V slovenski pripovedni prozi so najpogostejši vrstni izrazi povest, roman, novela, pripoved in zgodba. Za začetek je treba potegniti ločnico med besedama povest in pripoved, ki se v nekatere jezike prevajata z zgolj enim izrazom, npr. v nemščino z Erzählung. Pripoved je v slovenščini zbirni izraz za vse oblike epskega proznega pisanja od najkrajših do najdaljših. Epska pripoved stoji v opoziciji do lirske izjave in dramskega prikaza. Pravimo torej: roman je dolga pripoved, novela in povest sodita med srednje dolge pripovedi, anekdota je kratka pripoved. Povest je pomensko ožja od pripovedi, saj označuje le eno izmed pripovednoproznih vrst.
Gesla povest vendar pogosto tudi v prevedeni obliki (npr. story, Erzählung) v leksikonih literarnih terminov ne bomo našli, običajno je razloženo kar pod geslom novela, kratka pripoved (short-story), ali pripoved (tale). Vzrok temu je v zadregi, povedati, kaj natančno je povest. Veliko laže je namreč našteti, kaj vse povest ni, kot pa to, kaj povest pravzaprav je. Ena reč naj bo jasna takoj na začetku: povest ni neuspel roman ali novela. Povest torej ni predalček za vso tisto pripovedno prozo, ki je padla iz predalčka za roman in novelo, in ni oznaka za neuspela besedila -- pripovednoprozna vrsta povest sama ponuja enake možnosti za uspeh ali neuspeh kot druge vrste.
Prozne izdelke je vrstno težko opredeliti. Avtor pravi, da je napisal roman, urednik ga bo štel med novele, kritik pa bo zagotavljal, da gre za povest. Pripadnost vrsti določimo najlaže po namenu: če je s podnaslovom povest avtor povedal, da je hotel napisati povest, se spodobi tej nameri zaupati in tekst potem pač razumeti kot povest. Kadar nedvoumno razlikujem med romanom, povestjo in novelo, počnem to zelo preprosto na osnovi oznak v podnaslovu ali naslovu in ne morebiti po modrih kritiških ali literarnozgodovinskih sodbah. Presoja tako zbranih besedil je pokazala, da so oznake v podnaslovih v relaciji z dolžino. V zadnjih treh četrtinah 20. stoletja velja, da je povest po dolžini vrsta nekje med romanom, ki je daljši, in novelo, ki je krajša od povesti. Pri nekaterih avtorskih opusih deluje poleg tega banalnega kriterija tudi še kakšen vsebinske narave, v splošnem pa študij obsežnih korpusov trdnih strukturnih razlik med vrstami, kakor jih rade naštevajo literarne genologije, ne potrjuje.
V literarni teoriji obstaja vrsta lepih, vendar prav zaradi njihove jasnosti sumljivih definicij, ki samozavestno vlečejo črto med romanom, novelo in povestjo. Joachim Müller npr. (Novele und Erzählung, v: Josef Kunz, ur., Novelle, Darmstadt, 1968, str. 474) govori o "širokoobokanem horizontu romana", "jasno zamejenem horizontu novele" in "nihajočem horizontu povesti", s čimer pri najboljši volji ne vem kaj početi. Za ruskega teoretika (N. P. Utehin, Žanry epičeskoj prozy, Leningrad, 1982, str. 150) se roman suče okoli značaja literarne osebe, povesti pa je važnejše okolje in objektivni prikaz časa; zato je roman subjektivnejša vrsta kot povest. Take definicije povečini nimajo kaj dosti zveze z realnostjo in izražajo v prvi vrsti željo po klasifikacijskem redu, ki ga v vrstni poetiki nepoučeni avtorji nehote vedno znova porušijo, učeni avtorji pa to iz sovraštva do žanrskih okvirov in nagnjenja k eksperimentu storijo celo nalašč. Neprijetna lastnost takih lepih, zlasti za šolske namene uporabnih definicij je, da veljajo le za reprezentativne primerke gradiva in veliko večino besedil, ki definiciji ne ustrezajo, enostavno spregledajo.
Moja kritika ni naperjena le proti medli teoretski oznaki termina povest, ampak tudi proti navidez tako "trdnima" oznakama, kot sta novela in roman. Če je bilo v 19. stoletju še približno jasno, kje naj bi bila meja med njima, je današnja literarna veda na tej fronti prisiljena priznati svojo nemoč -- posebej roman je zaslovel kot ena najbolj protejskih vrst. Zato mi je bližji kot omenjene špekulacije popolni relativizem Karla Konrada Polheima (Handbuch der deutschen Erzählung, Düsseldorf, 1981, str. 9--16), ki trdi, da med novelo in povestjo ni nobenih strukturnih razlik. Obe označujeta pripovedno prozo srednje dolžine. Edina tradicionalna razlikovalna lastnost med vrstama je kvaliteta -- pod novelo si običajno predstavljamo umetniško, pod povestjo pa strukturno nejasno ali neuspelo srednje dolgo prozo. Ker pa vrednostne sodbe v vrstnopoetski definiciji nimajo mesta, po dolžini pa med povestjo in novelo ni bistvene razlike, se je treba razlikovanju med novelo in povestjo v bodoče odpovedati. Pohlheimov relativizem moramo skupaj s Hansom Petrom Bockom (Österreichische Erzählung: Exemplarische Interpretationen im Kontext literaturtheoretischer und literaturhistorischer Reflexion, Zürich, 1985) le nekoliko omejiti. V formalni vrstnotipološki klasifikaciji sta povest in novela res eno in isto, fenomenološko pa so med njima razlike, saj sta v preteklosti novela in povest vsaka po svoje usmerjala bralčevo recepcijo.
Kakor je sicer terminologija slovenske literarne vede odvisna v marsičem prav od nemških zgledov -- podobno kakor je po zaslugi kvalitetne zagrebške germanistike odvisna tudi hrvaška literarna veda --, pri terminu povest se zgledovanje pri Nemcih neha. Tu je mogoče pokazati v prvi vrsti na sorodnosti med slovanskimi literaturami in celo na primerljivost z angleško terminologijo. Na Angleškem sta na voljo kar dva izraza, namreč long short story in novelette. Noveleta ni nobena kratka ali skromna novela (novelica), ampak je sinonim kratkemu romanu; to pa je v veliko primerih tudi slovenska povest. Kadar gre za srednje dolgo poučno fikcijo, torej koledarske zgodbe, bi bil vendarle ustreznejši prevod slovenske povesti v angleščino story.
Čehi imajo poleg izraza povídka, tj. proze med sliko in novelo še izraz romaneto ali mali roman (pač po angleškem besedotvornem vzoru novel -- novelette), obliko med romanom in novelo, specifično za češko pripovedno prozo od 1872 naprej; naziv je izum Jana Nerude. Zanj so značilni fantastični motivi, ki pa so realistično razrešeni, podobno kot je to pri Edgarju Allanu Poeju. Povest' je nasprotno na Češkem izraz za poimenovanje folklornega slovstva.
Nekaj sorodnosti s slovenskim pojavom kaže tudi ruska povest'. Izvirno je tako kot nemška beseda Geschichte pomenila vsako pričevanje o dejanskih dogodkih, pripovedovanje, ki ga zanima v prvi vrsti tema, ne pa retorična veščina, torej so bili s povest podnaslovljeni tudi letopis, legenda, kronika, žitje, apokrif itd. Za retorične tekste je nasprotno obveljal izraz slovo. V 18. stoletju je povest postala zbirni pojem za vsako pripovedno delo ne glede na dolžino: za prevode evropskih romanov, za krajšo in za srednje dolgo izvirno prozo. Ko so se sredi 19. stoletja izvirna pripovedna besedila začela vedno bolj daljšati, so le-ta prevzela izraz povest, za krajše tekste pa se je uveljavil termin rasskaz. Do nedavnega je ruska povest veljala za tradicionalni žanr, z avtorji, kot sta Valentin Rasputin ali Čingiz Ajtmatov, pa se seli v moderno prozo, kjer dela družbo kratki zgodbi (short story).
Poljaki pravijo povesti opowieśæ. To je pripovednoprozno delo, daljše od novele in opowiadania (slednji izraz ustreza ruskemu rasskazu) in krajše od romana, ki se v poljščino prevaja s powieśæ, pa z zelo nedoločenimi morfološkimi pravili.
V srbščino in hrvaščino je povest mogoče prevesti kot pripovetko/pripovijetko ali kot pripovest/pripovijest; razlika med izrazoma ni vedno najjasnejša. Pripovetka je predstavljena kot oblika med ljudsko in umetno epiko ali po dolžini kot forma med kratko in srednjo prozo. Konkurenčni izraz pripovest pa pomeni enkrat zgodovinsko povest, drugič kratki roman, obliko med pripovetko in romanom, tretjič pripoved nasploh. Na Hrvaškem se po nemškem predlogu zadnje čase uveljavlja težnja zasidrati povest kot eno izmed oblik novele. -- Na Bolgarskem je povest ena od glavnih epskih vrst, po obsegu med raskazom in romanom. Začela se je 1861, svetovno znana avtorja pa sta Elin Pelin in Ivan Vazov.
Končno je treba pokukati še v slovensko šolsko poetiko, ki rada vidi razmerja v literaturi razvidnejša, kot so v resnici, in si za izhodišče pomagati z njeno tradicionalno definicijo. Povest je daljša, umetniško manj pomembna pripovednoprozna vrsta s poudarjeno fabulativnostjo (Silva Trdina, Besedna umetnost, Ljubljana, 1965). Za razliko od drugih slovanskih povesti pri slovenski zgodovinska snov ni odločilna za definicijo, čeprav ji nikakor ni tuja. Od sorodne hrvaške in srbske pripovednoprozne vrste jo loči manj trdna zveza s folklornim izročilom. -- Ker so se posplošitve povesti brez ozira na njene konkretne zgodovinske pojavne oblike pokazale napačne, se bo treba do preciznejše definicije dokopati s sklicevanjem na dozdajšnje empirične in zgodovinske raziskave pojava. Generičnih vprašanj literarne vede ne moremo reševati na zgledu posameznih reprezentativnih tekstov, ampak na osnovi študija obsežnih tekstnih korpusov, ki raziskovalca prisilijo, da oblikuje tako vrstno definicijo, da zadosti kar največjemu številu besedil in da je ostanek neuvrstljivih besedil čim manjši.
V daljši prozi (gl. grafikon 2 in grafikon 3) je do 1945 prvenstvo povesti, tokrat pred romanom in novelo, še očitnejše. Po 1945 je dotedanji poimenovalni monopol povesti razpadel na račun univerzalnega podnaslova roman, ki je očitno začel ponujati večjo oblikovalno svobodo kot do tedaj univerzalna povest. Povest sta prehitela tudi izraza zgodba (posebej popularen po drugi vojni) in ekskluzivna novela, ki v slovenski literaturi nikoli ni igrala kakšne vidne vloge. Do 1945 je bila povest do neke mere tudi prevod za novelo in roman, po 1945 se je njen pomen usodno skrčil v smislu, ki ga odslikava citirana šolska literarna teorija: povest je danes v splošni zavesti ne preveč ambiciozna, tradicionalno fabulativna daljša pripovedna proza.
Pomen povesti se je torej skrčil na pomen enega njenih žanrov, t. i. poljudne ali -- kakor se je svojčas imenovala -- ljudske povesti. Ta je res ves čas predstavljala večino povestnega pisanja, če že ne po številu naslovov, pa vsaj po nakladah. V okviru popularne založbe Mohorjeve družbe, ki je imela do 1918 sedež v Celovcu na Koroškem, so slovenske poljudne povesti dosegale naklade do 90.000 izvodov, kar pomeni, da so prišle v roke vsakemu petemu Slovencu. Tako intenzivno organizirana knjižna distribucija po mojih informacijah v Evropi nima vzporednice. Strogi katolicizem založbe skupaj z estetsko površnostjo je posebej po drugi svetovni vojni v očeh novega režima priskrbel poljudni povesti izrazito negativni predznak.
Danes lahko rečemo, da je vsaj za slovensko literaturo že prišel čas, ko naj se povesti najde trdno mesto v zgodovinskih poetikah, saj le še sem in tja izide kakšno delo, ki si upa nadeti kompromitirani podnaslov povest. Sem in tja je podnaslov povest mišljen parodično ali pa se je preselil v estetsko manj eksluzivistične vode mladinske književnosti.
Dolžinsko analizo pripovedne proze sem opravil na korpusu 234 srednjih in dolgih kmečkih povesti od 1859 do 1945, urejenem v skupine s prirastkom po pet tisoč besed. Kratka besedila z manj kot 10.000 besedami imajo svojo strukturo. Napovedujejo jo že drugačni podnaslovi: slika, obraz, zgodba, črtica, pa tudi povestica ali pripovestica ... Praviloma so bila najprej posamično objavljena v periodiki. Besedila nad 10.000 besedami, če niso objavljena samostojno v knjigi, zahtevajo v periodiki objavo v nadaljevanjih.
Statistična preštevanja so prisiljena upoštevati le enoumne vrstne samooznake v naslovnem delu besedil in spregledati vsebinske oznake, ki so jih dela dobila v sočasni kritiki ali v literarni zgodovini, še posebej zato, ker so te oznake le redko enotne. Statistična analiza pripovedne proze, temelječa na vrstnih oznakah v podnaslovih, zato ne pove prav veliko o strukturi predmeta, pač pa pojasnjuje literarnovrstno zavest nekega časa.
Omejimo se na obdobje, v katerem je povest še igrala glavno vlogo na slovenski literarni sceni. Iz odpora do špekulativnih vsebinskih zamejitev sem poskusil najti povesti jasno mesto vsaj na empirični ravni, preprosto rečeno -- na dolžinski lestvici. Grafikon 4 kaže rezultate meritev. Povest je po dolžini v sumljivi bližini z novelo, to je v pasu med 20.000 in 45.000 besedami, s to razliko, da je novela bolj profilirana in da teži novela k večji, povest pa k manjši dolžini.
Povest je pri vseh dolžinah pripovedne proze izrazito prevladujoča vrsta (ob predpostavki, da so besedila podnaslovljena), prednosti nima le pri največjih dolžinah, kjer jo je prehitel roman. Predvidljivost podnaslova pri dani dolžini pa je zelo relativna. V najboljšem primeru (pri romanu) namreč ne preseže 50% (gl. grafikon 5).
Kar je bilo ugotovljeno že za rusko literaturo, velja tudi za slovensko: obsegi izvirne pripovedne proze so se vedno bolj daljšali. V začetku slovenske pripovedne proze je bilo srednjih besedil več kot vseh drugih daljših. V obdobju 1926--1934 je potem najprej povedla daljša pripoved, med leti 1935 in 1945 pa je prišlo celo do izenačenja med številom srednjih, daljših in dolgih tekstov. Povest smemo imeti za daljši pripovednoprozni žanr šele kvečjemu od 1925 dalje; v 19. stoletju je povest pripadala pretežno srednji prozi.
Grafikon 6: Naraščanje proznih dolžin
Naj sklenem o dolžini. Povest je bila obsegovno raztegljiva zvrst, vendar v povprečju bliže noveli kot romanu, kar ne potrjuje današnje šolske definicije, po kateri je povest razumeti kot nekakšen preprosti roman.
Reprezentativni avtorji so se odločali za podnaslov povest največkrat zaradi obsega, ki ni dosegal izrazite romaneskne dolžine. Zraven je odtehtala še tematika -- meščanskim in grajskim temam se je po tradiciji bolj prilegal izraz roman, za kmečke snovi bolj izraz povest. Podnaslov roman je vzbudil pri bralcu pričakovanje bolj zvestega zgledovanja pri tujih žanrskih vzorcih, povest pa upoštevanje slovenskih specifičnosti v snovnem, idejnem in tematskem območju ali sledenje domači literarni in žanrski tradiciji, npr. poljudni povesti mohorjanskega tipa. Prevlada romana v sodobni slovenski literaturi pomeni tudi, da ta izhaja iz vzorcev svetovne literature v večji meri kot iz nacionalne pripovedne tradicije.
Posebej kadar gre za žanrsko določeno literaturo, je črto med romanom in povestjo težko potegniti. Ponavadi je popolnoma vseeno, ali tekst imenujemo zgodovinski roman ali zgodovinsko povest, kriminalni roman ali kriminalno povest, fantastično povest ali fantastični roman. V vseh primerih imamo v mislih samo daljšo žanrsko literaturo, ne pa kakšne vrstne specifike in še manj vrednostnih razlik. Saj se tudi drugod po svetu vrstna oznaka roman enakopravno uporablja tako za estetsko ambiciozna besedila kot tudi za žanre trivialne literature, npr. za kriminalni roman. Besedi roman in povest v teh primerih ne funkcionirata več kot samostojna vrstna termina, pač pa sta le del t. i. žanrske oznake, kjer je poudarek na prvem delu te oznake, ki označuje snov, to je na kmečkosti, kriminalnosti, zgodovinskosti, fantastičnosti itd. Po Pavlu Pavličiæu (Književna genologija, Zagreb, 1983) je žanr interpretacija vrste v nekem določenem času oziroma prostoru, je nekakšna konkretizacija vrste. Literarni žanri so opredeljeni natančneje kot literarne vrste in zvesteje upoštevajo tradicionalna formalna pravila kot oblikovno ambiciozna avtorska dela, so bolj shematični in tako priljubljen predmet zgodovine trivialne literature.
Sodobna prozna besedila večinoma nočejo imeti nič skupnega s povestjo. Povest živi v naši zavesti kot opozicija moderni prozi, ki je fragmentarna, lirska in nefabulativna. Povest pomeni tradicionalno, neeksperimentalno prozno pripovedno tvornost, ki sledi večinoma realističnim ubesedovalnim postopkom, če se seveda taka dela niso že prej odločila za podnaslov roman. Tako zadeva v prvi vrsti pripovedno prozo 19. stoletja in prve polovice 20. stoletja, pa tudi tekste druge polovice 20. stoletja, kadar ostajajo zvesti tej tradiciji.
Za sklep želim kljub teoretični nezgrabljivosti postaviti definicijo povesti. Slovenska povest je v svoji statistično reprezentativni obliki
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco