Ta zmešana Amerika

Telefon

Da se brez lastnega telefonskega priključka v daljnem širnem svetu ne more, smo že vedeli. Naročilo se ga je po telefonu od prijateljev, kjer smo prebivali prve dni, in ob vselitvi je bilo treba le še vtakniti žico v steno, pa je že zvonilo. Saj sem hotel kupiti tudi svoj aparat -- one na gumbe so ponujali v trgovinah že za manj kot deset dolarjev, kaj pa je to, 1200, 1300 tolarjev --, pa se mi je le zdelo škoda, ker so jih imeli pri prijaznih Greenbergih četvero, in sem si potem raje enega sposodil od njih. Priključek in naročnino sem poravnal po pošti s čekom ob koncu meseca: priključek je stal 39 dolarjev, mesečna naročnina, v katero je vključeno neomejeno število neomejeno dolgih lokalnih pogovorov, pa znaša 12 dolarjev. Vanjo je vštet tudi vsako leto nov krajevni telefonski imenik v obsegu 230 strani.

Težave so se začele, ko je bilo treba izbrati kompanijo, po slovensko podjetje, za medkrajevne pogovore. V Ameriki upravlja namreč lokalne klice ena firma, za medkrajevne pa jih je na voljo več. Od imen podjetij, ki jih je operaterka naštela, je še najbolj znano zvenelo ejtienti (AT&T) in se je žena odločila kar zanj. Saj so verjetno drobne razlike med podjetji v ceni in kvaliteti, vendar nas to ni zanimalo, ker nismo imeli namena veliko telefonirati ven iz kraja; ne le zato, ker smo Gorenjci, ampak tudi zato, ker z oddaljenimi prijatelji in sorodniki raje poobčujemo po elektronski pošti, ki je skoraj enako hitra in je v univerzitetnih okvirih celo zastonj. -- Pa pride po pičlih štirinajstih dnevih pošta od konkurenčne firme emsiaj (MCI) s sliko nasmejane telefonistke na ovojnici in nam ponudi 20 odstotkov popusta pri medkrajevnih pogovorih, če presedlamo k njim. Ne. Toliko imamo že svetovljanskih izkušenj, da ne gremo več vsaki pompozni ponudbi na led, čeprav emsiaj obljublja za 35 dolarjev telefonskih pogovorov zastonj, ako se odločimo takoj. Slovenec pač ni vetrnjak, zvest je svoji prvi odločitvi, naj bo storjena še tako brez premisleka; zanesljiva in zvesta stranka je.

Pri emsiaj vendar niso obupali nad našo trmo -- mladi so in sama energija jih je in še plemenitemu cilju so se posvetili, spraviti ejtienti na kolena, zato so se oglasili še po telefonu in povprašali, kako nam je kaj všeč njihova ponudba. Bili so prepričljivi. Vdal sem se. Kako boš odrekel človeku, če je prijazen s tabo in še cenejši servis ponuja. Čez nekaj dni nas je v vljudnem pismu Mark Anderson, emsiajev direktor za odnose s strankami, pozdravil kot novega člana njihove družine in povedal, da je ponosen na nas, saj se zaveda, kako težko da je človeku presedlati od ene firme k drugi. Poslal je ček za pet dolarjev, ki naj pokrije stroške lokalne telefonske kompanije za prepis, in dal za nagrado 60-odstotni popust pri klicih na tri izbrane številke zunaj Amerike. Wow! -- No ja, čisto isto kot najprej obljubljenih 35 dolarjev to ni in omenjeni enkratni popust velja le v decembru, je pa še vedno ugodno, splačalo se je.

Ko so pri ejtienti ugotovili, da so izgubili stranko, jih je prevzela huda žalost. Zvonili so zjutraj in zvečer in opoldne in se čudili in moledovali, naj pridemo nazaj k njim. Ko nas niso mogli omečiti po telefonu, je sedel k osebnemu pismu sam menedžer Greg Morris. Zahvalil se je za čast, da nam je smel služiti, in izrazil iskreno obžalovanje zaradi našega sklepa. Če pridemo nazaj, nam da za 15 dolarjev zastonj telefonarjenja in še 10 odstotkov popusta pod pogojem, da zapravimo z medkrajevnimi klici vsaj 10 dolarjev na mesec. Sicer pa pri emsiaj prihranki sploh niso tako veliki, kot se hvalijo, je že ajtienti boljši. Grega je povrhu neženirano zanimalo, katera firma je kriva za naše konvertitstvo in kako je bilo tehnično izvedeno. Ne, ne bom mu privoščil odgovora.

Medtem so pri emsiaj postali nekam pretirano podjetni. Na lastno pest so zastonjkarskemu programu z imenom "prijatelji in družina", po katerem smo bili deležni 20-odstotnega popusta za klice izbranim prijateljem, pridružili še program z imenom "prijatelji po svetu kadarkoli", ki že ni bil več zastonj. Nesporazum je bil po telefonu sicer hitro razrešen, račun ob koncu meseca pa je za deset dni "uporabe" novega programa le izkazoval nepredvideni in neljubi strošek 97 stotin dolarja. Nesramnost. Zdaj premišljujem, če le ne bi šli nazaj k ejtienti. Ne zato, ker Greg Morris še vedno ne da miru in je pred časom poslal ček za deset dolarjev, ki naj ga uporabim po lastni presoji. Resnično so se poboljšali. V pismu pravi, da smo ena izmed njihovih najbolj cenjenih strank in da ne vedo, kako bi nam dopovedali, da smo jim resnično dragoceni. Nazaj naj se vrnemo in plačajo nam prepis in dajo še vrsto neverjetnih popustov. Če prav pomislim: končno res ni lepo menjati prijateljev. Pretentali so nas tile pri emsiaj -- ena minuta pogovora s Slovenijo stane povsod okroglo en dolar in ni vredno menjati kompanije zaradi nekaj centov vprašljivega prihranka. Jutri grem vnovčit ejtientijev ček. Kako nepotrebne skrbi povzroča preprostemu človeku ta pretirana ameriška tekmovalnost!

Račun za telefon poravnavam na naslov lokalne telefonske firme. Na snopiču listov so lepo našteti vsi medkrajevni klici po datumu, uri, telefonski številki, z imenom kraja ali dežele, z informacijo, ali je bil klic po dnevni, večerni ali nočni tarifi, koliko minut je trajal, po kolikšnem popustu ter koliko je končno stal, z vsemi lokalnimi in državnimi taksami, naštetimi posebej. Kot da jim ne zaupam! In tako komplicirajo po mojih izkušnjah že vsaj deset let. Prav smilijo se mi te ameriške telefonske kompanije. Kako se ponižujejo pred strankami, kako se boje, da bi jim kdo ne očital nepoštenosti, kako podcenjujejo svoje storitve! Nobenega ponosa nimajo. V Sloveniji pa se človek nauči edino telefonsko firmo ceniti, potem ko ji je uspelo po dolgih letih nesebičnega prizadevanja napeljati priključek. Račun, ki ga izstavi ob koncu meseca, je preprost in jasen, iz ene same pregledne številke in datumom zapadlosti plačila. Mi naši telefonski kompaniji namreč zaupamo.

To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco