To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Žal Debenjak ni pošten polemični nasprotnik. Če bi mu v polemiki šlo za stvar, to je za slovenščino, potem bi korektno citiral oponentove izjave in se argumentirano odzival nanje. Namesto tega tuje izjave poniglavo sprevrača. Prosim, dokazi: jaz zapišem, da nekatere motijo čžš-ji, on po domače obrne, da so Hladniku "posebej všeč besede, ki vsebujejo č, š, ž"; jaz pravim, da čutijo zoprno nelagodje ob slovenjenju, on nerahločutno "povzame", da so meni skeptiki zoprni.
Kako boš s takim pošteno debatiral, ki ti besede sprevrača in nizko meri! Namen mojega spisa v Književnih listih je bil opozoriti na jezikovno obnašanje, ki po izkušnjah iz preteklosti zanesljivo vodi k odpovedi slovenstvu. Očitno se polemiku renegatstvo ne zdi nič nevarnega, sicer ne bi speljeval bralčeve pozornosti stran od temeljnega problema mojega članka.
Dobrohotno domnevam, da pisarije, ki jo napadam, niti ne pozna, pa se zato lahko tako prostodušno postavlja na stran "mednarodnih Slovencev".
Središčna teza nasprotnikovega izdelka je, da se je slovenščina ohranila zato, ker je logicistična. Bogve kaj da bi ostalo od nje, če bi Trubar nelogične besede bogastvo v očenašu ne zamenjal z logično besedo kraljestvo! Jaz sicer špekulativnih preroških sposobnosti svojega zoprnika nimam, domnevam pa, da se ne bi v nasprotnem zgodilo nič pretresljivega. Končno nam tudi beseda kralj ne pomeni več tistega, kar je pomenila na začetku, namreč Karla (Velikega), pa vendar nekako živimo z njo in se zaradi nje slovenščina prav nič ne maje. Če bi jemali Debenjaka zares, potem nam ne bi ostalo nič drugega, kot hitro zamenjati tudi druge nelogične slovenske besede, na prvem mestu računalnik, ki (moram res ponavljati?) ni več naprava za računanje, pa tudi Trubarjevo kraljestvo božje je že, resnici na ljubo, zastarelo. Naj torej predlaga ob prihodu svetega očeta v Ljubljano, da se nelogični anahronizem zamenja z republiko božjo ali vsaj državo božjo; v interesu preživetja slovenščine, da ne bo nesporazuma! Še več uspeha kot pri krščanski, mu želim pri računalniški terminologiji: tu se tehnologija spreminja tako hitro, da bo že jutri mogel kompaktno ploščo zamenjati s kakim novemu predmetu ustreznejšim, bolj logičnim izrazom, in pojutrišnjem spet; mi računalniški laiki pa bomo verjetno še naprej srebrnim ploščam z glasbo, igricami in drugimi informacijami ignorantsko rekali zgoščenka, kompaktnica, cedejka ali kaj podobno "nelogičnega" in nesistemskega.
Posploševalne sposobnosti B. Debenjaka so naravnost fantastične: izhajajoč zgolj iz moje zveze "kmečko zdrav", zgradi v svojem pamfletu manihejsko podobo pozitivnega mesta nasproti negativnemu podeželju in nam jo vsiljuje v stilu presežene osnovnošolske modrosti, tj. antiteze med grdim Kopitarjem in pametnima Čopom in Prešernom. Sam se postavlja v vlogo svetovljana, mene pa potiska v vlogo zagovornika rovtarskih Aten. Na strani urbanega sta torej logicizem in skepsa in z njima znanstvena filozofija B. Debenjaka, na strani ruralnega pa slepo slavistično zaplankano in nedeljsko folkloristično čustvovanje M. Hladnika. S korektnim povzemanjem in z logičnim sklepanjem nima ta metafora seveda nič skupnega, zelo pa se ji prilega nalepka manipulativni ideološki konstrukt.
Zgoščenko sem predstavil kot eno izmed "kmečko zdravih in nekooperativnih besed" in že je postala mojemu vsevedu blagovna znamka ruralnega jezikovnega koncepta. (Ali se morda na kmetih pogosteje uporablja, ali mu diši po zemlji?) Ker sem prepričan, da se celo manj izobraženemu bralcu ne more izmuzniti ironični podton zveze, ki se je kritiku zadrla v oko, ne vem, kaj naj si mislim o Debenjaku: ali se njegova dojemljivost res omejuje na tisto plast zavesti, ki jo obvladuje logika, za vse ostale razsežnosti (pardon: dimenzije) pa je slep in ne zastopi nič o rečeh, ki jih poimenujemo z besedami ironija, parodija, karikatura ipd. in v katerih zna prav lepo uživati celo preprost kmet, čeprav ne ve, kako se jim kunštno reče? Ali bi res moral v skrbi za mehaničnega, ploskega bralca Debenjakovega kova dati zgornjo sintagmo v narekovaje, s čimer bi vzpostavil distanco do nje, ali ji v oklepaju dodati didaskalijo: "pozor, ne vzeti dobesedno!" ali "pozor, humorna sprememba perspektive"? Ali pa se morebiti nalašč dela, da zveze ni razumel, zato da bi lahko potem dal duška svoji logicistični pedanteriji, tako kot je to že leta 1884 sprenevedavo počel Debenjakov filozofski prednik, katoliški kritik Anton Mahnič, bravši Mencingerjevo parodijo Cmokavzar in Ušperna.
Ker naš pisec na dolgo in široko besediči na temo ruralistično razpoloženega Hladnika in me zraven poučuje, kako je treba pred polemiko prelistati nasprotnikovo bibliografijo, domnevam, da so ga k tezi o mojem ruralizmu opogumile enote o kmečki povesti v mojem opusu. Menda ne misli, da je literarnozgodovinsko pisanje stvar apriorne in slepe ljubezni do predmeta? Ali meni, da si mora avtor knjige o slovenski kmečki povesti povezniti kastorec z gamsovim čopom na glavo, skočiti v irharice in štebale in, arduha, po gorjansko zaukati v beli dan? Po tej logiki bi morali tudi marksologi nositi leninske čepice v znak identifikacije s svojim raziskovalnim predmetom. To bi bila kaj žalostna in bizarna podoba, kajne? Resnemu diskutantu ne bo dovolj le od daleč povohati oponentove bibliografije -- koristno bo iz nje tudi kaj natančneje prebrati. Ko bi mojster to storil, preden se je lotil zabavljanja, bi mu gotovo ne prišlo na misel, docirati mi o rečeh, ki jih dobi v mojem razpravljanju o slovenski kmečki povesti že lepo in razločno popisane in dokumentirane, npr.
tisto o nacionalni tvornosti meščanstva v razmerju do nacionalno neozaveščenega kmetstva.
Lahko bi opazil, da sem za eno in isto reč zapisal več izrazov: zgoščenka, cedejka, kompaktnica, čisto nič nimam tudi proti laserski plošči in podobnemu. V srednji šoli smo se učili, da se takim besedam reče sinonimi in se jih v vsakdanjem življenju poslužujemo zato, da naše govorjenje in pisanje ne bi bilo preveč pusto in dolgočasno. Drugače je seveda v strokovnem diskurzu, kjer je sinonimnost moteča. Moj zoprnik se očitno ne zaveda, da je strokovni jezik samo ena od funkcijskih zvrsti jezika in da je njegova uporaba predvidena za maloštevilne strokovnjake, kadar se ti hočejo kaj natančnega zmeniti med seboj, in želi njegovo logiko uveljavljati kar za vse govorne položaje. Narobe: jezik ni le iz zaporedja slovarskih definicij, ni dober le za ideološko manipulacijo ali za polemično sprevračanje, ampak se da z njim početi tudi lepe in pozitivne -- zapišimo še enkrat pogumno, pa naj bo beseda še tako nesvetovljanska in nefilozofska --, zdrave reči.
Za konec še pojasnilo tistim nepoučenim bralcem, ki so prepričani, da se me je lotil jezikoslovni strokovnjak: Božidar Debenjak se je formalno kvalificiral za marksističnega marksologa, za prevajalca klasikov marksizma in za partijskega ideologa, torej je eden tistih filozofov, ki jim ni dovolj sveta le spoznavati, ampak ga hočejo tudi dejavno spreminjati. Na tem polju mu seveda nisem vreden nasprotnik. Lahko ga le milo prosim, naj pri popravljanju sveta prihrani slovenščino za kdaj drugič.
*Carlina acaulis je za slovenske botanične strokovnjake brezstebelna kompava, preprosto ljudstvo pa je roži dalo vulgarno ime bodeča neža.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco