Zorec, Ivan

(25. 7. 1880, Mali Gaber pri Stični -- 30. 7. 1952, Ljubljana), pripovednik. Železniški uradnik v Trstu in v Ljubljani, oče Črtomira Zorca. Izključen iz novomeške gimnazije zaradi razgrajaštva in protiverskega mišljenja, Objavljati je začel v zrelih letih v Ljubljanskem zvonu. Knjižno je l. 1921 izdal Zmote in konec gospodične Pavle, ljubezensko pripoved o učiteljici, Pomenke, zbirko kmečkih novel, in l. 1923 Zeleni kader, "povest iz viharnih dni našega narodnega osvobajanja" -- o 1. sv. v. v Bosni in Hercegovini. Liberalska kritika ga je pozitivno ocenila, hvalili so zlasti njegov jezik, katoliška stran pa mu je zamerila erotične prizore v naturalistični maniri. Po 1929 je začel pisati za Mohorjevo družbo domačijsko kmečko in zgodovinsko povest in si pridobil naklonjenost katoliških kritikov. Temeljni deli sta Domačija ob Temenici (1929) in tetralogija Beli menihi (Ustanovitev samostana, Stiški svobodnjak, Stiški tlačan, Izgnani menihi, 1932--37; Slovenske večernice 85--90) o zgodovini stiškega samostana od ustanovitve v 12. st. preko turških vpadov in kmečkih uporov do razpusta v času jožefinskih reform v 18. st. Ob 800-letnici samostana je bila tetralogija nekakšna katoliška obramba opatov nasproti kritični liberalski tematizaciji samostanske zgodovine. Pogoste izjave o rodni grudi, zlasti v kmečki povesti, spominjajo na literaturo krvi in zemlje. L. 1938 so v Mohorjevi knjižnici izšli njegovi spomini Iz nižav in težav, "pot ubožnega slovenskega dijaka".

Enciklopedija Slovenije, dec. 1997.

To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco