Moj študij Slodnjaka

Summary

The author of the paper has adopted the following elements of Slodnjak's literary criticism: the understanding of literature as a system that, at least in the 19th c., served the needs of the nation; the basic procedure of literary criticism, i.e., the comparison of literary texts among each other and the classification of literature based on this comparison; the critical view towards previous literary criticism; and a belief that periodization and other terminology pertaining to literary criticism possess nationally specific characteristics. The author has adopted with a measure of caution the thesis of the autochthonous character of Slovene literature. However, he has not accepted Slodnjak's emotional engagement in the aesthetic evaluation of texts and selection among them.

Antona Slodnjaka v času mojega študija na fakulteti že zdavnaj ni več bilo, seveda pa so bili nekateri njegovi spisi vključeni v sezname literature za izpite. Ne vem, ali sem najprej v Trubarjevem antikvariatu kupil Slodnjakov 4. zvezek Matičine Zgodovine slovenskega slovstva ali sem prej dobil v dar od kasnejše žene dve v modro platno vezani knjigi Zgodovine slovenskega slovstva, ki sta izšli 1968 v Celovcu pri založbi Drava. Zares sem Slodnjaka prebiral pač šele po diplomi, iščoč v njem avtorje in dela, ki sem jih obravnaval pod naslovom trivialna literatura. V živo sem ga spoznal dve leti pred smrtjo, ko je prišel na simpozij na Muljavo, posvečen 100-letnici Jurčičeve smrti. Matjaž Kmecl me je mojstru predstavil in imel sem priložnost povprašati ga po nekaterih manj znanih avtorjih; če se prav spomnim, sva omenjala Frana Josipa Knafliča, Miroslava Malovrha in Silvestra Košutnika. Njegovo poznavanje še tako drobnih in obrobnih avtorjev je vzbujalo občudovanje.

Čeprav Slodnjak ni bil moj učitelj, mi je marsikaj njegovega blizu in mi ni težko priznati njegovega vpliva. Ne zato, ker bi rad parazitiral na njegovem slovesu odstavljenega univerzitetnega profesorja, žrtve sistema. Tudi mu nisem soroden v prislovičnem vživljanju v besedila in avtorje, kar ga je pripeljalo v romanopisje in ga kvalificiralo za pisca najdaljšega slovenskega biografskega romana; če bi moral pri njem na izpit, bi jo verjetno bolj slabo odnesel, ker mu ne bi znal nobene pesmi odrecitirati do konca. Blizu in posnemanja vredna se mi zdi njegova filološka izčrpnost pri popisu literarnega dogajanja in dejstvo, da se pri analizi ne omejuje le na besedilo, ampak upošteva še zunajbesedilna dejstva.

Nacionalna literarna zgodovina je zahtevno podjetje, ki avtorju, ki ga želi pripeljati do konca, ne dovoli kaj dosti časa za samorefleksijo. Kljub temu je iz Matičine Zgodovine slovenskega slovstva, kjer je Anton Slodnjak napisal poglavje o realizmu,¹ mogoče navesti nekaj generalnih oznak slovenske literature in zavestnih vodil Slodnjakovega literarnega zgodovinopisja.

1. Literarna zgodovina se ne omejuje le na besedila. Predmet Slodnjakovega interesa je bil časovni izsek celotnega "dogajanja v slovenski literaturi", "literarnega prizadevanja" oziroma "literarnega življenja" (ZSS 2: 179).

2. Literatura je eden od instrumentov nacionalnega in socialnega osvobajanja. Osnovna lastnost literature realizma je povezanost s programom zedinjene Slovenije, tj. jezikovnega in kulturnega osamosvajanja slovenstva, ki je stopnja v razvoju idealne človeške družbe, "še neustvarjene, a vroče zaželene svobodne združbe avtonomnih in enakopravnih ljudi obeh spolov in vseh poklicev, ki žive in delajo skladno s svojim temperamentom in značajem" (ZSS 2: 180). Po zatrtju marčne revolucije je literatura prevzela glavno težo teh stremljenj.

3. Slovenska literatura je samonikla, "svojevrstna literarna dejavnost [...] sorodna sočasnemu realizmu v razvitih evropskih literaturah, vendar [...] ne le po izvoru, temveč tudi po predmetu in izrazu v marsičem drugačna" (ZSS 2: 180). Slovenski pripovednik se ni mogel navezovati na lastno literarno tradicijo, ker le-te ni bilo, pri zgledovanju pri tujem pa je moral iskati kompromisnih rešitev, če je hotel ohraniti stik z domačim bralcem. Slovenska literatura je posebna tudi zaradi svojega predmeta, to sta slovensko ljudstvo in izobraženstvo (ZSS 2: 182).

4. Literarno dogajanje poteka po razvojnih principih.² Osnovna klasifikacija poglavij je po razvojnih fazah, ki jim najde podrobnejše ime,³ pri čemer Slodnjak opozarja na problematičnost klasifikacije, ker so si bili tokovi pogosto vzporedni in so se med seboj prepletali.

Selekcija in organizacija gradiva

Tudi zaradi osebne izkušnje njegove načitanosti mi je Anton Slodnjak ostal v spominu kot literarni zgodovinar, ki mu ni za preostro selekcijo besedil in ki demokratično upošteva vse povrsti od velikih avtorjev do zakotnih piscev.⁴ Vtis sem šel preverit v tista poglavja v Zgodovini slovenskega slovstva, kjer popisuje literarno dogajanje v literarno pomembnem letu 1858. Izkazalo se je, da sem se v predstavi varal zapeljal in da je bil Slodnjak razločno selektiven, ko je razpravljanje zamejil z besedili, ki jih je razbral za začetnike in reprezentante glavnih realističnih smeri in skupin, zlasti z Jenkovim Tilko (posvetil mu je kar pet obsežnih strani) in z Levstikovimi spisi (Martin Krpan, Popotovanje iz Litije do Čateža, Napake slovenskega pisanja). Popolnoma pa je izpustil neprimerno obsežnejša dela v samostojnih izdajah in z nedvomnim bralskim odzivom, med katerimi je najpomembnejši Mlinarjev Janez Ferda Kočevarja -- Žavčanina.⁵ Slodnjak je posvečal pozornost razvoju literarnega oblikovanja in so ga zato kljub deklarativnemu demokratizmu zanimala le inovativna besedila, ne glede na njihov učinek oz. odmev. Neosrednje časopise je le na kratko popisal, druga "nepomembna" knjižna dela pa je enostavno obšel.

Od 1848 do 1876 je Slodnjak razčlenil literarno dogajanje po desetletjih, od tedaj naprej, ko se je literarno življenje razmahnilo, pa po letih, zaradi česar je organizacija gradiva navzven izgubila preglednost. Znotraj tega je obravnaval na prvem mestu osrednjo literarno revijo, kjer se je nahajalo "težišče" slovenske literature, v razdelkih poezija, proza oz. glavni avtorji, stranski avtorji,⁶ potem pa najpomembnejše knjižne izdaje.

Slodnjakove strasti

Ob vsej filološki akribiji je Slodnjakova literarna zgodovina daleč od tega, da bi bila hladno objektivna. Od časa do časa si je privoščil pohvalne sodbe. Jurčičev roman Slovenski svetec in učitelj je označil za "morebiti najizvirnejše in najzanimivejše, kar si je je Jurčič sploh zamislil in napisal", ter trdil, da ima "značaj in sijaj umetnine" (ZSS 3: 96--101). Duška pa si je dal na račun tistih pojavov, ki niso potrjevali zamišljenega razvojnega loka slovenske književnosti.. To so bile obrobne revije Zora, Kres, Besednik in njihovi uredniki. Prvi urednik mariborske Zore Davorin Trstenjak po Slodnjaku "ni imel ne daru ne izobrazbe za literarnega vodnika", njegov naslednik Janko Pajk pa "ni imel pravega smisla za leposlovje, ne uredniškega in človeškega takta"; celovški Besednik "so nezmožni uredniki spremenili v dolgočasno vadnico neukih prevajalcev in prepisovalcev." (ZSS 2: 353). Zato ga nista zanimali ne obsežna anonimna povest Poštena Bohinčeka v Benetkah (Slovenska koleda 1858) ne Podmilšakova zgodovinska povest skoraj romaneskne dolžine Sabinka, slovenska junakinja (Besednik 1876/77). Z najdaljšim romanom tistega časa Gospa s Pristave (1896/97) Ivana Janežiča je nejevoljno in na hitro opravil, do Pajkove in do Bohinjca je bil kritičen in ostro zanikovalen.

Ker sem ljubitelj in zagovornik drobnih, obrobnih in zamolčanih avtorjev, moram zavrniti Slodnjakovo diskvalifikacijo Antona Kodra (1851--1918), ki je dobil po krivici vlogo grešnega kozla v slovenski literarni preteklosti. Njegova nesreča je v tem, da se je vezal na revijo Kres, konkurenčno osrednjemu Zvonu, in je bil zato deležen ostrih kritiških in celo parodičnih razvrednotenj avtoritativnih sodobnikov in kasneje tudi literarnih zgodovinarjev. Slodnjak je prostodušnega Kodra, zlasti zgodovinski roman Luteranci (1883) res pretrdo vzel v pesti:

Koder je zgodbo o bojih med luteranci pod vodstvom predikanta Jerneja Knaflja in katoličani "pripovedoval brez daru in okusa, predrzno zamenjujoč realizem in zgodovinsko ozračje ter barvitost s surovimi poboji, plitvimi spletkami in s skrajno izrazno nekultiviranostjo. Pretiraval je Jurčičevo in Kersnikovo rokovnjaško govorico do nesmiselnosti in je zlasti v dvogovorih nakopičil robatih groženj in gnusnih psovk in grešil s tem ne samo zoper literarni okus, temveč tudi zoper zdravo pamet. // S tem je izzval Mencingerja, ki mu je bil gorak že zaradi vsebinske in izrazne posurovelosti nekaterih njegovih prejšnjih pripovednih poskusov, najbolj zaradi skrajno krute in neokusne vaške zgodbe Oreharjev Blaž." (ZSS 3: 176).

Izrazov diskvalifikacije je na isti strani še več: "slovstvena zabloda", "ni imel pripovedniškega čuta in daru", nekaj strani naprej, ko ima v precepu njegov drugi "historični roman" Kmetski triumvirat (1884), pa "brezuspešno ubadanje z realizmom", "izrazna patetičnost", "neverjetnost", "solzava gostobesednost", "slep[ota]", "neverjetno izmišljeni prizori", "nabuhli dialogi in nagovori", "nezrelo pojmovanje dogajanja", "žalostna zveza", "skrajno prisiljeni in neresnični besedni izraz, ki je zdaj zlagano čustven, zdaj površno opisujoč" (ZSS 3: 184).

Ne vem, koliko literarnih zgodovinarjev je samostojno prebralo Kodra, kdor pa je, mi bo verjetno lahko pritrdil v blagi sodbi, da je bil Koder tvoren za žanrsko zavest in da njegov slog ni tako hudo moteč. Nekaj malega zmerjanja sicer ima, pa nič dosti več kot je Krjavljevega v Desetem bratu. Od grobosti je v Luterancih natanko pet pretepov in trije napadi, med izraznimi grobostmi pa sta pri najhujših "ti smrt oslovska" in "pasjedlakec" (kar je za današnjo literarnojezikovno izkušnjo naravnost nedolžno). Tudi po snovni plati je bil Koder svež: luteranstva sta se pred njim lotila le Mandelc in Jurčič, kmečkih uporov pa v precej skromnejšem obsegu in posredno le Jurčič. Koder na protestante sicer ni gledal s simpatijo, vendar ni prizanašal tudi njihovim nasprotnikom in je v tej nepristranskosti danes še kako sprejemljiv.

Slodnjak in jaz

To, kar s slovensko književnostjo sam počnem, se od Slodnjakove literarne zgodovine razlikuje v naslednjem:

v odsotnosti estetskega vrednotenja besedil,
v odpovedi podoživljanju in čustvovanju ob besedilih,⁷
ne strinjam se s selekcijo med besedili, ki je posledica teoretičnega konstrukta o razvojnem značaju nacionalne literarne produkcije.

Sorodnosti pa so med nama v

razumevanju literature kot sistema, ki je bil vsaj v 19. stol. pri glavnih predstavnikih Prešernu in Levstiku v službi naroda,⁸
temeljnem literarnozgodovinskem postopku, ki je primerjava besedil med seboj; Slodnjak ves čas primerja "poglavitne pripovedne spise", na tej osnovi ugotavlja različne poetike skupin in preverja, koliko je prevzetega od zunaj, koliko pa je izvirnega značaja,
v potrebi po klasifikaciji literature,⁹
v kritičnem odnosu do predhodne literarne zgodovine,¹⁰ mislim na vljudne, vendar kritične pripombe na Prijatelja, npr. glede vprašanja, ali "veljaven domačin" pri Levstiku pomeni slovenske podeželske graščake ali kmete gruntarje,
v priznavanju slovensko specifičnih lastnosti periodizacijskih terminov.¹¹

Ker sem sorodnosti našel več kot razlik, lahko sklenem s trditvijo, da je bil zame Slodnjakov vpliv (tudi preko posredništva njegovih neposrednih učencev, ki so bili moji učitelji) tvoren in da mu marsikaj strokovnega dolgujem.

Opombe

¹ 2: Realizem I, 1959; 3: Realizem II, 1961; 4: Nova struja (1895--1900) in nadaljnje oblike realizma in naturalizma, 1963.

² "Kljub temu razodeva literarno dogajanje v naši dobi jasno razvojno rast, ki jo lahko označimo kot postopno približevanje evropskemu realizmu, ali pa celo kot slovensko varianto le-tega" (ZSS 2: 180).

³ Folklorizirajoči realizem 1848--58, narodnostno osrčujoči realizem1858--68, sentimentalni realizem 1870--76 ...

⁴ Taki so bili tudi očitki Slodnjakovih kritikov leta 1959.

⁵ Druga dela tega časa so barona Schwegla (Radonieviča) pripovedka o zvonu v Blejskem jezeru (SG), pravljica o Bojteku, v drevo vpreženem vitezu, in druge pravljice pri založniku Giontiniju, leposlovna besedila v številnih koledarjih, dve "pesmarici za kratek čas" (Dragotin Ferdinand Ripšl na Dunaju in v ponatisu oz. dotisu v entjurju pri Celju) in Malavašičeva Krivica za krivico, "povest iz časa ruske cesarice Katarine II, nekoliko po nemškem" (po K. Schmidu) predelana.

⁶ "Ob [glavnih delih] pridejo do veljave samo še" ... (ZSS 3: 23).

⁷ Sam npr. nikoli ne bi napisal stavka, da "balada drhti kljub navidezni togosti v globoki lirični prizadetosti" (ZSS 2: 227), ali "v njej zveni celotna osebnost pesnika" (prav tam).

⁸ "[M]ed narodno politično-socialno aktivnostjo in pesniškim ustvarjanjem [je] organska zveza in [...] naj zato umetna literatura budi predvsem narodovo življenjsko energijo in voljo do napredka"; "Slovensko slovstvo [je bilo] ena najvažnejših institucij narodnega in družbenega življenja." (ZSS 3: 5).

⁹ V analizi kasnejšega časa Slodnjak ne klasificira več tako močno kot na začetku.

¹⁰ "[A]nalizo [vajevcev smo postavili] pred razpravljanje o Levstikovi literarni dejavnosti v tem letu, četudi velja v naši literarni zgodovini kot aksiom, da začenjajo prav [Levstikovi spisi] novo epoho. Priznati moramo, da smo s to spremembo res nekoliko premaknili tradicionalno literarnozgodovinsko perspektivo, vendar samo v korist boljšega umevanja resničnosti -- tako vsaj upamo" (ZSS 2: 249).

¹¹ "To poimenovanje velja seveda samo za označitev rasti našega slovstva in nima nobene neposredne zveze s podobnimi oznakami v slovstvenih zgodovinah drugih narodov, ki so imeli drugačno življenjsko in literarno usodo kakor Slovenci" (ZSS 3: 118); "Te ugotovitve sicer niso tipično literarnozgodovinske in bi najbrž bile v drugih slovstvenih zgodovinah nepotrebne ali neprimerne, raziskovalec in ljubitelj naše literature pa bi brez njih težko razumela marsikatero bistveno novost lirskih in epskih pesnitev" (ZSS 2: 253; ZSS 3: 8).
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco