"Svobodno po nemškem poslovenjeno"
(Popularni prevedeni žanri 19. stoletja)

Prevajanje je postalo smiselno šele z razvojem slovenske pismenosti, ko se je kot potencialno literarno občinstvo pojavil na novo opismenjeni množični srednje- in nižjeslojec, ki ga ni – kot izobraženca – krasila sposobnost konzumacije literature v več jezikih. To se je zgodilo relativno pozno, saj številke povedo, da je bilo v 18. stoletju le 3 % pismenih Slovencev, 1830 šele 40 %, 1880 60 % in 1900 85 % pismenih. Če upoštevamo, da vsi pismeni še niso bralci, lahko literarno publiko 19. stoletja kaj hitro omejimo na skromno število. K predstavi publike marsikaj prispeva statistika, ki jo je mogoče potegniti iz naročniških seznamov Mohorjeve družbe. Vsak slovenski bralec je bil bralec mohorjevih knjig, bilo pa je to 1874 četrtina kmetov, ravno toliko obrtnikov, 20 % posestnikov in po 10 % delavcev in uradnikov. Podatki potrjujejo tezo Rudolfa Schende,¹ da je bralec 19. stoletja pripadal večinoma srednjemu razredu. Visoki sloji so bili maloštevilni (pri nas tudi drugojezični, nižji sloji nepismeni in brezdenarni). Šele proti koncu stoletja se je kupna moč delavcev in kmečkega proletariata toliko popravila, da je tudi ta sloj postal potencialni kupec knjige.

Zdi se, da so meščanske predstave 19. stoletja stvarnost mitizirale. Prevajalski načrti so v pretežni meri vsebovali tako imenovano literaturo "za prosti narod". Opismenjencu naj bi vzgajala slovenske bralske navade, dajala naj bi mu verski in gospodarski pouk. Načrt je bil korekten, vendar večino 19. stoletja te knjige niso dosegle sprejemnika, kakršen je bil v načrtu; izobraženstvo je verjetno reševalo precejšnji del njihove naklade in po poti, ki je bila v navadi pri ustni ljudski književnosti, skrbelo za njihov učinek.

Dokler je bil izobraženi bralec, pripadnik elite, edini konzument slovenske literature, je gledal nanjo kot na izraz narodnega duha. S tega stališča mu je veliko pomenila izvirnost literarnega dela in ob tem avtorjevo ime. Avtor je bil zanj kristalizacijska točka narodovih ustvarjalnih sposobnosti, ki so se preverjale v jeziku in stilu. Z nastopom množičnega neizobraženega bralca se je sistem elitnih vrednot v precejšnjem delu literarnega sveta podrl. Ta porabnik od literature zahteva predvsem praktično informacijo (pouk), šele potem mu je važno, v kakšni obliki ta pouk je. Pri tem jezik in stil ne igrata tako pomembne vloge kot snovna živost (fabulativnost), eksotičnost in razumljivost. Nacionalna teleološkost besedil stopi ob stran in pusti pomembnejšo besedo verski in gospodarskovzgojni namembnosti. Avtorjevo ime in vprašanje izvirno–prevedeno postaneta postranskega, nerazločevalnega pomena.

Drugi vzrok za prevajanje leži v nekakšnem moralnem kodeksu rivalskih meščanstev. Pomenljiva je pozornost, ki so jo prevajalci posvetili prenašanju tujih nenemških literatur v slovenščino, čeprav bi jih, podobno kot vrsto pomembnih nemških del, lahko prebirali prevedene v ta alternativni jezik. V ozadju je verjetno skrb za suverenost in avtonomnost tujih literatur (kar je mogoče izraz pretiranega slovenskega fairplayevstva, mogoče pa znak tako plemenitega časa nasploh), poleg skrbi, da ne bi Slovenci padli pod premočan vpliv sosednjega naroda, strahu torej, da se ne bi vsega navadili gledati skozi nemški filter. Popularna literatura, ki je bila prevedena iz teh razlogov, ni pripadala poljudnemu, pač pa izobraženskemu berilu.

Preden naštejemo, kaj vse in kdaj smo kaj dobili prevedeno, bi bilo poučno opisati še črto, s katero so prevajalci razpolovili tuje književnosti in tako označili, kaj se bo v slovenščino prevajalo in kaj ne. Iz že omenjenih razlogov je bilo vaške in zgodovinske povesti v 19. stoletju toliko, da po prevodnih delih te vrste ni bilo prave potrebe, čeprav je res, da prvi ambiciozni podnaslov "zgodovinska povest" nosi prav prevedeno delo, krištofšmidovska povest Čudne poti božje vsigamogočnosti /.../, 1863. Marsikaj smo dobili šele z novim stoletjem, veliko pa sploh ne (npr. Auerbacha, Ganghoferja). Občutek nepotrebnosti prevajanja je veljal tudi za sentimentalno ljubezensko povest, saj je Kresov urednik Jakob Sket leta 1883 zavrnil neki prevod tega tipa Luize Pesjakove iz nemščine z argumentom, da bralci te stvari lahko preberejo v izvirniku.² Temu pritrjuje izjava, da je bila "splošna duševna hrana tedanjega izobraženega občinstva /.../ očitno /.../ nemški list Gartenlaube",³ kjer ženskega berila tipa Eugenije Marlitt ni manjkalo. Verjetno je bil to dodatni vzrok za zavrnitev sentimentalnega opusa pisateljice Pavline Pajkove in prevoda romana Ljudmila anonimne avtorice iz leta 1887. Delo Pajkove dvojezičnemu bralcu ni moglo pomeniti kaj bistveno novega in specifično slovenskega.⁴ Zanimivo je, da še danes nimamo prevedenih znamenitih E. Marlitt in H. Courths-Mahler. Prevedenih nismo imeli niti komičnih niti političnopropagandnih del. Kriva je za utrjujoče se meščanstvo premalo konstruktivna narava literarne komike in specifične politične razmere, na katerih račun se je komika izrabljala. Več je bilo svobode v prevajanju komike, ki je zdrsnila na področje otroške književnosti; podobno se je zgodilo tudi z viteškim in grozljivim romanom 18. stoletja. Njune ostanke lahko najdemo samo še v (prevedenih) pravljicah.

Še pred nastopom množičnega bralca so ustnemu razširjanju med nepismenim ljudstvom služili prevodi tako imenovanih ljudskih knjig, znanih po vsej Evropi. Ko so se začele prevajati v slovenščino, so kulturni manipulatorji že obrusili njihovo protidržavno ost, zaradi katere so oblasti preganjale zvrst in njene kolporterje. Zobe ogroženega je občutil le bukovnik Andrej Šuster-Drabosnjak (1768–1825), prvi presajevalec tega blaga na Slovensko, ki sta mu bili zaradi nedovoljenih tiskov in trgovine z njimi zaplenjeni tiskarna in knjižna zaloga. Njegov rokopisni prevod Lepe Magelone (Die schöne Magelone, 1527): Ena liepa historia od te liepe Magdalone in pa od ta Edelpetra v ani provinciji v Švajci s tiskanimi inicialkami in naslovom, ohranjen še do leta 1885, se je žal izgubil. Preživela sta samo rokopisna prevoda Večnega Žida (Der ewige Jude)⁵ in ljudske knjige o Frideriku Barbarosi. Kot igre je Drabosnjak populariziral še priliko o izgubljenemu sinu, zgodbo o Amanu in Esteri ter ljudski snovi o Egiptovskem Jožefu in o Bogatem možu, ki so večinoma znane le še v izročilu. Ljudska knjiga o Genovefi (tudi pod naslovom L'innocence reconnue) – prvi zapis te legende je znan izpod peresa patra Renéja de Cersiersa, 1643) – je bila ena najpopularnejših slovenskih knjig. Dobili smo jo leta 1800: Ena Lepa lubesniva in brania vredna HISTORIA od te po nedoushnu ven isgnane Grafnie GENOFEFE; do druge svetovne vojne, ko sta agrarna reforma in nova kulturna politika pod njo napravili črto, je bila prek dvajsetkrat natisnjena in večkrat prevedena. Za prevajanje ljudskih knjig je zaslužen sredi stoletja Franc Malavašič (1818–1863). Priredil nam je Tilla Eulenspiegla iz leta 1515 (v francoščini Till l'espiecle) kot Nemškega Pavliha v slovenski obleki, ki je doživel šest ponatisov, in Münchhausna, to je Lažnjivega Kljukca, kako se mu je na morju, na suhim in v vojski godilo, s kar sedmimi natisi.⁶ Tak izbor ljudske kolportaže je, kot kaže, dvesto do štiristo let zamujajočim Slovencem zadostoval. Leta 1906 se je repertoarju pridružila le še serija živalskih anekdot Lisička Zvitorepka (Reineke Fuchs), sicer pa so izdajatelji več pozornosti dajali popularni verski literaturi, Hoji za Kristusom Tomaža Kempčana (Nachvolge Christi, 1678) z osmimi natisi od 1820 dalje, Zgodbam svetega pisma in svetniškim življenjepisom, zlasti Kristusovemu in Marijinemu. Izvirna tudi ni bila vrsta praznoverskih in ljudskih knjig od Kolomonovega žegna (1740, 1830), prek Duhovne brambe in Antikrista do Šembiljskih in Salomonovih bukev.

V posebno zvezo stopata prevodna in mladinska književnost.⁷ Podobno kot "prosti narod" je tudi opismenjujoča se mladina imuna za nacionalne in politične funkcije literature in zanjo zato izvirnost ni vrednostni razločevalni pojem. Prevedeni mladinski literaturi je bila tako pot odprta, še posebej zato, ker je bilo katolištvo, temeljni pogoj in ton poljudnega mladinskega pisanja 19. stoletja, nadnacionalnega pomena. Skoraj vse to področje lahko mirno imenujemo krištofšmidovska literatura. Janez Cigler je pravzaprav edini domači predstavnik tega žanra. Christoph Schmid (1768–1854) je bil najbolj prebirani katoliški evropski mladinski pisatelj. Njegovo zbrano delo je v 50 letih doživelo 11 izdaj, leta 1927 pa že 28. izdajo. Pri nas so njegovi zbrani spisi izšli dvakrat pri Josipu Krajcu v Novem mestu, prvič med leti 1880 in 1917, uspešnejša dela pa so začeli ponatiskovati leta 1894. Njegove najpopularnejše povesti so seveda doživele še več izdaj in prevodov. Od ženskosvetniških so se zlasti priljubile Zveličana Hildegarda, dvakrat po nedolžnem v smrt obsojena cesarica s šestimi natisi, Kmetica in grofica Grizelda, lep izgled potrpežljivosti in ponižnosti vsem ženam, po ljudski knjigi Griseldis (1634), s tremi natisi, Ita, togenburška grafinja, in Hirlanda, bretanjska vojvodinja ali zmaga kreposti in nedolžnosti (tudi šest natisov). Izvirnika prvih dveh nista znana, drugi dve pa so dolgo pripisovali Krištofu Šmidu, čeprav je njun avtor Weitzenegger. Med dekliškovzgojnimi povestmi je bila Šmidova Das Blumenkörbchen šestkrat natisnjena pod kar tremi različnimi naslovi, prav tako tudi njegova Rosa von Tannenburg. Samo pod dvema različnima naslovoma je izšla Cottin-Risteaujeva Elizabeta ali pregnanci v Sibiriji. Pri najdenski krištofšmidovski povesti se s tremi prevodi lahko pohvali Gottfried, der junge Einsiedler (1829), s po dvema pa Ottmarja Lautenschlagerja Johann der Findling (pet natisov) in povest o Petru in Pavlu neznanega avtorja (štirje natisi). Zadnji tip krištofšmidijad je družinska povest. Prototip vsem podobnim, tudi izvirnim, je bil Šmidov Evstahij (štirje natisi), nekaj podobnega pa Anibas-Malavašičev Oče naš s tremi natisi.

Defoejev The Life and Surprising Adventures of Robinson Crusoe of York, Mariner (1719) je ob seriji robinzonad, ki jih je rodil v Evropi (samo v nemščini jih je bilo do 1760 kar 50), stopil v ozadje. Tudi mi smo najprej dobili že mladinsko priredbo Joachima Heinricha Campeja Robinson der Jüngere (1799), ki je 1890 doživel že stopetnajsto naklado. Prek češčine ga je prevedel Oroslav Caf: Robinzon mlajši (1849, 1851, 1880). K izvirniku je po naročilu Mohorjeve družbe stopil leta 1876 Janez Parapat in mladini priredil Robinzona staršega, njegove vožnje in čudežne dogodbe (štirje natisi). Robinzonadam bi se verjetno dalo priključiti tudi že omenjenega Šmidovega Martina, mladega puščavnika (Gottfried der junge Einsiedler), v 20. stoletju pa Baukartovega Marka Senjanina, slovenskega Robinzona (1920) in Povest o Robinzonu Kathleen Fitzgerald (1924).

Slovenska zamudniška praksa se je prvič v zgodovini prevajanja zlomila leta 1853. Tedaj sta v tekmovalni mrzlici eno leto za izvirnikom predložila prevoda Uncle Tom's Cabin or Life Among the Lowly Harriet Beecher Stowe kar dva avtorja naenkrat, Franc Malavašič v Ljubljani in Janez Božič v Celovcu. Ta dvojni poraz slovenskega zamudništva ne preseneča ob podatku, da je bila knjiga takoj prevedena. Tudi pri nas je doživela še več prevodov in natisov. Slovenskemu bralcu je odpirala prostor ameriške tematike in tako pripravljala pot izseljenskemu in divjezahodnemu romanu. Kako vznemirljiva je bila ameriška eksotika, priča prav tako nemuden (šest let po izvirniku) prevod Kalifornskih zgodb Breta Harta (1876) v Jurčičevi Slovenski knjižnici (2). V največkrat citirani The Luck of the Roaring Camp (Sreča rjovskega tabora) se na obrobju že pojavljajo Indijanci. Tega, kar je bilo o Indijancih napisano prej (prevod Atala ou les Amours de deux sauvages dans le désert, 1801, Françoisa Renéja Chateaubrianda v Prijatelju 1855), ne moremo ravno imenovati popularno, pač pa o popularnosti že lahko govorimo pri kasnejših mohorjanskih in drugih izdajah na to temo, ki so črpale iz češke in poljske izseljenske povesti (npr. Andrejčkovega Jožeta Amerika ali povsod dobro, doma najboljše, 1869, prevod novele X. Čekala Jan Krátký v Kalifornii, 1894, in Miklavčev prevod Sienkiewiczeve Za kruhom, 1884). Nemščina je postala posrednik ameriške teme šele pri manj skrbnih založnikih Giontiniju in Turku. Tu so proti koncu stoletja prevajalci Hrizogon Majar, Filip Haderlap, Fran Nedeljko in Silvester Košutnik za lične knjižice, namenjene sejemski kolportaži, prevajali Cooperjeve in Mayeve indijanarice in druge divjezahodne zgodbe, ki so v dvajsetem stoletju tudi pri nas pripeljale do Mayevega in Cooperjevega zbranega dela.

V isti založbi sta po zaslugi istih prevajalcev (dodali bi jim lahko le še Ignacija Hladnika in Ivana Tkalca) v prav takih knjižicah na 64 do 96 straneh, z barvno sliko razburljivega prizora na naslovni strani, izhajala še dva žanra, katerih popularnost je odvisna skoraj izključno od prevodov; domače istovrstne tvornosti nista spodbudila, čeprav začetek in konec žanra zamejujeta domači deli Rokovnjači (1881/82) in Petra Bohinjca Pod krivo jelko (1923). To sta roparska in piratska povest, ki v tej obliki pomenita skoraj stoletno zamudo za nemškim roparskim romanom 18. stoletja. Izvirniki niso več prepoznavni. Po naslovih (Rinaldo Rinaldini, Črni bratje) bi lahko sklepali na Christiana Augusta Vulpiusa in Heinricha Daniela Zschokkeja, vendar so skrajšave tako korenite, da so morale biti vmes že druge priredbe in dramatizacije.

Kriminalna tematika je bila v zadostni meri vsebovana v domači vaški povesti, da za prevode ni bilo prave potrebe. Kaže, da je bil kriminalni žanr za slovensko meščanstvo takega pomena, da je čutilo dolžnost v njem pokazati svojo izvirnost. Kljub temu ni težko ugotoviti, da so se Alešovčeve Iz sodnijskega življenja (1874), ki jih ima Matjaž Kmecl za izvir slovenskega kriminalnega romana, vzorovale pri vrsti nemških, francoskih in drugih podobnih zbirkah, ki so nastopale pod skupnim naslovom Pitaval. Če ne upoštevamo kolportažnih letakov z življenjepisi morilcev,⁸ kar šest so jih prevedli za radovednega preprostega Slovenca, smo pravo detektivsko in kriminalno povest dobili z imeni Poeja in Doyla šele v prvih letih našega stoletja.

Znanstvena fantastika je ob ameriški povesti ena izmed redkih priložnosti za trkanje po prsih. Ne samo da domače fantastične pripovedne proze ni le za prste ene roke, pohvalimo se lahko s samo petletno zamudo pri Hostnikovem prevodu (1878) Vernovega romana Le tour du monde en 80 jours, pri Swiftovem Potovanju v Liliput (1884) pač s tri in še sto petdeset let povrhu večjo zamudo. Sicer je znanstvena fantastika žanr 20. stoletja in ne sodi v obravnavo na tem mestu.

Sklep: Nacionalnoreprezentativni žanri so spodbujali izvirno tvornost, zato v njih ni ostalo dosti prostora za prevode. Pri vaški povesti je izjema nastavek prevedene planinske ali lovske povesti pri Mohorjevi družbi konec petdesetih let (Sprava, Cipsarjeva družina ali cesar Maksimiljan na Martinjipeči), ki pa ni rodil želenih sadov. Pedagoške vaške utopije, kakršna je Zschokkejeva Das Goldmacherdorf (1817), ki jo je Malavašič prevedel leta 1848, pa niso prave vaške povesti. Izviren je bil tudi zgodovinski roman. Njegovih vzornikov Scotta, Gerstäckerja in Bulwer-Lyttona v 19. stoletju še niso hoteli prevajati (izjema je znameniti The Lamplighter, 1877 M. Cummins). Drugače se je zgodilo s Stritarjevo sentimentalno povestjo in njenimi koreninami. Za Gospoda Mirodolskega so leta 1876 ugotovili, da je plagiat Goldsmithovega Župnika Wakefieldskega, ki ga je tega leta prevedel J. Jesenko. Dogodek poučno kaže, kam je pripeljalo neupoštevanje ločnice med prevajanimi in neprevajanimi žanri. Proste roke so prevajalcem puščali v glavnem popularni žanri za mladino in preprosto ljudstvo: krištofšmidovska povest, robinzonade, ljudske knjige, roparske in piratske povesti, ameriške in celo kriminalne ter fantastične povesti.

Opombe

² Fran Erjavec-Pavel Flere: Slovenski pesniki in pisatelji, 14; Starejše slovenske pesnice in pisateljice, 1926, str. 74.

³ Stanko Janež: Fran Levec, Ljubljana 1980, str. 73.

⁴ Več o tem v mojem članku Slovenski ženski roman v 19. stoletju, SR 29, 1981, str. 259–296.

⁵ Prerokovanje od tega Ebekšustarja /.../ iz jemenam Ahac Ferus /.../ 1850. V Malavašičevem prevodu je Ahasver, večni popotnik izšel leta 1850, 8. natis pri Giontiniju je iz leta 1908. O drugih ljudskih knjigah govori Branko Reisp v faksimilirani knjižici Andrej Šuster-Drabosnjak: Parodije in satirične pesmi, Ljubljana 1966.

⁶ O tem več v mojem članku Dolga humoristična proza za "čas kratenje Slovencom", v XVIII. SSJLK, Ljubljana 1982, str. 63–81.

⁷ Natančneje v: Miran Hladnik: "Mladini in prostemu narodu v poduk in zabavo" (Poljudna mladinska literatura v 19. stoletju v slovenščini), Otrok in knjiga 16, 1983.

⁸ Glej Miran Hladnik: Tipi slovenske trivialne proze na začetku tega stoletja, v: Obdobja 4: Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1983.

Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/prevedeni.html 24. maja 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco