To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Ljubljana: Prešernova družba, 1990
Knjigo v trdi vezavi se naroči pri avtorju za 1300 tolarjev.
UVOD
O žanrski literaturi
Kakšna vrsta literarne vede je tole
Zakaj ravnoizraz kmečka povest?
O KMEČKI POVESTI TEORETIČNO
Na tujem
In doma
+ Obsežnejše o kmečki povesti
+ Kmečka povest -- ljudska povest -- domačijska povest
KMEČKA POVEST V ŠTEVILKAH
Vzponi in padci kmečke povesti
Kako je z obsegom slovenske pripovedne proze
Kdo vse je pisal kmečko povest
+ Pokrajinska literatura
+ Prvaki kmečke povesti
KMEČKA POVEST OD ZNOTRAJ
Trije vogali kmečke povesti
Temeljni strukturni tipi kmečke povesti
+ Nekaj vprašljivih primerov
Iz česa vse je kmečka povest
In kakšen je bil konec
Zakaj ravno tako in ne drugače (o motivacijskih mehanizmih)
Za grunt, zemljo in domovino (ideje kmečke povesti)
POTA KMEČKE POVESTI
ZA KONEC
DODATEK
Bibliografija kmečke povesti od 1859 do 1945
Kmečki romani, kmečke novele, najdaljša kmečka besedila
Avtorji po obsegu opusa
Kratki povzetki najpopularnejših povesti
Kratko kmečko berilo
LITERATURA
KAZALO NASLOVOV
SEZNAM SLIK
ZUSAMMENFASSUNG
SUMMARY
Razprava Kmečka povest, ki jo pravkar držite v roki, je predela na doktorska disertacija. Knjiga pa ni samo skrajšana literarno zgodovinska razprava, je tudi vodič po svetu dobre stare sloven ske kmečke povesti, ki -- tako kot recepti v kuharski knjigi in opisi turističnih poti v bedekerju -- utegne ponovno zbuditi zanimanje za marsikatero pozabljeno povest ali roman. Tak namen imajo še posebej kratki povzetki najpopularnejših zgodb tega starega žanra in izčrpna bibliografija na koncu. Če se bo knjiga učenim ljudem zdela preveč preprosta, naj vzamejo to na račun avtorjeve želje, da bi bila čim bolj berljiva; in če se bo komu zdela preveč zavita in nerazumljiva, prosim za oproščenje: teh napak je krivo njeno "znanstveno" poreklo. Da bi bilo branje kar se da gladko, se je bilo treba izogniti opombam in obsežnemu citiranju, kar je sicer v takih publikacijah običajno. Ker se je na ta način izgubil marsikakšen dragocen drobec informacije, opozarjam ambicioznejšega bralca na svojo tezo Kmečka povest, Ljubljana 1987, ki jo je mogoče dobiti v nekaterih ljubljanskih knjižnicah. V nji bo, upam, našel argumentacijo, ki jo tu more biti pogreša.
Še enkrat se zahvaljujem vsem, ki so pomagali, da sem delo pripeljal do konca, svoji družini pa se opravičujem, ker je morala na sprehod v naravo največkrat kar sama.
Zahvale
UVOD: metoda, pobude, žanrskost, trivialnost
Vprašanje žanra
+ Žanr v razmerju do vrste in tipa
+ Žanr in Slovenci
Literarna zgodovina in literarna veda
Odločitev za izraz
Drugi izrazi
Novela -- povest -- roman -- pripoved -- zgodba
Pomisleki glede dosedanje rabe izrazja
O KMEČKI POVESTI TEORETIČNO
Leksikonske definicije: Dorfgeschichte, kmečki roman, domačijska povest
Monografije o kmečki povesti
+ Altvater: motivi, forme, pripovedovalec vaške zgodbe
+ Leclair: regionalni roman
+ Greiner o vaški zgodbi, kmečkem romanu in domačijski povesti v Reallexikonu
+ Domačijska povest: Mettenleiter, Rossbacher
+ Zimmermannova kmečka epika
+ Hahl, Hein, Baur
Domača terminologija
Kronološko
+ Dorfgeschichte
+ Pregljeva Heimatkunst
+ Uredniki Zbranih del
+ Literarna zgodovina o kmečki povesti
+ Obsežnejše predstavitve: Kreft, Borko
++ Šifrer, Šolar, Vodnik, Pavšič
++ Paternu, Hladnik
++ Kos
Kmečka povest -- ljudska povest -- domačijska povest
KMEČKA POVEST EMPIRIČNO
Opis korpusa besedil
Principi za določitev korpusa: čas, obseg, izvirnost, snov
Količinske analize kmečke povesti
Diahroni pogled na kmečko povest: obseg-količina
Vprašanje obsega in vrstne definicije
Obsegovni tipi
Kmečka povest in vrstna definicija ali predvidljivost vrstne oznake glede na obseg
Kvantitativna analiza produkcijske plati
Avtorji po obsegu in tipu opusa
Pokrajinska literatura
+ Pokrajinsko poreklo in pripadnost avtorjev
+ Socialno poreklo avtorjev in njihov poklic
+ Druga avtorska določila
Založnik: kraj in Mohorjeva družba
+ Dom in svet -- Ljubljanski zvon
+ Ponatiskovanje
KMEČKA POVEST OD ZNOTRAJ
Motivika
Terminološka pojasnitev: snov (tematika), tema, motiv
Glavni motivi
+ Dom, oče in drugi predstavniki doma
+ "Junak"
+ Nekaj svojevrstnih primerov
+ Temeljne strukture kmečke povesti
++ Posebnosti v temeljnih strukturnih tipih
Stranski motivi
+ Ljubezenski motivi
+ Gospodarski motivi
+ Motivi javnega življenja
+ Etični motivi (ženske, matere, gospodarji)
+ Kriminalni in folklorni motivi
Snovni tipi kmečke povesti
+ Vrstne oznake novela, roman, zgodba
+ Snovni tipi: ljubezenska, kriminalna... povest
Konci kmečkih povesti: o koncih načelno in empirično
+ Dvopramenski konec
+ Negativni izid
+ Pozitivni konci: moralna zmaga, druga poroka, pozni otrok, poroka, "+ v perspektivi"
Motivacija: načelno o motivaciji: metafizična in antropocentrična naziranja
+ Etična: ljubezen, strast, kes
+ Kombinacije etične in socialne motivacije
+ Realistična: psihološka, fiziološka, socialna
+ Metafizična
Ideje: slovenskonacionalna
+ Božji red stvari
+ Socialne ideje (domovina, rod, dom)
+ Zraščenost z zemljo in fatalizem
++ Blut- und Boden-Literatur
Mesto--vas
Razredna nasprotja: revolucija, bajtarji, delavsko gibanje, izseljevanje
Natura
Naslovi
RAZVOJ KMEČKE POVESTI
Mandelc in vajevski odmevi (Detela)
Sosedov sin kot prototip
Kodrova idila
Večerniška kmečka povest
Jakličev "folklorni realizem"
Naturalistična kmečka povest
Cankarjeva kmečka povest
Klasična kmečka povest: Finžgar
Popularna "ljudska" povest
Tavčar, Levstik, Šorli in tema domovine
Pokrajinska povest
"Ekspresionistična" kmečka povest: Kozak, Bevk
Domačijska povest
Socrealistična kmečka povest
POVZETEK
DODATEK
Kronološka bibliografija kmečke povesti
Kmečki romani, kmečke novele, najdaljša kmečka besedila
Dolge kmečke povesti
Avtorji po obsegu opusa
Avtorji z naslovi
Avtorji in frekvenca kmečke povesti v DiS
Zapisnik za zbirko kmečkih povesti
Berilo citatov...
Rodna zemlja (regionalnost), Rod, Domačija
Bog, Slovenstvo
Kmet, Meščan--kmet
Zemlja--človek, Človek naturno bitje
Kri in zemlja, Socialistična zemlja, Revolucija
Fatalizem, Etika, Ženska, Subjekt--kolektiv
Ritem časa, Svet, Življenje
Folklora, Idila
LITERATURA o kmečki povesti in splošna
AVTORSKO KAZALO
KAZALO NASLOVOV
SEZNAM SLIK
ZUSAMMENFASSUNG
veljajo mentorju prof. dr. Francu Zadravcu in prof. dr. Matjažu Kmeclu, Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC SAZU za uporabo kataloga literarnoteoretskega izrazja, mag. Primožu Jakopinu za program, s katerim je bilo mogoče oblikovati in obdelati zbirko besedil in seveda urediti tekst naloge, zahvaljujem se Nadi Gspan pri Biografskem leksikonu, Knafljevi ustanovi za štirinajstdnevno štipendijo, knjižničarjem (na slovenistiki in v Slovanski knjižnici) za potrpežljivost, kolegom in prijateljem z idejami, študentom, ker so zaradi naloge trpele naše skupne ure, in končno svoji družini, ki ji ne posvečam dela, pač pa ji obetam posvetiti poslej več svojega časa.
Kmečka tematika je prinesla v slovensko pripovedništvo veliko oblikovnih novosti in spodbudila vrsto antoloških del (Jurčič: Sosedov sin, Kersnik: Kmetske slike, Tavčar: Med gorami, Cvetje v jeseni, Cankar: Hlapec Jernej, Finžgar: Dekla Ančka, Bevk: Ljudje pod Osojnikom, Veliki Tomaž, Prežihov Voranc: Samorastniki, Kranjec: Os življenja). Našteto je le vršiček ledene gore pripovedništva, ki povečini sicer ne more računati na literarnozgodovinsko kanonizacijo, predstavlja pa pomemben literarnozgodovinski in kulturnozgodovinski dokument. Pomen kmečke povesti za razvoj slovenske literature in slovenstva bo mogoče ugotoviti šele s primerjavo z glavnimi konkurenčnimi žanri: zgodovinsko povestjo in žanri z meščansko tematiko. Žal za to početje nimamo še nobene monografske opore. Kljub veliki količini naslovov zgolj daljših tekstov je bila kmečka povest do nedavnega analizirana le mimogrede, prvi se je je natančneje lotil Janko Kos (1983, 1985). Še pred analizo smemo postaviti domnevo, da je kmečka povest po obsegu eden najpomembnejših pripovednoproznih žanrov. Tehtnost črpa tudi iz literarnih programov Levstika, Preglja, Šolarja; v obdobju realizma je njena krajša varianta celo pomenila literarnorazvojno novost (Kersnik); pretirano pa bi bilo trditi, da se je slovenska literatura 19. in 20. stoletja razvijala skozi kmečko povest. Razvojne sile slovenske literature so tičale namreč v meščanski snovi, roman kot konjenica nacionalnega slovstva je dolgo zanemarjal kmečko snov, saj se je moral narod potrjevati v primerjanju z nemštvom, to pa je bilo samo meščansko.
Spodbudo za naslovno temo daje tudi razvoj literarne vede. Navesti je namreč mogoče precej knjig, ki se monografsko spopadajo z različnimi pojavnimi oblikami zlasti nemške kmečke povesti. Predstavljajo poglavje literarne zgodovine, ki je žanrsko zastavljena in ne po časovnostilskem, zvrstnem ali avtorskem principu. Zadnji monografski prispevek slovenski žanrski zgodovini, Kocijanova Kratka pripovedna proza od Trdine do Kersnika je bila izziv pričujoči razpravi, ki želi taki zgodovini napisati nov odlomek.
Glede na moje dosedanje delo s trivialno literaturo bi bilo mogoče sklepati, da je kmečka povest le eden od žanrov trivialne literature (kakor je tam obravnavana). Deloma je to res, kakor imamo tudi trivialni zgodovinski roman, trivialno fantastično pripoved, trivialno humoristično pripoved itd. Ponoviti moram, da je trivialnost ne samo v strukturi predmeta, ampak v prvi vrsti v določenem načinu dojemanja literature. Tako postane trivialna literatura predmet recepcijske teorije (Hladnik 1983, 26). Zgoraj našteti avtorji dokazujejo, da bi bila redukcija kmečke povesti na trivialno literaturo nesmiselna. Na tem mestu bi se želel ukvarjati izključno z recepcijo kmečke povesti, saj sodi recepcijska veda (Wirkungsgeschichte, zgodovina literarnega okusa in učinkovitosti literature) med privilegirana področja literarne vede (Holub 1984), vendar to iz različnih razlogov ni mogoče in bo o recepciji (in trivialnosti) kmečke povesti beseda le mimogrede tam, kjer bo gradivo samo sililo v to smer, torej tam, kjer bodo na razpolago podatki o popularnosti kakšnega dela, bogati in tehtni kritiški odzivi ali očiten vpliv na druge avtorje žanra.
Ker gre za literaturo, ki ni sporočilno inovativna, tudi ni pričakovati poglobljenih interpretacij posameznih del, kvečjemu avtorskega opusa. Zaradi tega dejstva in zaradi množice besedil bo pristop nujno v veliki meri sociološki in obdelava statistična. Metoda si ne bo prizadevala najti posebnosti posameznega, ampak bo ugotavljala to, kar je korpusu skupno. Sporočilna neinovativnost se pokriva z oblikovno neizvirnostjo. Moč kmečke povesti je v snovni inovaciji. Ker so odnosi med ljudmi ponavljajoči se, je lahko izviren le "setting" in z njim ljudje, kolikor so določeni z okoljem.[2] Poudarjanje snovnosti je dodatni argument za žanrsko obdelavo tekstov.
Delo z naslovom Kmečka povest je literarnozgodovinskega značaja. V prvem poglavju pregleda dosedanje monografije o kmečki tematiki v pripovedni prozi (zlasti nemške) in poimenovalno tradicijo na Slovenskem. Drugo poglavje je zastavljeno v smer empirične analize korpusa 234 slovenskih daljših pripovednoproznih besedil s kmečko tematiko od začetka 1859 do 1945, ki predstavljajo 95 % vse slovenske tovrstne produkcije do tega časa; besedila pod 10000 besedami šteje razprava med kratko pripovedno prozo in jih ne obravnava. V opusu gre večinoma res za žanrske kmečke povesti, nekaj pa je bilo izjem: le enajst daljših tekstov je bilo podnaslovljenih z roman in 7 z novela. Novele izkazujejo svojstveno strukturo (večji delež psihologiziranja, meščanski akterji ali meščanska pripovedna perspektiva) in se v marsičem navezujejo na tradicijo vaške zgodbe Auerbachovega tipa -- avtorji novele niso čutili preveč primerne kmečki tematiki. Težje je razlikovanje med povestjo in romanom -- sorodnost strutkure dokumentira poimenovalna negotovost pri avtorjih in kritikih. -- Razprava zanemarja razlike med temi vrstami in v smislu Petra Zimmermanna obravnava vse kot različne oblike in tipe istega žanrskega prizadevanja.
Po empirični poti so določeni štirje obsegovni tipi daljše kmečke povesti in izmerjena predvidljivost vrstne določitve (roman, novela, povest, zgodba) v podnaslovih v vsakem izmed njih ter predvidljivost obsega pri posameznih vrstah.
Vsebinska analiza je koncentrirna okoli naslovov Glavni motiv, Stranski motivi, Konec, Motivacija in Ideje kmečke povesti. Prvo poglavje določa strukturne tipe kmečke povesti na podlagi razmerja med tremi elementi semantičnega polja povesti: domom, junakom in ne-domom. Absolutno je najpogostejši tip, ki predstavlja junakovo udomljenje in pomeni regeneracijo doma. Motivno se kaže v generacijskem lastninskem konfliktu oče--sin. Statistični katalog stranskih motivov izpostavlja pogoste folklorne motive, pomembno oblikujočo atmosfero celo v tistih naturalističnih in socialnorealističnih besedilih, ki izrecno nastopajo proti "folklornemu realizmu" kmečke povesti. Razmerje med srečnimi in nesrečnimi konci je 62 % : 38 %: konec ne more biti prepoznavna značilnost kmečke povesti niti trivialnosti žanra, pač pa ima zgodovinsko pomenljivo razporeditev na časovni lestvici konec "sreča v perspektivi" -- pogost je zlasti v letih prve svetovne vojne in po njej do gospodarske krize. -- Zapleteni motivacijski mehanizem kaže prepričanja o metafizičnem redu sveta, ki pod različnimi krinkami polemizira s prepričanjem primarnosti družbenih zakonov. Ker je selekcija izločila dela z meščanom ali izobražencem na vasi kot glavno osebo, je na motivni plati odnos mesto--vas šibek; več ga je na izrecni idejni ravni. Idejni razpon kmečke povesti sega od slovenskonacionalne ideje, poudarjene v patriotski povesti, do kulta zemlje in domačije. Del opusa je zaposlen z relacijami med kmetstvom in industrijo, patriarhalno vdanostjo razmeram in revolucionarno aktivnostjo, bogastvom in revščino, subjektivnim in kolektivnim principom, z izseljevanjem itd. Nobena od teh idej ni nujno potrebna za kmečko povest.
Razprava se ne omejuje na posamezne najproduktivnejše avtorje, kakršen je npr. France Bevk, nekaj več prostora posveča le tistim, ki so odločilneje modificirali žanr: Ivan Cankar, Miško Kranjec, Prežihov Voranc. Statistika pokrajinskega porekla in pripadnosti avtorjev postavlja centralne regije na mesto kulturno stimulativnega prostora, obrobne pokrajine so bile pomembne le za pokrajinski tip kmečke povesti v tridesetih letih. Založniško je kmečko povest podpirala predvsem konservativna katoliška nazorska skupina, čeprav so liberalski meščanski avtorji (Josip Jurčič, Fran Detela, Anton Koder) začetniki žanra.
Kmečka tematika je v slovensko pripovedno prozo vstopala postopoma skozi netipične vaške osebe (učitelj, brodnik, norček, vojaški ubežnik) in v krajši formi; v posameznostih se jo da primerjati z Auerbachovo Dorfgeshichte. Prvo vzorčno delo daljše čiste kmečke povesti je Josipa Jurčiča Sosedov sin (1868); njeno nadaljevanje je folklorna realistična povest Frana Jakliča. V 20. stoletju sta za plemenito klasično žanrsko podobo kmečke povesti skrbela Fran S. Finžgar in Janez Jalen. -- Naklade do 90.000 izvodov so dosegale "pedagoške" kmečke povesti v okviru zbirke Slovenske večernice Mohorjeve družbe v Celovcu in Celju; njihov namen je bil gospodarski, politični in etični (verski) pouk v smislu Zschokkejeve Das Goldmacherdorf. -- Naturalizmu kmečka tematika ni bila blizu. Modernist Ivan Cankar je izhajal iz tradicije predhodnih tipov kmečke povesti, ustvaril pa je s Hlapcem Jernejem (1907) izrazito avtorsko bliko žanra. V polemiki s temeljnimi pogoji kmečke povesti mu je podoben tudi ekspresionistični Juš Kozak. -- Okrog prve vojne sta nastali edini patriotski kmečki povesti (Vladimirja Levstika, Ivana Tavčarja), po vojni se je v obrobnih odrezanih pokrajinah rodil občutek za posebnosti pokrajine (Andrej Budal, France Bevk); v tridesetih letih se je z vpeljavo poudarjenega socialnega motiva pokrajinska povest spremenila v socialno povest in roman (Miško Kranjec, Anton Ingolič, Prežihov Voranc), z akcentom na mistiki zemlje pa v domačijsko povest ali roman (Janko Kač, Janez Dular, Stanko Kociper). Ob časovno zamejenih tipih so vseskozi nastajale popularne "ljudske" povesti večjega obsega, ki so pridno izrabljale motivni repertoar trivialne literature (Ivan Pregelj: Mlada Breda, Fran Zbašnik: Pisana mati, Narte Velikonja: Višarska polena).
Količinsko se je kmečka povest stalno vzpenjala (krizni upad je beležila le takoj po prvi vojni) do vrha leta 1935. Upada kmečke povesti, ki je sledil intenzivni produkciji v času kulturnega molka med drugo vojno, zapovedanega od Osvobodilne fronte, razprava ne obravnava več.
Slovenska kritiška misel kmečke povesti ni rada obravnavala kot žanr, enako tudi literarna zgodovina ne. En vzrok je v predsodku do žanrske literature, drugi pa v konfliktu med liberalsko nazorsko osnovo te misli in katoliško konservativno bazo kmečke povesti ter v dejstvu, da se je slovensko zavedno meščanstvo moralo konstituirati skozi meščansko in ne skozi kmečko tematiko, ki se ji je vsaj v 19. stoletju po svojem izvoru čutilo še preblizu, da bi moglo v njej najti cilj eskapističnega hrepenenja. Kmečka povest ob vsej obsežnosti ni bila gonilni žanr slovenskega literarnega razvoja, ki je bil začet v meščanstvu in zapisan meščanstvu.
The Rural Story is a doctoral thesis in the field of Slovene literary history. Its first chapter is a survey of monographies (especially German ones) on the rural theme in prose narratives, and of the tradition of Slovene terminology on the problem. Chapeter II is an empirical analysis of 234 longer Slovene narratives with the rural theme published between 1859 and 1945. The corpus represents 95 % of the entire Slovene production of that kind till that time (texts under 10000 words have been considered short narratives and left outside the paper's interest). The prevailing form in the corpus is, indeed, the story; 11 texts subtitled as novels and 7 rural "novellas" comprise the small remainder. The novellas show a specific structure (more psychologization, middle-class characters, non-rural perspective of narration and are linked to the tradition of the "Dorfgeschichte" created by the German writer Berthold Auerbach; they prove that Slovene authors felt the rural theme incompatible with this narrative form. More difficult is the distinction between the story and the novel -- the terminological uncertainty both by critics and literary historians shows how similar these two literary forms are. -- This paper, however, neglects the differences among narrative forms and treats all of them in the frame of the same genre-forming force.
Four length-types of narratives are defined empirically and the predictability of each of the four subtitles -- novel, novella (long-short story), story and storiette -- is percentually determined; vice versa, the predictability of lenghth by any one of them.
The analysis of the content is concentrated around the main motive, side motives, ending, motivation, and world-outlook. An attempt is made to determine the structural types of the rural story on the basis of the relations between three elements of the semantic field: home, hero, and "non-home". The most frequent type pivots on the property conflict between fathers and sons. Statistics show a high frequency of folkloric events (Sunday, ploughing, wedding etc.) which, as side motives, form the characteristic atmosphere even in those naturalist and social-realist texts that explicitly deny any connection with the classic "folklore-realist" rural story tradition. The ratio between happy endings and unhappy endings is 62 % : 38 %, so neither type of ending is a distinctive feature of either rural story or its triviality. The happiness-in-prospect endings show how much the rural fiction was connected with the historical moment: such endings are concentrated in the years of W.W. I and after it, to the depression. -- The motivation system is complicated: behind the conviction that the world functions in accordance with a metaphysical order, several other motivations are hidden (among them the belief in the primary importance of social laws). -- As this paper introductionally excluded texts with townspeople or village intellectuals as main characters, the village--town relation is rare as a motive, but frequent as the underlying "idea". Other recurring polarities on the ideological plane are husbandry--industry, patriarchal fatalism--revolutionary activity, prosperity--poverty, subjective--collective principle, emigration--staying at home, Slovene--German relation (in the patriotic story); there are still other elements, e.g. the soil cult, but none of them is an unavoidable feature of the rural story as a separate genre.
The paper is not limited to individual more productive authors, e. g. France Bevk; a slightly greater interest, however, is dedicated to those authors who substantially modified the genre (Ivan Cankar, Miško Kranjec, Prežihov Voranc). It was the authors from central Slovene regions (Kranjska) that were culturally stimulative. The peripheral (provincial) regions became the setting only in the local-color stories of the thirties. The creators of the rural story in the 19th century were writers with liberal leanings (Josip Jurčič, Fran Detela, Anton Koder), but the major part of the genre was produced by conservative Catholic authors.
The rural theme was introduced in the Slovene narrative step by step (the first rural characters were not quite typical: a teacher, a ferryman, a simpleton, a military deserter) and in short forms. The model of a pure rural story was published in 1868: Jurčič's The neighbor's Son (Sosedov sin); its descendant is Fran Jaklič's folkloric realism. In the 20th century, Fran S. Finžgar and Janez Jalen secured the noble classical variety of the rural story. -- The "pedagogical" rural stories, published by the St. Hermagoras Society reached the circulation of 90.000 copies; their purpose was economical, political and ethical (religious) education. -- The short period of Naturalism did not practice the rural story genre. In 1907, the modernist Ivan Cankar wrote his Bart -- the Farmhand (Hlapec Jernej; known in the English translation as The Bailiff Yerney), a positively personal variety of the rural story. Similarly, Juš Kozak polemized with the basic conditions of the genre. After W.W. II a sense for regional distinctions heightened especially in the politically separated Slovene areas (Andrej Budal, France Bevk); in the thirties, the emphasis on the social dimensions of rural life on the one hand, and the emphasis on the mystique of the soil on the other, transformed this regional story into the social-realist story or novel (Miško Kranjec, Anton Ingolič, Prežihov Voranc) and into the "Heimaterzählung" ("home-sweet-home story") (Janko Kač, Janez Dular, Stanko Kociper). Along with the temporally limited types, the popular rural stories, extensively drawing on the trivial literature motive repertoire, were published continuously.
The number of publications was increasing constantly and reached its culmination point in 1935 (after a short crisis after W.W. I). After 1945 an intensive decrease is documented, caused by the compromision of the authors of this genre in the eyes of the Communist régime -- however, this period is already out of the scope of this paper.
Slovene literary criticism has been reluctant to treat the rural story as a genre. The two main reasons are prejudice against genre literature and the conflict between the politically liberal basis of criticism and the Catholic conservative basis of the majority of rural stories. The Slovene nationally conscious middle-class was constituted in the 19th century from the intellectuals of peasant origin. They felt the rural theme too close to their former social position to find in it the goal for their escapist longings. The rural story, albeit produced in huge quantities, was not a leading genre in the Slovene literary development, which was founded in the bourgeousie and had to be emancipated in urban themes.
Die vorliegende Arbeit mit dem Titel "Bauernerzählung" hat literaturhistorischen Charakter. Das erste Kapitel bietet sowohl den jetzigen Forschungsstand, d.h. eine Übersicht über Monographien zur Bauernthematik in narrativer Prosa (vor allem deutsche Studien), wie auch die Darstellung der Terminologieproblematik (ebenso in ihrer Überlieferung in Slovenien). Das zweite Kapitel enthält die empirische Analyse des Korpus, das 234 längere slovenische Erzähltexte mit Bauernthematik aus dem Zeitabschnitt von 1859 bis 1945 umfaßt, was 95% der slovenischen Gesamtproduktion auf diesem Gebiet darstellt; Texte unter 10.000 Wörter werden zur Kurzprosa gezählt und nicht behandelt. Im Opus handelt es sich großteils tatsächlich um das Genre der Bauernerzählung, wobei es nur einige Ausnahmen gibt: lediglich elf längere Texte sind mit dem Begriff "Roman" untertitelt, sieben hingegen mit "Novelle". Die Novellen weisen eine spezifischere Struktur auf (Psychologisierungen machen einen großen Anteil aus, die Hauptfiguren sind bürgerlicher Herkunft, es wird aus der bürgerlichen Perspektive erzählt) und knüpfen in so manchem Strukturelement an die Tradition der Dorferzählnug vom Auerbachschen Typus an -- die Autoren meinten, die Novelle sei für die Bauernthematik nicht geeignet. Schwieriger ist die Unterscheidung zwischen Erzählung und Roman -- ihre strukturelle Verwandschaft wird durch die terminologische Unsicherheit bei Autoren und Kritikern dokumentiert. -- Die Abhandlung vernachlässigt die Unterschiede zwischen diesen Arten und behandelt sie im Sinne P. Zimmermanns als verschiedene Formen und Typen desselben Genrewollens.
Auf empirischem Weg werden dem Umfang nach vier Typen bestimmt, sowie die Vorhersehbarkeit einerseits der terminologischen Untertitelung (Roman, Novelle, Erzählung, Geschichte) und andererseits des Umfangs bei den einzelnen Arten prozentuell festgelegt.
Die Gehaltsanalyse ist konzentriert auf die Titel, das Haupt-, das Nebenmotiv, den Schluß, die Motivation und die Idee. Das erste Kapitel bestimmt die Strukturtypen der Bauernerzählung auf der Grundlage des Verhältnisses, das innerhalb der drei folgenden Elemente des semantischen Feldes der Erzählung entsteht: dem Heim, dem "Helden" und dem Nicht-Heim. Den häufigsten Typus stellt die "Heimnahme" mit dem Regeneration des Heimes dar. Motivmäßig zeigt es sich im Generations- und Besitzkonflikt Vater--Sohn. Der statistische Katalog der Nebenmotive erweist die Häufigkeit der Folkloremotive, die die Atmosphäre mitgestalten und prägen, sogar in denjenigen naturalistischen oder soziorealistischen Texten, die explizite gegen den Folklorerealismus der Bauernerzählung auftreten. Das Verhältnis von glücklichem zu unglücklichem Ende ist 62% : 38%, wobei der Schluß weder ein Kennzeichen der Bauernerzählung noch der Zugehörigkeit zur Trivialliteratur sein kann, doch kommt dem Schluß mit Glücksperspektive historische Bedeutsamkeit hinsichtlich seiner temporalen Distribution zu -- häufig ist er vor allem in den Jahren des Ersten Weltkrieges und danach bis zur Weltwirtschaftskrise. -- Der komplizierte Motivationsmechanismus läßt die Überzeugung von der metaphysischen Weltordnung in Erscheinung treten, die verschieden getarnet mit der Überzeugung der Priorität sozialer Gesetzmäßigkeiten polemisiert. Da die Selektion diejenigen Werke mit einem Städter oder Gebildeten als Hauptfigur ausgeschlossen hat, ist die Beziehung Stadt--Dorf motivmäßig schwach vertreten; auf Ideenebene ist sie stärker vorhanden. Der Ideenbogen reicht von der slovenisch-nationalen Idee, besonders akzentuiert in der patriotischen Erzählung, bis zum Kult der Scholle und des Heims. Einen Teil des Opus nehmen folgende Beziehungen ein: Bauernschaft-Industrie, patriarchalisches Sich-Fügen -- revolutionäre Aktivität, Reichtum-Armut, subjektives-kollektives Prinzip, Aussiedlung-Dahembleiben usw.
Die Abhandlung beschränkt sich nicht auf vereinzelte besonders produktive Autoren, wie beispielweise France Bevk; mehr Raum wird lediglich denen gewährt, die das Genre deutlicher modifiziert haben, Ivan Cankar, Miško Kranjec, Prežihov Voranc. Die Statistik der landschaftlichen Herkunft und Zugehörigkeit des Autors (zu einer Landschaft) erweisen, daß die zentralen Regionen zwar die Stellung eines kulturell stimulativen Raums einnahmen, die Randlandschaften hingegen als Schauplatz des Geschehens im Typ der Landschaftserzählung vor allem in den dreißiger Jahren eine Rolle spielten. Verlegerisch wurde die Bauernerzählung vor allem von der konservativ katholischen Gruppe unterstützt, obwohl die liberalen bürgerlichen Autoren die Begründer des Genres sind (Josip Jurčič, Fran Detela, Anton Koder).
Die Bauernthematik hat in die slovenische narrative Prosa mittels untypischer Dorffiguren (Lehrer, Fährmann, Dorftrottel, Fahnenflüchtiger) sowie in kürzerer Form Eingang gefunden; in den Einzelheiten läßt sie sich mit Auerbachs Dorfgeschichte vergleichen. Das erste Muster einer reinen längeren Bauernerzählung ist Jurčičs "Sosedov sin" (1868, Der Nachbarssohn); sie wird in der folkloristisch-realistischen Erzählung Fran Jakličs fortgesetzt. Im 20. Jahrhundert sorgten dann Fran S. Finžgar und Janez Jalen für die echte, klassische weiterführung des Genres. -- Auflagen bis zu 90.000 erzielten volkspädagogische Bauernerzählungen im Rahmen der Reihe "Slovenske večernice" der Mohorjeva družba (Verlag der Hermagora-Gesellschaft) in Klagenfurt und in Celje; ihr Ziel war die wirtschaftliche, politische und ethische (religiöse) Belehrung im Sinne Zschokkes ("Das Goldmacherdorf"). -- Dem Naturalismus lag die Bauernthematik nicht nahe. Ivan Cankar, Autor der Moderne, ging zwar von der Überlieferung vorhergehender Typen der Bauernerzählung aus, schuf jedoch mit seinem "Hlapec Jernej" (1907, Der Knecht Jernej) eine ausgesprochen eigenständige Genreform. In seiner Polemik mit den Grundbedingungen der Bauernerzählung ähnelt ihm auch der Expressionist Juš Kozak. -- Ungefähr zur Zeit des Ersten Weltkrieges entstanden die einzigen patriotischen Bauernerzählungen (Vladimir Levstik, Ivan Tavčar), nach dem Krieg erwachte in den politisch abgeschnittenen Randlandschaften das Gefühl für die Besonderheiten dieser Landschaften (Andrej Budal, France Bevk); die Betonung sozialer Motivik in den dreißiger Jahren verwandelte die Landschaftserzählungen in soziale Erzählungen oder Romane (Miško Kranjec, Anton Inglič, Prežihov Voranc), die Akzentuierung der Schollenmystik rief Heimaterzählung oder --romane hervor (Janko Kač, Jože Dular, Stanko Kociper). -- Bei den zeitlich begrenzten Typen entstanden durchgehend populäre "Volkserzählungen" größeren Umfangs, die sich mit Fleiß des Motivrepertoirs der Trivialliteratur bedienten.
In quantitativer Hinsicht ist ein konstanter Aufstieg der Bauernerzählung bis zum Höhepunkt im Jahre 1935 zu vermerken (mit Ausnahme eines krisenhaften Absinkens gleich nach dem Ersten Weltkrieg). Der Abstieg der Bauernerzählung nach 1945 erfolgte auch, weil sich das Genre wegen der intensiven Verwendung zur Zeit des von der Befreiungsfront angeordneten Kulturellen Schweigens während des Zweiten Welkrieges kompromittiert hatte; doch wird dies von der vorliegenden Abhandlung nicht mehr erfaßt.
Die slovenische Literaturkritik und -geschichte hat sich mit der Bauernerzählung als Genre nur ungern befaßt. Einen der Gründe findet man im Vorurteil gegenüber der genrebestimmten Literatur, einen anderen im Konflikt zwischen der grundlegend liberalen Gesinnung und Einstellung der Literaturkritik sowie der katholisch-konservativen Basis der Bauernerzählung, einen dritten in der Tatsache, das sich das slovenisch nationalbewußte Bürgertum durch eine bürgerliche und keine bäuerliche Thematik konstituieren mußte; es fühlte sich dabei, wenigstens noch im 19. Jahrhundert wegen seiner Herkunft dem Bäuerlichen noch zu nahe, als daß es darin das Ziel einer escapistischen Sehnsucht hätte finden können. Trotzt des großen Umfangs ist die Bauernerzählung kein stimulatives Genre der slovenischen Literaturentwicklung, die vom Bürgertum ausgegangen und von ihm auch niedergeschrieben worden ist.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco