To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Ker imamo opraviti z manj znanim avtorjem, ne bo odveč v kratki časovni preglednici predstaviti njegove življenjske in pisateljske poti.
1880 Ivan se rodi 25. julija gruntarskemu sinu v Malem Gabru pri Stični na Dolenjskem, ki je tudi prebivališče Trlepovega rodu iz Belih menihov. Oče s posojanjem zabrede v finančno stisko in gre v Ameriko za kruhom.
1894 Ivan pride s 14 leti v tretji razred ljubljanske normalke.
1895/96 1. razred gimnazije v Novem mestu.
1896/97 Tu druguje s pesnikoma Dragotinom Kettejem in Radivojem Peterlinom -- Petruško.
1896/97 Izključen iz novomeške gimnazije zaradi razgrajaštva in protiverskega mišljenja. 3. in 4. leto gimnazije opravi v Ljubljani. V dijaški druščini se navdušuje za Jugoslavijo ter začne pisati v časopisa Vrtec in v Domoljub.
1900 Z 20 leti gre k vojakom, 1902. opravi oficirski izpit. 1903 Uradnik pri direkciji državnih železnic v Trstu.
1905 Poroči se v Ljubljani. 1907. dobi sina Črtomira (ki je kasneje znan kot publicist in prešernoslovec v Kranju) in 1909. hčer Bogomilo. Udeležuje se bogatega nacionalnega in kulturnega življenja v Trstu, slovi kot dober govornik, predseduje Društvu jugoslovanskih železničarskih uradnikov in je v letu 1909/10 uspešen intendant v tržaškem gledališču, kjer uvede nov žanr -- opereto. Pred prvo prvo vojno zboli za jetiko in komaj preživi.
1914--1918 Med vojno službuje kot nadporočnik v različnih krajih nekdanje Avstro-Ogrske, najbolj vplivata na njegovo pisateljevanje Split in Hercegovina.
1918 Preseli se v Ljubljano, kjer dobi službo. Ukvarja se z železničarsko terminologijo, spet aktiven v Društvu jugoslovanskih železničarskih uradnikov in ponovno piše.
1919--24 Prva serija objav v Ljubljanskem zvonu, kamor ga je povabil urednik Milan Pugelj (Hajduk Sima, Ibrahim Suša, Vaso, Kraljevič Marko, Ban Vuk Strahinja), v Domu in svetu (Pop Ilija) in v drugih časopisih in časnikih.
1921 Pomenki -- prva Zorčeva knjiga, vsebuje novele, v glavnem iz kmečkega sveta; negativno jih je zaradi naturalistične erotike v njih ocenil Ivan Pregelj, pozitivno pa Juš Kozak.
1921 Istega leta izidejo Zmote in konec gospodične Pavle z motivom učiteljice na vasi med prvo svetovno vojno; delo spominja na Finžgarjevo Samo in na učiteljice v spisih Marije Kmetove -- spet z erotično tematiko.
1923 Zeleni kader, povest. Knjigo je spodbudilo avtorjevo službovanje v Bosni in Hercegovini med prvo vojno. Delo je zdražilo Ivana Preglja do že druge negativne ocene.
1920--24 Zorec je blagajnik pri Slovenski matici. Razočaran je nad novonastalo Jugoslavijo; po političnem prepričanju socialist Krekovega tipa.
1929 Izide izrazita domačijska povest Domačija ob Temenici, prva povest o rodbini Trlepov. Glavne teme so ljubezen do rodne grude, izseljevanje, gruntarska trma in nezaupanje do bajtarjev. Zorčevi kritiki zdaj zamenjajo mesta: v katoliškem Domu in svetu izide pozitivna kritika, v liberalnem Ljubljanskem zvonu pa negativna.
1930/31 Zorec preživi nekaj časa v Stiškem samostanu, kamor so ga povabili, da bi pisal o menihih; tu spremeni svoj skeptični odnos do vere.
1932 Upokojen kot železničarski kontrolor. Pri Mohorjevi družbi začnejo izhajati povesti o belih menihih:
1932 Beli menihi, 1 (Slovenske večernice, 85),
1934 Beli menihi, 2 (Slovenske večernice, 87),
1935 Beli menihi, 3 (Slovenske večernice, 88),
1937 Beli menihi, 4 (Slovenske večernice, 90).
1938 Prav tako pri Mohorjevi družbi izide avtobiografija Iz nižav in težav. Roman Zemlja za založbo Klas (spet o Trlepih) ostane v rokopisu.
1952 Umre v Ljubljani, z nagrobno besedo ga pospremi literarni zgodovinar France Koblar.
Ivan Zorec je pisal tudi pravljice, podlistke in kritike. V literarni zgodovini je o Belih menihih napisanega malo, sočasnega kritiškega odmeva pa je doživel Zorec kar precej. Odveč je poučevati, kako je bila do mohorjanskega dela katoliška publicistika v Mladiki in Domu in svetu pohvalno razpložena in kako so ga v Ljubljanskem zvonu seveda najprej počakali z grajo (Viktor Smolej: "to je reakcionarna, času nedorasla knjiga"), potem pa z gluhim molkom; nad njim so odkimavali tudi v reviji Modra ptica. Zorčev najzvestejši kritiški spremljevalec je bil v reviji Življenje in svet njegov prijatelj Anton Debeljak. Zorčevo delo je ocenjeval vseskozi pozitivno in svoje sodbe široko utemeljeval; ni se sramoval niti primerjave našega večerničarja z Victorjem Hugojem in Fernandom Celinom. Tudi kjer je bila hvala zadržana, kritiki niso šli hladni mimo Zorčevega jezika. Anton Debeljak ga ponuja celo kot vir za nov Pleteršnikov slovar. V priložnostnih člankih v Slovencu je reklamo za svoje knjige delal tudi Zorec sam.
Če bi za Zorca iskali literarnozgodovinske oznake, potem bi se mu še najbolj prilegala nalepka domačijskega pisatelja, saj med domačijske povesti ne sodi le kmečka povest s pomenljivim naslovom Domačija ob Temenici, ki je znana zaradi obilja ljubezenskih izjav do rodne grude, mestoma celo v slogu literature krvi in zemlje, ampak sta domačijska struktura in nazor prodrla tudi globoko v zgodovinsko povest o belih menihih: "Zares, kmetovanje je največje, najlepše delo na svetu [...] Ko kmet hodi takole po polju, se mu srce odpira na stežaj in se veseli svoje blagoslovljene lasti [...] nič mu ne more oskruniti te ljubezni. [...] Domača zemlja, z znojem vsega rodu prepojena in z delom tvojih rok posvečena kakor cerkev z molitvijo, je res moč, ki zmore in osvoji slehernega svojega sinu. -- Vse je iz nje: življenje in ljubezen in sreča. -- Vsako premično imetje je minljivo: tat ukrade zlato, grad zgori ali ga razruši tuja roka, le zemlja ostane, je večna in ima svojo ceno" (1: 185, 186). "Da, zemlja se mu je zdela kakor pesem, ki poje sama vase" (1: 189). "[T]aka je moč zemlje [...] Človeka kar osvoji, njen je od zibelke do krste" (2: 107).
V četrti povesti Belih menihov dobi ljubezen do zemlje tudi socialno dimenzijo, za domačijsko literaturo že skoraj preveč predrzno: zemlja naj bo last tistih, ki jo ljubijo in obdelujejo: "'Trlep in vi vsi', je opat pogledal po ljudeh, 'zemlja je že vaša po delu in trpljenju, ki ga imate z njo. In zmerom bolj vaša bo. Ni je moči ne zdaj in jih ne bo posihmal, da bi vam jo vzele. Če ne že vi, jo bodo vaši otroci imeli tudi v pravo in večno last.'" Vendar za dosego tega cilja ne sme biti uporabljena sila: "Ampak zdaj me poslušajte še enkrat in poslednjič: Razidite se mirno vsak na svoj dom" (4: 157).
Domačijsko povest je ustvarjala konservativna literarna smer, deloma v izrecni opoziciji do sočasne socialnorealistične povesti. Dom je pojmovala kar se da ozko kot rojstno hišo, v njej in v domači rodovini našla jedro človeške družbe, se navdihovala iz ljubezni do domačega krova in rodne grude na eni strani ter iz sovraštva do vsega tujega: do internacionalizma, do velikomestne, urbane, proletarske kulutre. V središču domačijske povesti stoji namesto glavnega junaka, kakršnega poznamo iz glavnih del evropskega romanopisja, domačija. Ker je življenje domačije običajno daljše od življenja enega junaka, je rodbinska kronika kar pravšnja forma domačijske povesti.
Mohorjeva družba, ki je v teh letih letih razpečavala svoj redni knjižni dar iz šestih knjig v nakladi 40--60.000 izvodov, je pisatelju nalagala dodatne oblikovne zahteve. Skozi zgodovinsko snov je Mohorjeva skušala v prvi vrsti nacionalno vzgajati. Kolikor je v Belih menihih kmečke tematike, je izrabljena za gospodarsko vzgojo. Ljubezenska razmerja učijo krščanske etike, saj grejo vse zveze preko ubogljivosti očetu. Skratka: mohorjanka je morala bralcu ponuditi literarni recept za versko, socialno in nacionalno obnašanje; Ivan Zorec je bil v dvainpetdesetem letu življenja, ko je oddal prvo knjigo Belih menihov, že toliko izurjen pisatelj, da na tej črti ni moglo priti do nesporazuma -- nastala je prava mohorjanska povest.
Snôvi, to je zgodovini stiškega samostana, bi dandanašnji seveda lahko pripisali le aktualno politično težo v smislu ponovne katolizacije slovenstva, a bi bilo to krivično do drugih obdelovalcev snovi. Stična in zgodbe okoli nje so burile pisateljsko fantazijo še preden so Slovence novejše zgodovine osrečile take ali drugačne revolucije. Fantazijo so napajali pri Valvazorju (od tod je zgodba o žužemberški grofici Ani, ki jo je na grajskem dvorišču raztrgal medved, in o napadu roparjev na grad v Žužemberku, ki jih je vodil graščakov nezakonski sin -- iz te snovi je črpal tudi Jurčič za svojega Domna in nekaj desetletij kasneje Fran Detela v povesti Takšni so -- Dom in svet 1900). 1894 je v Domu in svetu profesor N. Janežič pod psevdonimom I. Kraljev objavil dolgočasno povest iz 15. stoletja Gospa s Pristave, ki predstavlja podpornico samostana vojvodinjo Virido. (Mož je menda napisal tudi zgodovino Stične, pa mu jo je neki malomarni dijak na vlaku izgubil.) Polno pa se je stiške snovi lotil romanopisec Miroslav Malovrh, časnikar pri Slovenskem narodu. Tu je v podlistku leta 1903 njegova povest Opatov praporščak najprej izšla, takoj zatem pa še v knjižnem ponatisu. (Delo izide tudi v pričujoči zbirki Slovenska povest.) Malovrh kot liberalec samostancem ni privoščil lepih besed in prav mogoče je, da so Zorčevi Beli menihi tri desetletja kasneje tudi zapoznela polemika z Malovrhom in z njegovimi liberalskimi tovariši, ki so si zadali nalogo, da diskvalificirajo nasprotno, klerikalno politično stran tudi s serijo povesti na račun razvratnih samostanov (npr. Vladimir Vesel, Libera nos a malo, 1911, Miroslav Malovrh, Kralj Matjaž, 1905, Zaljubljeni kapucin, 1911). Temeljni povod za obsežni pripovedni projekt -- ne bodimo preskromni in mu recimo kar epopeja (saj za to je pri skupnem obsegu 245.000 besed šlo) -- vendar ni bila politična polemika, ampak jubilejno dejstvo: osemstoletnica ustanovitve samostana (1132--1932).
Slovenska zgodovinska povest se ukvarja praviloma z domačo zgodovino. Na svoji poldrugo stoletje dolgi poti se je lotevala po vrsti vseh obdobij od predrimskih časov naprej. Vedno pa jo je najbolj pritegnilo razgibano 15. stoletje, zato ni čudno, da ga je v sredino svoje epopeje (začetek in konec sta mu narekovali zgodovinski letnici obstoja samostana 1132--1784) umestil tudi Ivan Zorec. Tema 15. stoletja so bili najprej turški vpadi na Slovensko, potem pa krivoverstvo oziroma protestantizem, kmečki upori in celjski grofje. V skladu s tradicijo večerniške povesti je Zorec izpostavil Turke in kmečke upore, manj pa je protestantizma in celjske problematike.
Kako je Zorec obvladal široki časovni razpon osmih stoletij? Kot literat ni bil zavezan znanstveni objektivnosti in enakovredni pozornosti do vseh zgodovinskih obdobij. Ker literatura ni isto kot zgodovina, si je lahko samovoljno prebra drobne izseke iz večstoletne zgodovine in jih potem predstavil kot zaključeno celoto. Dogajanje vsakega od štirih delov namreč traja le redko dlje kot nekaj mesecev, vmes pa zevajo stoletne praznine. Med prvo in drugo knjigo je prostora za 340 let, med drugo in tretjo 100 let in med tretjo ter zadnjo dobrih 200 let. Zato pa ga je čakala kot literata težka naloga, da navkljub časovnim preskokom podeli dogajanju v povesti videz sklenjenosti. V tako dolgem razdobju seveda ne more priskrbeti besedilu sklenjenosti individualni junak, ampak kaj drugega. Iz naslova tetralogije in podnaslovov začetne in sklepne knjige (Beli menihi, Izgnani menihi) bi sklepali, da so to menihi in samostan, pa je to le za silo res. Temeljno dogajanje zadeva kmečko rodovino Trlepov iz Malega Gabra pri Stični, na kar usmerjata tudi podnaslova osrednjih dveh knjig četveroknjižja: Stiški svobodnjak in Stiški tlačan.
Zgodba je vsaka zase zaključena, v enoto pa jih druži poleg naštetega še vrsta paralelizmov v kompoziciji. V pripovednih scenah nastopi povprečno med 30 in 40 oseb, ki nosijo vsaka svoje ime (včasih jih je tudi čez 40), precej več jih je skupaj s tistimi, o katerih se pripoveduje ali ki nastopajo v kakšni skupini in niso poimenovana z osebnim imenom. Če bi bile enkratni značaji, bi bralcu nikakor ne mogle ostati enakopravno v spominu. Na vso srečo jih je mogoče potakniti v pregledno število skupin: na eni strani med kmete, na drugi strani v gospodo. Kakor so kmetje razslojeni na svobodnjake in tlačane, tako tudi gospoda ni iz enega kosa: deli se v slabo grajsko gospodo (po vrsti gre za gradove v Višnji Gori, Šumbrek, Žužemberk in Sotesko) in boljšo samostansko gospodo; samostanci pravzaprav branijo kmete pred zlo grajsko gospodo. Kadar postanejo socialne napetosti med stanovoma le prevelike, jih pomiri in kanalizira skupni sovražnik: v 12. stoletju Ogri, v 15. stoletju kdo drug kot Turki, v 16. stoletju presenetljivo Uskoki in v 18. stoletju -- manj očitno -- racionalna država Jožefa II.
Zorčeva zgodovinska povest ne mara smrtnih izidov, že raje poroke. Ob presežku fizične moči na kmečki strani, ki simbolizira preživetveni potencial, je ena poroka seveda premalo, biti morajo vsaj tri, če že ne štiri (kakor je to slučaj v prvi knjigi). Poroka in z njo povezana reprodukcija kmetstva (= slovenstva) je način, s katerim se slovenski narod ob pomanjkanju drugih sredstev v brezobzirni zgodovini artikulira, kakor se z razmnoževanjem še danes artikulira vrsta narodov na svetu, ki so prikrajšani za drugačne načine socialnega izražanja. Ljubezen na kmetih ni utemeljena v lepoti, ampak vedno znova v zdravju, moči in mladosti. Ni važno, da je lepa, važno je, da je nevesta čvrsta: "Ni bila sladkostno lepa; bila pa je zdrava in močna, stara pa sedemnajst let" (1: 32); "Komaj dvajset let je bila stara, pa velika, močna in zdrava, v obraz bela in rdeča [...] Čvrsta je ... Kaj se ji mara!" (2: 16--17). To lestvico vrednot potrjuje še posebna skupina oseb v vsaki izmed povesti, tako imenovani velikani. Kažejo na davno zvezo zgodovinske povesti s folklornim izročilom, odlikuje pa se po naravnost fantastični fizični moči: Samotarka Rodana in njenih sedim sinov hrustov, amazonka Maruša in velikan Kopič in celo pravi Peter Klepec s krepkimi mišicami in plašno dušo. Zanimivo je, da ta skupina oseb umanjka v zadnji povesti, kjer umanjka tudi skupina očitnih zunanjih sovražnikov, kakor so bili Turki. Če si smemo dovoliti drobno špekulacijo, potem posezimo po hitri razlagi, da fantastični folklorni velikani (v zgodovinski povesti so jim domovinsko pravico že dolgo potrjevali Peter Bohinjec, France Bevk in drugi) pomenijo pri Zorcu protiutež sovražnemu tujstvu. Ker za prevlado nad tujstvom ni bilo videti "normalnih", realnih (ekonomskih, kulturnih, političnih) možnosti, je bilo treba poseči po mitologiji in fantastiki.
Smrt doleti le redke grešnike; običajno se imajo negativci čas v moralnem pogledu popraviti in tako podaljšati svoj svetni vek, v enem samem primeru umre zaradi bolezni tudi pozitivna oseba. Ker je brez krvi dolgočasno, je v zadostni meri prelijejo skupni civilizacijski sovražniki: Ogri, Turki, Uskoki. Kakor je videti osnovni socialni konflikt med stanovoma usoden, se vendar zdi, da med njima ni nepremagljive meje. Za zvezo skrbijo socialno nejasno definirane osebe, deklasiranci, izobraženi bohemi, ki jim je socialna pot odprta na obe strani, kot so gospod Ambrož, brat šumbreškega graščaka, ki gostuje in veseljači zdaj pri enem zdaj pri drugem kmetu, Boštjan, nezakonski sin žužemberškega grofa, propadli Vrbičev gospod in končno tudi opati ali posvetna gospoda kmečkega porekla (Martin Kuralt, Anton Linhart, Jakobus Gallus). Težko, pa vendar mogoče je prestopiti tudi mejo med tlačanstvom in svobodnjaštvom pri kmetih. Ta načelna socialna mobilnost šele ustvari pogoje za to, da postanejo Turki ali Uskoki združevalni in pomirjevalni element, saj grozijo porušiti temelj, na katerega prisegata oba stanova, to je krščanstvo ali katolicizem kot civilizacijsko osnovo. Prav na tej točki se je zgodila zanimiva preinterpretacija zgodovine za Zorčeve literarne in nazorske potrebe. Valvazor, iz katerega je Zorec črpal, poroča o napadu osemnajstih Napolitancev pod vodstvom grofovega nezakonskega sina Gregorja na grad Žužemberk, ki je bil leglo protestantizma. Zorec tako s protestantizmom kot z Italijani kot sovražniki ni vedel veliko početi. Zmanjšal je najprej grofov delež pri uvajanju reformacije, Italijane pa je enostavno spremenil v 50 krutih Uskokov, ki jih branilci gradu skupaj s tlačani smejo do zadnjega posekati. O južnoslovanski ali vsaj vseslovanski solidarnosti kot prej pri Jurčiču ali kasneje pri mohorjanskem Vladu Firmu (Uskokova nevesta) ni sledu, čeprav je bil Zorec v mladih letih hud Jugoslovan. Ni drugače, kot da ga je že kmalu do bližnjih sosedov začelo navdajati hudo nezaupanje.
Naj bo to zaradi folklorne fantastike, naj bo zaradi programskega optimizma -- marsikaj težko verjetnega se zgodi v Belih menihih. Ni pa v Zorčevi povesti mogoč socialni prevrat, to so kmečki upori, akoravno so izpričani v zgodovini in celo v literarnih ostankih (Le vkup, le vkup, uboga gmajna). Čeprav nosi tretja knjiga podnaslov Samostan ob kmečkih uporih, se le-teh komaj dotakne. Očiten je Zorčev strah pred nasilno socialno spremembo. V načelu daje avtorjev rezoner Trlep upornikom sicer prav, vendar se pravica do upora ne tiče stiških tlačanov, ampak sotrpinov nekje daleč na Hrvaškem. Trlepi se upirajo le toliko časa, da dosežejo privilegij za svojo družino (prestop med svobodnjake ali dovolitev poroke), potem pa jih veselje do upora mine in temu primeren je tudi neuspeh napada na grad Šratenbah, ki ga vodi mladi Trlep. Pri napadu mu pobijejo, tako kot Prešernovemu Črtomirju, celo kmečko vojsko, pa si ta za razliko od Črtomirja zaradi tega ne beli las, češ saj so kmetje sami hoteli v akcijo, in se odtihotapi nazaj domov, da se posveti razmnoževanju. Zorčevo izogibanje konfliktu med kmeti in samostanom je toliko bolj pomenljivo zaradi zgodovinskega dejstva, da se je kmečki upor dvignil najprej prav med stiškimi podložniki, na kar opozarja celo Zorčev prijatelj Anton Debeljak. Isti zgodovini tudi ne ustreza idealna slika stiških menihov, saj viri omenjajo celo priorja, ki je imel spolno razmerje s svojo lastno hčerjo. Dražljivega fabulativnega gradiva za izbrano temo je bilo torej dovolj in Zorec ga je po temeljitem študiju gotovo tudi dobro poznal, vendar ga namenoma ni vključil v pripovedno tkivo, saj mu je šlo v prvi vrsti za zvestobo mohorjanskemu vzgojnemu konceptu in šele potem za pripovedno ambicijo.
Sporočilo Belih menihov je nekako t kole. Slovenski narod je narod nerodnih (trlep 'neroda') in trmastih kmetov, ki razpolagajo z obilo življenjske moči, fizične in intelektualne, ki pa jim je usojeno, da jih vlada tuja gospoda. Gospoda se menja, Slovenec pa ostane. Gospodi upreti se na vsej črti nima nobenega smisla, je pa Slovenec zavezan opominjati gospodo h krščanskemu obnašanju, kadar je sila le prehuda. In če je že gospoda nujna, potem je boljša samostanska od posvetne. Iz Krsta pri Savici vsako leto vsaj ob 8. februarju ponavljamo Črtomirovo "manj strašna noč je v črne zêmlje krili,\ ko so pod svetlim soncem sužni dnovi!". Zorec ima za nas drugačno navodilo: "Rajši sem meniški tlačan kakor praznik v posvetni gospoščini." Čeprav je Zorec gotovo vedel, da je po ukinitvi samostana prišla samostanska zemlja v roke domačim in priseljenim kmetom, se zadnja povest Belih menihov konča z dvomom, da je ukinitev samostana smiselna, ker bo duhovsko gospodo verjetno nadomestila grajska gospoda. Glasno priznavanje tega zgodovinskega dejstva bi namreč moralo narekovati njegovim kmetom do samostana drugačen, manj prijazen odnos, kakor ga je dejansko želel. Razpust samostana obžaluje tudi današnja kulturna zgodovina (npr. Kmecl v Zakladih Slovenije), vendar iz drugačnih razlogov kot v starih letih konservativni Zorec: ob razselitvi se je namreč izgubilo veliko dragocenih srednjeveških rokopisov in knjig.
Stiški samostan se zgledno obnavlja in spreminja deloma tudi v muzej. Njegovi vedno številnejši obiskovalci bodo prav gotovo hvaležni bralci Zorčeve obsežne povesti v štirih delih -- Belih menihov.
str. 70 Vir -- Kraj je znan po ilirsko-venetskih gomilah, kot največje prazgodovinsko gradišče na Slovenskem (Slovenski krajevni leksikon, II, Ljubljana: DZS, 1971).
str. 108 Šponhajmi -- Mogočna nemška rodbina Spanheim, koroški vojvode, lastniki obsežnih posesetev tudi na Kranjskem, ustanovitelji Kostanjeviškega samostana. Koroški vojovoda Bernard je 1227 (sto let kasneje, kot se odvija naša povest) po slovensko z "Buge waz primi, gralwa Venus" pozdravil skozi Ziljsko dolino potujočega pesnika Ulrika Lichtensteinskega, ki nam je v svojih verzih ohranil ta pozdrav.
str. 137 čičarka hrana -- Čičerka je rastlina s kratkimi napihnjenimi stroki -- Cicer arietinum (Slovar slovenskega knjižnega jezika)
str. 27 šel je in v domačem, ljudskem jeziku napisal spovedno in obhajilno molitev -- Besedila so danes znana kot Stiški rokopis, to je zbirka latinskih pridig, na koncu katerih je slovenska splošna spoved, ena kitica velikonočne pesmi, klic k Svetemu Duhu in Marijino čaščenje. Hranijo ga v NUK-u, ponatisnjen je v Pogačnikovi Zgodovini slovenskega slovstva, 1 (1972).
str. 46 Legenda o gradnji Šumbrega in Kozjeka je iz ljudskega izročila, nekoliko drugačno ima že Jurčič v Juriju Kozjaku (ZD 1, str. 100).
str. 71 Krištof Lamberg -- Slovenski biografski leksikon pozna le njegovega sorodnika Žiga Lamberga, prvega ljubljanskega škofa.
str. 9 Franc Ksaver Tauferer -- Zadnji stiški opat. Njegova knjiga Ta kratki Sapopadik ker/hanskiga Navuka... je izšla anonimno; njegovo avtorstvo nam je ohranilo Pohlinovo pričevanje. Knjiga je bila vsaj štirikrat ponatisnjena.
str. 12 Martin Kuralt (1757--1845) pesnik, svobodomislec, menda ga je iz samostana v Stični zvabil zgodovinar in dramatik Anton Tomaž Linhart (1756--1795), ki je bil že prej tam.
str. 52 Tu navedeni zagovor proti kačjemu piku ni identičen tem, ki jih je popisal Karel Štrekelj (Slovenske narodne pesmi, III, str. 207).
str. 104 Vojvodinja Virida (Viridis) iz milanske rodbine Sforza-Visconti, vdova po avstrijskem vojvodi Leopoldu III. in mati Ernesta Železnega, zadnjega koroškega vojvode, ki je bil ustoličen na Gosposvetskem polju. V ljudskem spominu je ostala kot dobrodelna gospa s Pristave (glej enakonaslovni Janežičev roman). Pri Stični je živela v letih 1386--1414, ko je umrla in vse premoženje zapustila samostanu. Bolj živo kot Janežič jo je predstavil v povesti Opatov praporščak Miroslav Malovrh.
str. 111 Ivan Nepomuk Ursini grof Blagaj, glavar za dolenjsko okrožje -- Iz rodbine Ursini-Blagaj je izšel tudi gospodarstvenik Rihard, ki je bil v nasprotju z Zorčevo predstavitvijo rodbine eden redkih domačih plemičev, ki si je prizadeval za dobro Slovencev.
Metod Mikuž: Vrsta stiških opatov: Doneski k zgodovini stiške opatije. Ljubljana, 1941 (disertacija na teološki fakulteti).
Metod Mikuž: Topografija stiške zemlje: Doneski k zgodovini stiške opatije. Ljubljana, 1946 (disertacija na filozofski fakulteti).
Ivana Kozlevčar, diplomska naloga o Ivanu Zorcu na ljubljanski slavistiki (1956/57), sign. 108.
Benediktinci, cistercijanci, kartuzijani. Ur. France M. Dolinar. Ljubljana: Teološka fakulteta; Inštitut za zgodovino cerkve, 1984 (Redovništvo na Slovenskem, 1).
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco