Tretji mož pa je iz Bleda:Naj sliko tistih lepih časov osveži še katera od Pretnarjevih njemu posvečenih grafomanij, opremljenih z akrostihom in največkrat zapakiranih v sonetno obliko (Rajkotu Korošcu, Za Rajka Korošca, Rajku na novo pot, Rajku za god):
duh njegov vsak štos spregleda.
Kadar tadla Bernika,
Bernik se vesel smehlja,
tako opaja ga beseda.
Rajska ptica te lovi,Zabavni komentar ob pesmi briše prah s spominske podobe: "V torek, 31. avgusta 1982 je imel Rajko Korošec, naš stanovski in siceršnji kolega, študent tretje stopnje na slovenski književnosti, svoj god. Dan pozneje je pri doc. dr. Aleksandru Skazi uspešno opravil nekaj ur trajajoči preizkus literarnoteoretičnega značaja. Razveseljeni tovariši so ga čakali pri Muci, med drugim, če nas spomin ne vara, Dragica Bešlin – Svithart, Miha Bregant, Metka Čuk. Od številnih poznanih mimoidočih, ki so se ustavili pri mizi samo za trenutek ali dva, potem pa odbrzeli po opravkih naprej, naj zaradi položaja omenimo dr. Dragija Stefanijo in asistenta Aleša Guliča. — Rajko živi v Lescah pri mami, bratu in njegovi ženi, je strasten nabiralec gozdnih sadežev, ki jih tam ne manjka, v pesmi pa so od njih omenjene samo jagode. V šolo je hodil v Celju in je v tem smislu Štajerec. Štajerska je tudi njegova gostoljubnost do obiskovalcev, ki se nadvse radi ustavljajo pri njem. Rajko ima strašno veliko knjig, ob vprašanju po njihovem izvoru pa se samo skrivnostno nasmiha."
Ajda žgance ti rodi.
Jagoda te vabi v gozd,
Kadar si od dela prost.
Up kot trdna čer stoji
Za dekleta in ljudi.
Ajdo one žanjejo,
Grozde oni prešajo.
Otok tone v jezeru,
Da se srečamo na dnu!
Verzificirana kronika našega druženja nadalje poroča, da smo na soboto 11. septembra 1982 Rajka pobrali v Lescah in ga odvlekli na ekskurzijo po Kekčevih poteh v Malo Pišnico, obudi spomin na potovanje v Krakov naslednje leto, ga podraži, ker se "vsled trebušnih težav še vedno izogiba vojaščini", ga pohvali, da je "pisec učbenikov slovenski mladini, kritik pri Književnih listih in strokovnjak za simboliko imen".
Namesto da bi sprejel asistentsko mesto, ki mu ga je ponujala mentorica Helga Glušič, se je odločil za službo srednješolskega profesorja, objavljal je literarne kritike in spremne besede k pesniškim knjigam ter tudi sam pisal. Kot odličen učitelj se je angažiral pri uredništvu dveh serij učbenikov za slovenščino, pri Književnosti (1983–89) in pri Branjih (2001-), bil je spiritus agens zbirke Esej na maturi in nazadnje zbirke Domača branja. Deloval je v Lektorskem in v Slavističnem društvu, pri maturi, pri Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik in še kje. — Ko je pred poldrugim letom izvedel za svojo usodno bolezen, je storil tako, kot predanemu Bralcu, bibliofilu in studiusu pritiče: nakopičil si je zdravniških in zdravilskih knjig in jih zavzeto študiral, dokler mu niso pošle moči.
Rajko je bil naš kolega. Iz njegovega stanovanja na Rimski cesti, kjer je živel z ženo in sinom, je do slovenistične knjižnice na Filozofski fakulteti ja tako blizu, da bi se lahko do nje podal v copatah. Na Rimski cesti si ga srečal, ko je peljal kužka na sprehod. Ta njegova prijazna in blaga podoba nas bo spremljala naprej.
Kakor da bi se zedinili, da jih starost ne zanima, so veliko prezgodaj odšli najboljši bralci med gorenjskimi prijatelji, Tone Pretnar iz Tržiča, Miha Bregant s Poljšice pri Gorjah in zdaj še Rajko Korošec iz Lesec pri Bledu. Naj izzveni tale spomin nanj z verzi prvega iz trojice: "Rajko ... Rajsko ... Raj kot zemeljski vrtič ... Rajska ptica te lovi ..."
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco