Pot slovenske zgodovinske pripovedne proze v 20. stoletje

0.1 Lukácsu je Scott blizu in vreden iz več razlogov. Prvič gre tu za vrednejšo (s stališča njegove ideologije) objektivno epiko v nasprotju s subjektivno liriko. Drugič gleda na Scotta kot na začetnika velikega realističnega romana 19. stoletja, ki premaguje reakcionarni romantični intermezzo, tretjič mu je Scottov zgodovinski roman prvi v čutno nazorni obliki predstavil "zgodovinsko zavest", ki jo je zgodovinska veda razvila že v razsvetljenstvu. Zgodovinska zavest mu pomeni zavest o nujnosti družbenega razvoja in s tem nujnosti, da propadejo preživele družbene formacije. S teh treh stališč Lukács pritrjuje Scottovi liniji razvoja zgodovinskega romana: Wilibaldu Alexisu v Nemčiji, Jamesu Fenimorju Cooperju v ZDA, Puškinu in Gogolju v Rusiji in deloma razsvetljenski tradiciji v Franciji (Meriméeju, Stendhalu) in kasneje zlasti Balzacu; ter se odvrne od političnoreakcionarnih romantičnih piscev zgodovinskega romana: Tiecka, Novalisa, Vignyja, deloma celo Hugoja in Goetheja. Čeprav so bile nekdaj Lukácseve teze popularne, se moramo tukaj kritično obrniti nanje. Ni mogoče pritrditi njegovemu brezčasnemu konceptu stilnih obdobij (realizem zasledi v instinktivni obliki že v 18. stoletju) niti vrednostnemu odnosu do literature, po katerem je realizem nekaj pozitivnega, romantika z dekadenco vred pa nekaj negativnega. Neuporabna se zdita tudi njegovo vrednostno rangiranje lirike, epike in dramatike ter vulgarni determinizem, ki vrednoti literarna besedila po tem, v koliki meri reproducirajo sodbe, ki sta jih izrekli znanstveno preverljiva sociologija in zgodovinopisje.

0.2 Druga smer literarne vede¹ gradi svoje izjave na analizi literarnih postopkov. V nasprotju z Lukácsem ugotavlja, da je zgodovinski roman otrok romantike. Motive da črpa iz priredb srednjeveških epov, viteško-pustolovskih romanov (od katerih prevzema popularne formule ljubezenskega trikotnika, spletk, zamenjav in preoblačenj, sentimentalnost in fantastiko), iz pikaresknega romana (od tod je lik iznajdljivega sluge), iz roparskega in črnega ali grozljivega romana (motivi skrivnostnih druščin, grobov, smrti, duhov), iz sentimentalnega moralističnega romana Richardsonovega tipa (ta je prispeval nesrečen konec) in marsikaj od naštetega še vzporedno iz t. i. ljudskih knjig. Vsi ti predhodniki zgodovinskega romana so se do 18. stoletja ravnali po poetiki istovetnosti, če uporabim Lotmanov izraz. Ko je z weimarsko klasiko vrednotenje literature doživelo korenito spremembo – vredno je postalo to, kar prinaša nekaj novega –, je zgodovinski roman skupaj z žanri, ki jim pravimo ponavadi trivialni, ostal pri preizkušenih motivih in formulah, prevzetih iz starejših tekstov. Zgodovinski roman naj bi se razvijal drugače kot drugi žanri. Ti so se s časom trivializirali, zgodovinski roman pa se je začel s svojo trivialno varianto in se je šele kasneje izčistil v vredno literaturo. Literarna zgodovina zdaj začuti dolžnost izvesti selekcijo med trivialnimi in netrivialnimi romani,² mejo postavlja zdaj više zdaj niže, kakor pač narekujeta literarnozgodovinska fama in sloves posameznih avtorjev ter del in kakor iz ozadja narekuje idejna (politična in nacionalna) pripadnost avtorjev.

1 Zakaj je bil potreben ta načelni uvod in kakšno zvezo imajo zgornja vprašanja s slovenskim zgodovinskim romanom? Walter Scott je soodgovoren tudi za nastanek slovenskega zgodovinskega romana, saj ne pravijo Josipu Jurčiču kar brez vzroka slovenski Walter Scott.³ Če preverjamo Scotta, potem padejo pod sum trivialnosti tudi Jurčič, pri Hrvatih Šenoa, pri Poljakih Sienkiewicz in še marsikdo, ki je do zdaj imel v literarni zgodovini spoštljivo in neproblematično mesto. Vztrajanje v opoziciji trivialno–netrivialno pripelje končno do absurdnih sklepov, da je trivialen tisti zgodovinski roman, ki falsificira zgodovinske vire, in pravi tisti, ki arhivskim virom zvesto sledi; ali da je pravi roman tisti, ki zgodovinske osebe potisne v ozadje, v ospredje pa postavi kolektivno zgodovinsko vzdušje, ki pripada fikcijski plati, vsi romani, ki delajo obratno, pa so trivialni. Zagovorniki ločevanja govorijo o meri, ki jo mora pisec zgodovinskega romana najti med zgodovino in fikcijo, faktografskim poročilom in fabulo. Ne povedo, kakšna natančno ta mera je, ampak se po občutku odločajo ob vsakem tekstu posebej, ali je bilo meri ustreženo ali ne. Podvomijo v vrednost pitoresknosti (slikovitosti) zgodovinskega romana, v eksotičnost zgodbe in upravičenost popularnih motivov⁴ in končno pristanejo pri neeksplicirani ugotovitvi, da je najboljši zgodovinski roman tisti, ki ni več zgodovinski v klasičnem pomenu besede.⁵ Nikoli ni tudi jasno, ali je aktualizacija zgodovine romanu v prid (kakor poudarjajo pri Bevku) ali v njegovo škodo (kot trdi Lukács). Zato se zdi najvarneje izmuzniti neplodni opoziciji literarno vredno : neumetniško in pogledati na zgodovinski roman zunaj nje.

0.3 Zgodovinski roman je oblika, ki v večji meri kot časovnim stilom (romantika, realizem, simbolizem ...) sledi svojim lastnim zakonitostim, svoji lastni tradiciji, preizkušenim algoritmom, je skratka bliže poetiki istovetnosti kot poetiki nasprotja ali inovacije. Dosledno tako razumljen bi moral slovenski zgodovinski roman v splošnem doživeti verjetno bolj negativno sodbo, kot je ta, ki jo izpričuje literarna zgodovina. Očitka trivialnosti ga je reševal njegov nacionalni pomen. Evropski zgodovinski roman je populariziralo uveljavljajoče se meščanstvo, slovenskega slovenski meščanski kapital, ki je v romanu hotel videti svoj politični program. Slovenski zgodovinski roman (ob njem mislim tudi na skromnejšo, pa še vedno obsežno povest) je nastajal tudi iz konkurenčnih razlogov proti nemškemu pisanju, s katerim se je v reviji Gartenlaube in drugod obilo zabavalo slovensko dvojezično meščanstvo. Iz nacionalno konkurenčnih razlogov Slovenci nismo prevedli skoraj nobenega nemškega zgodovinskega romana, čeprav je bil sicer stik z nemško literaturo dokaj tesen, pač pa brez pomisleka in z malenkostnim zaostankom za izvirniki vrsto poljskih, večinoma zaradi slave Henrika Sienkiewicza.

1.1 Zgodovinska povest je poleg vaške povesti najpogostejši tip daljše pripovedne proze na Slovenskem. Do druge vojne je namreč izšlo preko 200 naslovov domačih in prevedenih zgodovinskih romanov in povesti ter so tako reprezentant pustolovske polovice literature, kakor je vaška povest reprezentant nepustolovskih žanrov trivialne literature. Čisti pustolovski roman pomeni ekspanzijo v nove, eksotične prostore; zgodovinski roman je vertikalna varianta pustolovskega romana, saj pomeni ekspanzijo nacije v preteklost, razširjanje navznoter. Na ta način že pomeni redukcijo prave pustolovščine in daje sumiti na eskapistično motivacijo za nastanek: če se ob politično neugodnih razmerah in zaradi majhnosti ni mogoče razširjati v prostor, potem se še vedno lahko kompenziramo z begom v preteklost.

2 Zgodovinsko povest je pri nas pripravljala literarizirana biografija znamenitih zgodovinskih osebnosti. Prvo, Erazem iz Jame, je napisal leta 1846 Franc Malavašič in spodbudil serijo podobnih,⁶ ki so za poljudnega bralca nastajale sočasno z nemško tovrstno produkcijo (Gustav Freytag, Alexis). Na drugem tiru se je zgodovinski snovi v okviru mladinske književnosti odpirala krištofšmidovska povest: "podučna in kratkočasna povest iz 10. stoletja" Divji Hunci pred mestom Meziborom npr. ali "zgodovinska povest" Čudne poti božje vsigamogočnosti ali skrivne sodbe srednjih časov iz leta 1863.⁷ Večinoma je šlo za svetniško povest iz časov pokristjanjevanja ali iz srednjega veka in za nekaj zgodb iz ruske zgodovine (npr. Janez Cigler, Življenje svete Heme, 1839; Cottin-Risteau, Elizabeta ali pregnanci v Sibiriji, 1857 in ponatisi). Pravi začetek zgodovinske povesti postavimo lahko v leto 1859, ko je izšel Ferda Kočevarja Žavčanina Mlinarjev Janez ali uplemenitba Teharčanov s podnaslovom "po narodni pripovedki iz srede 15. stoletja" (povest je bila šestkrat ponatisnjena). Odprla je serijo podobnih del, v katerih temelju je še prepoznavna shema ljubezensko-pustolovskega žanra (Sketova Miklova Zala, 1884, s petimi ponatisi do 1921, Andrejčkovega Jožeta Sabinka, slovenska junakinja, Besednik 1876 itd.). Ljubezenski par se mora po sili razmer ločiti, pa se po prestanih dogodivščinah spet srečno najde. Zanimivo je, da je v vseh treh naštetih primerih, ki so skušali oblikovati slovenskega mitičnega junaka, njegovo vlogo prevzela ženska. Drugi tip pustolovske zgodovinske povesti variira formulo družinsko-pustolovskega romana. Večini bi zaradi tematike lahko rekli kar turške povesti (Jurčičev Jurij Kozjak, 1866; Jerneja Dolžana Mati božja dobrega sveta ali bratovska ljubezen, 1868; Jurij Črnogorec, Mahmud, 1869; Valentina Slemenika Križem sveta, 1877, in Izdajalec, 1873; Vošnjakovo Troje angeljsko češčenje, 1886 itd.). Zgodbe razgrabljene koroške družine, ujete in raztepene po Turškem, ki se na koncu srečno združi, je skoraj monopolno izdajala Mohorjeva družba v Slovenskih večernicah, zlasti v šestdesetih in sedemdesetih letih, med letoma 1900 in 1910 ter od 1925 do vojne. Z njimi je poleg verske želela vzgajati predvsem domovinsko in narodno zavest. Postopek je bil preprost:

Ivan Sibinjski je stal prav v linah, ko se naši Slovenci v divjem diru približajo mestu, da se je kar prah delal za njimi. "To so Slovenci" je dejal Sibinjski vitezom, "poznam jih po njihovih bronastih čeladah in pogumnem in zvonkem ukanju, katero je pridobilo že marsikatero zmago /.../ Sedaj se nam pa ni treba več bati, kajti zmaga nam je gotova. Dobro jih poznam, kaki ljudje da so. Vsak je junak od nog do glave, kjer zadene, iskra šine, šest jih pade, kjer porine, grad vali se v sip in prah /.../ Ako ravno jih je le mala peščica," je rekel večkrat svojim tovarišem, "so mi vendar ljubši kakor pol ostale vojske. Vsak je junak od nog do glave brez izjeme, vsak vam stoji v boju neprekosljiv kakor skala. Pač niso zastonj slovenske krvi." (Mlinarjev Janez, 1922, 115–117)

3 Kje so med avtorji zgodovinskih povesti slavljena imena literarne zgodovine? Josip Jurčič je kot utemeljitelj slovenskega romana napisal devet povesti in romanov z zgodovinsko snovjo in nekaj krajših povesti – Janko Kersnik kot drugo veliko ime pripovedne proze 19. stoletja sam ničesar podobnega. Na prelomu stoletij je Ivan Tavčar napisal štiri daljša zgodovinska besedila, Ivan Cankar kot največji slovenski pisatelj spet nobenega. Ko gremo gledat v dvajset letnikov Ljubljanskega zvona pred letom 1900, najdemo samo Jurčič-Kersnikove Rokovnjače, fragment Jurčičevega Slovenskega svetca in učitelja in Detelovega Velikega grofa, od leta 1900 do druge vojne pa samo še pet besedil te vrste.⁸ Kakor da bi se vodilni slovenski literarni časopis izogibal zgodovinski povesti, posebno če ga primerjamo z bolj družinsko usmerjenim Domom in svetom, ki ima objavljenih od leta 1888 do 1900 sedem in po tem še šestnajst daljših zgodovinskih povesti.⁹ Pregledovanje po avtorjih se bolj obrestuje, če najznamenitejše pustimo ob strani in se damo poučiti o prozi manj znanih. Čast elite na področju zgodovinske povesti rešuje ekspresionist Ivan Pregelj, sledijo pa mu Miroslav Malovrh z enajstimi besedili, Silvester Košutnik z osmimi, v glavnem prirejenimi zgodovinskimi besedili za ljudstvo, France Bevk in Lea Fatur, Joža Lovrenčič in Ivan Lah, Peter Bohinjec, Ivan Zorec, Ilka Vašte, Fran Jaklič in Ožbolt Ilaunig, za 19. stoletje pa omenimo poleg Frana Detele še Antona Kodra.¹⁰ Vsekakor preveč za obravnavo na tem pa tudi na precej širšem prostoru.

Omejiti se bo treba na prva leta našega stoletja in v tem časovnem izseku najti dva eksemplarična avtorja. Verjetno bosta čas in zgodovinsko povest ustrezno predstavila Miroslav Malovrh (1861–1922), pisec feljtonskih zgodovinskih povesti v političnem dnevniku, in Lea Fatur (1875–1943), ki je objavljala svoje povesti v nadaljevanjih v literarnem mesečniku. Prvi je literaturo podrejal tendencam političnega liberalizma, kakor ga je razglašal dnevnik Slovenski narod, druga je pisala za katoliško obarvano revijo Dom in svet. Povesti, ki naj ilustrirata slovensko zgodovinsko pripovedno prozo, Malovrhovi Strahovalci dveh kron in Faturjeve Za Adrijo, sta primerni za tako predstavitev, ker skupna tema skrivnih (pollegalnih) družbenih skupin – uskokov, morskih roparjev – omogoča primerjavo med njima.

4 Še lepša bi bila primerjava med knjigami, če bi se ubadale z istim zgodovinskim obdobjem ali celo z istimi zgodovinskimi dogodki in osebami, vendar naj kaj takega ostane še za kasneje. Primerjava bi bila mogoča na več mestih, saj se zgodovinska povest stalno suče okrog istih zgodovinskih tem. Najbolj jo spodbujajo turški vpadi na Slovensko od 15. stoletja dalje, ugrabitve in jetništvo Slovencev na daljnem Turškem, vse do aneksije Bosne v prejšnjem stoletju. To je izdajala zlasti Družba svetega Mohorja. Turške povesti so nudile pouk nacionalne zavesti in dajale možnost za fiktivno slovensko prostorsko ekspanzijo.¹¹ Druga mitična zgodovinska tema so kmečki upori, prav tako od 16. stoletja dalje.¹² Nič manj travmatično ni vplivalo na slovensko zgodovinsko zavest pokristjanjevanje. Pomisliti je treba že samo na Prešernov Krst pri Savici, da bi dojeli, kako ambivalenten odnos so gojili avtorji do tega zgodovinskega procesa. Po eni strani je pomenilo pokristjanjenje vstop v evropsko civilizacijo, po drugi pa odpoved klasičnim rodovnim (v aktualnem smislu: nacionalnim) vrednotam; sprejem vere je pomenil izgubo samostojnosti.¹³ Krščanska problematika se je tako globoko zadrla v pisatelje, da so se bili večkrat pripravljeni odpovedati slovenskemu dogajališču ter domačim osebam in so šli upovedovat samo rimsko zgodovino, med prvimi Alojzij Carli-Lukovič z Zadnjimi dnevi v Ogleju (1876), seveda ob močnih evropskih zgledih (npr. E. Bullwer-Lytton).¹⁴ Drugi verski pretres, ki je usodno zaznamoval pisateljsko versko in nacionalno zavest, je bil protestantizem s sledečo reformacijo v 16. in 17. stoletju. Zlasti protiklerikalno razpoloženi liberalci so slovenski protestantizem radi uporabili kot okop, izza katerega so napadali sodobno katolištvo. Te teme so modelirale Slovenca kot katolika, enačile so nacionalni in verskopripadnostni aspekt ali polemizirale s takim enačenjem.¹⁵ Manj, pa še vedno v spoštljivi množini, je pisatelje zaposlovala ožje politična problematika: Napoleonove vojne,¹⁶ celjski grofje¹⁷ in slovenska zahodna etnična meja (konflikti med Benetkami oz. Oglejem in Habsburgom).¹⁸ Ob Napoleonu so se spet krhala liberalna in klerikalna kopja, liberalci so v njem videli evangelista francoskih meščanskorevolucionarnih idej, klerikalci pa so prisegali na tradicionalno slovensko zvestobo avstrijskemu cesarju. Celjani so doživeli literarno obdelavo že zelo zgodaj, leta 1851 z Josipino Turnograjsko, v daljšem besedilu leta 1859 s Kočevarjevim Mlinarjevim Janezom, deloma s prvim slovenskim zgodovinskim romanom Ivan Erazem Tattenbach (1873), v 20. stoletju pa zlasti v družbeno aktualnejši in občutljivejši dramatiki. Podobno kot pri pokristjanjevalskih temah se je ob Celjanih na fiktiven način reševal problem slovenske kulturne in politične pripadnosti. Ker se je zdela politična priključitev jugovzhodu tragična za slovensko evropsko kulturno usmerjenost, vztrajanje v nemškem okviru pa samomorilsko v nacionalnem pogledu, so nam v 19. stoletju in kasneje prišli Celjski kot ekspanzionistični politiki (šlo naj bi za poskus jugoslovanske države s centrom v Sloveniji) kot naročeni: z njimi bi bila zavarovana tako nacionalna kot kulturna identiteta Slovencev. 20. stoletje je z ilirizmom modificiralo celjsko tematiko. Središče literarnih teženj po politični osamosvojitvi so postali hrvaški grofje Zrinjski in Frankopani; oživil se je trdoživi mit, da mali Slovenci od nekoga moramo biti odvisni.¹⁹

5 Prav ta zadnja zgodovinska snov je nudila pripovednikom eksotično motivno možnost: dvojno uskoško vlogo na evropski meji proti jugovzhodu. Miroslav Malovrh in Lea Faturjeva sta jo interpretirala vsak po svoje.

5.1 Malovrhovi strahovalci dveh kron (turške in beneške) so uskoški pirati s stalnim bivališčem v habsburškem Senju. Njihovemu zgodovinskemu pomenu in opisom bojev v letih 1569–1617 so posvečene dolge historiografske strani (ena desetina besedila), vendar končni vtis tega obsežnega romana (570 strani v dveh knjigah)²⁰ še zdaleč ni tak, kot da bi šlo za literarizirano zgodovino, ampak pusti občutek, kakršnega povzroči izrazito pustolovski, bolje rečeno ljubezensko-pustolovski roman. Petdeset poglavij romana predstavlja tri leta trajajoče pustolovščine, v katere je bila zgodovinska usoda potisnila glavni osebi, ločeni in iščoči se ljubezenski par, ki se na koncu srečno združi.

Plemič Andrej Kržan s slugom Tomom in s skrivnostnim tujcem, prekupčevalcem s konji, v viharni noči reši s potapljajoče se ladje v reškem zalivu beneškega vojvodo Dall Ferra in njegovo hčerko Asunto. Sovražno ljudstvo, ki je prišlo ob plen (uskoške družine), iz jeze rani Andreja in Asunta ga v neznančevi hiši zdravi. Izpovesta si ljubezen, vendar so z njene strani ovire za združitev. Kakšne? Obljubi, da ga bo že poklicala, ko bo čas. Ko ozdravi, se Andrej in sluga napotita iz Opatije v Benetke (na poti ju ogoljufajo) in tam se Kržan vpiše v beneško vojsko, da bi bil bliže Asunti. V svojem generalu della Croceju prepozna skrivnostnega prekupčevalca s konji, ki je njegov dobrotnik. Ta mu prepreči odhod za Asunto, ki se mora poročiti s piratskim poglavarjem Ladislavom Gjačičem, če hoče rešiti življenje svojih dveh ujetih bratcev. Na otoku Antikytiri Dall Ferro izroči Asunto Gjačiču in ta se poroči z njo. Odplujejo, ona pa se mu ne vda, pri tem ji pomaga celo narava – vihar na morju. Gusarsko ladjo zasleduje Asuntin zaveznik kapitan Desantič. Skupaj s turškim admiralom Piali-pašo mu uspe ugrabiti Asunto Gjačiču.

Turki napadejo Ciper, ki ga za Benečane branijo Andrej in pirati. Andrej, preoblečen v Turka, reši Asunto z goreče turške ladje in jo odpelje v hribe pri Famagusti. Sam gre mestu na pomoč. S Tomom odkrijeta skriven podzemski rov, ki ga uporabljajo pirati, in po njem preskrbujeta mesto. Ujameta Gjačiča, ta pa od meščanov zahteva Kržanovo življenje, če hočejo, da jim pirati pomagajo v boju proti Turkom. Asunta prihiti, preoblečena v Ciganko, pred Famagusto in Piali-paši izda podzemni rov. Mesto pade, Gjačič pobegne brez Asunte in brez Andreja. Ljubimca sta končno združena, tudi Tomo je dobil svoje dekle, della Croce se izkaže za Andrejevega strica, ki se želi maščevati Dall Ferru, ker je ta ubil njegovega brata, Andrejevega očeta, ko sta se spopadla za Asuntino mater. Zaradi mladih dveh se della Croce (= Kržan) odpove maščevanju. Pirati končajo v lastni pasti v boju s Turki.

Čez leta obišče Andreja in Asunto, ki živita nad Devinom, siv berač, se izkaže za oslepelega Gjačiča, prosi odpuščanja in umre.

Ker je največ prostora le posvečeno Andreju Kržanu (gr. andreios 'pogumen') in ker gre v eni od epizod za parodijo viteškega romana, lahko posumimo tudi na zgledovanje pri tem tipu romana: plemeniti, a revni vitez si mora svojo izvoljenko šele prislužiti, zato se spusti v razna junaštva (in dopušča, da drugi rešujejo njegovo princeso iz škripcev, medtem ko se on bojuje za "domovino"); šele ko je mera junaštev polna, uresniči svojo željo. Andrej in Asunta s poroko izravnata konflikt, ki ga je ljubezenski trikotnik zasejal med rodbini della Crocejev in Dall Ferrov, ljubezenski trikotnik Andrej-Asunta-Gjačič, ki bi bil lahko izvir podobnih konfliktov v prihodnosti, pa razpade. Tako je roman brez ostanka izravnal, popravil in uredil svet, ki je bil v začetku v neredu.²¹ Fiktivna dogajalna plat romana bralca pritegne v uživajočo identifikacijo, obenem pa mu že ponuja model nacionalnega obnašanja. Andrej Kržan se kot reven vitez (kot nesamostojen Slovenec) udinja raznim političnim skupinam: Benečanom proti Turkom, kasneje sodeluje še z gusarji, se nato bojuje proti njim in se končno spre še z Benečani, kakor mu je pač ugodneje. Kržan je človek s kategoričnim imperativom kakor večina trivialnih junakov, vendar ta imperativ deluje veliko dosledneje na zasebni, ljubezenski plati kot na politični. Ustali se v Cerovljah nad Devinom, kot obrambni zid na zahodni slovenski meji. Politični pouk njegovega obnašanja je, da Slovencem ni ugodna ne zveza z Benečani ne zveza s Turki ne zveza z Uskoki. Naš najugodnejši modus vivendi je v okviru habsburške monarhije.

5.2 Lea Fatur je v glavnem za Dom in svet in Mohorjevo družbo napisala pet zgodovinskih povesti, "povest iz uskoško-benečanskih bojev" Za Adrijo²² dve leti za obravnavano Malovrhovo (DiS 1909).

Uskoki so v nezavidljivem položaju med Turki in Benečani. Nadvojvoda Ferdinand jim ne daje plače, ker niso redna vojska, pa tudi ropati Turke in Benečane jim ne pusti. Leta 1609 je uskoški poglavar Juriša Senjanin, Orlović po rodu. Ko pridejo v Senj, kjer je uskoško središče, beneški odposlanci, da bi se tu sestali z avstrijsko komisijo, ki naj kaznuje uskoške grehe, se v Jurišo zaljubi Cecilija Foscarijeva (najbrž tudi on vanjo), njen brat Ivan Foscari, svak admirala Venierja, pa v Juriševo sestro Zoro (in seveda ona vanj). Izgledi za srečo mladih parov v tako sovražnem času so kaj bedni. Cecilija se po vrnitvi v Benetke mora omožiti z dožem Erizzom Dandolo, Ivana pa silijo v poroko s strastno in bogato Klaro Mocenigo. Juriša za srčne stvari noče imeti nobenega posluha, prvo mu je rop in vojaška služba. Sestro Zoro sili v poroko z bogatim uskoškim knezom Milanšićem, čemur se ona upira. Z zadnjega pohoda nad Turke se Uskoki vrnejo brez Juriše. Ker se zdaj Milanšić hoče poročiti z Zoro, ta pobegne čez Krk v Benetke k svojemu Ivanu. Tu povzroči ljubezenski trikotnik in se spre s Foscarijem zaradi njegove omahljivosti. Klara in Foscariji se povežejo z dožem in Venierjem, ki jo spravita v beneško ječo Orfano. Ivan jo išče po vsem Sredozemlju, končno zve, kje je, in jo v zadnjem trenutku reši iz ječe. Vmes so Benečani ujeli njenega ženina Milanšića, zvedelo pa se je tudi, da Juriša ni mrtev, ampak da je bil samo ujet v Bosni. Juriša pride, preoblečen v ranjenega starčka, z avstrijskim odposlanstvom v Benetke, sestane se s še vedno zaljubljeno Cecilijo, doževo ženo, zmaga v veslaškem tekmovanju in se pri tem izda, reši s pomočjo Foscarija in avstrijskih diplomatov sestro Zoro in skupaj s Foscarijem pobegne. Na begu v spopadu z Benečani Foscari pade. Arbanasi, beneški najemniki, porazijo Uskoke na morju, Uskoki jim vrnejo in ubijejo Venierja. Avstrijci zaprejo Jurišo Senjanina zaradi ropov; na begu je ubit. Zora se poroči končno z Milanšićem, ki ga je pred svojo smrtjo dož izpustil iz ječe. Je samo še sled nekdanje lepotice, zdaj vzgaja otroke v junake za "svobodo Jugoslavije – za Adrijo! ... "

Slovenci so v povesti le stranske osebe, npr. Uskokom naklonjeni stotnik Daniel Frankol iz Trsta, pa vitez Podstenski, ki ga Juriša priklene nase s svojo močjo, omenja se korenjaško spremstvo kranjskih plemičev. Sicer pa Nikolaj Frankopan takole komentira njihovo vlogo: "Ti vražji Kranjci jemljejo nam Hrvatom najboljše službe /.../ od njih pa ne dobiš ničesar." Zato Hrvatje ne iščejo perspektive v habsburški oblasti, ampak jo vidijo v samostojnosti: "Bodi naš varih, Frankopan. Brani naše pravice pred Nemcem in Benečanom." Vizija Faturjeve je bila torej drugačna kot Malovrhova.

6 Sklep: Slovenska zgodovinska povest je poleg vaške povesti najpopularnejši tip daljše pripovedne proze. Število izdanih naslovov in velike naklade (v 19. stoletju je zanjo skrbela množična Mohorjeva družba) postavljajo to pisanje pod naslov trivialne literature. Zvezo z njo izkazuje še shematičnost naslovov, sorodnost s trivialnimi pustolovskimi žanri 18. stoletja in ob zabavnosti še izrazita nacionalnopolitična funkcija. Renomirana pisatelja Kersnik in Cankar nista napisala nobene zgodovinske povesti, Ljubljanski zvon kot elitno glasilo pa jih je objavil zelo malo. Po drugi strani je avtor prvega slovenskega romana (Josip Jurčič) tudi avtor prvega slovenskega zgodovinskega romana, v začetku 20. stoletja pa sta jih obilo pisala tudi znamenita avtorja Ivan Pregelj in Joža Lovrenčič. Vendar njuna dela niso primer najpogostejšega ali klasično popularnega zgodovinskega romana. Take sta pisala Miroslav Malovrh in Lea Fatur, prvi v obliki podlistka za liberalni dnevnik Slovenski narod, druga za katoliško usmerjeno revijo Dom in svet. Razen zabave (napetost, skrivnostnost) sta ponujala bralcu kot posamezniku in kot članu nacionalnega kolektiva model obnašanja. Malovrh je slovensko perspektivo iskal v okviru habsburške monarhije in je danes (tudi zato) v literarni zgodovini pozabljen; bolj poznana je Lea Fatur, ki je politično tendirala na jugovzhod, k (jugo)slovanski politični samostojnosti.

Opombe

² Mira Seretić, Stilske osobine hrvatskog historijskog romana, v: A. Flaker-K. Pranjić (ur.), Hrvatska književnost prema evropskim književnostima od narodnog preporoda k našim danima, Zagreb 1970, 175–255. Gl. še iste avtorice Povijesni roman na rubu književnosti, Umjetnost riječi 1973, 121–133; Ljerka Sekulić, Grička vještica u borbi protiv mračnjaštva, Umjetnost riječi 1973, 103–120; Heinz-Joachim Müllenbrock, Der historische Roman des 19. Jahrhunderts, Heidelberg 1980.

³ Pri Hrvatih zavzema podobno mesto August Šenoa.

⁴ Tako npr. France Koblar v spremni besedi k Bevkovim Izbranim spisom, 4. in 5. knjiga, Ljubljana 1956.

⁵ Podobne težave ima vrednostni pristop tudi pri komični in mladinski literaturi.

⁶ Gl. op. 27 na str. 406 mojega članka Mohorjanska pripovedna proza, Slavistična revija 1982.

⁷ Gl. op. 16 in 20 v prej omenjenem delu.

⁸ A. Budal, Križev pot Petra Kupljenika (1911), R. Murnik, Hči grofa Blagaja (1911–13), I. Lah, Angelin Hidar (1922), J. Lovrenčič, Publius in Hispala (1927) in J. Pahor, Serenissima (1928/29).

⁹ Največkrat so se pojavili do leta 1900 Fran Jaklič in Peter Bohinjec, po letu 1900 M. Prelesnik, L. Fatur, F. S. Finžgar in I. Pregelj.

¹⁰ M. Malovrh je napisal naslednje zgodovinske romane in povesti: Opatov praporščak (1903), Kralj Matjaž (1904, 1905), Pod novim orlom (1904, 1906, 1914), Osvetnik (1906), Strahovalci dveh kron (1907), Zadnji rodovine Benalja (1909 – 2-krat), Ljubezen Končanove Klare (1908, 1910), Ljubezen in junaštva strahopetnega praporščaka (1910), V Študentovskih ulicah (1909, 1910, 1937), Zaljubljeni kapucin (1910), Na devinski skali (1905, 1908, 1913). L. Fatur pa tele: Vilemer (1906), Za Adrijo (1909), Vislavina odpoved (1912), Komisarjeva hči (1910), Junakinja zvestobe (1927/28).

¹¹ Poleg del, naštetih v op. 20 v članku Mohorjanska pripovedna proza, je treba imenovati vsaj še F. Zbašnika (Miklova lipa, 1903), Faturjeve Vilemerja in Junakinjo zvestobe, Murnikovo Hčer grofa Blagaja, Bevkove Stražne ognje (1931), Malovrhov roman Ljubezen in junaštva strahopetnega praporščaka, I. Zorca Stiškega svobodnjaka (1934).

¹² Del seznama tvorijo P. Bohinjec, Za staro pravdo (1901), Malovrh, Kralj Matjaž, A. Remec, Veliki punt (1910), V. Vesel, Libera nos a malo (1911), O. Ilaunig, Kapelški punt (1928), J. Jaklič, V graščinskem jarmu (1925) in Peklena svoboda (1926), A. Koder, Kmetski triumvirat (1883), V. F. Jelenc, Kmečka vstaja (1925), kar po nekaj del iz Bevkovega in Pregljevega zgodovinskega opusa, I. Lah, Uporniki (1906), I. Zorec, Stiški tlačan (1935).

¹³ M. Prelesnik: trilogija Naš stari greh, V smrtni senci, Vineta (1903–1905), Bohinjec, Svetobor (1917), Jurčič, Slovenski svetec in učitelj, I. Vuk, Zorislava, J. Ogrinec, Vojnimir (1871, 1913), I. Vašte, Mejaši (1923), J. Lovrenčič, Cesta in njen vozel (1931) in še kaj.

¹⁴ P. Bohinjec, Pod rimskim orlom (1900), J. Lovrenčič, Publius in Hispala, I. Vašte, Zaklad v Emoni (1933–35).

¹⁵ F. Plemič, Zadnji lutrovci na Vipavskem (1930), A. Budal, Križev pot Petra Kupljenika, A. Koder, Luteranci (1883), I. Pregelj, Bogovec Jernej (1923) itd.

¹⁶ M. Malovrh, Pod novim orlom in Ljubezen Končanove Klare ter Zaljubljeni kapucin, I. Lah, Brambovci (1910), F. Detela, Hudi časi (1921), L. Fatur, Komisarjeva hči.

¹⁷ Temo je v disertaciji Celjski grofje v slovenski dramatiki (1977) obdelal Bruno Hartman.

¹⁸ M. Malovrh, Strahovalci dveh kron, Na devinski skali, L. Fatur, Za Adrijo, J. Pahor, Serenissima, Bevkova in Pregljeva dela.

¹⁹ Npr. I. Lah, Sigmovo maščevanje (1931).

²⁰ Roman je izšel kot podlistek Slovenskega naroda leta 1907 in bil istega leta ponatisnjen v dveh broširanih knjigah pod psevdonimom Franjo Lipič. ²¹ Peter Bekes, Kommunikative Texttheorie, Kybernetische Modelle zur Beschreibung von Trivialliteratur, Kronberg-Trieste, 1976. ²² Glej ZSS 6, 282.

Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/zgproza.html 24. maja 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco