Kreativno pisanje

Ena prvih informacij svežemu slavistu na literarni zgodovini je, da se je vpisal v napačno šolo, če misli, da ga bo ta naučila pisati poezijo in prozo in mu izboljšala izraz. Drugi pomislek proti učenju leposlovnega ustvarjanja se napaja iz predpostavke, da je umetnost stvar genialnosti, prirojenosti, ne pa priučenosti in obvladovanja tehnike. Ti dve uvodni omejitvi ne spremenita dejstva, da velik del slavistov piše literaturo, tudi tisti, ki so v stroki najbolj ambiciozni.

Naš čas je po ameriškem vzoru pragmatičen. V imenu tega pragmatizma ali tudi iz strahu pred njim se sodobna literarna veda prekrščuje v uporabno literarno vedo, torej znanost, ki ji ni le za ugotavljanje pojavnosti in zakonitosti svojega predmeta, ampak misli tudi na to, kako z ugotovitvami reševati praktične probleme življenja, kako razvijati praktične vrednosti, kakršne so porast znanja, emancipacija, demistificiranje, kreativnost, ekonomska korist itd. Ker pragmatizem vzgaja v prepričanju, da se je vsega mogoče priučiti in ker povsod po Evropi vznikajo pisateljske delavnice ali šole kreativnega pisanja, bo treba modi plačati davek tudi na temle mestu in ublažiti znano razlikovanje med golim teoretizmom znanosti in umetnostno prakso. Ni se namreč treba slepiti: če v bližnji prihodnosti ne bo na slavistiki prostora za pouk v literarnem pisanju -- in na slavistiki se zdi kreativno pisanje še najbolj samoumevno -- potem se bo prostor zanj našel v kakšnem drugem okviru in za njim bo odšel marsikateri nadebudni študent. Kakor se že iz načelnih pomislekov upiramo takemu "prostituiranju" stroke, ubežati mu ne bo mogoče, kakor stroki tudi nikdar ni bilo mogoče ubežati pred udinjanjem političnim zahtevam. V pogojih svobodnega kulturnega trga bo povpraševanje določalo status stroki in ji zagotavljalo ali ji ogrožalo eksistenco.

Kakršna koli je že utemeljitev kreativnega pisanja na univerzi (s stališča literarne vede je seveda najbolj všečna tista, ki skozi samostojno pisanje vidi priložnost za boljše razumevanje kreativnega procesa), pouk pisanja nikakor ne more biti nekaj od drugih literarnovednih znanj popolnoma ločenega. Če stvar popreprostimo: pisateljskega seminarja se udeležimo zato, ker bi radi oblikovali to, kar nam ne da miru. Zato pa je treba najprej vedeti, kakšne oblike so na voljo. Izbrati je treba najprej med verzom in prozo, potem pa med dramsko, pripovedno ali lirsko formo, pa še ni dovolj natančno: odločiti se je treba med sonetom in svobodnim verzom ali med črtico in romanom, med detektivko in znanstveno fantastiko ... Za poznavanje repertoarja oblik je nujno treba poznati literarno teorijo, ki je tako obvezni uvod v kreativno pisanje. Če nam nobena od ponujenih oblik ni všeč, se je še vedno mogoče odločiti za nekaj vmesnega ali čisto čisto svojega, vendar je pri tem velika nevarnost, da nastane nekaj "brezobličnega", podobno tistemu, kar se običajno v srednješolskem pisanju prodaja pod firmo prostega spisa in je obremenjeno s pomenom diletantskosti, začetništva, amaterstva, neliterarnosti. Izbira v literarni teoriji zakodirane oblike je prvi korak k literarni verziranosti, zaradi katere smo se sploh začeli zanimati za pisateljski seminar. Recimo da je odločitev padla v korist kriminalne zgodbe. Zdaj se je treba spoznati z njeno strukturo in v ta namen najprej prebrati nekaj besedil tega žanra z analitično mislijo. Vse to so postopki, zaradi katerih je literarna veda kreativnega pisanja lahko le vesela. Glavni "kreativni" vadbeni postopki so:

• vstavitev nove osebe v dani tekst in sprememba poteka zgodbe glede nanjo,
• spreminjanje besedila glede na drugačnega naslovnika, glede na drugačnega fingiranega pripovedovalca, glede na drugačen zvrstni, vrstni ali žanrski okvir, glede na drugačen časovni okvir,
• dopisovanje nedokončanega teksta,
• sestavljanje teksta iz danih elementov (oseb, konca, ideje),
• parodiranje danega teksta ali sloga.

Naj bo tale uvod razumljen kot rezervacija prostora. Ob morebitnem zanimanju se utegne razrasti v samostojno enoto. Naslednje naloge seveda ne morejo nadomestiti družabnosti pisateljske delavnice (končno gre v prvi vrsti prav za to, da še neuveljavljeni pisatelj dobi publiko, kajne), so ji pa lahko spodbuda. Delavnica bi bila brez možnosti objave "skreiranih" besedil žalosten predlog. Slavističnemu pisateljskemu vajencu stoji za promocijo besedil na razpolago časopis Slavica, širši domet ima Mentor.

Vaje in naloge:

Preberi pravljico o Rdeči kapici in izpiši iz nje vse delujoče osebe. Zgodbo bomo prepisali v kak drug žanr (npr. ljubezensko zgodbo, "kakršno piše življenje"), zato določi tem osebam izbranemu žanru ustrezne funkcije in imena ter na novo napiši zgodbo. Za pravila ljubezenske zgodbe posezi po lastni bralski izkušnji ali prelistaj v knjižnici dosegljivo literaturo na to temo (gesla: ženski roman, love story, ljubavna povest ...). Priporočljivo je skupinsko pisanje. Sledi naj primerjalna analiza: kaj vse je bilo treba spremeniti, da je zgodba postala moderna; kaj je ostalo?

V skupini sestavite kriminalno zgodbo tako, da vsak udeleženec pove in zapiše nov stavek.

Parodiraj zgodbo Krsta pri Savici.

Sestavi tekst, v katerem bodo svoje mesto našli sledeči elementi: izgubljena denarnica z dokumenti, avtoštop, mali oglasi, nesreča v hribih, misel na smrt, starši (ni nujno, da v tem zaporedju).

Stilno prepiši prvo stran Jurčičevega Sosedovega sinu tako, da bo nastalo sodobno besedilo. Kateri postopki so bili za to nujni?

Posodobi isto besedilo tudi vsebinsko, kakor da bi bilo iz današnjega časa.

Sestavi snemalno knjigo za isto besedilo; pozornost gre osebam, dogajališču in dialogom.

Prestavi v prozo Jenkov humoristični ep Ognjeplamtič.

S stilnimi spremembami poskrbi, da bosta prvi dve strani Lipuševega besedila Odstranitev moje vasi (Celovec: Drava; Trst: ZTT, 1983) postali realistično besedilo 19. stoletja. Kaj je bilo treba spremeniti?

Insceniraj povzetek Jenkove humoreske Tilka, ki ga je za Poglavitna dela slovenske književnosti (Maribor: Obzorja) napravil Stanko Janež. Uporabi tam citirane dele dialoga.

Dialogiziraj enega izmed svojih dnevniških (občutenjskih) zapiskov.

Na tri strani razširi notico iz Delove Črne kronike; enkrat tako, kot da bi pripovedoval otroku, drugič tako, kot če bi bil poslušalec najstnik, tretjič je poslušalec zahtevnejši in mu hočemo dopovedati globljo resnico zgodbe (npr. njeno tragično dimenzijo), četrtič posluša po valu 202 gospodinja, petič zgodbo pripovedujemo cinično, šestič humoristično, sedmič kot advokat, zdravnik ...

(Besedila pri vajah naj bodo dolga 3--10 strani.)

Literatura:

Milena Blažiæ: Kreativno pisanje: Priročnik vesele znanosti od besede do besedila. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, 1992². [Avtorica opozarja na deloma pozabljeno domačo tradicijo: A. Praprotnik, Prosti spisi v ljudski šoli (1864), M. Sinkovič Lichtewallner, Prosti spisi (1908), Rupel-Bajc-Kolarič-Šolarjeve slovenske čitanke in S. Trdina, Besedna umetnost.]

Miran Hladnik: Pisanje kot popoldanska obrt ali Napake slovenskega žanrskega pisanja. Šola kreativnega pisanja. Ur. Andrej Blatnik. Ljubljana: Aleph, 1990 (Zbirka Aleph, 25). 125--36.

Pisati -- kako in čemu? Slava II/2 (1988). 215--21.

Aleš Debeljak: Književnost in univerzitetni stil. Nova revija VI/67--68 (1987). 1921--28.

Denis Poniž, Nada Barbarič, Marjan Štrancar: Esej in šolski esej. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, 1996⁵.

Boris A. Novak: Oblike sveta: Pesmarica pesniških oblik. Ljubljana: Mladika, 1991 (Zbirka Trepetlika).

--- --- Stihija. Maribor: Obzorja, 1991. 55--62.

Raymond Quenau: Vaje v slogu. Ljubljana: CZ, 1981 (Bela krizantema). Sign. v SK: C 4283.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco