To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Andrej Budal se je rodil 1889 v Štandrežu pri Gorici (danes na oni strani meje), romanistiko na Dunaju je dokončal z doktoratom 1913. Kot profesor slovenščine, po njeni ukinitvi pa kot profesor francoščine je služboval v Gorici, Idriji, Tolminu, polnih 23 let v Vidmu, med vojno krajši čas tudi drugod po Italiji in po drugi svetovni vojni v Trstu. 1947–59 je bil ravnatelj tržaškega gledališča, opravljal pa je tudi vrsto drugih narodnopolitičnih funkcij. Mimo pesmi, kratke proze, šolskih priročnikov in kulturno informativnih člankov po časopisih – med njimi je precej biografskih prispevkov o znamenitih slovenskih možeh – in literarnih ocen (skoraj obvezno je ocenil vsako novo Bevkovo knjigo) je objavil tudi nekaj pripovednoproznih knjig, glavnino njegovega opusa pa predstavljajo prevodi iz francoščine in italijanščine, čeprav je prevajal tudi iz drugih jezikov. Poslovenil je Maupassantove Novele (1910), Goncourtovo Dekle Elizo (1919), Fogazzarovega Svetnika (1924), Manzonijeva Zaročenca (1925), Boccacciovega Dekamerona (1926), Alphonsa Daudeta, Silvia Pellica idr. Zraven Franceta Bevka in Damirja Feigla v času fašizma v Italiji ni ostalo veliko slovenskih avtorjev, izselili so se v Jugoslavijo. Budal je vztrajal za mejo. Umrl je leta 1972 v Trstu.
Glavne knjižne postaje Budalovega življenja:
Iz naštetega je razvidno, da je bil Budal v prvi vrsti avtor kmečke povesti. Napisal je sicer manj kmečkih povesti kot klasik tega žanra Finžgar, so pa daljše, vse v novelskem obsegu med 20.000 in 45.000 besedami (s tako homogenim opusom je izjema med svojimi pisateljskimi kolegi), zato še vedno sodi med petnajsterico najplodovitejših avtorjev tega žanra. Njegovo pisanje je v veliki meri določila prva svetovna vojna. Na Slovenskem ni veliko daljše proze z vojno tematiko, imenujemo lahko le Finžgarjeve Boje (1915), Vladimirja Levstika Gadje gnezdo (1918), Juša Kozaka Razore (1919), Davorina Ravljena Črno vojsko (1938) in Prežihov Doberdob (1940). Ker vojska in prva svetovna vojna tako ali drugače, največkrat s svojimi posledicami, s porušenimi vasmi, invalidnimi gospodarji ipd., vstopata v prozo primorskih avtorjev, je temu seznamu treba dodati vsaj še Budalovo in Bevkovo ime. Leta Budalovega ustvarjanja so obenem leta, ko je bilo slovensko bralstvo pozorno na pokrajinsko specifiko pisanja in je razbiralo njegove povesti tudi v okviru tedaj popularne pokrajinske povesti. Primorska se je kazala regionalnemu bralstvu kot od narodnega telesa odrezana pokrajina. V vedni nacionalni ogroženosti si Primorska ni mogla privoščiti rivalstva med družbenimi stanovi, zato pri Budalu meščan ni kmetov nasprotnik, ampak svetovalec in pomočnik. Nekam bolj negativen odnos je imel Budal do domačega proletariata.
S protestantsko tematiko so se pred Budalom v daljši pripovedni prozi ukvarjali še Anton Koder (Luteranci, 1883), Miroslav Malovrh (Kralj Matjaž, 1904 in trije ponatisi), mogoče sodi sem tudi Petra Bohinjca ljubljanska povest Najmlajši mojster: Povest iz leta 1608 (1896). V krajši obliki pa je bilo tega več: Valentin Mandelc (Jela, 1858), Josip Jurčič (Jurij Kobila, 1865), Ivan Tavčar (Vita vitae meae, 1883, Grajski pisar, 1889, V Zali, 1894), Fran Jaklič (Luka Vrbec: Zgodovinska povest iz 16. stoletja, 1890), Ivan Lah (Predikant, 1907) in še kaj. Po Budalu sta se je v daljši formi lotila še Ferdo Kleinmayr – avtor je znan pod psevdonimom Plemič – (Zadnji lutrovci na Vipavskem, 1930) in seveda Ivan Pregelj (Bogovec Jernej, 1923, deloma tudi v Magistru Antonu, 1929/30). Našteto priča o tem, da je bil protestantizem za zgodovinsko prozo zanimivo obdobje.
Literarni zgodovinar Gregor Kocijan je iz avtorjevih lastnih besed razbral, da so mu bili rekatolizacija, boji med Gradcem in Oglejem, to je "zgodovina samo privlačna snovna podlaga" in da je bila povest napisana za "ponazoritev individualne usode". Iz tega zornega kota bi se povest dalo vključiti še v žanr "duhovniške zgodbe" ali "zgodbe duhovnikovega življenja", kakršnih je kar nekaj v slovenski pripovedni prozi, ne toliko pred Budalom kot po njem. Duhovnika in predikanta kot glavno literarno osebo poznamo v glavnem iz Preglja; literarna zgodovina ima Petra Kupljenika za nekakšnega predhodnika Pregljevih duhovnikov. Za ponazoritev naštejmo poleg imenovanih Pregljevih del še naslednja:
Plebanus Joannes (1920), Peter Pavel Glavar (1922), Božji mejniki (1925), Štefan Golja in njegovi (1928), Thabiti kumi (1933) in še več v krajši avtorjevi prozi, od drugih pa Bevkovega Kaplana Martina Čedermaca (1938), Stanka Cajnkarja V planinah (1940) in Križnarjeve (1952), Ferda Godine Bele tulpike (1945), Mauserjevega Kaplana Klemena (1965) in Le eno je potrebno (1973) – roman o Frideriku Baragi – in iz zadnjega časa Ošlakov roman Hagar (1992).
V opoziciji katolištvo–protestantizem pripovedovalčeva simpatija ni prav jasno razvidna, slutiti pa jo je bolj na katoliški strani za razliko od Kodra, ki se je trudil biti objektiven in kritičen do vsakršnega fanatizma, katoliškega in protestanstskega, ter Malovrha in Kleinmayrja, ki sta bila iz liberalnega in protiklerikalnega prepričanja seveda na strani protestantov. Protestantizem je bil kljub nedvomni kulturni vlogi njenih akterjev, ki je Slovencem dala prvo knjigo, za katoliškega Slovenca sumljivo in konkurenčno obdobje. Na liberalni strani je bil ocenjen pozitivno, na klerikalni strani z nezaupanjem ali negativno. V verskem pogledu je šlo za stranpot, ki pa je bila izjemno plodna za slovensko kulturo. Od tod ambivalentni odnos do tega obdobja, podobno kot je ambivalentno prvo prelomno obdobje v slovenski zgodovini, obdobje pokristjanjevanja. Po eni strani je namreč pomenilo negativni odpad od vere staršev, po pozitivni strani pa je pomenilo vstop v evropski kulturni krog.
Zgodovinska povest na temo protestantizma se ni mogla zaključiti poljubno. Zgodovinska dejstva so zahtevala propad protagonista. Zgodovinska povest zna realizirati različne možne sprege zgodovinskega in fiktivnega: 1. zgodovina v literarizirani obliki je v ospredju interesa in naj bralca informira, 2. zgodovina je metafora za aktualno politično sporočilo, 3. zgodovina je le za kuliso zabavnemu ali 4. zgodovina je le ozadje za predstavitev občečloveških problemov. V Pastuškinovem Križevem potu Petra Kupljenika je po avtorjevih besedah še najbolj uresničena slednja možnost.
Ker gre za zgodovinsko povest, bo zanimivo pogledati, kako je Budal v njej, pol stoletja za začetnikom žanra Jurčičem, gospodaril s časom. Jurčičev zgodovinski roman oziroma povest je sicer podobno dolg kot Budalov Kupljenik (22.000 besed, to je spodnja meja daljše pripovedne proze), zaobsega pa povprečno 4 leta dogajanja, torej neprimerno več kot pri Budalu. V Kupljeniku se vse dogajanje odvije v nekaj tednih in je zato časovna struktura bolj novelska kot povestna ali romaneskna. Znotraj, po poglavjih, se Budalovo razpolaganje s časom od Jurčičevega skoraj ne razlikuje. V treh petinah gre za zmerni pripovedni tempo, ki temelji na 60 odstotkih dialoga in v dveh petinah za pospešeni tempo, to je za pripovedno poročilo, ki v malo besedah povzame širše časovne odseke, recimo dobršen del dneva ali celo več dni. V prvem delu tak tempo celo prevladuje, potem pa ga je vedno manj: dogajanje postaja vedno bolj dramsko oziroma novelistično napeto.
Število oseb in razmerja med njimi novelistično zasnovo le podpirajo. Naslovna oseba nastopi prav v vsakem poglavju (Jurčič česa takega še ne pozna!), na drugem mestu so po pomembnosti pomočniki in sovražniki (zaveznik Andrej Gompa, grof Attems, sovražni župnik Nepokoj), druge osebe so izrazito postranske.
Za "pregljevsko" atmosfero skrbi umeščenost dogajanja v rane jutranje ure, v nočno neurje in stanja fizične izčrpanosti glavne osebe, ki spominjajo na Pregljeve Matkovo Tino pa Thabiti kumi pa Magistra Antona. Ker je svet posredovan bralcu skozi Kupljenikove oči, se tako predmetnost novele oblikuje le postopoma in fragmentarno. Najprej samo skozi zvok in potem tudi s sliko ali narobe le z golimi gibi in brez zvoka kot v nemem filmu. Pripovedovalec ni več vseveden kot pri Jurčiču. Objava povesti v Ljubljanskem zvonu je ostala brez zaključnih sedem odstavkov, ki zgodbo v knjigi le bolj sklepajo, kakor se to zdi literarni zgodovini. Križev pot ima 14 postaj. Budalova povest ima sicer temu številu blizko število 15 podpoglavij, vendar za vsega skupaj troje vsebinskih postaj, vsako v svojem poglavju. V tem smislu je nedokončano in potrjuje pri bralcu občutek fragmentarnosti. Peter Kupljenik je prehodil tri postaje križevega pota od štirinajstih, kolikor jih je naštel Kristus. Tri postaje so tri slike trpljenja na poti proti smrti oziroma triptih, oltarna podoba v treh delih. Nedokončanost poti in statičnost podob omejujeta novelskost pripovedi in jo ponovno bližata povesti.
Zgodovine v historiografskem smislu, z datumi vojska in drugih zgodovinskih dogodkov, v noveli ni. Celo čas dogajanja, 1587, leto po Trubarjevi smrti, je treba razbrati iz šifre "kranjski Luter, ki je poginil lani tam za mejo". Razen nekaj zgodovinsko izpričanih imen in poročila o za čas tipičnem dogajanju, o bičarjih, zgodovinska plat Budalu ni važna. Bolj pač kompozicija. Vsak od treh delov se začne na podoben način z nočnim prihodom utrujenega ujetnika Petra Kupljenika v kraj novega zapora. Povsod ga sprejmeta zastopnik posvetne in cerkvene oblasti. Slednja, cerkvena oblast, je ves čas zlobna, nevarna in usodnejša od posvetne, v koncu pa presnetljivo pokaže svoje blago naličje.
Ob knjižni izdaji je izšla le ena kritika v elitnem literarnem časopisu Ljubljanskem zvonu. Napisal jo je A.[nton] D.[ebeljak] in je v vsem pozitivna. Literarne kritike in literarne zgodovine ni fascinirala Budalova izbira teme niti sporočilo, ampak njegova kompozicija, jezik in stil, kakor jih je normirala tradicionalna poetika: slikovite primere, epiteti, impresionistični opisi narave ... Dramske postopke je razbrati v maniri, da oseb bralec v glavnem ne zagleda v dejanju, ampak se usodna dejanja zgode med poglavji in se o njih v naslednjem poglavju le poroča. Tudi dialog je večkrat organiziran na dramski način, s figurami ponavljanja.
Čeprav je literarnozgodovinska vrednost besedila v slogu, se zdi tehtna tudi njegova sporočilna razsežnost. Na čigavi strani je pripovedovalec, ni mogoče razbrati kar na hitro, svoje stališče nakaže šele proti koncu skozi fragment tuje zgodbe. Patriarhov nečak Simeone naslika podobo ljubljenega bitja Angeline, od katere so ga nasilno ločili, in je srečen. Tako bo srečen tudi Peter Kupljenik, ko se bo odtrgal od strastne privrženosti reformirani veri, od bolestne navezanosti na svojo družino, zlasti na hčer Štefanijo, od maščevalnih in ljubosumnih čustev do predikantskega prijatelja, ki se je proti njegovi volji poročil z njegovo hčerjo, in se skozi trpljenje in odrekanje posvetil veliki sladkosti, izpolnjevanju duhovnega poslanstva. Med vrsticami je mogoče prebrati tudi zagovor celibata: "V duhovnem pastirstvu je namreč samo ena prava pot, visoka in skoro omotična: moško delo v neskaljenem, moštva polnem devištvu. Pastir gre po poti naprej in namesto male družinice, namesto domačega ognjišča, mu je izročena velika družina, ki jo mora dvigati in vabiti za seboj." Modra in simpatična patriarhova osebnost kar najbolje napoveduje, kam bo krenil Peter Kupljenik: ne naprej v upornost in "napuha polno" posnemanje Kristusovega križevega pota, ampak nazaj v vode prosvetljenega katolištva. V prvih dveh postajah se je zdelo, da je opozicija med protestantom Petrom in katoliško oblastjo enaka razmerju med dobrim in zlom, med moralnim in nemoralnim. V zadnji postaji to razmerje preraste v opozicijo med drobnjakarskim protestantizmom in širokim katolicizmom. Postalo je očitno, da Petra vodijo v pogubo strasti, ki jih je omogočila nova vera: sebična ljubezen do hčerke, obsedenost z družinskimi skrbmi, maščevalnost in napuh, ki izvira iz fanatičnega posnemanja Kristusove usode. S takim sporočilom se Budal v toliko večji meri kot njegovi liberalni predhodniki legitimira za Pregljevega predhodnika.
Gregor Kocijan: Pripovedništvo Andreja Budala. Jezik in slovstvo XXXVI/4 (1990/91). 97–104.
Opomba Na simpoziju o oglejskem patriarhatu v Vidmu leta 1995 je Silvano Cavazza predstavil novo odkrito arhivsko gradivo, ki priča, da so Petra Kupljenika v Rimu zažgali. Prim. Jožko Humar, Slovenec Peter Kupljenik iv sežgan v Rimu, Delo 16. okt. 1997.
Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/budal.html 7. maja 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco