To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Objavljal je v temle vrstnem redu:
Fran Jaklič je eno glavnih imen slovenske kmečke povesti. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je odgovoren za prvi količinski vrh tega žanra, sicer pa za Bevkom, Kranjcem, Detelo in Jalnom zaseda peto mesto na lestvici produktivnih avtorjev žanra; če bi upoštevali število naslovov kmečkih povesti, potem bi bil za Bevkom celo drugi. Jaklič je namreč pisal največ srednje dolgo pripovedno prozo (po nekaj nadaljevanj na naslov, to je tam nekje med 10.000 in 20.000 besedami, večinoma reviji Dom in svet). V času pred prelomom stoletja je bil z devetimi besedili poleg skromnejših Ivana Štruklja in Iva Trošta pravzaprav edini tvorec žanra, saj so drugi avtorji objavili komaj po kakšno kmečko povest. Črpal je iz različnih virov: pri Jurčiču ga je navdušila kratka značajevka, dodal ji je vajevsko vaškozgodbeno psihologizacijo, ki so ji najbolj ustrezale izjemne življenjske usode, vse skupaj je cepil na tradicijo folklorne idilike (pobuda za pisanje mu je bil v veliki meri prav folklorizem: popisati ljudske navade ob rojstvu, smrti, romanju ...) in tako obveljal za folklornega realista. Med tvorci srednje dolgih besedil je bil Jaklič nedvomen inovator: prvi je lociral dogajanje v prepoznavno okolje svoje rojstne pokrajine Suhe krajine ali je celo kar brez velikih sprememb popisal realne dogodke (npr. v povesti Vaška pravda). Neredko so se njegovi sosedje prepoznali v "fiktivnih" osebah povesti. Po omejenosti dogajanja na Suho krajino je prepoznaven še danes, zato mu bo ustrezala tudi oznaka regionalnega avtorja.
Temeljni Jakličev motiv je generacijski konflikt med očetom in hčerko, ki želi ženina po lastni izbiri. Konflikti se kaj raznoliko rešujejo (ali se vda trmasti oče – tako v Svatbi na Selih –, ali po smrti prvega moža hčeri dovoli drugo možitev z mladostno ljubeznijo – Na Samovcu –, ali si morata mlada dva ustvariti dom sama – npr. v povesti Od hiše do hiše), seveda pod pogojem, da se ohranja kmečka domačija. S konfliktom med gospodarjem in hčerjo, ki hoče drugega ženina, spominja na Jurčičev vzorec Sosedovega sinu, vendar je v presoji socialno neizenačenih parov veliko manj optimističen od predhodnika: poroke med socialno ali premoženjsko različnima ljubimcema pri Jakliču niso srečne. Šele ko revni partner obogati, se lahko poroči s svojo izvoljenko.
Jakličeva zgodovinska povest
Zgodovinske povesti je napisal Jaklič po številu naslovov sicer pol manj kot kmečke (le 6 besedil), vendar po obsegu enako (okrog 240.000 besed skupaj pri vsakem žanru). Jakličeve zgodovinske povesti so bile torej povprečno dvakrat daljše od njegovih kmečkih povesti. Kako to razložiti? Nekaj povečane dolžine gre gotovo na račun stalnega podaljševanja pripovedne proze na Slovenskem: zgodovinske povesti so nastajale v glavnem šele v drugem ustvarjalnem obdobju Jakličevega življenja, po upokojitvi, dvajset let po njegovih literarnih začetkih, ko je bila povprečna slovenska pisateljska kondicija že občutno večja. Nekaj dolžine pa gre najbrž tudi na račun žanra, ki je bolj kot kmečka povest stremel k večjim obsegom. Jaklič obeh žanrov očitno ni pisal vzporedno, ampak je z zgodnejše kmečke povesti preskočil na zgodovinsko povest in se ji potem skoraj izključno posvetil, kar dokazuje, da sta oba žanra opravljala zanj v nacionalnem okviru podobno funkcijo. Kljub tej jasni delitvi na obdobje kmečke povesti in obdobje zgodovinske povesti je tudi na začetku Jakličeve pisateljske poti najti dve zgodovinski povesti, eno o zmagi katolicizma nad protestantizmom na Dolenjskem (Luka Vrbec) in drugo o uspelem kmečkem uporu v istem okolju (Ljudska osveta). Pravzaprav v obeh povestih odloči na koncu uporna kmečka množica. V Luki Vrbcu v imenu zvestobe veri staršev obračuna s tremi nasprotniki: požene v smrt fanatičnega predikanta Šobo, predikanta Jurija Dalmatina v beg in naslovno osebo, omahljivega kaplana Luko Vrbca, ki je hotel prestopiti zato, ker je bil zaljubljen v ljubljansko meščanko Marjeto Vodopivčevo, nazaj v naročje katoliške cerkve. (Več o protestantski zgodovinski povesti glej v spremni besedi v knjigi Andreja Budala Križev pot Petra Kupljenika v zbirki Slovenska povest.) — V Ljudski osveti pa množica leta 1515 obračuna z gradom in graščakom Henrikom na gradu Čušperk, ki se je hotel pozabavati z lepo vaščanko Alenčico Rmanovo. Obakrat zagori gosposka posest in v nobenem primeru ni kmet kaznovan – za zgodovinsko povest izjemna konca, saj vemo, da se kmečki upori v slovenski literaturi običajno končajo s porazom upornikov. Jaklič je po dvajsetletnem premolku sicer nadaljeval z zgodovinsko kmečkouporniško tematiko, zaupanja v pozitiven izid takega boja pa ni imel več. Prvič so ga ovirali zgodovinski dokumenti, ki jim je sledil v večji meri kot v mladosti, nekaj pa je bilo gotovo tudi realne življenjske in politične izkušnje s tem "idealnim" ljudstvom. Prva povest o ižanskem kmečkem uporu V graščinskem jarmu se konča nekako neodločeno: na ravni zgodovinskega spopada med stanovoma napol zmaga ljudstvo, pa mora zmago poplačati s porazom na zasebnem, ljubezenskem polju, pri Pekleni svobodi pa smo že v zadregi glede avtorjeve tradicionalne simpatije do ljudstva; zdi se, da mu ni zaupal več tako kot svojčas.
Jaklič se je s povestima V graščinskem jarmu in Peklena svoboda ('peklenska svoboda') lotil obdobja, ki do tedaj ni doživelo obsežnejše tematizacije v žanru zgodovinske povesti, marčne revolucije leta 1848 in priprav nanjo. V graščinskem jarmu graščinski gozdar Menat, Italijan po rodu, krati gozdno pravico kmetu Glavanu, ker ga je njegov sin Janez spodnesel pri veškem dekletu Cecmanovi Manci in se zdaj s šaljivo pesmico cela vas norčuje iz njega. Ker se Glavana upreta – ne pomagajo ne prošnje Menatu ne oskrbniku ne grofu na Turjaku –, morata pred sodnika. Na sodišču stari zmaga in je oproščen, sin Janez pa mora zaradi grožnje fizičnega obračuna z Menatom za eno leto v zapor. Medtem pri desetini Menat še naprej grdo odira kmete graščini v korist. Ko se Janez ob letu vrne, ima njegova nevesta otroka z zapeljivim Menatom, brat Jože, ki ga je graščina vrgla iz službe, pa je podedoval kmetijo, da ga ne bi poklicali k vojakom. Besen se z obljubo maščevanja odpravi nazaj v Ljubljano.
V Pekleni svobodi, ki se dogaja nekaj let kasneje, leta 1848, postane glavna oseba "učeni" potepuh Tone Krivanoga, ki je že v prejšnji povesti ob robu skrbel za dobro razpoloženje. Na Ižanskem podpihuje kmete, naj obračunajo z grajsko gospodo. Ti res razdenejo Ljubljano in dve gospoščini in ponižajo turjaškega grofa, pri Turjaku pa jih vojaki naženejo v paničen beg s topovi, nabitimi s starimi cunjami; njihov socialni gnev dobi zadoščenja le v uboju osovraženega grajskega gozdarja Menata.
Povesti črpata zgodovinske podatke iz lokalne kronike, iz zgodovinopisne razprave o Slovencih v letu 1848, iz tedanjih časopisnih poročil in iz pričevanj udeležencev. Prav slednje, to je ustno izročilo, je Jaklič ves čas izpostavljal kot svoj glavni vir in trdil, da je le njegov posredovalec. France Koblar mu je v kritiki v Domu in svetu (1927, 55) očital, da povesti nimata prave zgodbe. Fran Govekar pa je Jakliču zameril, da potvarja zgodovinske vire (Jutro 25. 2. 1926, št. 61), ko je v negativni luči prikazal njegovega starega očeta Minattija (Menata), ki menda ni bil italijanskega, pač pa češkega rodu.
Jakličeva pozna zgodovinska povest veliko zgodbenega res nima. Avtor je skušal zgodovinsko atmosfero vzbuditi s prikazovanjem ljudske vraževernosti, neizobraženosti (revolucionarno geslo Konstitution 'ustava' razume drhal, kot da gre za Antikristovega konja – Konj-statjon!) in surovosti. Jaklič je do revolucije očitno nezaupljiv – nezaupanje je vpisal že v naslov povesti: sprejema jo, dokler gre za meščansko akcijo za nov red, in zavrača, ko se ji pridruži neuko in nezrelo kmečko ljudstvo, ki ne ve, kje je meja med redom in anarhijo. Ljudstvo ne razume revolucionarnih idealov svobode in ustavnosti, gre mu le za "vojni plen", to je za naropane gnjati in pijačo, ki so sinonim svobodi, noče se organizirati v nacionalno gardo, nima nobene zavesti o kulturnih vrednotah, saj pokuri kar celo knjižnico, ko ne ve, katera knjiga je urbar. Jaklič sicer nasprotuje zaničevalskemu odnosu gospode do kmetov in s kmečkim trpljenjem sočustvuje, vendar da kmetom prav le takrat, ko poravnavajo zasebne račune z oblastjo.
Preostali dve zgodovinski povesti med nastopajočim personalom nimata prevratne množice. Zadnja na grmadi je povest o zadnjem čarovniškem procesu v Ribnici leta 1701. O njem je Anton Lesar leta 1864 v knjigi Ribniška dolina na Kranjskem poročal v posebnem poglavju z naslovom Poslednja čarovniška pravda v Ribnici; sodnijske zapiske s procesa je že prej poslovenil liberalni politik in graščak Karel Rudež. Menda je Jaklič začel snovati povest že leta 1895, vendar ga je leta 1897 z obdelavo iste teme prehitel Frančišek Kralj, ki je pod psevdonimom A. Zdenčan v Zori objavil "povest iz leta 1701" Zadnja čarovnica. Za literarni zgled sta oba avtorja lahko imela obilo tujega, nemškega leposlovja, od domačih pa le Josipa Ogrinca Čarovnico s Karneka: Povest iz srednjega veka (Zora 1872) in vsaj Jaklič mogoče še liberalno ubeseditev te teme v povesti Libera nos a malo, ki jo je leta 1911 pod psevdonimom Vladimir Vesel napisal Emil Vodeb.
Jaklič je tu zgodovinske vire uporabljal precej svobodno in drugače kot Kralj. Glavna obtoženka je Urša Krzničeva, ki jo je ovadila krčmarica Kočevarica, ker si je želela njenega moža. Urša po mučenju vse prizna in je zažgana na grmadi; zapeljivo krčmarico ubije Uršin mož. — Kritiko Jakličeve čarovniške povesti v Ljubljanskem zvonu je zanimalo le zgodovinsko ozadje, to je zgodovina čarovniških sodb, ne pa literarne kvalitete povesti. Literarne čarovniške tematike je bilo nekaj še kasneje: v Tavčarjevi Visoški kroniki (1919), izdatneje v Ilaunigovi povesti Črni križ pri Hrastovcu (Maribor, 1928), v sodobni književnosti pa sta neposredna dediča te tradicije Pavle Zidar z Jakobovimi sanjami (1978) in Anton Ingolič z romanom Gorele so grmade (1977). [1996 je izšel še čarovniški roman Galilejev lestenec Dušana Merca.]
Ob srebrnem studencu je povest o odkritju živega srebra v Idriji leta 1490. Kmet Alojna in vojak Kancijan Anderlajn sta rivala pri srebrni žili. Anderlajn prežene Alojnovo družino, vendar kmalu, ko presahne ruda, zaprosi pri njem za službo in za roko njegove hčerke: najvažnejše so pridne roke, ne pa lahek zaslužek in brezdelje. Kar pri povesti od daleč spominja na začetno ljudsko uporništvo, je svobodnjak Alojna, ki ne priznava nad sabo ne loške ne tolminske gospode.
Jakličevo obsežno delo na področju dveh temeljnih slovenskih pripovednoproznih žanrov, kmečke in zgodovinske povesti, se sicer ne more pohvaliti z oblikovno vrhunskostjo, ima pa nedvomen kulturnozgodovinski pomen. S to vednostjo in z mislijo na naše današnje socialne in zgodovinske stiske bo tudi prebiranje Peklene svobode, enega redkih domačih povestnih pričevanj o marčni revoluciji, koristno in poučno početje.
Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/jaklic.html 7. maja 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco