Kmečka povest in slovenstvo

Čeprav je kmečka povest "trdno konstituirana in v nekaterih fazah celo osrednja zvrst" (J. Kos, Izviri in razvoj slovenske vaške zgodbe, JiS 1985/86, 2–10), imamo z njo določene težave. Pripada namreč žanrski literaturi, do katere goji slovenska literarna misel veliko nezaupanje. Ker ima literatura pri nas poudarjeno nacionalnokonstitutivno vlogo, je morala vedno omejevati svojo zabavno plat na račun kakšne drugačne koristnosti. Zabavnost je bila v veliki meri povezana z žanrskostjo, zato je bila žanrskost nezaželena kvaliteta. Vsako naslednje literarno delo je nastajalo kot izboljšava in popravek prejšnjih; dokazovati je moralo, da se oblikovalne sposobnosti naroda razvijajo – zato ni smelo slediti diktatu žanrske formule, ampak je moralo stremeti po kar največji "izvirnosti". V tej težnji jo je potrjevalo še rivalstvo z nemško literarno tvornostjo. In ker je slovensko meščanstvo svoje potrebe po žanrski formulaični literaturi zadovoljevalo ob nemških družinskih listih (npr. ob Gartenlaube) in avtorjih, je bilo slovenski tvornosti dolgo časa prepuščeno samo področje "izvirne", nežanrske literature. Poskusi v smer žanrske literature so nastajali do prve vojne sramežljivo, kot rezultat stave, da tudi domači avtorji zmorejo pisati na način svetovnih uspešnic, in pod psevdonimi. Položaj je bil v 19. stoletju nekoliko drugačen le pri Mohorjevi družbi, kjer na žanrskost literature ni bilo pritiska, je bil pa izbor med žanri silno skromen (v glavnem so publicirali kmečko in zgodovinsko povest). Razmerja so se jela spreminjati, ko so postale pismene in literature željne ter finančno sposobne knjigo ali časopis kupiti tudi neizobražene mase, ki nemško niso brale, oziroma po 1918, ko se je nemščina počasi začela izgubljati iz izobraženskih krogov. Politični dnevniki so v podlistkih objavljali številne prevode tuje žanrske literature, domače žanrske produkcije ni bilo. In precej podoben je položaj dandanašnji. Šele zadnje čase je slovensko kritiko in avtorje začel zanimati pojav, ki so se mu dolgo kot nevrednemu odrekali. Če se optika spreminja, se to dogaja tudi iz želje po emancipaciji slovenske literarne produkcije, ne samo za bralca, ki je lačen žanrskih tekstov, temveč tudi v dokaz, da je slovenska izvirna žanrska literatura mogoča.

Naslovni izraz se je na Slovenskem najprej pojavil v nemški obliki Dorfgeschichte (Blätter aus Krain 1857). Ko sta v Mladiki 1868 izšli prvi pravi slovenski izvirni kmečki povesti, ju je kritika (Karel Dežman) takoj žanrsko identificirala kot dobri "Dorfgeschichten" (Laibacher Tagblatt 1868). Enako ju je v nemškem pismu uredniku Slovenskega naroda Tomšiču označil Valentin Zarnik. Povesti da sodita na raven najboljših Auerbachovih ali Silbersteinovih Dorfgeschichten. Ko pa je v SN 1869 izšla slovenska ocena Janka Pajka, se je izognila slovenskemu izrazu in je nemški izraz opisno prevajala: povest iz kmečkega življenja / povest iz življenja na kmetih. Po slovensko ju je označil precej kasneje (1930) Ivan Prijatelj kot vaško povest, z njim je izraz dobil status literarnozgodovinskega termina.

Prvi literarni program, ki je vključeval tudi kmečko povest, je bil Levstikov, objavljen v Popotovanju iz Litije do Čateža. Tam bi se na kmečko povest dalo sklepati iz načrta povesti "po zgledu Župnika Wakefieldskega", v katere središču je "kak veljaven domačin", ob njem pa "druge manj pomenljive osebe", "Ribničan [, ki] obide križem svet", vojaški beguni, rokovnjači in deseti bratje. Kakor je ugotovil Matjaž Kmecl, tega programa ni realiziral v največji meri Josip Jurčič, kot je bila prepričana starejša literarna zgodovina, ampak popularna založba Mohorjeva družba in njeni avtorji: kmečka povest predstavlja v okviru mohorjanske literature zadnjo žanrsko inovacijo, ki je v osemdesetih in devetdesetih letih nadomestila zgodnejšo krištofšmidovsko, misijonsko in zgodovinsko pustolovsko povest.

Temu založniškemu dejstvu ustrezen je bil odnos etablirane slovenske pripovedne proze do kmečke povesti; lepo ga je razbrati iz odziva, ki ga je povzročil Josip Stritar s kritiko Kodrove "kmečke idile" Marjetica (Zvon 1877). Ne gre sicer za javno polemiko, ampak za v pismu izraženo ostro mnenje Ivana Gornika o slovenski literaturi. Kodrovo Marjetico imenuje vaška povest in bi kljub njenim napakam "večino Jurčičevih izumetničenih in blaziranih junakov dal za to povest". Jurčiču namreč "ne prihaja nič od srca, vse je iz razuma". Za zgled mu daje Roseggerja, Schaumbergerja, Auerbacha, ki se omejujejo na popisovanje kmečkega življenja; potem šele ga ne bodo brali samo izobraženci, ampak tudi ljudstvo. Mladoslovenski literaturi očita neizvirnost, ker zgolj kopira vsakdanje življenje, in nacionalno ozkost ter sovraštvo do nemškega romanopisja: "dušeslovna vprašanja, nravstvena načela in človeške strasti niso zgolj slovenske, marveč so splošnočloveške".

Kmečko povest je v programski obliki ponovno upal načrtovati šele Ivan Pregelj (Mladost 1916, Mentor 1917/18). Bodoče slovensko leposlovje si je predstavljal v obliki "nekak[e...] slovensk[e] 'Heimatkunst', kot nekak zdrav, pravi realizem": "Naša doba hitrega populariziranja takozvane svetovne kulture škoduje neskončno vsakemu individualnemu duševnemu razvoju ljudstva. Čim kulturnejši smo, tem bolj gine vse pravo prvotno narodno." "Naša prava literatura mora biti taka, da je tujcu tuja!" "Tu ležijo grmadoma problemi in motivi [...] zgodba slovenskih zaročencev, pa taka, da pojde naivni Tolminec k domačemu župniku z goldinarjem za mašo, v zahvalo, ker sta se onadva srečno vzela! Zgodbo slovenskega skopuha, zapravljivca. Povest Belokranjcev, Notranjcev, Goričanov, Tolmincev, Gorenjcev. Povesti iz krajev vina, morja, hmelja in enciana."

Svetovljanski in liberalski literarni krogi so bili do kmečke povesti slejkoprej nerazpoloženi: Anton Ocvirk je v MP 1931/32 objavil intervju z nekim francoskim pisateljem, ki je to nerazpoloženje takole izrazil: "Pri malih narodih [...] najbolj motita prevelik regionalizem in nacionalizem, ki se povečini kaže v kmečkih in napol folklorno-nacionalističnih romanih [...] Te vedne kmečke povesti, ta krajinska liristična opisnost je našemu občutku popolnoma tuja [...] roman se pri malem narodu ne more razviti." Podobna perspektiva na žanr je preživela še v današnji čas: Jože Pogačnik ugotavlja, da je v oblikovnem pogledu ta proza konservativna, ker ji gre za operativnost, za čim bolj enostavno komunikacijo. Temu ustreza epski način oblikovanja. Avtorji se zanimajo za folkloro in etnično kulturo, kar njihovemu pisanju podeljuje ime regionalizem. S kmečko tematiko zaznamovana "pripovedna proza 30. let je področje pomembnih hotenj in področje zgolj relativnih književnih dosežkov".

Zadnji večji literarni program, ki je v prvi vrsti mislil na kmečko povesti, je članek Jakoba Šolarja Kaj je z našo ljudsko povestjo (Književni glasnik Mohorjeve družbe, Celje 1938). Za kmečko prozo se je odločal v opoziciji do meščanske literature: V 19. stoletju smo tožili, da je vse naše slovstvo kmetsko, danes je ravno obratno vse meščansko. Med bralci je vedno več meščanskega sloja in to predstavlja nevarnost, da na kmeta in delavca pozabimo: "Slednjič [je] vendarle preprost človek tista sila, iz katerega [!] se narodu obnavljajo moči." Šolarjevi predlogi tem za bodoče pisatelje ljudske (= kmečke) povesti so: razpadanje domov v gornji Savinjski dolini, v Slovenskih goricah in v Halozah, alkoholizem na Gorenjskem; industrializacija jemlje delovno silo gruntom, izseljevanje v mesto in v tujino, upadanje rojstev, porast razbrzdanosti, izguba tradicij pri hranjenju, noši, obnašanju, vdor materializma in meščanstva na vas, opis kmečke trme kot svarilen zgled proti napačnemu obnašanju. Povest naj prebuja slovensko zavednost. "Strnjeno naselje in jedro slovenske domačije si bomo ohranili samo z zemljo." Ta literatura naj zato služi ohranjanju gruntov; le tako bo služila narodu. Šolarja je motila samo oblikovna pomanjkljivost povesti, ki so namenjene ljudstvu, vzgojnost (tendenčnost) pa je imel za njen legitimni del. Odklanjal je "umetnost zaradi nje same", ki je nastajala okrog I. Cankarja in O. Župančiča, kot pozitivni kontrast ji je postavil nasproti F. S. Finžgarja, K. Meška, I. Preglja in J. Jalna.

Vladimir Pavšič je, v očitni opoziciji z zgornjim konservativnim programom, ugledal smisel kmečke povesti iz drugačnega zornega kota: "In tako je povsem logično in razumljivo, da je prerod naše kmečke proze tesno povezan z nastopom našega novega, ali bolje, prenovljenega realizma. Pred leti je bila ravno kmečka novelistika, ki je napovedala konec ekspresionizmu in drugim idealističnim strujam pri nas." (LZ 1939). Idealistične literarne smeri naj bi se kmečke tematike izogibale, ker ji je ta zaradi zraslosti z zemeljsko realnostjo po naravi tuja.

Naj povzamem: Do 1914 sploh ni prišlo do slovenskega poimenovanja sicer pogostega žanra! Slovensko besedo je vseskozi nadomeščala nemška ustreznica Dorfgeschichte. Do 1930 je poimenovanje zelo nihalo in šele po 1930 se je začela serija tehtnejših člankov o kmečki povesti. V splošnem se je literarna zgodovina (glede na obsežni korpus kmečkih povesti, ki so bile njen predmet) žanrskemu poimenovanju ideografskega tipa izogibala. Namesto tega snovnega poimenovanja se je odločala za ljudsko povest, poljudno povest, večerniško povest, domačijsko povest, ruralistično literaturo ipd., ki so oznake specifičnega sprejemnika ali distribucijskega načina.

Mimo naštetih razmišljanj je potekala produkcija žanra. O kontinuirani produkciji daljše kmečke povesti lahko govorimo šele od leta 1875 naprej po zaslugi prvega vztrajnejšega tvorca Josipa Vošnjaka. Vajevsko obdobje je rodilo v glavnem krajša besedila, tudi Jurčičeva dela s čisto kmečko problematiko niso presegala 10.000 besed. Prvi vrh kmečke povesti je v začetku devetdesetih let (na račun ustvarjalnosti plodnega Frana Jakliča), potem pa še 1903 in 1914. Občuten padec je kmečka povest doživela v začetku dvajsetih let, takoj za tem pa silovit vzpon s količinskim vrhom in z največ naslovi v drugi polovici tridesetih let.

Do 1920 so bila besedila v povprečju kratka. Po 1920 so se podaljšala nad povprečje. Ko je po 1935 število objavljenih naslovov počasi začelo padati, je kmečka povest kompenzirala primanjkljaj z vedno večjo dolžino. Tendenca k dolgemu besedilu ustreza tisti delitvi, ki ostro ločuje kratko vaško zgodbo 19. stoletja od (domačijskega) kmečkega romana 20. stoletja, le da pri nas z dvajsetletno zamudo. Pomisliti bi veljalo tudi, da je bila kmečka povest nosilec ambicije po vélikem epskem besedilu. Brez dvoma je količinski porast naslovov kmečke povesti znak literarnega in kulturnega razvoja Slovencev, ne samo znak razvoja žanra kmečke povesti. Bolj vprašljivo je, če lahko tak razvoj dokazujemo tudi s prirastkom pri obsegu posameznega dela. Pritrdilni odgovor privleče s seboj trditev, da so daljša besedila v načelu vrednejša od krajših, saj je zanje potrebna večja oblikovalna disciplina in veščina, ki je zgodnejša obdobja v literarnem razvoju naroda ne zmorejo. Nasproti tej trditvi stoji ena izmed klasičnih tez slovenske literarne zgodovine, da so se inovacije v pripovedni prozi dogajale v kratkih besedilih in ne v dolgih ter da so dolga besedila v razmerju do kratkih oblikovno konservativnejša (npr. pri Jurčiču, Kersniku, Tavčarju).

Upad produkcije okoli leta 1920 je imel prav gotovo izvor v travmatičnih posledicah prve svetovne vojne, ki jih je obilo tematiziralo pisanje nekaj let kasneje, ko so se rane začele zdraviti. Vrh v tridesetih letih se zanimivo pokriva z gospodarsko krizo: domačijsko kmečko pisanje je iskalo rešitve in alternativo meščanskemu liberalizmu. Dolžinski porast domačijskega romana med drugo vojno pa moramo ponovno razlagati kot kompenzacijo za literarno sušo v času kulturnega molka, ki ga je zapovedala Osvobodilna fronta. Dodatni vzrok za razcvet žanra bi bilo mogoče odkriti npr. v evropski literarni modi ali pri velikih tujih vzornikih, vendar zgolj to slovenske kmečke povesti ne bi moglo razmahniti, še posebej ne, ker je sama izrecno zahtevala povezanost z domačo grudo in domačo tradicijo ter odklanjala vse tuje.

Eden izmed tipov kmečke povesti, ki je zlasti v dvajsetih in tridesetih letih odigral v nacionalnem smislu pomembno vlogo, je pokrajinska povest. Pri pokrajinski povesti je važno, kaj predstavlja in ne kako. Ta izrazito snovni kriterij literature spominja na slovenske literarne programe 19. stoletja, ki so v prvi vrsti naštevali še ne obdelane teme, snovi in motive, precej manj pa jih je skrbelo, v kakšni obliki bo vse to obdelano.

Pokrajinska ali regionalna literatura je tista, ki poudarja in izpostavlja pokrajino, v kateri se dogaja. V tekstu, ki mu je setting poglavitna kategorija, je prostor fabulativnosti skrčen in s tem zmanjšan njegov narativni značaj; prevesi se v lirskost, folklornost ali celo potopisnost. Regionalnost ni sinonim provincialnosti, čeprav obstajajo med pojavoma sorodnosti. Izraz regionalen temelji na predpostavki o enakovrednosti pokrajinskih enot (regij), medtem ko ima izraz provincialen včasih opaznejši slabšalni podton, saj je provinca vse tisto, kar ni središčno, kar je na robu, manj pomembno, bogu za hrbtom, kar je podeželsko v nasprotju z mestnim.

Regionalna (pokrajinska) literatura se je rodila, ko je bila odkrita vrednost province (podeželja). Regionalnost je postala opazna dimenzija, ko je centralno slovensko bralstvo naletelo na novo pokrajinsko eksotiko obrobnih regij, ki prej literarno niso bile predstavljene. Eno delo in en avtor seveda še nista bila odločilna za rojstvo nove literarne mode; nastati je moral obsežnejši avtorski opus. Nedvomno je največje presenečenje v tem pogledu predstavljalo Prekmurje v Kranjčevi upodobitvi v tridesetih letih. Primorska pokrajina in ljudje so se uveljavljali že prej z I. Albrehtom, potem pa s F. Bevkom, A. Budalom, N. Velikonjo in C. Kosmačem, Koroško je tedaj predstavljal Prežihov Voranc, Štajersko A. Ingolič in J. Kač. Moda regionalne literature je pljusknila tudi v osrednjo Slovenijo: J. Jalen in J. Plestenjak sta v tridesetih letih obnavljala plemenito tradicijo Finžgarjeve gorenjske povesti, slednji izključno v okolici Škofje Loke; L. Zupanc in Jože Dular sta skoraj sto let po Jurčiču prikazala značaj dolenjske pokrajine in človeka.

Čisto drugačno zaporedje pokrajin pa dobimo, če pregledujemo, koliko avtorjev so rodile. Gorenjska z 31,6 % izrazito vodi, 18,4 % jih je dala Primorska z močno Vipavsko dolino. Enakovredni sta si Štajerska in Dolenjska s po 14,5 % ter Ljubljana in Notranjska s po slabimi 8 %. Drugega je komaj kaj. Avtorji so se precej selili, najbolj je vlekla Ljubljana, kjer jih je dalj časa živela dobra polovica. Gorenjska s 30 % ohranja visoko mesto kulturno stimulativnega prostora, potem Štajerska z 22 % in šele za njo Primorska z 20 %. Obrat na lestvici kulturno spodbudnih pokrajin je povzročilo precejšnje izseljevanje pisateljev iz zasedene italijanske Primorske. Štajerska je pokazala tedaj več gostoljubja kot Ljubljana in je sprejela več pribežnikov.

Tendenca avtorjev je bila, kot kaže, izrazito programska: literarno upodobiti tudi manj poznane slovenske pokrajine, tako izravnati razlike med slovenskimi regijami in ustvarjati enotni slovenski prostor. Obremenjenost in pokrajinska zavest redkejših pisateljev z obrobnih pokrajin je bila zato daleč večja kot pri osrednjih avtorjih.

V Ljubljani je izšlo vsaj 60 % vseh kmečkih povesti. Mohorjeva družba je postavila Celovec na drugo mesto (17 %), Goriška matica in Književna družina Luč pa sta založniško uveljavila Gorico (7 %) in Trst (4 %). Samozaložbe skoraj ni bilo. Sklep: Provinca kot deklarativni predmet kmečke povesti ni bila obenem tudi producent literature o sebi. Založniško vlogo (materialno skrb za svojo lastno literarno podobo) je prepuščala mestu in centru.

Poglejmo si še, kako so bili za produkcijo kmečke povesti in s tem za utrjevanje slovenstva zaslužni socialni stanovi. Primerjava z nemškimi številkami² pokaže, da je bilo socialno zaledje nemške kmečke povesti precej bolj razvito od domačega: kmečkega porekla je tam trikrat manj (le dobrih 16 % pisateljev), enako manj je tudi delavcev (6 %), izrazito kulturno tvorno je bilo meščanstvo od trgovstva (34 %) preko uradništva (18 %) do učiteljstva (8 %). Kmečki stan slovi v povprečni slovenski zgodovinski zavesti kot regenerativni potencial slovenske kulture (tako je pisal tudi Šolar 1938). Avtorji kmečke povesti bi morali to še posebej potrjevati, pa je še najmanj predrzna ugotovitev, da delež avtorjev kmečkega izvora ustreza deležu kmečkega prebivalstva v Sloveniji. Če je verjeti zelo približnim številkam, je postajal kmečki izvor kulturno bolj stimulativen šele pred drugo vojno, v času, ki ga je zaznamovalo upadanje kmetstva.

Pri poklicni strukturi avtorjev je razmerje med stanovi seveda drugačno. V prvi polovici avtorskih generacij (do 1882) so bili najštevilnejši duhovniki (blizu 20 %) in profesorji (enako). 16 % je bilo novinarjev ali urednikov, sledili so uradniki, učitelji in druge malenkosti. (Pod novinarjem in urednikom ter nižjim uradnikom se največkrat skrivajo falirani študentje, enako velja za bohemske pisatelje. Pri višjem uradništvu gre kar največkrat za pravniško izobrazbo.) Po 1882 se je število profesorjev povzpelo na 28 %, število uradnikov pa kar na 20 %. Tudi učiteljev je bilo več (15 %), novinarji in uredniki so stagnirali. Število duhovnikov je padlo na slabih 8 %, vse je v grobem podobno dostopnim podatkom za nemško kmečko povest. Očitno je, da pisateljev kmetov ni bilo; samo štirje pisatelji od 86 pregledanih niso sodili med intelektualce v ožjem pomenu besede (2 tiskarja, železničar in gospodinja).

Po povedanem je pričakovati, da so bili avtorji po večini mestni prebivalci. Le 30 % od njih je občasno (kot uradniki, učitelji ipd.) prebivalo tudi na vasi. Leta izobraževanja so jim potekala na Dunaju ali kasneje v Ljubljani, 10 % jih je tudi po študiju dalj časa ostalo v tujini ali jih intezivno potovalo (18 %), tako da zaslužijo oznako svetovljanov. O politični pripadnosti avtorjev se da sklepati le zelo približno, da je bilo 15 % levičarjev (socialisti ali komunisti), preostala večina pa se je precej enakovredno delila na liberalce in klerikalce. Na pripadnost katoliški stranki se da sklepati pri duhovniškem poklicu, pri advokatih največkrat na pripadnost napredni stranki.

Mohorjeva družba ni bila v slovenskem prostoru rekorder le zaradi ogromnih naklad, ampak tudi po številu naslovov (23 %). Glavnina je izšla v zbirki Slovenske večernice. Skupaj z Domom in svetom (13 %) je imela MD priložnost slovenski kmečki povesti dati značaj ljudske povesti. Zato ni čudno, da sta se sicer različni besedi pri nas velikokrat uporabljali sinonimno. Mohorjeva družba je nekakšen ustanovitelj kmečke povesti pri nas, saj je v letih med 1874 in 1879 ter med 1884 in 1889 izdala večino njenih naslovov, če pa upoštevamo še intenzivno sodelovanje Doma in sveta v letih 1889–1899, traja katoliški monopol do 1909, ko je tudi vrhunec te popularne založbe. Po prvi vojni si je MD sicer opomogla, vendar ni nikoli več dosegla stare produktivnosti; zlasti kritično je bilo zanjo petletje od 1929 do 1934.

Dom in svet smo navajeni gledati v opoziciji do konkurenčnega Ljubljanskega zvona; res je samo en avtor, Fran Jaklič, objavljal v obeh revijah. Tvorec žanra je bil le Dom in svet, saj je v LZ izšlo vsega 13 kmečkih povesti v daljših časovnih presledkih in ne kažejo kakšne časovne koncentracije. Kmečki povesti Doma in sveta so dajali med 1891 in 1901 barvo F. Jaklič (9 del), I. Štrukelj (4 dela) in I. Trošt, v letih pred prvo vojno in med njo F.S. Finžgar in v tridesetih letih France Bevk (6 del).

V LZ je kmečka povest zavzemala 13-odstotni delež. V DiS pa je bila zastopana z 28 %, torej dvakrat pogostejša. Razlika med časopisoma je tudi v tipu kmečke povesti. LZ je imel enako število dolgih in srednjih tekstov, v DiS je bilo srednjih dve tretjini in dolgih ena tretjina. Količinski primat je Dom in svet pri kmečki povesti torej dosegel z 10.000 do 20.000 besed dolgimi teksti. Drugačno je razmerje med časopisoma, kadar o žanru razmišljata. DiS je bil bolj prostor njegovega pojavljanja, LZ bolj prostor njegove definicije, čeprav največkrat v okviru knjižne ocene. Ambivalentnost tega odnosa med časopisoma je pustila posledice tudi v slovenski literarni zgodovini in njeni obravnavi kmečke povesti, saj je le-ta upoštevala LZ neprimerno bolj kot DiS.

Po vsebinski plati LZ očituje težnjo k prenovitvi žanra (npr. Ingolič), večjo zavezanost meščanski perspektivi (J. Premk, I. Tavčar, V. Levstik) in patriotski funkciji ("domovinski" povesti Cvetje v jeseni in Gadje gnezdo). Finžgarjeve povesti iz istega časa v DiS nasprotno še zdaleč nimajo tako poudarjene tendencioznosti, čeprav jim ni mogoče odrekati družbene angažiranosti, npr. v Dekli Ančki ali Bojih. Jaklič je določil kmečko povest Doma in sveta s folklorno realističnim tipom, ki ima korenine v "vaški zgodbi" 19. stoletja; iz tradicije vaške zgodbe je zadnji vrh kmečke povesti v DiS v desetletju pred drugo vojno pripravil France Bevk.

Do sem smo kmečko povest opazovali skozi empirična očala: koliko nacionalnih sil in katere nacionalne sile je angažirala. Področje empiričnega in zgodovinskega motrenja pa zdajle zapuščamo in se podajamo pogledat nacionalno dimenzijo žanra tako, kakor je zapisana v besedilih.

Osnovna struktura kmečke povesti je variirano razmerje med tremi prostorskimi členi: domom, glavno osebo in nedomom. Dom je v slovenski kmečki povesti vedno slovenski dom, vendar je njegova slovenskost le redkokdaj izpostavljena, še najraje v povestih z motivom izseljevanja, v povestih, ki se dogajajo v "odrezanih pokrajinah" (na Primorskem) in v kmečkih povestih z vojno tematiko. Slovenstvo se izpostavi v opoziciji do tretjega prostorskega elementa – nedoma, ki ima enkrat predznak italijanstva, drugič nemštva, tretjič mesta ali tujine (običajno Amerike).

Konec je eden sporočilno najbolj občutljivih delov besedila in v nedvoumni zvezi z zgodovinskimi fakti, ki se tikajo naroda. To dokazuje razmerje med pozitivnimi in negativnimi konci, ki ni v vseh letih enako. Pomenljiva so leta okoli prve svetovne vojne: pred vojno (1909–1914) je bil pesimizem (kažejo ga negativni konci) na vrhuncu, v letih vojne pa je padel pod povprečje in tik po vojni (1919–1924, tedaj je bila celotna knjižna produkcija minimalna) takih koncev sploh ni bilo več. Pred drugo vojno je delež negativnih koncev spet narastel. — Perspektivistični konci so v obratnem sorazmerju z negativnimi. Pojavili so se šele na prelomu stoletja, dosegli višek v vojnih letih, ko so bili skoraj tako številni kot tedaj pičli negativni konci, in imeli zelo opazen delež tudi v povojnih letih do 1934. Perspektivizem v kmečki povesti se je trudil graditi novo domovino po prvi vojni, pesimizem ji je pripravljal pot. Revolucijski ali nacionalni perspektivizem je bil domá zlasti v obrobnih pokrajinah, na Koroškem, Primorskem in v Prekmurju.

Poroka je garancija za zagotovitev potomcev, to je za nadaljevanje domačije in na simbolni ravni znak narodove obnavljalne energije. Ker je nadaljnja eksistenca kmetije temelj, vodilo in smisel vse kmečke povesti, se ni čuditi, da je poroka znotraj tega eden najpogostejših motivov. Poročeni par izrine na stranski tir starega gospodarja in gospodinjo. Smrt starih je zato spremljevalni končni motiv kmečke povesti. Ni treba, da gre ravno za smrt kot kazen. S smrtjo starih svet enostavno ohranja ravnotežje, sreča mladih se odkupuje s smrtjo starih, staro mora dati mesto mlademu v miniaturnem svetu domačije.

Sredi prve vojne je nastalo edino Tavčarjevo daljše delo s kmečko tematiko Cvetje v jeseni. Po naturalističnem intermezzu pomeni leto 1916 ponovni liberalski angažma, skupaj z nekaj kasnejšim Gadjim gnezdom pa eno redkih liberalskih prevlad v kmečki povesti. Izrecna teza Cvetja v jeseni je, da se bo slovenstvo regeneriralo skozi zvezo meščana s kmetstvom, vendar konec teze ne realizira, ampak v nadomestilo za propadlo zvezo stari kmečki par dobi poznega otroka. Reprodukcija starih je prikrila spodrsljaj v reprodukciji mladih. Kako naj razumemo sporočilo povesti drugače, kot da naj kmetstvo samo, brez pomladitve iz meščanskih vrst skrbi za reprodukcijo naroda. Na zasebni ravni je izid Cvetja v jeseni nesrečen in za nesrečo tiho krivi preživetveno nesposobnost kmečke neveste. Ker ne gre za kakšno bolehno kmečko družino, ampak ravno nasprotno, je pravi vzrok zanj socialne narave: končno ni, da bi se meščan moral zaradi ljubezni pokmetiti. Besedilni konec je vedro programsko obarvan, vzrok optimizmu pa sta dve stvari: zakasnela reprodukcija starega kmečkega para in načelni up v bodoče meščansko-kmečke zakone, ki naj poskrbe za nacionalno reprodukcijo tudi na mentalnem nivoju. Podlaga združevanju je resentiment utrjenega meščana kmečkega porekla in – odločilno – narodnoobrambni program. Tavčarjeva refleksija na temo mesto–vas ima izrazito meščansko perspektivo, čeprav je intimno na strani kmeta. Meščanskost je v poudarjenem "turističnem", letoviščarskem odnosu do ruralne kulture in krajine. Zato se v prvi vrsti zanima za praznične folklorne motive (žegnanje, vasovanje, nedeljska kmečka oblačila, kulinarične specialitete), manj pa za vsakdanje delovne motive (še košnja je opisana kot praznik). Precej tega je vzeti na račun posebnega pripovednega položaja v okviru salonskega kramljanja; sicer pa že izbira tega položaja pomeni prostovoljno odločitev za meščansko perspektivo na vso stvar. — V tendenci pomirjenja med mestom in vasjo je videti vpliv B. Auerbacha, začetnika nemške kmečke povesti: projekt ni uspel niti pri Nemcu niti pri Tavčarju. — Cvetje v jeseni ima v zgodovini kmečke povesti podoben prelomni značaj kot Jurčičev Sosedov sin, ne toliko v žanrskem smislu, pač pa v sporočilnem. Če sprejmemo kibernetično koncepcijo literarature, po kateri je tekst model sveta in to tak model, ki nepravilnosti realnega sveta fiktivno popravlja, je Sosedov sin uspešno popravljal premoženjska nesorazmerja v kmečkem sloju, Cvetje v jeseni pa na precej simboličen način popravlja neustrezno socialnoslojsko strukturo nacionalnega kolektiva. Tako izrazito prelomnih programskih besedil v smislu modeliranja družbe kmečka povest do druge vojne ne pozna več. — Novost Cvetja v jeseni je patriotizem: menda je prvič v slovenskem leposlovju odločno poimenovan s slovenstvom in ne išče več manj nevarnih identifikacij z rodnim krajem, rodno dolino in pokrajino.³

V letih literarne suše po prvi vojni je po svoje oblikoval motiv Cvetja v jeseni Ivo Šorli v "noveli" Golobovi. Nima več deklarativne nacionalne izjave predhodnika, tematizira pa ob pomembnejšem ljubezenskem konfliktu enak problem kot predhodnik, odnos slovenskega izobraženca do svojega kmečkega porekla. Odgovor prinesejo glavnemu junaku kot pri Tavčarju stara leta: poroči se z ovdovelo in ostarelo mladostno ljubeznijo in se pokmeti. Kaj drugega kot programski konec: vrnitev meščana na kmete (tudi iz nacionalnih razlogov)!

Simbolen značaj ima tudi poroka pohabljenih, značilna za pripovedi s Primorske in Koroške (Albrehtova Ranjena gruda, Matičičeva Moč zemlje, Bevkove Krvaveče rane). Konci skušajo prepričati, da je tudi pohabljeni narodni organizem pod tujo oblastjo sposoben preživetja.

Na ravni socialnih lastnosti mladoporočencev je jurčičevski model iz začetka slovenske pripovedne proze (bogato dekle in revni ženin) še vedno bolj produktiven od zveze revna ženska plus bogati moški. Izjemna je nacionalno simbolna zveza med mestnim dekletom in kmečkim fantom v Ulagovih Belih zvezdah. Povest je leta 1944, v predzadnjem letu druge vojne, obrnila poročni model Cvetja v jeseni, ki je nastal v predzadnjem letu prve vojne. Slovenski dom (slovenstvo) bo preživelo le, če bo povezovalo mestno in kmečko kulturo. Ne na način odhoda v mesto, ki pomeni proletarizacijo, ampak z vračanjem na kmete, s kultiviranjem kmetstva. To lahko stori dekle, ki se poroči na kmete, ko je Cvetje v jeseni jasno pokazalo, da s poroko moškega na kmete ne gre. Sicer pa je pokmetenje meščana (meščanke) dovolj redek končni motiv kmečke povesti.

O mešanju stanov so bili avtorji kmečke povesti kaj različnega prepričanja. Za zgodnje obdobje slovenske pripovedne proze velja, da je mešanje napačna varianta: v Sodnikovih je večkrat ponovljeno geslo: Vsak po svojem stanu. Jurčič je toleriral in celo spodbujal druženje revnega in bogatega v okviru istega stanu (Deseti brat), nikakor pa si ni mogel zamisliti družitev enakih po premoženju in različnih po stanovski zavesti (Med dvema stoloma). Predsodek je veljal skoraj vse do druge vojne (Cvetje v jeseni prav nič ne izstopa iz tega okvirja), ko je Drago Ulaga programsko uresničil do tedaj zavračano možnost v uspešni poroki meščanke in izobraženega kmeta, ki poslej živita na obeh stanovskih tirih. Poskusi zveze kmetstva in meščanstva so značilni zlasti za kritična obdobja v nacionalni eksistenci (vojne) ali za kritična področja nacionalnega organizma (npr. odrezana Primorska): povesti Andreja Budala npr. kažejo zaupanje v arbitrarno vlogo slovenske meščanske inštitucije v kmečkih zadevah. Slovenstvo v nacionalno ogroženi Primorski si ni moglo privoščiti socialne diferenciacije, nasprotno, meščanstvo je celo mobiliziralo za regeneracijo kmetstva.

Ali je slovenska kmečka povest nacionalno ekspanzivna? Pari se poročajo praviloma na stari dom; poroka na svoje je bolj načelna izjema, saj ob končani kolonizaciji na Slovenskem in celo prenaseljenosti, ki je silila ambiciozneže v Ameriko, za to željo ni bilo realne podlage. Kar največkrat gre za ohranjanje doma in ne za njegov razcvet ali celo ustanovitev nove enote. (Izjema je Jalnov Ovčar Marko!) Dejstvo postane razumljivo ob misli na temeljno definicijo doma. Ta ne izhaja toliko iz proizvodne sposobnosti kot iz njegove rekreativne funkcije. Dom je v prvi vrsti zavetje, ki nudi varnost pred negotovim zunanjim svetom, zato po naravi ni agresiven, raje se postavlja v obrambni položaj. Stanje ogroženosti dóma je pogostejše kot stanje razcveta – to razmerje se odraža tudi v koncih: neredko se dom ohrani tik pred propadom. Za nemško pripovedno prozo je po letu 1848 značilna ekspanzijska ideologija, ki ima refleks v srečnem udomljenju izseljenih kmetov v Ameriki. Za slovensko kmečko povest ni mogoče trditi nič podobnega. Motiv izseljevanja je sicer pogost, vendar se izseljenci redoma vračajo (obogateni) domov. Motiv izseljevanja pospremi kmečka povest z jasno protiizseljevalno idejo.⁴ Življenje v tujini je povezano s tujstvom. F. Bevk, Z. Kveder, J. Premk, J. Kostanjevec nastopajo izrecno proti tujstvu. I. Cankar in M. Kranjec se paradoksalno intimno odločata tudi zanj.

Motivacijsko preseneča patriotska povest Gadje gnezdo Vladimirja Levstika. Bralec se ima za olajšanje ob pozitivni razrešitvi zahvaliti mirni smrti glavne osebe matere Kastelke. Knjiga je prežeta z nacionalno idejo od začetka do konca,⁵ pa vendar je motivacija končnega dejanja metafizične narave brez primesi politične argumentacije: glavno osebo namreč uravnoteži Kristusova prikazen. Sklep meče posebno luč na celotni nacionalnoosvobojevalni projekt v romanu, kot da bi ga hotel relativizirati z vzklikom In tako nam Bog pomagaj. V idejnem repertoarju kmečke povesti je slovenskonacionalna ideja najbolj deklarativna. Za Gadje gnezdo sploh smemo tvegati predrzno misel, da popularnost dolguje prav tej dimenziji, ki ji je spretno podtaknila še slavjanofilski (rusofilski) podaljšek. Levstikova militantna literatura je med prvo vojno in po njej nedvomno opravila odgovorno nacionalno združevalno funkcijo; danes se more tolažiti le še z računom na ponovitev situacije, ki jo je pred dobrega pol stoletja vpisala v literarno zgodovino. Sredstva, ki jih je Levstik angažiral za tvorbo nacionalnega čustva, neverjetno spominjajo na repertoar literature krvi in zemlje. V Gadjem gnezdu je nacionalna ideja dobila agresivno obliko. Usmerjena je proti tuji vojski in proti mestu. Zmotili bi se, če bi odpor do mesta enačili s sovraštvom kasnejše domačijske veje kmečke povesti. Levstikovo sovraštvo velja mestu le, dokler je le-to nemško, židovsko, potujčeno. Vsi trije sinovi gruntarice Kastelke so študirali na slovanskih univerzah in po izobrazbi (ta je temeljni, konstitutivni element slovenskega meščanstva) ne pripadajo več kmetstvu. Najmlajši sin se vendar mora ponovno pokmetiti, ker to zahtevajo od njega zakoni nacionalnega preživetja. Levstikova vizija je zato zelo podobna Tavčarjevi: ker je par mlad, se vizija tu celo realizira.

Nacionalna ideja je zakamuflirana dodatno v formi domovinske ideje. Deklarativno domovinski je Meškov roman Na poljani; za identifikacijo slovenskega značaja te domovinskosti so na voljo le biografski argumenti, ni pa argumentov iz teksta. Domovinskost razumejo avtorji kmečke povesti v smislu regionalne pripadnosti, niti ne deželne (Štajerska, Gorenjska ...), ampak še ožje, kot gorenjski kót, temeniško dolino itd., tako da je v tem okviru mogoče predstavljivo locirati rojstno vas in rodno domačijo, ki sta jedro domovinskosti. Beseda rod in podobni izrazi se pojavljajo v kmečki povesti izredno pogosto in nedvoumno odkrivajo identifikacijski objekt njenih oseb ("junakov"). Medtem ko je junak evropskega romana obrnjen ven v svet, kjer se skuša potrditi, je interes junaka kmečke povesti obrnjen navznoter, potrditi se mora v okviru lastnega rodu, največkrat v obliki spopada z očetom. Kmečka povest je daljna potomka rodovne družbene ureditve in mitske literature, ki jo je taka družba producirala. Paranoična zahteva po zdravju posameznika in rodu kaže na skrb za regeneracijo rodovnega potenciala, na v vsakem pogledu temeljno človekovo prizadevanje – preživeti.

Pri A. Ingoliču, M. Kranjcu in V. Levstiku in D. Ulagi ima zraščenost rodu z zemljo težo nacionalnega projekta (Soseska, Gadje gnezdo, Bele zvezde). Bilo bi napačno razlagati si, da gre za odkritje podružnice nacistične ali rasistične Blut- und Boden-Literatur (literatura krvi in zemlje) na Slovenskem; zlasti za V. Levstika bi bila taka domneva tudi časovno nevzdržna. Izraz je treba vzeti dobesedno: literatura, ki motivno in idejno črpa iz povezanosti človeka (rodu) z zemljo! V celoti zelo redko, v posameznostih pa precej intenzivno so lastnosti Blut- und Boden-Literatur značilne za velik delež slovenske kmečke povesti.

V letih pred drugo vojno je postala kmečka povest kraj dveh popolnoma nasprotnih si socialnih konceptov. Socialnorealistična veja (M. Kranjec, A. Ingolič, Prežih in I. Potrč) je z reklamo za kolektivizem (zadružništvo), industrijo in proletarizacijo (v Jamnici) pripravljala revolucijo, domačijska povest pa je postavila dom (družino, rodbino) kot največjo vrednoto in v njeni etični obnovitvi iskala rešitev ogroženemu slovenstvu. V času kulturnega molka med drugo vojno je ta podtip absolutno prevladal nad drugimi žanri (J. Dular, S. Kociper, D. Ulaga). Nacionalna stiska je rodila vrsto besedil programske in pomirjevalne vsebine. Kaj more bolj pomiriti kot idila! Do druge vojne je bila idilična povest pri Slovencih redkost, v našem stoletju J. Jalen njen edini predstavnik. V pičlih petih letih četrtega desetletja pa so izšla kar tri idilična besedila: Mlin v grapi, Petrinka, Dom v samoti. Romani so vzeli nase dolžnost tolažiti ogroženi nacionalni kolektiv. Ogromni obsegi besedil so resda nadaljevanje obsegovnega porasta izpred vojne, gotovo pa so imeli še čisto konkretno funkcijo: povabiti bralca iz neznosne realnosti kar najgloblje in najdlje v svet fikcije, v socialni model, kjer se vsi konflikti končno razrešijo v srečen konec. Kociper o kakšnih ekonomskih, dednostnih, miljejskih determinantah noče nič vedeti. Nalašč je sin živo nasprotje pijanskega in zanesenjaškega očeta; z voljo in optimizmom, predvsem pa z ljubeznijo se je mogoče izkopati iz vseh težav. Pri Dularju se negativec nenadoma spreobrne, Bog pomori rake v Krki, ki so bili vir sporov, in obeta se mirno sožitje prej sprtih ljudi.

Sklep: Kakor že obsežna po številu besedil, slovenska kmečka povest nima obsežne kritiške bibliografije. V uvodu sem imenoval žanrski značaj besedil kot krivca za tako stanje. Stritarjeva kritika Kodrove Marjetice 1877 pa razodeva še en razlog za nelagodje slovenskega meščanstva do žanra: kmečko snov Stritar v romanu sicer dopušča, vendar je za slovenskega bralca nezanimiva, ker "kmečko življenje vsi že poznamo". "V našem kmečkem življenju je malo izvirno narodnega", kmet je skoraj povsod po svetu precej enak. Ali ni podlaga vseh teh izjav sram novopečenega meščana nad svojim kmečkim izvorom? Evropski meščanski povratek v (kmečko) naravo je za mlado slovensko meščansko literaturo prišel prezgodaj. Kmetstvo zanj ni bilo interesantno, ker ni moglo biti nosilec nacionalne ideje; ta se je konstituirala le v meščanstvu. Kmet je bil sicer nacionalno najodpornejši element družbe, vendar to po svoji naravi, ne pa iz zavesti. Zavest je pripadala meščanstvu. Posledica te izvorne določitve je dejstvo, da se je liberalna (meščanska) literatura kmečki tematiki bolj izogibala kot ne in da je kmet pravzaprav zelo redko nosilec nacionalne ideje, prej abstraktnega "domovinskega" čustva, ki ga identificira z rodno hišo in rodno vasjo. Kmečka povest ob vsej obsežnosti torej ni bila gonilni žanr slovenskega literarnega razvoja, ki je bil začet v meščanstvu in zapisan meščanstvu.

Opombe

² Karlheinz Rossbacher: Heimatkunstbewegung und Heimatroman: Zur eine Literatursoziologie der Jahrhundertwende. Stuttgart, 1975.

³ "Eno je glavno: naša zemlja se nam ne sme vzeti in narod slovenski mora stati kot večno drevo, ki mu korenine nikdar ne usahnejo! V to moramo delati vsi, na to moramo misliti takoj, ko se zavemo življenja, misliti takrat, kadar se odločujemo za poklic, in predvsem tedaj, kadar se ženimo! Kdor se ženi, naj se ženi tako, da mu bo zakon oklep, ki ga še bolj zveže z domovino, in otroke naj rodi, ki bodo pomnožili slovensko vojsko in armado slovenskih delavcev!"

⁴ "Amerika, Amerika! [...] Da bi jo našel vsak v svoji hiši, v gozdu in na polju, da bi našel in znal poiskati svojo Ameriko pri svojem ognjišču, blagor in trikrat blagor tedaj naši grudi." (I. Albreht, Ranjena gruda)

⁵ "Če z vso svojo srčno krvjo odkupim le zrnce tiste prsti, da ostane naša – naj teče! Naj teče toliko naše krvi, kolikor je treba, da na vekomaj zapečati našo dediščino, našo last; naj živi naša dobra, častitljiva, nedotakljiva slovenska zemlja!"
"Z mojim blagoslovom, z beličem mojega denarja ne boš tujčeva žena; kdor hoče roditi zaničevalce mojega jezika in sovražnike mojega rodu, nima doma pod mojo streho."

Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/slov_kme.html 26. julija 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco