To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Ko se z Debenjakom takole v nadaljevanjih dregava po časopisu, potrpežljivemu bralcu najbrž ni več v spominu, kaj se nama je na začetku tako hudo zamerilo, da si zdaj dajeva opravka s produkcijo čim bolj duhovitih metafor, ki naj razgalijo nasprotnikovo duhovno ubornost. Za slovenščino je šlo in za vprašanje njene (ne)potrebnosti na tem ljubem svetu. Debenjak je moje zavzemanje zanjo interpretiral kot podeželski folklorizem, jaz pa mu skušam dopovedati, da je vsaj tako kot kleno in samoslovensko domačijstvo za njen obstoj nevarno lažno svetovljanstvo, ki vse domače zaničuje ter ceni zgolj tuje in sodi že žalostno dolgo med prepoznavne lastnosti slovenskega značaja.
Vesel sem, da njegovo zadnje cvetličarsko dejanje, ko se mi z laskavimi komplimenti zahvaljuje za poklonjeno mu bodečo nežo, ni več tako borbeno in zaletavo kot prejšnje. V njem je zaznati pomirljive in spravljive tone, kar mi vliva zaupanje, da moja prepričevalna muja le ni bila čisto zaman in da sem imel opraviti z dojemljivim človekom, ki bo v prihodnje previdneje in z manj apriornega zavračanja posegal v debato o slovenščini. Mogoče pa se bo temu poslu kot profesionalni "skeptik" celo čisto odpovedal, tako kot je to skeptično storil že s svojimi prejšnjimi poklici: z biologijo, od katere je ostala le še ljubezen do botaničnih metafor v jezikovnih polemikah, ali z marksistično znanostjo, ki jo je iz nedoumljivih razlogov popustil pred pičlimi nekaj leti.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco