V nemščini je kar okoli 200 izrazov, ki se v praktičnosporazumevalnem jeziku in slengu bolj ali manj sinonimno rabijo za trivialno literaturo. Jasno je, da na predstavniško vlogo večina od njih ne more računati. Iz slovenske rabe in za slovensko rabo naj jih nekaj naštejem: plaža, masovna, konformistična (potrjevalna), sekundarna (drugovrstna), drugorazredna, drobna, marginalna (obrobna), efemerna, enodnevn(išk)a, neelitna, nekanonizirana, neupoštevana, nepriznana, diskriminirana, psevdoestetska, malovredna, manjvredna, minorna, nizka, asfaltna, pocestna, banalna, umazana, omledna, pogrošna, desetvinarska, petkrajcarska, shematična, formulaična, uporabna, potrošna, konzumna literatura, paraliteratura, infraliteratura, subliteratura, psevdoliteratura, literatura bega, kolportažna, trafikarska literatura itd. Iz sicer nezaključenega seznama ni težko razbrati manjvrednostnega predznaka, ki ga večina izrazov pritika označencu. Zato bi bilo mogoče razpravljanje o trivialni literaturi pripeti zgolj na spoznanja vrednostne teorije in skoznjo oblikovati natančne kriterije za definicijo trivialnega. Značaj naše edicije pa se taki zamejitvi upira. Naša delovna definicija trivialne literature (to je literatura, ki je bila kdaj iz estetskih, funkcionalnih razlogov ali množičnosti razvrednotena) se namreč vrednostnim sodbam izogiba; normativna definicija bi bila: trivialna literatura je estetsko in funkcionalno manjvredna množična literatura. Vrednostni pristop je za razpravljanje neploden. Trivialno literaturo je prisiljen vseskozi primerjati s t. i. visoko ali umetniško literaturo in jo glede na to 'vredno' literaturo definirati. Tak pristop se je v duskusiji o trivialnem že zelo zgodaj pokazal preozek in je zato preživel. Resda se je trivialna literatura rodila v opoziciji z visoko literaturo, vendar se zdi, da je v dvesto letih po rojstvu že toliko odrasla, da sklicevanje na roditelje ni več vedno na mestu.
Ker bi nadaljnje pisanje iščočemu utegnilo zamegliti odgovor na jasno in enoumno zastavljeno vprašanje: kakšna je razlika med kičem, šundom, popularno literaturo itd., se je treba že tu odločiti za najbolj uporabno diferenciacijo trivialnih besedil. Dokaj utrjene so dihotomne cepitve na kič (konformistično) in kolportažo (nekonformistično literaturo), na kič in šund, na zabavno in pravo trivialno literaturo, na ljubezenski in pustolovski roman, na moške in ženske žanre itd. Za tukajšnjo rabo naj obvelja dihotomnost presegajoča členitev, ki ji je bil pobuda Fetzerjev (1980) model; ta izhaja iz analize vrednostnih sodb, ki najbolj znamenitim kombinacijam vrednostnih kriterijev podeljuje uveljavljena imena.
A množična razširjenost
B estetska razvrednotenost
C funkcionalna razvrednotenost
I KIČ je estetsko razvrednotena literatura (19. stoletja).
II ŠUND (PLAŽA) je estetsko in moralno razvrednotena literatura.
III POPULARNA LITERATURA je samo funkcionalno razvrednotena in množično razširjena literatura.
IV POLJUDNA LITERATURA je samo estetsko razvrednotena množično razširjena literatura.
V KOLPORTAŽA (prava trivialna literatura) je estetsko in funkcionalno razvrednotena množično razširjena literatura.
I in IV je ZABAVNA LITERATURA.
III, IV in V je MNOŽIČNA LITERATURA.
Klasifikacija seveda idealizira dejanska razmerja. Sporna postane, ko se odločamo, čigavo razvrednotenje vzeti v poštev in čigavo ne. Zlasti kadar je literatura sredstvo strankarskih sporov, v medsebojnem zmerjanju nobeno literarno delo ne ostane brez negativne vrednostne oznake. Tudi mnenje literarne elite ni pravi kriterij, saj elita ni imuna pred političnimi in idejnimi interesi. Zgodovinsko relativnost oznak naj ponazorijo Slovenske večernice. Svojčas ta množična literatura idejno (funkcijsko) ni bila sporna, pod dobrohoten vprašaj se je postavljala v glavnem le njena estetska vrednost. Po naši klasifikaciji bi torej sodile večernice v poljudno literaturo. Z današnjega stališča, bogatejšega za marksistično kritiko ideologije, so večernice zaradi manipulativnosti izgubile tudi svojo funkcionalno nespornost, postale so prava trivialna literatura. Slovenska praksa navedeno shemo še poenostavlja. Za oznako serijsko oziroma v snopičih izdajane literature je združevala pojma šund in kolportaža, kasneje še plaža. V 19. stoletju sta pomenili eno ljudska (poljudna) in popularna literatura. Danes pomeni ljudska literatura ustno razširjano besedno tvornost, to, kar je ljudska literatura označevala prej, pa se danes imenuje zabavna ali tudi množična literatura.
2. Izvor izrazov. Beseda trivialen prihaja iz latinščine: trivium 'tripotje', 'razpotje; trivialis 'ki se tiče tripotja', v prenesenem pomenu 'pouličen', 'prostaški', 'cenen', 'plehek'; 'obrabljen', 'navaden', 'vsakdanji'. Za neposredni razvoj pridevnika trivialis iz samostalnika trivium ni dokazov, znano pa je, da je že kmalu pri pridevniku prevladal nad konkretnim pomenom 'ki se tiče tripotja' pejorativni preneseni pomen, nanašajoč se na jezik in stil. V srednjeveški latinščini se je pomen besede pomaknil na čisto novo področje. Trivium je pomenil zdaj prve tri predmete (gramatiko, retoriko in dialektiko), ki so skupaj s kvadrivijem sestavljali sedem svobodnih umetnosti in znanosti (septem artes liberales), torej nižjo stopnjo srednjeveških šol. V 15. stoletju se je ta pomen prenesel predvsem v angleščino (zato trivialen za Angleže nima slabšalnega prizvoka), medtem ko so Francozi zadržali klasični latinski pomen (16. stol.). S prevzemom francoske besede trivial v nemščino v začetku 18. stoletja je bil tako sprejet tudi pejorativni pomen te besede, ki se je zanesel v 19. stoletju k nam. V zvezi z literaturo (Trivialliteratur) je bila beseda v nemščini prvič uporabljena leta 1855, v slovarju pa 1885.
Bolj zapletena in manj jasna je etimologija besede kič. Ferdinand Avenarius (1920, 222) se je prvi poskusil z njo in jo našel v angl. sketch 'skica', 'nedokončana, pa tudi dokončana, vendar površna slika'. Kič naj bi bil podomačena oblika izraza, ki so ga leta 1881 (po drugih virih okoli leta 1870: npr. Friedrich Kluge, Etymologisches Wörterbuch der deutschen Sprache. Berlin–New York, 1883, 197521) začeli uporabljati bogati Angleži in Američani, ki so zahtevali in kupovali neumetniške, vendar učinkovite ostanke nekega münchenskega umetniškega kroga. Ti umetniki so kasneje s kičem poimenovali vsako lahko kupljivo in za efektom stremeče delo. — Verjetnejši je izvor, ki ga imenuje Trübners Deutsches Wörterbuch, Berlin, 1939: nemška narečna beseda kitschen 'pobirati cestno blato'. Kitsch naj bi pomenilo 'zglajeno blato', psovko za slabe slike v omakastorjavih tonih. To etimologijo podpira še z obliko gekitscht, ki je že leta 1885 pomenila površni način izdelave majhnih žanrskih slik. V naturalizmu osemdesetih let je za gekitscht veljala tudi drama z na silo srečnim koncem. Letnico izvora besede, 1881, Trübner ponavlja za Avenariusom, popravlja pa kraj, kjer naj bi se beseda prvič pojavila – ne v Münchnu, ampak v Berlinu, označujoč osladno smer v slikarstvu v nasprotju z zdravim realizmom. Dodatne pomene glagola kitschen, ki bi utegnili vplivati na današnji pomen ('potegniti črto', 'mazati', 'packati', 'drseti', 'zdrsniti' itd.), navaja Der Große Duden (Band 7: Etymologie. Mannheim, 1963). — Leta 1952 se je tem razlagam pridružila še ena. Elsa Mahler je poiskala izvor v ruski besedi kičit'sja 'napihovati se', 'izdajati se za več, kot je v resnici', 'važnati se' (Wolfram von den Steinen: Kitsch und Wahrheit in der Geschichte. "Die Welt als Geschichte," 12, 1952, 157). — Od naštetih se zdi še najverjetnejša nemška etimologija. Ker pa je bilo posumljeno tudi na slovanski izvor besede, ne bi bilo odveč natančneje premisliti o njem. Ne zato, da bi na silo hoteli dokazati, kaj smo Slovani dali Evropi, ampak da bi pokazali, v kako ugoden in soroden kontekst je pri nas padla nemška beseda Kitsch.
Ob prihodu k Slovanom (poljsko kicz, češko kýč, slovaško kýč, gýč) je naletela na širno območje podobnih izrazov, ki so pomenili okrašenost, okitenost (srbohrvaško kićenje, slovensko kinčati se, načičkan), neupravičeno ambicijo po (estetski) veljavnosti (rusko kičlivost'), zvezo s slikanjem (slovensko kist) in neregularnost (srbohrvaško kičmasa). Te pomene je nemški Kitsch lahko samo potrdil. Uveljavljena oznaka estetskega vrednotenja je beseda postala med 1910 in 1920 v pomenu estetskega spodrsljaja, šele po tem letu je dobila pomen trivialne literature.
Izraz šund se uporablja čedalje redkeje. Po Velikem Dudnu (Etymologie, Mannheim, 1963) se je ta zgodnjenovovisokonemška samostalniška tvorba pojavila v 16. stoletju v pomenu 'nesnaga', 'blato', tudi 'odpadek pri odiranju'. Od 18. stoletja dalje velja zaničljivo za 'slabo blago', 'staro šaro', posebej še za slabo literaturo. Pomen 'mazati', 'schmieren' dokazuje tudi s švedsko besedo smörja 'kič', 'šund'. Glagolsko obliko schinden postavlja Klugejev Etymologisches Wörterbuch der deutschen Sprache v leto 1553. Njena samostalniška izpeljanka Schund naj bi pomenila 'vsebino jame konjederca, ki je bil obenem tudi čistilec greznic'. V polemiki je besedo okoli leta 1790 v zvezi z literaturo (Schundskribenten) uporabil Friedrich Schiller (Schulte-Sasse, 1973, 13), v literarno vedo pa stopi odločno šele v času velikega boja proti šundu in pornografiji v začetku tega stoletja (Schultze, 1909).
Besedo plaža pozna že Pleteršnik (1894/95), v zvezi z literaturo pa se rabi šele od 1925. Je prevod nemškega šunda. Danes (Slovenski pravopis, 1962) pomeni 1. 'plevel (v žitu)', 2. 'smeti (v zrnju, v sobi)', 3. 'slabo jed ali pijačo', 4. 'svojat', 5. 'nevrednost v literaturi'. Po drugi razlagi (Leksikoni Cankarjeve založbe: Literatura, 1977) je beseda podomačena iz nem. Blase 'mehur'. Izraz se je udomačil najbrž na podoben način kot kič – s križanjem slovenskega in nemškega pomena.
Beseda popularen je latinskega uzvora (popularis) in je do 18. stoletja pomenila 'izvirajoč iz ljudstva'. Od renesanse dalje je s strani "učene umetnosti" pridobivala slabšalni prizvok: 'kar je v zvezi z najnižjimi sloji'. Romantika je aktualizirala pomen popularnega kot 'ljudsko' in ga v skladu s svojm kultom ljudskega osvobodila slabšalnega prizvoka. Za današnji čas našteva Rudolf Schenda (1970) tele pomene popularnega: 1. obče, splošno, 2. priljubljeno, 3. masovno razširjeno, 4. ceneno, 5. razumljivo (za kar ni potrebna velika inteligenca ali napor).
Ljudska literatura je samo delno termin teorije trivialne literature. Romantika ga je namreč uporabljala v privzdignjenem smislu. Bližje našemu področju so ljudske knjige (Volksbücher) od 15. in 16. stoletja dalje, prozne pripovedi, obnove in predelave v glavnem srednjeveških viteških romanov, ki so jih v raziskavo trivialnega vključili pravzaprav šele v šestdesetih letih (Karl Veit Riedel: Volksliteratur und 'Massen'-Lesestoff. "Beiträge zur deutschen Volks- und Altertumskunde", 1962, 65–84). Izraz ljudska literatura danes najpogosteje uporablja folkloristika.
Kolportažo je v splošnejši termin literarne vede povzdignil Gert Ueding (1971). V glagolski obliki je ta francoska beseda znana iz 1539: colporter 'porter sur le col (nositi na vratu)', v samostalniški iz leta 1723 (colportage) in izpeljanka colporteur 'krošnjar' iz leta 1803 (Grand Larousse de la langue française, 2, 1972). Nemci (Der Große Duden, Band 7: Etymologie. Mannheim, 1963) manj prepričljivo izvajajo colporter iz comporter 'skupaj nositi'. V Nemčijo je besedna družina, ki je zaznamovala knjige, prodane na sejmih, krošnjarje, ki so knjige prodajali, in tak način razpečavanja knjig, prišla v 19. stoletju.
Množično literaturo (Massenliteratur) je v literarno vedo vpeljal Wolfgang Langenbucher (Im Banne eines Begriffes. Kritik der literaturwissenschaftlichen Beschäftigung mit 'Trivialliteratur'. "Kürbiskern", 1966, 90–97), zabavna literatura (Unterhaltungsliteratur) pa je že dolgo uporabljani termin nemške literarne zgodovine. Enkrat pomeni del trivialne literature (Walter Nutz, 1965), drugič je trivialna literatura oblika zabavne literature (Otto F. Best: Handbuch literarischer Fachbegriffe. Frankfurt, 1973), tretjič sta trivialna literatura in zabavna literatura vzporedni množici (Albert Klein).
3. Vznik trivialne literature. Naslov poglavja že odgovarja na vprašanje, ki se je svojčas, v začetku teorije trivialnega, pogosto zastavljalo raziskovalcem: ali je trivialna literatura zgodovinski, v času omejen pojav, ali pa je stalna spremljevalka umetniško vredne literature. Večina sodobnih teoretikov in zgodovinarjev je prepričana, da trivialna literatura ni nič brezčasnega ali nadčasovnega, ampak da je časovno umestljiv pojav. Zato je treba našo delovno definicijo (trivialna literatura je vse, kar je bilo kdaj kot táko imenovano) dopolniti s podatkom, da o trivialni produkciji lahko govorimo šele od časa, ko je bila produkcija prvič tako (ali podobno) poimenovana, torej ko je poimenovanje prvič izrazilo zavest o njenih posebnih kvalitetah. To se je zgodilo v drugi polovici 18. stoletja. Zato se moramo v nasprotju z že preživelo teorijo o trivialnem kot antropološki konstanti, ki prihaja na dan v vseh zgodovinskih obdobjih, na tem mestu odreči obravnavi literarnih del prejšnjih časov, ki nam ne nudijo več estetskih užitkov ali ki se nam upira njihova idejna sporočilna plat. Prav tako se bomo distancirali od postopkov, ki jih je v petdesetih letih, v začetkih ukvarjanja s trivialno literaturo, podprla fenomenološka smer, ko je elemente trivialnega iskala pri Shakespearu, Rabelaisu, Villonu, Boccacciu itd. Na podoben način je obravnaval trivialno (kič) Abraham Moles. Kič naj bi bil stalni spremljevalec umetniškega prizadevanja. Enim bolj uspe izogniti se mu, drugim manj. V zgodovini naj bi bil doživljal vrhove ob koncu srednjega veka, v manierizmu, v baroku in rokokoju, zlasti pa v meščanskem stilu 19. in 20. stoletja.
Zgodovinski vidik obravnavanja trivialne literature se bolj kot v psihologiji in stilistiki utemeljuje v sociologiji in svoje ugotovitve gradi na analizi bralca. Prav gotovo je bila literatura diferencirana v vsaj dva tipa tudi že pred 18. stoletjem, pač glede na različne bralske preference tistega majhnega števila bralcev, ki so se lahko rekrutirali iz vsega 15 % pismenih v Evropi. Bralec je bil samo član elite in se je odločal enkrat za knjigo, ki mu je nudila estetski užitek ter idejni in moralni poduk, drugič za pisanje, ki je v večji meri služilo njegovi zabavi. (Marc Angenot predlaga za drugo vrsto pisanja ime ultraliteratura.) Verjetno so bili različni tipi literature do 18. stoletja bolj ali manj enakopravni v bralskem repertoarju homogenega predrazsvetljenskega (in predmeščanskega) bralskega kroga.
Za vznik trivialne literature nisa bile odgovorne nove bralske navade tradicionalnega bralca, ampak je bila odločilnega pomena nova plast bralcev. Zadnja desetletja 18. stoletja so prinesla več sprememb, ki so bistveno vplivale na avtorja, knjigo in bralstvo. Obvezno šolanje je bilo v nemških deželah ukazano sicer že leta 1717 (v habsburški monarhiji leta 1774), vendar je začelo učinkovati šele od 1740 naprej. V drugi polovici 18. stoletja se je bralo že približno 60-krat več kot petdeset let prej. Šolo je podpiral porast mestnega prebivalstva, saj Sichelschmidt ugotavlja, da so mesta za kakih sto let prednjačila v razvoju pred podeželjem. Uspeh obveznega šolanja se je pokazal v strmem naraščanju pismenosti v Evropi (1770 – 15 %, 1800 – 25 %, 1830 – 40 %, 1870 – 75 %, 1900 – 90 %. Za Avstro-Ogrsko so podatki manj ugodni: 1881 – 70 %). Številke izražajo tudi količino potencialnega bralstva. Rast mestnega prebivalstva je med drugim odraz pospešene industrializacije, ki je v tiskarstvu pripeljala do izumov hitrotiska (1811), rotacijskega stroja (1873) in stavnega stroja (1884). Kupna moč prebivalstva je narasla (ne samo po zaslugi konca sedemletne vojne), kar je pomenilo manj bralcev na izvod knjige in s tem večje naklade. Odpirale so se javne knjižnice in ustanavljala bralska društva. Družbena uveljavitev meščanstva, ki jo je povzročila industrializacija, je pomenila tudi uveljavitev meščanskega načina življenja. Meščansko ločevanje sveta na posel in dom, njegova cepitev realnosti na ekonomsko-politično in kulturno plat je umela usodne posledice tudi za umetnost. Umetnostna produkcija se je razcepila na dvoje. Elitna literatura je izgubila svojo socialno funkcijo (ritualno uporabno zvezo s politiko in ekonomijo): "koristnost" je postala znamenje trivialnosti. Po drugi strani je neelitni literarni izdelek postal tržno blago z zakonitostmi, kot veljajo za druge industrijske produkte. Ekonomski konkurenčni boj je deloma vplival tudi na oblikovanje novega estetskega vrednostnega kriterija – inovativnosti oziroma izvirnosti. Konzumentu ne dajeta kulturne legitimacije samo cerkev in dvor, ampak tudi trg. Razmerje med versko in posvetno literaturo v Evropi se je med 1740 in 1800 bistveno spremenilo: delež prve je z 19 % zdrsnil na 6 %, druga pa se je s 3 % povzpela na 21 %. Literatura v nacionalnih jezikih je prevladala nad latinsko in leposlovje nad praktičnimi tiski; fikcionalizirala se je tudi vzgojna literatura. Trg določa tudi pisatelja, ki postaja blagovni proizvajalec. Ne piše več po naročilu, ampak na zalogo; manj upošteva poetiko kot bralske želje, ni več odvisen od mecena, ampak od svojih kupcev. Ti ne pripadajo več samo izobraženi eliti. V nasprotju z njo uvedejo nov način branja, ekstenzivno branje; branje postane iz javne privatna zadeva. Bralec prebere po novem knjigo le enkrat. Meščanski dom in sfera prostega časa, povezana z njim, ustvarjata bralske navade in potrebe. Prostega časa je vedno več, vedno več je pisateljev, ki pišejo za prosti čas, in branja v prostem času (1770 – 73 naslovov, 1800 – 1623 naslovov romanov v Evropi).
Kvantitativne spremembe v zvezi z branjem in pisanjem (množičnost) so bile vzrok novi kvaliteti – trivialni literaturi. Prej enotna bralska masa se je z novimi bralci diferencirala. Elita ni več zmogla prebrati vsega, kar je izšlo, novo množično (meščansko) bralstvo pa tega namena sploh ni imelo. Za branje si je izbralo samo zvrsti, ki so mu ugajale, zanj je torej začel nastajati poseben tip pisanja. Strah elite pred neobvladljivo množičnostjo, pred manipulativno silo identifikatorične umetnosti, in ljubosumnost na njen uspeh sta rodila refleksijo, ki je zvrsti novega bralstva diskvalificirala z dodatnimi stilnimi oznakami. Najlepše je to storila weimarska klasika, ki je z razlikovanjem med umetnostjo in neumetnostjo (arhitektonsko in kumulativno strukturo, distančnostjo in brezdistančnim užitkom, duhovnostjo in čutnostjo, duhovno gibljivostjo in duhovno lenobo, pristnostjo in klišejem) razliko med visoko literaturo in trivialno literaturo sploh šele uzavestila. Dokler po razsvetljenstvu ni nastopil Sturm und Drang, med piscem in bralcem ni bilo razkola. S to smerjo pa se je pojavila ideja o avtonomni umetnosti (o ločevanju življenja in umetnosti), znanilka romantičnega individualizma, in povzročila nesporazum med avtorjem in sprejemnikom ter cepitev meščanskega literarnega konzuma na množico in izobraženo elito. Esteticistična, ezoterična elita je zreducirala vrednostne zahteve na estetski doživljaj, širok uspeh je postal merilo slabe kvalitete, hermetičnost pa statusni simbol, saj je umetniška dejavnost pomenila genialno, posvečeno in nad družbo privzdignjeno dejavnost. Pragmatičnemu meščanu taka literatura ni mogla nuditi trdnih norm obnašanja, zato je množica nasprotno vztrajala pri heterogenih pobudah za branje. Od knjige je zahtevala tudi informacijo (spoznavanje novega in pretvarjanje neznanega v znano), spodbudo (perspektivo in ideal čednosti) ter zabavo (tolažbo, beg iz realnosti v svet fantazij). Spočetka se zahtev množične literarne produkcije še ni držal očitek trivialnosti. Schiller in La Rocheva, Wieland in Mary Shelley so sodili v isti ustvarjalni in deloma celo bralski krog, dokler klasika in romantika nista potegnali črte med t. i. trivialnimi ali zabavnimi žanri (roparski, viteški, skrivnostni roman itd.) ter visoko, v žanre neuvrstljivo umetnostjo. Dihotomnost visoka : nizka literatura je bila rezultat boja inteligence proti socializaciji in industrializaciji umetnosti.
Trivialna literatura je skušala ostati zvesta zgodnjemeščanski harmoniji med citoyenom (utelešenjem meščanskih moralnih norm, moralnega reda) in bourgeoisom (ki je princip meščanskega ekonomskega vzpona, družbenega reda), med kulturno in ekonomsko-politično sfero življenja. Visoka literatura pa je opustila citoyenski optimizem, ideal družine, doma, ljubezni, zvestobe itd. Trivialna literatura je opravljala v kapitalistični delitvi dela podobno tolažilno funkcijo, kot jo je imela za meščana mala družina. Sentimentalnost te literature tako ni samo moda, ampak protestna drža proti razsvetljenskemu razumarstvu in liberalskemu pridobitništvu. V šestdesetih letih našega stoletja se je mislilo, da trivialna literatura slabo odraža svoj čas, da bolj posnema prastare pravljične motive in mite. V sedemdesetih letih pa je po Kreuzerjevi spodbudi (1967) vrsta literarnih znanstvenikov dokazala (Hans Jörg Neuschäfer, 1976, na francoskem feljtonskem romanu, Volker Klotz na pustolovskem romanu, Jochen Schulte-Sasse in Renate Werner na Marlittki, 1977, in Schulte-Sasse sam na Karlu Mayu, 1976), da je ta literatura nudila preplašenemu, od gospodarskega liberalizma in njegove tveganosti zbeganemu meščanstvu odrešitveni, tolažitveni model obnašanja. Zli liki v trivialnih romanih so utelešenje neomejenega liberalizma, ki je vzrok socialni mobilnosti in zato negotovosti. Dobri junak pa je citoyen, ki premaga liberalističnega bourgeoisa. Vsa ta literatura je proti industrializaciji in za mala podjetja. Rešitev iz liberalistične brezobzirnosti vidi v družinski složnosti in ljubezni. Celo latentna homoseksualnost v romanih Mayevega tipa naj bi bila protest proti kapitalističnemu zgolj konkurenčnemu odnosu podjetnik-podjetnik. V ameriški trivialni literaturi je konflikt med citoyenom in buržujem sicer ravno tako zastavljen, vendar razrešen na manj konservativen način: plemeniti junaki uspevajo v milijonarje in tako poskrbijo za harmonijo obeh modusov življenja. Trivialna literatura 19. stoletja ni samo konformistična, tudi ni samo manipulirajoča, ampak predstavlja odrešitveni vzorec iz zagat liberalističnega kapitalizma, kakršnega visoka literatura tega časa ni znala in ni hotela ponuditi. Trivialna literatura 19. stoletja v splošnem ni zelo oddaljena od visoke literature. Obdeluje in upodablja iste ideologeme, nevroze in modelira isti svet. Razlika med njima je, da se trivialna literatura trudi imeti določeno uporabno vrednost, visoka literatura pa se od tega distancira. Zato bi splošno delovno definicijo trivialne literature, ki smo jo izrekli v začetku, lahko dopolnili z določnejšo: trivialna literatura je literatura s socialno-psihološko uporabno vrednostjo.
Nekatere zgodovine zabavne in popularne literature (npr. Sichelschmidt, 1969) začenjajo s t. i. ljudsko knjigo (kolportažno knjigo 16. in 17. stoletja), ki jo imajo za predhodnico prave trivialne literature. Romantika je cenila ljudsko knjigo kot pristni izraz ljudskega duha. V resnici je že iz tematike očitno, da ima izvor v elitni plemiški in visoki meščanski literaturi. Med širše sloje je prišla v obliki predelav, ilustriranih priredb in prevodov šele v 16. stoletju, ko si je elitni okus že izbral nove teme in literarne oblike. Zaradi ljudske nepismenosti ni bila namenjena branju, ampak poslušanju. V glavnem so ljudske knjige francoskega izvora, vendar obilo prevajane: Quatre Fils Aymon (Heymonskinder), Till l'espiegle (Till Eulenspiegel), Dr. Faust, Genoveva (L'inocence reconnue ou Vie de Sainte Genevieve de Brabant), Die schöne Magelone (skupaj 52 francoskih in 62 nemških izdaj), Melusine, Griseldis, Kaiser Octavianus, Der ewige Jude itd. Snov teh knjig izvira iz srednjeveških dvorskih epov (Tristan), junaških epov, proznih predelav francoskih dvorskih epov in chansons de geste (npr. o cesarju Oktavijanu), ljubezenskih romanov in novel (npr. o Genovefi in Mageloni), latinskih svetniških legend (o Egiptovskem Jožefu), iz antičnega knjižnega izročila (Roman o Troji, Aleksander, Sedem modrih), iz čistih pustolovskih latinskih romanov, živalskih pesmi in zgodb (Lisička Zvitorepka) in iz zgodovinsko izpričanih oseb in dogodkov (Till Eulenspiegel).
V 17. stoletju je v Franciji tvorila glavnino popularne literature zbirka v modro ovitih knjig Bibliotheque bleue, ki se je ponatiskovala prav v sredo 19. stoletja. Knjige so se prodajale na letnih sejmih, raznašali pa so jih najprej skupaj z drugim blagom, potem pa posebej krošnjarji. Te je stalno preganjala policija, ne toliko zaradi blaga, ki so ga prenašali, kot zaradi reformatorskih in revolucionarnih idej, ki so jih širili. Samo v letu 1853 je bilo za kolportažo natisnjenih in cenzuriranih v Franciji devet milijonov izvodov knjig, 1847 pa je bilo registriranih kar 3500 kolporterjev. Množični mediji so temu načinu distribucije naredili konec. Literarna fikcija je sestavljala manjši del krošnjarjeve torbe. Največ so prodajali verske in sorodne literature: biblije, molitvenike, življenja svetnikov, od avtorske zlasti Erazma Rotterdamskega Hvalnico norosti (1539, 27 izdaj), Tomaža Kempčana Hojo za Kristusom (Nachfolge Christi, 1678), Johna Bunyana alegorijo The Pilgrim's Progress From This World to That Which is to Come, 1678. Zraven tega so imele pomemben delež knjige praktičnega značaja: abecedniki, računice, koledarji, pratike, zdravilske, zeliščne, sanjske, preroške, čarovniške, astrološke knjige, spisovniki pisem, voščilne, kuharske knjige, bonton, slovarji, biografije znamenitih mož, vojna poročila, zbirke šal, vedeži, pravljice, atlasi, geografije in zgodovine, letaki s pesmimi o raznih aktualnostih – umorih, nesrečah itd.
Angleži popularne literature od 16. do 18. stoletja nimajo za predhodnico trivialne literature, ampak jim je to samostojno poglavje običajne literarne zgodovine. Letnica začetka popularne literature (angl. folkliterature) je zanje letnica izuma tiska (Neuburg). Do leta 1600 poznajo v tem okviru zbirke komičnih zgodb, t. i. broadside-sheets (letake, potiskane samo na eni strani slabega papirja, brez stolpcev, prinašajoče kakšno novico ali pamflet), koledarje, pratike, srednjeveške romance, zbirke balad, igre, renesančne novele in beraške zgodbe. Od 1600 do 1760 prevladujejo letaki in brošure, ki poleg že znanega ponatiskujejo zgodbe kriminalcev, čudne dogodke in songe. Osemnajsto stoletje prinese novo obliko, t. i. chapbook (iz cheap "poceni"), 4 do 32 strani obsegajočo knjižico, ki nadomesti letak iz prejšnjega stoletja. Prodajali so jih že specializirani prodajalci (chapmani). Šele za to obdobje beležijo velik porast naklad, posledico načrtnega opismenjevanja v zastonjskih in nedeljskih šolah. V 19. stoletju se popularni tiski preimenujejo v pennybooks (pogrošne knjige): leta 1832 se je takšna knjiga v Angliji namreč korenito pocenila, en izvod je stal en peni. Zdaj se začno množično prenarejati in ponatiskovati gothic novels, tj. angleški črni romani iz prejšnjega stoletja (penny dreadful; Lloyd jih je leta 1841 tiskal v nadaljevanjih kot Salisbury Square Fiction). V Ameriki so to dime novels (povesti za en dime – 10 centov). Osnovna oblika v Angliji je še vedno balada (streetballad).
Drugod datirajo začetek popularne literature oz. diferenciacijo na elitno in popularno literaturo kaj različno. Grand Larousse encyclopédique, 8 (Paris, 1963) meni, da se je to zgodilo v renesansi, ko nacionalni jeziki prevladajo nad latinščino in razbijejo homogeni evropski kulturni prostor. Nekateri (npr. Neuschäfer) postavljajo v začetek feljtonski roman z Eugenom Suejem na čelu, nemška germanistika datira začetek trivialne literature v čas krize zabavne literature konec 19. stoletja, ko se pojavi kolportažni roman (Klein), tistim pa, ki izhajajo iz teorije komunikacije, se zdi najprimernejša meja druga svetovna vojna, ko množični mediji šele zares poskrbijo za popularizacijo in masovnost kulturnih proizvodov (npr. Nutz).
Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/trivlit1.html
5. julija 2002; preskenirala iz publikacije Trivialna literatura (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1983; Literarni leksikon, 21) in htlmizirala Andreja Musar.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco