To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Svež veter na Oddelku za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani
Sredi aprila so zaposleni na Oddelku za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani pripravili dan odprtih vrat, na katerem so predstavili vizijo svojega prihodnjega razvoja. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s predstojnikom oddelka, literarnim zgodovinarjem Miranom Hladnikom.
- Dan odprtih vrat, ki ste ga pripravili minulo sredo, sodi v sklop širše prenove Oddelka za slovanske jezike in književnosti. Za kaj gre pri tej prenovi?
V prenovo smo bili potisnjeni z obsežno generacijsko zamenjavo; naenkrat je šlo v pokoj lani sedem ljudi, letos pa še dva, torej skupaj devet ljudi. Ko se sveža, nova generacija znajde sama, brez varnega zavetja staršev, je prisiljena premisliti o tem, ali početi stvari na enak način, kot so se počele doslej, ali pa je morda čas prinesel spodbude, da bi se lahko študijski programi, perspektive in poslanstvo oddelka spremenili. To je bil glavni razlog za organizacijo dneva odprtih vrat. Dokončnih odgovorov seveda ni, smo pa dovzetni za vse javne odzive, ki bi pomagali našo pot oblikovati na vsem všečen način.
- Ste pa že zastavili vsaj nekaj smernic, poudarili nekaj poglavitnih nalog, s katerimi se morate čimporej spopasti. Katere so te naloge?
Kar nekaj jih je. Najprej je tu vsakdanje delo, izpolnjevanje rednega študijskega programa na dodiplomski stopnji, ki vzame velik del energij. Nato so tukaj podiplomski programi, kjer nimamo samo mi, ampak imajo tudi drugi oddelki na Filozofski fakulteti in slovenska univerza v celoti velik zaostanek. Podiplomski študij je po svetu precej razširjen, pri nas pa ga ministrstvo ne plačuje redno. Učitelji predavanj na tretji stopnji ne morejo šteti med svoje redne obveznosti, zato se tudi ne izvajajo tako organizirano, kot bi bilo treba. Če se hočemo primerjati z Evropo, pri kateri se tako radi zgledujemo, bo treba študij napeljati tako, da bodo lahko tudi tuji študentje del svojih obveznosti opravili pri nas. Za to bo poskrbel mednarodni kreditni sistem študija, o katerem pa še vse premalo vemo, da bi se znali kompetentno pogovarjati.
Tretja naloga je določiti ustrezno razmerje med preglednimi, reprodukciji v srednji šoli namenjenimi tečaji in špecialnimi, raziskovalnimi predmeti, oziroma določiti, čemu je naš študij namenjen: proizvodnji srednješolskih profesorjev ali, kakor se je to v tradiciji dogajalo, zgolj tešitvi radovednosti na področju jezika in literature, to je nacionalne filologije. Pot bomo morali poiskati nekje vmes: tradicija nas sili k zvestobi humboldtovskemu modelu kombinacije raziskovanja in poučevanja, ameriški zgledi, ki danes obvladujejo svet, pa nas silijo v to, da upoštevamo tudi praktične potrebe diplomantov. Te pa so - ker gredo večinoma v šole - kaj in kako poučevati v srednji in osnovni šoli. S tem si na Filozofski fakulteti do zdaj nismo kaj dosti belili glave, si jo bomo pač v prihodnje, da naša ponudba znanja ne bo padla v prazno.
Četrta reč je odnos med slovenistiko in slavistiko. V zadnjem času se je to vprašanje pojavilo v polemični, provokativni obliki: ali ostanemo skupaj ali gremo narazen. Sami si rečemo slavisti, v resnici pa smo večinoma slovenisti, profesorji slovenščine - bolj pravično rečeno profesorice slovenščine, ker gre v glavnem za žensko populacijo. Izraz slavist je anahronizem, odraz tradicije, ko je slovenistična izobrazba samoumevno vključevala tudi slavistično. Danes so študijski programi oblikovani izrazito slovenistično. Slavisti in slovenisti smo še vedno skupaj v okviru istega oddelka iz banalnega razloga: ker trenutno nimamo drugih prostorskih in organizacijskih možnosti. Če se nam ponudijo kakršne koli koristi od ločitve, bomo vanjo šli sporazumno, če pa nam nihče ne bo ponudil nič v zameno - nobenih večjih prostorov, nobenih novih ljudi - bomo pa ostali skupaj in bomo še naprej po številu učiteljstva največji na Filozofski fakulteti in seveda svoji velikosti ustrezno nadležni in neobvladljivi.
- Pa tudi če boste ostali skupaj, bo potrebno - vsaj na ravni nomenklature - razrešiti status ostalih slovanskih jezikov (poleg slovenščine). V slovanskem prostoru se je namreč v minulih nekaj letih oblikovalo veliko novih držav in s tem novih jezikov in kultur.
V glavnem gre res le za nova poimenovanja. Doslej smo eni izmed smeri na slavistiki zelo nerodno rekli študij hrvaškega, srbskega, makedonskega jezika in književnosti in podobno neroden je bil tudi naziv diplomanta. Politično korektno bi bilo uporabiti v naslovu še izraze bosanski, črnogorski in še kakšnega, vendar bi postali takšni nazivi nepraktični in smešni. Zato bomo verjetno študijsko smer poimenovali s širšim, morda dlje časa uporabnim izrazom južnoslovanska filologija. Diplomant bo potem diplomirani južnoslovanski filolog ali profesor južnoslovanske filologije, pač glede na to, ali bo študiral nepedagoško ali pedagoško smer. Lep načrt, upajmo da tudi kmalu izvedljiv, je še ustanovitev nove študijske smeri, zahodnoslovanskih jezikov in književnosti. - Vsebina in metode študija se spreminjajo ves čas in ne vedno kot posledica političnih dogajanj. Za nekaj svežine in drugačnosti poskrbi že generacijska zamenjava, pa tudi vsaka generacija zase se sproti odziva na razvoj v stroki in prilagaja svojo metodologijo.
- In vendar je zlasti slovenistika na vašem oddelku vedno pod udarom tudi politike in zahtev javnosti, ker gre pač za oddelek, na katerem se vsaj posredno producira in reproducira tudi narodna zavest. Kako boste skušali obdržati vsaj relativno avtonomnost oddelka in slovenistike kot znanosti glede na te zahteve?
S politiko je tako, da se včasih čutimo pod njenim udarom, včasih pa sami postanemo njen aktivni del - samo pomislim na to, koliko političnih karier se je oblikovalo na slavistiki. Nič ne kaže, da bi se sožitje politike in slavistike v v prihodnosti ne nadaljevalo. Torej nismo samo žrtve političnih "pritiskov od zgoraj", ampak so vsaj posamezni kolegi sami tvorci in uresničevalci političnih vizij. Sam mislim, da slovenistika ni namenjena vzgoji nacionalnega duha in študente v prvem letniku izrecno opozarjam, da so, če so prišli k nam zato, da bi se izobrazili v boljše Slovence, prišli na napačno mesto. Za bodoče nacionalne politike slovenistična izobrazba ni nujno potrebna. Seveda si ne moremo zakrivati oči pred dejstvom, da je slovenistična izobrazba povezana z nacionalno zavestjo. Že šolski predmet slovenščina je v precejšnjem delu namenjen tudi domovinski in nacionalni vzgoji. Cela slovenska literatura je bila od 19. stoletja dalje daleč v dvajseto stoletje namenjena prav konstituciji in vzgoji naroda, vse naše kulturno in literarno delo je utemeljeno v nacionalnem. Kljub temu je je znotraj slovenistike kot univerzitetne discipline nacionalna vzgoja lahko samo posredna.
Omenili ste tudi študij slovenske literature. Mnogi opozarjajo, da je koncept nacionalne literature precej ideološko obremenjen, da je že skorajda razmajan predal, ki je potreben temeljite prenove. Kako je s tem na vašem oddelku
Seznam literature, ki jo predpisujemo študentom, je potreben rednega prenavljanja; vsako desetletje prinese nekaj novega in tudi po estetski plati se naše predstave o tem, kakšna je dobra, primerna literatura, spreminjajo; glede na te spremembe dopolnjujemo in popravljamo sezname berila. To ni vedno povezano s politiko. Nekaj svoje čase zelo političnih avtorjev je še danes zelo aktualnih; Prežihov Voranc kot agent Kominterne in kot avtor proletarske književnosti, je recimo pisal neverjetno sugestivno literaturo, ki tudi danes ni izgubila na moči in prepričljivosti. Prežihovega Voranca že ne bo nihče črtal s seznama obvezne literature. Politična konjunktura že ne more odločati o literarnozgodovinskem kanonu. Literarna zgodovina nima naloge jemati v obdelavo samo umetniško prepričljivih besedil, ampak tudi tiste tekste, ki umetniško niso nič posebnega ali so celo zanič, vendar so v slovenski kulturni zgodovini opravili nedvomno vplivno vlogo. Takih je bilo v 19. stoletju ogromno, jih je veliko tudi danes in so popolnoma legitimen predmet naših raziskav. Seveda si njihovo obravnavo veliko lažje privoščimo na fakulteti, kot bi si jo lahko na srednješolski in osnovnošolski ravni. Tam je določanje, kaj brati, bolj občutljivo, že časovno si načrtovalci šolskega literarnega kanona lahko privoščijo precej manj. Na univerzi smo razvajeni, rečemo si, da smo avtonomni in da smemo početi takorekoč vse, kar si zamislimo in kar se nam zdi prav. Kolikor sem obveščen, bodo vendar tudi v osnovni in srednji šoli široki in bodo ponudili v branje poleg literarnih umetnin tudi besedila, ki niso nobene umetnine, se pa strašno dobro berejo.
- Koliko pa se kot oddelek ali morda posamezniki vključujete v prenovo pouka slovenščine na osnovnih in srednjih šolah?
Sam se ne, ker imam dovolj drugega na glavi, nekateri kolegi pa se s tem intenzivno ukvarjajo: Matjaž Kmecl, Marja Bešter, Boža Krakar-Vogel, Igor Saksida, Martina Križaj... Nič ne bo šlo mimo strokovne presoje našega oddelka.
- Ena od težav vašega oddelka je tudi množičnost vpisa, zlasti na slovenistiko. Kako se lotevate tega problema - glede na to, da si omejitve vpisa ne morete privoščiti, ker je profesorjev slovenščine premalo, po drugi strani pa z množičnostjo ponavadi pada tudi kvaliteta?
Vpisa je res vsako leto nekaj več, kot je razpisanih mest. Po eni strani nam je to všeč, ker lahko z večjo glavarino, to je denarjem, ki ga Ministrstvo za šolstvo daje na število študentov, ustrezno oblikujemo svoje ambicije. Po drugi strani pa to pomeni nevarnost, ker velika množica nujno zmanjša zahtevnost študija. Kako to rešujemo? Nikakor - niti ne vem, če se problem sploh da rešiti. Prebiram, da imajo podobne težave tudi drugje po svetu in razen tožb, kako težko je najti pravo razmerje med všečnim velikim vpisom in s tem povezano nizko kvaliteto študija, ne najdem nič odrešilnega: receptov ni. Ena od možnih rešitev, ki je vsaj zaenkrat še nismo dovolj izkoristili, je gotovo podiplomski študij. Če se že zaradi množičnosti dodiplomski študij vedno bolj spreminja v navadno šolo in mu gre le za reprodukcijo splošnih vednosti, naj vsaj podiplomski študij prispeva k zanemarjeni raziskovalni dimenziji, ki je bila nekdaj obvezni del univerzitetnega študija.
- Kaj pa menite o feminizaciji študija slavistike oziroma družboslovnih in humanističnih študijev nasploh?
Nekaterim to povzroča velike skrbi, meni pa je - zelo egoistično rečeno - všeč, če imam žensko poslušalstvo. Na literaturo ženske lahko gledajo drugače kot moški in ta možnost strokovno izziva. Kaj naj naredimo? Naj nagovarjamo moške, da namesto računalništva in elektrotehnike raje študirajo kaj humanističnega? Ne vem, koliko bi bili pri tem uspešni - to je tako, kot če bi od žensk pričakovali, da nam pri avtodefektu zamenjajo gumo in doma pregoreto varovalko ali od fantov, naj se nehajo igrati z avtomobilčki ter raje v roke vzamejo barbike. Spol pač opredeljuje naše interese v tem trenutku tako, da je razmerje v absolutno korist žensk; če se bo položaj kdaj obrnil, se bomo sprijaznili z moškim poslušalstvom.
Po vseh vaših besedah se zdi, da ste kljub stereotipnim predstavam slavisti in slovenisti zelo odprti za nove ideje - ali se motim?
Ja seveda, bog nas varuj zaprtosti in zadrtosti! Kar je stereotipnih predstav o slavistih in slovenistih kot nosilcih nekega konzervativnega nacionalnega, ruralnega, zaplotniškega, rovtarskega prepričanja in nazorov, so za lase privlečene. Nekoč sem napisal, da se proti slovenistom in slavistom zaganjajo v glavnem ljudje, ki so si v osnovni ali srednji šoli pri slovenščini prislužili cvek in se zdaj maščujejo za prestano trpljenje, in povzročil s tem zapisom hudo razburjenje. Godrnjajo tudi tisti, ki se jim zdi, da jih slovenščina ovira pri njihovih poklicnih ambicijah. Da je slovenščina ovira, je sicer do neke mere res, vendar - tukaj citiram argument, ki mi je všeč - če hočemo vrednoto, imenovano slovenstvo, še naprej ohranjati, če si hočemo še naprej privoščiti luksuz, biti Slovenci, potem moramo v to investirati. V vsakdanjem življenju je običajno, da reč, ki jo drago plačamo, tudi bolj cenimo. Zakaj naj bi bilo slovenstvo izjema? Biti Slovenec pomeni določen presežek, je prestiž in počasi se bomo navadili tudi na slovenski jezik in na literaturo gledati iz tega zornega kota: ne kot breme in prisilno žrtev, ampak kot zavidanja vreden luksuz, za katerega smo pripravljeni marsikaj odšteti.
- Kakšen je vaš odnos do jezikovne politike?
Kot literarni zgodovinar nisem pristojen za izrekanje sodb o jeziku. Me pa jezik seveda zadeva tako kot vse druge njegove govorce. Ker se slovenstvo utemeljuje v prvi vrsti z jezikom, je razumljivo, da je vprašanje jezika vprašanje našega nacionalnega preživetja. Zagovarjal bom tiste rešitve, ki prispevajo k ohranjanju slovenščine in s tem k ohranjanju komodnega položaja, ki se mu reče biti Slovenec (komodnega na kratki rok zato, ker se s slovenščino doma še vedno najbolje znajdemo). Za ohranitev jezika govore tudi drugi razlogi, sam rad imenujem ekološkega: tako kot si v naravi prizadevamo za biološko raznolikost, je tudi na področju jezikov in kultur potrebna raznolikost, če človeštvo hoče preživeti, in dobra je tista jezikovna politika, ki pomaga obstati ogroženim jezikom in kulturam. Sicer pa smo krivični, ko govorimo o majhnosti in ogroženosti slovenščine, ker med skoraj sedem tisoč jeziki sveta sodi v vrhnjo kategorijo, to je v majhno skupino jezikov z nad milijonom govorcev. Slovenščina objektivno sodi med velike jezike, kakor se že to neprivajeno sliši. Dva milijona prebivalcev je že lepa številka, pri kateri se marsikaj splača. Da je to res, dokazujejo tuja računalniška podjetja, ki prevajajo računalniške programe v slovenščino. Za nobeno eksotično ljubezen do slovenstva ne gre, ampak za golo ekonomsko korist. Le zakompleksani Slovenci bi se radi svojemu jeziku čim prej odpovedali, češ da se nam ne splača, in postali neločljivi od drugih, večjih! Slovenščina je pomemben del naše identitete, je naša blagovna znamka, naša prepoznavnost, naša vrednost, ne samo vrednota. Zaradi nje se dobro počutimo na svetu in to nekaj šteje.
- Kaj pa na vizijo prenove pravijo ostali zaposleni na oddelku? Se vam zdi, da je med zaposlenimi, pa tudi med študenti, dovolj zanosa in enotnosti, da boste uspeli te ideje tudi praktično izvesti?
Zanos je lepo čustveno stanje, ki pa se lahko zelo hitro razvije v manj prijetne dimenzije: v gorečnost ali celo fanatizem. Dokler ostane pri zanosu, sem zelo za, bojim pa se drugih dveh stanj, s katerima zlobneži radi zmerjajo slaviste. Zavzetosti za spremembe je med kolegi dovolj, kjer pa je še ni, bo pomagala neizprosna ministrska palica, ki tudi hoče več reda na univerzi. Nekateri od kolegov imajo občutek, da s tem, ko zahteva red, država krši t. i. akademsko svobodo. Sam sem do države naivno zaupljiv, ker se v svetu čistih računov bolje znajdem kot v igri vzajemnega sprenevedanja in ker se mi je ta drža do zdaj še vedno dobro obrestovala. Kar počnemo na oddelku, ni pravzaprav nič posebnega. V računovodstvu rečejo temu periodični obračun, v trgovini inventura. Célo naše življenje je iz samih prenov in reform - kako bi sicer obstali, če se ne bi sproti odzivali na spremembe okoli nas. Nimamo se pravice hvaliti, kako smo inovativni, pretresljivo sveži in drugačni od prejšnjih generacij, čeprav smo dan odprtih vrat organizirali prvič v zgodovini oddelka - samo naš čas je prišel in to smo morali javno povedati, prevzeti odgovornost na svoja ramena ter se lotiti študija določene nam vloge.
Sabina Mihelj
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco