Miran Hladnik

Računalniška slovenščina

Nisem jezikoslovec in nisem računalničar. Nisem filozof in nisem časnikar, ki sta dolžna in navajena razmišljati in pisati o vseh mogočih temah. Pravico do mnenja o računalniški slovenščini si lahko vzamem le kot slovenist, ki ga je privlačno orodje zasužnjilo do te mere, da brez njega ne more več napisati stavka. Iz srca in iz izkušnje bom torej poročal, kako nevarno je jeziku moje domovine. Nevarno? Neprepričljivo, če ne skoraj noro bi bilo reči, da svet, ki mu določajo ritem računalniki, ljube nam slovenščine ne ogroža ali da ji celo koristi. Na rodni jezik smo navajeni gledati podobno kot na ogroženo živalsko ali rastlinsko vrsto, vso krhko, ranljivo in nesposobno samostojne regeneracije. Pri ogroženih organizmih je treba skrbno paziti, da jih ne napadejo tuje neznane klice, proti katerim še ni obrambnega cepiva. Nov pojmovni svet, ki ga agresivno prinašajo računalniki, je že tak nevarni tujek. Najvarneje se nam zdi ravnati tako, kot če bi morali na pomlad varovati lastna imunsko ošibela telesa pred prepihom: zapreti se v čumnate pred nezanesljivimi aprilskimi vetrovi, nosečimi oblake alergenega cvetnega prahu. Samoumevno torej budno pazimo, da ne pride do stika med krhko slovenščino in prepihom čudnega novega sveta. Premišljati začnemo, kako bi mu lahko pomagali s strogo varstveno zakonodajo in kako bi okrepili samozaščitno občutljivost njegovih uporabnikov.

Priznati moram -- nimam občutka, da bi računalniški svet povzročal slovenščini nepremostljive strukturne težave, kakor mislijo nekateri člankarji. Trmasto se postavljam na prav nasprotno stališče ter trdim, da je računalniška slovenščina ena od vitalnejših zvrsti materinščine. Pišoči računalničarji uporabljajo danes po mojem prepričanju prav zgledno slovenščino. Ko nam kdo skuša dopovedati, kako je treba za slovenščino na barikade, in vidi onstran merilne muhe same diplomante elektrotehnične fakultete, se rado izkaže, da sovražnika sploh ne pozna in da ga obtožuje zlorabe jezika kar na pamet. Računalniki in ti, ki jim strežejo, so mu primerna simbolna tarča, sinonim za novodobni svet "brezdušne" tehnologije, nebrzdane in nemoderirane komunikacije, ukinjene hierarhije, svetovljanskosti, svobodnjaštva, tolerance, množičnosti, zabave. Toliko zla na enem kupu! -- brez slabe vesti mu torej pripiše povrhu še zahrbtne načrte s slovenščino.

Svojčas sem se razburjal nad škodo, ki jo povzročajo oni, ki jim je jezik zgolj stvar logike in zahtevajo pri vsaki posamezni besedi skladnost oblike in pomena. (Saj še pomnimo: zgoščenka naj bi ne bila dobra beseda, ker spominja prej na podmeteno juho (prežganko) ali na folklorno jed tlačenko namesto na posebno CD-tehnologijo zapisa podatkov na srebrno ploščico. Polemika na to temo je danes mrtva v korist popularne zgoščenke, ker tehnološki standard CD, v imenu katerega so se borili logicisti, že nadomeščajo nove tehnologije.) Enako količino polemičnega zanikanja zaslužijo tudi oni, ki čustvujejo in modrujejo na nasprotnem bregu in jim je jezik arhaična narodna svetinja, malodane muzejski artikel za svečane priložnosti. Ti marnjajo o lepoti in klenosti ljudskega jezika, ki ga še ni okužilo izrazje sodobnega tehnološkega sveta, in puristično preganjajo ne samo tujke, ampak gledajo grdo in nezaupljivo na vse v zvezi s tehniko in zabavo. Njih tale članek ne bo prepričal: grdi svet tehnologije in zabave po njihovem pač nima nikakršnih možnosti rojevati lepega jezika. Prizadeva pa si članek potolažiti tiste med bralci, ki si belijo glavo z zmotno dilemo ali računalniki ali lepa slovenščina. Dileme ni -- računalniška slovenščina je (ne bom rekel lepa ali klena, temveč) vedno bolj vsakdanji del slovenskega pogovornega, publicističnega in strokovnega izražanja.

Kako je treba upoštevati nacionalni jezik, se zaveda celo tak monopolist, kot je firma Microsoft, in da prevajati svoje programe tudi v slovenščino, zadnjega v vrsti 32 velikih, pomembnih -- Slovenci, naj nas ne raznese od ponosa -- svetovnih jezikov. Mesta jezika po pomembnosti danes ne določa število izdanih pesniških zbirk in dram, ampak število prodanih operacijskih sistemov. Skrajno naivno in defetistično je zato čudenje nekaterih rojakov nad "nesmiselnostjo" te Microsoftove poteze. Microsoftu naj bi se prevajanje v slovenščino ne splačalo, saj vsi razumemo angleško, kajneda, firmi naj bi v resnici ne bilo mar za slovenski jezik in kulturo, zato bo imela od tega gotovo izgubo in bo kmalu odnehala. Do spoznanja ji pripomoremo s tem, da nalašč ne kupimo v slovenščino prevedenega programa, ampak raje angleškega, z izgovorom, da slovenski niso tako dobri kot "originalni" angleški, pa čeprav imajo slovenski že zaradi časovnega zamika pri izdaji raje kakšnega zoprnega hrošča manj od angleškega izvirnika. Narobe svet je, da najuspešnejše podjetje na svetu bolj skrbi za slovenščino kot Slovenci sami. Smo res tako omoteni, da si mislimo, kako ameriška firma prevaja programe v slovenščino iz nekakšne posebne ljubezni do Slovencev, ne pa iz treznega računa, da se jim bo to splačalo?

Strinjati se je treba s kolumnistom Nikolajem Pečenkom, da prihodnje izumrtje jezikov ni kakšen zlobni internacionalistični načrt, ker se tovrstna predvidevanja opirajo na ekonomske, biološke in socialne zakonitosti. Trenutno je jezikov blizu 7000 in slovenščina je med njimi na privilegiranem mestu enega od vélikih, tj. tistih z nad enim milijonom govorcev -- takih je na svetu za pičle 4 odstotke --, ki naj bi se propadu upirali najdlje. Seveda pa modrim ne pade na pamet, da bi domnevnim zakonom umiranja in izravnave pri delovanju pomagali. Mogoče je množica jezikov res ena od svetopisemskih nadlog tega sveta, ki nam preprečuje, da bi se ustrezno sporazumeli med sabo, vendar bi bila odločitev, da se je treba v imenu uspeha odpovedati slovenščini na najbolj propulzivnih področjih, v prvi vrsti v tehniki, napačna. Če kdo, utegne sposobnost samodejnega računalniškega prevajanja zadržati ta proces.

S stališča enakopravnosti jezikov pomeni največjo motnjo, če govorci nacionalnega jezika ne uporabljajo v vseh položajih in funkcijah, ampak dajo tu in tam prednost drugemu jeziku. Slovenski izobraženci so se večino 19. stoletja o jeziku in literaturi pogovarjali po nemško, nemški vrhunski fiziki menda danes že med seboj občujejo po angleško, Rezijani (včeraj smo bili s študenti v Reziji) upravne zadeve urejajo v italijanščini, grafiti v slovenski prestolnici, imena štacun in izvirnosti na avtomobilskih tablicah zvenijo najbolj prepričljivo v angleščini, včasih smo najbolj avtentično preklinjali v srbohrvaščini itd. Pravzaprav vsi jeziki v razmerju do angleščine v posameznih funkcijah -- zlasti v znanosti in v zabavi -- neenakopravni, mali in veliki, eni manj drugi bolj. So zaradi tega ogroženi? Domnevam, da ne, dokler prepuščajo prostor angleščini le v položaju specializirane komunikacije, ki je omejena na majhno število govorcev in nima širšega javnega vpliva. Drugače je, kadar to prepuščanje kompetenc drugemu jeziku zadeva povprečnega govorca in kadar volumen tujejezične komunikacije postane opaznejši. Računalnike danes uporablja velik del Slovencev in komunikacija z računalnikom in preko računalnika zapolnjuje obilen del našega vsakdanjika. Materni jezik računalništva je angleščina in angleščina je tudi standardni jezik sveta zabave, ki je najpomembnejše gibalo za razvoj računalništva. Jezik, povezan z računalniki, je v principu priložnost za uveljavitev angleščine na račun slovenščine.

Kako ji to zares uspeva, lahko najhitreje preverim v slovenskih računalniških revijah (preletel sem časopise PC & mediji, Monitor in Moj mikro) in računalniških rubrikah v dnevnem časopisju (pri roki mi je Delo). Ne vem, ali je treba pohvaliti jezikovno zavedne pisce ali urednike in njihovo lektorsko službo ali vsakega po malem, dejstvo je, da nam z elektronskim trojanskim konjem sovražnik ne bo ogrozil kraljestva slovenščine. Obzidje je utrjeno, na široko odprtih vratih stoji samozavesten portir, prijazno sprejema sovražne tujke, jih razoroži in prepriča, da se naturalizirajo, asimilirajo in sprejmejo slovensko državljanstvo. Skenerji se tako preimenujejo v čitalnike, home theatre v domači kino, shareware v preizkusne programe, e-mail v e-pošto, desktop publishing je že dolgo časa namizno uredništvo, world wide web je samoumevno svetovni splet, prezentacije so predstavitve, celo medmrežje se sliši že čisto v redu, čeprav sem pred letom nergal, da je to le prevelik davek za posvojitev interneta.

Slovenisti smo pri tvorjenju računalniške slovenščine zanemarljiv element. Računalnikov intenzivno ne uporabljamo, komaj ločimo med trdim diskom in flopijem, računalniških revij ne beremo, kaj šele da bi sledili kakemu elektronskemu debatnemu krožku -- kako bi potem sploh posegali v terminolško debato! Tisti redki, ki nas je zastrupila slast oblikovanja besedila z računalnikom, bomo v želji po izvedenskem videzu v pogovornem jeziku raje lenobno posegli po žargonizmih noutped, fajl, privju, printati kot po standardnih slovenskih prevedkih. Če kaj ogroža slovenščino, sta to naša tehnološka nevednost in nebogljenost. Ko prijavljamo raziskovalni projekt, npr. važno zapisujemo izraz multimediji, ki naj bi očaral in omehčal ministrskega zakladnika, in se ne brigamo za to, da so računalničarji, ki jih radi kar povprek obtožujemo jezikovne ignorance, že skraja utrdili izraz večpredstavnost. Tako nismo prav nič boljši od trgovcev in reklamarjev, ki se jim vse s tujim imenom zdi boljše od iste reči z domačim imenom.

Slovenjenje računalniškega izrazja je premišljen in vztrajen načrt. Tako kot so se naši predniki pred dobrim stoletjem odločili, da bodo poslovenili naravoslovno in jezikoslovno terminologijo, tako danes počnemo z računalniškim izrazjem. Načrt bo uspešen toliko, kolikor bo stranka prevajalcev podjetnejša in prijaznejša od stranke ljubiteljev vsega tujega. Sam se postavljam k prvim. Ne zato, ker bi si domišljal, da je samo v doslednem slovenjenju spravljen recept za preživetje Slovencev, ampak zato, ker cenim njihovo ustvarjalnost, gibkost, pamet in svobodnjaštvo bolj kot lažno svetovljanstvo nasprotnikov. Razpravljanje o bolj ali manj primernih slovenskih prevodih je samo najbolj očitni del spopada -- pravi boj se dogaja pod gladino. V resnici ne gre za izraze, za nazore gre. Za prevodnimi prizadevanji, ki posegajo po domačih besednih korenih, se očitarjem panično kaže zmaj nacionalne zaprtosti in samozadostnosti, samoslovenstva, avtarkičnosti, domačijstva in provincialnosti. Prepričan sem, da je njihov strah prazen.

Računalniška slovenščina ima srečo. V roke so jo vzeli najboljši priljubljeni pisci. Med njimi so strokovnjaki za terminološke zadeve in pretanjeni razpravljalci o jeziku, kot sta Tomaž Švagelj in David Pahor, leposlovni mojstri peresa, npr. pisatelja Miha Mazzini in Samo Kuščer, kaj o elektronskih medijih zapišeta še Alojz Ihan in Branko Gradišnik, zelo elektronsko pismena sta Mišo Alkalaj in Janez Strehovec. So tudi izjeme, dajmo jih na pranger, ko je že priložnost. Pred časom so na Bledu prirejali mednarodno delavnico o računalniški podpori večjezičnosti. Vabilo (v njegovi slovenski varianti v Deluje bilo za pokrovitelja navedeno Ministry of Science and Technology of Slovenia) je organizatorka s prevelikim posluhom za indolentnost angleško govorečih računalnikov podpisala brez strešic v svojem priimku, tako da je le podpis islandskega soorganizatorja v eksotičnih latiničnih znamenjih kazal, da bi računalniki že znali tudi slovenščino, če bi jim ponižni in skromni Slovenci naročili, naj jo obvladajo, vsaj za tako priložnost kot je simpozij o računalniški podpori večjezičnosti.

V splošnem pa sem vesel, da je računalniška slovenščina posrečena, premišljena, živa in samozavestna.

To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco