Miran Hladnik

Trivialna književnost

tudi lahka, zabavna, popularna, množična, potrošna književnost. T. k. je zbirna oznaka za dela, ki so bila kdaj iz estetskih, moralnih ali idejnih razlogov, največkrat pa zgolj zaradi množičnega bralca razvrednotena. V razmerju do elitne ali etablirane književnosti, ki izpostavlja oblikovne ambicije in računa na bralca z estetskim in kulturnim interesom oziroma skrbno pazi na harmonijo med estetsko, idejno in moralno razsežnostjo, ima t. k. poudarjeno rekreativno oz. razvedrilno funkcijo -- bralec jo jemlje v roke zato, ker mu pomaga v vsakdanjih psihičnih in socialnih stiskah. Ker takemu namenu znajo ustreči tudi dela elitne književnosti, raje govorimo o trivialnem branju kot o t. k. Glede na značaj kritiških očitkov ločimo kič (sentimentalna in konformistična književnost, npr. dr.-roman, ženski roman), šund ali plažo (moralno neustrezna in estetsko malomarna dela), poljudno književnost (množična dela s pomanjkljivo obliko, pri nas največ v zbirki Slovenske večernice pri Mohorjevi družbi), popularno književnost (množična dela s sporno idejo ali moralo) in uspešnice (kvalitetna dela za množičnega bralca). Estetski in moralno-idejni kriteriji se spreminjajo s časom in socialnim okoljem, zato je najbolj nevtralno določilo t. k. množični bralec. Po načinu razpečavanja gre za kolportažo, podlistke, trafikarske serije in izdaje knjižnih klubov.

T. k. je omogočil pojav množičnega bralca po uvedbi obveznega šolstva v drugi polovici 18. st. Svoje so prispevali nove tiskarske tehnologije, ki so pocenile knjigo, in porast mestnega prebivalstva z uveljavitvijo meščanskega načina življenja, ki je poznal pojem prostega časa, namenjenega tudi branju. Do razvrednotenja množične književnosti je prišlo najprej v nemški klasiki in romantiki zaradi nelagodja tistih avtorjev, ki se niso hoteli prilagoditi novemu manj izobraženemu bralcu iz nižjih socialnih slojev ter njegovim potrebam. Vrh boja proti t. k. v času moderne je zaznamoval tudi našo literarno sceno. Pod vplivom angleške in ameriške kulture, kjer opozicija med elitno in t. k. ni bila razločna, danes potreba po označevanju ali celo preganjanju posameznih del, žanrskih korpusov in avtorjev kot trivialnih usiha. Pozornost na interese bralskih množic je privedla do spoznanja, da nekatera trivialna dela trajneje in močneje oblikujejo našo zavest kot t. i. literarna klasika skozi inštitucijo obveznega šolskega berila. S t. k. imamo najpogosteje v mislih prozna dela (povest, roman, šala), vendar tudi dramska (burka, agitka) in pesemska besedila (popevka). Popularna literarna dela rada zaidejo tudi v druge medije: gledališče, film, strip. Literarna zgodovina pregleduje elitna literarna dela po njihovi časovnostilski, zvrstni in avtorski pripadnosti, trivialna dela pa po njihovi žanrski pripadnosti. Slovenskost avtorja za trivialnega bralca ni pomembna, zato je med t . k. veliko prevodov in priredb. V domačo t. k. smo navajeni uvrščati zgodnjo verzifikacijo z nizko in vulgarno tematiko, npr. F. J. Jankovič, Ena lepa pesem od enega pijanega moža ino žene (1712), P. Knobl, Štiri pare kratkočasnih novih pesmi (1801), Prešernove nenatisnjene kosmate. Slov. bibliografija je v 19. st. dela t. k. uvrščala v razdelek "knjige za mladino in preprosti narod". Za množične tiske sta skrbela poleg Mohorjeve družbe zlasti ljubljanska knjigotržca Giontini in Turk. Kolportažno založništvo sta na Slovensko prinesli knjigi Beračeve skrivnosti ali Preganjanje okoli sveta (1901) in Grofica beračica ali Usodni doživljaji grofovske hčere (1902); s podobno motiviko se ponaša F. Zbašnika Z viharja v zavetje: Roman iz življenja preproste deklice (1901). Najpopularnejše so bile ljudske knjige o sveti grofinji Genovefi (1800 in več kot 20 natisov), Nemški Pavliha v slovenski obleki (1850 in pet ponatisov), robinzonade (29 izdaj), dekliške, najdenske in družinske povesti po zgledu C. Schmida (Nedolžnost preganjana in poveličana, 1832, Najdenček ali Pravični se tudi živine usmili, 1860, J. Ciglerja Sreča v nesreči ali Popisovanje čudne zgodbe dveh dvojčkov, 1836). Ob prelomu stoletja smo dobili prevode divjezahodne povesti J. F. Cooperja in K. Maya; sicer je bila indijanska tematika slov. bralcu znana že iz domače izseljenske povesti (J. Podmilšak, Žalost in veselje, 1870). Roparsko povest je prirejal S. Košutnik (petkrat je bila natisnjena npr. Hedvika, banditova nevesta). S po več kot 300 obsežnejšimi deli sta množična žanra zgodovinska in kmečka povest. V prvi so dobili status trivialnosti Mlinarjev Janez slovenski junak ali Uplemenitenje Teharčanov F. Kočevarja (1859 in pet ponatisov, uglasbitev ter dve dramatizaciji), F. V. Slemenik s turškima povestima Izdajavec (1873) in Križem sveta (1877), A. Koder, P. Bohinjec, viteški roman M. Malovrha, L. Fatur, psevdozgodovinski roman J. Urbanije, O. Ilaunig, J. Golec, R. Rehar. V žanru kmečke povesti so bili najplodnejši F. Bevk, M. Kranjec, F. Detela, J. Jalen, F. Jaklič, I. Matičič, J. Dular, F. Albreht, F. Zbašnik, po 2. sv. v. pa M. Krvina, A. Zidar, I. Sivec, I. Malavašič idr., vendar vseh ne moremo označiti za trivialne. V t. k. spada še glavnina žanrskega korpusa ženskega romana (P. Pajkova), ljubezenskega romana (M. Fritz-Kunc), kriminalke (I. Karlovšek, M. Novak), humorističnih knjig (A. Kokalj, D. Feigel), pustolovske povesti, vojnega romana (T. Svetina) in znanstvene fantastike.

LIT.: M. HLADNIK, Trivialna literatura, Lj 1983, Literarni leksikon 21 (z bibliografijo); A. LAH, Mali pregled lahke književnosti, Lj 1997.

Objavljeno v:
ES 13, 1999, 345.

Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/tl.html 26. marca 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco