
Na hitro se je po vsem Tržiču izvedelo - najbolj še po nemških družinah - da vadimo posebno božično pesem. Če me je kdo vprašal, ali je to res, sem mu zadovoljno prikimal, da je.
Rezultat mojega postavljanja pa je bil dokaj klavrn. Tržiški delodajalci so se zmenili, da bodo delo podaljšali do sedeme večerne ure. Pomočnikom in vajencem so obljubili nekaj beličev več in tako - hote, načrtno, to je jasno ko beli dan! - uničili moj veliki pevski zbor.
"Vaje imamo lahko samo po osmi uri zvečer..." so mi povedali tisti, ki se jim je zdelo hudo.
Tedaj jih pa jaz nisem hotel imeti. Zdelo se mi je prepozno - zaradi prenatrpanega delovnika. Kaplana znajo povsod dobro izkoristiti, sicer pa je kaplan pač zato na svetu, da vskoči, kjer župnik ne more.
A prva slovenska predstavitev Svete noči ni propadla. Nemci in nemškutarji so se presneto ušteli. Vse do božiča sem vadil in vadil - sam zase - skrivoma, tako rekoč ilegalno, ponoči - in prav v Sveti noči prvič v Tržiču zapel Gruberjevo Stille Nacht v slovenskem jeziku. Sam, pred oltarjem, s kitaro.
Vernike v cerkvi je kar treslo od lepote in ganotja. Čutil sem, da bi mi najraje zaploskali. Zato sem jo pred koncem maše zapel še enkrat. in - glej, čudo! Pol cerkve jo je zapelo z menoj vred, po slovensko! Pa pravijo, da so gorenjske butice trde in da imamo Gorenjci namesto srca kamen v prsih.
Ko pa je bilo konec polnočnice, je ljudstvo kar sedelo in sedelo... Kaj takega se mi o božiču ni zgodilo nikoli več. Več kot polovica vernikov je potem še najmanj sedemkrat od začetka do konca zapelo Gruberjevo Sveto noč, blaženo noč v moji prepesnitvi.
Sošolcu Tonetu sem takoj po božiču napisal kratko pismo:
"Dragi Tone, nimaš prav! Tržič ni nemško mesto. Za božič je vsa cerkev pela slovensko do enih zjutraj!"
Pozneje sem mu natančno razložil, kako je prišlo do tega. Zvedel sem tudi, da so Sveto noč peli s Foersterjevo pomočjo tudi v Ljubljani, vendar v originalu. Moja prepesnitev je pozneje doživela še nekaj popravkov, v osnovi pa je ostala pesem taka, kot je nastala tedaj v Tržiču, za časa mojega kaplanovanja. Le-to je trajalo kar devet let, od 1871 do l880, a noben božič ni bil tako lep in tako svečan kot tisti z novo pesmijo. In kadarkoli se kje oglasi Sveta noč, blažena noč, se vedno v mislih preselim v mestece v osrčju Karavank.
Ker sem rad lazil po planinah, sem se že kot kaplan zapisal tudi med zeleno bratovščino. Nekoč smo šli na lov skupaj s Tržičani: dvajset Tržičanov in jaz. Rezultat je bil nenavadno ugoden zame: bil sem edini, ki je na Begujnščici ustrelil gamsa.
"To je pa zato, ker vas divji kozli ne poznajo. Za nas vedo, da smo dobri strelci, pa zbežijo od nas, še preden si pogledamo iz oči v oči," so se mi smejali tržiški lovci.
"Ne bo držalo," sem jim odvrnil jaz. "Narava ima rada živahne ljudi. Vi pa ste - resnica je včasih salamensko grenka - v večini taki, da mislite, da bodo kozli kar sami pritekli pred cev. Mene poglejte, po kakšnih policah sem plezal za njimi!"
Ob tem dogodku je prišlo do manjše zamere. Sam sem se kajpada malo preveč napihoval, tržiškim jagrom pa tudi ni bilo preveč po volji, da bi jim zelenec streljal najlepše gamse. Globoko v duši sem začutil, da sem tako rekoč ustrelil dvakrat kozla - prvič v resnici, drugič pa s hvalisanjem. Da pa drugo ne bi bilo preveč očitno, sem se za nekaj mesecev prikril in hodil brez puške po bližnjih hribih.
Na dan sv.Ane, v času najlepših izletov v hribe, sem kajpada spet maševal pri sv.Ani pod Ljubeljem. Po maši sva se s cerkovnikom Udetom nekaj časa hladila v senci pod košato lipo, pila kislico nekega domačina ter se šalila prav glede tistega kozla, ki sem ga ustrelil na Begunjščici.
"Morda pa ima še kakšnega brata..." me je dražil cerkovnik. "Čeprav ste komajda presedlali od 'raubšica' do pravega lovca, bi Tržičanom najlepše dokazali, da imate dober namen, če bi položili na dlako še kakšnega takšnega kozla."
"No, to imaš prav..." sem mu odvrnil. "Pri nas so takšni običaji, da je vsakdo najprej dvajset, trideset let divji lovec, šele potem, ko mu gre za nohte, postane pravi. Jaz sem to kar nekam prehitro preskočil. Kar pa se tiče streljanja: ali ni danes prelep dan, da bi si ga upal pokvariti s strelom? Pač pa te vabim na vzpon na vrh Begunjščice - brez puške!"
Cerkovnik je nekaj okleval, da se vreme kisa, da ni nič kaj trden v nogah, da ga čakajo otroci in žena, nazadnje pa je le privolil.
In sva šla! Po maši naravnost na vrh Begunjščice, ki je prav tak dvatisočak kot Storžič. Z živežem se nisva kaj dosti opremila, kajti računala sva, da bova do večera že doma. Le pol litra tiste kislice sva vzela s seboj, vse drugo pa sva imela še v trebuhih od opoldanskega obeda.
Dan je bil res tak kot iz škatlice vzet. Hodila sva nenavadno hitro, kajti priganjal naju je čas. Drugače sam nisem nikdar v hribe letal kot nekateri, ki gredo po rekorde v planine, ampak sem se vedno rad vmes tudi ustavil, se razgledal naokrog ter se predal lepotam planin med potjo tudi z daljšim predahom. Tistega lepega poletnega dne pa za postanke ni bilo časa. Glede utrjenosti pa mi tudi ni bilo treba tarnati, kajti pri sv. Ani sem bil do tedaj že najmanj tridesetkrat, čez Ljubelj na Koroško sem jo mahnil - kajpada peš - vsaj že trikrat, do pastirske planjave pod Begunjščico pa sem tudi bil že vsaj tolikokrat, kot je prstov na eni roki.
Čeprav je pihal vroč južni veter, sva jo dobro mahala navzgor ter se sredi popoldneva ustavila na samem vrhu, uživajoč prelep razgled na obe strani.
"Nekaj mi pravi, da bo tu čez nekoč tekla meja med Slovenci in Nemci..." me je na lepem prešinila misel, ko sem pogledoval zdaj sem zdaj tja.
"Ne bodite tako črnogledi!" me je ustavil cerkovnik Ude. "Meja med slovanskim in nemškim svetom mora potekati vsaj po Dravi, če ne bo še višje."
Sam pa sem vedel, da bomo lahko še srečni, če nam bodo drugi, tisti veliki in zoprni, pustili vsaj nekaj življenjskega prostora tostran Karavank.
Na lepem se je začelo oblačiti. Begunjščica se je v nekaj minutah zagrnila v tako gosto in črno meglo, da je bilo videti, kot bi hodil skozi saje, ne pa skozi megleno kopreno.
"Vihar bo!" je ugotovil Ude. "Saj sem vam rekel, da se pripravlja sprememba vremena..."
"Teciva, da naju strele ne ujamejo!" sem mu zaklical v odgovor ter jo jadrno ucvrl navzdol.
Sredi poti so naju ujele debele in kot toča mrzle ledene kaplje, na vse strani je začelo grmeti in treskati kot ob sodnem dnevu, tako je ropotalo in se bliskalo, da se je tresla vsa Begunjščica.
"Dam za mašo, če bova prišla živa dol!" je zaklical med grmenjem proti meni Ude.
"Pazi, kljub grmenju te dobro slišim in te bom v Tržiču prijel za besedo!" sem ga opozoril hudomušno.
"Če bova sploh prišla do Tržiča..."
"Če ne bova prišla, naju bodo pa prinesli... Naporno bo še manj... Povedala pa tudi sva, kam greva... Še dobro, da imava toliko planinske morale v sebi, da sva vsaj izdala, kam greva..."
Tedaj je treščilo naravnost v skalo pred nama. Dolga svetleča kača se je potegnila tako blizu naju, da sem bil prepričan, da bo siknila tudi po nama. A se je postavila pokonci in se zarila v zemljo tik pred mojimi nogami.
"Dam za tri maše!" je povišal Ude, jaz pa sem sam pri sebi sklenil, da jih bom posebno skrbno odpel. Če bom seveda še imel to možnost. Na tihem pa sem ugotovil, da se mi verjetno maščuje z drugega sveta tisti kozel, s katerim sem se postavljal po Tržiču.
Spet je treščilo, tokrat v macesen pred nama. Če bi se zatekla pod njegovo streho, bi že trkala pri sv. Petru.
"Samo čudež naju lahko še reši... Dam za sedem maš!" je bil praktične narave moj spremljevalec.
Velel sem mu, naj odvrže vse, kar ima železnega na sebi. Pa nisva imela prav nič, razen okovanih hribovskih čevljev.
Začelo je liti kot iz škafa. Sam pri sebi sem si mislil, da je to dober znak: vsaj ne bo tako treskalo. Pa je spet udarilo v najino bližino tako silovito, da naju je kar vrglo na tla.
"Teciva, tu ima hudič mlade!" sem dejal in se pognal kot nor v beg s Begunjščice.
In tedaj se je zgodil drugi čudež v mojem življenju. Prvega že poznate: tisti uspešni pristanek z vrha smreke. Tokrat pa sem treščil z nosom naravnost v pastirsko bajto.
"Kakšna ihta!" se mi je smejal pastir ob ognju. "Kateri hudič pa vas podi naokrog ob tem neurju?"
Tudi cerkovnik Ude se je srečen rešil v pastirsko bajto. Treskalo je še naprej, grmelo tudi, vendar pa je bilo v pastirski bajti videti veliko bolj oddaljeno in stokrat bolj varno.
"O, danes bo pa vse tiste, ki so ostali na planini, lizal presneto mrzel jezik gorskega jelena!" se je pesniško izražal pastir ter močneje podkuril, da se ne bi premočno prehladila. Verjetno ni treba posebej pripovedovati, da sva bila mokra ko cucka.
Pastir nama je dal ogrniti ovčje kože, pa tudi napojil naju je - z vročim mlekom.
"Kačje sline nimam, je tudi ne potrebujem. Človeku samo slabo stori. Mleko pa je zdravilno: za zdravega in za bolnega človeka..."
Še marsikatero modrost nama je natresel tistega večera. Povedal bom kar po resnici: še danes se mi zdi nenavadno podoben sv.Jožefu ali kakšnemu drugemu dobremu svetniku in Bog ve, če ni posebej za naju postavil tisto kočico prav na tistem mestu.
"Begunjščica ni tako nedolžna gora, kot je videti z naše strani. No, ker sta bila na vrhu, dobro vesta, da je s te strani vsa poraščena z zelenjem in drevjem, s koroške pa je skalnata, da te jo je strah gledati. Prav zaradi teh dveh obrazov je ugonobila že prenekaterega pastirja, pa tudi veliko drobnice si je vzela zase. Meni se je lani pripetilo, da se je prav v takšnem vremenu malo pod vrhom izgubilo žrebe. Vesta, ob ovcah pasem tudi po nekaj konj in žrebet. Tako ovce kot konji pa imajo vsak svoj značaj. Nekateri so pohlevni in ostajajo na varnem na planini: če je slabo vreme, se kar sami vrnejo v stajo. So pa vmes tudi taki - kot sta na primer vidva - da v slabem vremenu rinejo v nesrečo. Lani se mi je to zgodilo z žrebetom, ki je bilo po značaju sila težavno. Bog ve, kakšnega žrebca je bilo! Kobila je bila tiha in pohlevna, pravo utelešenje mirnosti in spoštovanja hribov. Žrebeta pa sem enkrat našel na koncu planine, drugič pod macesni pod vrhom, spet drugič v skalah... nobenega obstanka ni imelo nikjer. Ob lanski nevihti, ki ni bila nič milejša od današnje, jo je žrebe udarilo naravnost proti vrhu. Ko se je nevihta unesla, grem gledat, kje je, žrebeta pa nikjer. Naenkrat zagledam pod vrhom nekaj gamsu podobnega. Rečem si: tako velikega gamsa pa še ni bilo tu gori. Da ga ni nevihta prignala s koroške plati! Gledam in gledam, in si mislim: mogoče pa ni gams, ampak je moje žrebe. Če bo mahnilo z repom, je žrebe, če ne bo, je gams velikan... In - kakšna sreča! - imelo je rep! Povedal sem gospodarju, kako muhastega značaja je njegovo žrebe, in še tistega tedna je šlo s planine. Bilo pa je tako postavno in zdravega videza, da je gospodar dobil zanj celih sto petdeset goldinarjev. Vidita, takšen značaj, kot ga je imelo to žrebe, imata tudi vidva!"
"Že, že," sva se smejala zgovornemu pastirju. "Vseeno pa je med nama manjša razlika: midva sva vredna precej več kot tristo goldinarjev..."
Pozno ponoči so na kočo potrkali tržiški lovci. Ležali smo zleknjeni okoli ognja, pokriti s kožami ter dremajoč čakali jutra. Zunaj pa je tako ropotalo in tako godrnjalo, kot bi se mimo vlekla divja jaga.
"Oprostite, jaz sem, Anzelj, lovski čuvaj... Ali ste morda kaj videli kaplana Aljaža in cerkovnika Udeta... V tej hudi nevihti sta menda odšla na vrh Begunjščice..."
Pastir je bil takoj pripravljen za šalo:
"Videl ju že dolgo časa nisem več, slišal pa, slišal..."
"Sto zelenih, ali sta tako kričala?!"
"Kričala ne, pač pa smrčala... Vidite, tamle ob ognju smrčita..."
Tako prisrčno smo se objeli, kot bi se po dolgem čakanju na zemlji srečali v nebesih. Skrb lovcev me je ganila do solz.
"No, za pet maš bo ravno prav..." je začel mešetariti domov grede cerkovnik Ude. "Malce sem pretiraval s sedmimi... Saj bi v Tržiču še mislili, da sem se bal kot kakšna baba..."
Sam pa sem se tudi vpričo lovcev javno pokesal:
"V slabem vremenu ne bom več rinil v hribe... To vam tu pred vsemi obljubim... Ustrelil sem še večjega kozla, kot je bil tisti zadnjič..."
Vsi so se smejali in me spet sprejeli nazaj v zeleno druščino. Videli so, da nisem tako ohol, kot sem se pokazal na začetku. Res pa je tudi, da sem čez nekaj dni v Vaterlandu prebral, da je v Trstu pustošil takšen vihar, da je potopil sedem ladij. Veliko škode je naredil tudi na Primorskem, kjer je padala kot oreh debela toča, na Gorenjskem pa je pokosil prenekateri gozd do tal. V Tržiču, da, prav to je pisalo, pa je treščilo v troje gospodarskih poslopij, v gozdu je ubilo nekega drvarja, visok grajski gospod pa je bil tri dni pogrešan. Pomeni, da sva jo midva s cerkovnikom še poceni odnesla.
Vse to pa morda niti ne bi bilo napisano, če se ne bi prav iste nedelje odpravil na lov sam knez Windischgreatz in so ga potem tri dni in tri noči iskali po tržiških gmajnah. On pa se je s svojimi gonjači zapil v koči pod Storžičem, ker po celotedenskem lovu ni ustrelil nobenega kozla...
V mladosti sem preplezal prenekateri hrib, ki je bil višji od nekaj sto metrov, nikdar pa si nisem mogel predstavljati, da bom v Tržiču doživel največjo slavo zaradi vzpona na vrh zvonika. Pa je bilo to zapisano naravnost v župnijsko kroniko in Bog ve, če ne bodo tega raznesli še v kakšne druge bukve.
Bilo je takole. Gospod župnik se je odločil, da bo kot dober gospodar prekril streho na zvoniku z novim kositrom. Res je stara streha že močno puščala, pa tudi videz je bil slab. Obiskovalci iz tujih krajev so radi rekli:
"A v Tržiču ste kaplan? To je pa tam, kjer streha na zvoniku cveti, kajne?"
Ko sem to povedal našemu župniku, je še tiste nedelje vrgel z lece, da zvonik sam po sebi kriči po obnovi, obenj pa se spotakujejo tako tujci kot domačini. Za take priložnosti smo imeli posebne "ofre". Če si potipal vernike na pravem mestu, je bilo takšno darovanje lahko trikrat bolj uspešno. Sam sem zastavil pri otrocih: tako v šoli kot pri verouku.
"Kaj mislite, otroci, ali je Bog kaj žalosten, ko gleda izza oblakov na tale naš lepi čevljarski paradiž med hribi?"
"Ni. Tržič je lepo in verno mesto pod Karavnakami," so mi odgovarjali otroci.
"Pa ni čisto po vaše. Ko Bog pogleda izza oblakov, vidi najprej... No, kaj vidi?"
"Cerkev, " so odvrnili vsi v en glas tako v šoli kot pri verouku.
"In kaj ga najbolj zbode v oči?"
Odgovorili so, da oltar, lepe nabožne slike, stare orgle, prižnica... Eden je navrgel, da ga najbolj zbode v oči zvonik.
"Tako je, Janezek, prav imaš! Od daleč se najbolj vidi zvonik! Ampak poglejte, v kakšnem stanju je streha našega zvonika..." Naj mi bo oproščeno, ampak tako sem delal tudi pozneje: ko je bilo treba kaj izpostaviti, sem to znal, kot bi bil sam pisatelj Jurčič.
Rezultat - v nedeljo je bil v Tržiču takšen ofer, da ga ni bilo niti na žegnanjsko in zahvalno nedeljo. Na srečo tudi številčno močnejšemu nemškemu prebivalstvu ni bilo vseeno, kakšno streho ima zvonik njihovega božjega hrama.
Z župnikom sva najela krovca, pomagali so tudi domačini, in streha je bila v štirinajstih dneh prekrita. Novi kositer na zvoniku se je svetil tako bleščavo, kot bi bil iz samega zlata. Na lastna ušesa sem slišal otroke, kako je zdaj Bog zadovoljen, kadar se mu pogled ustavi nad tržiško cerkvijo.
Zataknilo pa se je pri plačilu. S krovcem, ki je bil velik strokovnjak za pokrivanje zvonikov, se je župnik namreč pogodil, da mu bo plačal vse na koncu - tako material kot delo. Delo ni bilo pretirano drago, kositer pa je bil drag kot žefran.
"Mein Gott, kakšni ste vi Kranjci! Še samega sebe bi prodali, če bi lahko. Za vaš zvonik sem porabil enajst kvadratnih metrov kositra, in konec besedi!" je trdil krovec jezno. Bil je zadrt Nemec, ki je v vsakem Kranjcu videl skopuha.
Čeprav sem bil samo kaplan, sem se - jezičen, kot sem - vmešal v obračun tudi jaz.
"Glavo stavim, da ni šlo toliko kositra..."
"Mein Gott, kako pa vi to veste!" me je omalovažujoče pogledal krovec. Videl sem, da mi je hotel ponižati dvakrat: kot kaplana in kot Slovenca.
"Takole, po občutku... Streha zvonika pač ne more meriti enajst kvadratnih metrov..."
"Meter je meter, meter ne laže... Mein Gott, a zdaj se bom pa še na tak način dajal z vami..." Predložil nama je načrt strehe, kjer so bile izrisane različne ploščine, vse skupaj pa naj bi po krovčevem mnenju zneslo celih enajst kvadratnih metrov.
"Ali veste, koliko je enajst kvadratnih metrov?!" sem se razgrel tudi jaz. "To je skoraj štirikrat po tri metre dolžine... Toliko kositra pa zagotovo niste porabili!"
Ker je bil nesramen on, se bil nesramen tudi jaz.
"Mein Gott, zdaj mi je pa tega dovolj! Plačajte mi enajst metrov kositra ali pa ga grem sam potrgat z zvonika!"
"Imam še boljšo zamisel!" sem pribil jaz. "Župnik vam ga bo plačal toliko, kot ste ga res porabili."
"Ja, toliko, kot sem ga res porabil. Enajst kvadratnih metrov!"
"Pa ga ni enajst!"
"Mein Gott, ga je!"
"Ga ni!"
"Ga je! Če pa mislite, da ga ni, ga sami zmerite! Zdaj, ko ni več odra na zvoniku!"
"Saj ga tudi bom!"
Tako sem bil razgret, da me ni mogel zadržati niti župnik. Ročno sem splezal na zvonik, z velikim tesarskim metrom vred, ter podrobno zmeril ves kositer od delčka do delčka.
Župnik je spodaj trepetal zame kot bilka na vodi, krovec pa je mahal z rokami, da takega norca še ni srečal v življenju.
"Poglejte, kaplan na zvoniku!" so se začeli dreti otroci pod cerkvijo in kmalu se je zbralo pol tržiškega firbca pod njo.
Jaz pa sem meril in meril ter nazadnje skupno nameril slabih devet metrov. Prej osem in pol kot devet.
"Salamensko si me prestrašil!" mi je stisnil roko župnik, ko sem vendarle priplezal na tla.
"Naš kaplan pa res nima vrtoglavice," so ugotavljali Tržičani. "Zanj je zvonik kot ena mala Begunjščica."
Krovec je moral potem kajpada odnehati. Župnik mu je plačal devet kvadratnih metrov kositra in nič več.
"Kakšna sreča, da imam planinca v svoji fari!" mi je rekel, ko je krovec odšel. "A veš, kaj mi je rekel ob odhodu?"
"Ne. Kaj posebno lepega pa zagotovo ne."
"Če bo treščilo v zvonik, naj njega ne iščemo več."
"Saj ne bo treščilo. Kjer plezam jaz, se vse srečno izteče..."
In res je bilo tako. Ista streha na zvoniku je zdržala še dolgo potem, ko sem bil jaz že na Dobravi in na Dovjem. Vsakokrat pa, ko sem s hribov poiskal v dolini mestece pod Karavankami, sem se v sebi tiho nasmehnil: da, slabih devet metrov ga je, enajst bi bila velika goljufija!
Ugled med ljudmi ni stvar, ki bi si jo preprosto zataknil za klobuk in hajdi z njim po svetu naokrog. A ko ga dobiš, moraš paziti, da ga kar tako spotoma kje ne izgubiš ali celo zastaviš po nepotrebnem. Povedal vam bom primer, s katerim sem sam hodil povsem po robu ugleda.
Med vsemi lovci v Tržiču me je najbolj cenil spretni lovec Krvin, velik ljubitelj narave.
"Vi, turisti, delate reklamo za hribe zaradi zdravja, mi, lovci, pa na tak način tudi v resnici živimo," se je rad postavil pred mano, kadar se je oglasil - večinoma brez trofeje - pri nas v župnišču.
"No, ampak oboji skušamo zdravo živeti... Sicer pa sem iz dneva v dan bolj tudi sam pravi lovec..." sem mu skušal ugovarjati.
"Nič nisem rekel, da si nismo bratje: razlika je samo v tem, da mi, pravi lovci, hodimo zmeraj po različnih poteh, vam, turistom, pa je samo do tega, da bi prišli na vrh gore, to pa je tudi vse... Z naravo pa ne utegnete živeti..."
Imel je prav, zato je tudi mene vse globlje vleklo med zeleno bratovščino, toda kaj, ko na samih vrhovih ni bilo veliko divjadi.
"Jutri pojdite z menoj na velikega petelina. V dolini pod Storžičem, tam gori nad Lomom, dobro vem za enega, ki poje že tri dni zapored na istem mestu..."
Rečeno - storjeno! Lepšega vabila mi pač ne bi mogel nihče ponuditi. Ker tudi naš župnik ni imel nič, sva z lovcem odrinila iz Tržiča še pred večerom.
Prenočila sva v borni lovski koči nad Lomom. Bilo je ravno toliko prostora, da sva v njej na sredini zakurila ogenj, sama pa sva polegla na tla okoli njega, kajpada tako, da nisva molila glav v dim. Prekajena sva kljub temu bila prav dobro, kar pa po Krvinovih besedah ni nič slabega, kajti samo prekajeno meso se ne pokvari - niti v vročini. Pa ni bilo v koči prav nič vroče, posebno proti jutru ne.
"Velikega petelina še niste ustrelili, kajne?" so se s prvim svitom zasvetile oči lovcu. Ravno sem sanjal, da me hoče požreti medved, zato sem mu bil toliko bolj hvaležen, da je ležal pred mano samo Krvina. "Danes ga boste! Dam vam častno besedo."
"Preveč ne hitite z izjavami!" sem ga opozoril. "Zarečenega kruha se največ poje."
"Bodite brez skrbi, tu gori kar mrgoli divjadi! Pravijo na primer, da pod Storžičem ni več plešcev, planinskih orlov, pa sem enega pred nedavnim sam pihnil. Le glavo je treba imeti na pravem mestu."
"Vi jo kajpada imate. Kako pa je bilo to?"
"Saj bi vam povedal, pa ne smem, ker za streljanje velikega petelina veljajo tri pravila..." je postal skrivnosten lovec Krvin.
"No, o pravilih mi boste povedali pozneje... Ko odrineva iz koče. Kako je bilo torej s plešcem?" me je dajala radovednost tako močno, da bi mi kmalu razneslo butico od nje.
"No, vam bom pa povedal. Plešec je sila plašne in previdne narave, zato ga ni nihče uplenil v teh hribih že več let. Jaz pa sem ga - s pomočjo svoje pameti! Bilo pa je takole! Dobro vem, da plešec rad hodi na mrhovino. Več dni zapored sem mu jo nosil na isto mesto. Vso je sproti požrl, čeprav ga nisem videl pri delu. Mrhovino sem mu namreč prinesel na določeno mesto, potem pa sem jo pobral v dolino, da me ne bi videl. Sedmega dne, ko je bil orel že dodobra navajen na svojo poslastico, sem v bližini mrhovišča postavil majhen štor iz vej. Toliko, da sem imel plešca dobro na očeh oziroma na muhi. Celo od blizu je bilo videti, kot da je na lepem zrastel grm v bližini mrhovišča. Plešec prileti, se ogleduje naokrog, nekaj se mu zdi sumljivo, toda meso ga vabi še močneje, začne ga trgati z ostrimi kremplji, jaz pa - bum - in bil je moj! Ko boste prišli k meni na obisk, vam ga pokažem. Nobeden drug lovec v Tržiču ga nima. Vidite, tako se boste lahko vi postavljali z velikim petelinom!"
Pripoved lovca Krvine mi je bila všeč že sama po sebi, seveda ne bi imel prav nič proti, če bi se izpolnile tudi njegove napovedi.
"Zdaj pa k prvi lovski zapovedi!" je dejal Krvina in mi nalil iz svoje čuture na dlani nekaj kapelj vode. "Če si lovec pred odhodom na lov ne umije obraza, potem nima sreče..."
To vraževerje sem si sam pri sebi razlagal s tem, da pač po tako slabo prespani noči drugače ne bi dobro videl. In moram priznati, da mi je bila šega nadvse všeč.
Oba sva se po mačje umila, pri tem pa veselo nasmihala drug drugemu, češ, zdaj sva res prebujena do konca, čeprav se je komajda svitalo izza grebena.
"In zdaj pravilo številka dve!" je slovesno oznanil lovec Krvina in pri tem dvignil kazalec pomembno v zrak.
"No, to pa je?"
"Molitev!" je vzneseno povedal lovec, računajoč na moje veliko odobravanje. "Če lovec pred odhodom na lov ne moli, nima nobene sreče."
"To pa je res lepo!" sem mu prikimal, zadovoljen, da tudi lovci ne gredo kar tako mimo molitve. Krvina je bil drugače res globoko veren mož, zato sem vedel, da se mi ne prilizuje.
In sva molila. Krvina naprej, jaz pa za njim. Ni bilo lepo, a vendar je bila taka lovska šega: lovec je na koncu dodal, da bi nama Bog naklonil veliko lovskega blagra, z velikim petelinom v ospredju.
Potem sva le stopila na plano, v sveže jutro. Zunaj je bilo toliko hladneje, da me je streslo prav do kosti.
"Puško v pozor in za mano!" je zašepetal lovec. "Tega vam verjetno ni treba praviti, da morate vso pot molčati, da vas petelin ne sliši. Ko prepeva, zamiži in si zapre tudi ušesa, tako je glasen: tedaj se morava splaziti čim bližje..."
Hodiva in hodiva, petelinjega petja pa od nikoder.
Tik pred veliko goščo Krvina da prst na usta in mi zašepeče:
"Tukaj notri je eden zagotovo. Trikrat sem ga že slišal, kako je pel..."
V goščo sva se drug za drugim splazila sklonjena, s prstoma na petelinih.
Nič!
Pritisnila sva se k tlom in čakala, čakala...
Nič!
Počasi se je že začel delati dan. S Storžiča se je svit razlil čez vso dolino v takem razkošju, da lepšega jutra pod macesni še nisem videl. Splačalo se mi je oditi na lov na velikega petelina že zaradi tega jutra.
Čakava in čakava, nič! Gotovo sva sedela na mahu pol ure ali še več, petelin pa ni in ni hotel zapeti.
"Nič ne bo!" je čez čas spregovoril Krvina. "Danes ga ni."
"Pa drugič!" sem rekel jaz. "Saj sem vam dejal, da se zarečenega kruha največ poje."
Tedaj pa - frč! - nedaleč stran od naju. Samo deset korakov.
"Vidite, bil je tu!" so zažarele oči lovcu. "Le pel ni..."
Hitro sva zvedela, zakaj ni pel. Takoj za njim je še enkrat reklo frč in potem še enkrat in še enkrat.
"Kar tri ljubice je imel pri sebi, tristo hudičev!" je ušlo Krvini. Tako prisrčno se je pridušil, da sem mu kar sproti dal odvezo nad tako iskreno kletvico.
"No, da ne boste hodili praznih rok domov, pojdite z mano nekaj sto metrov višje... Že tedne in tedne opazujem srnjaka, ki bi ga bil vesel tudi baron Born... "
Malce lomastiva po grmovju sem ter tja in komaj prideva do gorske jase, naenkrat Krvina nasloni puško na lice in - pok! - strel predre jutranjo tišino.
Nisem se še dobro zavedel, kaj se dogaja, ko mi Krvina položi pred noge velikega srnjaka s smrekovo vejico v gobčku, meni pa zatakne prav tako vejico za klobuk.
"Takole, da ne boste zastonj hodili sem gor z menoj na lov!"
Malce sem se branil, češ, srnjak naj pač bo od tistega, ki ga je položil na dlako, pa se ni dal ugnati. In tako sem ustrelil svojega največjega srnjaka v življenju.
"Ampak nesli ga boste pa sami v dolino, pa čeprav bo šla kakšna kila dol!" se mi je smejal hudomušni Krvina ter mi oprtal velikana okoli vrata. Presneto dosti sem imel opravka z njim, da sem ga prinesel do Loma.
Tam so me obstopili domačini in me na vse pretege hvalili.
"Vi ste pa res lovec in pol!"
"Smo mislili, da pasete le duše, pa vidimo, da znate dobro pasti tudi srnjake."
"Čestitamo, čestitamo, gospod kaplan!"
Malo se mi je zdelo sitno, ker sem se bahal s tujim perjem, a sem bil kljub temu tiho - že zaradi Krvine, ki me je kar naprej trepljal po rami. Naj ima veselje.
Izšlo pa se vseeno ni tako, kot je mislil dobri tržiški lovec. Baron Born, lastnik godzov, je Krvino trdo prijel, zakaj
je dal odstreliti najlepšega srnjaka tako rekoč zelencu med tržiško lovsko bratovščino in - Krvina, da bi rešil mojo kožo - je priznal, da je bil vendarle on tisti nepridiprav, ki je položil srnjaka na dlako.
"Hm, ste pa res plemenit mož!" mi je navrgel baron Born potem nekega večera, ko sva se po naključju srečala pred cerkvijo. "Drugi streljajo za vas, vi pa se bahate s trofejami." Srnjakovo glavo sem namreč dal nagačiti in sem jo imel postavljeno na ogled v veži župnišča vsem na očeh.
"Krvinova želja je bila to..." sem se skušal zmazati.
"Ja, ampak tudi vam je godilo, da so vas ljudje hvalili..."
"To je pa tudi res. Komu pa ne godi, če ga hvalijo?!" In sva bila zgovorjena.
Šele čez mesec dni pa mi je lovec Krvina povedal še tretje pravilo, ki se ga je treba natančno držati, kadar greš na lov na divjega petelina.
"Tretje pravilo je pravzaprav prvo: na lov pojdi sam! Če pa že greš s prijateljem, morata ves čas molčati!"
"No, lepa stvar!" sem se zarežal Krvini. "Potem jaz že ne bom nikoli uplenil nobenega petelina, ne velikega ne ruševca, kajti Bog me je tako ustvaril, da sem prav klepetulja v irharcah."
Ugled pa mi vseeno ni pretirano padel, saj imajo povsod radi zgovorne ljudi...
Po prvi devetletki se mi je izpolnila velika želja, ki pa je kajpada želja vsakega kaplana, da bi bil sam na svojem - dobil sem svojo župnijo na Dobravi pri Kropi. Tržičane sem sčasoma močno vzljubil, posebno zaradi velikega pevskega daru, a ko mi je škof ponudil Dobravo, nisem okleval niti dneva, pa čeprav je bilo treba takoj začeti s popravilom cerkve, z zamenjavo orgel in zvonov... pač z vsem tistim gospodarskim delom, ki čaka vsakega župnika v vsaki župniji.
Tedaj sem vzel k sebi tudi svojo mater. Doma so se nekaj pričkali zaradi dote, mladi gospodar, moj brat, je pripeljal v hišo nič kaj prijazno žensko, stari in mladi pač ne gredo nikdar pretirano dobro skupaj, in tako so mati prišli na Dobravo.
"Jakec, tako dobro ti bom kuhala kot v mladih letih..." so se mi hoteli prikupiti s hrano. "Pa tudi drugače boš lahko na vsakem koraku občutil materino roko."
Pa mi ne bi bilo treba tega praviti: mati so ena sama, vsaka je najboljša na svetu. Res pa je, da mi niso samo kuhali in pospravljali, ampak so mi stali ob strani tudi ob hudih trenutkih.
Na Dobravi je vse drugo steklo kot po maslu, tudi z ljudmi je bilo veliko lažje delati, ker so bili skoraj sami Slovenci, pravo tržiško nasprotje. V svoji mladostni neizkušenosti sem se zapletel edinole s cecilijansko vojsko.
Kaj pa je to: cecilijanska vojska bo morda kdo rekel?
Štelo se je leto l883, ko so na Nemškem izdali več dobrih pesmaric, ki sem jih tudi sam naročil za svoje potrebe. Posebno lepo pa so bile napisane strokovne pesmarice nekega nemškega doktorja Witta, ki je izdal dve knjižici cerkvenih pesmi. Prva je imela naslov Fliegende Blaetter fur kath. Kirchenmusik, druga pa Music sacra. V teh dveh knjižicah so bile objavljene najlepše cerkvene pesmi - z notami vred - v latinščini. Nasploh je dr. Witt v nemških deželah zmagal z zamislijo, da mora biti cerkveno petje na visoki, Cerkvi dostojni ravni. V cerkve so namreč vse bolj vdirale gostilniške popevčice in druga šara valčkov in koračnic. To pa se tudi meni ni zdelo prav. Eno je za cerkveno bogoslužje, ki ga izvajajo učeni pevci, eno pa je za preprost narod. Vsi pa ne moremo biti enaki. No, in prav to misel sem jaz tudi javno zagovarjal. Bog mi je priča, da sem vse svoje življenjsko delo dal svojemu ljudstvu, res pa je tudi, da je bila zame cerkev največje svetišče, svetišče, kjer ni prostora za preveč preproste stvari.
"Jakec," so mi rekli mati, "ti že veš, kaj je prav. Druge pa tudi pusti pri miru."
Pa jih nisem, ker sem mislil, da vse vem in da imam v vsem prav. Šel sem že proti štiridesetemu letu, takšen možak pa je po mojem takratnem mnenju že toliko pameten, da lahko pamet tudi drugim soli.
Zgodilo se je takole. Z Antonom Foersterjem, stolnim zborovodjem in velikim skladateljem iz Ljubljane, sva bila velika prijatelja. Tudi gospod Foerster je zagovarjal cecilijansko petje v cerkvi. Ko je dr. Witt izdal še tisti dve knjižici, sva skupaj ugotovila, da drugače ne more biti.
V Ljubljani pa je bilo nekaj ljudi, ki so menili precej drugače. Med njimi je bil najbolj glasen Jakob Alešovec, urednik humorističnega lista Brencelj. Ko sem jaz javno zagovarjal svojega prijatelja Foersterja, da je na pravi poti, ko želi imeti v cerkvi lepo cerkveno petje v latinščini, se je Jakob Aleševec v časopisu spravil naravnost name. Zraven pa mi je še podtaknil, da sem proti skladatelju Riharju, ki je pisal ljudske in cerkvene pesmi v ljudskem duhu. Zanje je dr. Witt, ko jih je dobil v oceno, menil, da niso kaj prida. Za vse sem bil naenkrat kriv jaz. Kdor me je dobro poznal, je tudi dobro vedel, da sem se vedno boril za naš jezik in za naše pesmi. Kajpada pa mora imeti vsaka stvar svoje mesto in mora izpolniti svoj namen. O tem sem javno napisal in se tudi podpisal v Slovenskem narodu, ki ga je tedaj urejal moj znanec z Dunaja - pisatelj Josip Jurčič.
Alešovec pa je v Brenclju napisal približno takole neumnost:
"Jakob Aljaž - kratice tega imena in priimka so J. A. - se pravi I.A. - IA pa je znani glas, ki vse izda, kdo je tako pameten!"
Urednik se ni prav nič podpisal pod te besede, vem pa, da je bil Alešovec avtor tega posmehovanja. Po časnikih se je razvnela velika polemika. Nekateri so se zavzemali za cecilijansko petje, drugi pa za to, da se tudi na kor vnese samo ljudsko petje v domačem jeziku.
"Mi smo v večini!" je dal vedeti urednik Alešovec.
"Mi glasov ne štejemo, ampak jih tehtamo!" sem mu odvrnil prek Slovenskega naroda jaz, kajti gospod Jurčič mi je bil močno naklonjen.
Škof ni rekel nič, a je bil menda na moji strani, kajti tako kot vsaka stvar ni za v gostilno, tudi ni za v cerkev.
"Ljudje kolnejo zaradi vaših cecilijanskih pesmi, zato pa nam je toča pobila," je bilo zapisano v naslednjem časniku. Kmalu bi bil kriv za vse toče, požare in druge naravne ujme.
Naključje je naneslo, da so šli naši pevci prav tedaj na romanje v Rim in so v cerkvi po slovensko zapeli Riharjevo pesem, pa so jim celo Rimljanke ploskale. V časnikih je potem pisalo:
"Rim poje hvalo Riharju, doma pa nanj mečejo kamenje." Puščica je bila seveda naperjena name.
Jaz pa sem jim dejal:
"Ali bi vam peli hvalo tudi v primeru, če bi zapeli sredi cerkve sv. Petra Barčica po morju plava? Menda ne?"
Mati so mi po nekaj tednih svetovali:
"Jakec, raje umolkni, pa bo mir! Ti nisi imel prav, ko si gospoda Riharja omenil, kajti vsi mislijo, da si mu nevoščljiv, ker tudi sam skladaš pesmi: drugi pa tudi nimajo prav, ker bi radi pesmi s ceste prenesli v cerkev... Ampak, poglej, tudi sam si bil ves navdušen, ko si prestavil Sveto noč v slovenski jezik in jo zapel po naše v cerkvi..."
Hotel sem jim razložiti, da pač vsaka pesem ne spada v cerkev in da je Gruberjeva velika častna izjema. Pa sem bil res raje tiho, čeprav težko. Pri skoraj štiridesetih! Res pa je tudi - da mi ne bi kdo pozneje kaj neumestnega naprtil! - da nisem imel prav nič proti Riharju in da sem hotel le zagovarjati svojega prijatelja Foersterja. Pa čeprav z Dobrave v Ljubljano. V Ljubljani pa niso imeli toliko korajže, da bi se postavili zanj in so se raje iz mene norca delali...
V cecilijanski vojski nisem zmagal, to rad priznam,izgubil pa je tudi nisem. To se je izkazalo pozneje, ko sem znal biti trikrat bolj previden pri vsaki stvari...
Cesar se ni veliko vozil po naših deželah, kadar pa se je, je med nižjo oblastjo nastala prava panika.
"Kako: ali cesar ni človek?!" ni šlo meni nikoli v glavo ob takem pretiranem skakanju okoli njega.
"Tiho bodi, te bodo še zaprli!" so mi govorili drugi župniki.
"Mislite, da spadam med tiste nepridiprave, ki jih zmeraj zaprejo za toliko dni, kolikor je cesar pri nas?" sem se jim smejal v odgovor. Cesarja sem spoštoval ravno toliko, kot je on nas, Slovence: do kolen bi šel za njim v toplo vodo, če bi bilo treba. Če ne, pa tudi ne. Toliko so me že naučili po šolah, da je cesarjeva oblast le toliko od Boga, kolikor je tega Boga v samem cesarju. V našem ga ni bilo pretirano veliko, pa sem mu kljub temu želel, da bi ga Bog ohranil pri življenju sto let. A vzhičen nad njegovim obiskom res nisem bil.
"Doletela nas je ta čast, da bo cesar obiskal prav Bled!" mi je povedal blejski župnik Razboršek, moj bližnji sosed.
"No, ja, ga bomo vsaj od blizu videli in nam ne bo treba hoditi na Dunaj," sem malomarno menil jaz.
Vse pa se je zasukalo, ko sta mi blejski župnik in župan prišla povedat, da nameravajo cesarju posvetiti posebno pozornost - s petjem.
"Kdo pa naj bi mu pel?" me je spreletel srh po vsem telesu.
"Pa menda ne ljubljanski filharmoniki?" Kadar je prišel cesar ali kdo drugi z Dunaja na obisk v Ljubljano, so jim vedno peli nemške pesmi ljubljanski filharmoniki.
"Ja, kaže, da prav oni."
"Kako: ali jih boste ob tem, da imamo dosti domačih pevcev,
uvozili, da tako rečem, iz Ljubljane? To je nezaslišano!"
Napel sem vse moči, da bi nastopil moj zbor, v katerem sem imel najboljše pevce iz vse Gorenjske, od duhovnikov do učiteljev in navadnih stanov. Po načrtu bi morali cesarju najprej zapeti na železniški postaji v Lescah - dobrodošlico, v nemščini, temu se pač ne bi mogli izogniti - potem pa naj bi mu zapeli še zvečer na Bledu - serenado, za to pa sem sam dal roko v ogenj, da v slovenščini, pa če grem takoj v arest!
"Pa bo cesar zadovoljen z vašim petjem?" sta podvomila župnik in župan.
"To je moja skrb! Imeli bomo toliko vaj, da bomo prekosili sami sebe!"
Pohitel sem v Ljubljano k tiskarju Blazniku, da mi je natisnil note za več pesmi, na lastne stroške sem poklical na vaje še nekaj dodatnih najboljših pevcev, poskrbel sem tudi za vse drugo, samo da so vaje v Kranju uspele. Najprej smo jih imeli po glasovih, potem pa še trikrat vseh šestdeset pevcev skupaj.
Bilo je veličastno dirigirati tako velikemu zboru. Če to cesarju ne bo všeč, takoj skočim v blejsko jezero, sem si govoril sam pri sebi, nad glavo pa so mi še vedno plavali ljubljanski filharmoniki.
"Je kdo kaj omenil, da gorenjski pevci nismo dobri?" sem previdno potipal pri županu.
"Bilo je rečeno nekaj podobnega, a sem povedal, da imaš veliko okrepitev..."
Čez dva dni sem bil klican k baronu Schweglu, ki me je diplomatsko vprašal, kaj bomo peli - poleg himne seveda.
Razložil sem mu, da same lepe pesmi ter mu navrgel nekaj naslovov, ki jih zagotovo še ni poznal, kajti prevedel sem slovenske naslove v nemščino.
"Kaj pa Schubertovo Wie schon bist du? Boste to zapeli cesarju?"
"Bi, če bi bili pevci za to...." sem se izvijal. "A ko smo se zadnjič na vajah pogovarjali o tem, so mi rekli, da jim prav ta ne leži pretirano..."
"Že prav, že prav," se baron ni hotel več vtikati. Bil je med tistimi, ki so do Slovencev gojili zmerne simpatije in se ni hotel po nepotrebnem zapletati z nami.
Glavno pa šele pride. Medtem ko smo na postaji v Lescah lepo odpeli ob cesarjevem prihodu himno, se je močno zapletlo na Bledu. Župan je dal narediti velik splav, postavil je namreč debele plohe na dve ladji in ju z njimi med seboj povezal, in mi naj bi stali na tem splavu ter se na večer s cesarjem vred premikali po vodi nedaleč stran od cesarjevega čolna proti otoku. Toda ko so drugi nemški grofje zvedeli, da nameravamo na tem splavu peti same slovenske pesmi, so splav preprosto - skrili.
Tako smo ostali na bregu - sami. Da bi plavali za cesarjem, se ne bi spodobilo...
Ko se je njegova visokost pripeljala nazaj, smo bili mi že tako nabrušeni od jeze in molka, da bi najraje kar na obrežju prepevali pol noči skupaj. Pa so nam dovolili zapeti eno samo pesem, zunaj, pod hotelom, pa še tedaj nas je prišel neki grof nadret:
"Ali res ne morete pustiti presvetlega cesarja, da bi pet minut v miru počil, falotje!"
Užaljeni smo se umaknili nazaj k jezeru ter se pod vrbami usedli vsi pevci na štiri pletne ter skupaj od žalosti in razočaranja prepevali poldrugo uro. Bled nam je bil zagotovo hvaležen, cesar pa teh lepih pesmi tako in tako ni bil vreden.
Nazadnje se nas je vendarle usmilil blejski župnik. Peljal nas je v svoje župnišče in nas vse skupaj pogostil. Peli smo vso noč, zjutraj pa smo že ob petih pospremili cesarja s pesmijo na vlak.
Nič nam ni podaril, nič nam ni rekel, nič se ni rokoval z nami. Malo je slišal naših pesmi, pa smo bili mi kljub temu zadovoljni. Ljubljanski filharmoniki so ostali v Ljubljani, mi pa smo cesarju vendarle dali vedeti, vsaj z eno samo serenadno pesmijo, da smo na tej zemljici pod Triglavom doma Slovenci.
Polovico ošabnega vedenja sem cesarju odpustil, ko sem pozneje v časnikih prebral, da je sam prevzvišeni gospod ob obisku na Bledu izjavil:
"Kraji so zelo lepi. Najbolj pa so mi bili všeč s snegom pobeljeni vrhovi naokrog."
Cesar pač ni vedel, da znamo Slovenci tako lepo peti samo zato, ker lepote slovenske zemljice kar vrejo iz nas...
Nič novega ne bom povedal, če zapišem, da je človek v svojem bistvu slabši, kakor misli, da je v resnici. To lahko trdim tudi za svojo osebo, ki je prvič videla Triglav od blizu samo zaradi pretirane žeje...
V tistem času je bila navada - ne samo v letu l883, ko se je odvijala ta prigoda - da so si turisti vzeli na pot nekaj hrane in še več pijače ter se odpravili nekam v naravo, toliko pač, da so dobili dober tek, potem pa so družno pomlatili vse, kar so imeli s seboj. Tudi sam nisem bil nič boljši, če že svojih prijateljev in znancev ne bi rad metal v isti koš.
Neke lepe nedelje se je namreč večja druščina odločila, da gremo na izlet v Vrata. V triglavski dolini Vrat do tedaj še nisem bil. V mojih zgodnjih časih je bila namreč sila nedostopna, kajti pot je bila slaba, klanci pa takšni, da so jih lahko zmagovali le domači, slabih kolovozov vajeni konji in voli. Drugače pa je bila dolina Vrat daleč po Evropi znana kot ena najbolj divjih in hkrati prvinskih lepot pod visokimi gorami. Celo saksonski kralj jo je prišel pogledat. Seveda ni bil takšen norec kot mi, ki smo si jo hoteli ogledati za povrh: saksonski kralj je prespal v Mojstrani v gostilni pri Šmercu, od tam pa ga je stari Šmerc, znani lovec, pastir in gorski vodnik - baje je bil kar petstokrat na Triglavu - peljal v dolino Vrat.
Hodimo in hodimo ter se po treh urah le znajdemo pod samo Triglavsko steno. Visoko navzgor, skoraj tisoč metrov v višino, tako rekoč do samih nebes, se namreč na koncu doline Vrat dvigujejo navpične skale.
"Lepše doline ni na svetu," sem rekel jaz na ves glas.
"Res je tako," je pritrdil dovški župnik Janez Ažman, ki je bil navdušen gorohodec. Prav on je bil tudi kriv, da smo si šli tisto nedeljo ogledat dolino Vrat od blizu.
"Pravijo, da so švicarske doline lepše," je nalašč vrgel med nas kost kaplan Novak.
"Tebi se malo blede," mu je kar naravnost rekel dijak Jakelj. "Lepšega Bog ni mogel ustvariti."
Sedli smo na skale ter si ogledovali s takšnim zadoščenjem vse te lepote okoli sebe, da smo bili vsi omamljeni. Visoke strme skale, tihi studenčki, ki so vreli spod njih, gozdovi na straneh... nad vsem tem pa svetlo modra sinjina. Po mojem tudi v raju ne more biti dosti lepše.
Kar naenkrat pretrga tišino zamolkel udarec nekje v skalah.
"Nekdo nekaj dela..." je ugotovil dovški župnik Ažman. "Verjetno je spet Požganc na poslu." Povedal nam je, da je Janez Klinar, po domače Požganc, doma iz Mojstrane, eden najboljših gorskih vodnikov po teh hribih. Je tako zagnan, da kar sam utira bližnjice po skalah, dneve in dneve, ob vsaki prosti minuti.
"To se pravi, da že dolgo let hodijo turisti tudi na Triglav, kajne?" me je zagrabila radovednost tako močno, kot bi me uščipnil kleščar v zadnjo plat.
"O, to pa to!" so zasijale Ažmanu oči. "V nemških časopisih sem prebral, da se je na Triglav prvi povzpel neki gospod Willonitzer leta l778, v tem stoletju pa naj bi bili prvi bohinjski gorniki, štirje srčni možje... No, pa pesnika Valentina Vodnika tudi omenjajo knjige... Jaz pa pravim: prvi so bili na Triglavu, tudi na samem vrhu, naši pastirji in lovci! Triglav je že več stoletij samo naš! Domačini na Dovjem in v Mojstrani so mi pripovedovali, da so lazili za gamsi vse do Zelenega snega pod Triglavom... Veliko pa je bilo tudi takih, ki so hodili po čebele v samih coklih na trentarsko stran leto za letom. Namesto da bi hodili naokrog, so jo preprosto mahnili prek Luknje tam gori v Trento..." Z roko nam je pokazal stezo, ki je bila vidno prehojena.
"Pomeni, da je še zdaj stalna povezava med zgornjim delom Doline in Trente prek Luknje?" smo obstali presenečeni. "Koliko hoda pa je tu čez?"
"Odvisno, koliko hitro stopiš!" se je zasmejal dovški župnik. "Ko prideš do sem, v Vrata, je že skoraj pol poti za teboj."
Prav tedaj se je znova oglasil rezek odmev v skalah.
"Pojdimo tudi mi do Luknje!" sem predlagal. Radovednost me je vlekla predvsem k Požgancu. Že med potjo navzgor smo srečali več prijaznih in zelo vljudnih drvarjev, oglarjev in pastirjev, zato mi je nekaj govorilo, da tu ni zoprnih ljudi. Kdor rad hodi v hribe, ne more biti slab človek. Kdor pa živi za hribe, takšen je zagotovo še stokrat boljši.
"Prav!" je bil takoj za vzpon tudi župnik Ažman. "Če pohitimo, bomo do noči zagotovo nazaj."
Druga družba je oklevala in se je raje obrnila proti domu, ostali pa smo samo še štirje najbolj vneti: župnik Ažman, kaplan Novak, dijak Jakelj in jaz. Pa še mi nismo šli skupaj, ampak smo se razdelili: Ažman in Novak sta jo mahnila proti Luknji po kamniti drči navzgor, po nekakšni bližnjici, midva z Jakeljnom pa po močneje uhojeni stezi.
Nisva dolgo hodila, ko prideta proti nama dva človeka, oba gorniško napravljena: v škornjih, v irhastih pumparicah, z vrvmi okoli vratu.
"Greste v Trento?" me je pozdravil prvi, kot bi me vprašal v Zavrhu, če grem na Šmarno goro.
"Samo do vrha Luknje, da se malo razgledamo..."
"Najraje pa bi šli kar na Triglav..." se je pošalil moj spremljevalec Jakelj.
"O, tudi na Triglav se bo kmalu lahko prišlo s tega konca... Doslej sem vodil turiste le iz Kota, pa se mi zdi, da bo tu gor veliko lažje in bližje..."
"Zato pa zabijava kline pod Pragom," je dostavil drugi. "Veliko se bo poznalo."
Bila sta tako prijetna človeka, da smo klepetali najmanj četrt ure. Ko sem vprašal, ali je kaj hudo nevarna pot na Luknjo, mi je prvi povedal tole zgodbico:
"Ni prehudo. Paziti se morate le kamenja, ki ga sprožajo gamsi. Če kamenje prileti od daleč, vas lahko ubije... Drugih nevarnosti pa ni. No, medvedov se vam zaenkrat ni treba bati. Kdo ve, kje so prilezli čez, toda pred leti so bili celo v Vratih. Sam pa sem videl enega, ki je hotel priti prav čez Prag sem dol. Tako je rjovel od jeze, ker ni mogel naprej, da sem mislil, da se bo vsa Severna stena podrla. Ja, na lastne oči sem videl, kako je hodil sem ter tja ter iskal primeren prehod..."
"Zdaj, ko bodo klini, bo lahko priplezal..." se je pošalil drugi. "Zato pa jih zabijava."
Midva z Jakeljnom sva ju debelo gledala, ali mislita resno ali naju vlečeta za nos, pa je prvi rekel:
"Kobar se rad pošali. Medvedi že ne bodo lezli tam čez. Midva pa sva že velikokrat, tudi še prej, ko ni bilo klinov..."
"No, ko je že on povedal, kdo sem jaz, pa naj predstavim še jaz svojega tovariša: to je Požganc, najboljši gorski vodnik daleč naokrog... Če boste kdaj hoteli iti na vrh Triglava, se vama toplo priporočava... Vsak posebej... Najamete naju lahko v gostilni pri Šmercu v Mojstrani... Nisva draga, poceni pa tudi ne, ker so dobre reči od nekdaj imele svojo ceno..."
Tako sta mi bila všeč, da sem obema segel v roke ter se jima res priporočil za vzpon na vrh Triglava. Triglav me je vznemirjal že od mladih let naprej. Ko pa sem bral še Baumbachovo pravljico o Zlatorogu, sem se začel še toliko bolj zanimati zanj. Tedaj, na pohodu do Luknje, še nisem vedel, da bom tako usodno povezan z njim. Čutil pa sem, da se tu odpira povsem drugačen svet, svet lepote, svet divjine, svet spoštovanja.
"Hej, kje pa sta?!" sta zaklicala s strani dovški župnik Ažman in kaplan Novak. "Sta še živa?"
"Še, še, kar veselo naprej! Če ne prej, se snidemo na vrhu!"
Dijak Jakelj je takoj zatem opazil, da sta oba najina prijatelja nenavadno dobre volje. Kako tudi ne, ko pa sem njima zaupal vsebino steklenice, v kateri je bil moj - brinovec.
"Previdnost je pa res mati modrosti. Prav nič nisem bil moder, ko sem jima dal tistole reč."
"No, midva pa imava njuno steklenico z vinom..."
Ko sta na sneženem plazu prišli potki skupaj, sva midva z dijakom na vso grozo ugotovila, da sta najina prijatelja lahko pretirano vesela: izpraznila sta steklenico do zadnje kapljice.
"Pridi sem, se greva kepat!" sem namignil dijaku ter mu pokazal, naj nagne Ažmanovo steklenico z vinom. Za skalo sva se na sneženem plazu malo kepala, malo pa pila. Nisva hotela biti dosti slabša in sva v rekordnem času popila vse zaupano vino.
"Živel, kralj Triglav!" smo zavpili drug za drugim, ko smo po napornem vzponu vendarle prilezli na vrh Luknje. Triglav se nam je kazal s strani, pod nami pa se je nudil prelep pogled na obe strani, na Kranjsko in Goriško.
"Zdaj je res že čas, da skupaj pomalicamo... Ko v Vratih nismo utegnili..." je dejal župnik Ažman in privlekel iz bisage pol hlebca kruha in več koščkov sira. Pomlatili smo vse do zadnje mrvice v enem zamahu. Gorski zrak in hoja sta pač naredili svoje.
"Po lepi kranjski navadi bomo zdaj vse skupaj še malo poplaknili..." si je obrisal usta kaplan Novak, župnik Ažman pa je prisedel k meni, da bi bil prvi pri svoji steklenici.
"Izvolita, vsaka kapljica bo dragocena!"
Dovški župnik je prav na hitro nagnil steklenico z vinom, a se mu je takoj zaletela tekočina v grlu.
"Kaj pa je zdaj to?!" me je očitajoče pogledal. Res sem imel malce slabo vest, kajti v steklenico sva z Jakeljnom - potem ko sva popila vse vino - nabasala nekaj snega, pa ga je bilo v tekočem stanju nenavadno malo. "Kdo pa je popil - vse vino?"
"Nič se ne bova zagovarjala," sem rekel smeje. "In tudi nič ne bova spraševala po brinovcu. Lahko rečem samo eno: "Zob za zob, vino za brinovec."
Vsi štirje smo planili v takšen krohot, da se nam je zdelo, da nas je še bližnji sosed Triglav začudeno gledal.
"Kaj pa zdaj?"
"Kaj pa zdaj?!"
Resnica je bila vendarle precej bolj kruta, kot je bila videti tam gori z vrha Luknje. Do doline Vrat smo imeli dve uri in še najmanj toliko do Peričnika, do Mojstrane pa še več, do prvih hiš v Trenti pa je bilo po Ažmanovih besedah samo dobre tri ure...
"Bližje je v Trento!" je jasno in glasno povedal dovški župnik. "Če nočemo umreti od žeje, potem jo je najbolje mahniti k mojemu prijatelju Simonu v Trento..."
Midva z Jakeljnom, podkrepljena z vincem, sva bila samo zmerno žejna, lahko pa si predstavljate, kakšno sušo sta trpela Ažman in Novak po brinovcu...
In smo jo mahnili na drugo stran, v Trento. Iz obiska doline Vrat je nastal pravi pohodniški podvig!
Čeprav nas je na poti že lovila noč, z njo vred pa je postalo tudi precej hladneje, nas je v grlu pekla takšna žeja, da smo komajda zdržali. Celo meni se je zdelo, da sem požrl samo Saharo.
"Trentarji so najboljši pastirji in lovci, prav zato pa tudi najboljši gorski vodniki... Na Triglav vsako leto spravijo po nekaj ducatov ljubiteljev gora. Domačih in še več tujih. Če bo šlo tako naprej, bodo lahko vsaj za kanček lažje živeli... Zdaj vsi po vrsti tolčejo tako lakoto, da se je Bog usmili... Zato jaz pravim, da ne bi mogel nikogar nikoli zapreti, pa naj podre v teh skalah še takšnega divjega kozla... Vam povem, da ni boljših lovcev, kot so Trentarji! Sami pravijo, da največ gamsov postrelijo prav tam gori v Luknji... Gams pride z njihove strani na vrh, v Luknji se ustavi, neodločeno pogleduje, za katero stran bi se odločil, Trentar pa samo - pk!- in pečenka je na mizi!"
"Zraven pa sod najboljše vipavske kapljice...." sem dopolnil župnika Ažmana jaz v imenu vseh štirih. "Tudi s še takšno šalo žeje ne bomo mogli preslepiti."
"Ali veste, kakšen telegraf imajo Trentarji?!" se ni dal ugnati dovški župnik. "Preprost, a učinkovit! Trentar je zmenjen z ženo doma tako, da se bo takoj vrnil domov, če bo zagledal pred hišo belo piko. In veste, kaj je to bela pika? Navadna velika bela rjuha. Če gre za Trentarjem v hribe kakšen žandar ali če si ga kdo želi najeti za vodnika, potem Trentarjeva žena preprosto pogrne doma na travo veliko belo rjuho."
"Zraven pa mu da še bokal vina, da ni preveč žejen..." sem ga dopolnil jaz.
"Trentarja Špika pa tako in tako vsi poznate iz časopisa, " se ni dal ugnati Ažman. "Za Stenarjem je streljal na medveda. Mislil je, da je po njem, toda ko je stopil prav do njega, je medved z zadnjimi močmi šavsnil proti njemu ter mu odtrgal vso brado. Pa kljub temu živi še naprej. Le pijačo si mora z lijakom leže vlivati v grlo..."
"No, vidiš, povsod se na koncu pride do pijače..." sem mu oponesel jaz samo zato, da bi potešil svojo žejo.
"Pa tudi do prve hiše v Trenti!" je poskočil dovški župnik, ko smo vendarle zagledali cerkvico z lesenim župniščem.
"Upam, da moj prijatelj Simon Gregorčič ni šel v hribe..." je zaskrbelo Ažmana, ker je bila v župnišču že tema.
"Kako? Ali tu živi pesnik Gregorčič?" sem se zdrznil, kajti Gregorčičeve Poezije sem imel doma na častnem mestu.
"V Trenti kar mrgoli Gregorčičev. Ta je prav tako Simon kot tisti pesnik, je pa njegov daljni sorodnik. Prijazen pa je morda še bolj..."
Na srečo je bil trentarski župnik doma, tudi prijazen je bil nadvse, pri roki pa ni imel niti kapljice nobenega vina, niti zatakmašnega ne.
"Vidite, takole Bog kaznuje pijance!" smo se nasmejali do solz, ko smo pili pri Gregorčiču s korcem čisto gorsko studenčnico.
"Ko bi pijanci vedeli, kako je voda dobra, se ne bi nikdar lotili brinovca," je dodal župnik Ažman šalo na svoj račun, potem pa popil pol škafa vode.
Dolgo v noč smo se šalili in si pripovedovali zgodbice iz življenja, zjutraj pa smo opravili še sveto mašo. Resnici na ljubo moram povedati, da sem med ministriranjem trikrat zadremal, a me je vedno pravočasno prebudil dijak Jakelj - s cingljanjem zvončkov. Tako se je vse srečno izteklo.
"Klin se s klinom zbija!" je v duhu celotnega izleta menil kaplan Novak ter vse skupaj povabil na pivo - v Kranjsko Goro. In smo res šli. Simon Gregorčič pa nas je pospremil prav do Kranjske Gore, rekoč:
"Sprehod po gorah človeku dobro dene..."
Komaj smo mu, zaradi družbe, preprečili, da ne bi - kot je sam dejal - spotoma skočil še na Mojstrovko.
"Vi pa niste nič boljši od našega gospoda škofa!" se je navidezno jezil na nas. "Gospod škof so mi rekli, da moram do kraja opustiti lazenje po hribih, drugače me bodo prestavili. Lani pozimi sem bil namreč prav na Mojstrovki, bilo je kar precej snega, pa mi je spodrsnilo in sem letel naravnost v prepad. Toda glej! Tik nad prepadom sem se z obleko zataknil za skalo in se tako rešil gotove smrti... S skale pa se nisem mogel rešiti sam. Še sreča, da je zvečer sestra povedala Trentarjem, ki so me prišli z baklami iskat pod Mojstrovko... Če me ne bi našli do jutra, bi viseč na skali - zmrznil!"
Tudi mi smo v Kranjski Gori zmrznili. Mislili smo, da si bomo poplaknili grla s pivom, pa smo ga vsi skupaj spili samo en vrček, potem pa se raje podali k studenčnici. Pa ne zato, ker bi radi prihranili stroške kaplanu Novaku, ampak nam je pivo resnično kar nekam smrdelo. Vsaka pijača pač pusti čudne strupe v človekovem telesu.
"Vidite, to pa je dober znak. Vsaj ne boste alkoholiki!" se nam je smejal župnik Gregorčič in nas povabil še kdaj na pijačo - na korec studenčnice.
Sam pa sem tedaj trdno v svoji duši sklenil, da ne bom nikoli več jemal v hribe brinovca. Planine ga ne marajo, pa čeprav veliko planincev misli drugače...
Na Dobravi pri Podnartu sem se dobro počutil, ker so bili skoraj vsi farani Slovenci, pa tudi tisti, ki niso bili slovenske krvi, so bili naklonjeni našemu rodu. Večkrat se mi je zazdelo, da sem kot ptič na veji, ki lahko svobodno poje in dela, kar mu je najbolj všeč. Takšna svoboda pa mi je bila zmeraj najbolj blizu.
Ko sem včasih na večer sedel pred svojim župniščem na klopco in se zagledal v prelepe planine nad seboj, je iz mene začela vreti čudna nadnaravna moč. Kot bi se v mojih možganih prebudil studenček, ki je dolgo vrsto let počival, naenkrat pa bi hotel z vso svojo močjo planiti na dan in se izteči drugim ljudem v srce. Čeprav nisem bil podkovan v vsem glasbenem znanju, pa se mi je zdelo, da poje v mojem telesu ena sama neskončna melodija, ki se je noč in dan prelivala in prelivala, dopolnjevala in dograjevala, kar sama postavljala note in jih zapisovala...
Med svoje prve izvirne glasbene dosežke štejem po koralu prirejene cerkvene pesmi Oče naš in Češčena si, Marija, je angelski glas... Štiriglasno ali enoglasno. Da sta bili pesmi res nekaj vredni, mi je potrdila objava v Cerkvenem glasbeniku, ki je izhajal v Ljubljani, v njem pa so bile objavljene le najboljše stvari.
"Jaka, velik talent si!" mi je rekel prijatelj Anton Foerster, ko me je obiskal na Dobravi. Večkrat je prišel tudi že v Tržič, na Dobravi pa me je našel prav za novimi, oziroma popravljenimi orglami, ki sem jih dobil iz Smlednika. "Kdor ima talent za glasbo, ima v sebi velik zaklad. Ne zakoplji ga!"
S Foersterjem sva po ure in ure sedela na tisti moji klopici pred župniščem - v šali sva jo imenovala kar "glasbena klopca" - ter razpravljala pretežno o glasbi.
"Moral bi priti k meni v Ljubljano na inštrukcije," mi je vedno rekel Anton ob slovesu. "Napisal bi takšne pesmi, da bi bil svetovno znan skladatelj."
Pa meni ni bilo do svetovne slave. Vedel pa sem, da mi marsikaj manjka in da ne bom mogel nikoli seči prav do najvišjih zvezd. Toliko visoko, kot je na primer Rihar, pa že. Če bi hotel kaj višje, bi se moral naučiti vsaj kontrapunkta in podobnih reči.
"Veš, kaj, zdaj sem od ljudstva..." sem se izgovarjal pred prijateljem. "Iz njega sem izrastel in zanj bom izgorel... Prav včeraj mi je privrela na dan moja prva izvirna posvetna pesem z naslovom Občutki... Veš, na lepem so prileteli v glavo takšni občutki, da sem jih moral preliti v note..."
Foerster je gledal in gledal tiste moje note ter dolgo dolgo molčal. Pričakoval sem, da bo rekel, da so moji Občutki za v smeti, kajti bil je človek takšnega kova, da ni znal lagati, pa mi je nazadnje le dejal:
"Ni tako slabo, da tega ne bi hotel nihče peti... Morda pa si še bolj nadarjen za ljudske pesmi kot za cerkveno petje... Mogoče pa Bog želi, da bi ti pisal za ljudstvo, cecilijansko petje pa bodo podpirali drugi duhovi..." Še danes sem mu hvaležen, da ni rekel: bolj nadarjeni duhovi.
Še tistega večera, ko je prijatelj Foerster odšel nazaj v Ljubljano, sva se ujela s pogledom z Gregorčičevimi Poezijami. Med ljudstvom so bile nadvse lepo sprejete - izhajale so izdaja za izdajo - tudi meni so bile zelo blizu, nekaterim duhovnikom pa so se zdele preveč posvetne, že skoraj žaljivo gostilniške in prostaško neverske. Gregorčiča so napadali predvsem kot duhovnika, ki ne bi smel pisati takšnih pesmi. Jaz pa sem jemal njegove pesmi takšne, kot so bile, pri branju pa sem popolnoma odmislil, da jih je pisal duhovnik. V njegovih pesmih sem čutil vonj po poljskem cvetju, videl sem lepoto gorske trentarske pokranine, pred očmi mi je stal preprost slovenski človek.
Kar sama po sebi se mi je prikazala Gregorčičeva pesem Soči.
"Krasna si, bistra hči planin, brdka v prirodni si lepoti..."
Lepše ne bi mogel tega povedati nihče. Natanko sem jo videl, Sočo, kako teče vsa zelena in prozorno čista, čez z mahom obloženo kamenje v Trenti. In kar naenkrat se je tisti gorski tok prelil tudi vame. Ob tako čudovitih verzih sem takoj zapisal pol strani not... Soča pa je tekla naprej in naprej... Kdo ve, koliko časa je minilo, vem samo to, da se je še tistega večera prelila v celoti iz Poezij na moj notni papir.
Vso noč nisem mogel spati, tako globoko je zazvenela v meni. Zjutraj pa bi najraje, če mi ne bi bilo treba iti obhajat neko Franco v Podnart, skočil v Ljubljano k Foersterju, da bi mi povedal, kakšna se mu zdi uglasbitev.
Ker je naneslo tako, da sem imel ves teden delo doma, sem prijatelju v Ljubljano brzojavil, naj se v nedeljo nujno oglasi na Dobravi, ker "ga čaka veliko presenečenje."
"Točno vem, kaj me čaka," se je zamsejal prijazni Anton, ko sva si podala roke po prvi jutranji maši. "Začel si resno skladati..."
"Res! Pred tabo se pa ne da nič prikriti."
"Le kako bi lahko prikril, ko pa ti v očeh vidim, da ti glasba kar sili na plan!"
Z Gregorčičevo Sočo je bil nadvse zadovoljen.
"To je pa že veliko boljše kot Občutki. Kar tako naprej, kar tako naprej, prijatelj moj dragi."
Tudi sam sem čutil, da mi je Soča dobro uspela. Zaslutil sem, da moram imeti pred seboj dobro podlogo v verzih, potem pa mi ni težko preliti v notno črtovje vso glasbo, ki buči v meni. Zato sem se potem načrtno lotil še veliko drugih Gregorčičevih pesmi, saj so mi bile vse blizu po duši.
Toda glej ga spaka! Ni minilo niti dva meseca od mojega prvega uspešnega komponiranja Gregorčičeve pesmi, ko sem v časopisu zasledil naslednje vrstice:
"Tako bogokletnih in tako prostaških pesmi, kot jih piše Simon Gregorčič, slovenski narod ni potreben. Čas je, da se to pove javno in da se prekine s ponatiskovanjem njegovih bolnih umotvorov. Predlagam, da se zedini vsa slovenska inteligenca, z duhovniki na čelu, ter da pošlje javni protest vse do samega prevzvišenega škofa."
Rekel sem si: take skrajneže je treba pač prehiteti. In sem nagovoril vse svoje popoldanske obiskovalce tiste nedelje - med njimi so bili tudi duhovniki Vrhovnik, Žlogar in Berlic - da smo napisali v časopis protestno noto, enako pa smo poslali tudi na škofovski ordinariat.
In kakšen je bil učinek?
Nič posebnega se ni zgodilo, vsi pa so vedeli, da javno podpiram "pohujšljivega goriškega pesnika". Pa čeprav se takrat še nisva osebno poznala. Poskrbel pa sem tudi, da je moj dobravski zbor, v katerem je bilo kajpada precej tudi pevcev od drugod, ob prvem prazniku javno zapel Soči in pesem je bila - brez pretirane samohvale - všeč vsemu občinstvu, le blejski župnik mi je dejal:
"Si pa rekel, da zbiraš narodne pesmi in da za Mohorjevo družbo pripravljaš izdajo le-teh z notami vred."
"Saj to tudi delam. Velika pesmarica z notami vred mora vsaj drugo leto iziti pri Mohorjevi. Ljudje se morajo zavedati, kako veliko bogastvo imamo."
"Ampak komaj vsak deseti naročnik Mohorjevih knjig pozna note..."
"No, za tiste bodo pač note, za vse druge pa so pomembna samo besedila... V načrtu pa tudi imam, da ljudskim pesmim dodam še kopico umetnih, zraslih na naših tleh..."
"In vmes bo tudi Gregorčičeva Soči?" me je na hitro presodil.
"Bo, nisi se zmotil!"
Vse je šlo po načrtu. Velika pesmarica je z manjšo zamudo pri Mohorjevi družbi po moji zaslugi v resnici izšla in menda so mi bili hvaležni vsi udi naše najstarejše družbe. Glede Gregorčičevih pesmi pa sem tudi svoje "pokasiral."
Novico mi je iz Ljubljane prinesel prijatelj Foerster.
"Glasbeniki pravijo, da so tvoje uglasbitve zelo dobre. Nekateri duhovni pa k temu dodajajo - Bog ve, če ne iz gole nevoščljivosti - da si zaradi Gregorčiča prišel na indeks nezaželenih. In da s teboj nočejo imeti nobenega opravka več..."
"Kdo pa so to?"
"No, v Ljubljani je kar nekaj takih..."
"Nismo se poznali do sedaj, pa se tudi odslej ne bomo. Nesreča pa taka!" sem vrgel vse skupaj čez ramo in se nisem prehudo žrl. Nihče nima vseh ljudi na svetu za prijatelje. Med nesposobnimi pa je tako in tako največ takih, ki so ti nevoščljivi, če kaj pametnega narediš.
Najlepše ob vsem tem je bilo, ko je na Dobravo priromala razglednica s slovensko trobojnico, na njej pa je pisalo:
"V Gorici sem slišal vašo uglasbitev moje pesmi Soči. Čestitam, odlično! Vaš vdani neznani prijatelj Simon Gregorčič!"
Pesnikove besede so mi poplačale vse...
V času najvišjega poletja leta l887 sem si nekega jutra na Dobravi rekel na ves glas:
"Zdaj pa je tega dovolj! Kot kakšna opravljivka sem. Samo blebečem in blebečem, kako je na Triglavu lepo, na vrhu pa še nisem bil. Danes ali nikoli!"
Mati so pritekli za mano vsa v skrbeh ter vili roke:
"Jakec, nikar! Triglav je hudobna gora. Te ne bo več nazaj..."
"Kaj še!" sem se moško odrezal. Tedaj sem bil pač že čez štirideset in si nisem pustil vsega reči, pa tudi Jakec mi je šel že na živce. "Vsak petelinček se že hvali z vzponom na Triglav, le sam moram tedaj vedno pogledati v tla. Šel bom, in konec besedi!"
Mati so bili tako jezni, da mi niso hoteli pripraviti niti popotnice. Pozneje pa sem zvedel, da so šli v cerkev prižgat svečo - za mojo srečno vrnitev s Triglava. Se pravi, da so čutili, da bom res šel od blizu pogledat kralja planin.
Šel sem naravnost k Šmercu v Mojstrano, kjer so imeli spisek vseh gorskih vodnikov. Imel sem veliko srečo, da sem naletel na samega starega Šmerca, ki mu je bila znana vsaka skala, vsak kamen na poti navzgor. Tisto, da je šel petstokrat na Triglav ali vsaj do Kredarice, namreč ni bilo zvito iz trte.
"No, pa pojdiva!" je rekel stari Šmerc. "Od petstokratič naprej tako in tako več ne štejem... Pa vendarle reciva, da grem danes petstoprvič... Se pravi prvič... Me boste plačali samo kot vodnika ali tudi kot nosača?"
Bil sem tako razburjen, da sem mu plačal oboje, kaj pa sem hotel drugega. Malo se mi je zamalo zdelo, da dela iz tega tak velik posel, toda pozneje sem te ljudi znal spoštovati, pa tudi plačati, kajti res so opravljali izjemno delo.
"Za Slovence imam popust," mi je dejal Šmerc, ko sva drobila pot skozi Kot navzgor. "Pa tega ne povejte nobenemu - Nemcu!"
Kajpada me je s tem takoj pritegnil, veliko tudi zato, ker sva se že na samem začetku poti ustavila ob napisu:
"Triglavsweg."
Na tabli pa je bilo s prav tako velikimi črkami napisano:
"Das ist Alpenwereinweg."
V tistem času so v naših planinah kraljevala le tuja društva: nemško avstrijsko društvo Alpenverein ali na kratko DOAV in pa avstrijski Turistenclub, ki je pospeševal turistične pohode tudi v gore. Sam sem bil član slednjega kluba, ki je bil vendarle naklonjen tudi nam, Slovencem, nemško-avstrijsko planinsko društvo pa se je delalo, kot da so planine samo nemške. V časnikih je celo pisalo, da je Triglav "kralj nemških planin".
Šmerca sem natančno povprašal, kako on gleda na to, pa mi je možakar, čeprav v letih in drugače nešolan, zelo pametno odvrnil:
"Triglav je slovenska gora in pika! Je pa res, da jo hočejo imeti Nemci za svojo. In jo bodo tudi imeli, če jih bomo kar gledali, kako postavljajo table ob poti na Triglav in koče pod vrhom Triglava..."
Tistega dne mi je Šmerc na široko odprl oči. Bilo je res! Kjerkoli je bilo kaj napisano ob poti, je bilo v nemščini, pa tudi vse koče so imele nemška imena.
"Treba bi bilo osnovati slovensko planinsko društvo..." me je spreletelo pred vrhom. "Navsezadnje je bilo med tistimi, ki so zavzeli Triglav v preteklosti, že veliko Slovencev..."
"Res veliko. Sam sem vodil že pred desetletji na ducate imenitnih Slovencev tu gori čez, z znamenito ljubljansko Kadilnikovo druščino vred... A kaj, ko smo Slovenci tako počasni. Poglejte, gospod župnik, Angleži so ustanovili svoje turistično planinsko društvo že pred petdesetimi leti. Švicarji pa kmalu za njimi. Nemci ga imajo že dobrih deset let, Avstrijci pa tudi niso veliko za njimi... Samo slovenskega kluba še nimamo, pa ga bi bilo treba imeti!"
Spomnil sem se svojega profesorja Kandernala, ki je bil po rodu Čeh, kako mi je sam pripovedoval, da je šel že pred desetletji z nekim vodnikom na Triglav, gori pa je pustil steklenico z naslednjim sporočilom:
"O, najvišja gora, zedini vse Slovane!" Vidiš, sem si rekel sam pri sebi, celo Čeh je imel več ponosa v sebi kot mi. To misel sem povedal tudi mojemu vodniku.
"O, gospoda Kandernala sem pa dobro poznal. Enkrat sem ga tudi jaz peljal na vrh Triglava. Bil je sloke postave in zelo slabo je videl. Brez očal je bil kot slepa kura. Na vrhu Triglava so se mu tako zarosila očala, da je mislil kar na pamet stopiti proti skalam in - v nič! Zadnji hip sem ga ujel za rokav. Potem pa mi je za božič, v zahvalo, da sem mu rešil življenje, vedno poslal čestitko."
Hodila sva in hodila, vmes pa tako klepetala, da sva se kar naenkrat znašla pred kočo. Odprli so jo teden dni pred tem, do nje pa sta bili speljani kar dve poti - iz Krme in iz Kota. Ko sva prisopihala prav do koče, bi me skorajda vrglo nazaj, tako sem bil presenečen. Nada vrati je z velikimi črkami pisalo:
"Deschmannshütte!" Zraven pa spet, da je kočo postavil nemški Alpenverein.
"Vidite, tu je Deschmanshütte, na drugi strani je Maria Teresia Hütte, le kakšnega slovenskega imena vrha ni nikjer..." mi je šepnil Šmerc previdno.
Stopila sva dva koraka naprej ter potrkala na vrata.
Nobenega odziva ni bilo, čeprav se je po sukljanju dima iz dimnika videlo, da so v koči ljudje.
"Guten Tag!" naju je pozdravil namrščeni oskrbnik, ko sva sama vdrla v kočo. "Ist das Weg heute sehr schwer?"
Nalašč sem odvrnil po slovensko.
"Je kar šlo..."
Kot bi odrezal, se je oskrbnik zavrtel na petah naokrog in zanj nisva več obstajala. In to kot edina gosta, na tej velikanski višini pod Triglavom.
"Greva naprej! Tu še niso vzeli lekcij iz gorskega gostoljubja!" sem rekel vodniku Šmercu in takoj sva zapustila negostoljubno kočo.
Na vrh Triglava sva jo udarila po tedaj znani poti čez triglavski ledenik na sedlo med Malim in Velikim Triglavom, od tam pa na vrh.
"Pot je grda, pa tudi klinov ni nič. A se pride, če je človek dovolj vztrajen."
Čeprav se mi ni vrtelo v glavi, vam lahko povem, da je bil vzpon zelo zoprn. Brez Šmerca bi lahko ostal za vedno v steni.
Ko sva prišla prav do samega vrha, sem zajokal od sreče.
"O, moj Triglav, ti naš kralj!" sem pokleknil na tla in zmolil tri očenaše in zdravemarije za srečo slovenske domovine.
Šmerc mi je pozneje dejal, da so ljudje na vrhu počenjali marsikaj: eni so ukali, drugi jokali, tretji so peli od sreče, nekaterim pa se je tako zavrtelo v glavi, da niso bili več prisebni.
"Pa je tole res vrh Triglava?" tudi sam nisem mogel verjeti, ko sem prišel malo k sebi.
"Je. Tamle je stala pred leti lesena piramida, triangulacijska točka, a jo je odnesel vihar. Sicer pa se više ne da priti, ne naprej ne nazaj..."
Zabolelo me je v dno srca, da ni bil vrh niti označen. Po svoje pa je bilo morda tako še bolje: če bi bil označen, bi bil tako in tako spet v nemščini.
"Visok je tale Triglav, visok!" sem rekel svojemu vodniku zaneseno.
"Ja, veliko ga gleda iz zemlje. Ampak, gospod župnik, vi ne veste, koliko ga je še v zemlji!" se je znal pristno po ljudsko pošaliti Šmerc.
"In vse do morja se vidi..." Bilo je tako jasno in čisto vreme, da se mi je res zdelo, da vidim za tisočerimi griči pravo jadransko modrino.
"Na to stran do morja, na to pa do Velikega Kleka in še dlje," mi je ves v zanosu razkazoval bližnje in daljne vrhove. "Pravijo, da je Triglav zato kralj planin, ker se z njega vidi po sto in več kilometrov daleč. Kot bi pasel svoje ovčice pod sabo. Kaj takega ni nikjer drugod. So mi rekli Švicarji, da je v njihovih Alpah lepo, ampak na Triglavu je lepše, ker je tak čudovit razgled..."
Bila sva si tako blizu s Šmercem, da sem mu povedal tudi tisto, kako sem slišal v mladosti Triglav - govoriti!
"Ja, to pa ni nič izjemnega..." mi je čisto resno odvrnil vodnik. "Če se znaš gori približati s posebnim spoštovanjem, ti naklonjenost vrne s takšnim duševnim stanjem, kot bi bil v nebesih... Tudi sam sem bil že nekajkrat prav po božje blažen..."
Vidite, kaj takega mi ne bi znal povedati niti najboljh učen doktor v Ljubljani!
Takrat sem sam pri sebi sklenil dvoje: da prinesem na vrh Triglava ploščico s slovenskim imenom, da je tu vrh slovanskega kralja planin in da se bom sem gor vračal vsako poletje vsaj enkrat. Z vodnikom ali brez njega. Zdelo se mi je, da bi pot tudi sam zdaj hitro našel, pa čeprav še ni bilo nobenih oznak po skalah, kot so jih delali po Švici za boljše prepoznavanje poti.
Nazaj sva šla deloma po isti poti, pozneje pa po drugi.
"Gor se čez Mali Triglav še pride, nazaj pa je pot še grša, zato pojdiva raje naokrog."
Prišla sva - o, groza! - spet do nemške koče, do Maria Teresia Hütte.
Ko so videli, da govoriva samo slovensko - nalašč se nisem hotel meniti po tuje - so naju že na pragu odslovili.
Morala sva čez greben nazaj do Dežmanove koče nad Krmo. Tam naju je zalotila noč. Ni nama preostalo drugega, kot da sva tam prenočila. Tudi sam sem se bil primoran toliko ponižati, da sem moral v nemščini poslušati oskrbnika, kako svečano je bilo ob odprtju koče pred dobrim tednom.
"Skoraj sto navdušenih nemških planicev je bilo tu!" je dejal oskrbnik ter pokazal na nemški grb nad vrati, češ, to smo pa mi.
Tako me je zazeblo v srce, da se nisem ogrel vse do jutra. Ponoči se mi je bledlo, da je prišel nad slovenske dežele velik potres in da je vse skupaj zmlel v brezno.
"Saj bo res tako, če sami ne bomo nič storili..." sem svoje sanje zjutraj razložil Šmercu.
"Ni pravih ljudi na krmilu," mi je odvrnil. "Na čelu države imamo same Nemce in Avstrijce ter nekaj podrepnih nemškutarjev. Slovenci smo navadna raja."
"Ampak čas bi že bil, da bi se prebudili. Tudi v hribih!" sem jezno udaril po mizi, plačal "Rechnung" ter jo pobral slabe volje domov.
Zame sta bila to najbolj čudna dneva v življenju: doživel sem veličasten vzpon na našo najvišjo goro, hkrati pa sem občutil v globino svojega srca najbolj poniževalni odnos tujcev na domači zemlji.
"Saj sem ti rekla, Jakec, da ne lezi tako visoko gor!" so me ošteli še mati, ko sem jim povedal, da so najvišje slovenske planine v nemških rokah.
"To je naša usoda..." so menili mati. "Če ne bi bilo duhovnikov, bi bile takšne tudi nižine. Tako je in tako bo!"
"Pa ne bo!" sem poskočil. "Vsak Slovenec bi moral storiti kaj, da bi se to spremenilo. Ali smo na svoji zemlji svoj gospodar ali nismo?!"
"Ježešmarija, saj te bo kap!" so se ustrašili mati, ko so me videli tako jeznega in vsega zariplega.
Sam pri sebi sem sklenil, da bom sam glede tega storil vsaj toliko, kolikor se za pravega ljubitelja planin, ki nosi v sebi
slovensko srce, spodobi.
Človek obrača, Bog pa obrne. Ta grenki pregovor sem najgloblje občutil na začetku maja leta 1889, ko so mi umrli mati. Odkrito priznam, da me je očetov odhod prizadel neprimerno manj. Na očeta sem bil vezan le na daljavo, mati pa so mi vsak dan stali ob strani in so bili z mano do svoje zadnje ure.
Že v cekrvi, med mašo, sem opazil, da jih je neka ženska odvedla omotično iz cerkve. Z opravilom sem pohitel, koliko se je dalo. Dobil sem jih še žive. Ležali so v kuhinji na malem divanu in nenavadno globoko hropli. Takoj, ko sem vstopil, so se prebudili in me pogledali. Nikdar se ne bom znebil občutka, da so čakali samo še name.
"Jakec, v življenju bodi priden... In rad imej Boga in ljudi!" so še spravili iz sebe ter ugasnili kot sveča na prepihu. Bili so blaga mati, dobrega srca, vredna vsega spoštovanja. Če sem bil kdaj posebej hvaležen Bogu, da sem lahko opravljal duhovniški poklic, sem bil tisti trenutek, saj sem vedel, da vsaj svoje matere nisem razočaral.
"Na svidenje pri Bogu!" sem jim naredil križ na čelo ter se za trenutek zjokal kot njihov mali otrok. Kot njihov pravi mali Jakec.
Le kaj so imeli od zemeljskega življenja! Eno samo garanje, delo iz dneva v dan, še ob nedeljah je bilo treba veliko postoriti v kuhinji in pri prašičih. Nekoliko lepše življenje so imeli samo na Dobravi, ko so prišli k meni. Vse drugo, kar je bilo lepega, pa je bilo več ali manj za vedno skrito v vseh tistih knjigah, ki so jih radi prebirali, in pa na božjih poteh, ki so jih vsako leto redno obiskovali. Obljubil sem jim, da se bova nekoč - ko bova imela več časa - oba zapeljala vse tja do Francije, do Lurda, a sem se že tedaj sam pri sebi bal, da tega ne bom mogel nikoli uresničiti.
"Oprostite, mati, za vse moje grehe!" sem jim dejal na glas.
"Srečala se bova šele nad zvezdami."
Bil je velik in dolg pogreb. Prišlo je tudi dvaintrideset župnikov in celo prošt. Vsi so me tolažili, da je naše zemeljsko življenje pač takšno, da se enkrat konča, mene pa je kljub temu bolelo, saj nisem pričakoval tako nenadnega materinega slovesa.
Nekaterim se je zdelo nenavadno, drugim pa samoumevno: mater sem pokopal v dobravsko zemljo. Pa tudi spomenik sem jim takoj postavil ter nanj napisal tele lastne verze:
"Tukaj počivajo ljuba mati Elizabeta Aljaž, r. 1813 - 9. maja l889.
Večna luč naj jim sveti,
srčno ste nas vi ljubili,
dobra mati bili ste,
vam hvaležno smo točili
vročih solzic jagode.
Ko trobenta zabuči,
videli se bomo vsi.
Postavil J. Aljaž, župnik"
"Oprosti, da ti to rečem, toda zdaj pa sploh ne boš mogel iti z Dobrave," mi je rekel po pogrebu dovški župnik Ažman, moj veliki prijatelj.
"Kdo ve..." sem neodločno skomignil. Malo pred materino smrtjo sem se namreč že menil, da bi se prestavil na Ažmanovo mesto na Dovje.
"Jaz sem pravdo s kmeti sicer dobil, toda staro pravilo je, da mora pametnejši odnehati... Zato bom odšel... Škof so mi obljubili faro v Gorjah... Ravno toliko stran, da ne bom imel več opravka s tistimi čudnimi Dovžani, ki so me tožili, in hkrati še vedno blizu... tako tebi kot hribom!"
Tri tedne po materini smrti sem sedel k pisalni mizi in napisal škofu pismo. Težko mi je šlo od rok, pa vendarle sem prošnjo spravil do konca.
"Lepo prosim, če mene prestaviti na Ažmanovo mesto na Dovje!"
Vedel sem, da ne grem ravno rožic sadit, kajti moj prijatelj Ažman se je čisto po nepotrebnem zapletel v spopad s tremi dovškimi posestniki, zato pa so ga še drugi nekateri izpod čela gledali. Popravljati take spore pa na vasi ni lahko. Zato je imel Ažman prav, da je nameraval oditi. Hudo mi je bilo tudi zaradi matere, a sem se tolažil, da v zemlji počivajo tako in tako samo njihovi zemeljski ostanki, z molitvijo pa bom z njimi enako močno združen tako na Dobravi kot na Dovjem. Prevagalo pa je tretje spoznanje - če hočem kaj narediti za naše planine, to najlažje počnem kot župnik na Dovjem. Ves triglavski svet je namreč tudi po katastru spadal pod občino in faro Dovje.
In tako sem se v avgustu leta 1889 preselil na Dovje. Sedel sem na vlak ter se odpeljal sam, brez kakršnega koli spremstva, do postaje v Mojstrani.
Za mano je bila druga devetletka, pred mano pa tretja, četrta, peta... Tedaj še nisem vedel, da bom na Dovjem prebil kar sedemintrideset let svojega življenja.
Na postaji me je pričakalo kup ljudi, tudi župan je bil vmes, in veliko otročadi.
"Dobrodošli na Dovjem!" je stopilo k meni dekletce s šopkom planinskega cvetja v rokah. Takoj sem začutil, da se bo z Dovžani dalo delati, le prave vajeti bo treba vzeti v roke.
"Bog naj vas blagoslovi in vsi svetniki skupaj!" je dejal župan, potem pa mi velel, naj sedem na koleselj, ki je stal v Mojstrani pod kostanji. Odklonil bi ga, če spredaj na vozu ne bi sedel - nihče drug kot Požganc. Velik, slok možak, z očmi tam daleč v planinah, vedno resen in trezen, prava zdrava gorenjska korenina.
"No, saj midva se pa poznava! Se me še spomnite?!" sem mu dal roko.
"Kako se ne bi!" se je prijazno nasmehnil. "Vi ste tako znan hribolazec in skladatelj, da tukaj ni človeka, ki vas ne bi poznal..."
"Saj nismo tako slabi, kot mogoče mislite," je začela s strani, med mojim vzpenjanjem na voz, drobiti neka ženska. "Župnik Ažman so bili sami krivi, da je prišlo do spora..."
"Takoj nehajte! Babjih čenč na Dovjem nočem poslušati!" sem ustavil žensko veliko trše, kot bi bilo treba, a sem se sam pri sebi zavedal, da je to nujno storiti, drugače se bomo začeli špikati že prvega dne.
Ko sem se peljal proti Dovjem, mi je furman Požganc nagajivo pomežiknil:
"Opravljivke pa pri vas ne bodo daleč prišle..."
Zasmejala sva se. Kako tudi ne, saj je bilo obema jasno, koliko je ura! Malo pred dovško cerkvijo sv. Mihaela, pred kapelico Svete Trojice, sem ukazal Požgancu, naj konja ustavi. Stopil sem na tla, pokleknil pred Sveto Trojico in zmolil naprej tri očenaše in tri zdrave Marije. Potem sem blagoslovil vso množico ter jo povabil v cerkev.
"Upam, da tudi pri sveti maši ne bo manjkal nihče. Pri meni ni šale: kar vzamem v roke, mislim resno... Kot dušni pastir vam želim vsestransko pomagati, od vas pa tudi pričakujem pomoč. Predvsem pa to, da vas ne bom iskal po hišah, ko bo zvonilo k češčenju!" Nalašč sem zadnje besede povedal tako na glas, da so lahko slišale tudi vse tiste ženske, ki so stale ob cerkvenem obzidju ob strani.
Do župnišča sem šel peš, vsa dovška procesija pa za mano. Bilo je videti prav svetopisemsko: spredaj pastir, za njim pa ovce.
"Tale nam bo pa dal vetra!" sem slišal od ljudi.
"Red mora biti! Zato je prav, da smo dobili takšnega, ki se nanj spozna." ga nanj bolj pozna."
"Če le ne bo preveč zahteval od nas! Bog je tu mahal s praznim žakljem."
Mislil sem si: le govorite, kar vas je volja. Nov župnik na Dovjem je največja sprememba zadnjih petnajst let, zato ni čudno, da kakšna beseda uide čez rob. Sam pri sebi pa sem sklenil, da bom pravičen in strog, hkrati pa bom skušal obrniti vse na šaljivo stran.
Naenkrat me je sredi poti nekaj ustavilo. Pogled mi je kar sam ušel čez travnike in njive, nad Mojstrano proti dolini Vrat, proti očaku Triglavu.
"No, pa si le prišel v moje okrilje!" mi je zadovoljno prikimal od daleč, čutil pa sem, da bi mi najraje segel v roke in tudi on zaželel dobrodošlico.
"Tu sem, dragi naš Triglav!" sem rekel na ves glas. "Moj poklon, spoštovani kralj planin!"
Na Triglavu se je kot v odgovor nekaj zalesketalo in se zasvetilo kot cekin.
Da, tako kot z ljudmi sem se tudi vročega avgustovskega dne javno pozdravil tudi s svojim kamnitim kraljem.
Tržič in Dobrava, moji prejšnji dve postaji, sta bili še tistega popoldneva porinjeni v stran. Kljub materinemu svežemu grobu na Dobravi se mi je zdelo, kot da sem na Dovje prišel - domov!
Z Dovžani je tako: če znaš z njimi delati, na široko odprejo srce - in tudi mošnjo - če pa preveč hodiš nakrog, kot maček okoli vrele kaše, potem te samo začudeno gledajo in stojijo ob strani. To sem občutil že takoj ob prihodu na Dovje. Kljub dobremu mnenju o mojem predhodniku sem lahko že po prvih dneh ugotovil, da je v cerkvi malo svetlobe, ker ima premajhna okna, da je severni del tako vlažen, da se bo prej ko slej sam sesul, da sta stranska oltarja v zelo slabem stanju, da je župnišče takšno, se ga Bog usmili, da nimam niti štedilnika v kuhinji... pa kaj bi našteval! Na zunaj so bile Dovje prelepa planinska vas, pravi biser pod gorami, ki se je lesketal v sončnih avgustovskih jutrih kot nekaj najbolj idiličnega na svetu, ko pa sem si vse to začel ogledovati od blizu, sem lahko samo ugotovil:
"Treba bo presneto zavihati rokave. In vse Dovžane, z občinskimi možmi vred, tako zaposliti, da bodo moči izkoristili za lepši videz Dovjega, ne pa, da bi hodili po sodiščih in metali proč predragoceni čas. Čas in denar!"
To sem tudi županu Janši, ko je kmalu za mano prevzel svoj mandat, jasno povedal.
"Ja, tu smo bolj revni ljudje..." je nekaj mencal.
"Kaj ste revni!" sem poskočil od jeze. "Jaz bi temu raje rekel: hribovsko zanikrni! Ampak takole je ne bomo vozili skupaj! Na Triglav prihaja na ducate ljudi z vsega sveta, zato moramo nekaj dati tudi na svoj videz. In kje, mislite, začne hribolazec svojo pošteno gorniško pot?"
"Hja, v gostilni pri Šmercu..."
"Tako je bilo doslej. No, pa naj bo tudi odslej naprej tako, vendar ne za dolgo. Ko turist stopi z vlaka - hlapon je res velika pridobitev za oba kraja tu gori, tako Dovje kot Mojstrano - naj si le priveže najprej dušo v gostilni. Toda potlej bo zagotovo poiskal cerkev in se šel priporočit Bogu za varno pot in srečno vrnitev. To na Dovjem pa ni cerkev, to so katakombe. Saj je turista še strah stopiti vanjo!"
Župan je bil odprte glave in je hitro spoznal, v katerem grmu tiči zajec. Toda drugi odborniki niso bili prav nič navdušeni nad obnovo farne cerkve na Dovjem.
"Potem jo bom pa sam obnovil. S svojimi denarji!" sem udaril po mizi in se takoj tudi lotil dela. Najprej sem naročil zidarje, da so zmetali ven stara okna, potem so prebili debele stene cerkve na drugih mestih ter vzdiali okvirje za nova okna. Vse na moje stroške!
"Jojmene, norca smo dobili za župnika, ne pa duhovnega pastirja..." so me opravljale ženske po Dovjem in še dlje naokrog. A si nisem delal odvečnih skrbi. Ko so bila vzidana nova okna in ko je bilo počutje v cerkvi ob vseh svetih opravilih čisto drugačno, so postopoma sami od sebe začeli prihajati Dovžani k meni in mi nositi cvenk ali pa pomagati pri obnovi.
"Gospod Aljaž, več nimam... Rada pa dam, ker vidim, da ste na pravi poti..." je prinesla nekega večera k meni vse svoje prihranke Jera s konca vasi.
"Saj bi že prej prišel pomagat, pa sem imel delo v gozdu... Če hočete, pripeljem še sosedove fante in oba gospodarja..." je dejal eden največjih posestnikov.
Potem se je utrgalo kot plaz. V dobrih dveh letih po mojem prihodu na Dovje smo do konca obnovili cerkev, jo tudi zunaj in znotraj prebarvali, naredili drenažo ob strani, da v cerkveno ladjo ne bi zamakalo, obnovil sem tudi monštrance in kelihe, precej stroškov pa je bilo z obnovo župnišča in njegovega gospodarskega poslopja.
Po treh letih je bilo vse tisto, kar je bilo pod mojim varstvom, toliko obnovljeno, da me ni bilo več sram, ko je kdo od mojih kolegov prišel na obisk.
Na pomlad, pred majnikom leta l893, pa sem naredil nekaj, na kar sem bil vse življenje prav tako ponosen kot na delo v hribih. V kapeli na severni strani sta bila dva oltarja: novi oltar sv. Alojzija in tik ob njem na tri četrtine strohneli oltar Žalostne Matere božje. Za njim pa je bila velika votlina.
"Kakšnega posebnega spoštovanja do Matere božje pa niste imeli na Dovjem," sem neke nedelje kar naravnost zarohnel s prižnice. Nerad sem hodil naokrog: kar je bilo res, je bilo res. "Še dobro, da vas je imela Marija tako rada, ko ste se vi do nje vedli tako brezbrižno. Čeprav je oltar le oltar, zunanja podoba, pa morajo verniki vendarle dati tudi toliko nase, da je tudi obleka primerna. No, ali bi bilo vam všeč, če bi hodili v cerkev brez obleke, tako rekoč goli?!"
Prijel sem jih na pravem mestu. Še tistega popoldneva se je na farovškem dvorišču znašlo pet občinskih odbornikov, ki so prišli k meni po navodila glede tega oltarja.
"V votlini je, pa smo mislili, da se toliko ne vidi..." so se opravičevali.
"Za nas je glavna cerkev sv. Mihaela... K njemu največ molimo!" se je skušal sprenevedati eden od njih.
"Ampak ko pridejo težave, se je najlepše zateči k Materi božji. Ona ima največ posluha za vsakdanje stiske..." sem jim odprl oči jaz.
Skupaj smo naredili načrt, kako bi bilo najbolj primerno urediti tudi Marijin stranski oltar.
Kadarkoli sem se pomudil v mislih pri Devici Mariji, vedno sem se spomnil tudi na našo šmarnogorsko cerkev in na njeno podobo. Brez Marije zame ne bi bilo življenja. K njej sem se zatekal v največjih stiskah, pri njej sem vedno našel tolažbo, k njej sem se obračal, ko nisem vedel, kako naj bi se obrnil. Zame je bila prava nebeška mati.
V hipu me je preblisknilo. Kaj pa, če bi imeli na Dovjem Lurško Mater božjo? Votlina sama po sebi vabi za to!
Povedal sem odbornikom. Bilo jim je vseeno, katero Marijo postavimo v votlino.
"Zaradi moje matere na Dobravi naj bo tako!" sem jim milo dejal. "Obljubil sem jim, da bova šla nekoč morda z vlakom celo v Lurd, pa se jim je življenje na zemlji prehitro izteklo..." V tej resnici je bila moja drobna laž: mati so umrli stari triinosemdeset let, o Lurdu pa sva se pogovarjala šele, ko so prišli k meni na Dobravo. Že tedaj, ob prvem pogovoru, se mi je zdelo, da to ne bo nikoli uresničljivo. S postavitvijo Lurške Matere božje v dovški farni cerkvi pa bi se tudi materi lepo oddolžil.
Prav nič nismo cincali, pa se je vseeno delo zavleklo v zgodnjo jesen. Kamen smo dobili v bližnji Italiji v Beli peči, votlino nam je napol zastonj pozidal domači zidar Peter, kip pa sem naročil v Švici. Na slovesno blagoslovitev je prišel tudi prošt Klofutar, z mano vred pa nas je bilo petnajst duhovnikov.
"Z našim Aljažem se življenje vrača na Dovje," so govorili po vasi tudi možakarji. Po vseh teh obnovah in predelavah sem globoko v sebi začutil, da so mi začeli zaupati.
"Vidite, vse delo s stranskim oltarjem Lurške Matere božje nas je stalo sedemsto goldinarjev, sami pa ste od tega zbrali kar tristo petdeset..." sem jih pohvalil na zakuski na mojem dvorišču. "Pa pravite, da ste revni..."
"Hja, kakšen frakeljček manj steče po grlu, pa kar gre..." je dobro zadel resnico eden od najstarejših.
Sam sem pri vsakem delu dal vedno najmanj četrtino, če ne kar polovico, veliko pa je bilo stvari, ki sem jih od začetka do konca sam finansiral. Kaj pa sem hotel drugega, saj drugače ne bi prišli do konca. Je pa tudi res, da sem vedno bil mnenja, da je denar prehodna dobrina in da mora ves čas krožiti med ljudmi. Toda krožiti v pravo smer.
"Vem, gospod župnik Aljaž, da marsikaj veste, ne veste pa še tega, zakaj stoji naša cerkev sv. Mihaela tako na samem iz vasi..." je k meni prišel Požganc z izvirno povestico.
"No, pa povejte!"
"Naši predniki so želeli cerkev postaviti sredi vasi... V bližini velike vaške lipe, blizu domačij. Vse so imeli že pripravljeno, ves gradbeni les... Ko je bilo na kupu največ Dovžanov, je naenkrat priletel mednje bel golob, zagrabil trsko ter jo odnesel daleč proč na travnike... Mislili so, da si dela gnezdo, a je to počel tri dni in tri noči zaporedoma. To pa se je vsem zazdelo že nenavadno... Potem se je ne lepem eden od tesarjev močno usekal... Kri se sploh ni hotela ustaviti. Golob pa je spet prišel po trsko in jo odnesel... - Kaj pa, če nam golob hoče pokazati, kje naj stoji naša cerkev? so rekli ljudje. Hitro so si bili edini, da jim je golob hotel pokazati prav to. Ko so premaknili les na novo mesto, se je tesarju kri v hipu ustavila. Tako so vedeli, da gre za božji znak. No, in zato je naša cerkev sv. Mihaela zdaj tako stran od vasi, kar ni običaj."
"Lepa pripoved!" sem pohvalil Požganca. "Zdaj tudi sam vidim, da ste farani dovške fara nekaj posebnega... Ker vas je Sveti Duh že pred stoletji razsvetlil..."
Kajpada se taka pohvala hitro zve po vasi naokrog. Od tistega časa naprej, od slovesne blagoslovitve votline z Lurško Matero božjo, z Dovžani nisem imel nobene večje težave več. Oni so spoštovali mene, jaz pa njih. Zato pa smo lahko skupaj tudi več naredili.
Čisto na tihem, sam pri sebi, menim, da je to največ zasluga Lurške Matere božje. Ko so jo Dovžani odkrili tudi v svojih srcih, ne samo v votlini v cerkvi, se jim je zdel svet veliko lepši, svoje moči pa so lahko usmerjali tja, kamor jih je bilo vredno usmerjati.
Hvala Ti, lurška Mati!
V tistem času je bilo zelo moderno, da si se dal slikati. Kdor se slika, dvakrat živi, je pisalo po vseh časnikih. Prvič živiš v resnici, drugič pa na sliki. Reklamno geslo je bilo šaljivo, res pa je tudi, da se je vsakdo, ki je kaj dal nase, z veseljem slikal za tisti čas in za vse poznejše rodove.
Nekega večera prihiti k meni načelnik kranjske sekcije Turistencluba profesor Voss ter mi pravi:
"Gospod Aljaž, po vseh avstrijskih deželah se že sliši, da ste velik ljubitelj planin. Veliko župnikov hodi po hribih, vi ste pa edini doma pod Triglavom. Za mnogokoga pa je Triglav najlepša gora v avstrijskih deželah. Ali bi se hoteli slikati za naše novice?"
"Triglav tudi je najlepša gora, o tem ni dvoma..." sem mu z zadovoljstvom pritrdil. "Prav prejšnji teden sem imel spet to priložnost, da sem si ga ogledal od blizu."
"No, potem pa je še toliko bolje... Napisali bomo, da se dovški župnik Aljaž vsako leto najmanj enkrat do dvakrat povzpne na vrh Triglava... Lepo vas prosim, če pridete v nedeljo zvečer v Mojstrano v gostilno k Šmercu, kjer vas bo čakal naš fotograf... Veste, slikamo samo najpomembnejše člane!"
Vljudno se je poslovil in odšel.
Še tistega večera sem zvedel, da je bil profesor Voss prav tako pri županu Janši.
"Slikamo samo najpomembnejše člane našega društva..." je rekel tudi županu in obema se je zazdelo sumljivo.
"Nekaj morajo imeti v ozadju..." sem razmišljal na glas.
"No, saj drugače je tale klub še kar soliden... Zadnjič sem videl, da so na svoje planinske poti začeli nameščati celo dvojezične napise, v nemščini in slovenščini... Pomeni, da so do Slovencev še kar zmerni... Čisto nekaj drugega kot nemški Alpenverein, ki hoče naše hribe do kraja ponemčiti..."
"Veš, kaj, dragi moj župan Janša, nikamor ne bova hodila, še najmanj pa se slikat za Nemce!" sem se na hitro odločil.
"No, ja, saj tile niso pravi Nemci in so lojalni do Slovencev..."
"So ali pa niso. Lahko se zgodi, da najino sliko zlorabijo. Bog ve, kje vse jo bodo natisnili in kaj vse bodo napisali pod njo... Vest mi pravi, da se raje ogniva tej nepotrebni slavi!"
Res sem bil reden član tega avstrijskega turističnega kluba, vendar pa sem bil vedno žalosten, kadar sem se vračal s kakšnega njihovega sestanka. Nasilni resnično niso bili, toda med člani smo bili tako in tako sami Avstrijci in slovenski izobraženci. Preprostega ljudstva - kmetov, rokodelcev in druge splošne raje - pa v tem klubu ni bilo. Verjetno tudi zato ne, ker niso znali dobro nemškega jezika, pa jih je že to zavračalo.
"Ne, svoje duše ne prodam nikomur!" sem se trdno odločil, hkrati pa nagovoril tudi župana, da v nedeljo zvečer ni šel v Mojstrano.
Bog naj mi odpusti: naredil sem se, da imam grozovite bolečine v trebuhu in da mi niti kamilice ne pomagajo pri lajšanju prav nič.
"Gospod Voss pravijo, da se nemudoma zglasite pri Šmercu: fotograf vas čakajo že pol ure..." je prihitel v župnišče fantiček iz Mojstrane ves zapihan, ko se je naredila noč.
"Ti pa gospodu Vossu povej, da ne morem, ker sem strašno bolan in ker nimam tudi drugače nobega veselja do slikanja... Slikajo naj take ljudi, ki so tik pred smrtjo, jaz pa še ne mislim umreti..."
Načelnik kranjske sekcije Turistencluba je bil vendarle toliko pameten, da ni sam hodil pome. Tudi župan Janša je držal besedo. Kaj so potem objavili po časnikih, ne vem, zvedel pa sem, da bi mojo in županovo sliko lahko obesili tudi v Ljubljani v kasino, kar bi bila zame velika sramota.
Kljub vsemu pa smo lahko načelniku Vossu vsi Slovenci iz dna srca hvaležni. Obe tuji društvi sta iz meseca v mesec bolj pritiskali na ljudi, ne samo s slikanjem, to pa je na koncu privedlo do tega, da je bilo v Ljubljani ustanovljeno že leta 1893 Slovensko planinsko društvo, v Radovljici pa dve leti pozneje njegova izpostava. Tu sem bil tudi jaz zapisan ves čas kot član, kajpada pa sem imel z osrednjim društvom v Ljubljani prav tako tesne stike, pa o tem več pozneje.
Na ustanovnem zboru planincev v Radovljici desetega sušca seveda nisem manjkal. Vedel sem, da se dogaja nekaj zgodovinskega, nekaj takega, kar bo zapisano za zmeraj. Zdaj, ko sem imel dovško faro z vsemi pomembnimi stavbami kolikor toliko urejeno, sem se tudi sam takoj sklenil spustiti v delo za osvoboditev naših planin, posebno pa še triglavskega pogorja, s Triglavom na čelu.
"Lahko trdim, da ima slovensko planinsko društvo zdravo jedro. Toda radovljiška sekcija, kot tudi osrednje slovensko planinsko društvo, ne bo podpiralo vratolomnega gorskega turizma, ki na leto ugonobi na ducate ljudi," je na ustanovnem občnem zboru v Radovljici izjavil profesor Fran Orožem, jaz pa sem ob teh besedah - javno priznam - držal figo v žepu.
Kajpada, iz Ljubljane se je slabo videlo na Triglav, zato pa tudi ljubljanski člani niso natanko poznali razmer po naših triglavskih strminah. Toda kdor je imel vsaj malo slovenskega srca v sebi in je bil vsaj enkrat na Triglavu, se je lahko na lastne oči prepričal, da so nam Nemci hoteli vzeti vse slovenske planine. Vsepovsod se je košatil Deutscher und osterreicherischer Alpenverein, Sekcion Krain, pa tudi Osterreichischer Turistenclub ni bil dosti boljši, čeprav je tu in tam postavil kakšen slovenski napis. Menda ne bomo Slovenci hodili in postavljali koč samo po dolinah in nižjih planinah, na vrhu pa se bodo bahato košatile samo nekakšne Deschmanhütte in Maria Theesienhütte. Ali smo Slovenci ali Švabi?! Bomo gledali na vsakem koraku znake DUÖAV in ÖTC ali pa bodo prevladali napisi SPD?! Povrhu pa se je še šušljalo, da bosta nemško in avstrijsko društvo postavila v naših planinah še več koč, tudi v triglavskem pogorju. Gorski turizem se je namreč prav tedaj začel na veliko širiti po vseh deželah, precej močno pa je pljuskal tudi že k nam, kar sem čutil tudi po tem, da je bilo v naši fari od sedem do deset stalnih vodnikov, ki so čez poletje redno vodili turiste na Triglav in v njegovo okolico.
Na več koncev sem poslal različne dopise, tudi v Ljubljano, da bi drugače gledali na naše najvišje planine, sam pri sebi pa sem študiral noč in dan, kako bi praktično pokazal, da ljubljanske srajce nimajo prav. In do prave misli sem prišel že čez nekaj dni - z načrtom postavitve stolpa na vrhu samega Triglava. Prav na 2864 metrih!
Vidite, kam človeka pripelje takšna novotarija, kot je bilo slikanje!
Dovje se mi je od samega mojega prihoda naprej priljubilo tudi zato, ker so bili tu doma izvrstni pevci. Skoraj ni bilo hiše, v kateri ne bi bilo niti enega dobrega pevca. Tako sem imel od prvega dne naprej odličen zbor, ki se je lahko ponašal z najboljšo kvaliteto daleč po slovenskem ozemlju. Veliko smo prepevali v cerkvi, marsikatero vajo pa smo imeli kar v mojem župnišču. Tu sem imel namreč svoj harmonij, na katerem je nastalo veliko mojih pesmi. Pa tudi prenekatero ljudsko popevčico sem zaigral nanj, kajti po vajah je bila vedno navada, da sem pevce pogostil - kajpada iz svojega žepa.
Tisoč in en človek pa me je že vprašal, kako je nastala moja najbolj znana pesem Triglav, moj dom.
"Nastala je na cesti," odgovarjam vsakomur, pa se mi zdi, da se mi ob tem odgovoru vsi samo nasmihajo in mi ne verjamejo. A je to prava resnica! Besed za pesem Triglav, moj dom nisem napisal jaz, pa tudi Simon Gregorčič ne, kot bi si morda kdo mislil. Dobil sem jih v dijaškem listu Zora, v listu, ki je izhajal v Mariboru. Podpisane so bile s psevdonimom Slavin. Kdo je ta Slavin, niti jaz sam ne vem natanko in bogve, če se ne bodo glede tega še po moji smrti prekljali. Jaz vem samo to, da so zelo lepe in da mi je pesem ugajala takoj, ko sem jo prebral. Poglejte, že prvi dve vrstici povesta veliko:
"Oj Triglav, moj dom, kako si krasan!
Kako me izvabljaš iz nizkih ravan!"
Ko sem prebiral tisti štajerski list Zoro - nekdo mi je nekoč rekel, da se pod psevdonimom Slavin verjetno skriva malo poznani štajerski župnik Matija Zemljič, ob pisanju pa je bil še dijak v semenišču - mi je takoj zašumelo v glavi. Tako preprosto, jasno in hkrati lepo ni znal tega nobeden povedati, pa čeprav je bilo o Triglavu kot kralju planin napisanih že veliko pesmi.
Ker sem ob večerih rad hodil na sprehod od cerkve do župnišča, navadno pa sem naredil še daljši lok čez travnike in skozi sadovnjake, sem to pot premeril tudi nekega majskega dne. Stal sem tam nad Mojstrano, opazoval prelepe planine naokrog in se s posebnim zanimanjem oziral proti najvišjemu vrhu. Naenkrat mi je v glavi kar sama zapela melodija za prvi dve kitici. Vse besede sem znal že na pamet. Do tistega trenutka jih še nisem nameraval uglasbiti, čeprav se jih nisem naučil na pamet po naključju, ampak je šlo za globlje dejanje. Kar sama pa se je melodija potegnila naprej:
"V poletni vročini na strme gore,
da tam si v samoti počije srce."
Pohitel sem domov. Te prelepe melodije pač ne smem izgubiti iz glave! Tako prijetno se je zlivala z besedami, da se mi je zdelo, kot da sta ulita iz enega kosa tako besedilo kot melodija.
Sedel sem za harmonij in nekoliko popravil zadnji dve noti, drugače pa je bilo vse na mestu.
Stopil sem ven, v vrtno uto, ter pesem na ves glas prvič zapel.
"Kjer potok izvira v skalovju hladan,
oj Triglav, moj dom, kako si krasan!"
Brez samovšečnosti lahko rečem, da mi nobena pesem niti prej niti pozneje ni tako uspela kot prav ta. In dobro vem tudi, zakaj! Kdor je te verze napisal, je očeta vseh naših planin enako občutil kot jaz, oba pa sva vsak po svoje izrazila to čustvo, kar se je dalo najbolj globoko. Prav zato sem sam pri sebi prepričan, da je bil to duhovnik. Le iz tega stanu je lahko podobno začutil naš najvišji vrh kot jaz sam.
"Oj Triglav, moj dom, kako si krasan!"
Če bi ponavljal samo to vrstico, bi že veliko povedal. Zdi pa se mi tudi, da mi je melodijo prišepnil Bog zato, da ne bi nesrečen hodil tja gor k našemu očaku. Ali ni najlepše v hribih, ko vsrkavaš mir vase z vseh strani, ko začutiš božjo neskončnost krog in krog sebe, iz duše pa ti priplava hvalnica tej nebeški lepoti!
Moram pa pristaviti tudi to, da sem bil prav zaradi te pesmi nemalokrat obravnavan v takšnih in drugačnih družbah. Pesem se je namreč v nekaj letih prijela v vseh planinskih društvih in kdo ve, če ne bo nekoč naša prva planinska himna...
Zaradi nje pa so me tu in tam tudi močno stiskali v precep. Posebno duhovni:
"Kako pa naj bo Triglav naš dom, ko pa je vendar vsakemu verniku jasno, da so naš dom nebesa?!" so mi oprekali.
"Saj na Triglavu je pa tudi lepo kot v nebesih..." sem se jim smejal. Kaj bi se prepirali zaradi nečesa, kar se mi je zdelo enako sveto kot božje kraljestvo. Ampak to je lahko razumel samo tisti, ki je bil hkrati planinec in pevec!
Takole sem si misli: če sta že pod Triglavom dve nemški oz. avstrijski koči, pa naj bo vsaj na vrhu razvidno, da je Triglav naša - slovenska - najvišja gora. In sem doma, v svojem župnišču, naredil načrt za srednje velik stolp.
V gimnaziji sem imel pri fiziki vedno najboljšo oceno, zato mi tudi načrt za stolp ni delal nobenih težav. Da pa se ne bi po nepotrebenm preveč pogovarjal s kakšnim kleparskim mojstrom, sem si doma kar v svoji kuhinji s kredo narisal, kolikšen mora biti osnovni valj, kakšna naj bodo vrata in kakšen pokrov valja, še posebej pa sem pazil, da bo na vrhu zastavica s slovensko trobojnico in z letnico postavitve - 1895.
"Gospodu se meša," so me začele vlačiti po zobeh opravljivke. "Noč in dan nekaj tuhtajo, rišejo na papir, potem pa s kredo prenašajo na podnice."
Požgancu in Kobarju, možakoma, ki sem jima najbolj zaupal, sem povedal, da lahko pomirita farane, da še nisem čisto pri kraju. Kaj več novic pa bodo zvedeli potem, ko bo delo končano. Vsekakor pa bo šlo vse iz mojega žepa, tako da je vsaka odvečna skrb nepotrebna.
Posvetoval sem se tudi z županom Janšo, ki je bil res moja desna roka.
"Čigav je svet na vrh Triglava?" me je zanimalo. Ne bi si rad nakopal kakšne sitnosti, pa sem bil raje previden.
"Naš, skupen, srenjski... 137 upravičencev je do tega sveta."
"Se pravi... občinski."
"Tako je."
"Pa bi mi občina prodala na vrhu Triglava toliko prostora, da bi lahko na svojem postavil majhen okrogel stolp za tri do štiri ljudi?"
Župan je bil odprte glave in ni kaj dosti premišljeval:
"Bi. A bomo morali narediti črno na belem."
"No, saj prav to si želim."
In tako sem postal najvišji slovenski posestnik. Za pet goldinarjev sem kupil najvišje zemljišče - na vrhu Triglava. Toliko pač, da bi imel stavbo postavljeno na svojem.
Ko je bil tudi uradno urejen prepis te petmetrske parcele na moje ime, sem odrinil z načrti v Šentvid pri Ljubljani, k svojemu mladostnemu prijatelju Belcu, ki je bil izvrsten kleparski mojster. Ko sem mu razkazal načrte, mi je rekel:
"Pa res drži, da je od norca do genija samo korak. No, ne zameri, vendar je tako: to, da misliš na vrhu Triglava postaviti stolp, je čista norost, načrt pa je tako genialen, da stolp lahko začnem takoj delati."
"Saj ne gre zame, za vse nas Slovence gre. Triglav moramo vrniti Slovencem!"
Toliko časa sem mu govoril o višjih razlogih za postavitev stolpa na vrhu Triglava, da mi je nazadnje rekel:
"Vzamem besedo nazaj. Nisi norec, samo velik zanesenjak si. In velik Slovenec. Zdaj sem šele sprevidel, da le taki ljudje premikajo svet. Da bom tudi jaz nekaj prispeval k slovenski stvari, ti obljubim: stolp bom dokončal v najkrajšem možnem času in to - zastonj! Da bo Triglav res slovenski!"
Besedo je tudi držal. Lično in natančno je izdelal vse, od železnih opornikov za ogrodje do samega stolpa. Od daleč se je videlo, da je Belec naredil ta stolp ne samo z znanjem, ampak tudi v veliko ljubeznijo!
Kose debele pocinkane pločevine z železnimi oporniki smo z vlakom spravili do Mojstrane, od tam pa smo vse skupaj odnesli na vrh Triglava. Bilo nas je pet: mojster Belec je dal svojega pomočnika, sam sem najel poleg Požganca in Kobarja še enega nosača, kajpada pa brez mene ni moglo iti. Pot do vrha je bila precej bolj zamudna in počasna, povrhu pa nam jo je zagodlo še vreme. Bilo je nenavadno megleno za l7.julij.
A smo se zavedali, da delamo nekaj zgodovinskega in nasploh velikega, zato smo vse napore prenašali s šalo. Najbolj hecen od vseh je bil Požganc, ki si je kar nase nataknil osrednji val in je bil videti kot kakšno čudno strašilo iz pločevine.
Do Kredarice niti nismo veliko zamujali po urah hoje, večja težava pa je bilo spraviti pločevino preko ledenika na sedlo med Malim in Velikim Triglavom in potem na vrh. Sam sem predlagal, da počakamo en dan ter da prespimo v Dežmanovi koči, saj je bilo tako megleno, da se je komajda videlo poldrugi meter naprej.
"A, čakali pa res ne bomo!" se je uprl Požganc. "Saj vendar poznam vsako skalo, vsak kamen v tem pogorju..."
"Poskusite!" sem jim dovolil. "Če bo šlo, bo šlo, če pa ne, se vrnite in bomo jutri nadaljevali."
Tako sem sam ostal v Dežmanovi koči. Pa nisem bil vse do trde noči prav nič v njej. Precej zaradi neprijaznega oskrbnika, predvsem pa zaradi skrbi, kako napreduje moja karavana s stolpom proti vrhu. Oskrbnik mi je celo rekel:
"Imate srečo, da danes ni Nemcev tukaj. Drugače ne bi mogli prespati." Res, nemško društvo je šlo že tako daleč, da je dajalo prednost svojim ljudem, pa čeprav so prišli v kočo zadnji.
Na žalitev pa sem hitro pozabil, ko se je z vrha oglasilo votlo bobnenje.
"Živel, Triglav!" sem zavpil ves iz sebe. "Na vrhu so!"
Dolgo časa so zbijali in zbijali...
"Naj le dobro naredijo," sem si govoril spodaj na ves glas. "Samo da ga postavijo in da se zdravi vrnejo nazaj."
Ko je bobnenje po kakšnih dveh urah prenehalo, sem vedel, da so z delom pri kraju.
Čeprav se morda ni najbolj spodobilo, sem tako glasno zavriskal, da je odmevalo vse do dolin.
"Hura, Triglav je naš!"
Da ne bi kdo mislil, da mi je šlo samo za propagando! Sploh ne! Stolp sem postavil predvsem za vse tiste, ki so prišli na vrh, pa niso vedeli, kje je pravzaprav vrh. Hotel pa sem jih tudi obvarovati pred dežjem in slabim vremenom. Vanj so se lahko v neurju zatekli vsaj štirje ljudje. V stolpu sem dal pritrditi toplomer in barometer, zraven pa še tablo, na kateri je bilo zapisano, kako se imenujejo glavni vrhovi, ki se vidijo iz njega. Linice so bile zasteklene z močnimn, dvojnim steklom, vhodna vrata pa so bila toliko dvignjena, da bi se lahko odprla tudi v primeru snega okoli stolpa. Povrhu pa sem dal v stolp tudi kositrne kozarce, špiritni gorilnik in samovar, pa še tri stolčke, a je zadnje kaj hitro dobilo noge, oziroma je vse skupaj pobral veter, kajti med planinci so bili že tedaj taki, ki so cenili le svojo imovino, do tuje pa niso imeli prijaznega odnosa.
Ko so vsi moji delavci prišli v Dežmanovo kočo, smo skupaj izpili likof in se kaj malo ozirali na oskrbnika, ki je bil edini stanovalec tistega dne.
"Pa stoji trdno?" me je skrbelo za stolp.
"Bolj trdno ne stoji nobena koča tu gori," so mi odgovorili moji delovni prijatelji. Stolp so namreč po mojem načrtu tudi privezali z jeklenimi vrvmi v tla, da ga ne bi odnesel kakšen vihar, prav tako pa sem pripravil že prej debelo bakreno žico za strelovod. Treba je bilo pač pomisliti na vse.
Naslednjega jutra smo se vsi navsezgodaj spustili v dolino - sam sem imel mašo, vsi drugi pa tudi svoje delo. Sam pri sebi pa sem si rekel, da se vrnem takoj, ko bo le za kanček lepše vreme.
Bog me je uslišal že naslednjo nedeljo. Tako je naneslo, da me je prav tedaj obiskal na Dovjem moj glasbeni prijatelj Matej Hubad. Ni bilo treba veliko besed. Prav na hitro sem ga pregovoril, da je šel z menoj. V Dežmanovi koči pa sva srečala še gospoda Gassnerja, tržiškega tovarnarja, izredno prijaznega človeka. In če bi se zmenili, bi se težko tako natančno dogovorili: tam sta bila tudi Požganc in Kobar, ki sta prav tiste lepe nedelje prignala na Triglav vsak svojega turista.
Vsi skupaj smo jo mahnili na vrh. Bilo je tako lepo kot v sanjah! Kar poletel sem preko ledenika na sedlo in na vrh. Tam pa je stal čudovit stolp, velik in ponosen, pa po svoje prav nič bahav in razokošen.
Bilo je videti, kot bi Triglav končno dobil na glavo svoj klobuk!
Ko sem prišel do stolpa, me je tako ganilo, da sem pokleknil k njemu in ga - poljubil!
"To pa zmoremo samo Slovenci!" sem rekel svojim tovarišem solznih oči.
Vsi so me trepljali in hvalili, jaz pa sem vedel, da so oni prav toliko zaslužni kot sam. Brez njih bi bil stolp še zmeraj v dolini.
"Hvala vam, prijatelji! Vidite, samo v slogi je moč!"
Potem smo skupaj zapeli hvalnico Mariji ter prvikrat v življenju - na najvišjem slovenskem zemljišču - Triglav, moj dom. Pesem je bila tako preprosta, da so jo tudi drugi takoj znali. Posebno Hubad je imel tako lep bariton, da se je ujel z mojim tenorjem kot lahna poletna sapica.
"Oj Triglav, moj dom, oj Triglav, moj dom..." je odmevalo v naših srcih tako silovito in prešerno, da nismo in nismo znali nehati.
Za veliko presenečenje je poskrbel Požganc. Dovški župan Janša mu je na skrivaj dal steklenico šampanjca. Ko smo za hip predahnili s petjem, je naenkrat ostro počilo. In kaj smo videli? Odletel je zamašek steklenice.
Skočil sem v stolp po kositrne kozarce ter nazdravil vsemu slovenskemu narodu:
"Naj živi slovenski svet! Naj živi združena Slovenija! Triglav, naš kralj, pomagaj nam, da bomo vsi Slovenci skupaj in da bomo v slogi uživali zemeljsko življenje!"
Verjetno ni treba dodajati, da je bil to eden mojih najlepših dnevov v življenju...
Nekega lepega popoldneva me je po večernicah počakal sredi cerkve visokorasel pastir, upadlega lica, v preprosti pastirski opravi.
"Gospod, ne zamerite mi, rad bi se izpovedal svojih grehov. Čutim, da prihaja starka s koso pome," je dejal tresočih rok. Bil je pastir Jožef Jakelj. Svoje farane sem vse do zadnjega dobro spoznal: tu in tam sem zamešal le koga od priseljencev, ki so prišli delat v Mojstrano v cementarno.
"No, pa stopiva v spovednico!" sem mu rekel. Za take stvari si je pač treba vzeti vedno dovolj časa.
"Še raje bi se pogovoril z vami kar na prostem. Kaj bi sedela sredi tako lepega dneva na temnem..." je predlagal tako življenjsko resno, da mu nisem mogel ugovarjati. "Veste, moja pripoved je precej dolga."
Pa sva šla ven, sedet na klopco pred cerkvijo. Znan sem bil po tem - še več pa so mi pripisovali po nepotrebnem - da opravljam hitre in nenavadne spovedi, kar pa sploh ni bilo res. Po mestih so celo govorili, da dam vsakomur odvezo, če reče, da je šel v nedeljo na Triglav, pa to je bila laž. Nikomur nisem dal odveze, če se je hotel pred Bogom skriti v hribe. Saj se pred njim ne da skriti, nikamor, še najmanj pa v hribe! Resnica je bila samo ta, da sem na Brezjah spovedoval več kot poldrugi tisočkrat, pa sem znal ljudi morda nekoliko hitreje preceniti: če sem videl, da je človek v duši nedolžen, sem mu hitro dal odvezo, če pa sem sprevidel, da mi še v spovednici laže, sva imela dolgo dolgo - kot smo temu v šali rekli - rajtšolo. No, pa tole s pastirjem Jakljem sploh ni bila spoved.
"No, kaj te teži, dragi moj Jožef?" sem ga vprašal kar naravnost, da ne bi hodila preveč naokrog.
"Najbolj me teži to, da nisem bil vsako nedeljo pri maši..." je začel pripovedovati pastir. "Začelo pa se je že tam pred štiridesetimi, petdesetimi leti, ko sem začel delati pota na Triglav. No, saj jih nisem delal zase, pa tudi za druge pohodnike ne, pač pa v prvi vrsti za moje ovce. Veste, tisto pot, ki pelje do Dežmanove koče, sem usekal v skale pravzaprav jaz... Ponekod je prej sploh ni bilo..."
"Koliko nedelj si manjkal?" sem ga trdo prijel, da ne bi še bolj po nepotrebnem govorili naokrog, češ, Aljaž da vsakomur vse oprosti, samo da gre na Triglav.
"No, nisem štel natančno... Kar nekajkrat... Enkrat čisto po svoji krivdi, ker sem pozabil na uro, enkrat pa me je neurje zateklo pod macesni, pa se mi ni zdelo pametno v neurju hoditi na Dovje..."
"Naprej!"
"Drugič sem manjkal v cerkvi tedaj, ko sem delal pot proti Luknji. Veste, ko se človek loti take stvari, čisto pozabi na čas. Delala sva skupaj z bratom Janezom. Štirinajst dni nepretrgoma. Za ovce, pa tudi za ljudi, saj je prek Luknje naša najbližja pot do Trente. Da pa sva jo speljala tako pametno, je največ bratova zasluga. Ko nisva več vedela, kje bi jo speljala, je Janez splezal v visoko bukev, s katere se je dobro videlo naprej... Tiste nedelje vmes sploh nisva šla v Dolino, ampak sva živela kar v kožarici, v tisti opuščeni koči iz lubja nad Vrati..."
"Naprej!"
"Najbolj me peče vest zaradi tiste nedelje, ki sem jo spustil iz svoje čiste malomarnosti... Utiral sem pot od postaje v Mojstrani pod skalnatim Gračiščem proti Vratom... No, saj sami veste: tam zdaj vsi turisti hodijo v Vrata. Delam in delam, ko naenkrat pri sv.Mihaelu zazvoni vkup... Tako sem bil presenečen, da še sam sebi nisem mogel verjeti, da sem se ob delu tako zanesel..."
"Pripoveduj naprej!"
"Nekoč sem šel obiskat svojega prijatelja iz vojaških let - Vojvodo v Trento. Še dobro se spomnim. Imel sem ravno nove škornje, pa jih nisem hotel uporabiti, ampak sem jo kar v coklih mahnil čez Prag. Tedaj tam ni bilo še nobenega klina. A pastirji smo kljub temu vse grebene z lahkoto preplezali. Na Velem polju sem srečal nekega Trentarja, ki mi je povedal, da je moj prijatelj nesrečno umrl. Rekel sem si: tako daleč sem že prišel, najbolje je, da grem zdaj pogledat še na bohinjsko stran, kako je tam... Pa sem v megli zašel in bi se na skalah kmalu trikrat ubil, nazadnje pa še v jezero padel... "
"No, no, ne pretiravaj! Še kdaj nisi bil v cerkvi?"
"Tedaj, ko sem šel v Bovec kupovat ovce. Redno sem hodil na trentarsko stran po ovce, kajti trentarske ovce so bolj vzdržljive in manj sitne za hrano. Ko sem lazil po Trenti gor in dol - bilo je na spomlad - sem padel v kotel z vodo. Bil sem moker od glave do peta. Bilo pa je tako mraz, da se mi je obleka takoj strdila na telesu. Odtajal sem se šele pri cerkovniku Špiku, to je pri tistem - saj ga poznate - ki mu je medved odgriznil brado. Rekel mi je, naj se slečem in skočim v njegovo posteljo, meni pa je medtem posušil obleko. No, ovce sem potem kljub temu kupil ter jih čez Kranjsko Goro pripeljal v Mojstrano..."
"Še kaj?"
"En greh mi leži na duši tudi od lani, od junija naprej... Nad Vrati sem tedaj pasel štirideset ovac... Nenadoma se je vreme poslabšalo in je zapadel sneg... Toliko ga je bilo, da ga ovce niso mogle več prehoditi. Sproti sem ga odmetaval pred njimi in tako smo se skupaj prebijali proti dolini Vrat... Tedaj se mi je zgodilo nekaj sila nenavadnega. Ena od mlajših ovc je na snegu padla in prepričan sem bil, da je po njej... V hipu ji je spodneslo noge in začela se je kotaliti po strmini navzdol. Krog in krog nje pa se je nabirala snežna kepa. Vse večja in večja. Ustavila se je šele pred visoko skalo, vsa ovita v sneg. Bila je videti kot trije snežni možje skupaj... Prosil sem Boga, naj ovce ne ubije in me je uslišal... Ko sem prišel do nje, sem jo izkopal iz debele snežne odeje in - glej, čudež! - v kepi je bila popolnoma zdrava ovca."
"Tale je pa malo bosa, se ti ne zdi?! Raje reci, da tudi lažeš vmes."
"O, to pa ne! Res pa je, da sem zaradi ovac ostal v Vratih vse do srede, ko je sneg toliko skopnel, da sem lahko odgnal nižje proti Mojstrani."
"No, in kaj bi mi še rad povedal? Si postrelil veliko divjih kozlov?" Dobro sem vedel, da bi bil slab pastir, če ne bi bil hkrati divji lovec.
"Tega pa se res ne spominjam, koliko. Jih nisem nikoli štel. Tisto, da so gamsji last mestne gospode, mi ne bo nihče pravil! Gamsi so desetkrat bolj naši kot od mestnih škricev!" Tako se je razburil, da sem ga komajda pomiril.
"Vidiš, kako je s teboj: k maši nisi prišel, nekajkrat tudi zaradi lastne lenobe, tu in tam se na veliko pokadiš, pa se tega niti ne zavedaš, divje kozle streljaš kot za stavo... nazadnje pa bi bil rad še zveličan!" sem ga nalašč trdo zagrabil.
"O, saj vem, gospod, da sem grešnik! " je sklonil glavo tako ponižno in tako samoobtožujoče, da se mi je zasmilil v dno duše. Noč in dan je garal, utiral pota svojim ovcam in drugim čredam, pomagal planincem, da smo lažje lazili po hribih, se preživljal skromno in borno, pa še nič napuha ni imel v sebi. Take ljudi - v moji fari pa jih je bilo podobnih veliko - bi morali spoštovati vsi, ne pa, da bi jih še kaznovali povrhu.
"Takole se bova zmenila!" sem mu rekel ostro. "Tole, kar si mi pripovedoval zdajle, bi bilo zanimivo za mojega prijatelja Finžgarja, da bi napisal povest in ni poseben greh. Za prave grehe pa bo treba stopiti v spovednico. A se ne boj - hitro bova opravila. Od daleč vidim, da si dobra duša. Le glede tistih divjih kozlov ne vem, kako se bova zmenila... Zanje bo pokora največja!" Nalašč sem ga pogledal ostro izpod čela.
"O, gospod, to pa nimate prav!" je naenkrat zrastel pred mano, kot bi mu storil največjo krivico v življenju. "Gospodje iz mesta pridejo na lov, z gonjači vred, brezglavo pustošijo po gmajnah in skalah, nazadnje pa jih še pohvalite, če kakšnega divjega kozla polože na dlako... Ne glede na to, kakšnega... Jaz pa streljam le tiste kozle, ki bi jih drugače pobrala zima! Nobene škode ne delam!"
"No, saj vem, da si pošten človek!" sem ga potrepljal po rami. "Zaradi gamsov vzamem besedo nazaj. K maši pa le hodi... In prav nič me ne moti, če boš pomolil tudi za miren pogled... 'Raubšici' so bili in bodo, dokler bo svet stal..."
Pastirju so se na široko zasmejale oči. Poskočil je kot deček in mi veselo dejal:
"Zakaj pa mislite, gospod, da sem bil danes tudi pri večernicah?! Tam gori za skalo imam takega divjega kozla, da ga naša fara še ni videla. Vem, da mi ga je sam Stvarnik pripeljal pred cev..."
"No, v vas pa si prišel tudi zato, da si videl, kje so žandarji, kajne? Na svidenje in dober tek!"
Vidite, to ti je zdrava ljudska pamet!
Največ stikov sva imela z bližnjim župnikom in dekanom Novakom. Ni minilo niti tri tedne po postavitvi mojega stolpa na vrhu Triglava, ko nekega jutra ves zapihan priteče k meni:
"Jaka, zdaj je po tebi!"
Začuden sem ga pogledal. Kakšnih večjih naglavnih grehov pač nisem imel na grbi. Vse sem skušal reševati sproti. Če pa se je le dalo, sem se ognil vsem sporom in nepotrebnim prepirom.
"No, povej, kaj sem naredil narobe!"
"Veliko, veliko, dragi moj! Arest ti ne uide. Morda pa tudi vislice. Kamorkoli pridem, govorijo samo o tebi..."
"No, povej že, za kaj gre, drugače me bo razneslo od radovednosti."
Ko sem mu dal vrček domačega mošta, se mu je razvezal jezik. Stvar pa je bila v tem, da se je pripravljala velika tožba proti meni - zaradi stolpa na vrhu Triglava.
"Nemški Alpenverein zaradi tebe ne more več spati... Čisto si mu uničil podobo 'očeta nemških gora'. Šušlja se, da je treba stolp nemudoma podreti, tebe pa zapreti..."
"No, to bomo pa še videli... "
"Glavni argument proti tebi pa je ta, da si dal postaviti stavbo na vrh nemške svete gore, zraven pa si uničil še triangulacijsko točko, ki zaznamuje po cesarjevem navodilu vrh Triglava..."
"Glede prvega mi ne morejo do kože, saj sem stavbo postavil na svojem ozemlju, triangulacijske točke pa na njem sploh ni bilo..."
"Tako ti praviš, kaj pa bo rekel Alpenverein, boš kmalu videl!"
Da bi pomiril samega sebe in tudi prijatelja, sem mu povedal, kakašne lepe pohvale so zapisali gorski pohodniki v knjigo v mojem stolpu.
"Prečastitemu gospodu župniku Aljažu se prisrčno zahvajujem za ta postavljeni stolpič. Njegovo ime bo vedno slovelo pri gorskih popotnikih!"
Tako je zapisal planinec z Dunaja. Napisano pa je bilo celo v latinščini, kar pomeni, da možakar ni bil ravno od muh. Ali pa:
"Navzlic megli in snežnemu metežu sva v četrtek, 8. avgusta l895, prišla na Triglav in prav hvaležno občutila dobroto panorame. Razglednik je v vseh posameznostih izvrstno zamišljen in zelo pripravno nameščen ter bo gotovo ugajal vsem, ki pridejo na Triglav. Naj bi vaš zgled posnemali tudi drugi!"
V knjigi pa je bil celo zapis popotnika iz Monaca:
"Podpisani se usoja izreči spoštovanemu gospodu župniku najhvaležnejše priznanje za razglednik na Velikem Triglavu. Kot eden prvih, ki je bil v njem, sem preperičan, da bo ta razglednik služil mnogim turistom."
Celo moj nekdanji profesor je napisal v knjigo nekaj navdušenih besed:
"Razglednik gospoda Aljaža z Dovjega je po ideji in izpeljavi duhovit in izviren. Vrli prijatelj gora v talarju zasluži vso zahvalo in največje priznanje vseh planincev."
"No, kaj pa praviš na take besede?!" sem dregnil prijatelja Novaka s komolcem. "Kje je zdaj prava resnica?"
"Resnica je ta, da te bo nemško društvo tožilo, ti pa boš kaznovan... Če že ne zaradi drugega, pa zaradi tiste točke, ki je označevala vrh najvišje gore pri nas. Veliko pa si kriv tudi sam. Ker si prav po bahaško napisal v latinščini v tisto knjigo, kdo ga je postavil in v kakšen namen..."
"No, meni se besede ne zdijo prav nič bahaške... Naj ti jih kar zrecitiram, jih znam dobro na pamet... Napisal sem samo: Pozdravljen, popotnik! Blagovoli zapisati v to knjigo svoje ime in kakšno misel, če ti je prav... Ta stolpič s panoramo sem postavil po svojem načrtu in na svoje stroške ter na svojem svetu dne 7.VIII.l895 v občo korist... Jakob Aljaž, župnik na Dovjem... No, kaj pa je tu narobe, če pa je vse res!"
"Hm, pa si res zaverovan vase... Ali ne vidiš, da gredo že te besede tako tujcem v nos, da bi ti najraje že v dolini zavili vrat... Popotnike kar spodbujaš k temu, da bi hvalili tvoje dejanje in širili tvojo slavo! Ti pa si Slovenec, drugorazredni državljan na svoji zemlji!"
Kmalu bi se bila sprla, tako sva se oba razgrela. Še tisto uro sem odšel k Požgancu in Kobarju vprašat, kako je s tisto triangulacijsko točko. Glede drugega mi niso mogli ničesar očitati, kaznovan bi bil lahko edinole zaradi odstranitve triangulacijske točke.
"Bodite brez skrbi, gospod župnik!" me je potolažil Požganc. "Sam dobro vem, kje je bila tista točka. Pred kakšnimi petintridesetimi, štiridesetimi leti so triglavski vrh ponovno izmerili in nanj postavili leseno piramido, ki pa ni stala dolgo časa tam gori... Vihar jo je hitro odnesel čez Severno steno... Če bodo hoteli koga tožiti, bodo morali tožiti vihar..."
"Pa boš šel pričat, če bo treba?" me je zaskrbelo. Požganc je bil vedno možakar na mestu.
"Kajpada, kajpada. Če bo treba, jutri. Resnica je samo ena. Nobene točke nismo premaknili in nobene stvari poškodovali. Saj sem bil že stokrat pred tem gori in tudi stolp smo postavljali na vašo kupljeno zemljo."
Isto mi je potrdil Kobar.
Res je prišlo do tožbe, z enim samim ciljem, ki je bil tiste dneve izrečen po tisočkrat iz nemških ust:
"Aljažev stolp je treba podreti!"
Pozneje, tik pred sojenjem, se je govorilo še naslednje zraven:
"Stolp bo treba podreti, Aljaž pa mora plačati najmanj tisoč goldinarjev kazni, da bo dal na Triglavu mir."
Sam pri sebi sem se krepko zadrževal, da sem ohranil mirno kri, pa čeprav je kar vrela v meni. Še v cerkvi sem se težko umiril. Namenoma pa sem tedaj več hodil med ljudi, da bi slišal ljudski glas od blizu in da bi jim pokazal vsaj na zunaj, da me prav nič ne skrbi tale najvišja pravda.
V gostilni pri Šmercu me je načelnik kranjske sekcije Alpenvereina napadel kar naravnost:
"Stolpa na vrhu Triglava ne bomo trpeli. Triglav je naš kralj planin in pika. Tu delujemo mi in konec besedi."
Nalahno sem skomignil, češ, bomo še videli...
Načelnika je moja navidezna brezbrižnost še močneje pogrela:
"Če ga ne boste podrli sami, ga bomo mi! V triglavskih planinah smo mi gospodar. Ne more se sredi naših koč šopiriti nekakšno pločevinsto strašilo. In to na vrhu najvišje gore!"
Oprl sem se na palico in se zagledal skozi okno.
Načelnik je nadaljeval:
"Vaše društvo je tako in tako slabotno. Največ, kar zmorete, je koča na Liscu, nekaj metrov čez tisoč. Za visokogorje pa ste Slovenci preboječi... Zato bo tudi stolp v kratkem padel. Zlepa ali zgrda!"
Prestavil sem palico, na katero sem se upiral, in previdno dejal:
"Pa saj ni nikomur na poti! Celo v korist je - vsem planincem!" Hotel sem reči: slovenskim in nemškim turistom, a sem se še pravočasno ugriznil v jezik. Med planinci res nisem delal razlike, enako vesel pa sem bil v knjigi v stolpu tako latinskega kot nemškega ali slovenskega vpisa.
"Nam je v škodo! Zato ga bomo podrli - takoj potem, ko zgubite tožbo! Vsi vemo, da je stolp smrtno nevaren za turiste."
"Kaj bi se trudili!" sem zamahnil malomarno z roko. "Stolp je tako in tako narejen iz take pločevine, da ga bo v petih letih snedla rja. To pa je vam v prid: veste, jaz sem pač takšnega značaja, da rad gradim, podiram pa sila nerad, zato naj to store kar drugi ali pa narava sama."
Načelniku so zaigrale v očeh nagajive iskrice: češ, to je pa tudi res, preveč se ženemo, Aljažev stolp se bo tako kmalu sam podrl.
K sodniku pa smo vseeno morali iti. Nemci niso utegnili čakati niti mesec dni. A so se krepko ušteli. K sodniku v Kranjsko Goro - tedaj je bilo sodišče še tam - so šle poleg mene še tri moje priče: Požganc, srenjski sluga Legat in stotnik Schwarz. Vse tri priče so potrdile, da sem stolp postavil na svoji zemlji, da tam ni bilo nobene triangulacijske točke in da nisem nikomur naredil nobene škode.
"Pomeni, da se na Triglavu ni podrla triangulacijska točka prvega reda in da je Triglav v takšnem stanju kot prej, edinole nova stavba je na njem, ki pa je postavljena na Aljaževi zemlji..." je ugotovil sodnik, stotniku Schwarzu pa naročil, naj popravi napako izpred preteklih desetletij in naj zakoplje - če seveda jaz to dovolim - v tla stolpa škatlo s pergamentom kot resnično triangulacijsko točko.
Tako stolpa ni bilo treba podreti - še več: z vkopanim pergamentom je dobil celo cesarsko varstvo. Veliko je k taki odločitvi pripomogla tudi moja prisebnost, ki mi je narekovala, da sem radovljiškemu geometru plačal vse stroške za poizvedovanje, kje je stala triangulacijska piramida. Številni dovški in mojstraniški vodniki, pastirji, lovci, drvarji in kmetje, ki so bili pred desetletji na vrhu Triglava, so potrdili, da je tam gori res stala neka piramida, ki pa je že skoraj štirideset let ni bilo več.
Zmaga je bila tako sladka, da me je od tistega časa naprej kar nosilo po zraku naprej in sem komajda še čutil noge, kadarkoli sem se odpravil v triglavsko pogorje.
Dekan Novak pa je takole komentiral mojo zmago:
"Ti boš šel pa res še topel v nebesa, toliko zaslug imaš za slovenski narod. Le pazi, da se slave ne preobješ!"
Ko mi je Slovensko planinsko društvo čestitalo "k zmagi nad Alpenvereinom na Triglavu", sem jih brž prijel za besedo. Od govorjenja je malo haska: v življenju so pomembna dejanja. Vem, da so tam doli v beli Ljubljani raje več govorili kot delali - kar je tudi precej lažje - hkrati pa sem se zavedal, da so bili od najvišjih gora pač tudi v resnici toliko oddaljeni, da so jih drugače dojemali kot jaz.
Zato sem jim pisal:
"Stolp na vrh Triglava je za Slovence očitno zelo pomemben. Zato je prav, da ni v zasebni - se pravi - moji lasti, ampak ga s to listino podarjam vsem Slovencem oziroma Slovenskemu planinskemu društvu. To bi storil že prej, če ne bi prišlo vmes do pravde. Zdaj, ko je tudi črno na belem dokazanao, da je z njim vse v redu in prav, naj bo last SPD. Živel slovenski kralj planin - Triglav, s stolpom vred!"
Kajpada pa sem zraven pristavil še skromno željo. Ko nekaj podarjaš - in vrednost tudi v fizičnem pomenu ni bila majhna - si lahko izprosiš tudi kakšno manjšo naklonjenost. Sam sem si izprosil tole:
"Ker je naša skupna želja, da se triglavski vrhovi vrnejo Slovencem, bi bilo prav, da bi si tik ob stolpu naredili v skalah manjše zavetišče - za kakšnih dvajset, trideset ljudi... Teren imam že ugledan. Treba bi bilo samo razstreliti nekaj skal in nastalo bi varno naravno zavetišče. V ta namen bi potreboval le nekaj kilogramov razstreliva, vse drugo bomo opravili na Triglavu sami..."
Proti pričakovanju je že čez nekaj dni prispela na postajo v Mojstrano zame pošiljka z razstrelivom, zraven pa zahvala za darilo.
"Stolp naj se za vse življenje zaradi vaših zaslug imenuje po vas. Prav pa je, da je v rokah vseh slovenskih planincev, saj bodo tako lahko sami začutili, kdo je gospodar na naši zemlji!" je pisalo v spremnem pismu.
Prvi prosti dan smo spet odrinili na vrh Triglava: Požganc, Kobar in jaz. Pa ne samo z razstrelivom, ampak tudi z deskami za vrata in z usnjenimi trakovi, ki smo jih porabili za tečaje na vratih.
Požganc in Kobar sta bila res vsestranska umetnika. Tako spretno sta odprla veliko luknjo blizu stolpa, da se na zunaj ni prav nič poznalo, v luknjo pa bi se lahko pred neurjem in strelo umaknilo vsaj dvajset planincev. Velika prednost tega zavetišča je bila, da ni bilo v njem niti ene stvari kovinske, tako da strela ne bi smela nikdar udariti vanj.
"O, naš triglavski gospod ne zaupa svojemu stolpu!" me je dražil Požganc. "Pa ste rekli, da deluje kot neke vrste kletka, okoli katere strele skačejo na vse strani, v sredino pa ne bo nikoli treščilo..."
"To je res," sem mu prikimal. "Ampak, pozabljaš, dragi moj Požganc, da je eno teorija, drugo pa praksa... Veš, ne bi imel rad na vesti kakšnega planinca. Če smo že segli po najvišjem vrhu, potem moramo tudi paziti, da bomo vse te zanesenjake, ki hodijo po naših poteh, tudi ohranili pri življenju. Drugače nam sami, še manj pa svojci, ne bodo prav nič hvaležni. Pa tudi raznim Alpenvereinom ne bi rad dal več nobene kosti glodati..."
Delo je bilo opravljeno v enem samem dnevu. Po Valentinu Staniču pa smo zavetišče imenovali zato, ker je bil to velik slovenski planinec in graditelj novega po naših hribih.
"Kar širimo se, kar širimo," se je razlezala dobra voljo tudi po Kobarjevemu obrazu. "Z vrha vse bolj navzdol..."
"V življenju je treba najprej doseči svoj veliki vrh, potem pa ves čas paziti, da ga nam nihče več ne vzame... Zato ga je treba skrbno varovati in sprotno utrjevati pot do njega," sem se simbolično izražal, v mislih pa sem imel kajpada Triglav.
Naključje je hotelo, da smo pod vrhom Velikega Triglava postavili tisto poletje še tretje slovensko obeležje - spominsko ploščo našemu prvemu slovenskemu pesniku Valentinu Vodniku.
Nekega večera se je pri meni v dovškem župnišču oglasil daljni Vodnikov sorodnik Matjan Vodnik, ki je prišel za kaplana na Jesenice.
"Gospod Aljaž, na Jesenicah govorijo samo o vas... Pravijo, da ste najboljši slovenski planinec... Vem pa, da tudi radi zlagate melodije za pesmi... Posebno Gregorčičeve... Gotovo poznate tudi mojega sorodnika Valentina Vodnika. Pomislil sem, da bi bilo morda lepo, če bi mu postavili na vrhu Triglava spominsko ploščo... Malo Slovencev ve, da je bil naš prvi pesnik že ob koncu osemnajstega stoletja na Triglavu!"
Zagomazelo mi je po vsem telesu, tako sem bil tudi sam presenečen. Veliko sem že prebral in slišal o tem, kaj vse se je dogajalo s Triglavom, nikjer pa ni nič pisalo o našem velikem pesniku Valentinu Vodniku.
"Je to točno? Res drži?"
"Seveda! Saj je tudi veliko pesmi napisal o naših najvišjih vršacih... Triglav pa je bil mojemu sorodniku še posebno blizu..."
"Gremo na delo!"
Pohiteli smo, kolikor smo mogli. Tudi vreme je bilo na naši strani. Točno ob stoletnici prvega Vodnikovega vzpona na Triglav smo nekoliko pod vrhom, da bi jo obvarovali pred strelo, vzidali lepo marmornato ploščo s temle napisom:
V spomin
Valentinu Vodniku,
ki je bil na Triglavu dne 20. avgusta l795. leta.
Sklad nad skladom se dviguje
golih vrhov kamen zid,
večni mojster ukazuje:
Prid' zidar se les učit!"
Verzi so bili kajpada njegovi, Vodnikovi, iz pesmi Vršac. Namesto "semkaj" sem pustil starinski izraz "les". Zdelo se mi je prav, da besed našega prvega pesnika nisem prestavljal. Same po sebi pa so povedale vse: kako se je tudi Valentin Vodnik počutil v hribih bliže Bogu, po drugi strani pa tudi majhnega in nebogljenega.
"SPD se širi s svetlobno hitrostjo..." so vihali člani nemških in avstrijskih planinskih društev svoje dolge nosove. "Na vrhu Triglava so postavili že tretji pomnik!"
Kako radi so me imeli, so dokazali tudi s tem, da so me spet tožili - spet mene osebno, ne SPD - zaradi Staničevega zavetišča.
Zaradi nedovoljenega posega v tujo lastnino in v naravno okolje nasploh...
Imeli so prav: nikogar nisem vprašal, ali lahko razstrelimo tisti vhod v skalovje. Res pa je tudi bilo, da nisem nikomur naredil kakšne večje škode, saj se na zunaj ni niti videlo.
Resnica pa je bila tudi ta, da je zavetišče stalo na državni zemlji. Nemci in nemškutarji so spodbudili najprej gozdarje, da bi me tožili, le-ti pa so predali ovadbo ministrstvu za poljedelstvo. No, že slišalo se je lepo: tožilo me je ministrstvo za kmetijstvo - zaradi ene same razstreljene skale na vrhu Triglava!
Rekel sem si: ena pravda več, prava figa! Toliko pa sem bil vendarle previden, da je ne bi rad po nepotrebnem izgubil, zato sem se podal k grofu Falkenhaynu, tedanjemu kmetijskemu ministru. Po rodu je bil Čeh.
Ker je tudi on že slišal o meni, me je celo osebno sprejel. "A vi ste tisti Aljaž, ki razgraja po Triglavu!" se mi je zasmejal že ob pozdravu. "Da mi ne boste razstrelili vsega Triglava!"
Resno sem mu povedal, da mi gre samo za varnost turistov.
"Če je pa tako, potem se zmeniva lahko samo na en način. Ker je zemlja, se pravi tiste skale pod vrhom, državna, je ne morete kupiti, lahko pa vam jo damo v najem... Tako boste zavetišče uporabljali čez vse leto, plačevati pa bo treba seveda ustrezno najemnino ..."
"No, saj pozimi ga ne bomo uporabljali..." sem bil previden tudi sam, pri tem pa sem mislil na ceno, da ne bi bila previsoka.
"Aha, hočete reči, naj pri ceni malo popustim... Prav! Pogodila se bova za deset krajcarjec letno!"
Že ob vstopu sem videl, da je dobrodušen mož, ki je moral do kraja speljati samo nesmiselno ovadbo, drugače pa je bil na naši strani.
In tako sem od tistega časa naprej plačeval letno za Staničevo zavetišče po deset krajcarjev najemnine, če sem kaj bival v njem ali ne. Pa bi plačeval tudi deset goldinarjev, če bi bilo treba! Triglav je imel pač posebno ceno!
Grofu sem za božič poslal voščilnico, na katero sem nalepil najlepšo posušeno triglavsko rožo. Rožo, za katero pravijo, da je zrasla iz krvi triglavskega divjega lovca...
Morebiti se bo zdelo komu preveč samohvalno, a vendar je bilo res: s povezavo vlaka do Trbiža in s postavitvijo stolpa na vrhu Triglava je bilo vedno več radovednežev, ki so si hoteli ogledati naše kraje od blizu, z vodniki pa se povzpeti tudi na sam vrh. Iz nedelje v nedeljo - včasih pa tudi med tednom - so se vrstili pri meni obiski, od najvišjih do nižjih. Nobenemu nisem odrekel gostoljubja, s prenekaterim pa sem jo osebno mahnil pogledat tja gor, ali mojega stolpa vendarle še ni preveč najedla rja. Pa vam tokrat želim povedati čisto nekaj drugega: o zdravniku Pircu iz Tržiča, ki je bil prav svoje vrste tič. Vsakega bolnika je dal v koš, celo preveč zgovorne ženščine. O zdravniku Pircu so mi pripovedovali različni župniki, ki so se pač največ ustavljali pri meni.
Nekoč je šel župnik Jereb k temu zdravniku Pircu potožit, kako ga bolijo noge. Povedati je treba, da je bil Jereb sicer vitke postave, veliko je hodil peš, še na stara leta pa je bil tako gibčen, da je s tal skočil na mizo, ne da bi se je kaj oprijel z rokami. Ko je šel z okoliškimi župniki na Triglav, so drugi plezali na Mali Triglav po vseh štirih - tedaj še ni bil napravljen boljši prehod, nobenega klina ali jeklene vrvi ni bilo tam - Jereb pa je hodil po dveh sem ter tja in vse po vrsti zmerjal:
"Če bi vedel, s kakšnimi cagovci imam opravka, niti ne bi šel z vami sem gor!"
Drugi so med skalami, prepričani, da se no bodo nikoli več vrnili v dolino, obudili kesanje in se pripročili za zadnjo uro, on pa je hodil po skalah kot gams. Zvečer pa je vendarle bil toliko utrujen, da je zavil k zdravniku Pircu, češ da ga noge bolijo.
"Gospod doktor, prosim vas, če mi daste kakšno mažo za noge."
Zdravnik Pirc ga je začudeno pogledal, saj ga je dobro poznal.
"Kje pa si hodil danes, moj dragi Jereb?"
"Hja, šel sem iz Sorice v Bohinj, iz Bohinja na Triglav, s Triglava v Kot, zdaj sem pa pri vas."
"Koliko pa si star, dragi moj Jereb? Štiriindvajset jih imaš menda že za sabo, kajne?"
"Pa tudi trideset..."
"Čudno, čudno," je zmajeval zdravnik Pirc začuden z glavo.
"Kaj je čudno? Ali sem kaj bolan?" se je ustrašil Jereb.
"Ne, nisi bolan, čudno se mi le zdi, da te pri teh letih še ni srečala pamet... Navadno možakarje sreča pamet vsaj tam po štiriindvajsetem..."
Tudi mene je zdravnik Pirc lepo v roke vzel. Slovel je kot najboljši zdravnik daleč naokrog, pa sem zavil tudi pozneje, ko sem bil že na Dovjem, tu in tam k njemu.
"Gospod Pirc, pred očmi se mi večkrat naredi tema, pa čeprav drugače nimam prav nobene vrtoglavice..."
"Kje pa hodiš: po uhojenih poteh ali po bližnjicah?"
"Samo po bližnjicah. Da se prej pride!" sem se postavil.
"Hodi samo po uhojenih poteh, naokrog, pa se ti ne bo nikoli več delalo črno pred očmi..."
Ker pa me je imel po svoje rad, mi je zaupal tudi tole skrivnost:
"Vem, da te v Rovtah nikdar več ne kličejo obhajat ponoči..."
"To je pa tudi res, " sem potrdil.
"Pa veš, zakaj? Ne veš, ti bom jaz povedal! Nekoč je k meni prišla najbolj čenčava babnica iz Rovt ter zahtevala, da ponoči pridem k njenemu možu. Rekel sem, nak, je že prestar! Če je božja volja, da bo umrl, bo umrl in pri tem ni pomoči. In je res umrl. No, saj je bil že star ko zemlja. Potem pa me je prišla ženska napadat, da sem jaz kriv. Jaz pa sem ji rekel: Če bi ti kaj verjela v Boga, bi vedela, da tvoj mož zdaj že sedi na njegovi desnici. Pa tudi ne bi hodila ponoči po zdravnika in duhovnika, če bi imela kaj več vere v sebi. Tudi mi smo samo ljudje in imamo ponoči radi svoj božji mir. Ker pa nič ne verjameš, letaš okoli kot kakšna vešča... To velja za tebe in za vse tiste, ki motijo ponoči zdravnike in duhovnike... In od tistega časa naprej imamo oboji mir. Ženščina je bila toliko nespametna, da je vse strobezljala po vasi! Mi pa v jok!"
O higieni v tistih časih, posebno po dolinah, govori tale Pirčeva prigoda.
Nekoč pride k Pircu kmet in mu potoži, da ga grozno boli noga.
"Bog pomagaj, pa je menda ne bo treba odrezati. Sploh ne morem več hoditi... Še čevelj težko obujem in sezujem."
Pirc mu je pomagal, da sta dala čevelj z noge. In kaj je videl! Možak ni bil prav nič bolan, le nohtov si ni postrigel že več mesecev.
"Pri vas nimate nič škarij?!" mu je oponesel zdravnik.
"Nimamo, smo toliko napredovali, da smo vse ovce prodali in imamo zdaj samo dve kravi in junca."
"Hja, nikjer ni rečeno, da je to tako velik napredek... No, vam bom pa jaz postrigel nohte!" In mu jih je postrigel tako, kot je bilo prav, delo pa zaračunal po zdravniških tarifah.
"To je pa precej huda bolezen, kaj, ko pa sem toliko plačal?" je ugotavljal kmet.
"Niti ni. Ko pa ti bodo spet nohti zrasli, jih prideš lahko spet k meni postrič... Doslej tega nisem opravljal, a zaslužek je dober!"
Rad pa mi je pripovedoval tudi o tisti višji gosposki, ki je preobjedena sedela doma in tarnala, kako ji je hudo.
Nekoč je prišla k njemu neka gospa ter ga prosila, naj takoj pride na obisk k njenemu gospodu, drugače bo umrl.
"Kaj pa je tako hudega, gospa?"
"Trebuh ga boli in ne more zaspati po obedu."
"Veste kaj, na sprehod naj gre, tri ure v eno smer in tri ure v drugo, pa se bo takoj bolje počutil..."
"Pa tudi glava ga boli..."
"Pomaga naj si z mrzlo vodo. Toliko časa naj tišči glavo pod mrzlo vodo, da bo pritekla tako čista, kakor bo tekla na glavo, pa bo gospod gotovo ozdravel!"
Vse to sem povedal vmes samo zato, da bi videli, s kakšnimi nepotrebnimi težavami so se ukvarjali nekateri, ki so pretiravali s hojo po hribih ali pa so bili preleni za kakršen koli sprehod. Sam sem se vedno držal srednje zlate poti. Tudi drugim sem rad svetoval, naj se med potjo večkrat ustavijo, naj se naužijejo lepih planinskih razgledov in čistega gorskega zraka, naj se napijejo gorskega miru in blagohotne višine, šele potem bodo vzljubili gore s prave strani!
Največkrat sva jo mahnila na Triglav skupaj z dekanom Novakom. Da služba božja ne bi trpela, sva se navadno zmenila po jutranji maši, tu in tam pa sva dobila tudi kakšno zamenjavo. Dobro se spomnil zgodnjejesenskega jutra, ko se je že megla vlačila po dolinah naokrog, midva pa sva jo potegnila proti Kotu.
V Mojstrani sva srečala Stopčarjevega očka, starega žagarja.
"O, vi ste pa zgodaj pokonci!" sva ga pozdravila. "Ali ste že vstali ali pa še spat niste šli?"
"Bo kar druga držala..." je odvrnil, še vedno nekoliko pod vplivom alkoholnih hlapov. "Sinoči sem dolgo žagal, potem smo sedli za kakšno uro vkup, zdaj pa grem šele domov... No, pravzaprav grem kar zgodaj, kajne?!"
"Zgodaj, zgodaj..."
"Vesta, moja filozofija je taka, da je treba vse človeške organe tu in tam nekoliko napeti, da potem, ko si v normalnem stanju, bolj brezhibno delujejo... Jaz sem se nocoj pač potrudil zaradi ledvic..."
"Že prav, že prav..."
"Pa še tole vama povem, ko sta ravno dva duhovna skupaj: vest me prav nič ne peče: kar sem popil, sem popil za svoj denar... Delujem pa tako in tako po starem sokolskem geslu: sovražnika je treba uničiti, drugače je domovina v nevarnosti..." Pri besedi "domovina" se je pogladil po okroglem trebuščku ter se glasno zahehetal.
"Zbogom in dobro se naspite!"
Pogovor nama je dal iztočnico za ves dan. Začel je Novak:
"Čudim se ti, da tako mirno prenašaš vsa ta nagajanja Nemcev in nemškutarjev... Ali ti nikoli ne prekipi čez glavo? Naša domovina je res v nevarnosti, ampak tale naša skupna, prava domovina... Še malo, pa bo tako razprodana tujcem, da za Slovence ne bo nikjer več nobenega pravega prostora..."
"V hribih nikoli!" sem udaril s popotno palico ob tla. "Za letos sem naredil kar nekaj: postavil sem stolp, zgradil zavetišče ter vzidal ploščo pesniku Vodniku... Sezona je kratka in kdo ve, ali ne greva letos zadnjič na Triglav... Ampak drugo leto... boš videl, drugo leto grem naprej!"
Všeč mi je bilo, da je hodilo z menoj v hribe vse več ljudi, ki so jim šli na živce samo nemški napisi ob poti. Kjer je bila planinska steza markirana, povsod je zraven pisalo tudi, da je to pot markiral Alpenverein. Pa tudi vse koče, kot sem že povedal, so bile v triglavskem pogorju v nemških rokah, edinole nad Velim poljem je društvo nameravalo postaviti svojo, našo kočo.
"Vidiš, domovina je res v nevarnosti!" mi je tistega dne vso pot kazal nemške napise Novak še posebej poudarjeno.
Ko sva se vračala z vrha, se je on nekaj motovilil v ozadju, sam pa sem ga sklenil počakati na Malem Triglavu. Sedel sem na skale in užival v prekrasnem razgledu. Videlo se je po vseh vrhovih vse tja do modrine v ozadju.
V srcu me je zagrabila otožna misel, da sem tistega leta zagotovo zadnjič tu gori. V hribih se vreme spremeni v eni uri. Iz poletja v trenutku nastane zima. Ko bi le imeli kaj več zavetišč in svojih koč!
Prav tedaj sta se spodaj, pod Malim Triglavom, čez preval pripodila dva gamsa. Ustavila sta se na čistini pod skalami in se ogledovala od blizu.
"Poglej, poglej, kakšna ravnina!" sem si rekel na glas. Še nikdar prej nisem bil tako pozoren na ta prostor pod Malin Triglavom.
V glavo mi je šinila kar naenkrat pametna misel. Saj tu prostor kar sam kliče, da bi postavili še eno kočo. Slovensko!
"To bo planinska koča vseh koč! Najvišja v triglavskem pogorju in največja! Drugo leto jo postavim, če bom le še živ! O, Bog in lurška Mati božja, pomagajta mi, da uresničim tudi to!"
"O čem pa spet sanjaš?" me je dohitel Novak. "Si začel že kar sam s seboj govoriti... Boš moral k Pircu, da te postavi na pravi tir. Pri petdesetih je pa vendarle malo zgodaj, ali ne? Čakaj, ali smo prihod tvojega Abrahama sploh kaj praznovali?"
"Pozimi ga bomo, ko bo več časa... " sem mu odvrnil odsotno. "Ali vidiš tistale dva gamsa spodaj na Kredarici... Ali ni tam kot od Boga narejen prostor z postavitev velike slovenske koče?!"
"Ja, ja, se mi je kar zdelo, da ti nove koče rojijo po glavi... Hja, tamle spodaj res ni slab prostor za kočo... Toda molči, da te Alpenverein ne prehiti... Že tako in tako si jim grd trn v peti."
"Pha, mene, da bi kdo prehitel! Sem v najboljših letih, poznajo me že po vseh avstrijskih deželah, na svoji strani pa imam vse slovensko ljudstvo, s Slovenskim planinskim društvom vred!" sem dejal samozavestno. "Boš videl: ob letu osorej bo tu stala koča. Koča vseh koč. Mati vseh planinskih mater!"
"Ravno toliko si premaknjen, da boš to storil... No, zdaj vem, da domovina vendarle ni prehudo v nevarnosti... Zaradi tebe..." se je zasmejal prijatelj Novak in mi stisnil roko, potem pa še pristavil: "Lepo mesto si izbral za slovensko kočo. Čudno, da ga še ni pobral Alpenverein..."
"Saj bi ga, pa so preleni... Ali veš, zakaj stoji Dežmanova koča, pravzaprav Triglavshütte, ki se je preimenovalo v Deschmanshütte, takoj nad Peklom? Ne! No, ti bom pa povedal. Mi je ravno zadnjič zaupal neki planinec. Gospod Dežman, ki je bil včasih navdušen Slovenec, pozneje pa je zajadral v nemškutarske vode, si je šel sam izbirat prostor za kočo pod Triglavom... Ko je prišel na vrh Pekla, je bil tako utrujen, da ni mogel naprej niti deset korakov več. Prostor, kjer je počival, pa mu je bil tudi tako všeč, da ga je določil za stalno mesto svoje koče..."
"Vidiš, po svoje sta si vendarle podobna..." me je podražil dekan Novak. "Le da so tebi mesto pomagali določiti divji kozli..."
V ponedeljek sem pisal Slovenskemu planinskemu društvu v Ljubljano, da imam že izbran kraj za Triglavsko kočo. Natanko sem opisal, kje naj bi stala. Bal sem se, da mi bo prof. Orožen branil, ker je bilo na višini 2515 metrov, pa sem dobil pritrdilni odgovor, z dostavkom:
"Vaša pobuda je hvalevredna. Razvijati moramo tako gorski kot dolinski turizem. Lepo vas prosimo za sodelovanje, da bi skupaj postavili dve koči: na koncu doline Vrat nižinsko, na Kredarici pa višinsko..."
Petdesetlenico življenja sem torej proslavil tako delovno, da je nisem utegnil niti praznovati, pa tudi naprej se mi ni obetalo prav nič spanja. Pa mi ni bilo žal za to: Bogu lenuhi zagotovo niso nič kaj po volji!
Pravzaprav mu ga nisem rešil enkrat, ampak celo dvakrat. Pa ta moj vrli prijatelj bi se za drugo najraje potuhnil, čeprav je še bolj res kot prvo. Napisati pa moram tudi zato, ker je moj planinski prijatelj take vrste ptiček: o drugih bi zblebetal še polovico več, kot je bilo kdaj res, o sebi modro molči. Najbrž pod vplivom pregovora: Kdor molči, desetim odgovori. Žal nadebudni Janko molči le o sebi, pa še to mu ne bo kaj dosti pomagalo.
Prvič ali drugič - kakor se pač vzame - sem mu rešil življenje na njegovi novi maši v Breznici. Tja gor se je nagrmadilo toliko duhovnikov, prošt in preprostega ljudstva, da tudi jaz nisem mogel manjkati. Vse se je odvilo tako, kot je bilo treba. Lepših slovesnosti sem videl malo. Janko pa, živo srebro, kot je bil, je bil tako srečen, da bi najraje vsakomur, ki mu jo je ponujal, dal roko.
Največ pa se je - šment presneti! - smukal med dekleti. Bil je res eden najlepših novomašnikov, rad je bil vedno v središču pozornosti, povrhu pa je bil že kot dijak zagnan planinec in ljubitelj narave. Dekleta in žene so mu spletle za novo mašo na Breznici na ducate metrov venčkov, pa tudi v rokah so imele na koše rož.
Janko je hodil ponosno med ljudmi ter se tako zavedal svojega velikega dogodka, da nas je komajda poznal.
Ustavil se je med dekleti ter jih spraševal, kje so nabrale zanj toliko cvetja. Dekleta so mu kajpada rada odgovarjale, mlademu gospodiču Janku pa se je dobro zdelo, da je glavni na Breznici.
"Joj, kako lepe planinske rožice!" je poduhal od blizu šopek neki Jeri. "Kje pa si ga nabrala?"
"V hribih, gospod," mu je med hihitanjem odgovorilo dekle.
"In kako lep šopek imaš v rokah ti... To si pa gotovo nabrala posebej zame!" se je ustavil pri drugi.
"Seveda, gospod Mlakar."
"In kakšne lepe rožice imaš ti! Saj kar verjeti ne morem, da ste se tako lepo pripravile na mojo novo mašo?!"
"Poduhajte še mojega! In še mojega! In mojega tudi!" so se vsule prošnje z vseh strani.
Novomašnik se je v trenutku spremenil v največjega občudovalca rož na svetu. Hodil je od dekleta do dekleta, od šopka do šopka ter jih duhal in duhal...
Nam vsem se je že nekoliko nespametno zdelo, da daje gospod Mlakar toliko pozornosti rožicam, ko je vmes posegla višja sila. Naenkrat se je Janku ulila kri iz nosa. Božja kazen zaradi prevelikega napenjanja, kaj pa drugega!
"Glavo denite nazaj, pa bo takoj bolje!" so mu svetovali pametni ljudje. Pa ni prav nič pomagalo. Kri je drla tako močno, kot bi ga hotela vsa zapustiti še tistega popoldneva.
"Pomagajte, gospod Aljaž!" so prihiteli po mene. "Novomašnik je v smrtni nevarnosti."
Spomnil sem se, kako je bilo zapisano v svetem pismu. Mojzes je držal roke pokonci in molil, Izraelci pa so zmagovali.
"Roke kvišku!" sem zavpil. "Drugače bo po tebi!"
Janko je dal roke v zrak, pa se kri še vedno ni hotela ustaviti. Janko pač ni bil Mojzes...
Velel sem mu, naj se uleže na klop, z glavo naslonjen nazaj. Tudi to ni nič pomagalo. Kri je curkoma lila iz Jankovih nosnic.
"Prinesite mi volno!" sem zaklical proti dekletom. "Hitro, da ne bo prepozno."
In sem tako močno zabasal Janku obe nosnici, da kri ni mogla niti po najmanjši poti iz nosu. Ko je tudi širno občinstvo videlo, da mi je vendarle uspelo zaustaviti kri, mi je bučno zaploskalo, Janko pa je dal naslednjo izjavo:
"Saj vem, da te bodo zdaj po časnikih hvalili, da si doktor medicine..."
Sam pa sem mu le nalahno požugal, češ, fantič, kaj pa se smukaš toliko okoli deklet. In to na sam svoj novomašniški dan.
Drugič ali prvič pa sem mu rešil življenje tisto zimo po postavitvi stolpa na vrhu Triglava. Janko Mlakar si je na vsak način vbil v glavo, da hoče doseči Triglav tudi pozimi.
"Poleti pride tja gor že vsak pastirček... Poglej, čez tri sto obiskovalcev je bilo lani... Veliko zaradi 'firbca', kakšen je ta tvoj pločevinasti razglednik na vrhu... Pozimi pa jih ni bilo kaj prida. Hočem biti prvi Slovenec!" mi je povedal ob nekem obisku.
"Ne bi ti svetoval," sem mu ovrnil. "Pozimi so razmere v triglavskem pogorju nemogoče. Prvi pa tako in tako ne boš: veliko pastirjev, lovcev, dravarjev in oglarjev je že stopilo pred tabo pozimi na Triglav. Resnično tega niso storili iz turistične pobude, ampak iz nuje, pa vendarle..."
Pa se ni dal ugnati. Tomaž Potočnik, župnik z Breznice, mi je poslal pošto, da se namerava Janko odpraviti na Triglav v nedeljo po svečnici. Po moji oceni je bilo tistega leta na Triglavu najmanj tri metre snega. Po zametih pa tudi pet in več.
"Rine v gotovo smrt..." sem si rekel sam pri sebi ter urno stopil do vodnika Šmerca, ki je ob boljšem vremenu vodil tudi pozimi v triglavske strmine turiste iz vsega sveta. Šmerc je bil pameten mož, takoj je razumel moj namig. "Zapeljite ga na ravnem v tak sneg, da se bo komajda izkopal iz njega, potem ga bo minilo riniti na vrh."
"Že razumem," je na kratko odvrnil Šmerc.
Da ne bi bilo preveč sumljivo, sem šel kljub temu Mlakarja pozdravit v Mojstrano na železniško postajo, pa tudi svetoval sem mu takoj naravnost:
"Zimska tura na Triglav je smrtno nevarna. Imej pamet in se premisli! Ali ne bi bilo bolje, da bi ves dan počasi skupaj pila vroč čaj in se zraven pogovarjala o hribih?!"
Janko me je gledal postrani, češ, kakšne burke so pa zdaj to, potem pa se je naenkrat na ves glas zasmejal:
"Saj ni res! Hecaš se!"
Videl sem, da je trdno odločen priti na vrh Triglava. No, sem si mislil, nekaj pa bo moj nasvet vendarle veljal. Bolje je, da mu rečeta dva kot eden.
Šmerc je dobro poznal pot in ga je kar takoj v Krmi zapeljal v takšen sneg, da se Janko ni videl iz njega. Napredovala sta tako počasi, da ni bilo omembe vredno govoriti o metrih hoje, kaj šele o kilometrih. Vsenaokrog pa sneg, en sam bel sneg.
"Ali bova gori sploh kaj videla?" je po dveurnem tavanju po belini zaskrbelo Mlakarja.
"Nič! Ni vredno hoditi!" mu je odvrnil Šmerc.
Obrnila sta in upehana prišla k meni na čaj. Vidite, tako sem drugič ali prvič rešil življenje hudomušnemu občudovalcu planin. Sami izberite tisto prigodo, ki vam je bolj všeč. Janko ju v svoj nahrbtnik ni dal, pa sta zdaj tu. Kdo ve, mogoče misli, da mu nista v čast. Pa je bil drugače človek največjega formata. Svoje muhe pa je tudi imel. No, ja, saj je bil samo človek!
Zime nisem prespal kot kakšen polh v bukovju, ampak sem jo kolikor toliko pametno izkoristil za pripravo gradnje koče na koncu doline Vrat, tako rekoč pod triglavsko Severno steno. Rekel sem si: pomlad bo prišla v Vrata vsaj dva meseca prej kot na Kredarico, ta čas pa je treba izkoristiti.
Ko sem se še ob snegu sprehajal po dolini Vrat in iskal primeren prostor za kočo - prej je bilo v Vratih le nekaj pastirskih in gozdarskih stanov - sem naletel na načelnika kranjske sekcije Alpenvereina dr. Bocka. Nikdar se nisem skrival pred ljudmi, pa se tudi tokrat nisem hotel prikriti, čeprav se je načelnik delal, da je tako zatopljen v svoje misli, da ga ne sme nihče motiti pod božjim soncem.
"Dober dan!" sem ga najprej pozdravil po slovensko. Ker mi ni odgovoril, sem ga pozdravil še po njegovo, da ne bi mislil, da znam samo materin jezik.
"Dober dan!" je odvrnil končno tudi on. "Kaj pa je vas prineslo tako zgodaj v Vrata?"
"Isto bi lahko jaz vprašal vas, gospod primarij!" sem mu odvrnil. Dr.Bock je bil drugače izvrsten zdravnik in splačalo se je imeti z njim dobre stike: človek nikoli ne ve, kje ga doleti nesreča.
"Malce se sprehajam... In ugotvaljam, kako lepa dolina je to. Prava gorska, divja dolina... Ko le cesta ne bi bila tako slaba! Če bi bila cesta kaj boljša, bi tu kar mrgolelo turistov..."
"To je pa tudi res... Jaz pravim: dolina Vrat je najlepša dolina na svetu. Tudi gospod Hacquet misli tako. Pa me pri tem rateški župnik spodbija in pravi, da je najlepša dolina Tamar... Se mi zdi, da ne bova nikoli prišla skupaj, pa čeprav sva drugače prijatelja..." Govoril sem in govoril, samo da se ne bi izdal, kajti ob cesti je bilo pripravljenega že nekaj lesa za našo kočo. Res je bilo, da na njem ni pisalo, za kaj je namenjen, kljub temu pa je bilo nevarno, da nas nemško društvo prehiti.
"Čemu pa imate tele hlode? So vaši?" me je vprašal dr.Bock kar naravnost.
"Hja, postavil bom kočo. Tukaj nekje!" sem mu odvrnil tudi sam naravnost. Da bi zaradi ene koče lagal, takšen spet nisem bil.
"Za koga pa bo ta koča?" je namrščil čelo gospod primarij.
"Za Slovensko planinsko društvo. Ono mi je dalo to nalogo. Do poletja mora biti pod streho..."
"A tako?!" je vzelo sapo dr.Bocku. Takoj zatem ga je odneslo, kot bi ga podilo sto peklenščkov. Lahko sem si predstavljal, kaj so se pogovarjali v kranjski sekciji Alpevereina na naslednjem sestanku. A oni so se šele pogovarjali, mi, slovenski planinci, pa smo zagrabili za delo in kočo v rekordnem času postavili na noge. Res je, da je bila prva koča v Vratih precej manjša od druge, kljub temu pa večja kot kakršnakoli druga tovrstna koča v okolici Triglava. In še eno veliko prednost je imela: bila je last Slovenskega planinskega društva!
9.julija, na pragu poletja, smo jo skupaj z drugimi člani slovesno odprli. Celo sam prof. Orožen je prišel. Prav tisti profesor, ki je v Radovljici govoril, da ne bo podpiral vratolomnega gorskega turizma. Glavni namen koče v Vratih pa je bil ta, da bi planinci spoznali vse bližnje in daljne hribe, se odpočili v najbolj mirni dolini na svetu, predvsem pa, da bi se lahko zjutraj spočiti že navsezgodaj odpravili - na Triglav.
Do potankosti se spomnim govora prof. Orožna. Tako me je hvalil, da se mi je kar sitno zdelo.
"Največ zasluge za postavitev koče in za ustanovitev Slovenskega planinskega društva ima gospod župnik Aljaž. Zato je naš odbor soglasno sklenil, da se nov planinski dom v Vratih imenuje Aljaževa koča v Vratih. Ko odpiram novoblagoslovljeno Aljaževo kočo, si želim le eno: da bi v njej uživali vsi turisti sveta ter da bi Bog ohranil gospoda Aljaža še dolgo vrsto let, v prid domovini in vsemu gorskemu turizmu!"
Zborček, ki smo ga kar na hitro sestavili iz vseh priložnostnih pevcev skupaj, je zatem zapel Lepa naša domovina, tik zatem pa so me zagrabili štirje močni planinci in me na ramah nesli okoli koče. Bolj sem se jih med smehom otepal, bolj visoko so me držali. Ljudstvo pa je tako navdušeno ploskalo, kot bi nosili samega svetnika naokrog.
Ko sem spet pristal na trdnih tleh, sem tudi sam povedal nekaj besed:
"Komaj so pretekla tri leta, odkar je bilo ustanovljeno Slovensko planinsko društvo, že lahko pokažemo vidne uspehe! Na zahodni strani Triglava stoji naša Vodnikova koča, na tej strani stoji koča v Vratih, kmalu pa bo tudi dokončana koča - tega se še najbolj veselim - na Kredarici! Najlepše je pri tem, da bomo turistom veliko pomagali, sami pa nismo zapravili preveč. Koča v Vratih stane le tristo goldinarjev, oprava pa sto. Triglavska bo stala desetkrat več. A kaj, ko je več kot tisoč metrov višje! Od gospoda Orožna sem pričakoval zaradi takšnih stroškov ukor, pa me je doletela samo velika hvala. Pa naj hvala ne bo namenjena samo meni, ampak vsem vam, ki ste se potrudili sem in ste pretekle mesece tako neutruudno delali. Posebna čast pa naj gre marljivemu odboru Slovenskega planinskega društva, ki je iz čiste ljubezni do domovine ustvaril planinske domove Slovencem v čast in našemu društvu v ponos!"
Kajpada so spet vsi bučno ploskali, ponovnemu nošenju na rokah okoli koče pa sem se raje izognil. Vse do poznih večernih ur je trajalo takšno veselje in rajanje kot na pravi vaški veselici. Ali pa še večje! Jaz pravim: planinci smo pač vsi dobri ljudje in ko dobri ljudje udarijo skupaj, ne more nastati nič slabega.
"Le enega danes pogrešam..." mi je rekel profesor Orožen proti večeru med smehom.
"Koga pa?"
"Gospoda primarija. Rad bi videl njegov obraz."
"Morda pa ne utegne. Ali pa išče še vedno kje kakšno primerno mesto za kočo v Vratih," sem se pošalil tudi sam.
Bogu bodi potoženo, da ni bilo pri odprtju koče v Vratih niti enega nemškega turista. Celo ovaduha nobenega. To se mi je zdelo še najbolj klavrno - zanje!
Severno steno Triglava poznajo daleč po svetu. Katerikoli časnik sem dobil v roke, povsod so jo opevali in spoštljivo pisali o njej. Njena slava ni segla samo po vseh avstrijskih deželah, ampak vse tja do Nemčije, Švice in Francije. Na žalost pa moram zapisati, da je Severna stena najbolj znana po svetu - po smrti!
Sam nisem bil nikdar navdušen nad takšno plezarijo, ki človeku ne prinaša užitka in ki ga spravlja v nevarnost. Vsega tega morda ne bi zapisal, če ne bi bilo na dovškem pokopališču pokopanih cel ducat hribolazcev, ki so umrli v Severni steni. To v celoti meče slabo luč na gorski turizem v naših triglavskih planinah. Kajpada pa je tudi res, da so mladi ljudje takšni, da še stokrat bolj radi izzivajo tam, kjer preži nevarnost. Zato pa sem jih toliko pokopal.
Nekoč sva se z dr. Frischaufom, velikim planinskim prijateljem, ki je postavil kočo v Savinjskih planinah na Okrešlju, pogovarjala, kako bi preprečili, da planinci ne bi hodili plezat, ampak bi samo pohajali po planinah. Menil sem, da bi bilo treba pod Severno steno kar naravnost napisati:
"Pod smrtno kaznijo prepovedano lesti po Severni steni!"
"Ne bi nič pomagalo," je menil dr. Frischauf. "Prepovedan sadež je najslajši. Saj sami bolje veste, kako je bilo z Adamom in Evo... Če postavite pod steno napis, jih bo še pol več hodilo plezat, prav zaradi tega napisa."
Vedel sem, da ima prav, zato table pod Severno steno nisem postavil. Raztrosil pa sem pri vseh vodnikih naokrog, naj rečejo, da prav jaz, dovški župnik, imenujem vsakogar, ki se brez vodnika in naravnost v skale Severne stene poda na plezanje proti Triglavu, "kandidat za smrt" - Todeskandidaten. Tako, da bodo razumeli tako eni kot drugi.
"A veste, da se mi samo smejijo, ko jim to povem..." mi je nekoč zaupal vodnik Požganc.
"No, če se ti samo smejijo, jim pa reci, da je pri nas takšen krajevni običaj, da - če se že loti nekdo plezanja po Severni steni - mora najprej priti plačat svoj pogreb na Dovje... Da svojci ne bi imeli pozneje preveč sitnosti..."
Hotel sem se šaliti, pa je bilo bolj žalostno kot ne. Vsaka smrt me je močno prizadela. Pokopaval pa sem v glavnem mlade fante, okoli dvajsetih let. Zdravnik Pirc je imel prav: po štirindvajsetem ima že človek nekaj več soli v glavi. Mladina pa je brezglavo rinila v skale, naravnost po Severni steni navzgor, čeprav je bilo že veliko dobro uhojenih poti proti Triglavu.
Najhuje me je prizadela smrt češkega profesorja Schmidta. Čeprav sam nisem bil prav nič kriv, sem se zaradi njega pozneje še velikokrat žrl. Tistega poletnega večera sem nameraval oditi v gostilno k Šmercu - tam smo včasih vrgli tarok in zraven še kakšno pametno rekli - pa je tako naneslo, da sem se ustavil na vrtu pri Požgancu. Če bi se s profesorjem Schmidtom srečala pri Šmercu, bi mu plezanje zagotovo odsvetoval. Poznala se sicer nisva, a sem rad vsakomur dal dober nasvet. Ker pa se nisva srečala, je kar sam rinil pod Triglav in se tam - ubil!
Naslednjega dne je prihitel v dolino iz Krme neki moj delavec. Povedal je, da je našel na robu snega tujca, obrnjenega z glavo navzdol. Brž smo organizirali reševalno akcijo. A bilo je že zdavnaj prepozno. Požganc, ki je bil zmeraj prvi tudi pri reševanju - veliko ljudi je živih rešil iz stene - je povedal:
"Na vrhu Triglava se je sešel z nemškimi dijaki. Oni so šli potem čez Velo polje nazaj v dolino, on pa je šel kar na svojo pest po slabo markirani poti proti Kotu. Verjetno ga je zapeljalo to, da je šel po sončni poti po mehkem snegu, ko pa je prišel v senco, niti pomislil ni, da je sneg zmrznjen. Velik je skoraj dva metra in se je gotovo prekucnil na sneg, zmanjkalo mu je tal pod nogami, padel je, zdrsel do prvih skal, tam pa se je verjetno udaril z glavo ob skale, kar je bilo zanj usodno..."
Brzojavil sem na Češko, kaj se je pripetilo. Na srečo se je vpisal v knjigo v Zgornji Krmi in je bil pravi. Zvedel sem, da je bil profesor, neoženjen, star dvainštirideset let, visok dva metra.
"Sneg po hribih je bolj nevarna stvar, kot si človek misli," mi je dejal Požganc. "Profesor Schmidt se ni ubil pri plezanju po skalah, ampak zaradi snega, ki je lahko še bolj zahrbten."
Pa mi zaradi tega ni bilo plezanje po Severni strani nič ljubše: smrt je smrt, konec zemeljskega življenja, kakorkoli že prideš do tega konca!
Profesorja Schmidta smo pokopali na dovškem pokopališču tri dni po tistem,ko se je z vlakom pripeljal v Mojstrano. Pomislite, triglavski raj je užival tako malo časa, ceno ogleda pa je plačal z najvišjim plačilom - življenjem! Po naključju je bil tedaj pri meni na obisku tudi Matej Hubad, poklical pa sem še dva druga pevca in sestavili smo dober kvartet, ki je zapel na profesorjevem grobu tri lepe žalostinke. Pogreba so se udeležili tudi številni moji farani. Zmeraj je bilo tako, kot bi pokopavali enega izmed nas. Na pogreb pa so prišli tudi profesorjevi svojci: brat, oče in še neka daljna žlahta.
"Na kako lepem kraju bo počival..." so govorili kar naprej njegovi svojci. "Bog že ve, kaj ga je vleklo sem!"
Nič nisem hotel računati, še toliko ne, kot so bili običajni stroški pogreba, kajti vsaka smrt v planinah me je preveč osebno pretresla, da bi hotel iztisniti iz tega kaj cvenka. Pa so mi kar sami nekaj podarili. Brat profesorja Schmidta mi je podaril odličen daljnogled, s katerim sem potem lahko iz svoje kuhinje gledal naravnost na Triglav, oče pa mi je pozneje poslal prelepo porcelanasto posodo.
Največje presenečenje pa me je čakalo čez nekaj časa. Zaradi zaslug pri pokopu in zaradi tako človeškega odnosa do umrlega planinca so me izvolili za častnega člana češkega planinskega društva. Že res, da sem postal tudi častni član Slovenskega planinskega društva, pa hrvaškega, pa... Pozneje sem dobil celo od avstrijskega cesarja priznanje ter od jugoslovanskega kralja tudi, a mi je bil spominek na profesorja Schmidta vendarle najlepši in hkrati najbolj grenak.
Kadarkoli sem pogledal tisto porcelanasto posodo, zmeraj se mi je zdelo, da veje iz nje - smrt!
Desetega avgusta leta 1896 je bil zame še en velik dan. Kar nisem mogel verjeti črkam, ki sem jih videl natisnjene v Planinskem vestniku št.7 nekaj dni pred tem.
"V ponedeljek, lo. avgusta, ob devetih zjutraj, ste vsi planinci vabljeni na otvoritev Triglavske koče na Kredarici!"
To je bil največji uspeh našega društva in vseh slovenskih planincev nasploh. Vse je teklo kot švicarska ura. Oni v Ljubljani, na Slovenskem planinskem društvu, so zbirali denar in mi tudi drugače vsestransko stali ob strani, jaz pa sem pod Triglavom že od zime naprej delal tako, da je bila Triglavska koča še tisto poletje odprta.
Toda kočo na Kredarici ni bilo tako lahko postaviti tako lahko kot tisto v Vratih! Pomislite samo to, kako spraviti les na 2515 metrov visoko, tako rekoč na roke! O, tudi to je moja pogruntavščina! Do prvega pametnega spoznanja sem prišel tedaj, ko sem sklenil, da lesa ne bom vlačil iz doline, ampak bomo les posekali na koncu gozdne meje, pri dobrih 1600, 1700 metrih. Tam je les bolj žilav, trpežnejši, pa še na dostojni višini je že. Bolje je bilo tja spraviti tesarje! O, imel sem dobre delavce, poštene in pridne ljudi, med vsemi pa sta ves čas prednjačila tista dva moja junaka, ki sem ju srečal, ko smo šli čez Lukjno v Trento: Požganc in Kobar. Nobeden ni nikoli pil, dela so se trdno držali, pri plačilu pa sem sam pazil, da nisem bil preškrt. Dobrega delavca je treba dobro nagraditi!
Huje je bilo s tem, kako spraviti les s 1700 metrov do 2515, na Kredarico! Pa sem tudi to rešil na hitro. V Kranju sem kupil tristo metrov vrvi, zraven pa sem dal narediti nekakšne vitle in sani. Vrv sem dal prerazati na pol, tako da je bila dovolj dolga, potem pa sem najel dvajset delavcev in ves les smo spravili v nekaj dneh prav do Kredarice. Vrv smo navijali na vreteno, enako kot se vleče voda iz vodnjaka. Pri vsakem vretenu je bilo deset delavcev in vedno sta tekli obe vrvi. Najprej smo ga potegnili za sto petdeset metrov višje, nato smo se prestavili naprej in... nazadnje prišli prav do Kredarice. Zame je bil največji uspeh ta, da se pri tem delu ni nobenemu nič zgodilo. Lurška Mati božja, kateri sem se vsak dan priporočil za pomoč, je vsem trdno stala ob strani.
S samo postavitvijo smo zastavili na dan sv. Vida, v poldrugem mesecu pa je bila do konca pri kraju. O, kako so letele iveri naokrog in kako prijetno je bobnelo pod Malim Triglavom. Najboljši med tesarji so bili Bohinjci, posebno Škinder iz Srednje vasi. Pohvaliti pa moram tudi vse nosače, ki so znosili na Kredarico deske, cement, železje, slamo in notranjo opremo. Plačal sem jih po kilogramih. Nekateri so nosili po petdeset kilogramov naenkrat, nekateri šestdeset, dva pa sta dvakrat nesla celo po dvainsedemdeset kilogramov. Čista resnica! Tehtnica na Kredarici ni lagala!
Tudi samo odprtje smo zastavili precej na široko. Gostje iz Ljubljane so prišli že v soboto in so prespali pri Šmercu. V nedeljo zjutraj so bili vsi pri moji maši na Dovjem, potem pa smo skupaj krenili na Kredarico, kamor smo prispeli do večera. Slovestnost je bila nalašč prestavljena na ponedeljek, da sem imel lahko mašo za goste in za svoje farane kot navadno.
O, kakšne homatije smo imeli zvečer! V koči je bilo toliko planincev, da je bila razposajenost že zvečer na višku in se ni dalo nikomur spati. Vsi so samo zbijali šale in se hecali na račun mehkužnežev, marsikatera krepka pa je priletela tudi na račun Alpenvereina. Med najbolj zgovornimi je bil znani pisatelj in pesnik Fran Saleški Finžgar, ki je bil od mene dosti mlajši, zgovoren pa še bolj kot Janko Mlakar. Mladi gospod Finžgar je kar sproti klepal verze, drugi pa so jih po narodnem napevu peli za njim. Ob enajstih pa sem jih moral vseeno ustaviti:
"Zdaj pa naj v koči zavladata mir in tišina!" sem jim rekel. "Drugače boste jutri preveč zaspani."
"Župnik Aljaž se boji, da ga ne bo nihče poslušal, ko bo imel govor," so brž naredili dovtip na moj račun.
O polnoči sem jim ostro zapovedal, naj vendarle utihnejo. Pa so utihnili šele tedaj, ko sem najbolj zgovornemu zagrozil, da ga bodo moji nosači ročno odnesli - ven!
Ponoči sem premišljeval, kako smo Triglavsko kočo postavili na pametnem mestu, kajti kljub množici ni bilo v njej prav nič zadušljivo. Obe nemški koči pod Triglavom sta bili postavljeni v prevelikem zavetrju, zato pa je bilo v njih tako vlažno in plesnivo. Triglavski koči sem tudi zato napovedoval dolgo življenje. Da pa je veter ne bi odnesel - kot so mi namigovali nekateri moji "prijatelji" - sem jo učvrstil z jeklenimi vrvmi. Pa tudi strelovod sem naredil, po svojih načrtih. Zaprosil sem nemško družbo Siemens-Schuckert, naj mi izdela strelovod za Triglavsko kočo, pa so mi odgovorili, da nimajo izkušenj za gorske koče in da nočejo tvegati svojega dobrega imena. No, če je bilo samo to vzrok, Bog naj jim požegna dobro ime! Moj strelovod je bil vseeno dober: nikoli ni treščilo v kočo. Res pa je, da se je na Kredarici na strelovodu kazal ob večerih takšen ogenj ob razelektritvi, da je bilo videti, kot bi koča na strehi gorela. Poznejša oskrbnika sta - da ne bi gledala tega čudnega ognja - kar polknice zaprla, pa ju ni bilo strah.
Zjutraj nas je šla večina na vrh Triglava. K mojemu stolpu. Dan je bil čist in jasen, kot iz pravljice vzet. Nekateri pa so šli na vrh šele po slovesnosti. To pripominjam zato, ker so počakali, koliko ljudi se bo zbralo na Kredarici in so to s pomočjo mojega posebnega telegrafa sporočili v dolino. Izumil sem namreč meter velik bel lopar, s katerim sem mahal gor ali dol, spodaj, na Dovjem, pa je moja nečakinja Marica - ali pa Micka, katera je bila pač doma - zapisala črke, ki so bile sestavljene glede na moje mahanje kot neke vrste Morsejeva abeceda. Tedaj smo Marici s pomočjo mojega telegrafa brzojavili:
"Na vrh Triglava je sedemdeset obiskovalcev. Vreme je krasno, veselje splošno."
Novico je Manica posredovala po telegrafu v Ljubljano in opoldne so se že tiskali časopisi s to enkratno novico z vrha Triglava!
Pa naj povem, da je bilo pri odprtju Triglavske koče več kot sto ljudi. Veliko jih je prišlo še z bohinjske strani, pa tudi od Dežmanove koče in od koče Marije Terezije so kar naprej lezli proti vrhu.
Najprej sem kočo blagoslovil, zraven pa sem zapel lepo obredno pesem po latinsko in slovensko. Za ljubitelje cecilijanskega petja in tudi za vse druge. Po obhodu okoli koče sem se ustavil pri pevcih, ki jih je vodil Matej Hubad, in skupaj, vsi planinci, do zadnjega, smo zapeli Lepa naša domovina.
Kajpada nisem mogel iz svoje kože in sem zraven brž pritaknil še svojo Oj Triglav, moj dom...
"Oj Triglav, moj dom, kako si krasan,
kako me izvabljaš iz nizkih ravan..."
Tako lepo je odmevalo po vsem triglavskem pogorju, da so še ptice utihnile in nam prisluhnile, gamsi pa so obstali sredi poti in nas zvedavo opazovali s strani.
Slavnostni govor je imel gospod Krulec. Kar takoj je zastavil pri zaslužnih možeh za gradnjo Triglavske koče:
"Najprej bi se rad ustavil pri tistih možeh, ki imajo neminljive zasluge za dograditev koče. V prvi vrsti naj omenim našega častnega člana, gospoda župnika Aljaža! Živel, Aljaž! - Velik pospeševalec naših prizadevanj je tudi dovški župan Jakob Janša. Živel! - Rad bi se posebej zahvalil tudi vodji vseh del, ki je več mesecev neutrudno vodil dela. Ta mož je Klinar, po domače Požganc, kateremu gre še posebna zahvala za ves trud. Živel, Požganc! - Zahvaliti pa se moram tudi vsem Dovžanom in Mojstrančanom za simpatije, s katerimi vsestransko podpirajo naše pošteno prizadevanje v korist domovini. Prisrčna zahvala izrekam v imenu Slovenskega planinskega društva nazadnje vsem drugim dobrotnikom, ki so podprli naš lepi namen."
Med množico seje slišalo veliko navdušenih klicev Požgancu in meni. Najraje bi me spet na rokah nosili okoli koče. Kajpada sem moral takoj tudi sam spregovoriti nekaj besed.
"Ko sem se sprehajal po Kredarici, tej lepi, pa skoraj goli planici, kjer stoji naša nova koča, sem našel tri vrste cvetlic: bele, modre in rdeče. Že narava nam priča, da je to pogorje - slovensko! Toda čeprav je koča predvsem slovenska, je narejena tako, da bo všeč turistom vseh narodov. V tej koči bomo sprejemali vse enako prijazno. To zahteva naša znana slovenska gostoljubnost. Tu vidim zbrane turiste vseh stanov. Kaj nas je združilo? Ali sebičnost ali denar ali materializem? Nikakor! Združil nas je idealizem, čista ljubezen do naše prekrasne domovine in lepi čut, ki ga gojimo v svojih srcih do planinstva. Domovina še ni izgubljena. Bog živi vse planince!"
V spomin na ta veliki dogodek so delili naokrog moje slike kot nekakšne podobice, kar se mi je zdelo neumno, a nisem hotel ugovarjati. Kamnosek Vinko Čamernik pa je podaril planicem ploščo, na kateri je pisalo:
"Ta najvišji planinski dom na Slovenskem je postavilo Slovensko planinsko društvo v četrtem letu svojega obstoja po načrtu in pod vodstvom častnega člana Jakoba Aljaža, župnika na Dovjem, ter ga odprlo 1o. avgusta l896."
Nato so bile prebrane čestitke sosednjih planinskih društev od blizu in daleč, tudi iz Češke in Poljske. Franc Saleški Finžgar pa tudi ni mogel iz svoje kože in je prav za to priložnost spesnil sonet z naslovom Triglavski koči. Naj vam ponovim vsaj nekaj verzov!
"Slovencev mračna doba je končana,
naloge svoje se Sloven zaveda,
kjer je njegova gora in poljana,
ki bila je lastnina že pradeda.
Sloven zastavo če razviti,
na svojo last opomniti soseda!"
Pesem je bila dolga, a so jo vsi z veseljem poslušali, nazadnje pa nagradili z bučnim ploskanjem.
"Triglavska koča, ti si mati vseh koč!" sem ji rekel ob slovesu, ko smo se spuščali v dolino. Dežmanova spodaj nad Peklom je bila res prava revica proti Triglavski.
Resnici na ljubo pa je treba dodati še to, da tudi tokrat Nemci niso mirovali. Spet so vložili tožbo, češ da sem gradil na njihovem svetu, oziroma na svetu verskega zaklada, ki je imel v lasti prostor na Kredarici. Pa sem tudi to tožbo dobil. Prostor za kočo sem namreč že prej odkupil, v imenu Slovenskega planinskega društva, z odkupom pa so se strinjali prav vsi upravičenci verskega zaklada, ki pa jih je bilo kar 137.
"Ljudje ti zaupajo, " mi je dejal že pred nakupom župan Janša. "Nihče ni nasprotoval."
Kako bi tudi bil, ko pa sem s postavitjivo koče na Kredarici, z njihovo pomočjo, uresničeval tudi njihove sanje...
Ampak hudo bi se zmotil tisti, ki bi menil, da bi lahko z neko stvarjo ustregel prav vsem ljudem sveta. Tudi v mojem primeru je šla Triglavska koča nekaterim v nos. Ni minilo niti teden dni, ko se je na Dovjem pri meni znašel visok obisk - sam gospod prošt.
"Kako pa kaj pastirsko delo?" me je začel zasliševati. "Dobili smo nekaj namigov, da ti duhovno delo, dragi moj Aljaž, ob tako zagnanem planinarjenju zastaja..."
Bil sem tako presenečen, da mi je kar sapo vzelo.
"Kdo pa me je prišel naznanit?" sem vprašal naravnost. "Sem mislil, da imam vsaj med domačimi ljudmi prijatelje, pa se še nanje ne morem zanesti..."
"No, saj ni nič hujšega... Rad bi te le opozoril, da mašo in vse drugo redno opravljaj, pa ne bo mogel nihče nič reči... Če že greš na Triglav, pojdi med tednom. Če pa boš šel v nedeljo, dobi doma kakšno zamenjavo... Na Triglavu pač ne mašuješ..."
"Pa bom, kmalu!" sem odgovoril odločno. Že ob samem odprtju koče sem začutil, da nekaj na Kredarici hudo manjka - med triglavske vršace bi moral postaviti vsaj skromno kapelico, manjši božji hram. Ko sem kočo blagoslavljal, sem se spomnil zgodbice o sveti Mariji iz Kamna, ki so jo častili v Švici. Na kraju, visoko v hribih, kjer se je čudežno rešil otrok pred padcem v prepad, so postavili lično gorsko kapelico. In takšno kapelico bi si zaslužila tudi Kredarica, da ne bi bila videti brezbožna.
Po proštovem obisku je misel dozorela v nekaj dneh. Ker sem imel že dovolj izkušenj z načrti za koče, sem si kapelico lahko zamislil spotoma. Ampak trdna pa mora biti, tudi na zunaj. Zato smo zanjo porabili kar petdeset vreč cementa. Spraviti pa smo ga morali kajpada vse od mojstranške tovarne na vrh Kredarice. Prav rad bi preštel vse druge turiste, koliko bi bilo takih, ki bi celo vrečo cementa nesli naenkrat na vrh. V moji fari jih je bilo vsaj deset takih!
Triglavska kapelica je stala le nekaj metrov stran od Triglavske koče. Ni bila posebej prostorna: le za duhovnika in nekaj ljudi, vsi drugi pa bi - tako sem načrtoval - lahko službo božjo spremljali zunaj, na prostem.
Kapelico so postavili furlanski zidar Pezzano ter moja dva neutrudna pomočnika: Požganc in Kobar, plačal pa sem jo sam, le nekaj dobrotnikov mi je stalo ob strani. Predstojnica usmiljenih sester iz Begunj, baronica Lazzarini, mi je namreč podarila mašni plašč, za majhen, a ljubek zvon, so nabrali denar farani, nad vhod v kapelo pa je dal radovljiški kipar Vurnik marmornato ploščo z napisom: Ave Maria, gratia plena.
"Aljaž zida na Triglavu kapelico, Aljaž zida na Triglavu kapelico," se je tako hitro razširilo po vsem slovenskem ozemlju, da so me povsod spraševali samo o njej, pa čeprav je bilo delo v poldrugem mesecu pri kraju.
In katera Mati božja naj bo v triglavski kapeli? Dolgo sem premišljeval o tem, nazadnje pa sem se le odločil za lurško Mater božjo.
"Imamo jo v farni cerkvi, pa naj bo tudi na Kredarici," sem si rekel. "Ne samo zato, ker so mi začeli praviti triglavski župnik, ampak predvsem zato, da se ve, da spada pod našo, dovško, faro!"
Ko sem imel pripravljen kip in vse drugo za odprtje kapelice, so se oglasile planšarice z Velega polja z bohinjske strani.
"Gospod Aljaž, ker je na Triglavu večni sneg, bi morali v kapelico postaviti - kot jo imajo v neki avstrijski deželi - Marijo Snežno, Marijo Snežnico..."
Pobuda mi je bila zelo všeč, a kaj, ko je prišla prepozno. Tako je ostala tudi v kapelici na Kredarici lurška Mati božja. Morda so tako želeli ranjka mati v nebesih...
Triglavsko kapelico bi morali odpreti na začetku septembra. A je zapadlo na Kredarici kar meter snega in je moral slovesno odprtje tistega leta odpasti. Očitno Kredarica ni mogla prenesti dveh slavnosti v enem letu in se je raje zavila v snežno oddejo.
"Tudi prav, pa prihodnje leto," sem si rekel. "Bo še bolj slovesno in še več ljudi bo prišlo."
Najbolj pa sem se oddahnil, ko me je jeseni obiskal prošt in me pohvalil:
"No, no, saj nisem mislil s tisto grajo nič hudega... Premila duša si, Aljaž, zato pa tako garaš... Samo namignil sem ti, kaj so govorili zlobni jeziki, ti pa takoj zidat. Zdaj pa se le malo odpočij! Ne bi radi izgubili tako odličnega dušnega pastirja in tako velikega ljubitelja planin!"
Pa tudi sam sem se veliko bolje počutil. Ne samo, da mi ni mogel nihče več očitati, da ljudi v nedeljo podim v hribe in s tem tako rekoč stran od maše, ampak tudi zato, ker je stala triglavska kapelica na najvišjem kraju v Evropi. Veliko planinskih časnikov sem premetal in nikjer nisem zasledil, da bi bil postavljen kje kakšen božji hram na 2515 metrih!
"S triglavsko kapelico nismo prehiteli samo Nemcev v slovenskih gorah, ampak tudi vso Evropo!" sem se postavil pred proštom. Le-ta pa se mi je samo zadovoljno smehljal...
V novembru istega leta, ko smo postavili skupaj s Slovenskim planinskim društvom dve najbolj pomembni koči, s katerima sem se vedno rad postavil, sem bil povabljen na častni večer v Ljubljano. Večer so pripravili na SPD samo zaradi mene, glavna točka pa je bil moj govor. Če ne izvzamem seveda zakuske, zaradi katere je tudi marsikdo prišel!
Dvorana je bila slovesno okrašena, vsepovsod so gorele luči in sveče, Ljubljančani pa pretežno v frakih in cilindrih. No, pa toliko sam se že toliko sukal po parketu, da se nisem ustrašil - ljubljanskih škricev. Še posebej zato ne, ker sem imel vmes veliko odličnih prijateljev.
Pri vhodu me je pričakalo prijazno dekle in mi pripelo nagelj z rožmarinom.
"Si prišla tudi ti mene poslušat?" sem se pošalil.
V zadregi je skomignila z rameni. Videl sem, da bi rada povedala po resnici, da so jo zaprosili za deljenje šopkov, s planinstvom pa verjetno ni bila prehudo povezana.
"No, le poslušaj!" sem ji prijazno dejal. "Naslov mojega slavnostnega govora je namreč: Kako dobiti bogatega ženina."
Debelo me je pogledala, ali mislim resno, potem pa mi je zavzeto prikimala, da me bo res pozorno poslušala. Meni je šlo bolj za šalo, seveda pa vsak govornik rad vidi, da se v dvorani tare čim več poslušalcev.
Tudi sam sem zastavil precej od daleč:
"Slavna gospoda! Kadar stopi hribolazec v lepo mestno dvorano, med odlično gospodo, je nekoliko plašen, toliko bolj, če vidi pred seboj električno luč. Mi na deželi vidimo električno luč le tedaj, ko se zabliska. Pa saj je meščan tudi ves preplašen, če ga peljemo v visoko skalovje, kjer vidi na vse strani ležati globoke prepade. Počasi pa se oko navadi..."
Nekateri poslušalci so mi vidno kimali z glavami, drugi so se mi dobrodušno smehljali, dekle pa je začudeno gledalo, kaj imajo hribi opraviti z njenim ženinom.
"Zadnjič sem na Bledu ujel tole resnico. Neki deklič je dejal svojemu fantu: Ti pa ne znaš drugega govoriti kot samo o hribih, kot tisti župnik z Dovjega... Vidite, tako slaven sem že med slovenskim ljudstvom. No, pa zdaj že veste, o čem bom govoril! Znanstvene zgodovinske razprave o Triglavu so že drugi pisali, od prof. Orožna do Juliusa Kugyja, jaz bi k temu dodal samo dve misli. Luther je rekel: Če ne bi bil gor lezel, ne bi dol padel! - Jezuiti pa pravijo: Če bi šel gor, bi ostal zdrav, ker pa si ostal spodaj in pijančeval, te je zadela kap. Nekateri pravijo: Aljaž mora biti pravi norec, da postavlja po skalah koče. Saj gora ni nora, tisti je nor, ki gre gor. Jaz pa pravim: sem, kakrkšen sem. In nič slabega ne more biti v tem, če človek občuduje lepe strani našega stvarstva."
Dekle je gledalo še bolj debelo, saj sem očitno po njenem zašel čisto na stranska pota.
"Vsi dobro poznate zdravnika Kneippa. Hodi naokrog in hvali vodo. Jaz pa Triglav in planine. Ko sem bil zadnjič na Češkem, so mi rekli, da sem podoben Kneippu. Morda res - ker imava oba veliko bučo. Res pa tudi obstaja podobnost med knajpanjem in gorskim turizmom. Oba načina zdravljenja odganjata iz telesa tiste neslane gosposke bolezni: nervoznost ( po kmečko: sitnost, puščoba), zastajanje telesnih sokov, zlato žilo, zaprte vetrove in tisoč drugih bolezni, ki jim negosposki človek niti imena ne ve. A nekaj dni bivaj v čistem, prostem, neokuženem planinskem zraku, kjer ni nobenih nalezljivih bacilov, in vrnil se boš kakor čvrst mladenič, pomlajen vsaj za deset let. Če se sprehajaš po ravnem, imajo dobiček noge, če zlezeš na goro, vsi udje telesa!"
Vsi poslušalci so me napeto poslušali, edinole dekle je bilo zagotovo prepričano, da sem navaden kmet, ki je prišel v Ljubljano merit škricem pamet.
"Letos sem bil v štirinajstih dneh trikrat na Triglavu. Drugič sem šel pol lažje, tretjič čisto lahko. Lani sem šel zjutraj od doma, zvečer pa sem bil že doma. Po pravici vsi veliki pesniki opevajo gore: Vodnik, Potočnik, Gregorčič, Finžgar, Medved, slavni Baumbach je s svojim Zlatorogom posebno počastil Triglav in Slovence. Nekateri učenjaki trdijo, da pred Willonitzerjem leta 1778 ni bilo žive duše na Triglavu, jaz pa dobro vem, da to ni res. Čez Zeleni sneg so lovci plezali za gamsi že davno prej. Dovžani so hodili za ovcami že pred stoletji prav do najvišjih skal. Lovcu in pastirju srce ne miruje, dokler ne pride na najvišji vrh."
Dekle se je obrnilo proč. Očitno je menilo, da ga imam za norca. Pohitel sem z opisi pristopa na Triglav, s posebnim poudarkom za ženske. Potem sem na ves glas začel razlagati:
"Na Triglav so včasih prispeli na leto po trije, štirje planinci. Zadnja leta pa jih je petdeset, sto petdeset, tristo. Gospe in gospodične, zelo me veseli, da ste tudi ve prijateljice Slovenskega planinskega društva. Toplo vam priporočam, da spremljate svoje može ali fante prav do najvišjih vrhov. In ve, gospodične, če boste šle poleti na vrhove naših prekrasnih gora, napravljene kot planinke, ali še bolje po Vodnikovo kot planšarice ali gorenjske Mine, boste dobile trikrat tako brhke in bogate ženine... In vsakega fanta vprašajte pred poroko, ali je vaš ženin že vpisan v planinsko društvo. Tak pritisk je na ženina - dovoljen! Kajti le s takimi porokami se nam obeta še večji razcvet Slovenskega planinskega društva in gorskega turizma nasploh!"
V dvorani je zagrmelo ploskanje, oči pa so zažarele tudi dekletu ob vratih. V lesku sem natanko videl, kako vidi stopati proti Triglavu samo sebe z bogatim ženinom vred.
Po predavanju, ko se je slavnost pomirila, je še kar stalo in stalo pri vratih, čeprav bi verjetno lahko že zdavnaj odšlo domov.
"Kaj pa je? Bi se rada vpisala v društvo?" sem jo vprašal jaz, ko je ni hotel nihče drug.
"Bi. Pa še nekaj bi rada vprašala, gospod župnik!"
"Kar daj!"
"Kako to, da so prav planinci posebno bogati ženini... Tega ne razumem..." je po dolgem oklevanju zmencala iz sebe.
"Ja, to pa res drži! Veš, to pride od tega, ker je planinec gospodar vseh planin pod seboj, ker so njegove vse skale, gozdovi in pašniki, ker je svoboden kot ptič nad prepadi, ker mu pred nogami leži ves slovenski svet..."
"Aja," me je debelo pogledalo dekle, potem pa odhitelo takoj domov. Zdi se mi, da ni razumela, da mislim le na duhovno bogastvo, ki je vredno tisočkrat več kot vse materialno...
Po delu smo se največkrat zatekli k Šmercu, kjer smo zvrnili kakšen frakelj ali pa tudi vrgli karte. Tu in tam nas je tako zaneslo, da nismo več poznali na uro: pa bolj ko so šla zrela leta proti nam, manj smo si belili lase zaradi takšnih ur sproščenega počitka.
Bilo je takrat, ko smo zalili cesto v Tnalu. Sedeli smo skupaj moj mlajši stanovski kolega Fran Saleški Finžgar, vodnik Šmerc, moja desna roka Požganc in jaz. Prav tistega dne je bila odprta cesta za vožnjo proti Kotu. Naredili smo jo na novo - celih 52o metrov - po mojih načrtih. Glavni delovodja je bil kajpada spet Požganc. Treba pa je dodati, da je finančno močno pomagalo tudi Slovensko planinsko društvo, ki je v ta namen odprlo račun za petsto goldinarjev. Šlo je namreč za to, da smo močno znižali klanec, hkrati pa odprli pot v Kot, od koder je bilo izhodišče za na Triglav. Posebno hvaležni so mi bili za to cesto kmetje, drvarji in pastirji, ki so se do tedaj teh klancev močno bali, odslej pa so bili speljani veliko bolj zmerno.
Da to vendarle ni bil mačji kašelj, naj povem, da sem bil samo pri nadzorovanju štriridesetkrat, povrhu pa bi jo lahko celo smrtno nevarno skupil, kajti pri razstreljevanju mi je priletel v prsi debel kamen, pa čeprav sem stal štirideset korakov proč. Na srečo ni bilo nič hujšega, res pa je, da cesto v Tnalu tako rekoč dobesedno nosim v srcu...
In take stvari je treba pač proslaviti, tudi s kozarčkom rujnega v roki in s kakšno veselo zgodbo. Tista leta smo vse več govorili o odprtju doline Vrat za vse turiste, spotoma pa bi radi pokazali še tisoč drugih lepot naših gora. Ena od teh je bila slap Peričnik, naravna znamenitost, komaj uro huda iz Mojstrane proti Vratom.
"No, tistemu, ki mi pove najbolj nenavadno zgodbo o Peričniku, podarim zlato uro..." sem povedal slovesno. Življenje se je tedaj ob prehodu stoletja tako hitro sukalo, da sem mu komajda sledil. In res sem imel v žepu zlato uro - za nekoga od nas.
Začel je Fran Saleški Finžgar, tedaj skoraj pol mlajši od mene. Verze je klepal kot za stavo, pisal je povesti in drame, v načrtu pa je imel tudi velik roman o življenju naših dedov.
"Prav včeraj sem izvedel od nekega pastirja v Vratih, da je sem gor zelo rad zahajal tudi naš največji pesnik - France Prešeren. Pa ne samo zaradi lepote doline Vrat, pač pa zaradi neke deklice, ki ji je bilo ime Rezika. Rezika je bila samska, naš pesnik tudi, pa ni bilo čudno, da sta se rada videla - na samem v Vratih. Ona je namreč v lovski koči, kadar je bil večji pogon na divjad, kuhala lovcem. Prešeren pa se je sukal samo v njeni kuhinji ter ji kar sproti skladal verze... Spoznala sta se v Kranju, v gostilni Pri stari pošti, kamor je hodil naš pesnik na hrano... Nekoč ji je Prešeren rekel: Boš videla, Rezika, Vrata so tako lepa dolina, da se bodo kmalu odprla vsemu svetu... Midva bova pa hotelirja enega od največjih hotelov v Vratih. Ti boš kuhala, jaz bom pa pisal potrdila, da so vse pošteno plačali..."
Te prigode res še nisem slišal in se mi je zdela zanimiva, za prvo nagrado pa morda vseeno ni bila. Prešeren je bil menda res nekajkrat v Vratih, bil je velik občudovalec triglavskega pogorja, ampak o kakšni Reziki ni bilo duha ne sluha... Fran je bil pač takšen prijeten človek, da je znal iz dveh besed takšno zgodbo zarobiti, da smo ga vsi samo občudovali.
"In kakašno povezavo ima s tem Peričnik?"
"No, ja, to, da sta šla nekoč peš v Vrata in da sta se ob tem čudovitem slapu ustavila in ga občudovala..."
"Je premalo na trdnih tleh," sem dejal smeje proti prijatelju in se obrnil k Šmercu, ki je tudi že imel zgodbo za klobukom.
"Moja zgodba bo čisto kratka. Kot veste, je slap Peričnik velika evropska posebnost. Žal pa je tako daleč iz Mojstrane, da se mojemu očetu ni zdelo vredno kar naprej voditi turiste do njega, če niso hoteli iti naprej do konca. Zato je oče izuril psa Murija, majhno ščene, ki je samo vodilo skoraj uro daleč turiste do Peričnika... Čista resnica je to!"
Vsi smo ostrmeli. Vedeli smo, da si pri Šmercu - kamorkoli si se hotel odpraviti od tod v hribe - lahko naročil vodnika, ampak človeka, ne psa!
"In koliko je za psa računal?" je zanimalo mene.
"Ne veliko, samo - pol klobase!"
Pokimal sem, da bi bila ta zgodba lahko že za nagrado, čeprav je bilo treba počakati še na ostali dve.
"No, jo bom pa zdaj povedal jaz, vi pa jo kritično presodite!" sem zajel sapo in nadaljeval: "Malokdo ve, zakaj ima slap Peričnik najlepši padec vode prav junija... Druge mesece je pol manj veličasten... No, saj tega tudi jaz dolgo nisem vedel, dokler mi ni povedal pastir, ki je pasel krave na planini nad slapom... Zdaj pa le napnite ušesa! Zima vedno nanese sneg tako, da ga je veliko v kotanjah zgoraj nad slapom. Ta sneg zmeraj zmrzne in se odtaja šele, ko pride sonce na nebu tako visoko, da ga žarki lahko začnejo topiti... To pa se zgodi šele v juniju! Zato pa vsakumr svetujem, naj si ogleda slap Peričnik junija!"
"Ni slabo," so pritrdili moji prijatelji.
"Za prvo nagrado pa ne bo," mi je dejal Saleški in se hudomušno namuznil proti Požgancu.
"Jaz pa vam nimam nič drugega povedati kot tisto, kar sem sam doživel s Peričnikom..." je počasi začel. Pretirano zgovoren ni bil nikdar, tudi vino je pil nerad, nasploh je bil resen bolj kot trije drugi skupaj. Včasih, ko je prišel s Kredarice, sem mu sam ponujal pijačo, pa jo je skoraj vedno odklonil, češ, saj nisem žejen, kaj bi pil. Zato pa je tudi bil tako sloke postave in tako trdnega zdravja!
"No, kaj si doživel?" sem dregnil vanj. "Povej že enkrat!"
"To, da sva Peričniku z gospodom Aljažem popravila strugo!"
Saleški in Šmerc sta začudeno pogledala, sam pa sem se nasmehnil v pest, saj sem dobro vedel, da je to samo najina skrivnost.
"No, povej!"
"Slap Peričnik je včasih padal tam, kjer pada zdaj. Pred slabimi dvajsetimi leti nazaj pa si je ob neurju izbral drugo pot, nekaj metrov bolj proti jugu. Nekoč mi gospod Aljaž reče, da bi bil slap veliko lepši, če bi padal tam, kjer mu je narava prvotno določila strugo. In sva ga šla popravit. No, bili smo pravzaprav trije: z nama je bil tudi cerkovnik Lojz. Najprej smo zgoraj nad slapom pregradili strugo z macesnovimi hlodi, potem pa sta mene navezala na vrv, da sem na začetku slapa presekal štor in s kladivom razbil del stene, ki je nagajal vodi... No, gospod Aljaž mi je rekel, naj o tem molčim, danes pa mi je že na cesti namignil, naj vendarle povem, da ne bo do kraja pozabljeno..."
Vsi trije, tudi jaz, smo mu navdušeno zaploskali.
"In povej tudi to, kaj se je zgodilo potem!" sem ga bodril.
"No, gospod Aljaž se je hotel na lastne oči prepričati, ali je res najbolje narejeno in zato se je dal tudi sam navezati na vrv ter je šel pogledat, kako je s slapom... Prav tedaj pa je voda sunkovito butnila čez rob po novi strugi in kmalu bi ga bila spustila po slapu navzdol... Štirideset metrov v globino... Ko sva ga potegnila z vrvjo navzgor, je bil moker kot miš, malo pa tudi prestrašen..."
"Ampak slap Peričnik zdaj deluje stokrat lepše," sem se zasmejal na glas. "Malo me je sram, da sem šel popravljat naravo, a sem se potolažil, da sem slap samo vrnil v prvotno stanje. Tako je moralo biti vse od leta l343, od od tistega velikega potresa naprej, ko je Dobrač zasul pod sabo trinajst vasi... Še pred tem pa je Peričnik padal precej višje..."
"Predlagam, da nagrado dobi Aljaž!" je vzkliknil Fran Saleški Finžgar. Vsi so se spogledali, Fran pa je dodal: "Ker je ostal živ!"
"Ne, ne, nagrada pripada Požgancu, našemu najboljšemu vodniku in največjemu graditelju koč na Triglavu... Če ne bi imel ob sebi takšnega delovodja, bi se vse skupaj zavleklo za najmanj deset let... Tako pa smo povsod prehiteli nemški Alpenverein. Največ po Požgančevi zaslugi."
Vsi so zaploskali, jaz pa sem slovesno izročil Požgancu zlato uro z verižico. Na njej je pisalo, da mu jo podarja Slovensko planinsko društvo za zasluge pri razvoju slovenskega planinstva.
"Uro bi ti tako in tako moral izročiti", sem mu povedal resnico. "Tole z zgodbami sem uprizoril samo zato, da nam ni bilo dolgčas. Živel, Požganc! Kar je koč na vrhu in ob vznožju Triglava, vse so tvoja slava!"
Naši ljudje so včasih rekli: Gorje hiši, kjer ne poznajo praznika. Po delu mora priti pač zadoščenje tudi v sprostitvi in skromnih nagradah!
Na Dovjem mi je trdno stala ob strani moja nečakinja - velikokrat imenovana kar Aljaževa Micka. Pa je bila v resnici Žagarjeva. Moja sestra Marija se je namreč poročila z posestnikom Žagarjem in v tem zakonu so bili rojeni štirje otroci. Dva sta kmalu umrla, eden od preostalih dveh pa je bila naša Micka. Nekateri so ji pravili tudi farovška Micka. O, s to nečakinjo se je dalo dobro voziti! Včasih pa je bila tudi sitna kot podrepna muha.
"Stric, ali ste res vso mojo dediščino vtaknili v triglavske koče?" me je nekoč kar naravnost napadla.
"Od kod pa to - tebi?" sem jo začudeno pogledal.
"Na vasi so mi povedali, da sem imela dobro doto, pa ste jo porabili za koče..."
Resnica je bila precej drugačna. Res sem bil, zaradi Mickine mladoletnosti, njen skrbnik. Moja sestra in njen mož sta se smrtno ponesrečila in tako sem bil prisiljen prodati vse Žagarjevo posestvo, dekleti pa oskrbovati kot njun skrbnik. Denarja ni bilo tako malo in nekaj sem ga tudi preložil na račun triglavskih koč, pri tem pa sem pazil, da njena glavnica ne bi pošla. Če povem še bolj natančno: denarja nisem zapravil za koče, sposodil pa sem si ga res, a sem vsega vrnil.
O, pa tudi sama Micka je bila svojega denarja vredna. V dobrem in slabem pomenu besede. Kuhati je znalo tako dobro, da se mi je že od daleč videlo, kakšno kuharico imam, na vrtu in na polju je bila tako pridna, da so jo lahko s pridom imenovali Aljaževa, moške pa je tako ovijala okoli prstov, da so se še meni smilili.
Nekega nedeljskaega popoldneva je prišla k meni, rekoč:
"Stric, zdaj boste pa morali dati tisti moj denar na svetlo... Poročila se bom!"
"A res? S kom pa, če smem vprašati? In kje bosta živela?"
"S Hansom, tistim planincem, ki je bil že trikrat pri nas... Pravi, da me bo peljal na Bavarsko in da bom tam velika gospa."
"Ej, ej, deklič, ne verjemi vsega... Zdi se mi, da ne znaš tako dobro tujega jezika, da bi lahko vsemu verjela... Samo izkoristiti te hoče, potem pa bodo spet Dovje dobre..."
Hudo mulo je kuhala ves mesec. Z mano se je pogovarjala le tedaj, ko smo imeli ob nedeljah popoldne pevske vaje pri meni v župnišču.
Po dveh mesecih smo zvedeli:
"Hans se je poročil... Doma je imel že tri leta svoje dekle..."
"No, si videla!" sem ji privoščljivo dejal: "Takole se lahko zaneseš na Nemce!"
Ni minilo niti pol leta, ko je padla drugemu turistu v objem, nekemu Čehu Pavleku. Čehi so veliko hodili po hribih in so bili nasploh naši dragi gostje vsepovsod. Videlo se je, da imajo v prsih mehko slovansko dušo.
Nekega večera sem sedel pri harmoniju in komponiral novo pesem na Gregorčičeve verze, ko zaslišim pod oknom serenado. Nekdo je igral na violino, nekdo na kitaro, zraven pa je nekdo prepeval - v češčini!
Saprabolt, sem si rekel, kaj takega pa še nismo doživeli na Dovjem. Da bi pod farovškim oknom imeli serenado. Kar malo sitno se mi je zdelo, a kaj: Micka je bila v najlepših letih, vedno je bila vsa načičkana in našpičena v tistih svojih belih bluzah in zarobljenih predpasnikih, pa ni bilo čudno, da so jo fantje tako obletavali.
"Prosim, Micka, če se čim prej pokažeš, drugače bo kdo še mislil, da podoknica velja meni..."
Vnela se je huda romanca, ki pa je trajala le slabega pol leta. Ko je Čeh - delal je pri kopanju predora na Ljubelju, vasovat pa je hodil sem gor, tri ure hoda daleč - bil premeščen zaradi prevelike ljubezenske utrujenosti na drugo delovno mesto, je izpuhtela tudi vsa njegova ljubezen.
"No, zdaj v farovžu vsaj ne bo prišlo do zibanja," sem rekel Micki, ki se je štirinajst dni skupaj drla kot jesihar. Čeh se ji je na začetku javljal vsak teden z razglednicami, pozneje pa je čisto pozabil nanjo. Micka pa je bila tudi toliko trmasta, da ga ni hotela iti obiskat na novo delovno mesto nekam v Visoke Tatre.
"Saj ve, kje sem! Če me ima kaj rad, bo že prišel za menoj!" je jezno udarila z nogo ob tla. Pa ni prišel. In tako se je končala druga velika Mickina ljubezen.
Tretjo je doživela s Paštbarjevim Janezom iz Mojstrane. Bil je pošten in priden fant. Edinole predrzen je bil tako, da je šlo že kar malo čez rob.
Nekoč sem ga našel - v svoji omari! Na hitro sem prišel iz cerkve po neke papirje, da bi se z županom nekaj zmenila in - glej ga, spaka! - v moji omari je stal Janez. Take sem mu napovedal, da so še mene bolela ušesa. V vas je od tistega časa naprej zahajal bolj previdno, kljub temu pa je že dišalo po poroki.
"Stric, denar pripravite, z Janezom bova kupila hišo na Jesenicah..."
Pa spet ni bilo nič iz tega. Zgodila se je velika nesreča. Na poti izpod Rožce ga je zasul snežni plaz. Če bi zvedeli pravočasno, bi ga morda lahko še rešili. Pa so vsi mislili, da se Janezu ne more nič zgoditi in nihče še posmilil ni, da je kaj narobe, ker ga ni domov.
Bil je tako žalosten pogreb, da je vsa vas jokala. Micka se je v enem dnevu postarala za deset let. Po tistem se je čisto umirila in se zaprla vase. Na mesto, kjer se ji je ponesrečil fant, pa je kar naprej nosila rože.
Pozneje ni bila nikdar več taka kot v mladih letih. Sčasoma se je pobrala, dekliškega veselja pa ni bilo več v njej. Vseeno pa je rada sprejemala goste, rada je vsakumor postregla kaj sladkega iz svoje kuhinje, zelo rada pa je tudi prepevala - pozneje samo otožne pesmi. Ničkolikokrat je vodila pevske vaje namesto mene, ves čas pa je igrala tudi na orgle v cerkvi.
"Brez tebe, Micka, bi pol manj naredil po planinah..." sem ji večkrat priznal.
Ona pa se je samo zagledala skozi okno in v mislih pohitela k svojemu Janezu pod plazom.
V poznejših letih je največ časa preživela ob spominski knjigi, ki ji jo je podaril eden od prvih ženinov. Ko se je predala spominom, je ure in ure listala po njej in točila grenke solze.
Spominsko knjigo je rada pokazala tudi meni. Od vseh zapisov najbolj všeč Mlakarjev. Še v letih, ko je bila najbolj cvetoča, ji je zapisal:
"Dekle! Pamet nucaj - gvant pa šparaj!"
Sam pa sem videl, da je imela spominsko knjigo največkrat odprto na strani, kjer je bil Janezov verz:
"Micka, ti si na svetu najbolj luštna stvar,
nekoč boš moja - če bo hotel Gospodar!"
Gospodar življenja pa je imel z našo Micko druge načrte. Ostala je do konca dni "farovška Micka..."
Na svetu je veliko dobrih ljudi. V svojem življenju nisem srečal nobenega, ki ne bi pokazal vsaj nekaj svoje srčne dobrote. Sam sem bil takšne narave, da sem rad takemu, ki je bil dober po srcu, tudi jaz pokazal naklonjenost. Po tistem, ko sem dobil pravdo glede sveta na Kredarici, sem se čutil najbolj dolžnega predsedniku Slovenskega planinskega društva dr. Franu Tominšku. Gospod Tominšek me je ob tožbi zastonj zastopal, ves čas me je bodril, povrhu pa je bil prav tak planinski navdušenec kot jaz. Bil je tako velik človek, da sva bila v nekaj stavkih zmenjena tudi največje stvari.
Nekega dne sem sedel v tako rekoč "svoji" koči v Vratih, ko k meni prisedeta dva nemška planinca, ki sem ju poznal le na videz.
"O, kakšna čast, da lahko sedimo z vami, gospod Aljaž!" sta mi zoprno pokadila pod nos. "Kako že pravijo o vas?"
"Župnik Aljaž, triglavski kralj Matjaž!" se je zarežal drugi. "Kdo pa je bil ta... kralj Matjaž?!"
Čutil sem, da se hočeta z menoj samo pošaliti. A se nisem dal zmesti.
"No, kdor pozna slavno zgodovino slovenskega naroda, bi že moral vedeti... Kdor pa jo je prespal, mu ni pomoči..."
"No, saj nič ne rečeva," sta nadaljevala od daleč. "Pa bodite kralj Matjaž, ki je prebudil Slovence... Primerjava je lepa, četudi včasih nekoliko pretirana... A nekaj bi vam le rada povedala!"
"No, z besedo na dan!"
"Res imate zasluge za to, da ste okoli Triglava natresli slovenske koče, res ste na vsakem koraku dali narediti slovenske napise, res je z vašo pomočjo zaživelo tudi slovensko planinsko društvo, ampak, ampak... nekaj pa še vedno drži!"
"No, kaj?!" mi je šla vsa kri v glavo.
"Da vsi slovenski planinci hodite na Triglav po nemških poteh! Ja, po nemških!"
Najraje bi jima prisolil dve zaušnici, tako sem bil razjarjen. To seveda še zdaleč ni držalo.
"Katera pa je nemška pot? Iz Kota ali čez Prag? Obe so naredili naši ljudje, že pred stoletji so tod hodili pastirji in lovci, vi ste jih le opremili s tistimi čudnimi tablami..."
"Ne bo držalo!" sta se razživela tudi onadva. "Vi, domorodci, bi še naprej neorganizirano hodili po planinah sem ter tja, lovili gamse in se pobijali po prepadih... Mi pa smo prinesli v triglavsko pogorje red in disciplino... Kjer ni bilo klinov, smo jih postavili mi, kjer ni bilo jeklenih vrvi, smo jih napeljali mi, kjer ni bilo koč, smo čez noč postavili kočo mi..."
"No, čez Kot ali iz Krme niste naredili prav nič. Z Velega polja prav tako ne. Res pa je, da je Bamberg nekoliko izboljšal pot tu gori iz Vrat, čez Prag..."
"No, če že vse drugo zanikate, to pa vendarle priznavate, da je pot čez Prag naša, nemška...!" sta se mi režala.
"Ampak kline sta zabila Slovenca, Požganc in Kobar..."
"Plačal pa ju je gospod Bamberg, zato se pot imenuje po njem in je to nemška pot na Triglav!"
Po svoje sta imela prav. Stisnil sem zobe in se nisem hotel več dajati z njima. Naredil sem se, da se mi zelo mudi ter kmalu potem odšel. Pa ne domov! Tekel sem naravnost k pastirju Turku, ki mi je pred časom pripovedoval, da je na Cmiru ustrelil gamsa, potem pa ga je kar prek Praga prinesel v Vrata. Pomeni, da se mora s Cmira in Begunjskega vrha priti tudi na Kredarico!
"Hja, saj se pride..." mi je odvrnil pastir. "Ampak je vmes nekaj tako grdih prehodov, da jih lahko preplezam le jaz ali še kdo drug, prav tako vajen najbolj ostrih skal... Vam te poti ne priporočam."
S prvim vlakom sem se naslednjega dne odpeljal k Franu Tominšku v Ljubljano ter mu dejal:
"Dragi moj prijatelj, rad bi ti nekaj podaril... Če le želiš, imaš lahko iz Vrat svojo lastno pot - na Triglav... No, lahko pa bi rekla tudi slovensko planinsko pot na Triglav, ki se bo imenovala po tebi!"
Tominšku so zažarele oči. V petih minutah sva bila zgovorjena. Najel sem spet Požganca in Kobarja, pastir Turk pa nam je kazal pot. V naslednjih štirinajstih dneh smo skoraj noč in dan preživeli nad dolino Vrat. Vsi skupaj smo vihteli krampe kot obsedeni, premetavali kamenje, razstreljevali skale, podirali drevesa in ... Nazadnje je bila čez Cmir speljana čisto nova pot na Triglav.
"Hvala ti, prijatelj!" me je tako prisrčno objel gospod Tominšek ob odprtju, da bi me kmalu zdrobil. To je bilo 6. septembra l903.
"Saj vem, da ne gre zate in za tvojo slavo, za mene pa še stokrat manj," sem mu odvrnil. "Glavno je, da imamo zdaj Slovenci tudi svojo pot na Triglav. Tominškovo slovensko pot!"
Posebno mi je bilo všeč, da so pot vsi močno hvalili, kajti speljana je bila veliko bolj počasi in položno kot tista čez Prag. Res pa je tudi, da je bilo vmes nekaj precej nevarnih prehodov, ki smo jih dobro zavarovali z jekleno vrvjo in s klini.
Ko smo jo odpirali, se je zgodila še ena dogodivščina. Ker smo hoteli ovekovečiti odprtje poti tudi za javnost, smo v Ljubljani najeli fotografa Gregorca. Toda ko naj bi prišel na prigrizek v kočo v Vratih, ga ni bilo nikjer. Nekdo nam je povedal, da se je odpravil po Tominškovi poti visoko navzgor, da bi naredil še nekaj planinskih panoramskih slik.
"Še lepše," smo si rekli. "Bodo vsaj vsi turisti videli, kako lepa je panorama s Tominškove slovenske poti."
Ko ga vse do večera ni bilo nazaj, smo se začeli bati za fotografa, da se mu ni morda kaj naredilo.
"Hja, lepa stvar, tale slovenska pot na Triglav!" se je obregnil vame prav tisti planinec Alpenvereina, ki je bil pred tedni v Vratih tudi najbolj zgovoren. "Vaša slovenska pot na Triglav je takšna, da se na njej vsakdo zgubi..."
Kmalu bi se glasno sporekli - Slovenci smo bili tokrat v večini v koči - ko so privriskali po dolini Vrat navzdol lovci.
"Hej, gospod Aljaž, tukaj imate svojega fotografa! Komajda smo ga našli - med grmovjem!"
Fotograf Gregorc je bil nadvse zadovoljen, da nas spet vidi.
"Hotel sem slikati macesen nad dolino, pa sem se prestavil s poti na neko jasico ob strani, od tam me je naprej potegnil gams, nato pa sem slišal peti velikega petelina in sem šel za njim... Naenkrat pa nisem več znal priti nazaj. Še sreča, da so me lovci slišali, ko sem klical na pomoč."
"Veste, kaj, gospod Gregorc, po mojem je najboljše, če tudi vnaprej slikate le po dolinah... V hribih velja prastaro pravilo, da ne smete skreniti s poti, če ne poznate stranskih steza," sem mu dejal. Bil je tako vesel, da je z nami, da je dal za liter, proti jutru pa je bil med najbolj glasnimi, ki so vzklikali:
"Naj živi slovenska Tominškova pot na Triglav!"
Tako je šel na živce alpenvereinovcem, ker je bil še vedno živ, da bi ga kmalu pretepli, pa smo ga mi obvarovali pred njimi, kajti prav tako kot za Gregorca nam je šlo tudi za njegove pomembne zgodovinske slike...
Včasih mi je kdo naravnost v obraz vrgel, da se rad pretirano postavim za svoje stvari, pa ni bilo tako hudo. Edina napaka, ki jo imam in ki mi je drugi nočejo odpustiti, je ta, da vse, kar si zamislim, speljem do konca. Ko sem bil v najboljših letih, sem deloval na vrh Triglava, zatem na Kredarici, pozneje pa sem vse svoje moči usmeril v dolino Vrat. No, tisto, da vse speljem do konca, ne drži čisto do kraja. Skoraj vse...
Gorskih turistov je bilo na našem koncu vse več in več. Tako smo se razvili, da smo že dali tiskati svoje turistične prospekte, na njih pa smo poleg samega Triglava, našega očaka, reklamno ponujali tudi čisto okolico, divjo naravo, pristen gorski zrak - predvsem v dolini Vrat.
Ko sem prebiral tuje revije, sem spoznal, da je dolina Vrat kot nalašč od Boga ustvarjena za zdraviliški gorski turizem. Tu bi morali postaviti velik hotel - recimo, da bi se imenoval 'Grand hotel Vrata' - ob njem bi stali tri kopališča - posebej za moške, posebej za ženske in posebej za otroke - v hotel bi iz gorskih studencev napeljali s Cmira vodovod, lahko bi postavili tudi turbine za lastno elektriko, do Vrat pa bi morali speljali široko gladko cesto. Tako široko, da bi se lahko v Vrata vozile gospodične s kočijami. Pod Severno steno bi tako nastalo največje slovensko zdraviliško gorsko letovišče. Lahko pa bi - po švicarskem zgledu - napeljali do Kredarice tudi vzpenjačo ali zobato železnico. Tako na Triglavu ne bi bilo na leto samo tisoč planincev, ampak deset tisoč in morda še več. Triglav bi v bistvu pripeljali v dolino...
Za začetek pa mora stati v Vratih 'Grand hotel Vrata'. Moja koča je bila po tistem, ko smo odprli še slovensko pot na Triglav, vedno premajhna in je komajda služila namenu za tiste, ki so odhajali na Triglav, stalnih gostov pa ni mogla sprejemati kaj dosti.
Odšel sem v Ljubljano in v veliki restavraciji Narodnega doma smo imeli ustanovni sestanek Delniške družbe Vrata. Treba bi bilo pač nekoliko več vložiti, potem pa bi se vračalo nazaj veliko denarja vsem nam.
"Slavna gospoda, Triglav je osvojen!" sem zastavil s svojim znamenitim predavanjem. "Da Triglav ni v nemških rokah, je v veliki večini moja zasluga. Pa se nisem prišel sem hvalit, ampak samo povedat, kar je že vsem znano: iz majhnega je zraslo veliko in zdaj moramo iti naprej! Dolina Vrat kar sama kliče po tem, da iz nje naredimo svetovno znano zdravilišče, pri tem pa bo veliko pridobil tudi naš Triglav."
Vsi so navdušeno zaploskali. Moram povedati, da je bilo na sestanku vsa slovenska smetana, planinska in dolinska.
"Le zakaj bi se Slovenci hodili zdravit v druge dežele? Denar naj raje ostane doma. Pri nas je tisočkrat več lepot kot drugod. Ali ni pametneje, da drugi nosijo denar k nam in ga puščajo nam, kot da mi zapravljamo na tujem?!"
Naletel sem na glasno odobravanje.
"Vrzimo zato denar na kup in ustanovimo veliko Delniško družbo Vrata! Delnice naj bodo po dvajset, petdeset in sto goldinarjev. Lahko pa tudi več, če boste tako vi rekli. Na leto pa morajo biti dividende vsaj dvajsetodstotne. Za to vam jamčim jaz, Jakob Aljaž, triglavski župnik!"
Na moje veliko presenečenje so vsi obmolknili.
Resnici na ljubo moram povedati, da Delniška družba Vrata tistega večera ni bila ustanovljena. Ne tistega večera in tudi nikoli pozneje ne. Slovenci smo bojazljivi ljudje in si ne upamo seči predaleč naprej. Zato pa smo, kjer smo...
Bil sem globoko razočaran. Pesnik Valentin Vodnik je lepo zapisal: Glej, stvarnica vse ti ponudi... Nam je ponudila čudovito deželo pod Alpami... Pa je ne znamo izkoristiti v turistične namene... Dokler sem dajal glavni denar iz svojega žepa in dokler sem bil tudi na zunaj še ves mlad in močan, je vse lepo teklo naprej... Zdaj pa... Kot da bi z mano vred pešalo tudi navdušenje nad Triglavom in triglavskimi dolinami...
Potolažil sem se šele na občnem zboru Slovenskega planinskega društva, na katerem smo sklenili, da vendarle postavimo - toda spet sami, le mi, planinci, zanesenjaki - večjo kočo ali manjši planinski hotel v Vratih. Kajpada to ne bo 'Grand hotel Vrata'...
Odprli smo ga 7. avgusta leta l904. Bila je lepa koča, o hotelu pa ni bilo ne duha ne sluha. Prvega nadstropja sploh ni imela, sob je bilo le nekaj, vse skupaj je bilo videti kot malo večja moja nekdanja koča.
"Tresla se je gora, rodila se je miš..." sem si rekel in žalosten odtaval stran.
Da pa sem imel jaz prav, da bi ljudstvo kar drlo v Vrata, če bi bilo tam primerno urejeno, priča tudi tale resnična prigoda.
V Ljubljani so menili, da je treba ob odprtju naročiti štiri sodčke piva.
"Preveč ga ne smemo, da ne bo pivo ostalo..." je menila večina.
"Kaj štiri, štirinaidvajset jih bo premalo!" sem vzkipel jaz, ki sem stokrat bolje poznal razmere.
Res so ga potem le naročili štiriindvajset sodčkov in ves se je pretočilo v trebuščke, toliko je bilo ljudstva v Vratih. Ostalo ga je le pet litrov - v štiriindvajsetem sodčku, pa še to pivo se ni pokvarilo.
Pa pravijo, da 'Grand hotel Vrata' ni potreben!
Po skoraj tridesetletnem pastirskem delu v Tržiču, na Dobravi in Dovjem bi kmalu zamenjal svojo službo. Za to pa je kriva voda. Voda pa res ni nikjer dobra, niti za v čevlje...
V vsaki fari sem se veliko ukvarjal tudi s praktičnimi stvarmi. Največ seveda na Dovjem, ko pa sem tu najdlje in sem na dovški zemlji pognal tudi svoje nove, prave korenine. Ne bom skrival - zaradi Triglava pač! In tako sem imel prvič resno opraviti z vodo prav na Dovjem. Komaj leto po tistem, ko sem prišel v ta prelepi planinski raj pod Triglavom, sem se moral takoj spoprijeti tudi z vodo, ki je nehala curljati v mojem župnišču. A to mi ni dalo nobene skrbi. Za vodovod, ki je bil napeljan od studenca sem, sem dal narediti nove macesnove cevi in voda je spet veselo tekla prav do kuhinje.
Ker pa sem se pred mnogimi leti pri kanoniku Šušniku, pa tudi iz knjig, kar nekaj naučil o konjskih silah, o padcu vode, o moči studencev in podobnem, sem se s tem ukvarjal vse življenje. Tako sem meril, preizkušal in nazadnje tudi naredil natančne načrte za izkoriščanje potoka Mlince in hudournika Sedelčnika. Po vasi pa smo napravili vodne rezervoarje za požarno obrambo, v načrtih pa sem imel tudi svojo elektriko za vso faro.
Da nisem le sanjaril, lahko potrdita vsaj dva primera. Tudi vse drugo bi speljal do konca, če vmes ne bi prišla I.svetovna vojna in marsikaj podrla. Kar pa se tiče vodne moči, sem jo prvič po svojem načrtu izkoristil za župana Janšo. Janša je bil namreč lesni trgovec in brez dobre žage ni mogel živeti.
"Ali ni škoda, dragi moj župan, da ti voda tako neizkoriščena teče mimo hiše?" sem mu večkrat dejal, ko sem si ogledoval deroč potok pod njegovo hišo.
"Je, pa kaj naj naredim?"
"Čakaj, ti bom jaz pomagal!" sem mu rekel in se zakopal za nekaj dni v knjige. Tam je natančno pisalo, kakšne turbine izdelujejo po svetu, kakšna moč lahko pride iz njih, kakšna korist je lahko za vsako hišo navaden studenček.
Po dobrem tednu, ko sem vse skupaj spravil na papir, sva šla z Janšo skupaj v Ljubljano. Pomagal mi je še inženir Sušnik in skupaj smo pripravili načrt za turbino, ki bo vrtela Janševo žago. Vode ni bilo malo - kar šeststo litrov na minuto, padec je bil dovolj velik - poldrugi meter, vse skupaj pa je že po mojih izračunih zneslo okoli sedem konjskih moči. Sedem konjskih moči zastonj! No, saj sem vam rekel, kaj pravi Vodnik v svoji pesmi: Glej, stvarnica vse ti ponudi! V Ljubljani so ulili takšno lepo turbino, da je Dovje še ni videlo. Imela pa je tudi veliko posebnost: voda je vanjo pritekala od spodaj navzgor, prav tako po moji zamisli!
"Ne vem, če se nisi kje uštel..." je bil župan nezaupljiv, ko smo postavljali turbino na oje.
Pa se nisem nikjer niti za eno konjsko silo! Ko smo priključili prenos na turbino, je žaga tako veselo zapela kot še nikoli doslej. Kako tudi ne, ko pa je imela čez dvesto dvajset udarcev!
Največ pa sem imel opravka z vodo v Vratih. Na Triglav po letu l9o4 nisem več mogel, pa sem več moči vlagal v mojo najlepšo dolino na svetu - v Vrata. Če so bili že vsi tam doli v beli Ljubljani zaspani, mi na Dovjem pač nismo bili!
In tako sem napeljal vodovod k svojemu novemu domu v Vratih. Dolgo sem hodil s palico in v tistih debelih škornjih po grušču gor in dol ter iskal primeren studenec za vodovod.
"Gospod Aljaž iščejo pod Cmirom zlato!" so se šalili planinci.
"Ali pa nafto. Pravijo, da bodo samofrči na cestah spodrinili vse konje."
"Ampak triglavskega župnika že ne. Njega ne more nobena stvar izpodriniti."
Na voljo sem imel le tri studence. Prvega, nasproti Vahovega rovta, nisem hotel vzeti, ker je bil preveč oddaljen in bi ga bilo težko speljati vse do Aljaževega doma. Drugi je bil precej bližji, vendar pa je poleti rad usahnil. Zato sem se odločil za tretjega, ki je bil od Doma oddaljen okoli pol kilometra, imel pa je to veliko posebnost, da se je nad njim pozno spomladi začel šele taliti sneg s Cmira in je bil tako vedno tekoč.
"Vse bi še šlo," je prikimal Požganc, ko sem mu pokazal načrte, "toda nekaj mi le ne gre v glavo: nemogoče je napeljati vodo čez vodo!"
Z mojo vodovodno napeljavo naj bi namreč prečkal strugo Bistrice, pri kateri pa je višina zelo nihala. Od zgodnje pomladi do začetka poletja, ko se je topil sneg pod Triglavsko steno, je bila struga polna vode, čez poletje in jeseni pa vode v njej večkrat ni bilo, ker je poniknila globlje v zemljo. Ob neurjih pa se je zgodilo, da se je voda razlila čez in čez čez prod in je drla izpod skal tako umazana in hitra, da je odnašala s seboj vse veje, štore in tudi manjše skale.
"O, dragi moj prijatelj, tudi to sem vse preštudiral!" sem dvignil v zrak kazalec, češ, previden pa sem, previden. "Ali si videl na sredini Bistrice veliko živo skalo?"
"Sem."
"No, na tisto skalo bova naslonila najine železne cevi in jih tam tako močno utrdila, da jih ne bo odneslo nobeno neurje. Nasploh pa jih bova zakopala za nekaj pedi v strugo, čez pa bova naložila veje in gruščevje, tako da bo Bistrica pač na tistem mestu tekla za nekaj pedi višje. Cevi pa ne bo mogla zagrabiti, ker ne bo mogla priti pod nje..."
"Vi ste pa res pravi inženir za napeljavanje vodovoda!" se mi je čudil Požganc in brž odhitel na delo.
Kar sem se namenil, sem tudi storil - vse v najkrajšem možnem času. Takoje bilo tudi z vodovodom do Doma v Vratih. Tovarna cementa v Mojstrani mi je šla toliko na roko, da mi je dala po znižani ceni cement, dinamit pa zastonj, železne cevi sem po prav tako znižani ceni kupil na Jesenicah - bile so za dobro roko debele - in ni minilo niti poldrugi mesec, ko je moj vodovod že deloval.
Pa nisem napeljal vode samo v Dom, ampak sem pred "planinskim hotelom" naredil tudi dva bazena: enega za turiste, da bi se knajpali po metodi tega slavnega zdravnika, enega pa za živino, da se lahko odžeja v njem. Pravici naj bo potoženo, da je bil tisti s kravami veliko več v uporabi!
Ko se je nad dolino Vrat razbesnelo prvo veliko neurje, sem nemudoma pohitel pogledat, ali bo moj vodovod prestal to naravno preizkušnjo ali ne.
"Gospod Aljaž, ne norite! Saj vas bo naliv odnesel!" so klicali za mano domačini.
Res so že na poti v dolino z vseh strani vreli studenci, kot bi padalo tisoč Peričnikov, a me je preveč gnalo, da ne bi šel pogledat.
Vsi moji delavci, s Požgancem vred, so se spravili na varno v drvarjevo kočo v Vratih, le sam sem tiščal naprej in naprej. Za Domom mi je pot zastavila deroča Bistrica.
"No, serbus!" sem si rekel. Najbolj me je pač zanimalo, kaj se dogaja na samem zajetju. Naredil sem namreč kar tri bazene, vodo pa speljal iz drugega v drugega, tako da je v nalivu lahko tekla čez rob, s kamenjem pa ga ni mogla zasuti.
Imel sem prekratke noge, da bi prišel čez deročo vodo, zato sem zaprosil enega od delavcev, ki je bil po naravi neprekosljiv dolgin, da me prenese na drugo stran.
"Rade volje, če mi boste dobro plačali..."
Obljubil sem mu lepo nagrado.
Sredi deroče vode je naenkrat obstal in dejal:
"Dali mi boste tudi stare hlače, drugače vas takoj spustim v vodo..."
Obljubil sem mu tudi hlače.
"In telovnik, če hočete, da vas odnesem nazaj."
"In telovnik!"
Na drugi strani sem ugotovil, da so moji načrti brezhibni. Voda se je pretakala iz zajetja v zajetje, kar pa jo je bilo preveč, je odtekala čez rob bazena. Vse je bilo v najlepšem redu.
"Vse, kar si izsilil, dobiš, le pri plačilu za današnji dan ti bom odškrtnil polovico, kajti plačujem samo delo, ne pa posedanje po gozdarski koči..." sem dejal svojemu nosaču, ko me je prinesel nazaj.
Tako sva si bila - "kvit!"
Še tisto nedeljo je prišel pogledat moj nenavadni vodovod inženir, ki je nadzoroval gradnjo karavanškega železniškega predora.
"Čudno, čudno," je zmajeval z glavo.
"Le kaj je tako čudno! Saj vse dela kot namazana ura!"
"Saj prav temu se čudim. Niti jaz, s tridesetletnimi izkušnjami, ne bi znal projektirati takšnega vodovoda. Vi ste inženirski genij! Zgrešili ste poklic! Ali bi hoteli postati gradbeni inženir in pomagati nam pri gradnji predorov?" Mislil je povsem resno.
Toplo sem se mu zahvalil za ponudbo.
"Škoda! To sem rekel samo zato, ker v naših vrstah ni niti enega takega inženirja praktika, ki bi znal speljati v takšnih razmerah vodo tako varno v dolino..."
"To sem storil kar tako, iz lastnega veselja..." sem se naredil skromnega. "Drugače pa je moje delo še vedno to, da pasem dovške ovčice - na dveh nogah! No, nekaj jih imam pa tudi na štirih, za svoje potrebe..."
Poklica tako nisem zamenjal, pri vseh inženirjih in delavcih karavanškega predora pa sem postal turistična atrakcija št. 1. Od tistega časa naprej so me hodili gledat ali pa so kazali s prstom za menoj kot na medveda v živalskem vrtu...
Ravno sem nameraval še enkrat na vrh Triglava - zadnjič - ko sem naenkrat dobil žolčne kamne. Kdo ve, kdo mi jih je poslal v darilo: nekateri na Dovjem so menili, da sem premalokrat dvignil kozarec, pa sva si zato morala z Matildo pogledati v oči.
Dr. Šlajmer, ki sem ga dobro poznal že prej, mi je rekel:
"Fant moj, nič posebno hudega to ni. Od tega se ne umre. Tisoč ljudi je imelo žolčne kamne pred teboj in tisoč jih bo menda imelo še za teboj. Je pa pametno, da prideš k meni pod nož, drugače ti je lahko kaj kmalu žal..."
No, lepa stvar! sem si mislil. Človek vse življenje teka od sv. Mihaela do lurške Matere božje na Triglavu, nazadnje pa te hočejo navadni žolčni kamni spraviti v krtovo deželo.
"Ne, pod nož pa ne grem!" sem se uprl kot jarec na paši.
"Hja, potem pa se le pripravi na zadnjo uro..."
Hitro hitro se je izvedelo, da nisem čisto zdrav in k meni so se začele stekati cele procesije. Večini sem se verjetno res smilil, vmes pa so bili tudi taki, ki so me prišli pogledat, ali bom v resnici kmalu - umrl. Takim sva se z Micko oddolžila z najslabšo kislico iz kleti, ki sva jo nameravala imeti za kis.
"Kaj pa noriš, dragi moj Jaka?!" me je prišel prijateljsko nadret tudi moj stanovski kolega Janko Mlakar, vedno pripravljen na šalo. Ker je bil tako vesel človek, sem mu že ob odprtju Triglavske koče pustil, da me tika, čeprav ni bil mojih let. Je bil pa mojega srca, z eno nogo vedno v hribih!
"Kaj norim?! Matilda bi me rada vzela v svoje koščeno naročje, to je vse, kar ti bi rad povedal!"
"Umreti se nikdar ne mudi!" je poskočil, kot bi ga pičila osa. "Tebi, triglavskemu kralju Matjažu, pa se sploh ne spodobi umreti. Ljudstvo bi bilo hudo razočarano nad teboj, če bi ga pustil sredi najbolj neutrudnega dela!"
"In kaj naj storim?"
"Saj ti je že dr. Šlajmer povedal: pod nož, tri dni boš ležal v leonišču in Matilda bo šla s povešeno koso in dolgim nosom naprej!"
Tisto o Matildi mi je že bilo všeč, prav nič pa o nožu.
"Saj je primarij Šlajmer mene tudi že operiral. Pravzaprav me je zašil... Zašil, ko sem bil počen... Saj veš, to je bilo tedaj, ko sem skočil z Razorja na Jalovec!"
"Skok je bil res precej dolg... Pa te je kaj bolelo?"
"Prav nič... Dr. Šlajmer to naredi tako spretno, da misliš, da te žgečka, v resnici te pa šiva... Vse manjše posege naredi kar v Leonišču... Samo tiste, za katere se boji, da bodo pod njegovimi prsti umrli, prestavi v bolnico... A žolčni kamni niso nič posebnega... Za malico ti jih bo spravil ven - v Leonišču."
"Pa že raje umrjem zdrav, kot bi se bolan valjal po bolnici..." sem oporekal.
"Daj no daj, navadna šleva si, to je!" me je prijel gospod Mlakar trše. "Tako si boječ, da bi raje umrl, kot pa se pozdravil... Ampak vedi, da te bom v svojih spisih zaradi tega hudo očrnil... Vsi si mislijo: Aljaž, ta pa je korenina, možakar, da bi dal klobuk dol pred njim sredi noči! V resnici pa si navadna mevža... Prav sram me je, da te poznam!"
Toliko časa je kuhal mulo, kajpada namišljeno, da sem se odločil, da grem k Šlajmerju v Leonišče.
Dr. Šlajmer me je po prvem pregledu pogledal naravnost v oči in dejal:
"Fant moj, pozen si, pozen... Moral te bom prestaviti - v bolnico!"
Stopili so mi pokonci vsi lasje, kar sem jih še imel, tako sem se tega prestrašil. Pomeni, da sem zelo nevaren primer in da me je prestavil v bolnico samo zato, ker je velika nevarnost, da umrem.
In - pomislite! - Mlakar je prišel tudi v bolnico, tik pred operacijo, k meni na obisk.
"Beži, da te ne vidim! Rad bi se v miru pripravil na smrt. Saj si ti sam rekel, da dr. Šlajmajer odpelje tiste, ki so bliže smrti, raje v bolnico... Da se tam manj pozna, če mu kdo umre!"
Mlakarju se je zdelo sila sitno.
"Saj ni res!" se je potegnila za doktorja nečakinja Micka, ki je tudi bila na obisku pri meni. "Samo zaradi boljših aparatur so jih doktor prestavili v bolnico..."
Janko Mlakar je potem s sklonjeno glavo odšel. No, sem si mislil, zdaj pa le piši svoje planinske spomine - na Aljaževo smrt. Bova v nebesih videla, kdo se je bolj sprenevedal!
Dr. Šlajmer me je prerezal v sredo. Pozneje mi je povedal, da je bil mehur že ves v gnoju in da sem imel zelo malo možnosti, da bi preživel.
Na Dovjem so imeli mašo za mojo ozdravitev, vsi pa so menda pričakovali mojo smrt.
A se nisem dal! Matildi sem kratkomalo pokazal fige. Že res, da mi je tekel več dni gnoj po cevčici iz mehurja, že res, da me je peklensko bolelo, že res, da sem na veliko molil očenaše, ampak primariju Šlajmerju pa tudi nisem hotel naprtiti tako pomembnega trupla kar tako. In zato sem ozdravel...
Kakšno veselje je bilo na Dovjem! Ko sem se vrnil iz bolnice, so me pričakel deklice v belem z naročjem cvetja, igrala je godba, požarna obramba pa me je sprejela med častne člane. Zraven pa so imeli take govore, kot bi se vrnil sam svetnik iz nebes, ne pa Bačnikov Jaka iz Zavrha pod Šmarno goro.
Med obiski, ki so bili po moji bolezni zelo številni, sem se najbolj razveselil - goriškega slavčka. Da, sam Simon Gregorčič me je prišel obiskat. Prej nisva imela pravega časa ne on ne jaz, čeprav sva si redno dopisovala in si obljubljala drug drugemu, da se zagotovo obiščeva.
"O, gospod Aljaž, kako sem vam hvaležen, da ste uglasbili toliko mojih pesmi!" me je tako prisrčno objel vsega občudovanja vredni Simon, da sem ob prvem osebnem stiku začutil, kako iskrena prijatelja sva si in kako čuden sem, da ga nisem sam že prej obiskal. Med nama je bila najvišja slovenska gora, v resnici pa sva živela ves čas oba v enakem gorskem raju, zato sva ga oba tudi enako čutila.
Povedal mi je, da vse moje uglasbitve na veliko prepevajo tako po Goriškem kot v Ljubljani, odkar pa so izšle tudi v Mohorjevi pesmarici, se jih učijo številni zbori po vsem svetu, tudi čez Veliko lužo, kajti Mohorjeva družba je imela tudi v Ameriki in Kanadi veliko svojih udov.
"Nikoli pa ne bom pozabil tudi vaše podpore v času, ko so me najbolj napadali..." mi je iskreno povedal Gregorčič. "Kdo ve, ali bi sploh še pesnil, če ne bi bilo tako velikih ljudi, kot ste vi, gospod Jakob... Slovenci smo taki, da umetnika radi potolčemo in če nima v nobenem človeku opore, ga prej ali pozneje to do konca stre... Bog naj vam poplača vso dobroto!"
Od tistega časa naprej sva se potem redno obiskovala. Sam pa sem pospešeno skladal naprej predvsem Gregorčičeve pesmi. Kako lepo je imeti tako iskrenega prijatelja! Kdo ve, morda mi je prav goriški slavček prinesel spet toliko volje do življenja in dela, da sem se po dveh letih do konca zlizal.
In kako je usoda nemila! Bil sem tudi na njegovem pogrebu. Na njem so peli mojo uglasbitev Nazaj v planinski raj... Solze so mi tekle kar same od sebe. Z goriškim slavčkom sva si bila ves čas velika prijatelja - pa čeprav največji del življenja samo po pismih - zbližala naju je moja bolezen, na koncu pa sem se moral z njim vred posloviti od planinskega raja prav ob času njegove smrti. Povedati moram namreč, da se po operaciji žolčnih kamnov nisem mogel več povzpeti na vrh Triglava niti na Kredarico. Pa tako rad bi šel ... Nazaj v planinski raj...
Napuh je velik naglavni greh. Kdo ve, ali nisem bil tudi jaz kaznovan prav zaradi njega. Spomladi leta 1909 mi je namreč plaz v Vratih odnesel moj Dom, imenovan Aljažev dom. Bilo pa je takole!
V Zgornjesavsko dolino je zahajalo vse več turistov od blizu in daleč. Med veljaki je bilo veliko tudi takih, ki so si želeli v tem idiličnem svetu pod najvišjimi vrhovi postaviti majhno leseno hišico za oddih. Med njima sta bila tudi dr. Šlajmer - sam sem mu naredil načrt za hišico v Vratih, nedaleč stran od mojih dveh koč oz. domov - hišico za oddih pa je imel tudi dr. Josip Lavtižar v Planici, blizu izvira Save.
Ker sem rad veliko hodil, sem kajpada nekoč lazil tudi okoli hišice dr. Lavtižarja. Prijazno sva se pozdravila, on pa me je brž povabil na šilce kačje sline.
"Kako vam je všeč, tale moja hišica?" me je vprašal, ker je vedel, da se na koče dobro spoznam.
"Lepa, lična hišica je. Edino eno napako ima..." sem brž stegnil jezik, čeprav bi ga lahko držal za zobmi.
"No, kakšno pa?"
"Preblizu je skalam... Boste videli, da ne bosta minili niti dve pomladi, ko bo vaša hišica ležala vznak in držala tace pokonci..."
"Če bosta preživeli vaši v Vratih, bo tudi moja," je bil presenečen gospod Lavtižar.
"Moji stojita na takem mestu, kjer že sto let ni šel noben plaz... Najstarejši kmetje so mi to potrdili... No, pravzaprav so mi oni svetovali, kje naj ju postavim... Vi pa se na ljudsko pamet niste kaj preveč ozirali, ali ne?"
O, da tega ne bi nikoli rekel! Že tedaj sem imel slab občutek, pozneje pa mi je bilo še stokrat bolj žal. Konca marca leta 1909 pa sem jo krepko dobil po nosu.
Ležalo je še nekaj snega, ko sta k meni prišla dva možaka iz Vrat, rekoč:
"Gospod Aljaž, vašega novega Doma v Vratih ni več. Odnesel ga je - plaz!"
Takoj sem poslal Požganca, da pogleda, če je res tako hudo. Res je bilo. Še huje.
"Spodnjega dela ni več. Sneg ga je podrl in zasul, zgornjega pa je prestavil daleč proč..."
Takoj sem pisal v Ljubljano - Slovenskemu planinskemu društvu dramatično pismo:
"Aljažev dom v Vratih je razdejan! Šlajmerjeva vila pa še stoji. Strašne novice! Pomagajte!"
O plazovih sem marsikaj že vedel do tedaj, vsega pa človek tako in tako nikoli ne ve. Mojega Doma v Vratih ni vzel navaden temeljni plaz, ampak pršni plaz. Takšen je še bolj nevaren. Pridrvi z gora, pred seboj žene močan veter, lomi drevje in podira vse, kar mu je na poti. Največkrat pršni plazovi pridrvijo v dolino pozno spomladi, ko postanejo spodnje plati snega že zmrznjene, vrhnje, novo zapadle, pa se ne sprimejo s spodnjim. Tako je bilo tudi v tem primeru...
Najhuje pri tem se mi je zdelo to, da so mi stari ljudje sami svetovali, kje naj postavimo Dom. Smrlinek in Markec sta mi rekla, da na tistem mestu ni bilo že sto let nobenega plazu.
Počakali smo, da je sneg do konca skopnel. Upali smo, da je ostalo pod plazom še kaj uporabnega, pa smo se zmotili. Sam sem poznal primer, ko je plaz malo pred tem, na začetku marca, podsul pod seboj drvarja Janežiča in njegovo ženo. Drvar je bil malo poškodovan, a je lahko takoj naprej delal, žena pa mu je umrla pod snegom, pa sta bila oba pod istim plazom. Od ljudi sem tudi slišal govoriti, da se je že zgodilo - menda je bilo tako pod Rožco - da je šlo šest ljudi čez sneg, tedaj pa se je utrgal plaz, eden je srečno odskočil in ostal živ, drugih pet pa je plaz odnesel s seboj in jih pokopal pod seboj. No, v Vratih vsaj smrtnih žrtev ni bilo, hvala Bogu.
Kaj smo hoteli drugega: spet smo zavihali rokave.
V šestnajstih mesecih je stal v Vratih moj tretji Dom, tokrat spodaj zidan in lepo prostoren, postavili pa smo ga na vzpetini na koncu doline, na kraju, kjer bi se ga vsi plazovi, navadni ali pršni, morali izogniti. Da bi Bog to dal!
Nesrečeno naključje je tiste pomladi prevrnilo tudi Lavtižarjevo hišico. Prav lepo jo je prekucnilo nakrog, tako da je res "tace kvišku molela". Hudo mi je bilo nerodno, da sem se tedaj tako nespametno zinil. Škode ni bilo velike, saj je bila hišica majhna, sitnosti pa je bilo vseeno dovolj.
Ko sva se z gospodom Lavtižarjem srečala, mi je kljub temu dal roko in mi nekoliko nagajivo voščil:
"Moje sožalje!"
Sam pri sebi pa sem sklenil, da se bom drugič manj napihoval in da bom bolj jezik šparal...
Sredi junija leta 1912 je bila na Dovjem velika birma. To je že tako velik praznik za vso faro, mi pa smo jo skušali združiti s še eno veliko življenjsko prelomnico - mojo upokojitvijo. Za sabo sem imel več kot štirideset let dušnopastirskega dela, pa sem si mislil, da bi se umaknil in se bolj predal planinam ter pisanju svojih spominov.
Birmovat je prišel ljubljanski škof Jeglič, s katerim sva se odlično razumela. Po rodu je bil Gorenjec, iz Begunj, pa se mi je zdelo, kot da sva rojaka.
"Pa si se res odločil za pokoj?" me je začudeno pogledal, ko je videl, da fara živi z menoj: spodaj ob cesti in pred cerkvijo so postavili velikanske mlaje, cerkev je bila v rožah, slovesno pa so zvonili vso soboto in nedeljo vkup. "Zdi se mi, da so ljudje preveč zagnani, da bi se jim lahko kar tako - izmuznil."
"Dragi moj škof!" sem rekel svojemu predpostavljenemu, "že od mladih nog naprej si želim, da bi pisal, pisal, veliko pisal... Zato pa sem šel na Dunaj študirat jezike... Morda mi bo zdaj naklonjeno, da bom pisal - spomine!"
"Ah, moj dragi Jaka, spomine lahko piše vsak... Vsak general... Duhovnik pa ne more biti vsak..."
Takrat še nisem vedel, kaj ima za bregom, pa čeprav sva si bila tako blizu, da sva se tikala.
"No, če se boš res upokojil, boš šel z menoj v Ljubljano. Postavil te bom za stolnega kanonika... Če ti Ljubljana sploh kaj diši..."
Še bolj sem bil začuden, ko se je škof Jeglič pred birmo ustavil pri vaških veljakih in se z njimi tako preprosto pogovarjal kot enak z enakimi.
"Aljaža se torej hočete znebiti..." se je pošalil vpričo mene. "V čem pa se vam je zameril? Hodi res preveč v hribe?"
"Ah, kje pa! Vsi smo na njegovi strani!" je dejal župan. "Ljudstvo ga ima rado kot še nobenega pred njim. Le kakšna stara mamka godrnja, taka, ki ji ni do planin... Drugače pa je Aljaž naš, samo naš... Če bi ga hoteli odpeljati v Kranj ali celo v Ljubljano, se bomo hudo hudo uprli... Aljaž je pognal korenine pod Triglavom in konec besedi!" Z župnikom Aljančičem s Primskovega pri Kranju sva nekaj govorila, da bi kot upokojenec prišel k njemu v faro za pomoč. To sem povedal Micki, ta pa je brž strobezljala naprej.
"Če ne bi bil dober, ne bi bil starešina gorenjske ohceti," me je zagovarjal drugi možak. "Ali veste, gospod škof, da so šli vsi naši najbolj postavni fantje in dekleta na Dunaj v slavnostnem sprevodu, naš Aljaž pa je šel spredaj pred njimi - kot starešina gorenjske ohceti. Vsi časopisi so priobčili njegovo sliko v gorenjski narodni noši. Triglavski kralj Matjaž, je pisalo pod slikami. Starešina ohceti iz kraljestva Zlatoroga. Župan dežele Gorenjske na Kranjskem... Mislite, da bi bil takšen triglavski kralj Matjaž lahko v Ljubljani?!"
"Pa ne samo to!" je pribil tretji. "Naš župnik je tudi v resnici del nas. Ni nam pokazal samo poti v hribe in v naravo nasploh, ampak se je tudi spodaj, v dolini, ves čas bojeval za nas... Prejšnji župan je na primer naredil tako, da je vsa srenjska zemlja pripadala občini, naš Aljaž pa se je toliko časa pravdal po sodiščih, da je zemljo spet vrnil nam, vsem sto sedemintridesetim zemljiškim upravičencem. Dokazal je, da so nam te parcele podarili že brižinski škofje. Vidite, prav nič sebičen ali vzvišen ni naš Aljaž! Zato ga ne damo nikamor drugam!"
"Saj tudi ne more z Dovjega, ko pa je častni občan, pa častni član naše požarne obrambe, pa častni član lovske družine, pa častni član desetih planinskih društev, pa... Kako bi bilo videti, da bi takega imeli v Ljubljani, živel pa je ves čas za nas. A veste, gospod škof, da nam je celo v najhuješm času posojal denar, tako rekoč brez obresti, samo da smo gospodarstvo spravili na noge?! Njegova zasluga pa je tudi, da je Posojilnica ves čas delovala v naš prid. O, ne damo ga!""
"Pa tudi pevskega zbora ni boljšega po vsej Gorenjski od Aljaževega!" je dejal spet drugi. "Poglejte, med Slovence je spravil dva velika zvezka Slovenske pesmarice v nakladi osemdeset tisoč izvodov, pa še svojih devet zvezkov malih skladb... Ni čudno, da ga je tudi Glasbena matica izvolila za častnega člana, ne samo Slovensko planinsko društvo... Ampak največ pesmi je zložil tam doli v svoji vrtni uti ali pa na poti od župnišča do cerkve... No, morda še do potoka! Pa tudi največ ljudskih pesmi je nabral prav na Dovjem!"
"Da o njegovih pridigah sploh ne govorimo," je pristopil še en Dovžan. "Včasih smo s prižnice poslušali samo to, da smo Dovžani vsi divji, podivjani - od tega naj bi prišlo menda tudi ime kraja - on pa nam je razložil tudi veliko praktičnih stvari. Od zdravstva naprej. Kar s prižnice nam je razlagal o bacilih, o čistoči po hišah, o zdravem načinu življenja... Vedno je rad rekel: Človek mora biti zdrav na telesu, da je lahko zdrav tudi na duhu. Za obojno zdravje pa mora nekaj storiti..."
Tako so me hvalili, da sem pri svojih skoraj sedeminšestdesetih letih zardeval kot puran. Takoj pa sem začutil, da moji upokojitvi trda prede.
Med pridigo me je škof Jeglič tako hvalil, kot bi bil že sam svetnik. Videl pa sem tudi svoje farane, da so kar žareli od zadovoljstva in sreče, da sem med njimi.
Po slovesni birmi, ki je bila zagotovo ena najlepših na Dovjem, tako lepo so se potrudili vsi moji farani, so si vaški veljaki in škof samo pokimali z glavami in vse je bilo določeno. Po kosilu, na katerega sem povabil tudi pet duhovnikov in vse druge sodelujoče z Gorenjske in iz bele Ljubljane, je škof vstal, dvignil kozarec in dejal:
"S tole kupico nazdravljam našemu vrlemu Aljažu, triglavskemu kralju Matjažu! Po pogovoru z Dovžani sem ugotovil, da ga imajo tako radi, da mu še daleč ne kaže, da bi se upokojil. Želijo, da do konca življenja ostane na Dovjem. Z vseh strani sem slišal samo: naš Aljaž, naš Aljaž! Zato, na zdravje, naš Aljaž!
Od današnejga dneva naprej ne boš upokojenec, ne boš stolni kanonik, ampak te povišujem v duhovnega svetnika - na Dovjem!"
Tako navdušeno so zaploskali, da me je ganilo do dna srca. Solze sreče so tekle kar v potokih po licih. Po resnici vam povem, da sem tudi sam spustil dve debeli solzi navzdol. Kako tudi ne: s škofovo odločitvijo sem bil nadvse zadovoljen - bil sem povišan, hkrati pa sem lahko ostal med svojimi dovškimi farani.
In še tisti trenutek mi je šinila v glavo misel, kako se bom škofu Jegliču oddolžil za to veliko dobroto. Zaprosil sem za pol ure miru in odšel od družbe. Ko pa sem se vrnil, sem imel v rokah novo pesem - pesem za mojega prijatelja škofa.
"Mogočna nisi, ne prostorna,
in stavil te umetnik ni,
bolj ko bogata, si uborna,
preprosta kmačka hiša ti!"
"Oho, to pa je od našega Gregorčiča!" jo je takoj spoznal škof. "Že od nekdaj mi je bila všeč..."
"Meni tudi. Že zdavanj sem jo nameraval uglasbiti, pa mi ni in ni prišla v glavo prava melodija. Ob vseh teh vaših pohvalah, da ne rečem govorancah, pa me je naenkrat prešinila zamisel, kako jo moram speljati... Da, si pravim, tudi jaz sem preprost kmečki fant, rojen med preprostimi ljudmi, v kmečki hiši... Zato moram njim vračati tisto, kar so mi dali drugi: ljubezen! Presrečen sem, dragi moji, da lahko ostanem na Dovjem. Tu se počutim kot doma, v Zavrhu pod Šmarno goro..."
Potem sem zbral vse pevce in zapeli smo škofu mojo uglasbitev Gregorčičeve pesmi kar na mojem vrtu.
"Kar mož nebesa so poslala,
da večnih nas otmo grobov -
vse mati kmečka je zibala,
iz kmečkih smo izšli domov."
"To je pa res!" je rekel škof potihoma. "Vsi smo izšli s kmetov, iz kmečkih hiš..."
Ob pesmi je bil pa on tako ganjen, da si je moral vpričo vseh duhovnikov brisati oči.
Vse skupaj pa bi lahko tudi naslovil: Kako sem do konca svojega življenja ostal na Dovjem.
Mislil sem, da mi bo to prizanešeno, pa mi ni bilo. Na Dovjem sem dočakal tudi veliko svetovno vojno. Moj prijatelj Fran Saleški Finžgar, čeprav mnogo mlajši, je pametno dejal:
"Morala je priti, preveč slabega se je nabralo v ljudeh... Ali veš, kako ji pravijo modri možje?!"
"Kako?"
"Prerokovana! Bila je že zdavnaj prerokovana. Ker drugače ni moglo biti."
Velika svetovna vojna je vse obrnila na glavo. Gorski turizem je povsem pokopala, ljudi je pahnila v hudo revščino, najbolj žalostno pa je bilo to, da je v moji fari vzela na ducate najboljših gospodarjev, mož in njihovih sinov, ki se ne bodo nikoli več vrnili v raj pod Triglavom.
Takoj na začetku vojne sem doživel nekaj, kar mi ne bo ušlo nikoli iz spomina. Zgodba o Pehtovtu zgovorno priča o velikem nesmislu vsake vojne. Ko ljudje zgubijo Boga v sebi, mislijo, da se bodo rešili z orožjem, pa padejo v še večjo pogubo.
Ob mobilizaciji leta l914 je vojska kmetom mobilizirala tudi vprežno živino z vozmi. Vse se je odvijalo tako na hitro, da se nismo utegnili med seboj niti pogovoriti, kako bi se bilo bolj pametno zasukati.
Pehtovt je prav tistega dne oral na svoji njivi. Občinski sluga, ki se je - zanimivo! - pisal Judež, je prinesel Pehtovtu sporočilo kar na njivo.
"Takoj s konji in vozom vred na Jesenice, zvečer morate biti že v Ljubljani!" je zahteval.
Pehtovt je počasi ustavil vola, si obrisal pot s čela ter začudeno pogledal zoprnega slugo.
"Kaj si rekel?"
"Takoj nehaj orati in v vojsko! Cesar nujno potrebuje tvoje vole in vozove!"
Pehtovt pa je bil tako trden kmet, pošten in ponosen v svojem pogledu na svet, da si je upal na ves glas reči:
"Če se hoče cesar bojevati, naj si kar sam zredi vole in sam naredi vozove!"
"Kaj si rekel?!" je poskočil sluga Judež.
"Slišal si!"
"Se pravi: volov in vozov ne daš cesarju..."
Pehtovt je pognal vola naprej in oral vse do večera, kot da se ni nič zgodilo.
Mobilizacija pa je bila tudi na Dovjem krvavo resna stvar. Še tistega večera so Pehtovta odpeljali v Ljubljano in ga zaprli. Ker me je močno skrbelo, kaj se bo zgodilo z njim, sem kajpada poizvedel, kako mu kaj kaže.
"Nobene rešitve ni zanj. Uprl se je samemu cesarju... Takim pa je namenjena samo - smrt!"
Brž sem napisal prošnjo, da je pač preprost kmet, da ne ve, kaj govori, da je pač v jezi rekel nekaj neprimernih besed in da stojim stoodstotno za njim.
Odgovora pa ni bilo.
Vse skupaj se je zavleklo globoko v jesen. Pehtovta sem skušal še nekajkrat rešiti, a je bilo vse zaman.
"Obtožen je veleizdaje!" sem zvedel.
Šel sem v Ljubljano ter zaprosil pri poveljniku zapora, da mi kot duhovniku dovoli obisk pri Pehtovtu. Ustregel mi je.
Pehtovt je bil v zelo slabem stanju. Močno je shujšal, ličnice so mu upadle, bila ga je ena sam kost in koža. Le oči je imel še vedno polne svojega kmečkega ponosa.
"Obtožen si veleizdaje," sem mu povedal. "Samo zato, ker si tako rekel glede volov in vozov."
"Saj sam dobro vem..." je ponižno pritrdil.
"Veš, kaj, v življenju je pač tako, da je včasih bolje trikrat premisliti in enkrat reči... Zagotovo tedaj nisi mislil nič slabega... Le jezen si bil, ker te je Judež hotel takoj spraviti s polja... Prepričan sem, da bi ti sodišče oprostilo, če bi nekoliko spremenil svoje pričanje... Na njivi sta tako in tako bila samo vidva z Judežem... Toliko že smeš biti previden zase, da rečeš, da nisi ravno tako rekel, ampak nekaj podobnega... Reci na primer: cesar bo moral vsaj toliko počakati, da tole zorjem do konca, potem mu bom pa rad prepustil vole in vozove..."
Pehtovt je krčevito namrščil čelo in dejal:
"Kar sem rekel, sem rekel!"
Tudi sam sem videl, da je neumno, če še tiščim vanj. V sebi je imel toliko pravega kmečkega ponosa, da mu je bilo več do ugleda kot do življenja.
Pri Pehtovtu sem bil potem še enkrat. Po sodbi. Bil je namreč obsojen na smrt z ustrelitvijo. Spovedal sem ga in ga dal v sveto olje.
Na začetku leta l915 so ga - ustrelili!
Na Dovje se je vrnil šele leta l919. V krsti. Na višji deželni sodniji sem sprožil postopek glede njegovega primera in bil je - oproščen! Po tistem smo njegovo truplo slovestno pripeljali na Dovje. Sam sem poskrbel za to.
Še danes pa mi odzvanjajo v ušesih njegove odločne besede:
"Kar sem rekel, sem rekel!" Kakšen ponos je bil v njem! Zaradi enega samega stavka se je raje pustil ustreliti, kot bi požrl besedo!
Kadarkoli stopim v cerkev, sem vedno ponosen tudi na orgle, ki sem jih napravil na Dovjem - celo ob najtežjem času, med vojno! Na njih največkrat orgla naša Micka. Meh ji gonijo mladi fantje in zreli možakarji, pa zato zmeraj tako glasno zadone. A kaj, ko nekatere izmed piščali tako žalostno zvene...
Orgle sem mislil obnoviti ali pa naročiti povsem nove že leta 1910. Farna cerkev mora imeti dobre orgle, drugače je videti, da je župnik zanič. Mojstrančani, ki se včasih radi gledajo z Dovžani kot pes in mačka, so svojim zgornjim sosedom radi nagajali:
"Vse imate novo, le orgle stare... Kaj pa, če so orgle manj pomembne od triglavskih koč?!" Očitek je letel predvsem name, kajti prav župnik je gospodar vseh cerkvenih objektov: če je dober gospodar, objekti ne propadajo, če pa je slab, se mu že od daleč piše slabo spričevalo.
Tako sem se že štiri leta pred svetovno vojno dogovoril z orglarskim mojstrom iz Šentvida nad Ljubljano - z gospodom Milavcem - da naredi lepe nove orgle za mojo farno cerkev, radovljiški arhitekt Vurnik, s katerim sva veliko sodelovala, pa mi je naredil načrt za podaljšanje kora. Pa je kriza pripeljala do tega, da sem jih naročil šele leta l914, tik pred vojno. Gospod Milavec je med delom - po operaciji slepiča - umrl! Zato jih je moral dodelati celjski mojster Naraks s svojim sinom in pomočnikom.
Dovške orgle niso kar tako! Imajo dvanajst pojočih in enajst kombiniranih, skupaj torej enaindvajset registrov. Poleg tega pa devet zvez in štiri zbiralnike. Pnevmatični sistem je zelo dober. Za kombinacijo je okoli tisoč petsto svinčenih cevi. Orgelsko omaro je naredil Milavec za tisoč kron, notranji del in piščali pa so stale kar šestkrat več. Pa tudi zlatenje in okrasitev nista bila zastonj. Povrhu so me drago stala še zidarska dela. Zato je bilo na koncu videti, da bom zaradi orgel sredi vojne čisto v resnici - bankrotiral!
"Zakaj pa ste tako žalostni, stric?" me je spraševala Micka dan za dnem.
"Sam sebe že vidim, kako me peljejo v lisicah po Dolini... Dovškega župnika, ki nima denarja, da bi plačal tisto, kar je naročil..."
"Jaz vam ne dam nič!" je napačno razumela Micka. "Moja dota mora ostati nedotaknjena."
"Saj bo, saj bo, deklič..." sem ji odgovarjal in tuhtal naprej. Čez dva tisoč sem nabral pri faranih, čez dva tisoč so mi poslali stari Dovžani, odseljeni v Ameriko in druge prekomorske dežele, čez dva tisoč pa sem pristavil sam. Manjkalo mi je dober tisoč.
Tedaj se je zgodilo nekaj, kar je preeč žalostno, da bi lahko povezoval s tem, pa vendar je bilo res. In - naj mi Bog ne zameri! - presneto prav mi je prišlo. Po naključju, čeprav v naključja ne verjamem, ker vem, da nas zmeraj spremlja Stvarnikovo oko.
V Galiciji je bil hudo ranjen Janez Peterman, sin Jere Peterman z Dovjega. Pripeljan je bil na Dunaj, kjer so mu odrezali nogo. Rana se je prisadila in Janez je umrl.
Petermanca, pastirica, ki je sama v coklah preplezala steno Stenarja pred vsemi drugimi plezalci, se je vsa objokana obrnila name:
"Moj edini sin je, zato imam eno samo željo: da bi bil pokopan doma!"
Navezal sem stike z Dunajem. Bilo so pripravljeni, da ga odpeljem domov, posebno še, ker je Janez umrl novembra, pa ni bilo toliko nerodno zaradi prevoza.
In tako smo odšli ona, njena hči in jaz na Dunaj po Janezovo truplo. Formalnosti sem na hitro uredil in že naslednjega dne smo se lahko z vlakom, na katerem je bila tudi krsta z Janezom, odpeljali domov.
Ljudi je to tako ganilo, da verjetno ni bilo hiše, od koder ne bi bilo nobenega na pogrebu. Mogoče tudi zato, ker se je to zgodilo v prvem letu vojne, pa je Janezova smrt Dovžane še toliko bolj pretresla. Pozneje smo se - čeprav je grdo rečeno, a tako je v vsaki vojni - smrti kar nekako navadili.
Bog mi je priča, da nisem Petermanci računal niti goldinarja. Kako bi tudi ga! Ona pa je po pogrebu prišla k meni z vsemi svojimi prihranki, rekoč:
"Gospod Aljaž, to je vse, kar imam... Z mano je odšla v grob vsa sreča, ko sem pokopala sina... Otroka ni lahko pokopati... A po svoje sem vendar srečna. Če je že Bog hotel imeti našega Janeza pri sebi, bo vsaj njegovo truplo počivalo v dovški zemlji. To pa je vaša velika zasluga... Zato sem vam prinesla vse svoje prihranke - za dovške orgle!"
Pastirici Petermanci se je pozneje močno omračil um, a tedaj je bila še čisto prisebna. To povem zato, da ne bi kdo mislil, da mi ni bilo hudo, ko sem sprejemal njeno velikodušno darilo. Od preproste pastirice, v pošiti obleki, s coklami na nogah - tisoč goldinarjev!
In zdaj me verjetno tudi razumete, zakaj dovške orgle včasih tako žalostno zazvene... Pa če zaigram pobožni Te Deum ali
- kajpada brez petja - Triglav, moj dom.
Človek se vse življenje uči, nazadnje pa neumen umrje! Tako so rekli včasih in to še danes krepko drži. Sam sem to ugotovil pri mojih dovških faranih tedaj, ko sem učil mlade fante telovaditi na bradljah...
Takoj po vojni smo v vseh vasi začeli z veliko obnovo. Mnogo fantov in mož se ni vrnilo, a življenje je moralo teči naprej. Rekel sem si: najmanj bo opazno, če bodo ljudje zaposleni, če bodo imeli dovolj dela, če torej ne bodo lačni ne kruha ne zabave. Za kruh je nekako šlo, glede zabave pa sem vedno menil, da mora biti ta na dostojni ravni.
Zato sem leta 1919 takoj zastavil delo za Slovenski katoliški društveni dom, ki so ga uporabljali orli. O, koliko homatij sem imel zaradi doma na Dovjem! Več kot s tistim na vrhu Kredarice!
Ko se je zvedelo, da nameravam postaviti kulturni dom, so k meni prihiteli iz Mojstrane delavci iz cementarne, rekoč:
"Ali ne bi bilo bolje, da postavimo skupni dom? Ob državni cesti med Mojstrano in Dovjim. Za orle in sokole skupaj..."
Zamisel je bila lepa, a kaj, ko ni bila uresničljiva.
"Bi bilo dobro, to je res, vendar pa se že stari naseljenci in mladi nekam čudno gledate... Kako se boste šele orli in sokoli potem zedinili v istem domu?!"
Moji odborniki so bili veliko bolj neodločne narave. Na skupnem sestanku so potrdili, da se sezida skupni dom - za vse krajane, za vse stranke, za vse barve. Sam pa sem že tedaj vedel, da je to utopija in da se gre predvsem za to, da ne bi postavili mojega prosvetnega in kulturnega doma na Dovjem.
Zbral sem nekaj svojih najbolj navdušenih privržencev in smo začeli kar sami voziti pesek in deske iz Kranjske Gore od podrtih vojaških barak.
"Sam dam polovico za dom, polovico pa naj da dovška občina," sem predlagal na novem sestanku, pa niti za ta moj predlog niso bili. Tako sem nameraval začeti zidati kar sam, na farovškem svetu.
A je naneslo drugače. Ko smo imeli nekaj materiala na kupu, je k meni pridrvel eden od mladih orlov, rekoč:
"Gospod duhovni svetnik, sokoli nam bodo pred nosom speljali najboljšo lokacijo za kulturni dom - hlev Angele Zima!"
Preveril sem na terenu. Res, vdova Angela je želela dati del svojega posestva, z njim vred pa tudi velik hlev, ki je stal nedaleč od mojega župnišča, sokolom v najem.
"O, to pa že ne!" sem se razjezil. "Sokolov ne bom gledal pred svojim nosom. Koliko so vam ponujali najemnine, moja draga Angela?"
"Tristo kron."
"Jaz vam dam tristo trideset."
Vdova je bila neodločna. Hlev bi raje dala meni v najem kot sokolom, a denar je bil le denar. Sokoli so namreč najemnino v trenutku povišali na štiristo.
Jaz pa na petsto.
Oni na šeststo.
Jaz na sedemsto.
Oni na sedemstopetdeset.
Jaz pa na osemsto. In hlev je bil v mojem najemu, skoraj trikrat preplačan. Krepko sem moral seči vsako leto v žep, pa se ni dalo pomagati, če sem ga hotel imeti.
Delo pa se je z najemom šele pričelo. Tisti del dovških faranov, ki se je vpisal v orlovske vrste, mi je potem trdno stal ob strani - tako z delom kot tudi z denarnimi prispevki, čeprav sem bil glavni investitor pač jaz sam. Za obnovo in opremo sem dal kar dvajset tisoč kron!
Iz hleva smo tako napravili lepo dvorano z odrom, s klopmi za obiskovalce in tudi z blagajno. Tla smo poglobili za celih šestdeset centimetrov in tako smo dobili nadvse akustično dvorano. Strop je bil visok tri metre in pol. To je bila ena najlepših dvoran na Gorenjskem.
Veliko je k lepi notranji opremi prispevak slikar Bradaška iz Kranja, ki mi je poslikal vse stene, naredil pa mi je tudi veliko kulis s stalnimi freskami. Na platneni zavesi v pročelju mi je naslikal Aljažev dom v Vratih s Triglavskim pogorjem vred, drugod mi je naslikal Aljažev stolp na vrhu Triglava, pa Triglavsko kočo in vse drugo, kar mi je bilo drago, tako da se je zdelo, kot bi stopil med planine, ne v društveni dom.
V našem orlovskem domu smo imeli vsako leto na ducate prireditev. Igrali smo najmanj deset do dvanajst iger, vmes pa so bili pevski koncerti, operete, deklamacije, predavanja, sestanki, politične agitacije, telovadni nastopi. Celo dr. Korošec je predaval na Dovjem!
Veliko od teh prireditev smo pripravili sami. Povedati moram, da sem kmalu po povišanju dobil v pomoč kaplana Franceta Pečariča iz Bele krajine, ki je bil zelo vesten in priden duhovnik, pa tudi prosvetnega življenja se ni branil. Tako je on skoraj v celoti prevzel vse pevske vaje in vaje za igre, sam pa sem imel na skrbi deklamatorske nastope. Vsak teden sva se s svojimi orli ukvarjala najmanj po pet, šest, tudi po sedem ur.
S sokoli pa ni bilo nič. Še tisti voz peska, ki so ga pripeljali za svoj dom, so razbrskale kure...
Mi pa smo vse spravili na oder in dvorana je bila vedno nabito polna. Ljudstvo je rado prišlo gledat posebno igre in operete. Veliko tega sem pripeljal tudi iz drugih krajev v svojo dvorano. Stroški pa so bili zmeraj visoki. Tako sem na primer za igro s petjem z naslovom Mala pevka dobil od vstopnine osemsto kron, pa sem dal tristo za orkester, štiristo za večerjo in sto za vozove. Pa sem bil na ničli!
Vsega lepega so se navadili moji dovški farani, le telovadbe niso nikoli osvojili do konca. Sam sem šel v Ribnico na Dolenjskem kupit telovadno orodje. Za bradljo sem dal na primer kar celih štirinajst tisoč.
Ko smo jo pripeljali na Dovje in jo postavili v naš orlovski dom, so jo ljudje začudeno opazovali ter zmajevali z glavami:
"Le kaj nam bo to?!"
"Zdrav duh v zdravem telesu! Ves svet telovadi. Največje prireditve so zdaj telovadne akademije!" sem navdušeno razlagal, pa me nisi hoteli nič kaj poslušati.
"Kar vaš kaplan naj telovadi!" je priletelo s strani.
"Zakaj pa vi ne bi?!" sem se čudil.
K meni je stopil eden od starejših Dovžanov in mi počasi rekel:
"Gospod duhovni svetnik Aljaž, ne zamerite mi, a vam moram povedati. Glejte, naši fantje so pridni fantje. Vstajajo ob petih, nekateri še prej. Veliko jih dela v cementarni, nekateri se vozijo na Jesenice, spet drugi gredo na polje ali v gozd... Ni človeka na Dovjem, ki bi lenaril, posebno mladega ne... Tako rekoč vsi delajo do trde noči... Tudi če samo kosijo seno... Mislite, da se takim potem zvečer še ljubi premetavati po teh vaših napravah?!"
Imel je prav. Zato jih nisem več silil telovaditi. Res pa je tudi, da smo duhovniki za svoje požrtvovalno popoldansko delo velikokrat nagrajeni le z nehvaležnostjo! Pa nisem prav nič zagrenjen. Tako pač je!
Pesem zvonov me je vedno spominjala na zvonove na Šmarni gori. Kadarkoli sem kje zaslišal kakšno zvonjenje, sem vedno obstal in ga primerjal s tistim iz mladosti. Pred očmi pa so se mi zmeraj prikazali oče, kako pritrkavajo. Rad sem se spominjal tudi trenutka, ko sva že leta l873 z očetom odšla na Dunaj po nove zvonove. Ker sem imel pretanjen posluh, sem sam že tedaj določil ton zvona s pomočjo glasbenih vilic. Tudi pozneje sem to naredil za marsikoga.
Lahko si predstavljate, kako hudo mi je bilo, ko smo ostali med vojno v moji fari brez zvonov. Ko je vojsko počasi pobiral vrag, se je cesar spravil še na zvonove. Vse sem naredil, da mi jih ne bi vzeli - a vojska je vojska - ne vzame samo tam, kje nič ni. Na Dovjem je najprej pobrala oba manjša, nazadnje pa še večjega, pa tudi oba pri sv. Klemenu v Mojstrani, tako da sem dal v farno cerkev namestiti edini zvon iz Mojstrane.
Bilo je že tri leta po vojni, ko smo še vedno zvonili samo z enim zvonom. Kot da smo kje v puščavi, Bogu za hrbtom! Bilo mi je že vsega dovolj in sklenil sem - ker sem imel nekaj več časa, saj je pastirska dela v pretežni meri opravljal moj kaplan France Pečarič - da se pobrigam za zvonove z dvojno vnemo.
"Vaša sestra je bila tu," mi je nekega pomladnega dne prišla povedat Micka v cerkev. "Zelo se ji je mudilo. Namignila mi je, da pripravljajo v Ljubljani, za vaš god, veliko slovesnost ob vaši zlati maši... Nič mi niste pravili o tem!" se je našobila užaljeno.
"Tudi sam nič ne vem!" sem ji odvrnil. "In zdi se mi, da dela račun brez krčmarja."
Če bi kje kakšna slovesnost, potem bo na Dovjem, sem si mislil. Tam, kjer sem dal največ od sebe.
Pogledal sem v zvonik in se v srcu grenko zjokal. Kakšna slovesnost pa bo to, če ne bo zvonov! Saj me še pokopati ne morejo dostojno samo z enim zvonom, kaj šele, da bi praznovali zlato mašo.
Odhitel sem na Jesenice, v tovarno KID.
"Nemogoče!" mi je rekel inženir. "Najmanj za leto dni ste prepozni. Če zvonove takoj zdajle naročite, jih boste dobili šele čez eno leto..." Odločil sem se namreč kar za jeklene zvonove, za bakrene ni bilo ne denarja ne drugih možnosti.
"Mogoče pa se le omehčate... Na Dovjem bi rad na god svojega patrona sv. Jakoba praznoval svojo zlato mašo..."
"To je že 25. julija!" se je prijel za glavo inženir, rekel pa ni nobene več.
"Denar tudi imamo pripravljen. Še iz starega, vojaškega, nam je ostalo veliko..."
In je steklo. Najmanj desetkrat sem bil v jeseniški železarni, natančno sem nadzoroval delo, pobral pa sem tudi denar pri novohišarjih in pri izseljencih in zvonovi so bili pravočasno nared.
Na dan sv. Jakoba sem blagoslovil vse tri: prvega sv. Mihaelu, drugega Materi božji, tretjega pa sv. Boštjanu, ki ga imamo na stranskem oltarju. V zvonik smo jih spravili z veliko težavo, kajti bilo je zelo malo prostora v njem, na pokopališču pa smo morali položiti celo vse spomenike na tla, če smo hoteli priti do zvonika s prave strani.
Velika prednost jeklenih zvonov je bila ta, da so bili osemkrat cenejši od bronastih, da se ne ubijejo in da jih v prihodnji vojski, če bodo ljudje spet tako slabi, da se bodo klali med seboj, ne bodo pobrali. Slabi strani novih dovških zvonov pa sta dve: da jih lahko požre rja - a upam, da samo tako, kot sem napovedoval za svoj stolp na vrhu Trigava - ter da ne zvenijo tako milozvočno kot bronasti. Slednje me je še najbolj motilo.
A smo imeli veliko srečo. Narejeni so tako, verjetno tudi zaradi moje sitnega letanja okoli njih, da se skorajda ne opazi, da ne bi bili uliti iz brona. Šel sem jih poslušat prav do Kranjske Gore, skoraj tri ure hoda, in lepo jih je bilo slišati.
"Ob pravem vremenu jih slišimo tudi na Triglavu," so mi povedali planinci. Vidite, kako je svet lep! Sam sem opazoval planince z daljnogledom iz župnišča prav do vrha Triglava, oni pa so se me spominjali tedaj, ko so zaslišali pesem dovških zvonov.
Ob zlati maši so tako zapeli po dolgih letih molka na Dovjem novi zvonovi, skoraj tako lepo, kot sem si želel. Kar pa je manjkalo, so primaknili drugi. Na večer pred zlato mašo mi je prišla cela jeseniška godba zaigrat podoknico, prav tako pa mi je serenado zapel moj cerkveni pevski zbor. Na Dovje je prišlo kar dvaintrideset duhovnikov z vseh koncev slovenske zemlje, dobil pa sem tudi na ducate telegramov s čestitkami.
Dekanijski duhovniki so mi pred mašo podarili velik pozlačen križ, štirje kaplani pa so me presenetili z veliko sliko, na kateri sem naslikan jaz, v ozadju pa oni.
Dovžani pa so se spet izkazali kot dobri ljudje tako s cvetjem kot z drobnimi darili in drugimi številnimi pozornostmi. Ko so po večernicah spet slovesno zapeli zvonovi, sem postal tako prešerne volje, da bi najraje vsakega posebej objel. Pa sem to storil raje tako, kot je to delal po pritrkavanju na Šmarni gori moj oče.
Zbral sem najboljše med najboljšimi in v kvartetu smo zapeli tri take pesmi, ki jih mlajši še nikdar slišali niso. Od kolednikov štangarskega sv.Antona, od sv.Roka v Dravljah in od sv. Štefana v Sori.
"Kje pa ste jih slišali - te lepe pesmi? Ali so kje zapisane?" so me spraševali vsi po vrsti.
"Kar v mojo Pesmerico poglejte!" sem jim svetoval. "Peli pa so jih že moj oče..."
Resnično: pesem novih zvonov ob moji zlati maši me je ponesla spet nazaj v mladost, na Šmarno goro, k očetu...
Hudo bi se motil tisti, ki misli, da sem se na stara leta ulegel na zapeček, vlekel pipo in se redil ob najboljših orehovih štrukljih naše Micke! Do ležanja mi nikdar ni bilo, tobak sem iskreno sovražil, štruklje pa je znala Micka vedno tako razporediti, da so bili zmeraj dobrodošli na mizi - se pravi: skuhala jih je nalašč zelo redko!
Do konca svoje življenjske poti na zemlji sem skušal speljati vsaj še dve stvari. Prvo je bila cesta v Vrata, druga pa
kapelica v Vratih. Človek pač pušča s svojim delom za sabo sledi in prav nič ne bi bilo narobe, če bi bila ta sled tudi od daleč vidna v tem smislu: po lepi, široki, moderni cesti bi se vozili verniki v raj pod Triglavom k maši v Vrata...
"Življenje je eno samo hrepenenje," mi je rekel Požganc, ko sem mu prinesel poslednjo tolažbo. "Nič mi ni hudo umreti, res pa je tudi, da sem zmeraj mislil, da bom še kaj novega naredil, a mi je nazadnje zmanjkalo moči in - časa!"
Potolažil sem ga, da je veliko naredil in da mu prav vsaka koča na Triglavu ali pod njim poje slavo. V tem smislu sem mu napisal tudi nagrobno ploščo.
Ko sem izgubil s Požgancem svojo desno roko, je šlo tudi marsikaj drugega veliko počasneje. Glede doline Vrat in nove ceste vanjo se mi je zasvetil nov žarek upanja, ko sem zvedel, da pride sem gor na lov sam jugoslovanski kralj. Takoj sem napisal navdušeno pismo javnosti:
"Višji faktorji v Sloveniji in Jugoslaviji, na noge! Poglejte v Švico, kaj so napravili s svojim umom in podjetnostjo, da so lahko tako visoko dvignili turizem! Pomislite: leta l921 je bilo vrh Triglava tisoč petsto obiskovalcev, leta l922 že tri tisoč, pred šestdesetimi leti pa je bil le eden ali dva, ki sta o tem svojem junaštvu pripovedovala vsemu svetu. Ogledal sem si švicarske naprave in trdim, da bi Švicarji, če bi bili na našem mestu, v Vrata speljali električno železnico, gonilno silo pa bi vzeli v Bistrici, Savi in Završnici! - Podjetniki, kapitalisti, inženirji, kaj pravite in kaj boste storili? Na noge, zdaj je pravi čas za dolino Vrat!"
Kralj je potem res prišel sem gor. Računal sem, da bo prišel morda celo k meni na obisk. To nečimrnost sem si omislil verjetno zato, ker so me povsod po svetu sprejemali za častnega člana v planinskih društvih, prav tja do globine Balkana. Tudi Janko Mlakar je ves zagret prihitel k meni:
"Aljaž, zdaj se bodo odprla tvoja zadnja vrata v Vrata! Kralj je menda navdušen lovec in zagotovo bo stalno hodil na lov sem gor... Seveda pa ne po slabi cesti!"
"Tako je! Le enega gamsa mu brž pripravi na pot, da bo do konca ponorel, in dolina Vrat je rešena. No, pa saj toliko tudi ni škilav, da ne bi vsaj enega zadel kar sam.. Za Cmirom, pod Rogljico in povsod tam okrog po robovih doline Vrat gamsov kar mrgoli..."
Kralj je prišel, a se ni ustavil niti na Dovjem niti v dolini Vrat. Je bila cesta preslaba, da bi rinil tja gor do konca. Kajpada, gosposka se nerada premetava po klancih gor in dol ter požira na tone prahu. Pač pa je kralj izbral za svoj kotiček dolino Krme, kjer je imel potem stalno lovišče. Za Triglav pa mu ni bilo kaj dosti mar. Ej, ti dolinski kralji!
In tako je ostala tudi cesta v Vrata takšna, kot je bila prej...
Še bolj pa sem se zavzel za gradnjo kapele v Vratih. S tem sem hotel sprati z duše svoj zadnji greh, ki bi mi ga kdo lahko naprtil. V Ljubljani so ustanovili celo Aljažev klub duhovnikov, ki je imel na skrbi tudi maše v krajih, kjer še ni bilo kapelic - torej tudi v Vratih. V tem klubu je bilo veliko imenitnih duhovnikov, od Finžgarja do Jalna, od Mlakarja do Lavtižarja.
Janko Mlakar mi je nekega dne pisal:
"Zdaj se bo končno uresničila tvoja želja. Aljažev klub je prevzel nalogo, da ti ob tvoji osemdesetletnici podarimo kapelico svetih bratov Cirila in Metoda v Vratih!"
Janko je vedno malo preveč govoril. Tudi tokrat ga je zaneslo. Ko sem videl načrte za kapelico, sem se jih zelo razveselil, kajti kapelica naj bi bila postavljena po načrtih arhitekta Vurnika v obliki rimskega panteona.
"Ne vem, če jo bom dočakal...tole kapelico v Vratih... Načrt je prelep, a kaj, ko je tako drag!" sem potarnal Micki. Kapelica naj bi stala štirinajstkrat več kot pred vojno! Ljudje pa so se komajda prebijali iz dneva v dan, tako hudo nas je prizadela svetovna vojna v vseh pogledih.
Osemdesetletnico svojega življenja sem potem vseeno praznoval. Najbolj v zvezde so me postavili Mariborčani, ki so dejali, da sem "planinski general Maister". Bog ve, kaj si bodo še izmislili! sem se jim smejal ter sprejemal darila tudi od drugod. Imel sem toliko medalj in odlikovanj - od Zlatega križca s krono do kraljevega znaka sv.Save tretjega in četrtega reda - da nisem več vedel, kam bi to šaro sploh dal. Po vseh domačih in tujih deželah pa so se kar tepli med seboj, kdo me bo še imenoval za častnega člana tega in onega društva. Od vsega mi je bilo še najljubše, da so me sprejeli za častnega člana tudi na Glasbeni matici, čeprav sem menil, da nisem tako velik skladatelj, kot so me povzdigovali.
Kapelice v Vratih pa za osemdesetletnico ni bilo. Z delom so zastavili, potem pa je zmanjkalo denarja.
"Nič se ne žrite! Vem, kako je danes: zidajo se le banke, kjer so kakšne koristi. Banke pa panteona ne bodo zidale, ker jim tukaj ne kaže nobenga dobička," sem potolažil Mlakarja. "Za mojo devetdesetlenico jo pa le dokončajte. Pa če bom še tlačil travo ali pa če bom že pod rušo. Obljubiš?"
Dal mi je roko, da bo to Aljažev klub duhovnikov speljal do konca, pa četudi proda vse klobuke iz svoje omare.
"Potolažite pa se z zgodovinskim dejstvom, da so tudi cerkev sv.Petra v Rimu zidali podrugo desetletje... Vidiš, takoj se pozna tu na Gorenjskem rimski vpliv..." sem mu rekel spravljivo.
Kaj hočemo, nikdar v življenju človek vsega ne spelje do konca. Življenje je eno samo hrepenenje...
Ko sklepaš svoje življenje, si najbolj zadovoljen, če ga nisi vrgel vstran. Sam menim, da nisem živel na zemlji zaman. Svoje pastirsko delo sem opravljal kar se da najbolj vestno. V svoj zagovor lahko povem, da sem imel duhovniško službo za sveto službo, hkrati pa se pri tem nisem prav nič sprenevedal ali iz tega iskal kakšne koristi. Vsi tisti, ki so mi že pred leti podtikali, da sem raje hodil v hribe kot molil, se hudo motijo. Samo Bog in lurška Mati božja sta mi pomagala, da sem lahko naredil še kaj drugega. Brez božje pomoči tudi triglavskih koč ne bi bilo...
Pa se ne bi rad poslovil v žalostnem tonu. Moje življenje je bilo poskočna mazurka, ki sem jo prepeval kot ptiček na veji iz dneva v dan. Tisti, ki je dejal, da sem hodil kot v triumfu iz kraja v kraj, je imel prav. Moje življenje je bilo sestavljeno iz samih triumfov. Če ga nisem mogel doseči z drugimi, sem pa sam poskrbel zanj. Nasploh sem rad gradil, ne podiral. In ker je zmeraj treba toliko novega postaviti na noge, sem prepričan, da boste za mano hodili še mnogi ter mojo stezo razširili v široko cesto, v vseh pogledih. In ne vzemite teh mojih besed preveč žalostno! Ko se človek poslavlja, je pač nekoliko bolj otožen. Vseeno pa umrem rad, saj vem, da grem po plačilo za svoje delo k najvišjemu Plačniku. In pri tem čisto po gorenjsko računam, da ne morem ostati prav v zadnji vrsti, ko pa sem vendarle kar nekaj naredil...
V Planinski vestnik sem prvega maja zapisal:
"Poslavljam se s tega sveta. Srečnega se čutim, da bo moje truplo počivalo med planinskimi tovariši in v zemlji, ki sem jo tako ljubil. Poslavljam se tudi od vseh planincev in bralcev Planinskega vestnika, z željo, da bi se pri nas planinstvo vedno bolj razširjalo."
Za vse radovedne pa naj še dodam, zakaj je moralo priti do teh mojih zadnjih vrstic. Da je človek prah in da se v prah povrne, ve vsak otrok, res pa je tudi, da sem sam nameraval živeti vsaj tja do stotega leta, zdaj pa moram te vrstice pisati v letu l927, v svojem dvainosemdesetem letu, po sedemintridesetletnem bivanju na Dovjem.
Moj zemljski konec se je očitno začel že pred zimo. Počutil sem se vedno slabše. Nekako so me začele zapuščati moči, nobenega pravega veselja nisem imel več ne do hrane ne do pijače ne do drugih stvari. Pred božičem sem kar naravnost rekel prijatelju Mlakarju:
"Janko, to zimo bom škripnil!"
"Tako se ne govori!" me je zavrnil on. "Reče se: čez dvajset let se bom verjetno preselil k Bogu."
Janko se je rad šalil in je tudi moje pešanje razumel kot šalo. Hudo hudo je bil začuden, ko so mu povedali, da se mi je na dan sv. Matije v resnici zgodila nesreča.
Šel sem maševat - tako kot vsak dan - ko mi je pred gasilnim domom na položnem, a ledenem klančku, spodrsnilo in padel sem, kot sem bil dolg in širok. A sem se še sam pobral. Celo pohvalil sem se svojemu cerkovniku Pezdirniku, da sem skočil pokonci kot mladenič.
"No, malo bolj le pazite! Mladenič pa res niste več..."
"Misliš, da ne?!" sem bil skoraj užaljen.
In glej - božja kazen je hitro prišla name! Nazaj grede sem še enkrat padel, skoraj na istem mestu. Tokrat tako močno, da se nisem mogel več pobrati.
"Ježeš, naš gospod so padli!" so skočile ženske k meni.
"Nogo imajo zlomljeno..."
"Hitro po zdravnika!"
Imel sem zlomljeno golenico. Kompliciran zlom. Ostal sem v postelji. Zmeraj slabše mi je šlo. Zdravniki so rekli, da mi kaj dosti več ne morejo pomagati.
Ljudstvo pa se je kar vsulo k meni. Rekel sem si: Če bi zdajle pobiral vstopnino, bi več nabral kot v svojem orlovskem domu!
"Prihajate k meni kakor trije prijatelji k Jobu," sem se nalašč jezil. "Govorili so mu: s hudobijami si zaslužiš trpljenje!"
"Ne smili se samemu sebi," so mi odgovarjali duhovniki.
"No, saj bolečine kar vdano prenašam... Upam pa, da tale moja pokora vsaj kaj velja... Tepite me ali pa me vrzite v vodo - rad umrem, še raje pa živim!"
Pred veliko nočjo, ko me je bolelo tako hudo, da bi najraje vpil od bolečin, sem naročil kaplanu Francu Pečariču, naj v cerkvi pove tele besede:
"Gospod duhovni svetnik Jakob Aljaž, vaš dolgoletni župnik, sporoča, da odpušča vsem svojim faranom vse grehe, hkrati pa prosi, da tudi vi oprostite njemu vse tisto, kar vam je storil žalega!"
Spet sem imel procesijo faranov na vratu. Noga se je sicer nekoliko izboljšala, a me je ponovno izdal mehur, želodec pa ni prenesel nobene hrane več. Povrhu se mi je začelo tako grozno kolcati, da bi se kmalu zadušil. Če mi ne bi dr. Kogoj z Jesenic dajal injekcij, bi me gotovo pobralo od tega.
Naredil sem oporoko in razdelil vse svoje premoženje svojim najbližjim - Micki, kaplanu Pečariču, vse drugo pa svojim faranom. Pa tudi sprevidet sem se dal, da bi umrl v Bogu, kakor je tekla vsa moja pot...
Tu se poslavljam tudi od vas, moji dragi bralci. Nisem kak poseben pisatelj in kdo ve, če mi ne bo tega mojega kracanja po papirju celo kdo zameril... Že na Dunaju sem spoznal, da ne bom nikoli enak Josipu Jurčiču ali Josipu Stritarju. Na srečo sem to odkril še pravočasno. Zato so bile moje pesmi in moja proza namenjene Bogu, planinam in slovenskemu ljudstvu.
Hvala vam za vse, kar ste mi dali, moji dragi Slovenci! In molite tudi zame, da bomo skupaj uživali večnost pri Stvarniku nebes in zemlje. Zbogom!
Na svidenje nad zvezdami!
Vaš triglavski župnik
Jakob Aljaž
Te besede pišem jaz, France Pečarič, dovški kaplan. Gospod duhovni svetnik Jakob Aljaž se je preselil v večnost v sredo, 4.maja l927.
Takoj sem obvestil vse predstojnike, Osrednji odbor Slovenskega planinskega društva in dr. Kogoja na Jesenicah. Dva Dovžana sem poslal s črnima zastavama na Kredarico in na vrh Triglava, da ju obesita na vrh koče in na vrh Aljaževega stolpa. Naročil sem zvoniti - kot je pri župnikih navada - z velikim zvonom.
Pogreb je bil v soboto, 7. maja, ob pol enajstih. Krsto je blagoslovil najprej dekan Fatur,od stolnega kapitlja so bili navzoči g.Sušnik, dr.Kimovec, dr.Klinar, dekan Zabret, Koblar, ravnatelj stolnega kora Premrl, univ. prof. dr. Rožman in drugi. S Štajerske je prišel župnik Lojze Cilenšek. Po izvršenem obredu je svojemu častnemu članu zapela Glasbena matica pod vodstvom Mateja Hubada Pavčičevo Pomlad.
Pogrebni sprevod je bil izredno dolg. Za križem je šla šolska mladina v spremstvu učiteljstva, moški, domači in tuji gasilci, orli, sokoli, Marijina družba, pevci, duhovščina, za krsto pa sorodniki in drugi odličnjaki. Slovensko planinsko društvo je zastopal predsednik dr.Fran Tominšek. Prišli so tudi predstavniki Hrvatskega planinarskega društva, TK Skala, kranjska, jeseniška in kranjskogorska podružnica, Glasbena matica, Pevska zveza, pevsko društvo Ljubljana, Jugoslovanska zimsko športna zveza in skavti. Na pogrebu so bili tudi dr. Šlajmer s soprogo, dr. Kogoj, vladni svetnik dr. Rudolf Andrejka, minister Mar, ravnatelj Mantuani, podpolkovnik Andrejka, agrarni komisar dr. Spiller-Muys, okrajni glavar dr. Vavpetič, sodnik dr. Kranjc, župnik Piber in drugi.
Gospod dekan Fatur je opisal pokojnika kot vzornega duhovnika, idealnega planinca in zaslužnega glasbenika. Pri odprtem grobu mu je poleg dekana Faturja govoril podpresednik SPD prof.Janko Mlakar, ki mu je obljubil, da bo Aljažev klub poskrbel za dograditev kapelice v Vratih. Za hrvaško planinsko društvo je govoril dr.Poljak, v imenu Skale prof.Ravnik, v imenu Slemena gospod Ivanovič, v imenu Zimsko športne zveze gospod Ante Gnidovec, za Glasbeno matico gospod dr.France Kimovec. Pogrebna svečanost je bila s Foersterjov Umrl je mož končana ob četrt na dve popoldne.
Dobil sem več ducatov brzojavnih sožalij iz vseh krajev, tudi iz tujine.
Župnik Lavtižar je bil določen za postavitev nagrobnega spomenika. Odkrili smo ga že štiri mesece po smrti - 18. septembra l927. Narejen je po načrtih prof. Vurnika. Na plošči iz nabrežinskega marmorja so Sardenkovi verzi:
"Vsako jutro v zarji novi
naši zažare vrhovi,
čakajo, kdaj prideš spet,
ki si bil jim varuh svet:
naš triglavski kralj Matjaž
župnik z Dovjega Aljaž."
Naj dostavim še to, da je bila Aljaževa kapelica svetih bratov Cirila in Metoda v Vratih blagoslovljena že naslednje leto, 29.julija l928.
S pogreba pa je najtežje pozabiti šopek, ki so mu ga nabrali domačini visoko tam gori pod Triglavom. Ko so nesli na Kredarico in na vrh Aljaževega stolpa črni zastavi, so nabrali za celo naročje prvega pomladanskega cvetja - gorskih krapkov. Iz tega so mu spletli preprost, a čudovit venec. V sredino pa so dali v obliki križa nekaj posušenih planik. Pred pogrebom je venec opazil dr. Tominšek. Vzel ga je v roke in ga nesel čez vso vas na častnem mestu. Vsi smo čutili, da je v njem sporočilo vseh Aljaževih ljudi. Zdelo se je, kot da so krapki šepetali:
"Mirno počivaj v pomladanskem cvetju, naš triglavski kralj!"
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco