Miran Hladnik

Protestanti v slovenskem zgodovinskem romanu

Po protestantski tematiki je posegla že najzgodnejša slovenska zgodovinska povest. V Mandelčevi Jeli (1858) se bogati mladi ljubljanski protestant na begu pred oblastmi, ki so izgnale iz dežele vse, ki niso hoteli nazaj v katolištvo, zadržuje v neki gorenjski vasi, kjer se je zaljubil v Jelo, hčer berača Marka, tako dolgo, da mu je to usodno. Ne pokončajo ga zasledovalci, ampak umre zaradi maščevanja dekletovega očeta, ki je imel neporavnane račune z njegovimi starši. Mladi protestant nikakor ni bil prikazan v negativni luči, vendar je njegova smrt simbolično kazala na neizbežen propad protestantskega gibanja. Podobno žalostno se konča tudi Jurčičeva povest Jurij Kobila (1865). Jurij Kobila je protestantski predikant, ki ga pobijejo verski nasprotniki, pravi pripovedni konflikt pa zelo spominja na onega pri Mandelčevi Jeli. Gre za ljubezen med mladima dveh sprtih rodbin, natančneje: v tragično ljubezensko razmerje so bili zapleteni tudi starši mladih zaljubljencev. Vsaj ljubezenska zgodba se je v Juriju Kobili razpletla srečno, in ker sta se ljubimca vrnila v katolištvo, nedvoumno kazala na brezperspektivnost protestantizma. Nenavadno ime protestantskega predikanta je zamikalo tudi Frana Jakliča, ki se je njegove usode lotil v povesti Luka Vrbec (1890). Jaklič je razširjal nepotrjeno mnenje, da je Jurij Kobila psevdonim Jurija Dalmatina, zraven pa je poskrbel za negativno podobo protestantskega personala. Protestanti so neznačajni, v dejanja jih vodi ljubezenska strast, temu je primeren tudi žalostni konec. Protestantski župnik Luka Vrbec se vrne v naročje katolicizma, njegovi fanatični kolegi pa preminejo. Sklicujoč se na plebejsko nenaklonjenost meščanskemu in plemiškemu protestantizmu, je bil deset let kasneje razločno na katoliški strani tudi Fran Detela v povesti Takšni so!(1900). Povest je pripovedovala o uspešnem prizadevanju barona Jurija Lenkoviča, kasneje kranjskega deželnega glavarja, da v Sotesko pri Novem mestu ponovno pripelje katoliškega duhovnika. Obrobno vlogo je imel protestantizem v povesti Petra Bohinjca Najmlajši mojster (1896) in v Tavčarjevi Visoški kroniki (1919), zanimivo da obakrat skozi problematične zastopnike. V prvem primeru skozi detomorilko, ki se povrne v katolištvo (ne pozabimo, da je bil avtor Peter Bohinjec katoliški duhovnik!), v drugem skozi brezobzirnega vojaka in morilca Polikarpa Kalana.

Anton Koder je bil plodovit pripovednik 19. stoletja. Najdemo ga v seznamu drugovrstnih avtorjev. V zvezi z njegovimi Luteranci se je na Slovenskem prvič uporabil izraz "trivijalna povest". Karel Glazer ga je v literarni zgodovini iz leta 1898 označil na kratko: da je dejanje zanimivo, da konec ne ugaja in da je jezik tu in tam preveč robat. Kasnejše literarnozgodovinske sodbe, zlasti Slodnjakova, pa so za avtorja porazne. Kodru sicer priznavajo pogum, da se je prvi po Mandelcu in Jurčiču lotil reformacije, naslanjaje se na Valvasorja in Dimitza, vendar je delo brez okusa, ker do nesmiselnosti pretirava Jurčičevo in Kersnikovo rokovnjaško govorico. Z jezikom, ki je poln robatih groženj in psovk, je grešil "ne samo zoper literarni okus, temveč tudi zoper zdravo pamet". Z jezikom in stalnimi pretepi v dogajanju je izzval Janeza Mencingerja, da je napisal parodijo Cmokavzar in Ušperna, ki je nekaj časa izhajala vzporedno s Kodrovim romanom in v drugem delu omilila njegovo trivialnost.

Aprila 1555 Urban Tekstor v Kranju izobči duhovnike Knaflja, Arniča in Rokavca iz rimske cerkve. Predikant Jernej Knafelj se pred katoliškimi preganjalci zateče na grad Strmol kot kočijaž domače gospodične Lavre Koronini in se zaljubi vanjo. Luteranci se zbirajo v Bobkovi hiši v Podgorju pri Kamniku. Kmalu Knafelj svojim ljudem ni več dovolj goreč; posebej njegova bivša ljubica, lepa vdova Katarina Stobe, zaradi katere je bil prestavljen v Kranj, mu na shodu v Cerkljah očita odpadništvo. Z ljubico Lavro se Knafelj pripravlja na pobeg, a ga fanatični protestant Matija Goriček izda. V pretepu med kamniškimi sodnikom Kramarjem in luteranci je izdajalec ubit, luteranca Arniča ujamejo in obesijo, Knafelj pa pobegne v tujino. Luteranstvo je razcepljeno v zmerno Knafljevo smer in fanatično Stobejkino smer. - Lavra gre v mekinjski samostan med klarisinje, kovač Gogala jo po Knafljevem naročilu skuša ugrabiti, vendar akcija ne uspe. Pač pa s pomočjo kamniškega pisarja Nagliča ugrabijo sodnika Kramarja, ki mu kmalu uspe uiti. - Kramar umre, Lavra postane opatinja. Knafelj se vrne iz tujine in zahaja k Lavri, dokler je ne odstavijo. Zaradi medsebojnih prepirov luteranstvo opeša. Knafelj sklene oditi v Nemčijo, vendar prej utone v Bistrici kot žrtev Stobejkinega maščevanja. Stobejka v ječi napravi samomor, Knafljev sodelavec krojač Kriškar gre v Nemčijo, Gogala se spet poprime kovaške obrti, Lavra umre v Trstu.

Pri Kodru luteranstvo propade ne toliko zaradi močnega katoliškega nasprotnika kot zaradi konfliktov v samem sebi. Knafelj ni edini in glavni predstavnik nove vere, saj v romanu tekmujeta med seboj vsaj dve njeni frakciji. Eni je v času Knafljeve odsotnosti na čelu britofški kovač Jurij Gogala, drugi Knafljeva nekdanja ljubica, lepa vdova Katarina Stobe. Knafelj naj bi postal luteranec zaradi ljubezni s Stobejko in ne zaradi kakšnih usodnih zgodovinskih nujnosti. Ko se mora zaradi težav, ki mu jih povzroča problematična verska usmeritev, odpovedati ljubezni do strmolske graščakinje Lavre Koronini, mu je lastno luteranstvo naravnost odveč, ampak nazaj ne more več. Pokončajo ga njegovi ljudje iz osebne maščevalnosti. Kadar se skozi pripovedovalčev tekst prerine Kodrova misel, lahko občudujemo njen demokratični značaj. S kritiko ne prizanaša niti katoliškemu niti luteranskemu fanatizmu, ki je "najbolj silna in nepremagljiva moč na svetu, ki miruje le tedaj, kedar je zadušil /.../ vse svoje nasprotje ali pa se uničil /.../ sam /.../ v svojej slepej strasti. Fanatisem v priprostem ljudstvu pa je erynija".

In če preverimo še to, kar je očitala kritika? Pretepov je natančno pet in še trije napadi, ugrabitve oziroma poboji, ki lepo segmentirajo "razvitek luteranstva na Kranjskem", kar niti ni pretirano, upoštevajoč izkušnje, ki jih imamo s filmi in televizijo pa tudi z literaturo danes. Tudi jezik ni ravno Kodrova odlika, pač pa so historične psovke v nemajhno veselje literarnemu sladokuscu:

In v resnici, ko zagleda Goriček svojega tovariša na levi ob vodi, zavrtil se je proti njemu, kakor da bi ga bila osa piknola, zgrabil ga za ovratnik in zaklel:

"Čakaj me, ti smrt oslovska, jaz ti pokažem, kaj se pravi mene v past hudičevo loviti."

Izgovorivši skušal je z vso silo pahnoti tovariša v deročo Bistrico baš na mestu, kjer je delala globok tolmun; a Kriškar, ki je sam prežal in pričakoval napada, vrgel se mu je hipoma pod noge in kakor bi trenol, podrl ga je na tla, zlezel mu na trebuh ter ga jel srdito s pestmi obdelavati. Goriček je kričal na vse pretege in se zvijal pod svojim tovarišem in ga prosil, naj ga pusti, saj bosta novce za Knaflja delila.

"Ti in tvoji lutrovski novci! Jaz jih zaslužim lahko sam brez tebe, če hočem, a jaz ne izdajem prijatelja kakor si ga mislil ti, ali tebe bi, ko bi bila tvoja griva groša vredna, pa ga ni. Zdaj vem, kakov zanesljiv tovariš si ti nam luterancem; kajti vedi, tudi jaz sem Lutrov prijatelj in sem te le skušal, kakovo hudičevo dušo imaš."

Tako je zmerjal in obdelaval Kriškar svojega tovariša. Nato pa pristavi:

"Spomin moram vendar tudi imeti od takovega zvestega prijatelja, kot si ti pasjedlakec."

Izgovorivši potegne krivec in odreže hipoma Goričku desno uho. Potajil se je zdajci Goriček kakor jež in sapo je na-se vlekel; kajti edino to si je mislil, more me še rešiti iz rok grozovitega čevljarja. (179-180)

Ta boječnost pa je bila le videzna. Komaj je bil namreč stopil zadnji pogrebec na pokopališče, zaprl je neki kmet za njim železna vrata, množica pa se je razvrstila za pokopališčnim ozidejem. A ondi je bila cela groblja nanošenega kamenja in kakor navlašč za boj pripravljena. Kajti ko je oni možak, ki je bil vrata zaprl, potem zažvižgal na prste, vsula se je cela toča kamenja izza ozidja na pogrebce.

Nepopisljiva zmešnjava je nastala zdaj ondi. Krik, stok in jok se je mešal med strašno kletev in grozitev. Tek, dirjanje in letanje od zida v zid razlegalo se je kakor iz zverinjaka, kjer si išče zaprta zverina med divjanjem izhoda.

Ko je bila že ranjena skoro četrtina pogrebcev, med temi tudi nekaj kmetskega ženstva in otrok, ki so se bili od same radovednosti pomešali med grajske hlapce, objel je strah tudi najbolj pogumne. Mrtvaško trugo so vrgli na tla in zagnali se v jezi in obupu proti zidu, kjer je bil najnižji, ter poskakali in zlezli čez-nj. Marsikak kamen je še priletel na pleča počasnemu skakalcu, in stoprav ko je bilo pokopališče popolnoma izpraznjeno, ponehala je kamena toča. A ko so bili pogrebci na vse strani raztepeni in razpodjeni, hiteli so kmetje na pokopališče, zgrabili ondi mrtvaško trugo in jo vrgli črez zid na grobljo kamenja. (286, 287)

Miroslav Malovrh je v slovenski kulturni zavesti le kot urednik liberalnega dnevnika Slovenskega naroda in polemik, čeprav je napisal nad deset precej obsežnih romanov in še marsikaj krajšega povrhu. Če bi slovenska literarna zgodovina razpolagala s pojmom tretjega razreda, bi Malovrha uvrstila prav tja. Pri Kralju Matjažu gre za povest z raznoliko tematiko. Skupine v pripovednem konfliktu so menihi (vodi jih zlobni pater Celestin), Cigani (na čelu jim je kralj David), kmetje (njihov kolovodja je Anton Magajna, to je kralj Matjaž) in meščani (ki jih zastopa protestantski predikant Erazem pl. Obričan). Protestantizem je tako le ena od tematskih plasti, ki so v opoziciji do kartuzijanskega meništva v Bistri, predstavljajočega sočasni klerikalizem. Kakšne so perspektive nasprotnikov? Cigani so tu za eksotiko in v provokacijo utrjenim družbenim razmerjem, v katerih odloča moralno izprijena duhovska oblast. Pripovedovalčeva simpatija je na ciganski strani, vendar v spopadu Cigani nimajo možnosti za zmago; maščujejo se najhujšemu sovražniku Celestinu, ki je povrhu vsega slabega še Nemec, in izginejo s prizorišča. Tudi naslovni junak Magajna (njegovo ime spominja na uporniško geslo Le vkup le vkup uboga gmajna, zraven pa asociira na mogočnost, moč), ki vodi kmečki punt, v boju s sovražnikom propade, ker čas ni dozorel njegovim deističnim nazorom in mora njegova socialnoprevratna ideja, podobna francoskoburžoazni iz revolucionarnega leta 1789, še počakati tristo let, preden se bo lahko uresničila (tako kot mora folklorni kralj Matjaž prespati stoletja, preden gre ponovno v akcijo). Veliko manj korenito prelamlja z obstoječim družbenim redom tretja skupina, protestantsko meščanstvo, nastopajoča proti pokvarjenemu katolištvu. Na koncu se je sicer prisiljena umakniti, vendar njene protagoniste vsaj v zasebnem življenju čaka sreča. Knjiga je izrazito tezno delo, vendar kljub poudarjeni tezi razpolaga z zavidno mero fabulativno privlačnih postopkov in motivov ter je berljiva: omenil sem že cigane, motiv maščevanja, kopanje skritih zakladov, pravico prve noči, skrivnosti samostanskih zaporov, sadistične scene ipd.

Andrej Budal. Glavna oseba Budalove povesti Peter Kupljenik (rojen v družini kovača v Radovljici enkrat po letu 1520, umrl enkrat po letu 1590, verjetno v tujini) nam je znan iz zgodovine kot goreč protestantski predikant. Župnikoval je v Kovorju pri Tržiču, živel skupaj z družino v Kropi in Radovljici in od 1563 dalje pridigal v Lescah in v Begunjah 400 duš obsegajoči protestantski občini. Podpiralo ga je gorenjsko plemstvo, zlasti rodbina Dietrichstein. Nadvojvoda Karel II. ga je kot protestanta začel preganjati in ga po dobrem desetletju, 18. junija 1587, ko se je vračal od bolnika v Železnikih, ujel. Preko Gorice in Vidma so ga v spremstvu straže poslali v Oglej k patriarhu. Na cilj ni prišel: v Vidmu se je baje navidez vrnil v katolištvo, se na nepojasnjen način rešil ječe in se z odpravnino kranjskih deželnih stanov, ki so ga ves čas podpirali, izselil iz dežele. Od tedaj se je za njim izgubila vsaka sled.

V opoziciji katolištvo-protestantizem pripovedovalčeva simpatija ni prav jasno razvidna. Na čigavi strani je, pripovedovalec namigne bralcu šele proti koncu. Za razliko od Kodra, ki se je trudil biti objektiven in kritičen do vsakršnega fanatizma, katoliškega in protestantskega, ter Malovrha in Kleinmayrja, ki sta bila iz liberalnega in protiklerikalnega prepričanja seveda na strani protestantov, se zdi Budal bolj na katoliški strani. Protestantizem je bil kljub nedvomnemu kulturnemu pomenu za katoliškega Slovenca sumljivo in konkurenčno obdobje, zato na klerikalni strani sprejet z nezaupanjem in ocenjen negativno. S katoliškega stališča je šlo kljub dejstvu, da je protestantizem ustvaril prvo slovensko knjigo, za stranpot. Od tod zadregarski odnos do tega obdobja, podobno kot je polno zadreg prvo prelomno obdobje v slovenski zgodovini, obdobje pokristjanjevanja. Po eni strani je namreč pomenilo negativni odpad od vere staršev, po pozitivni strani pa je pomenilo vstop v evropski kulturni krog.

Objava povesti v Ljubljanskem zvonu je ostala brez zaključnih sedmih odstavkov in je v primerjavi s knjižno objavo fragmentarna. Križev pot ima 14 postaj. Budalova povest ima sicer temu številu blizko število 15 podpoglavij, vendar za vsega skupaj le troje vsebinskih postaj, vsako v svojem poglavju. Prva postaja križevega pota je zapor v Tolminu, kjer ga prizadene, ko zve, da ima njegov duhovski kolega otroka z njegovo hčerko Štefanijo. Druga postaja trpljenja je zapor v Gorici, kamor mu prineso novico, da je njegova hči med skakači in bo zato sojena. Tretja postaja je v Vidmu, kjer ga oglejski patriarh Ivan Grimani nagovarja k spreobrnjenju. Vsak od treh delov se začne na podoben način z nočnim prihodom utrujenega ujetnika Petra Kupljenika v kraj novega zapora. Povsod ga sprejmeta zastopnik posvetne in cerkvene oblasti. Slednja, cerkvena oblast, je ves čas zlobna, nevarna in usodnejša od posvetne, v koncu pa presnetljivo pokaže svoje blago naličje.

Med vrsticami je mogoče prebrati tudi zagovor celibata: "V duhovnem pastirstvu je namreč samo ena prava pot, visoka in skoro omotična: moško delo v neskaljenem, moštva polnem devištvu. Pastir gre po poti naprej in namesto male družinice, namesto domačega ognjišča, mu je izročena velika družina, ki jo mora dvigati in vabiti za seboj." Modra in simpatična patriarhova osebnost kar najbolje napoveduje, kam bo krenil Peter Kupljenik: ne naprej v upornost in "napuha polno" posnemanje Kristusovega križevega pota, ampak nazaj v vode prosvetljenega katolištva. V prvih dveh postajah se je zdelo, da je opozicija med protestantom Petrom in katoliško oblastjo enaka razmerju med dobrim in zlom, med moralnim in nemoralnim. V zadnji postaji se to razmerje zaobrne v opozicijo med drobnjakarskim protestantizmom in blagim katolicizmom. Postalo je očitno, da Petra vodijo v pogubo strasti, ki jih je omogočila nova vera: sebična ljubezen do hčerke, obsedenost z družinskimi skrbmi, maščevalnost in napuh, ki izvira iz fanatičnega posnemanja Kristusove usode. S takim sporočilom se Budal v toliko večji meri kot njegovi liberalni predhodniki legitimira za Pregljevega predhodnika. Budalovo povest o predikantu Kupljeniku bi se dalo vključiti v žanr "zgodbe duhovnikovega življenja", kakršnih je kar nekaj v slovenski pripovedni prozi, največ pač pri Ivanu Preglju.

O Budalovem Križevem potu Petra Kupljenika je pisal Ljubljanski zvon leta 1924, ko je po trinajstih letih izšel knjižni ponatis novele. Kritik Anton Debeljak ni povedal veliko. Delo je ocenil kot dobro, še posebej ker je bil Budal prisiljen shajati brez natančnejših zgodovinskih poročil o glavni osebi. Čar dela je videl v "deviški svežini", v učinkovitih prispodobah, gostem, nasičenem izrazu, ki se približuje Breznikovemu jezikovnemu idealu, čeprav avtor ne živi v varnem naročju matične domovine Slovenije. Bralca na koncu pouči, da je "zgodovinska povest" leta 1911 v LZ dobila nagrado.

Ivan Pregelj je Bogovca Jerneja napisal, kot sam pravi, kot "nekakšen pendant k Plebanusu Joannesu", romanu o življenju katoliškega duhovnika. Priznal je, da je bilo v njem marsikaj avtobiografskega, skoraj patološkega, vendar je imel roman sprva za enega svojih najboljših. Kasneje je ali pri avtorju in pri urednikih prišlo do drugačnega mnenja in posledica tega je, da je bil katoliški Plebanus kar nekajkrat ponatisnjen, protestantski Bogovec Jernej pa ne. Žalostni konec kranjskega predikanta Jerneja Knaflja se tu že drugič predstavlja slovenskemu bralcu, seveda popolnoma drugače kot v Kodrovi varianti, vendar skoraj z več sočutja in prav gotovo z več tragike, kot je je zmogel Pregljev liberalski predhodnik Koder. Ker so slovenski povesti in romani izhajali kot podlistki, je bilo ocen na njihov račun malo. Ker pa je bil Pregelj renomiran pisatelj, je roman izzval tri kritiške zapise. Dva so sestavili njegovi katoliški kolegi, enega nazorski nasprotnik. Ni potrebno posebej pojasnjevati, da so glasila klerikalne stranke v splošnem ocenila dela dobro, Josip Vidmar z nasprotnega ideološkega brega pa izrazito slabo. Oglejmo si najprej njegovo kritiko, izšlo v LZ 1929 (str. 244-47) ob ponatisu romana v Pregljevih Izbranih spisih 2. Splošne sodbe so: "manj vredna stvar", umetniška nemoč, zablode, tendenčnost, "nedostatnost", nerazumljivost, zmedenost. Roman se mu skratka zdi izjalovljen. Moti ga prav na vseh ravneh: brez reda pretirava z mračnimi čustvenimi fantazijami, nima konca, bralca ne pretrese, ampak samo začudi. Idejno mu je tuje s tezo, da "katoliška slovenska duša ne prenese tujega duha", in z zgolj biološko vlogo, ki jo knjiga namenja ženski. Tudi jezikovni slog naj bi bil daleč od idealnega Tavčarjevega iz Visoške kronike, do nerazumljivosti natrpan s citati in arhaizmi. V grom in žveplov dim kritiške kanonade šele proti koncu posveti za Preglja žarek upanja, ko mu Vidmar prizna velik trud in lepoto posameznih pasusov.

Pozitivnejši "domači" kritiki sta krajši in bolj površni. France Koblar je v Slovencu 1928 (št. 287, str. 9) prav tako ob ponatisu izjavil, da je knjiga pripoved in izpoved. Posamezne scene da so nepozabne, vendar je Pregljev roman o katoliškem duhovniku Plebanus Joanes boljši. Dvoma do romana kritik le ne more popolnoma skriti: roman ima na koncu avtorjev komentar, ki naj olajša komunikacijo z bralcem, kar Koblarju ni najbolj všeč, saj je pisatelj ponavadi slab komentator svojih del. Anonimni kritik v celjskem mohorjanskem družinskem listu Mladika (1929, št. 10) prav tako noče biti prozoren hvalilec Pregljevega pisanja. Sicer ostro zavrne Vidmarjev pristop, ki vrednoti zgodbo glede na resničnost zgodovinskih poročil o življenju Jerneja Knaflja, češ da to za umetnostno stališče ni važno. Bogovec se mu zdi živ lik, romanu očita le črno-belo tehniko na idejni in moralni ravni; protestanti so namreč nosilci vsega negativnega, katoliki pa vsega pozitivnega. Podobno kot Vidmar pogreša dramatičnega spopada med nasprotnima silama. Delo, ki ga bremenijo citati in arhaizmi, hiti že vnaprej k jasnemu koncu. Pregelj zna odlično zadeti atmosfero časa, lahko pa bi se izogibal pretirani erudiciji.

Ocene Pregljevega romana so odličen dokaz za nazorsko odvisnost literarne kritike. Katoliški kritiki je bilo nerodno zaradi teme same. Valentin Korun piše v Slovanu (1904/05, str. 124), da je katoliška duhovščina z vsemi silami skušala zatreti ljudski spomin na protestantske heretike in da so se le najpogumnejši slovenski književniki osmelili poseči po snov v to dobo. Katoliška literarna kritika pričuje o slabi vesti "slovenske katoliške duše" zaradi davne verske zablode in obenem pojasnjuje, zakaj na to temo ni bilo napisanih kaj več slovenskih romanov. Liberalci, oziroma kritiki okoli Ljubljanskega zvona, so morali delo oceniti neugodno, ker je šlo za pisatelja nasprotnega nazorskega kroga, ki je povrhu celo na silo agitiral za svoj nazor v romanu.

Tudi Pregljev Magister Anton (1929/30) je roman o duhovnikovem življenju. Glavna oseba je katoliški duhovnik Anton, v spopadu na življenje in smrt z nasprotnikom Jurijem Stradiotom, ki je občudovalec Erazma Rotterdamskega. Strast je tokrat doma na katoliški strani: Magister Anton noče peti nove maše vse dotlej, dokler ne vrne v naročje katoliške cerkve svojega izgubljenega duhovnega sinu Pavleta Sklaca, ki je nezakonski sin Jurija Stradiota. Da se to zgodi na račun mladeničeve smrti, fanatičnega magistra ne moti dosti. Kolikor je bilo v literarno ambicioznem Bogovcu čutiti simpatij do protestantizma - v tej zgodovinski povesti ni od njih ostalo nič: Pregelj je v povesti za ljudstvo stal trdno na branikih katolištva.

Ferdo Kleinmayr ali Ferdo Plemič, kot se je podpisoval pod dela, se je v naš kulturni spomin zapisal kot humorist in prav gotovo ne sodi med slovenske kanonizirane avtorje. Razveseljiva pa je protestantizmu naklonjena perspektiva v njegovi zgodovinski povesti Zadnji lutrovci na Vipavskem. Simpatija je tu na starni protestantskih vipavskih meščanov, ki so ljudje moško odločne in trezne besede (sodnik Amigon, kovač Jeronim, Avguštin Bogarin), katoliki pa so nemoralni v tem smislu, da vero izrabljajo za svoje osebne interese (meščan Ule, ki ga je nekdaj zavrnila Amigonova žena in stremi iz maščevanja zasesti Amigonov sodniški stolček, oglejski vizitator Franc Barbaro) ali pa so samo smešni v svoji nenačelnosti in pripravljenosti prilagoditi se vsemu in vsakemu ob vsakem trenutku. Verski nesporazumi razdrejo nežno ljubezen med Amigonovo hčerko Doro in Uletovim sinom Jurčetom: protestanti se morajo izseliti iz Vipave, pa vendar povest do konca zadrži veder značaj, saj se zaključuje s tolerantno izjavo vedno pijanega patra Vinicija: Est modus in rebus, sunt certi denique fines, quos ultra citraque nequit consistere rectum ali Vsaka reč ima svojo mero in sega do svojih meja; kar gre na to ali ono stran meja, ne more biti prav. S takim sklepom Kleinmayr navezuje na Kodrov demokratizem 19. stoletja.

Od besedil, ki so se lotevala protestantizma le obrobno, omenimo Črni križ pri Hrastovcu (1928/29) Ota Ilauniga, kjer je protestantska nevesta podobno kot v Visoški kroniki obtožena čarovništva in zažgana na grmadi, Lahovo Sigmovo maščevanje (1931), Lavtižarjevo povest Bled in Briksen, tretjo knjigo Zorčevih Belih menihov (1935). V nekam večjem obsegu se protestanti sprehajajo po obsežni povesti Ilke Vašte Gričarji (1956), spet bolj ob robu pa v Pastirici Urški Zore Piščanec, knjigi, ki je izšla "ob 400-letnici prikazanja Matere božje na Sveti gori" (1979) in v Zadnjem rabinu v Ljubljani Lojzeta Ilije, zgodovinskem romanu "ob 460-letnici, odkar je bil Slovenec Jurij Sladkonja posvečen za dunajskega škofa" (1975). Seveda ne smemo izpustiti dveh izredno obsežnih biografskih romanov Mimi Malenškove: Plamenice, "romana o Trubarju" (1957), in Inkvizitorja(1964), romana o Tomažu Hrenu. Skupaj je najti protestante v večjem ali manjšem obsegu v približno tridesetih besedilih ali v eni desetini slovenskega zgodovinskega romana in povesti.

Sklep: Kakšno vlogo ima protestantska tematika v slovenskem zgodovinskem romanu in povesti? Dejstvo, da so jo pisatelji izbrali, ne čudi, saj gre za burno zgodovinsko obdobje, ki nudi obilo fabulativno zanimivih dogodkov, anekdot in osebnosti. Ni pa samo zunanje eksotično in privlačno - povrhu ima še odločilni pomen za slovenski jezik, literaturo in nacionalno zavest. To svetlo podobo protestantizma moti zavest, da se med Slovenci ni uspel uveljaviti, in od tod prepričanje, da gre za stranpot v verskem pogledu. V sebi protisloven odnos do protestantizma je v tem podoben slovenskemu ambivalentnemu odnosu do še zgodnejšega preloma v naši preteklosti, do obdobja pokristjanjevanja, ki je pomenilo po eni strani odpad od vere staršev, po drugi pa je bilo vir ponosne zavesti, da smo se takrat vključili v evropsko kulturo. Zato se zdi bistro od literarne zgodovine, ko pri Budalovem delcu govori o "črtomirstvu" naslovne osebe.

Dvoumni odnos do protestantizma se je polariziral enkrat v katoliški odklon, drugič v liberalno pritrjevanje; oboje je najbrž še danes aktualno. Zgodovinska povest na temo protestantizma se ni mogla zaključiti poljubno. Zgodovinska dejstva so zahtevala propad protagonista. Izid je bil v vseh primerih že vnaprej znan in besedila so bila zato nekakšne literarne naloge, kako pripeljati dogajanje skozi motivacijske meandre kar najbolj verjetno in neprisiljeno k takemu koncu. Na strani slovenskega katolištva je strah pred ponovno oživitvijo protetstantske verske vsebine oviral razmah te tematike.

Seznam slovenskih zgodovinskih povesti in romanov s protestantsko tematiko

1858 Mandelc, Valentin: Jela: Novela.
1865 Jurčič, Josip: Jurij Kobila: Izvirna povest iz časov lutrovske reformacije.
1883 Koder, Anton: Luteranci: Historičen roman.
Tavčar, Ivan: Vita vitae meae.
1889 Tavčar, Ivan: Grajski pisar.
1890 Jaklič, Fran: Luka Vrbec: Zgodovinska povest iz 16. stoletja.
1900 Detela, Fran: Takšni so!: Povest.
1904 Malovrh, Miroslav: Kralj Matjaž: Zgodovinska povest.
1911 Budal, Andrej: Križev pot Petra Kupljenika: zgodovinska povest.
1923 Pregelj, Ivan: Bogovec Jernej.
1929/30 Pregelj, Ivan: Magister Anton: Zgodovinski roman.
1930 Kleinmayr, Ferdo: Zadnji lutrovci na Vipavskem: Povest iz minulih časov.
1956 Vašte, Ilka: Gričarji: Zgodovinski roman.
1957 Malenšek, Mimi: Plamenica: Roman o Trubarju.
1964 Malenšek, Mimi: Inkvizitor: Roman.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco