Predstavljen je ducat spletišč, ki prinašajo slovensko književnost v različnem izboru, obsegu in formatu, glavna pozornost pa gre projektu postavljanja in korigiranja slovenskih popularnih in kanoniziranih klasikov na Wikiviru.Selitev nacionalne literarne dediščine na splet je podjetje, ki zahteva organiziran skupinski pristop. Doslej je digitalizacija slovenskih besedil, ki so v prosti rabi, potekala individualno in voluntaristično: uredniki digitalnih besedilnih zbirk smo se je lotevali na lastno pobudo ob svojem drugem delu in vsaj na začetku brez inštitucionalne finančne podpore. Začelo se je leta 1995 z Zbirko slovenskih leposlovnih besedil (http://lit.ijs.si/leposl.html) na strežniku Inštituta Jožef Stefan. Danes obsega okrog 35 pesniških zbirk in dvakrat toliko romanov v formatu html ter povezave na druge lokacije s slovensko književnostjo. Po obsegu jo je prerasla zbirka Beseda, ki jo je postavljal in urejal tržaški Slovenec, živeč na Švedskem, tipograf Franko Luin (http://www.omnibus.se/beseda/). Ko je ta pred dvema letoma umrl, se je zbirka ustavila pri 300 knjigah v formatu pdf, ki je žal zaščiten tako, da besedila lahko samo beremo na zaslonu, kopirati ali natisniti pa jih ni mogoče. Primož Jakopin je z Novo besedo, ki je locirana na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti (http://bos.zrc-sazu.si/nova_beseda.html) ustvaril korpus slovenskih besedil v obsegu 240 milijonov besed, od česar je leposlovja za 12 milijonov besed. Po njem iščemo besede in konkordance, besedila v celoti pa pokaže samo tista, ki so iz predhodnih dveh zbirk. Podobno jezikoslovno sta orientirana tudi komercialna korpusa slovenskega jezika Fida in Fida plus (http://www.fida.net; http:/www.fidaplus.net), ki za prijavo zahtevata geslo. Prvi vsebuje besedila v obsegu 100 milijonov besed, drugi v obsegu 621 milijonov besed, umetnostnih, večinoma proznih, je v slednjem za 21, 6 milijona besed. Zbirki omogočata konkordančno iskanje. Iz Zbirke slovenskih leposlovnih besedil črpata vatikanski IntraText Digital Library (http://www.intratext.com/8/slv/) in Logos library: Slovenian language (http://www.logoslibrary.eu/); prvi ponuja uporabniku prijazen dostop do konkordanc in zanimivih statistik posameznega besedila.
Nacionalna in univerzitetna knjižnica je svoj vstop v digitalni svet napovedovala že dolgo, vendar ni imela veliko pokazati. Šele v zadnjem času je napravila pomemben korak s postavitvijo Digitalne knjižnice Slovenije DLib.si (http://www.dlib.si), ki vsebuje trenutno vse letnike osrednje literarne revije Ljubljanski zvon (1881–1941), konkurenčne katoliške literarne revije Dom in svet (1888–1944), od starejših neliterarnih pa npr. Kmetijske in rokodelske novice (1843–1902) in literarnovedno revijo Jezik in slovstvo (1955-). Besedila dobimo na zaslon v obliki faksimila, po katerem se da iskati, in v formatu html. Oboje navdušuje, kakor navdušuje tudi vedno obsežnejša zbirka fotografskega gradiva prav tam, zanimiva za literarno zgodovino, ker prinaša tudi manj znane portrete slovenskih literarnih osebnosti. Želimo, da bi se NUK čim prej lotil še starih literarnih časopisov Slovenskega glasnika (1858–68), Besednika (1869–78), Zore (1872–78), Kresa (1881–86), Slovana (1884–87, 1902–17) ter obeh velikih dnevnikov liberalnega Slovenskega naroda (1868–1943) in Slovenca (1873–1945), ki sta v podlistku prinesla marsikaj izvirno literarnega. Zaporedje, obseg in tempo nadaljnjih digitalizacij so odvisni od interesa "uporabnikov", od katerih DLib.si pričakuje, da bodo digitalizacije naročali in plačevali.
Nepričakovano smo bili obdarjeni z nekaj teksti v okviru projekta kopiranja štirih ameriških univerzitetnih knjižnic v elektronsko obliko Google books (http://buedo22.uni-graz.at/pub/tradok) je pod vodstvom Ericha Prunča z Univerze v Gradcu prišlo na splet okrog 1300 slovenskih prevedenih knjig, med katerimi je polovica leposlovja. Za vstop si moramo pridobiti dovoljenje, besedila pa so v formatu pdf in doc. Ne nazadnje je tu zbirka elektronskih kritičnih izdaj, ki jo na Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede na ZRC SAZU urejata Matija Ogrin in Tomaž Erjavec (http://nl.ijs.si/e-zrc/). Na ogled so prepisani in komentirani teksti Brižinskih spomenikov, korespondenca Žiga Zoisa, tri pridige Antona Martina Slomška, roman S poti Izidorja Cankarja (1913), Podbevškove zbrane pesmi, zunaj dosega pa zaradi manjkajočega soglasja dedičev avtorskih pravic Gradnikova zbirka Pesmi o Maji (1944).
Nedavno je digitalizacijo spodbudila možnost neposrednega nalaganja besedil na Wikivirov portal. Wikivir je slovenski oddelek Wikimedijinega projekta Wikisource, ki skupaj z drugimi skrbi za t. i. distribuirano kooperativno omrežno produkcijo znanja; sem sodijo še Wikislovar, Wikinavedek, Wikiknjige, Wikverza, Wikinovice itd. Začeli so posamezni wiki-gorečneži s Kosovelovimi in Prešernovimi pesmimi, zdaj pa je na wiki-sceno stopila še slovenistična srenja s projektom Slovenska leposlovna klasika (http://sl.wikisource.org/wiki/Wikivir:Slovenska_leposlovna_klasika). Izhodišče za akcijo je zavest, da je razen nas samih še komaj kdo, ki ga pretekla slovenska književnost (v klasični ali elektronski obliki) zares zanima, in da moramo za njeno dostopnost na zaslonih poskrbeti sami. Ker na množično zavzetost tudi med slovenisti ni mogoče računati, za digitalizacijo ali popravljanje strojno prebranih besedil študentom, ki se znajdejo med dvema redoma, obljubljam nagrado v obliki višje ocene. Izplen je bil med okroglo 250 študenti, ki jih je ponudba dosegla, ducat interesentov in prav toliko novih besedil oziroma delov besedil.
Čeprav književnost nima več tiste nacionalne reprezentativne vloge, kot jo je imela nekdaj, je v Resoluciji o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2007–11 Ministrstva za kulturo vendarle izražena potreba po "bistveni pomnožitvi slovenskih digitalnih vsebin na spletu" in o "dostopnosti slovenskega digitaliziranega leposlovja (npr. izbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev)". Nanjo smo se sklicevali pri prijavi projekta pospešene digitalizacije slovenske kanonizirane in popularne klasike ter pred nekaj dnevi izvedeli, da je bil naš projekt sprejet. Od zdaj dalje bo mogoče poravnati materialne stroške za pripravo besedil in za popravljanje, ki se ga bodo lotili študentje. Ob letu se bo zbirka slovenskega leposlovja okrepila za okrogle 4 milijone besed in v načrtu je oblikovanje spletišča, ki bo agregat vseh različnih virov in formatov slovenskih leposlovnih besedil. Izbrana besedila, po možnosti prve natise iz težje dosegljive periodike, najprej damo v fotokopiranje. Iz fotokopije napravijo slike besedila in grobi OCR. Oboje postavimo na Wikivir in pozovemo k popravljanju. Stopnjo korigiranosti besedila sproti označujemo, besedilo vključimo v razne sezname in strokovno javnost obvestimo o novi pridobitvi. Vabljeni k sodelovanju!
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco