Miran Hladnik

Slovenski zgodovinski roman danes

Sinopsis

Uvod

Z okoli 300 besedili, daljšimi od 10.000 besed, ki so nastajala od srede prejšnjega stoletja do danes, sodi zgodovinska povest ali zgodovinski roman med glavne in najbolj vztrajne slovenske žanre. Žanr se je uspešno prilagajal novim časom, estetskim zahtevam in pričakovanju bralcev tudi v okviru drugih nacionalnih literatur. Vrh zgodovinske povesti so pri nas leta med 1925 in 1935. Po upadu leta 1945 vse do 1975 njihova produkcija ponovno raste, v zadnjih treh desetletjih pa se je umirila, medtem ko se je obseg romanov, če predvidevamo, da v zadnjem letu desetletja ne bo izšlo kakšno izredno obsežno delo, celo zmanjšal. Obsegovno je slovenski zgodovinski roman dosegel vrh v petletju okrog 1975 z rekordnim poldrugim milijonom besed. Domneva, da bi se morale velike politične spremembe na začetku 90. let odraziti tudi v ponovni in intenzivnejši refleksiji nacionalne zgodovine v zgodovinskem romanu, se potrdijo le, če razumemo literaturo kot generatorja teh sprememb, ne pa kot zgolj prostor zrcaljenja izvršenih zgodovinskih dejstev: razcvet žanra v drugi polovici 80. let si je mogoče razlagati kot napoved bližajočih se velikih zgodovinskih preobratov. V 90. letih je nastalo okrog 27 besedil, ki jih z večjo ali manjšo gotovostjo pripisujemo žanru zgodovinskega romana. Ker nas zanima v prvi vrsti življenje žanra med bralci, bi morali zraven prišteti skoraj ducat ponatisov starejših besedil -- zanimivo je, da ne gre za šolske klasike, ampak za pozabljena nekdaj popularna dela --,¹ prevode obširnih tujih zgodovinskih romanov² in pa prgišče prevodov slovenskih zgodovinskih romanov, večinoma v nemščino.³ Sceno zaokroža dovolj obsežna množica recenzij, kritik, polemik in razprav na temo sodobnega zgodovinskega romana. Vsega je bilo očitno toliko, da se je leta 1997 šolskim oblastem zdelo primerno tekmovanje za Cankarjevo priznanje posvetiti prav zgodovinskemu romanu.⁴

Zgodovinski roman zamejujejo naslednja določila: umeščenost dogajanja v preteklost, ki avtorju ni mogla biti izkušenjsko dostopna, uporaba zgodovinopisnih dejstev, uporaba popularnih pripovednih motivov in postopkov, nacionalno predstavna in usmerjevalna vloga in pripravljenost za podrobnejšo žanrsko klasifikacijo.⁵ Monografije o zgodovinskem romanu običajno organizirajo snov po zgodovinskem času in dogodkih, ki ga popisujejo romani. V zadnjem desetletju so bili zanimivi v glavnem začetek 20. stoletja, 19. stoletje in 17. stoletje. Za štiri besedila datacije ni mogoče natančno določiti. V oči bode odsotnost nekdaj zanimivega racionalističnega 18. stoletja in izčrpana so se zdela avtorjem tudi zgodnejša stoletja. Sodobno produkcijo zgodovinskega romana bom raje kot po predstavljenih stoletjih popisal po intuitivno razbranih in poimenovanih žanrskih tipih. To so biografije znamenitih Slovencev, romani o ljubljanskem potresu, romani o skrivnostnih združbah, besedila na temo lokalne zgodovine, rodbinska saga in romani, ki so prepoznavni po jezikovnemu in stilnem eksperimentu.

Težave je povzročal roman Draga Jančarja Zvenenje v glavi, ki pripoveduje zgodbo zaporniške vstaje leta 1975, za osmislitev in razlago pa ji dodaja fragmente zgodovinskega dogajanja iz biblijskega časa, natančneje zgodbo o uporu Izraelcev Rimljanom pod vodstvom Eleazarja in Menahema ter padec njihove utrdbe Masade leta 66. Delež zgodovinskega oziroma bibličnega je tako droben, da ne upravičuje uvrščanja romana med zgodovinske; skušnjave za tako odločitev je vzbujalo Jančarjevo izrecno vzporejanje sedanjih dogodkov s preteklimi, opremljanje 20 let starih dogodkov z zgodovinsko patino, zagotavljanje bralcu, da bo njegovo poročilo kljub domišljijskemu značaju verodostojno, in sklicevanje na zgodovinopisje, kar so nedvomno poteze zgodovinskega romana. Sporočilo pripovedi je, da usodne zgodovinske dogodke sprožijo drobne in naključne reči, v tem primeru nespodobna kretnja:

In zaradi nespodobne kretnje tega človeka je bilo treba vse razbiti? Judovska vojna, sem rekel, se je tudi začela zaradi nespodobne kretnje. Dajte no, Keber, je rekel Stari, zgodovina je nekaj drugega. Nič drugega, sem rekel, neki rimski vojak je s takšno kretnjo užalil Jude. Enemu je počil film, pobral je kamen, potem so razbili mesto in tako se je začelo. Mene pa je razbesnel paznik Albert s svojim pendrekom, s svojo ritjo, ki jo je postavil pred ekran, predvsem pa mi je tisti dan od jutra in ves dan zvenelo v glavi. (Str. 17.)

Namen tukajšnjega pregleda ni v vrednostni selekciji, to je v odbiranju odličnega, dobrega in solidnega od trivialnega ter diletantskega ter v morebitnih priporočilih za prevajanje -- to so že storile ali še bodo razne žirije za vsakoletne literarne nagrade --, ampak v izčrpnosti popisa in v poskusu navezave tekstov na literarno tradicijo. Kot zanimivost naj omenim, da nam je večina avtorjev poklicno zelo blizu: Sivec je slavist, tudi Detela in Kuhar sta študirala slovenščino, Zlata Vokač je bila rusistka in komparativistka, Vuga je slavist in komparativist, komparativisti so tudi Merc, Kovič, Škamperle in Virk, študiral pa jo je tudi Mikeln, Rebula je klasični filolog, Lipuš je učitelj, Lainšček in Novak novinarja. Zunaj humanistike in novinarstva je le kemičarka Tita Kovač.

Biografije

Naslednjo zgodovinsko biografijo je prispevala Tita Kovač-Artemis (1930-), pisateljica, ki se je poročila v Grčijo in tam ustvarjala. Njena izbira "očeta naroda" Janeza Bleiweisa (Slovenski oratar dr. Janez Bleiweis) je bila podobno alternativna kot Sivčeve, saj je bil Bleiweis s tem, ko je v 60. letih povzdigoval rodoljubnega pesnika Jovana Vesela -- Koseskega namesto Prešerna, v naši zavesti nekakšen negativni, kmečkoprosvetni antipod svetovljanskemu in stremljivemu konceptu slovenske književnosti.¹⁰ Napisana je v Bleiweisov zagovor in z namenom popraviti liberalno-levičarsko stereotipno zlo podobo znamenitega ljudskega prosvetitelja. Janez Bleiweis (1808--1881) iz Kranja, po poklicu zdravnik in živinozdravnik ter profesor na ustrezni šoli, je bil urednik dolgo edinega slovenskega časopisa Kmetijske in rokodelske Novice (1843-), ki imajo nedvomno izjemno vlogo pri standardizaciji in vpeljavi slovenščine v javno življenje ter za nacionalni razvoj. Ker držimo v rokah knjigo, obilno dokumentirano s slikami in zlasti s citati iz časnika Novice, se vzbujajo celo pomisleki, če ravnamo prav, ko štejemo knjigo v čisto leposlovje, kar pa ne zmanjša simpatičnosti in aktualnosti Bleiweisovega mnenja, da imamo Slovenci "abecednih vojen in gramatičnega kavsanja že dovolj".

Zgodbe iz življenja znamenitih Slovencev skušajo popularizirati tista poglavja iz slovenske zgodovine, za katere se je avtorjem verjetno zdelo, da jih uradno zgodovinopisje ni dovolj poudarilo oziroma da manjkajo v popularni kulturni zavesti. Gre skratka za popravke slovenskega liberalnega zgodovinskega romanopisja.

Ljubljanski potres

Ob zelo skromnem deležu zgodovinopisnega poročila dajejo delu zgodovinski značaj omembe slovenskih modernistov v društvu Zadruga, slikarja Jakopiča in vrste drugih osebnosti, ki se zdi, da jih je avtor napaberkoval iz tedanjega časopisja. Podnaslov kronika je na Slovenskem obremenjen z asociacijami na Tavčarjev zgodovinski roman Visoška kronika iz leta 1919 -- tako kot pri Tavčarju zaplete dogajanje prihod lepe tujke Agate, zaplete tu reči prihod lepe tujke Marije --, vendar dodatnih vzporednosti ni najti in se zdi, da je motiv tujca, ki pride v provincialno mesto, prej pripisati zgledu Jančarjevega Severnega sija (1984), ki je najbrž vplival še z atmosfero, ki vzbuja slutnje katastrofe, junakovim svobodomiselstvom in proticerkveno naravnanostjo, s scenami alkoholne (tu tudi kokainske) omame in z zarisom nemško-slovenskega konflikta. Nekdaj bi kritika med trivialnimi rekviziti, značilnimi za žanr, opozorila na medaljon, sanje, prerokovanje, kvartanje, magijo v cirkusu, slike v panoptiku in, nenazadnje, na srečni konec.

Kajetan Kovič (1931-), sicer bolj znan kot pesnik, je potresni tematiki prispeval besedilo skromne dolžine, "ljubljansko zgodbo" Profesor domišljije. Gre za prešuštno ljubezensko zgodbo s potresnim zgodovinskim ozadnjem, za nekakšno ljubljansko Gospo Bovary. V opravljivo in zadušno Ljubljano pride trgovec s petrolejem in romunski častni konzul Kristjan Ravbar in na željo prijatelja iz šolskih let, sramežljivega in nerodnega "profesorja domišljije in zavetnika praznih rok" Jerneja Petriča postane ljubezenski posrednik pri poročeni Ursuli Berginc, v katero je prijatelj platonsko zaljubljen. Ko ji pokloni Jernejeve pesmi, za katere gospa misli, da so Kristjanove, sam pade v strastno ljubezensko razmerje, spričo katerega se mora Jernej sprijazniti z vlogo pomočnika. Ko hočeta ljubimca pobegniti v tujino, Ursulinega moža, poslovneža Feliksa, ustreli davni maščevalec -- skrbno načrtovan ženin pobeg z naslovom "operacija Pont" pade v vodo in iz mesta odpotuje ljubimec sam. Ursulin mož umre in Ljubljana doživi potres, ki ga potresni strokovnjak Jernej ni znal napovedati. Noseča Ursula prepozna v Jerneju pravega avtorja poklonjenih ji pesmi in se mu zdi naklonjena, vendar se ji omahljivec še vedno ne upa približati. Sporočilo kratkega romana nakazuje moto: človek ne more na svetu kaj dosti dognati; mogoče o vsem vejo še največ mačke in vedeževalke. Prav ta skrivnostnostna razsežnost, tj. vedeževalska motivika, preko katere se delo spogleduje z novo duhovnostjo, poleg izhodiščnega motiva tujca v mestu povezuje to knjigo s prejšnjo. Deli nadaljujeta tradicijo žanrskega tipa ljubljanske povesti¹² in v narativni in stilni izvedbi ne odstopata bistveno od pričakovanj standardnih bralcev zgodovinskega romana.

Skrivnostne združbe

Dušana Merca (1952-) Galilejev lestenec (roman iz nerazumljivih razlogov ni zmagal na nagradnem natečaju kresnik leta 1997) je iz dveh izmenjaje predstavljenih zgodbenih pramenov, eden se odvija med leti 1913 in 1916, drugi pa tristo let prej, 1613, v Cerknici pod "čarovniško goro" Slivnico in v Ljubljani. Če bi knjigo hoteli natančneje žanrsko označiti, bi ji prisodili ime čarovniška zgodovinska povest.¹⁴ Paralelnost zgodb naj bi pokazala na nespremenljivost človekove čudi. V zgodbi iz leta 1916 je glavna oseba Amalija Traven, posvojenka skrivnostno umrlega lekarnarja Melhiorja Ksaverja Kranjca. Amalija postane žrtev skrivnostne družbe, ki jo duhovno vodi fanatični Franz Zavašnik iz Zuoza v Švici, pripadajo pa ji lekarnar, župnik, redovnik in sadistični opat: v kleti jo kot čarovnico "po pravilih" mučijo, zlorabijo in ubijejo. V 17. stoletju podobna zarotniška skupina, ki deluje v imenu zla (grajski oskrbnik, kaplan in inkvizitor), pobije štiftarje, zaslišuje in muči babice in zeliščarice, ki jih prej razglasi za čarovnice. Legalna oblast prosvetljenega grajskega gospoda Henrika Des Enffansa d'Avernasa je pri tem čisto ohromljena. Roman želi pritegniti tudi z obiljem spolnosti, bolje rečeno z manj običajnimi oblikami spolnosti (homoseksualnostjo, sadizmom, mazohizmom, posilstvi, nimfomanstvom, kršenjem celibata); v obeh pramenih težave z rojevanjem otrok simbolizirajo napake v človeški ureditvi. K nevsakdanjemu stanju zavesti spet pomagajo zelišča, ki so po eni plati sredstvo omame, ki lajša trpljenje ob mučenju, po drugi plati pa simbol prvinskih, naturnih vrednot, ki jim avtor pripisuje regulativni in zdravilni značaj. Sporočilo romana bi lahko bilo, da je zlo stvar podložnikov, ki uidejo skrbi prosvetljenega gospodarja, in da se posebej rado rojeva v zavetju cerkvene inštitucije. Branje knjige motita na silo zapletena kompozicija in jezikovna ter stilna površnost; ta je žal značilna tudi za naslednji roman.

Kraljeva hči mladega avtorja Igorja Škamperleta je zgodovinska le z eno četrtino besedila, vendar je to dovolj za njeno žanrsko prepoznavnost in umestitev. Literarna kritika se ji je obilno posvečala in tu je najti še drugačne možne žanrske oznake: eruditska proza (Matej Bogataj), hermetični (filozofski) roman (Ivanka Hergold),¹⁵ erotična zgodba. Glavna oseba zgodovinar povezuje Kraljevo hčer z Ruplovima romanoma Maks (1982) in Levji delež (1989), z ezoterično in okultno tematiko, ki jo tu zastopata alkimija in prostozidarstvo, pa je izrazito vpeta v tematsko maniro zgodovinskega romanopisja 90. let. Avtor je z načitanostjo -- mimogrede se pohvali z dolgo vrsto prebranih tujejezičnih knjig -- blizu zgodovinski prozi tržaškega rojaka Alojza Rebule, ime glavne ženske osebe, samovšečnost junaka, nekam pretirano romantična, vendar simpatična ljubezenska zgodba ter sposobnost nadgradnje vsakdanje fabulativnosti s simboličnostjo pa prikličejo v zavest vzporednosti s popularnim romanom Kave, kavice, kofetki Petra Stoparja (1988).

Skupaj s Hergoldovo lahko vprašamo avtorja, komu je namenil roman, ki v njem mrgoli latinskega, italijanskega, francoskega, nemškega (z obiljem pravopisnih napak!), angleškega, češkega besedja in stavkov kar brez prevoda. Ali predvideva, da se bo roman bral v knjižnici, dobro opremljeni s slovarji? Je imel v mislih samo tistega redkega bralca, ki mu ti jeziki ne delajo težav? Ali imajo tuje besede le namen ustvarjati ustrezno atmosfero? Ali pa se, bognedaj, tako kot nekdaj Ivan Pregelj, avtor le postavlja pred bralci z jezikovnim znanjem?

Tržaški univerzitetni profesor zgodovine Ernest Fabian na skrivnostno povabilo odpotuje v Prago. Že na vlaku se zaljubi v sopotnico Katko Živan, ki živi med Ljubljano in Prago, in se spusti z njo v razmerje. Mojster Karl Belehar ga snubi v prostozidarsko ložo, kjer naj bi v projektu nove evropske ureditve zastopal slovanske in slovenske interese. Tik pred seanso lože Katkin mož Mathias Breital, ki je tudi pomemben član združbe, odkrije njun ljubavni odnos. Ljubimca se umakneta v gorsko samoto, vendar tam ne zdržita. Ernest se po premisleku odloči priti na seanso, Katka pa odpotuje v Ljubljano. S pomočjo skrivnostnega antikvarja Karla Mardoheja Zalmana (za katerega bralec kmalu posumi, da je reinkarnacija habsburškega cesarja Rudolfa II., ki je živel na prelomu 16. in 17. stoletja) v samostanski knjižnici zaloti prostozidarje pri simbolični igri s kartami, ko pod vodstvom Nemcev ter njihovih interesov odločajo o usodi dežel. Pokvari igro in odide -- odločil se je za privatnost, za ljubezen s Katjo.

Paralelno gre zgodovinska pripoved o cesarjevem alkimistu Mihaelu Meierju -- z njim se Ernest identificira tako zelo, da čuti celo njegove rane --, ki leta 1592 z Andrejem Vokom Rožnberkom išče živosrebrno rudo po čeških gorah, se speča s kmečko vdovo Jerino, doživi razvrat kresne noči, potem pa njo zažgejo kot čarovnico, medtem ko sam komaj pobegne nazaj na dvor. Cesar Rudolf II. leta 1599 potrdi versko svobodo, vendar jo mora že leta 1609 preklicati in tri leta za tem duševno bolan umre. Rudolfov naslednik cesar Matija Habsburški nima več posluha za alkimistične načrte, s katerimi je hotel Rudolf ozdraviti dušo (iz kemičnih reakcij "so mojstri sklepali na analogni proces preobrazbe človeške duše"), zato projekt poprave sveta propade in s porazom Čehov pri Beli Gori 8. novembra 1620 se začne 30-letna vojna.

Roman prežema jasna slovensko nacionalna misel. Tudi če je to posledica avtorjevega primorskega izvora, izrecno ustreza tudi žanrskim pričakovanjem pri zgodovinskem romanu. Zgodovina ima kakor že tolikokrat poprej instrumentalno vlogo.¹⁶ Ernest Fabian se v načelu strinja s konceptom regionalistične Srednje Evrope, ki naj po ekonomski in politični moči dohiti bruseljsko Zahodno Evropo. Pri prvi gre za nemško-slovansko navezo z razločno izraženo željo po rekatolizaciji in obnovi vrednot ljudske kulture, pri drugi za angleško-francosko navezo, oprto na ameriške ekonomske in kulturne vzorce. Vendar je do Nemcev nezaupljiv in relativno bolj naklonjen Italijanom.¹⁷ Umestitev dogajanja v Prago, komplimenti praškemu ženstvu (str. 174) in simpatija do Rusije (str. 122; tudi Katka je ruskega porekla) kažejo na tradicionalno primorsko panslovansko razpoloženje. Politično sporočilo romana je skrito v zagonetnem naslovu Kraljeva hči.¹⁸ Edini kralj v romanu je Rudolf II., ki ne more imeti otrok, edina glavna oseba s statusom hčere pa je Katja, ki je hči ukrajinskega Rusa, za katerim v Afganistanu izgine vsaka sled. Smemo potem napraviti predrzen sklep, da je današnja politično nemočna in ohromljena Rusija duhovno sorodna fantastičnim in prav tako neuresničenim Rudolfovim odrešitvenim načrtom? Ali pa je s kraljevo hčerjo mišljeno Rudolfovo duhovno potomstvo, alkimistični kamen modrosti? Ker se zdi, da je pravi odgovor v koncu romana odkril junak Ernest Fabian s tem, ko se je odpovedal svetu moči in se posvetil Katji, bi kamen modrosti lahko poenačili z ljubeznijo, ne morebiti mistično ljubeznijo do vsega neizrekljivega, ampak z ljubeznijo do ženske. Tako kot je svet na dva konca v političnem smislu, je razcepljen tudi v spolnem smislu na ženski in moški princip. Moškega obvladujejo poklicanost, volja po moči in oblasti, interesi, vodijo ga lovci, trgovci in vojaki, ženski je enak ljubezni in zasebnosti. Glavni junak se v koncu odloči za ženski princip abstinence pri nevarnih moških igrah z močjo, za preizkušeno obnašanje, ki je v zgodovini pomagalo Slovencem preživeti.¹⁹ Škamperletov ideal nesimetrične mednarodne izmenjave najlepše izraža nostalgični vzklik njegovega junaka: "Mi smo odhajali v svet, svet pa do nas ni imel dostopa. Kakšno razkošje!" (Str. 249.)

Žanrski tradiciji zgodovinskega romana je treba pripisati tudi tiste motivne in oblikovne elemente, ki jih je svojčas kritika povezovala s trivialnim: lokacija v velemestno podzemlje, motiv svetovne zarote, ritualni zbor skrivne bratovščine, sogovorniki delajo venomer "živahne" kretnje, pred izjavo stereotipno dvigajo k ustom in odlagajo na pladenj kozarčke ali skodelice in pomenljivo pogledujejo sogovornika, njihova govorna dejanja so skratka popisana zelo neinventivno. K avtorjevim poskusom ustanavljanja ekskluzivnega bralskega kluba štejem pogosto uporabo izrazov, ki izpostavljajo poznavalstvo, posvečenost, "poznavajoče zanimanje", vpeljanost (poznan, izvrsten, ugleden, izbran) in ukinjajo potrebo po argumentiranju. Knjiga je avtorju objekt kulturnega rituala in elitni statusni simbol: glavni junak gre ljubljeno knjigo prebirat na javno mesto, npr. na pot na grad, ki je "najprimernejše mesto za branje Kafkovega Tagebuch". Škamperle zna dobro popisati spolne akte v obrednem okolju, v kresni noči in na prostozidarski seansi. Verjetno je najmočnejše orožje romana njegova kafkovska atmosfera: temačni antikvariat, zakajene gostilne in pivska omotica, zunaj pa sam dež, samotna planinska koča v snegu, kjer prebira stare knjige, izbris časa proti koncu romana.²⁰

Zgodba Rebulovega (1924-) romana Maranathà ali Leto 999 gre takole. Iluminator Nitard iz Auxerra v Burgundiji je ob koncu prvega tisočletja prepričan, da se bliža konec sveta. Doživeti ga hoče v svetem mestu Jeruzalemu. Poslovi se od ljubljene žene Amelije in z vojvodo Arnulfom, ki mora v Jeruzalem za pokoro, ker je oklofutal škofa, odpotuje proti vzhodu. Prej hoče videti Alpe in čim več drugega sveta. Na poti je Arnulf nepoboljšljiv, poganja se za vsako žensko in zavlačuje pot, zato Nitard nadaljuje pot sam. Ker je neroden, mu ukradejo konja, ves premočen se zateče v samostan v Štivanu pri Trstu. Tu se naveže na umirajočega opata Ulderiha, vsak večer mu bere iz Apokalipse in se pogovarja z njim. Sklene, da bo konec sveta dočakal kar v Štivanu med brati benediktinci. Ti so asket in gobar Geodulf, pijanček Leoncij, preprosti Akakij in strastni ter spletkarski vizionar Geroncij. Vsak dan se v duhu poslovi od kake reči: od oblakov, voda, gozdov, morja ... Ogleda si Štivan in izvir Timave, piše pisma Ameliji in sanja o njej. V gozdu pade v roke sekti "vesele svežine", pa se reši. Priča je žalostni smrti Hedvige, žene razvratnega devinskega graščaka Rajmunda, ki si je za bližajočo katastrofo zgradil podzemsko zaklonišče in vanj naselil priležnico. Ugotovi, da si v nebesih ne želi nič drugega kot kopijo obstoječega prelepega sveta. Menihi za "konec sveta" pripravijo napis Maranathà 'pridi gospod', se zapijejo in po polnoči ugotovijo, da se ob prelomu tisočletja ni zgodilo nič usodnega. Opat umre, Nitard bo prepisal še eno knjigo in se potem vrnil proti domu. Arnulfa, ki je medtem zamenjal že več žensk, ugrabijo roparji in zahtevajo zanj odkupnino -- zvito jo od čedajskega patriarha izpuli veseljaški brat Leoncij, potem ko se je podobrikal patriarhovemu samoljubju.

Zunanja pobuda za knjigo je bližajoči se konec tisočletja, njen namen pa diskvalifikacija novodobnih verskih ločin. Od zgodovinopisnih odstavkov zgodovinskega romana je ostalo le malo, npr. omemba vseh zgodovinskih obiskovalcev samostana²¹ in arhitektonski opis samostana. Spregledati ni mogoče političnega aktualizma in tendenčne alegorike, ki se kaže v poglavju, ko samostan obiščejo mornarji z ladje Prenove, kakor se je preimenovala piratska ladja Morana, katere mornarji so pred spreobrnenjem morili "iz zgodovinske nuje". Problematika sekt spominja na "roman iz rimske prošlosti" Joža Lovrenčiča Publius in Hispala (1927), izbiro samostana za dogajališče pa bi bilo mogoče pripisati pobudi uspešnice Ime rože Umberta Eca. Gladko branje motijo stilni in stvarni anahronizmi²² in preočiten in nestrpen gnev pripovedovalca do verskih ločin.²³

Vladimir Kavčič (1932-) je z romanom Somrak nadaljeval zgodbo iz začetka 18. stoletja, ki jo je začel pripovedovati deset let prej v romanu Pustota. Tam je spremljal družino izgnanih tolminskih upornikov na poti s Primorske na nikogaršnjo zemljo na meji med različnimi gospostvi nekje v cerkljanskih hribih, njihov boj za preživetje in propad. Od vseh ostane živ samo Jakob, ki se z neobetavne Pustote napoti iskat bogatega strica Orzonarja, kanonika v čedajskem kapitlju. Na poti ga ujamejo roparji, od njih ga odkupi trgovec Henrius de Egger, ki mu mora za zahvalo dve leti služiti. V Somraku najdemo Jakoba na begu iz zapora, kamor so ga spravili s krivo obtožbo, da je ubil svojega gospodarja. Zasledovalci pod vodstvom roparja Falcherinija ga zajamejo še dvakrat, naposled ga izčrpanega vržejo v reko, da bi utonil, ker bi se radi sami polastili bogate Eggerjeve dediščine, vendar ga reka po čudežu odloži na breg, najdejo ga kmetje in mu rešijo življenje. Zateče se na grad Villa Alta, se tam ustali v službi stricu in postopoma postane upravnik njegovega premoženja. V ljubezni je razpet med deklo Pavlino in grofico Marijo-Luizo, ki jo nezmožni mož sadistično pretepa, zraven pa je tudi Orzonarjeva ljubica -- obe čakata Jakobovega otroka. Orzonar umre, zastrupljen od roparske druščine, katere kolovodja je. Jakob prevzame stričevo dediščino in s tem povezano poglavarstvo v skrivni roparski druščini, ki mu je prej stregla po življenju. Z njo gre na pohod v svoje rojstne kraje.

Naslova Kavčičevih romanov pripravljata bralca na dojemanje zgodovine v njeni kar najmanj vedri, turobni in neprijazni obliki, tako nekako, kot jo je videl tudi Prešeren v podobi "viharjev jeznih mrzle domačije". V drugem primeru s citatom iz slovarja simbolov v motu še posebej opozori na destruktivni, dekadentni pomen naslova: somrak je simbol propada, menjave dob, nostalgične lepote zatona. V vsakem od zgodovinskih romanov je Kavčič preizkušal drugačen model preživetja: v Pustoti tradicionalno slovensko trmasto vztrajanje v odmaknjenosti, obsesivni samostojnosti, in ko se je ta model izkazal neuspešen, v Somraku model spretnega prilagajanja razmeram pod vodilom, da poštenost v resnici ne velja nič, ker je to le vera pohlevnih. Glasnik novega obnašanja je kanonik Orzonar, ki uči, da sta zlo in dobro oba božje delo in tudi "ni enkrat za vselej odločeno, kaj je dobro in kaj zlo"; zlo tiči v vsakem človeku od samega začetka. Če prav razbiramo sporočilo romana, je Kavčič v interesu preživetja slovenstva na zahodnem slovenskem robu pripravljen skleniti tudi pakt z zlom (z roparji, z zločinom). Načelni boj kmečkih upornikov, ki so ga popisovali romani Ivana Preglja, in načelno vztrajanje njihovih potomcev v izgnanstvu v divjini namreč slovenskemu preživetju niso naklonjeni.

Ker gre za dogajališče na zahodnem robu slovenstva, ki ga je popisoval tudi France Bevk, se ni mogoče izogniti misli na zadnji del njegove zgodovinske tetralogije z naslovom Človek proti človeku (1930). Tam je oglejski patriarh brezobzirno obračunal z načelnimi uporniki. Kot dela Rebula v svojih romanih reklamo za krščanstvo, tako Kavčičev junak propagira ateizem.

Lokalno zgodovino

prinašajo kaj raznovrstna besedila. Franček Štefanec je z mohorjanko Sij nad reko predstavil Prekmurje (Turnišče, Bratonce, Dokležovje, Veržej, Beltince) okoli leta 1722. Velikih zgodovinskih dogodkov v tem času ni bilo, med ljudmi pa je še živ spomin na roparske vdore Krucev, ogrskih verskih in socialnih upornikov 1703--1711. Folklorno in kulturnozgodovinsko spodbudo za tekst ilustrirajo podrobni popisi ljudskih praznovanj, odsotnost sklenjene zgodbe, slovarček prekmurskih izrazov, prevodi prekmurskih molitev, zagovora in poročnega nagovora iz narečja v standardno slovenščino, epizodno fabuliranje lokalnih zgodovinskih dejstev in fotografije opisanih lokacij. Vzgojno naj bi delovali slovenskonacionalna ideja in poučna poglavja iz lokalne zgodovine.

Drago Kuhar (1954--1998) v Prekmurski zgodbi že z neologističnima podnaslovoma "zgodovinjeni roman" in "protestantiana v prekmurijani, kolobarijana reformiana" nakazuje svojo jezikovno eksperimentalno in hermetično orientacijo, ki pa je utemeljena v izrecnem nacionalnem, domovinskem in pokrajinskem ponosu, ki rojeva patetično in idilično dikcijo. Izza težko berljivega izraza je mogoče prepoznati romantične podobe dobrega in kulturno občutljivega ter ozaveščenega slovenskega ljudstva, skozi letnice in imena pa obrise avtorjevega predhodnega zgodovinopisnega berila. Pripovedovalec nastopa v vlogi nacionalnega preroka in dojema prekmursko protestantsko identiteto kot jedro slovenstva.

Ivan Sivec se je mimo biografskih povesti lotil še "povesti iz turških časov iz Mengša". Krvava grajska svatba je še ena realizacija najbolj trdoživega tipa zgodovinskega romana na Slovenskem, turške povesti. Začel jo je, če zanemarimo turške avanture v pet let starejši Kočevarjevi popularni povesti Mlinarjev Janez, leta 1864 Josip Jurčič z nagrajeno povestjo Jurij Kozjak, slovenski janičar, ki je izšla pri Mohorjevi družbi v Celovcu, nadaljevali pa so jo Jernej Dolžan, Jurij Vranič, Valentin Slemenik, Josip Podmiljšak, Jakob Sket, Lea Fatur, Peter Bohinjec, Fran Zbašnik, Miroslav Malovrh in še cela vrsta drugih avtorjev. Pri Sivcu je ta tradicija v službi lokalne zgodovine in namenjena vzbuditi interes lokalnega bralca. Za turško povest so značilni motivi ciganovega maščevanja, sovraštva med bratoma in motiv izgubljenega oziroma ugrabljenega sina.

Sivčeva nova zgodovinska povest zvesto sledi žanrskemu izročilu. Za pričujočo povest je naštudiral dostopno zgodovinsko literaturo Boga Grafenauerja, Josipa Mala, Josipa Grudna, Boža Otorepca, Staneta Stražarja, Angelosa Baša, Sergija Vilfana in Vaska Simonitija ter krajevno ustno izročilo. Začne se natančno na dan sv. Mihaela leta 1528. Glavna oseba povesti je lepa grajska gospodična Karolina s skrivnostnim ljubimcem Sovdatom, za zgodovinsko atmosfero pa so odgovorni Turki. Potem ko Karolina spozna svojo ljubezensko zmoto, ugonobi sebe, Turke in grad. Med motivi niso smeli umanjkati tradicionalno obvezna ugrabitev grajskega sinu, za fabulativno zanimivost pa poskrbijo ujeti slovensko govoreči turški poveljnik Haris in venček Katarininih snubcev ter občudovalcev. Konec povesti nekoliko spominja na tistega Sketove Miklove Zale (1884). Sket narodno in versko izdajalko Almiro požene po svetu, Sivec pa je s svojo tragično junakinjo po eni plati bolj krut, ker jo usmrti, po drugi plati pa je bolj zapisan katoliški ljubezni do sočloveka, ker ji dovoli, da se pred smrtjo poboljša in napravi v zgodovinskem smislu dobro dejanje. Krvava grajska svatba se od predhodnih Sivčevih zgodovinskih besedil razlikuje v tem, da je v središču, tako kot se za turško povest spodobi, ljubezenska zgodba zgodovinsko neizpričanih protagonistov, zgodovinsko dokazani dogodki in osebe pa so za kuliso.

Rodbinska saga ali véliko besedilo

Miloš Mikeln (1930-) je roman Veliki voz zastavil kot kroniko dveh vej enega rodu in jo v drugem delu približal vojnemu ali partizanskemu romanu. Zajema čas med 1918 in 1947 in se dogaja v Celju, Ljubljani, v Vetrinju na Koroškem, v gozdovih po Slovenskem in drugod. Avtor v epilogu zagotavlja, da so popisani zgodovinski dogodki -- gre za spopade med partizani in belogardisti -- verodostojni, ker si je pomagal s študijem zgodovinskih virov in pričevanj (v romanu nastopata od zgodovinskih oseb Anton Korošec in Boris Kidrič), glavne osebe pa so izmišljene. V obširnem Dodatku razprostira zgodovinopisno gradivo, ki v romanu ni bilo porabljeno. Zgodba je takale: Revna samorastniška brata iz brkinske vasi, Franc in Štefan Vidovič, ki ju je ločila prva svetovna vojna, se srečata v Celju na pogrebu borca za severno mejo, poročnika Franja Malgaja. Franc je bil na ruski fronti in med borci za severno mejo, po vojni pa je postal celjski župan. Štefan je bil nekje pri Čakovcu ujet in ranjen, rešila ga je revolucionarka Barica, s katero se je civilno poročil, si kupil opekarno in vinsko trgovino, vendar bankrotiral in se zaposlil kot trgovski potnik pri nemški firmi Rakusch. Tri sinove vzgaja v ateizmu in vključijo se med komuniste, medtem ko se Franc v konzervativni stranki povzpne do senatorja in predsednika narodne skupščine v Beogradu. V drugi svetovni vojni, ki jo pripovedovalec upoveduje tudi iz lastnih izkušenj in se zato tu zgodovinski roman neha, se uvrste vsak na svojo stran. Franca Nemci zaprejo in izženejo, njegova sinova Jernej in Franček pa gresta med belogardiste -- po zmagi partizanov gre Franček v emigracijo, Jerneja pa zmagovalci pokončajo v Teharjih. Štefan je vohunil za partizane, sina Miha mu je Gestapo ubil, drugi sin Gašper je visok partijski funkcionar, ki se ga oblastna nomenklatura po vojni znebi tako, da ga pošlje v tujino, ker je preveč udrihal čez povojne partijske povzpetnike, tretji sin Bolt pa je ranjen, se zdravi v Bariju in je slednjič v Trstu obtožen špijonaže ter zaprt. Po vojni se odtujena brata ponovno snideta, vendar se ne spravita in nekdanjega prijateljstva ne obnovita. Miloš Mikeln je pograbil vročo temo bratomornega, črtomirovskega boja in povojnih eksekucij tisočev domobrancev ter skušal biti pravičen obema stranema v nacionalnem spopadu, čeprav z razumom jasno na strani partizanov.²⁴ Naslov je romanu dala scena, v kateri se poraženemu Jerneju zazdi, da gredo zvezde Velikega voza in severnica vsaksebi, in simbolizira usodno razcepljenost naroda.

Kajetan Kovič v Poti v Trento ponuja bralcu življenjepis svojega strica, ki ga v uvodu predstavi kot del rodbinske kronike, čeprav knjigi manjka do tega še popis drugih življenjskih usod. Dogaja se od leta 1891 dalje v krajih bivše avtroogrske monarhije, današnje Srednje Evrope, od italijanskega Trenta v dolini Adiže preko Celja, Radgone, Dunaja in Prage, Szombathelyja do Galicije. Tisti del romana, ki poroča o junakovi udeležbi v prvi svetovni vojni, v sestavu 26. pešpolka, ki je krvavel na soški frotni, v Doberdobu, v Dolomitih in v Adiži na Tirolskem, je za svojo obliko zadolžen pri vojnem romanu. Drugi predmet pripovednega interesa pa so ljubezenske homatije glavnega junaka. Natančneje kot Drago Jančar popisuje Kovič svoj odnos do zgodovinske resničnosti. Sem spada določena nezanesljivost "pri navajanju datumov oziroma, da ponekod manj važne podrobnosti podreja harmoničnosti celote", "popravki stvarnosti", "olepševalne poteze" (str. 27): "Seveda vemo, da obvezno poslušamo ali pripovedujemo prirejene zgodbe, a kljub temu poudarjamo resničnost sporočenega, kot da je to, kar se je res zgodilo, vnaprej več vredno od tistega, kar bi se samo moglo." (Str. 13.) Zgodovinski, to je iz časa pred avtorjevo življenjsko izkušnjo, sta dve tretjini besedila. Veliki zgodovinski dogodki in osebnosti sami po sebi Koviča ne zanimajo, daleč v preteklost je posegel le zaradi zanimanja za svoj lastni rod (za vzhodni rob "vasezagledane in sebizadostne skupnosti", str. 21) in iz želje "ohraniti svoj zemeljski spomin" (str. 9): "Če se tisti, ki so bili, lahko podaljšajo skozi moje prihodnje pisanje, se moje življenje lahko razširi skozi njihove pretekle zgodbe." (Str. 13.) Pripovedovalec pa proti koncu prizna, da sta se "začetni spodbudi, želja po verodostojnem opisu in radovednost", vedno bolj "umikali hotenju po dotiku preteklosti: Stopiti pod neke davne oboke in položiti dlan na davno marmorno ploščo" (str. 374). To vživljanje v preteklost je nedvomno lastnost klasičnega zgodovinskega romana. Opis poročnih, pogrebnih in drugih ljudskih navad potrjuje mestoma folkloristični interes avtorja. Podatke za zgodbo svojega strica je črpal iz njegovega zasebnega arhiva, zgodovinsko atmosfero pa iz lastnih nostalgičnih spominov na minule čase. Postopek je na deklarativni ravni dedič Kranjčevega pripovedništva, tako po izhodiščnem sporočilu, da glavni tok življenja ni "ne slab ne dober, ne velik ne majhen, ampak mešan, vmesen, navaden" (str. 21), kot po nagnjenju k "mejni poti med resničnostjo in domišljijo, kakršno sem poznal iz ustnega slovstva svojih stricev, ki so brez teorije vedeli, da mora v anekdoti tičati resnično jedro, da pa neizogibno potrebuje tudi okrasje v obliki podaljškov, krajšav ali prenaredb" (str. 19). To "realistično" stališče omogoči Koviču, da se mimogrede ponorčuje iz Jančarjeve teze o usodni moči drobnih življenjskih slučajnosti:

Ta naj bi bila sestra vdove Regine T., lastnice penziona na Semmeringu, kjer se je po izjavah služinčadi v začetku decembra preteklega leta oglasil strokovnjak za sanacijo tvrdk in z lastnico preživel noč v postelji z baldahinom, ki se je proti jutru s hruščem podrla, silno bobnenje pa je alarmiralo potresna čutila v pritličju spečega mačka, da je razbil šipo na oknu in planil na smreko, s katere je otresel sneg, ki je sprožil plaz in nekajurni zastoj prometa na semmerinški progi. Vse to so bila znamenja in napovedi, katerih daljnosežnosti neposvečeni niso mogli uganiti. (Str. 64.)

Največji pripovedni projekt 90. let in slovenske literature v celoti je gotovo "slovenska saga" Bogdana Novaka (1944-) Lipa zelenela je. Do zdaj je izšlo osem knjig in glavnina celo že v ponatisu. Kompozicija dela je tako kot pri Mikelnu dvopramenska: saga izmenično predstavlja dogodke iz življenja primorske in prekmurske veje slovenske rodbine, skrajno zahodne in skrajno vzhodne, in tako simbolično pokrije celotni slovenski nacionalni prostor. Zadnje knjige tega nadvse obsežnega dela se dogajajo v polpreteklem času in ne sodijo več pod oznako zgodovinski roman. Najbrž ne bi bilo čisto nič narobe, če bi celotni korpus rodbinske ali družinske sage obravnavali kar pod tem samostojnim žanrskim naslovom, brez ozira na žanr zgodovinskega romana in ne glede na to, kako daleč v preteklost sežejo usode posameznih članov rodbine. Slog rodbinskih sag je popularno fabulativen in računa na številno bralsko publiko.

Jezikovni in stilni eksperiment

V Lainščkovem (1959-) "romanu o plenilcih duš" z naslovom Skarabej in vestalka je "zgodovinska" slaba tretjina besedila. Osrednji pramen pripovedi govori o skrivnostni druščini, ki se ukvarja z nadčutnimi pojavi. Glavna oseba Karla Marchlewska v sanjah doživlja prizore iz življenja dekleta Njo iz daljne, časovno nedoločene, najbrž prazgodovinske preteklosti, ki ji pripada kurzivno postavljeni "zgodovinski" del knjige. Zgodbi sodobne Karle in davne Njo sta paralelni ("Samo vzorec je, ki ga ponavljaš. Usoda Njo je bila zgodba, ki jo je tudi sama ponavljala.") -- obe ženski žalostno končata, kar vodi bralca k spoznanju o nespremenljivosti človekove narave v času in nujni tragičnosti človekovih pozitivnih prizadevanj:

Meni se namreč razlika med pradavnim in civiliziranim človekom še zdaleč ne zdi tako bistvena, ji je šlo z jezika. Razlikujeta se morda v mišljenju, razhajata se v odnosu do zunanjega sveta, a človekovo čutenje vendarle ostaja ves ta čas skorajda nespremenjeno, je pravila vse bolj strastno. (Str. 132.)

Njo odrašča v žensko, žrec jo obredno razdeviči, priča je uboju zapeljivke iz sosednjega plemena Gjerkošev. Postane žena kneza Nagra, Gjerkoši jih napadejo in premagajo, ona pa reši kneza in njegovega konja tako, da se obljubi vdati zmagovalcu Butorju. S svojim vplivom reši še nekaj rojakov Agrov, vendar jo ti zaničujejo in mož, ki se vrne, jo prebode, potem ko so njegovi volkovi raztrgali tudi Butorja. Nasilje se nadaljuje. Stremljiva in za bralsko dojemanje zahtevna je kompozicija romana.

Puščave²⁶ Bogdana Novaka nisem uvrstil med zgodovinske romane, ker gre bolj za alegorično parafrazo poglavja svetega pisma. Štirinajst poglavij knjige asociira na prav toliko postaj križevega pota, glavna oseba romana, ki se spotika mimo teh postaj, pa je ljudstvo, ki mu sosedje pravijo Suoeni ali Venelainen -- kaj torej drugega kot izvoljeni slovenski narod. V zvezi z zgodovinskim romanom nam je dovoljeno omenjati Puščavo prav zato, ker je slovenski zgodovinski roman skoraj v celoti premislek o tem, po kateri zgodovinski poti naj krene slovenski narod. Zgodbo o tavanju ljudstva po puščavi, ki od oaze do oaze išče obljubljeno zemljo, pripoveduje uradni pripovedovalec ljudstva. Veliko razmišlja tudi o svojem poklicu pripovedovanja in o pomenu zgodb: "V zgodbi ni potrebno ničesar dodajati ali odvzemati. Resnična naloga zgodbe je namreč, da predstavlja dogodke, kakor so se zares zgodili." (Str. 7.) Knjiga je odlična analiza oblasti in njenih postopkov ter njenega stalnega konfliktnega razmerja z ljudstvom: "Ni dobro za oblast, kar je dobro za ljudstvo." (Str. 56.) Ljudstvo želi živeti v skladu s samim sabo, naloga oblasti pa je, da ga pri tem ovira ("razvoj ljudstva vedno omejujeta cerkvena in posvetna oblast", str. 58), mu postavlja lažne velike cilje in ga žejnega pripelje čez vodo. Najbolj negativne družbene vloge pripadejo duhovščini, vračem in, da, celo pesnikom.

Med stilistične naloge sodi dopisovanje nedokončane zgodovinske povesti iz slovenske literarne preteklosti, mislim na rokopisnega Janeza Gremčiča iz zapuščine slovenskega Walterja Scotta, pisatelja Josipa Jurčiča (1844-- 1881). Barica Smole je dopisala izgubljeni začetek in končna tri poglavja povesti iz leta 1864 v stilu, ki se ne razlikuje od Jurčičevega in bralcu nikakor ni mogoče uganiti, kje se neha Jurčičevo besedilo in začenja sodobni pripis. Izid knjige je kritika pospremila s pohvalo. Domislica dokončati besedilo slovenskega klasika potrjuje zavezanost žanra zgodovinskega romana domači pripovedni tradiciji. Gre za tip zgodovinske povesti, ki jo od mohorjanke loči le večji delež ljubezni. Svobodnjak brodnik Janez Gremčič je zaljubljen v Lenico, hčer graščaka Ulrika iz Soteske, ki pa mu je oče seveda noče dati in jo raje moži s šlevastim, vendar bogatim ljubljanskim plemičem, trgovcem Boštjanom Kravom. Tilen Šumbreški s sosednjega gradu Lenico ugrabi, rešita pa jo njen brat Pavel, ki ga je oče pred leti pognal od doma in se je zdaj slučajno vrnil, in Janez. Sovražniki napadejo Ulrikov grad in ga z zvijačo zavzamejo. Gremčič in Pavel ga spet iztrgata iz njihovih rok. Tu se zgodba konča, začuda brez srečne poroke. Skromne zgodovinopisne podatke je Jurčič črpal iz Valvasorja, nasledniki tega tipa pripovedi, njegov najbolj vztrajni predstavnik je Jože Urbanija -- Soteški, pa so se tej plati čisto odpovedali in ga modificirali v psevdozgodovinsko grajsko ali viteško povest.

Sklenem lahko z ugotovitvijo, da je slovenski zgodovinski roman v zadnjem desetletju 20. stoletja še zelo pri moči, da se navezuje na domače žanrsko izročilo in da mu to nikakor ni v škodo.

Bibliografski seznam zgodovinske povesti v 90. letih

1990

Tita Kovač: Slovenski oratar dr. Janez Bleiweis. Amalietti (Veliki Slovenci). 94900 besed.
Bogdan Novak: V senci dvoglavega orla (Lipa zelenela je: Slovenska saga, 1--2). Kmečki glas. 163100.

1991

Ivan Sivec: In večno bodo cvetele lipe: roman o Petru Pavlu Glavarju, župniku komende sv. Petra, velikanu dobrote, ljubezni in obnove človeških src. Celje: MD. 91300.

1992

Miloš Mikeln: Veliki voz. Mihelač. 151200.
Drago Kuhar: Karantanovci: Ego roman o spominu. Pomurska založba (Domača književnost). 44400.

1993

Bogdan Novak: Krvave reke (Lipa zelenela je: Slovenska saga, 3--4). Kmečki glas. 164500.
Ivan Sivec: Jutro ob kresu: Povest o Adamu Ravbarju, slovenskem vitezu, izdano ob 400- letnici zmage nad Turki. Kmečki glas. 75300.
Zlata Vokač: Knjiga senc. Obzorja. 66400.

1994

Ivan Sivec: Triglavski kralj: Črtice iz življenja župnika Jakoba Aljaža. Družina. 50400.
Kajetan Kovič: Pot v Trento: Prizori iz navadnega življenja Franca M. Pomurska založba (Domača književnost). 123500.

1995

Jani Virk: 1895, potres: Kronika nenadejane ljubezni. Mihelač (Roman). 66100.
Bogdan Novak: Goljufive sanje (Lipa zelenela je: Slovenska saga, 5--6). Enotnost. 172000.
Florjan Lipuš: Stesnitev: Kosi še ne raziskane zgodovine, razgrnjeni na podlagi novo odkritih spomenikov. Celovec: Wieser (Dela, 7). 34300.

1996

Kajetan Kovič: Profesor domišljije: Ljubljanska zgodba. Mihelač. 29000.
Vladimir Kavčič: Somrak. SM. 83000.
Ivan Sivec: Biseri bolečine: Slike iz življenja goriškega slavčka. Družina. 54400.
Dušan Merc: Galilejev lestenec [: Roman]. Literatura. 80900.
Alojz Rebula: Maranathà ali Leto 999: Roman. Celovec: MD (Družinske večernice, 53). 64100.
Josip Jurčič in Barica Smole: Janez Gremčič: Povest iz viteških časov. Mondena. 26800.

1997

Igor Škamperle: Kraljeva hči. Trst: Devin. 128100.
Drago Kuhar: Prekmurska zgodba: Zgodovinjeni roman (Protestantiana v prekmurijani, kolobarijana reformiana). Skledar. 55400.
Franček Štefanec: Sij nad reko. Celje: MD. 53700.
Ivan Sivec: Krvava grajska svatba: Povest iz turških časov iz Mengša. Mengeš: ICO (Slovenska zgodovina, 1). 55900.
Feri Lainšček: Skarabej in vestalka: Roman o plenilcih duš. Murska Sobota: Franc-Franc (Križpotja). 63600.

1998

Lev Detela: Jantarska zveza: Roman. Celovec idr.: MD (Družinske večernice, 55). 88200.

1999

Bogdan Novak: Ugasla ognjišča. MK (Lipa zelenela je: Slovenska saga, 7). 76000.
Bogdan Novak: Rdeči sneg. MK (Lipa zelenela je: Slovenska saga, 8).
Saša Vuga: Na rožnatem hrbtu faronike. MK (Nova slovenska knjiga). 47200.

Opombe

¹ Josip Jurčič, Rokovnjači , 1881; Miroslav Malovrh, Opatov praporščak ; 1903; Fran Govekar, Svitanje , 1920; Fran Jaklič, Peklena svoboda , 1926; Joža Lovrenčič, Karnska kraljica, 1931 in 1945; Ivan Zorec, Beli menihi, 1932; Ilka Vašte, Rožna devica, 1940; Jože Dular, Krka umira, 1943; Radivoj Rehar, Argonavti, 1943; Vlado Firm, Sužnja iz Kordove, 1969.

² Npr. Maurice Druon, Prekleti kralji [več knjig; prev. Ivan Skušek], 1993.

³ Verjetno ne čisto popoln seznam obsega dela: Florjan Lipuš, Verdächtiger Umgang mit dem Chaos, prev. Johann Strutz (Celovec; Salzburg: Wieser, 1997); Kajetan Kovič, Utazás Trentóba [prev. Klára Körtvélyessy] (Budimpešta: Euröpa Könyvkiadó, 1998); Kajetan Kovič, Put u Trento, prev. Ivan Brajdi'c (Zagreb: Znanje, 1997; Hit; kolo 47, zv. 278); Kajetan Kovič, Professor der Phantasie: eine Geschichte aus Laibach, prev. Andreas Leben (Celovec; Ljubljana: Mohorjeva, 1998; Slovenica); Alojz Rebula, Demain, le Jourdain, prev. Zdenka Štimac (Pariz: Les Éditions du Cerf, 1997; Littérature slovene); Alojz Rebula, Nel vento della Sibilla, prev. Diomira Fabjan Bajc (Trst: Editoriale Stampa Triestina, 1992; Estlibris; Collana di letteratura, 5); Alojz Rebula, Abschied im Wermutjahr, prev. Klaus Detlef Olof (Celovec; Dunaj; Ljubljana: Mohorjeva, 1998; Slovenica).

⁴ Slovenski zgodovinski roman: 20. vseslovensko tekmovanje v znanju materinščine za Cankarjevo priznanje [ur. Vladimira Eržen] (Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 1997).

⁵ Miran Hladnik, Temeljni problemi zgodovinskega romana, SR XLIII/1--2 (1995), 1--12, 183-200; http://www.ijs.si/lit/zgodr_sr.html-l2.

⁶ Simon Gregorčič (1844--1906), za več glej SBL.

⁷ Jakob Aljaž (1845--1927), skladatelj priljubljenih planinskih in domovinskih pesmi ter planinski pisec, njegova biografija izpod peresa Janka Mlakarja je izšla leta 1953, za več glej ES.

⁸ Adam je sicer eden manj znanih iz kranjske plemiške rodbine Ravbarjev, od katerih nastopa v slovenski zgodovinski povesti Gašpar, ki je na Postojnskem oblegal sorodnika, poslednjega kranjskega roparskega viteza Erazma Predjamskega, in Andrej Eberhard, nekakšen plemiški Martin Krpan, ki je bil na dunajskem dvoru znan po svoji silni moči - - z golimi rokami je znal zlomiti vsako podkev -- in do pasu segajoči bradi, pa tudi po tem, da je svojo prvo ženo, cesarjevo nezakonsko hčer, prislužil z zmago na turniju, ko je svojega nasprotnika stlačil v vrečo; kronistom se je zdelo vredno zabeležiti tudi, da je imel ta junak z drugo ženo kar štirikrat zapored dvojčke (SBL).

⁹ Glavarjevo življenjsko zgodbo je literariziral že Ivan Pregelj v mohorjanski povesti Peter Pavel Glavar, lanšpreški gospod (1922), kasneje znano pod naslovom Odisej iz Komende (1929).

¹⁰ France Prešeren je na Bleiweisa, ki je bil sicer dedič Prešernove literarne zapuščine, napisal epigram, od katerega se je ohranil samo naslov Varujte se svinčene belobe. Bil je tudi deželni poslanec -- v politiki se je zavzemal za zedinjeno Slovenijo in deloval pod geslom Vse za vero, dom, cesarja. Dober organizator in praktik. Ker je polemiziral s slovenskim klerikalizmom, je pavšalno uvrščanje Bleiweisa med konservativce neprimerno.

¹¹ Ljubljanski potres je bil že prej predmet reportažnim, senzacionalnim in leposlovnim obdelavam, npr. Grozni dnevi potresa v Ljubljani, Velikonedeljski potres v Ljubljani (oboje 1895), Fran Maselj -- Podlimbarski, Potresna povest, 1903, Katarina Marinčič, Tereza (Celovec: Wieser, 1989).

¹² Take so vsaj še Petra Bohinjca Najmlajši mojster (1896), Ilke Vašte Umirajoče duše (1929) in Juša Kozaka Šentpeter (1931).

¹³ Židovsko tematiko prinašajo v okviru zgodovinske povesti še Jakoba Sketa Miklova Zala (1884), Frana Detele Veliki grof (1885), Ivana Janežiča Gospa s Pristave (1894), Ksaverja Meška Črna smrt (1911), Januša Golca Kruci (1934), Janka Kača Moloh (1836), Mimi Malenšek Mlin nad Savo (1937- -39), Lojzeta Ilije Zadnji rabin v Ljubljani (1975) in še kje.

¹⁴ Tradicija čarovniške povesti se na Slovenskem začenja z Josipom Ogrincem 1872 (Čarovnica s Karneka ), sledijo pa Zadnja čarovnica Frančiška Kralja (1897), Libera nos a malo Emila Vodeba (1911), Ivana Tavčarja Visoška kronika (1919), Frana Jakliča Zadnja na grmadi (1925), Ota Ilauniga Črni križ pri Hrastovcu (1928/29), Ilke Vašte Vražje dekle (1933), Branka Rudolfa Ob vrtincih (1953), Pavleta Zidarja Jakobove sanje (1979), kot stranski motiv pa se čarovnice pojavijo tudi še drugje.

¹⁵ Matej Bogataj, Delo, št. 145 (26. VI. 1997), str. 13; Ivanka Hergold, Najnovejši tržaški roman, 3: "Kraljeva hči" ali kaj hoče Bog, Delo, št. 145 (26. VI. 1997), str. 15.

¹⁶ "Ni ga namreč zanimala preteklost, ampak tisto, kar bi sile praškega Hradu utegnile pomeniti neposredno, zdaj in tukaj." (Str. 287.)

¹⁷ Imena romanesknega personala ponekod kažejo na zveze s sodobno politično sceno: informator lože iz Rima g. Falkež npr. spominja na slovenskega državnega predstavnika v Vatikanu Štefana Faleža.

¹⁸ Na 259. strani romana sicer teče beseda o Mil(en)i Jesenski, kraljevi hčeri, ki čuva tempelj brez vrat in grajske vrtove, vendar je ne znam smiselno vključiti v interpretacijo. Milena Jesenska, Kafkova prevajalka in ljubica, je domnevala, da je potomka Jana Jeseniusa, praškega zdravnika in filozofa, ki se je uprl Habsburgu in bil po porazu pri Beli Gori 1621. usmrčen.

¹⁹ Ivanka Hergold kritično opaža v junakovi ljubezni dobršno mero moškega egoizma, ki mu je ženska le sredstvo za duhovno rast. -- Prim. tudi mojo razpravo "Bodi svojemu možu pokorna" (Ženska v minuli slovenski prozi), XXXIII. SSJLK (Ljubljana: FF, 1997), 111-22; http://www.ijs.si/lit/zenske.html-l2.

²⁰ 11. januarja se odpravi na seanso, z nje pa pride 20. januarja, čeprav je medtem minila le ena noč. Podobno neobvladljivo mineva čas tudi v koncu Virkovega romana.

²¹ To so bili med Slovani knezi Kocelj, Pribina, Rastislav in Svetopolk ter bolgarski kralj Mihael (str. 80).

²² Ob pokvarjeni vodni in mehanski uri v samostanu razpravlja o dragocenosti časa, kar je novodobna posebnost in za konec prvega tisočletja neverjetno; za ta čas je tudi nenavadna sintagma "babilonski asfalt".

²³ Str. 99 in 197. Avtor je skrb zaradi sekt izražal že v zgodovinskem romanu V Sibilinem vetru (1968), vendar tam še dokaj zmerno.

²⁴ Prim. Franc Zadravec, Miloš Mikeln, Veliki voz, Slovenski roman dvajsetega stoletja: Prvi analitični del (Murska Sobota: Pomurska založba; Ljubljana: ZIFF, 1997; Domača književnost), 209-- 15.

²⁵ Silvija Borovnik, Lipuševa Stesnitev kot primer postmodernističnega zgodovinskega romana, Razprave SAZU, Razred za filološke in literarne vede, XVI (Ljubljana, 1997), 5--16. Postmodernistična naj bi bila falsifikacija zgodovine in dejstvo, da roman skozi podobe preteklosti govori o sedanjosti, kar pa praviloma počne tudi klasični, "nepostmodernistični" zgodovinski roman; postmodernistične citatnosti romana razprava ne dokumentira.

²⁶ Bogdan Novak, Puščava: Sveta knjiga ljudstva (Ljubljana: SZ, 1997).

Objavljeno v XXXV. SSJLK: Zbornik predavanj, Ljubljana: FF Univerze v Ljubljani, 1999, 117–36. Postavil na http://lit.ijs.si/zgr_dons.html 1999 in obnovil 23. 2. 2010 Miran Hladnik.

To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco