28. novembra 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Kar brani radosti, da bi se odzrcalila na slovenistovih licih, in kar zadržuje navdušenje, ki bi mu od njega hotelo prekipevati srce, je dejstvo, da prav velikega pomena temu dogodku ne pripisuje nihče. Če bi mu aplavdiral minister, bi ga utegnili povprašati, koliko je pripravljen odšteti za všečno mu dejanje, če bi zaploskal rektor, bi mu verjeli šele, ko bi se izkazal z darilom v obliki dodatnih prostorov, če bi nam hodili čestitat kolegi s sosednjih oddelkov, bi jih gesta neprijetno zavezala za trenutek, ko se bomo prerivali skupaj v vrsti za eno samo novo učiteljsko mesto ali za mladega raziskovalca. Besede, ki smo jih izrekali ob tej priložnosti, so seveda govorile o zgodovinski prelomnici, vendar bi se slepili s prepričanjem, da nam bo zdaj pod samostojnim izveskom bistveno lažje. Že prvo ministrsko pismo na naslov sveže ljubljanske slovenistike je dalo vedeti, kolikšna je njena cena: obvestilo jo je o koncu financiranja slovenističnega simpozija, dvajset let stare, preizkušeno uspešne mednarodne prireditve, ki vsako leto zbere v Ljubljani desetine znanstvenikov, letos skoraj stotnijo, med njimi domala pol tujcev, ki znajo nastopiti v tekoči slovenščini. Naj zdaj jezni tudi mi zarožljamo z jagodami v roženkrancu nacionalnega interesa, saj vendar to počno že vsi: od tistih, ki repo iz narodnega tla pulijo, do tistih, ki domače kovance na bančnem okencu preštevajo. Bo sploh še kdo verjel prerokbi, da brez študija slovenskega jezika in literature tudi slovenstvu zadnja ura bije?
Sicer pa se ne spodobi obešati na veliki zvon koraka, ki so ga druge nacionalne filologije v svojih državah storile že zdavnaj. Italijani študirajo doma italijanščino na drugem oddelku kot romanistiko, Angleži angleščino drugje kot germanistiko in pri Čehih je češčina v drugem nadstropju kot slavistika. Le v arhaični deželi na alpskih prisojah je matična filologija slovenščina obtičala v enakem gvantu, kot so ji ga skrojili veliki slavisti 19. in začetka 20. stoletja. Zato pa pravi ljudstvo učiteljem slovenščine kar slavisti, čeprav jih le manjši del mimo slovenščine obvlada še kakšen slovanski jezik, in slovenisti pravijo svojemu osrednjemu glasilu še kar Slavistična revija in stanovski organizaciji Slavistično društvo.
Zaradi inštitucionalne simbioze slovenistike in slavistike se v preteklosti ni izgubljalo besed. Če bi bil zakon problematične sorte, bi, če prej ne, ob osamosvojitvi Slovenije lahko pohiteli z razvezo in ne bi z njo čakali dolgih deset let, tako pa sta se majala gora in hrib, umirale in rojevale so se države, slovenistično-slavistična naveza pa je obstala. Bilo bi seveda drugače, ko bi skušnjavec obetal srebrnike za izdajo, pa jih je trdo držal v žepu: združujte ali ločujte se, kakor vam drago, vendar na svoje stroške. Kaj bi se potem silili v usodne odločitve, ko pa bo še naprej treba potrpeti drug z drugim v skupnem pretesnem stanovanju.
In vendar so se slovenisti nedavno otresli malodušja, rastočega iz domneve, da bodo s secesijo še najbolj zadovoljni venetologi, in se sprijaznili z očitkom, da v težkih časih puščajo slavistično manjšino sámo na družbenem prepihu, ter so storili osamosvojitveni korak. Vsaj v enem bo njegova korist očitna: ko se bo spet nabiral črni oblak ljudskega gneva nad slavisti, ki da ne skrbijo dovolj za jezik, ki da mučijo mladino na maturi in se prepirajo o tem, kako se piše kaša, kako pa literarna zgodovina, bodo smeli nedolžno pogledati okrog sebe in skomigniti z rameni: saj očitki ne gredo na naš račun, mi smo vendar slovenisti. Ker je mlado slovenistično srce polno nedolžnega upanja, verjame, da to le ne bi smel biti njegov edini prid.
Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/starikav.html
28. novembra 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco