Povratnih ukrepov, to je redukcije slovenističnih ur pri študiju južnoslovanske filologije na ljubljanski slavistiki, za zdaj še ni. Da je popolna ukinitev slovenskega jezika in književnosti tudi tu možna -- ob vsej nesmiselnosti take odločitve --, dokazujejo naši rusisti, ki v sicer obsegovno bogatem študijskem programu nimajo nobene ure slovenščine, pa čeprav bo marsikdo izmed diplomantov prevajalec in bo slovenščino v svojem poklicu krvavo potreboval.
2. Diskusija o posledicah razpada političnega sistema je bila zlasti v literarnih krogih zadnja leta modna. Zdi se že precej izčrpana in ji ni več kaj dosti dodati. Rad bi opozoril le na drobno, vendar pomenljivo dejstvo, povezano z uvedbo "svobodnega trga", namreč na univerzitetno regulativo, ki se v večji meri kot doslej podreja diktatu kapitala ter s tako imenovanimi merili in standardi ukinja trenutno finančno nedonosne, državno premalo reprezentativne študijske smeri. Pod pritiskom pragmatične logike smo se tudi sami -- kakor koli varno spravljeni v akademski rezervat --, navzeli tržnih navad in presojamo ter argumentiramo upravičenost predmetov in študijskih smeri z njihovo donosnostjo, torej z ekonomsko logiko. Za zgled profitnega razmišljanja na univerzi lahko navedem usodo predmeta Slovenščina za tujce. Pred leti so ga poleg najbolj številnih srbohrvatistov vpisovali tudi vsi drugi tuji študentje na FF in celo z drugih fakultet. Danes tega zastonj jezikovnega servisa ni več, ker ga država ne plačuje več, sklicujoč se na dejstvo, da ga čisto ustrezno nadomeščajo samoplačniški tečaji slovenščine za tujce v okviru Centra za slovenščino kot drugi ali tuji jezik pri našem oddelku. Pred leti ne bi niti pomislili na to, da bi bilo treba študijsko bivanje tujcev pri nas tudi finančno ovrednotiti. Odkar pa nam ministrstvo skopo in natančno odmerja, tako kot se v učinkovitih državah spodobi, denar na število študentov in ne kar povprek, odkar se pojavljajo korejski, britanski in drugi študentje z vprašanjem, koliko bi stal pri nas en semester študija, odkar lahko uresničujemo potrebe po normalni strokovni eksistenci le iz denarja, ki ga sami zaslužimo na trgu, pa je naše ravnanje drugačno. V časih socialistične idile se je dalo marsikaj simpatično napraviti zastonj ali si kaj privoščiti, ne da bi to plačali. Mogoče je bilo npr. organizirati simpozij, dobiti zanj in za zbornik denar, potem pa brez kazni tega zbornika ne izdati. S tako prakso je zdaj konec.
Ko primerjam stroške tujih študentov pri nas z onimi, ki jih imajo naši študentje v tujini, dobim občutek, da gremo v prostotržni evforiji že predaleč. Če prej ne, nas bodo umirila natančna pravila obnašanja v bodočem vzajemnem evropskem univerzitetnem sistemu.
3. Najbolj daljnosežne spremembe predvideva vključitev Slovenije v Evropsko skupnost in njene povezovalne programe.
Eden izmed principov Evropske skupnosti in pogoj za nove članice je prost pretok ljudi, za nas: študentov in učiteljev. Študentje so bili svojčas najmobilnešji element družbe. V srednjem veku jim je pota omogočala latinščina, v časih podonavske monarhije pa nemščina in ni bilo redko, da je stremljivi študent vsako leto študiral na drugi univerzi. Generacija naših učiteljev in naša generacija -- mi smo v tem pogledu zapečkarji. To se najlepše vidi ob primerjavi standardne akademske poti ameriškega kolega z mojo lastno. Oni je dosegel prvo akademsko stopničko na univerzi v Los Angelesu, doktorat je zagovarjal v Chicagu, habilitiral se je na Kansaški univerzi in čez 10 let bo npr. zaključil akademsko kariero na Indiana University v Bloomingtonu. Moja univerzitetna pot se zdi v primerjavi s to naravnost incestoidna: diploma v Ljubljani, magisterij v Ljubljani, doktorat v Ljubljani, habilitacija v Ljubljani, vedno pri istih profesorjih in na isti univerzi, ki smo ji medtem le ime spremenili iz Univerze Edvarda Kardelja v Univerzo v Ljubljani. Saj ne rečem, da mi je bilo hudo, nikakor ne, ni pa videti prepričljivo in zavidam generacijam, ki so si izkušnje, skupaj z znanjem jezikov, nabirale križem po svetu. Od tod prihaja odprtost za različnosti, za nove metode, za drugačne pristope. Veseli me, da novi rektor UL Jože Mencinger v svojem programu izpostavlja prav zahtevo po nujnem podiplomskem študiju v tujini.
Za duhovno mobilnost slovenistike skrbi tudi večja svoboda pri izbiri študijskih predmetov. Naš slovenist trenutno nima kaj prida izbire. Dvopredmetniki imajo predmetnik natrpan z obveznimi vsebinami do zadnjega kotička in do diplome ne izbirajo nič, enopredmetnik pa si v prvem in drugem letniku izbere enega od slovanskih lektoratov, v četrtem letniku enega od diplomskih seminarjev in kot absolvent se odloči, ali bo delal diplomsko nalogo pri jeziku ali pri literaturi, to pa je tudi vse. Kreditni sistem, o katerem se pri nas veliko govori, pa malo ve, predpostavlja med drugim tudi določen delež snovi, ki si jo študent svobodno izbere. Po napotke, do kakšne mere dovoliti izbirnost in kako nagrajevati uspešne predavatelje z veliko poslušalci za razliko od neuspešnih, ki bodo predavali praznemu razredu, bodo morali naši univerzitetni administratorji na sosednje univerze. Posebno težavno bo usklajevanje kreditnega sistema s tradicionalno dvopredmetnostjo humanističnih študij na Filozofski fakulteti.
Ovira evropskim povezovalnim procesom je seveda jezik in ob tem strah, da bi se v evropejstvu postopoma izgubila naša nacionalna specifika, zlasti jezikovna. Najraje bi videli, da bi se nam Evropa pripetila enosmerno, tako nekako, kot o tem nostalgično razmišlja Igor Škamperle v romanu Kraljeva hči (Trst, 1997, str. 249): "Mi smo odhajali v svet, svet pa do nas ni imel dostopa. Kakšno razkošje!" Nobenega dvoma ni, da bo morala biti odprtost obojestranska. Skŕbi zaradi vedno pogostejše ponudbe univerzitetnih in inštitutskih predavanj v angleščini (zlasti na tehničnih fakultetah) bo za ravnotežje radost ob vedno večjem številu tujcev, ki so se željni dobro naučiti slovensko in študirati, raziskovati in celo poučevati pri nas. Marsikdo od njih obvlada slovenščino veliko bolje kot povprečni domorodni izobraženec. Pomirjujoče vplivajo na naše strahove tudi informacije o egalitarni evropski jezikovni zakonodaji in o skorajšnjih možnostih strojnega prevajanja med jeziki za administrativne in tehnične potrebe. Sicer pa nam ni treba prav zdaj sprožati alarma v pretirani skrbi za slovenščino, ko pa se je prav na Filozofski fakulteti že pred evropsko združevalno evforijo uveljavila praksa, da študentje pišejo diplomske naloge v jezikih, ki jih študirajo, s čimer se druge univerze ne morejo vse pohvaliti.
Da bi izmenjava študentov, diplomantov in učiteljev potekala v obojestransko zadovoljstvo in korist, bomo morali poskrbeti za primerljivost naše izobrazbe. Slovenščino to manj prizadeva, ker ustanavljanje konkurenčnih slovenistik po svetu pač ni najbolj verjetna perspektiva, bolj pa bodo pod mednarodnim drobnogledom rusistika, južna slavistika in primerjalno slovansko jezikoslovje. Vendar tudi slovenistika ni čisto zunaj evropskega prepiha. Vsaj nekatere predmete lahko ponudi tudi študentom drugih univerz in vsaj posameze vsebine bi šli naši študentje lahko poslušat kam drugam. Letos se Slovenija vključuje v program Sokrates, in prej kot nam bo to ljubo, se bomo morali pogledati v mednarodnem ogledalu. Za tuje srednjeevropske študente, ki prihajajo k nam preko programa CEEPUS, sicer že znamo pripraviti individualne študijske programe, vendar bo treba v prihodnje ta servis profesionalizirati po zgledu zahodnoevropskih univerz. Naša prva nujna naloga je koncipiranje novih študijskih programov, dodiplomskih in podiplomskih, tako da bodo primerni za vključitev v evropski kreditni študijski sistem ETCS; v lanskih in letošnjih Novicah Oddelka za slovanske jezike in književnosti smo nekatere konkretne predloge že dali v strokovno presojo.
Drugih trenutnih dilem Oddelka za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani z naštetimi tremi nedavnimi družbenimi in političnimi spremembami ni mogoče povezovati. V mislih imam
2. Navzven je trenutno najbolj opazen predlog cepitve oddelka na slavistiko in slovenistiko. Pobuda ni na strani manjšega v združbi, ki si prizadeva za emancipacijo, kakor smo navajeni sicer v življenju, ampak se želi osamosvojiti večinska slovenistika. Oblikovanje dveh samostojnih oddelkov, za nacionalno filologijo (slovenščno) in za druge slovanske filologije, je logična posledica rasti števila študentov v zadnjih desetletjih in bi olajšala težavno upravljanje preobsežnega oddelka; reorganizacijo podpira tudi fakultetno vodstvo. Pomisleke vzbujajo morebitne vsebinske konsekvence take odločitve, to je verjetnost, da nekatere slovanske sestavine slovenističnega študija izginejo iz pragmatično usmerjenega slovenističnega študijskega programa oziroma postanejo neobvezne. Mišljeni so poleg Pregleda južnoslovanskih književnosti še Primerjalna slovanska književnost in dokaj obsežni blok ur slovanskih lektoratov, pa tudi Stara cerkvena slovanščina in Primerjalno slovansko jezikoslovje, ki jih diplomanti v svoji srednješolski poklicni praksi potrebujejo malo ali nič in bi jih želeli nadomestiti s "svetovljanskimi" vsebinami. Uspela cepitev oddelka bo dala poguma še radikalnejšemu predlogu po osamosvojitvi jezikoslovnega in literarnovednega študija, kar bi uredilo njuno včasih naporno sožitje. Sistematično o tem na oddelku še nismo razmišljali.
3. Zadnja slovenistična dilema devetdesetih let, ki jo hočem omeniti, je vedno jasnejša opozicija med izročilom humboldtovskega univerzitetnega študija, ki vidi smisel univerze v temeljnih raziskavah in njihovi popularizaciji skozi predavanja, in anglosaškim pragmatičnim modelom, ki vidi nalogo univerze v izobrazbi za konkretni poklic, v našem najpogostejšem primeru za srednješolskega profesorja slovenščine. Vrsta mlajših kolegov je angažirana pri slednjem (zlasti v okviru srednješolske prenove) do te mere, da grozi kadrovsko osiromašenje slovenistike na filozofski fakulteti in se nam je bati, da osrednje mesto v javni zavesti počasi prevzame slovenistika na pedagoških fakultetah.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco