11. septembra 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Zaradi pomenske nenatančnosti največkrat gesla povest tudi v prevedeni obliki (story, Erzählung) v leksikonih literarnih terminov ne bomo našli, običajno je razloženo kar pod geslom novela, short-story ali tale, kamor se seli vse bogastvo pomenov in pomenskih odtenkov tega pojava. Zraven romana in novele naštevajo povest pravzaprav le slovanske literarne vede, pa še te največkrat pod vplivom nemške klasifikacije precej sramežljivo. Vzrok temu je v zadregi, povedati, kaj je povest. Veliko laže je namreč zavračati neustrezne definicije vrste kot izreči eno samo veljavno definicijo: tako smo npr. prepričani, da povest ni neuspel roman ali novela; vrsta povest sama ponuja enako možnosti za neuspeh kot drugi dve vrsti. Marsikdaj je termin povest res le izraz zagate, zbirno ime za vse tiste pripovedne forme, ki jim ne gre niti oznaka roman niti novela. Zelo preprosto velja, da je danes povest po dolžini vrsta nekje med romanom in novelo (v prejšnjem stoletju je bila krajša od novele), o njeni strukturi pa moremo prebrati kaj različna mnenja.
Obstaja vrsta lepih in jasnih definicij, ki vlečejo črto med romanom, novelo in povestjo. Joachim Müller npr. (Novelle und Erzählung, v: Josef Kunz (ur.), Novelle, Darmstadt, 1968, str. 474) govori o širokoobokanem horizontu romana, jasno zamejenem horizontu novele in nihajočem horizontu povesti, kar so za empirično literarnovedno zavest prazne sintagme. Enako dvomljiva je definicija ruskega teoretika (N. P. Utehin, Žanry epičeskoj prozy, Leningrad, 1982, str. 150), po kateri se roman suče okoli značaja literarne osebe, povesti pa je važnejše okolje in objektivni prikaz časa; zato je roman subjektivnejša vrsta kot povest. Definicije povečini nimajo kaj dosti zveze z realnostjo in izražajo v prvi vrsti željo po klasifikacijskem redu, ki ga v vrstni poetiki nepoučeni avtorji nehote vedno znova porušijo ali pa to iz sovraštva do žanrskih okvirov in nagnjenja k eksperimentu učeni avtorji storijo nalašč. Neprijetna lastnost takih lepih definicij je, da veljajo le za reprezentativne primerke gradiva in veliko večino besedil, ki definiciji ne ustrezajo, enostavno izločijo. Moja kritika ni naperjena le proti medlemu terminu povest, ampak tudi proti navidez tako trdnima oznakama, kot sta novela in roman. Če je bilo v 19. stoletju še približno jasno, kje naj bi bila meja med njima, je današnja literarna veda na tej fronti prisiljena priznati svojo nemoč – posebej roman je zaslovel kot ena najbolj protejskih vrst. Zato mi je bližji kot omenjene špekulacije popolni relativizem Karla Konrada Polheima (Handbuch der deutschen Erzählung, Düsseldorf, 1981, str. 9–16), ki trdi, da med novelo in povestjo ni nobenih strukturnih razlik. Obe označujeta pripovedno prozo srednje dolžine. Edina tradicionalna razlikovalna lastnost med vrstama je kvaliteta (pod novelo si običajno predstavljamo umetniško, pod povestjo pa strukturno nejasno ali neuspelo srednje dolgo prozo). Ker pa vrednostne sodbe v vrstnopoetski definiciji nimajo mesta, po dolžini pa med povestjo in novelo ni bistvene razlike, se je treba razlikovanju med novelo in povestjo v bodoče odpovedati. S fenomenološkega stališča je vendar nujno Polheimov relativizem nekoliko popraviti, saj so v preteklosti podnaslovi novela, roman in povest vsak po svoje usmerjali bralčevo recepcijo. Čeprav je včasih med pripovednoproznimi realizacijami težko razlikovati, je pa mogoče razlikovati med avtorskimi intencijami: če je s podnaslovom povest avtor povedal, da je hotel napisati povest, se spodobi tej intenciji zaupati in tekst potem pač razumeti kot povest.
Navkljub raznolikim pogledom na povest v nacionalnih literarnih vedah je mogoče najti nekaj oddaljenih paralel. Prva druži angleško in češko vrstno poetiko. Na Angleškem sta na voljo dva izraza za povest, namreč long short story in novelette (novelette ni nobena kratka ali skromna novela (novelica), kakor jo srečamo pri Ivanu Tavčarju, ampak je sinonim kratkemu romanu). Zgledujoč se pri angleški opoziciji novel 'roman' : novelette 'povest' je 1872 na Češkem nastala opozicija roman : romaneto 'kratki roman'. Za romaneto ali mali roman (naziv je izum Jana Nerude) so značilni fantastični motivi, ki se realistično razrešujejo, podobno kot pri Edgarju Allanu Poeju.
Nekaj sorodnosti s slovenskim pojavom kaže tudi ruska povest'. Izvirno je tako kot nemška beseda Geschichte in slovenska povest v 19. stoletju pomenila vsako pričevanje o dejanskih dogodkih, pripovedovanje, ki ga zanima v prvi vrsti tema, ne pa retorična veščina, torej so bili s povest podnaslovljeni tudi letopis, legenda, kronika, žitje, apokrif itd. Za retorične tekste je nasprotno obveljal izraz slovo. V 18. stoletju je povest postal zbirni pojem za vsako pripovedno delo ne glede na dolžino, tako za prevode evropskih romanov kot za krajšo in srednje dolgo izvirno prozo. Ko so se sredi 19. stoletja izvirna pripovedna besedila začela vedno bolj daljšati, so le-ta prevzela izraz povest (enako tudi na Slovenskem), za krajše tekste se je uveljavil termin rasskaz. Do nedavnega je ruska povest veljala za tradicionalni žanr, z avtorji, kot sta Valentin Rasputin ali Čingiz Ajtmatov, pa se seli v moderno prozo, kjer dela družbo kratki zgodbi (short story). Tu pa je temeljna razlika med rusko in slovensko povestjo; slednja namreč v moderni prozi nima mesta.
V hrvaščino (in srbščino) je povest mogoče prevesti kot pripovjetko ali kot pripovjest; razlika med izrazoma ni vedno najjasnejša. Pripovjetka je predstavljena kot oblika med ljudsko in umetno epiko ali po dolžini kot forma med kratko in srednjo prozo. Konkurenčni izraz pripovjest pa pomeni enkrat zgodovinsko povest, drugič kratki roman, obliko med pripovjetko in romanom, tretjič pripoved nasploh. Na Hrvaškem se po nemškem predlogu zadnje čase uveljavlja težnja zasidrati povest kot eno izmed oblik novele. Poudarili bomo glavne razlike opisanega pojava do slovenske povesti. Pri le-tej zgodovinska snov ni odločilna za definicijo, čeprav ji nikakor ni tuja. Od srbohrvaške pripovjetke in pripovjesti jo loči tudi manj trdna zveza s folklornim izročilom.
Zadnja paralela se tiče nemške in slovenske povesti. Za obe se je v šolski poetiki uveljavilo prepričanje, da je to umetniško manj pomembna pripovednoprozna vrsta s poudarjeno zgodbenostjo (Silva Trdina, Besedna umetnost, Ljubljana, 1965).
V daljši prozi je do 1945 prvenstvo povesti, tokrat pred romanom in novelo, še očitnejše. Po 1945 je dotedanji poimenovalni monopol povesti razpadel na račun univerzalnega podnaslova roman, ki je očitno začel ponujati večjo oblikovalno svobodo kot do tedaj univerzalna povest. Povest sta prehitela tudi izraza zgodba (posebej popularen po drugi vojni) in ekskluzivna novela, ki v slovenski literaturi nikoli ni igrala kakšne vidne vloge. Do 1945 je povest do neke mere pomenila tudi prevod za novelo in roman, po 1945 se je njen pomen usodno skrčil v smislu, ki ga odslikava citirana šolska literarna teorija: povest je danes v splošni zavesti ne preveč ambiciozna, tradicionalno fabulativna daljša pripovedna proza.
Pomen povesti se je torej skrčil na pomen enega njenih žanrov, t. i. poljudne ali, kakor se je svojčas imenovala – ljudske povesti. Ta je res ves čas predstavljala večino povestnega pisanja, če že ne po naslovih, pa vsaj po nakladah. V okviru popularne založbe Mohorjeve družbe, ki je imela do 1919 sedež v Celovcu na Koroškem, so popularne slovenske poljudne povesti dosegale naklade do 90.000 izvodov, kar pomeni, da so prišle v roke vsakemu petemu Slovencu. Tako intenzivno organizirana knjižna distribucija po mojih informacijah v Evropi nima vzporednice. Strogi katolicizem založbe skupaj z estetsko površnostjo je posebej po drugi vojni v očeh novega režima priskrbel poljudni povesti izrazito negativen predznak.
Danes je slovenska povest zrela za uvrstitev v zgodovinsko poetiko, saj le še sem in tja izide kakšno delo, ki si upa nadeti kompromitirani podnaslov povest. Sem in tja je podnaslov povest mišljen parodično (npr. Švabičeve Ljubavne povesti, 1982) ali pa se je preselil v estetsko manj ekskluzivistične vode mladinske književnosti.
Zraven vrednostne sodbe je eden temeljnih elementov definicije povesti dolžina. Statistična preštevanja so prisiljena upoštevati le enoumne zvrstne samooznake v naslovnem delu besedil in spregledati vsebinske oznake, ki so jih dela dobila v sočasni kritiki ali v literarni zgodovini, še posebej zato, ker so te oznake le redko enotne. Statistična analiza povesti se zato ne nanaša toliko na strukturo predmeta kot na intencijo in sprotno samorefleksijo predmeta. Empirična merjenja so pokazala, da imajo besedila z manj kot 10.000 besedami svojo strukturo, značilno za kratko pripovedno prozo. Napovedujejo jo že drugačni podnaslovi: slika, obraz, zgodba, črtica, pa tudi povestica ali pripovestica ... Povest je po dolžini v sumljivi bližini z novelo, največ je je v pasu med 20.000 in 45.000 besedami, s to razliko, da je novela bolj profilirana in da teži novela k večji, povest pa k manjši dolžini. Povest je tako pri vseh dolžinah pripovedne proze izrazito prevladujoča vrsta (ob predpostavki, da so besedila podnaslovljena), prednosti nima le pri največjih dolžinah, kjer jo je prehitel roman.
Obsegi izvirne pripovedne proze so se vedno bolj daljšali. V začetku slovenske pripovedne proze je bilo srednjih besedil več kot vseh drugih daljših. V obdobju 1926–1934 je najprej povedla daljša pripoved, med leti 1935 in 1945 pa je prišlo celo do izenačenja med številom srednjih, daljših in dolgih tekstov. Povest smemo prištevati med daljše pripovednoprozne žanre šele kvečjemu od 1925 dalje; v 19. stoletju je povest pripadala pretežno srednji prozi. Povest je torej obsegovno raztegljiva vrsta, vendar v večji bližini novele kot romana, kar ne potrjuje današnje šolske definicije, po kateri je povest razumeti kot nekakšen preprosti roman.
Ko se je leta 1866 pojavil prvi slovenski izvirni roman, Jurčičev Deseti brat, je tako s svojo dolžino kot ljubezensko grajsko-vaško tematiko predstavljal opozicijo do uveljavljene povesti, ki se je v marsičem čutila zavezano tradiciji pedagoške nabožne fikcije nemškega katoliškega pisatelja Christopha Schmida (1768–1854), deloma pa tudi domačemu pridižnemu izročilu, tradiciji ljudskih knjig in domači zgodovini; zlasti so bile kot gradivo privlačne napoleonske vojne in turški vpadi. V tej tradiciji je imela ljubezen komaj kakšno vlogo. Desetletje po ustanovitvi 1851 je to povest založniško obvladovala Mohorjeva družba v zbirki Slovenske večernice, tako da je sinonim popularne povesti še danes večernica oziroma mohorjanka, zaradi ogromnih naklad pa se je zanje uveljavil tudi izraz ljudska (danes: poljudna) povest. Večerniška povest je izpolnjevala tri pogoje: bila je vzgojna, ganljiva in svojemu predmetu čustveno zavezana. Prav te tri lastnosti (nasilna poučnost, sentimentalnost in brezdistančnost) so ljudsko povest estetsko razvrednotile in ji pomagale v literarni zgodovini v poglavje trivialne literature, kjer jo danes najhitreje najdemo pod gesloma njenih dveh najpopularnejših žanrov – kmečke in zgodovinske povesti.
Reprezentativni avtorji so se odločali za podnaslov povest največkrat zaradi obsega, ki ni dosegal izrazite romaneskne dolžine. Zraven je odtehtala še tematika: meščanskim in grajskim temam se je po tradiciji bolj prilegal izraz roman (grajsko-vaški roman, roman o umetniškem življenju, ženski roman), za kmečke snovi bolj izraz povest. Podnaslov roman je vzbudil pri bralcu pričakovanje bolj zvestega zgledovanja pri tujih žanrskih vzorcih, povest pa upoštevanje slovenskih specifičnosti v snovnem, idejnem in tematskem območju ali sledenje domači literarni in žanrski tradiciji, npr. poljudni povesti mohorjanskega tipa. Prevlada romana v sodobni literaturi pomeni tudi, da ta izhaja iz svetovnih sodobnih vzorcev v večji meri, kot pa se razvija iz nacionalne pripovedne tradicije.
Posebej kadar gre za žanrsko določeno literaturo, je črto med romanom in povestjo težko potegniti. Običajno je popolnoma vseeno, ali tekst imenujemo zgodovinski roman ali zgodovinsko povest, kriminalni roman ali kriminalno povest, fantastično povest ali fantastični roman. V vseh primerih imamo v mislih samo daljšo žanrsko literaturo, ne pa kakšne vrstne specifike in še manj vrednostne razlike. Besedi roman in povest v teh primerih ne funkcionirata več kot samostojna vrstna termina, pač pa sta le del t. i. žanrske oznake, kjer je poudarek na prvem delu te oznake: v našem primeru torej na zgodovinski in ne na povest. Po Pavlu Pavličiću (Književna genologija, Zagreb, 1983) je žanr interpretacija vrste v nekem določenem času oziroma prostoru, je nekakšna konkretizacija vrste. Žanr se podreja več pravilom kot vrsta in avtorjem dopušča manj svobode. Zato upoštevajo žanri bolj tradicionalna formalna pravila kot izvirno ustvarjalno avtorsko inovacijo, so bolj shematični in tako priljubljen predmet zgodovine trivialne literature. Če pristanemo na žanrski pogled na literaturo, sicer samo od sebe odpade vrednostno razlikovanje med romanom in povestjo, pri tem pa se žal znajdemo v še hujših škripcih, saj zveza s trivialno literaturo vrednostno negativno obremeni zdaj oba izraza, tako povest kot roman.
Izraz povest je uporaben tudi danes, čeprav se sodobna besedila kaj nerada ponašajo s tem podnaslovom. Opisana struktura živi še naprej v opoziciji do moderne proze, ki je fragmentarna, lirska in nefabulativna. Povest pomeni tradicionalno, neeksperimentalno prozno pripovedno tvornost daljšega obsega, ki sledi večinoma realističnim postopkom, kolikor se seveda ne imenuje roman. Tako zadeva v prvi vrsti pripovedno prozo 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja, pa tudi tekste druge polovice 20. stoletja, kadar se ti sklicujejo na to tradicijo. Če si lahko literarni zgodovinar česa zaželi, potem je to rehabilitacija izraza povest v tistem smislu, kot je značilen za rusko literarno vedo. Šele odpoved vrednostnim predsodkom do vrste bo lahko pripravila tla za domačo literarno teorijo, ki ne bo le prepisovala tuje teoretske vednosti, ampak izhajala iz izvirnega domačega pripovednoproznega gradiva in ga plodno vključila v mednarodno definicijo povesti. Ta seveda ne bo več oblikovana v okvirih klasične vrstne poetike; raje bo prešla v žanrsko poetiko. Ko bo izraz povest izgubil negativno vrednostno težo, bodo po njem lahko znova brez slabega občutka posegli tudi renomirani avtorji, ki se trenutno suženjsko oklepajo le zgodbe, novele in romana.
Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/szombath.html
11. septembra 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco