Krvava grajska svatba – Sivčeva "povest iz turških časov"

Čeprav Jurij Kozjak ni bil napisan izrecno za mladino, je danes skupaj z Murnikovim romanom Hči grofa Blagaja (v skrajšanem ponatisu je to Lepi janičar) del mladinske književnosti, kamor se je v zadnjih desetletjih vpisalo še več podobnih besedil s turško tematiko. Če bralec sodobnih turških zgodovinskih povesti ni izrecno mladinski, potem jo je pisatelj skoraj gotovo namenil ljudstvu oziroma tako imenovanemu "manj zahtevnemu" bralcu. Pregled seznama turških povesti pokaže, da je za tega bralca skoraj izključno skrbela založba Mohorjeva družba (svojčas je bilo največ turških povesti objavljenih v zbirki Slovenske večernice) in si zato žanr turške zgodovinske povesti nekako samodejno predstavljamo v njenem okviru.

Sivčeva nova zgodovinska povest (če bi mogli vrstne oznake nadevati le glede na obseg, bi jo zaradi dolžine 55.000 besed raje imenovali roman) zvesto sledi žanrskemu izročilu. Začne se natanko na dan sv. Mihaela (29. septembra) leta 1528 in se nadaljuje s sceno svečanega odpravljanja kmečkega gospodarja na semenj – kot da bi ponovno odprli prve strani Jurčičevega Sosedovega sinu. Podrobnost, ki Sivčevo sceno od Jurčičeve razlikuje, je očitnejša verska spodbudnost oziroma atmosfera osrečujoče ljudske pobožnosti. Spregledati tudi ni mogoče, kako se Sivec kar takoj distancira od prevratnega sporočila neke druge tradicije zgodovinske povesti, to je tiste s tematiko kmečkih uporov, ki je bila še nedavno tega ljuba zlasti naprednemu in levičarskemu ustvarjalnemu taboru, čeprav postane kasneje upor pomembna tema knjige. Sivec je za pričujočo povest naštudiral dostopno zgodovinsko literaturo od Boga Grafenauerja, Vaska Simonitija, Josipa Mala do Josipa Grudna in ustnega krajevnega izročila, zato dogodki niso pesniška svoboščina, ampak gre za nekoliko časovno prilagojeno literarizacijo zgodovinskih poročil. Sivec zna naštudirano lokalno zgodovino spretno vključevati v fabulativno tkivo in se izogne obema skrajnostima, ki jima je občasno podlegal žanr: ignoriranju zgodovinopisnih dejstev, kot je to počel danes nič več znani pisec psevdohistoričnih povesti Jožef Urbanija – Soteščan, in na drugi strani demonstraciji historiografske načitanosti, kot se ji lahko čudimo pri Jurčičevem Ivanu Erazmu Tattenbachu.

Glavna oseba povesti je, ker se njeno ime pojavlja dvakrat pogosteje kot druga imena, lepa grajska gospodična Karolina. Na drugem mestu je njen skrivnostni ljubimec Sovdat, na tretjem pa so po gostoti avtorjevega interesa Turki, kar dokazuje sprepletenost ljubezenske in vojaške (pustolovske, zgodovinske) razsežnosti povesti. Podobno kot so razporejene funkcije oseb v klasični pravljici, stojijo tudi v Krvavi grajski svatbi zaljubljencem ob strani kot podpora ali ovira močni starši: graščak Friderik na plemski in župan na kmečki strani. Med motivi seveda ni smela umanjkati tradicionalno obvezna ugrabitev grajskega sinu, za fabulativno zanimivost pa poskrbijo ujeti slovensko govoreči Turek Haris in venček snubcev ter občudovalcev s Karolino v središču. Nenavadna in motivno sveža je ljubezen grajske gospodične s turškim ujetnikom. Konec povesti nekoliko spominja na bojne scene ene najbolj znanih slovenskih povesti tega žanra, na Sketovo Miklovo Zalo (1884). Potem ko je grajska gospa Karolina spoznala svojo ljubezensko zmoto, je zvabila Turke v grajsko klet, tam vžgala sod smodnika in ugonobila sebe, Turke in grad. Sket narodno in versko izdajalko Almiro požene po svetu, Sivec je s svojo tragično junakinjo po eni plati bolj krut, ker jo usmrti, po drugi plati pa je bolj zapisan katoliški ljubezni do sočloveka, ker ji dovoli, da se pred smrtjo poboljša in napravi v zgodovinskem smislu dobro dejanje. Kompozicijsko je povest strnjena bolj, kot so sicer daljši pripovedni teksti, in s petimi obsežnimi dejanji poudarja tragičnost zgodbe.

Odveč je ponavljati, da Ivan Sivec ni nikakršen pisateljski začetnik. Pred leti sem lahko občudoval obsežnost njegovega opusa kmečke povesti, ki ga je v zadnjem obdobju začel dopolnjevati s serijo zgodovinskih povesti. Če bo tako nadaljeval, bo kmalu začel izdajati že četrto desetino izvirnih knjižnih naslovov. Štiri dosedanje zgodovinske povesti bi najlaže označili kot literarizirane biografije znamenitih slovenskih zgodovinskih osebnosti (Petra Pavla Glavarja, Adama Ravbarja, Simona Gregorčiča in Jakoba Aljaža). Krvava grajska svatba se od predhodnih prijetno razlikuje v tem, da je v središču, tako kot se za turško povest spodobi, ljubezenska zgodba zgodovinsko neizpričanih protagonistov, zgodovinsko dokazani dogodki in osebe, katerih literarna upodobitev je motila nekatera zahtevna kritiška peresa, pa so se umaknili v ozadje in so za kuliso.

Nobenega dvoma ni, da se bo tudi ta Sivčeva povest brala z enako hvaležnostjo kot njegove prejšnje. Po razpoloženju celo v marsičem spominja na večkrat ponatisnjeno Pesem njenih zvonov. Povrhu kaže povečana produkcija zgodovinskih povesti tam nekje od leta 1987 dalje in zlasti v zadnjih dveh letih, da je bralstvo žanru spet močno naklonjeno. Sivec profesionalno računa na obujeno slovensko bralsko zanimanje za zgodovinsko povest in streže tej bralčevi potrebi pisateljsko gladko in spretno, zato lahko domnevam, da Krvavo grajsko svatbo med bralci čaka uspeh. Sam kot literarni zgodovinar cenim pisateljevo zavestno in drzno obujanje vrstne oznake povest in žanrske oznake "povest iz turških časov", za katero se je v zadnjem desetletju zdelo, da se bo ohranila le še v mladinskem pripovedništvu, čeprav povestna besedila nikoli niso prav prenehala izhajati – le pod drugačnimi vrstnimi oznakami smo jih našli.

Krvava grajska svatba je dokaz, da mohorjanske turške zgodovinske povesti na Slovenskem še ni konec. Res da v pripovedni tehniki ni prinesla in ni hotela prinesti nič prelomno novega. Skupaj s številnimi drugimi zgodovinskimi romani in povestmi zadnjega časa je zanimiv dokument osveženega slovenskega premišljanja o lastni preteklosti.

Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/sivec.html 7. maja 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco