Miran Hladnik

Pregljeva zgodovinska pripoved

Ob Ivanu Preglju se nam stalno vzbuja občutek, da je o njem veliko premalo napisanega in da je po krivici zanemarjen. Občutek je utemeljen v dejstvu, da je eden izmed redkih klasikov, ki še nima kritično izdanega zbranega dela, še pomembnejši vir naše slabe vesti pa je zagonetnost, kompleksnost oziroma večpomenskost njegovih del, ki jih ne znamo enkrat za vselej prav popisati in zanesljivo uvrstiti. V kulturnozgodovinskem in nacionalnem smislu je najbrž mogoče trditi, da Ivan Pregelj na Slovenskem ni dosegel tiste časti in slave, kot bi jo ob drugačnih družbenih okoliščinah. V literarnozgodovinskem smislu pa zanemarjen ni bil. Literarni zgodovinarji ga imajo povrsti v času ekspresionizma za najpomembnejšega, najmočnejšega in najizvirnejšega slovenskega pisatelja.1 Če je mogoče v strokovnem okviru njegovi podobi kaj dodati, je to povezano s spremembo metod v literarni zgodovini, ki odprejo možnosti za drugačno avtorjevo razlago. Zadnja desetletja so v slovenski literarni zgodovini pripravila tla za žanrsko presojo besedil, zato se zdi, da bi se dalo o Preglju povedati kaj svežega iz te perspektive. Ker pa sistematična obdelava zgodovinskega romana, iz katerega je velik del Pregljevega opusa, še ni končana, sem le preuredil znana dejstva iz njegovih spisov z zgodovinsko tematiko. Glavni del mojega truda je namenjen iskanju konstitutivnih elementov zgodovinskega žanra -- pogosto so to prav tisti elementi, ki so motili dosedanjo recepcijo in jih je kritika označevalna kot romantične in trivialne. Kdo drugi bi mogel Pregljeva besedila uvrstiti še kako različno in zatrditi, da gre za zgled ekspresionizma, duhovniške tematike, avtobiografskega, tolminskega, psihološkega, katoliškega pripovedništva ipd. Uvrščanje Preglja med avtorje zgodovinskega romana naštetih možnosti v ničemer ne zapira.

Ivan Pregelj je z 12 daljšimi pripovednimi besedili drugi med najproduktivnejšimi avtorji zgodovinskega žanra, po obsegu teh del pa s slabega pol milijona besed zaseda nekoliko skromnejše sedmo mesto na lestvici slovenskih avtorjev zgodovinskih povesti. Prehiteli so ga Mimi Malenšek, ki je s trinajstimi romani v skupnem obsegu 2.260.800 besed nesporno prva, Anton Slodnjak, ki je napisal le tri romane, pa te neverjetno obsežne (skupaj 845.600 besed), Ilka Vašte (deset del in 779.900 besed) -- pri vseh treh je k dolžini prispevala izbira biografskega romana, France Bevk (enajst del, 637.400 besed), Oskar Hudales (šest del, 597.900 besed) in Miroslav Malovrh (deset del, 579.300 besed). Pregelj je bil skupaj z naštetimi prvaki zavesten tvorec zgodovinskega pripovednega žanra.

Zgodovinski roman je pripoved,2 umeščena v preteklost, s katero avtor nima realne osebne izkušnje. Če bi popisoval dogodke iz avtorjevega časa, bi se temu reklo roman časa, roman generacije, reportažni roman, včasih celo vojni roman. Take narave je Pregljeva povest "Umreti nočejo!",3 ki sicer govori o zgodovinskih dogodkih ob koroškem plebiscitu. Povest Božji mejniki4 se sicer dogaja v 19. stoletju, vendar je žanrsko bolj kriminalna kmečka povest, tako kot recimo tudi Bevkov Veliki Tomaž (1932), in jo obravnavam na drugem mestu. Šmonca5 je psihološki biografski roman. Čeprav je biografski roman načeloma, po definiciji, žanrski tip zgodovinskega romana, je njegov korpus tako obsežen in prepoznaven, da ga običajno obravnavajo v samostojnih poglavjih -- naj torej taka usoda doleti tudi Šmonco.6

Seznam Pregljevih daljših del z zgodovinsko tematiko je naslednji:7

Z naštetimi deli Pregelj ni povedal vsega o slovenski zgodovini. V zadnjem ustvarjalnem obdobju se je lotil še zgodovinskega romana o Cirilu in Metodu, vendar ga ni znal pripeljati do konca.8

Pregelj o zgodovinskem romanu

Najprej me zanima, kako je Pregelj sam gledal na zgodovinski roman in povest. V literarnem programu za domačijsko umetnost9 si je mimo vsega drugega zaželel

povest iz turških časov -- pa ne v obliki "Miklove Zale", marveč v obliki Sienkiewiczeve trilogije! Zgodba slovenskih Zaročencev [...] Zakaj ne tudi v Flaubertovem stilu Salambo slovensko pisanih povesti iz dobe Estere, iz dobe arabskega kraljestva v Španiji, problematičih povesti o Judežu Iškariotu, Alkibiadu, Trajanu? [...] Da še nobenemu slovenskemu pisatelju ni padlo v glavo pisati v tem stilu povesti iz zgodovine drugih narodov; da najmlajši niso mislili na to! Evo drugih literatur!

Bil je prvi od domačih piscev, ki so razmišljali o tipologiji žanra. V eseju Iz poetike našteva, da je zgodovinski roman lahko obenem "psihologičen, utopistični-filozofski, geografski, arheološki itd."10 Izrabimo ta skromni citat za dodatno utrditev prepričanja, da psihološka, verska ali kakšna drugačna tematika ne izključujejo zgodovinske snovi in da se ji lahko neprisiljeno podrejajo. Pregljev kritiški opus obsega dober ducat kratkih zapisov ob izidu domačih zgodovinskih povesti in romanov. Do Finžgarja naj bi bil po njegovem največji mojster slovenskega zgodovinskega romana Fran Detela.11 Hvaležen mu je bil, ker je prikazal protestantsko tematiko manj bojevito kot Tavčar.12 Ob Jakliču obžaluje, da so njegove zgodovinske povesti manj "umetniško rutinirane" kot kmečke povesti in da bi se lahko več naučil od Jurčiča.13 Katoliškim avtorjem ni bil povprek nekritično naklonjen, ampak je celo ob Finžgarjevem Pod svobodnim soncem, ki ga ima za "prvi slovenski izvirni 'svetovni roman'" in najboljši slovenski historični roman, razločno pokazal na napake in na pretirano zgledovanje pri Sienkiewiczu.14 Iz pisanja kakšnega nazorskega somišljenika, npr. Petra Bohinjca, se je celo rad prijateljsko ponorčeval. Liberalnim popisovalcem zgodovinske snovi je pisateljsko kvaliteto v glavnem odrekal.15 Najbolj jezno je raztrgal Lahov roman Angelin Hidar, ki mu je navaden "umetnostni dovtip" s "konglomeratno nemško volksbuchovsko fabulo", ki ne bo zadovoljil ne preprostega ne bolj ambicioznega bralca.16 Večkrat je negodoval nad Cankarjem in njegovim pogledom na Finžgarjev zgodovinski roman, trmasto trdeč, da se umetnost od naroda in njegove zgodovine za dalj časa ne more odtrgati. V strogo presojo je vzel tudi Ivana Tavčarja. Zaradi "popolne nevzgojnosti vsebine" ("Pa saj je Tavčar nasploh nevzgojen, mladini nevaren.") se je odvrnil od njegovega zgodovinskega romana Izza kongresa, ki pa naj bi bil še vedno boljši od Govekarjevega Svitanja.17 Za Križev pot Petra Kupljenika goriškega rojaka Andreja Budala je našel kratko, zadržano pohvalo.18 Izrecna nazorska ekskluzivnost, s katero se je loteval berila, pri Preglju raste iz vloge, ki jo je pripisoval literaturi. Najpomembnejša funkcija literature je zanj služba narodu. Literatura služi slovenstvu preko dobrega in lepega, ki pa sta utemeljena v krščanskem bogu. Narodu torej lahko zares služi le dobra krščanska književnost. Dobesedno: "Služimo narodu v imenu Lepega in Dobrega. Zdrave, močne, katoliške umetnosti je treba Slovencem."19 Zase je v intervjuju odgovoril, da se je zgodovinskih tem loteval 1. zato, ker po dolgoletni odsotnosti od doma ni imel več žive izkušnje o sodobnem življenju na Tolminskem in si ga zato ni upal upodabljati, 2. iz romantičnih občutkov, ki jim je zgodovinska snov bolj naklonjena, in 3. iz rodoljubja. V zgodovinskem romanu so mu bili v tem smislu za zgled Henryk Sienkiewicz, Alessandro Manzoni, med domačimi pa Fran S. Finžgar.20

Pregljev zgodovinski roman v slovenski kritiški zavesti

Andrej Budal in Ivan Pregelj sta med prvimi pri nas prelomila s formulo tradicionalnega zgodovinskega romana, ki je hotel biti uspešnejša različica zgodovine. Kritika je bistro ugotovila, da avtorju v skladu z novo ekspresionistično maniro najbrž sploh ne gre več za verni oris zgodovinskega časa, ampak za "opis lastnega psihološkega problema oziroma splošna duhovna stanja".21 Zgodovina nenadoma ni bila več bistvena lastnost besedila, občutili so jo le kot dodatek, stilistični okrasek oziroma kot ozadje. Stremljiva kritika je bila do zgodovinskega romana v glavnem nezaupljiva -- nahajal se je namreč v nevarni bližini popularne književnosti, proslule in pogrošne literarne romantike, oblikovno neinventivne fabulativnosti in kar je še sumljivih kritiških kategorij.22 Zato ji je prenos pozornosti proč od zgodovinskih problemov prišel prav. Najraje je razglabljala o splošni človeški problematiki in bolj prikrito o nazorski razsežnosti besedil. Kritiki manjšega formata svojih nazorskih izhodišč niso znali dovolj spretno prikriti s poetološkimi argumenti in so se naučili zgodovinske romanopisce razporejati bolj po nazorskih kot literarnovrstnih kriterijih, tako da so se na eni strani znašli katoliški pisatelji Ivan Pregelj, Fran Detela in Ivan Zorec, na drugi pa liberalni pisatelji Josip Jurčič, Janko Kersnik, Ivan Tavčar in France Bevk.23 Pavšalno vrednotenje del v političnih dnevnikih je bilo s to pregledno delitvijo zelo olajšano.

Proti koncu 20. let je skorajda brez izjeme grdo pisal o zgodovinskih romanih Josip Vidmar, prva avtoriteta slovenske literarne kritike. Trdil je sicer, da je v načelu odprt za vse tipe zgodovinskega romana, od tistega skrajnostnega, v katerem ima zgodovina primarno vlogo, do onega, v "katerem je oblikovanje zgodovine podrejeno drugim umetniškim ciljem"24 in kamor sodijo tudi najboljša Pregljeva besedila, vendar natančnejši pogled v njegovo pisanje pokaže, da zgodovinskega romana v resnici ni maral. S posebnim veseljem je trgal zlasti romane Ivana Preglja. Po svoje je Pregelj ostro Vidmarjevo sodbo sam izzval. Bil je namreč eden najvidnejših oponentov prvaka svobodomiselnih pisateljev, Ivana Cankarja, tako v kritiškem pisanju kot v literarnih delih, kjer je "popravljal" Cankarjeve "ideološke zmote".25 Josip Vidmar je z izrazito odklonilnim stališčem do Preglja glavni krivec za vztrajni občutek, da se je Preglju pisatelju godila krivica. Kritika je doletela Preglja šele ob ponatisih v Izbranih spisih26 -- prvotiski so bili pač starejši od Vidmarjeve kritiške kariere. Glavnina Vidmarjevih kritik je izšla v Ljubljanskem zvonu.

Vidmar se je pri argumentiranju slabe ocene skliceval na normativno zahtevo zvrstne čistosti besedila, na presojo, koliko je izdelek realiziral avtorjevo namero, in "po vrednosti tega namena samega".27 Kompozicija ne bi smela biti zamotana, nepregledna in neorganična, glavna oseba naj bi bila prepričljiva in primerna (to pomeni, da je zanič, če ni dejavna v skladu s svojim značajem ali svojo zgodovinsko nalogo ali če je neokusno idealizirana), dejanja morajo biti motivirana. K negativni oceni so prispevali še šablonskost oseb in motivov, moraliziranje in nerazumljiv ali zapleten jezik. Vidmarjev vrednostni aparat za zgodovinske romane se ne razlikuje od siceršnjih kritiških orodij. Specifike žanra se tiče le očitek pristranskega, nezgodovinskega in neprepričljivega pojmovanja nacionalne preteklosti, po katerem "ustaljena katoliška verna duša slovenska ne prenese tujega duha".28 Očitek je problematičen zato, ker tako kot Pregelj tudi Vidmar v načelu od leposlovja ni zahteval, naj sledi diktatu socialnih in zgodovinskih dejstev, ampak je zagovarjal njegovo avtonomnost v razmerju do zunajliterarnega sveta: pisatelj ima do samosvoje interpretacije preteklosti pač pravico.

Vidmar je sicer znal sprva mimogrede tudi pohvaliti, ali jezik29 ali vzdušje: "Močan je Pregelj v razpoloženjih, ima oster čut za naravo in je med našimi pisatelji doslej menda edini, ki zna ustvariti v zgodovinski povesti zgodovinsko ozračje"30 -- slednja pohvala je bila na ozadju Pregljeve odpovedi scottovskemu zgodovinskemu romanu dvoumna --, vendar je kasneje v kritiki Magistra Antona Preglju odrekel še te sposobnosti in je njegovemu delu celo odvzel status zgodovinskega romana.31 V tej zadnji, najbolj protipregljevski kritiki je Vidmar brez ovinkov povedal, kaj ga pri Preglju ves čas moti: presedajoče župnijske idile in temeljni namen Pregljevih zgodb in povesti, ki je v poveličevanju duhovništva. To je bilo prepričljivo le v Plebanusu, potem pa se je izrodilo v čudaštvo. Osnovni razlog Vidmarjeve slabe volje ob Preglju je bilo pisateljevo izrecno in vedno poudarjano katolištvo, natančneje: nekorektno zlorabljanje umetnostnih sredstev in umetniške svobode za nazorsko in idejno poučevanje ter prepričevanje bralcev.

Manj zahtev je Vidmar gojil do preproste, nestremljive poljudne zgodovinske povesti, kadar ji je šlo le za dobro zabavo in prikaz zanimivih ter barvitih dogodkov, ne pa za nadležni nazorski in idejni pouk, zato je lahko o Bevkovih Znamenjih na nebu napisal relativno prijazno kritiko.32 Pregljevima poljudnima povestima Odisej iz Komende in Zgodbe zdravnika Muznika33 je ostal gorak prav zato, ker sta ga motili s preveliko vzgojnostjo in poučnostjo, odklonilen je bil tudi do Zdravnika Muznika štirih vigilij.34 Za najslabše Pregljevo delo pa je proglasil tisto, za katerega je bil avtor prepričan, da je njegovo najboljše, to je Bogovca Jerneja. Zajedljiv ton kritike ne dopušča dvoma o Vidmarjevi pristranskosti -- zgodovinskega romana katoliških avtorjev mojster preprosto ni maral.

Najbolj neprijeten je bil za Preglja gotovo kritiški pogrom na zadnje njegovo zgodovinsko delo, na novelo Thabiti kumi. Udarec je tokrat prišel z desne strani. Kritik, ki se ni podpisal,35 je v Slovencu motiv označil kot perverzen, psihopatološki, psihološko neutemeljen, odvraten in blasfemičen. Žaloval je za asketskim Janezem Potrebuježem iz Plebanusa in za Pregljem, ki je znal nekdaj tako lepo poveličati katoliškega duhovnika, ter "z vsem ogorčenjem" odklanjal spolno blodnega Potrebuježa iz Thabiti kumi. Liberalna kritika36 se je v Jutru odzvala privoščljivo: še ni dolgo, kar je Pregelj napadal liberalno prosveto na vasi, zdaj pa ga je doletela zaslužena kazen iz lastnih vrst. Pregelj je takoj naslednjega dne v Jutru (Slovenec mu odgovora ni hotel sprejeti) zavrnil očitke z izjavo, da je "hotel biti tudi v tem spisu, morda bolj kot kje drugje kdaj prej, pisatelj, čigar [...] romani vseskozi poveličujejo katoliškega duhovnika". Za Thabiti kumi se ni kesal, zagovarjati pa se je le moral ("Moj spis je vendar čist da bolj biti ne more, pa četudi je grob in sirov."), celo pred svojimi pisateljskimi prijatelji, npr. Franom S. Finžgarjem.37 Priznal je, da je bilo narobe le to, da je biblični motiv "moči"38 razumel preveč naivno in dobesedno in da je novelo objavil ravno pri sovražnem taboru. Opravičeval se je z nujo preživljati veliko družino in da je hotel dokazati "našim mladim gospodom, ki so me obsodili, da sem jalov postal, da bi videli, da še nisem mrtev, književno namreč!"39 Če vzamemo navedeno Pregljevo besedno poigravanje na račun starostne spolne nemoči zares, potem smo našli še eno sporočilo novele. Tokrat ni glavna oseba ostareli katoliški duhovnik s spodletelim čudodelništvom, ampak Pregelj pisatelj in njegov strah pred upadom pisateljske potence,40 nauk pa bi lahko bil, da je povezovanje velikih duhovnih dejanj z mladostno močjo in spolno potenco napačno. Potrebuježu čudež ni uspel, ker je prepotentno posegal na prepovedano področje božjega in ker je uspeh svojega dejanja zmotno povezoval z zdravjem in mladostno spolno močjo. Petdesetletni Pregelj ni dvomil -- in naša bralska izkušnja mu pritrjuje --, da mu je kljub starosti in nekdanjemu zaklinjanju, da po petdesetem dobra literatura ne more nastati, novela Thabiti kumi uspela.

Med kritiško najbolj odmevnimi Pregljevimi zgodovinskimi deli je bil pred drugo svetovno vojno Plebanus Joannes.41 Z izjemo dveh so kritike pozitivne, vendar tako kot druge o pripadnosti besedila zgodovinskemu romanu ne izgubljajo besed. Ozko in nenaklonjeno je roman brala goriška duhovščina in ga hotela celo prepovedati.42 Preglju v bran sta tedaj stopili katoliški avtoriteti Aleš Ušeničnik in Anton Breznik. Avtor je Antonu Brezniku "in vsem, ki so me hoteli prav razumeti", v zahvalo posvetil drugo izdajo Plebanusa.

Zgodovina slovenskega slovstva je od kritike podedovala nezanimanje za žanrska vprašanja. Pomembnejše slovenske zgodovinske romane je veliko raje obravnavala v okviru avtorskih opusov in literarnih smeri. Pregljevim Tolmincem sicer priznava, da se jim pozna avtorjev študij zgodovinskega romana, označi pa jih nazadnje za kolektivni in realistični roman.43 Še največ sta o žanrski pripadnosti Pregljevega opusa pisala urednik Pregljevih Izbranih spisov France Koblar in Anton Slodnjak. Koblar se je po premisleku odpovedal klasifikaciji Pregljevih del po njihovi snovni posebnosti tako, da bi zgodovinska dobila posebno poglavje, ker "bi si s tem ne olajšali težav pri spoznavanju bistva pisateljeve ustvarjalnosti".44 Namesto tega se je izčrpaval v presojanju, ali je Pregelj pisal romane ali povesti ali kaj vmes,45 kar se zdi z današnjega stališča neuporabno akademsko spraševanje. Ob vsem spoštovanju do Pregljevega zgodovinskega opusa ("Pregelj je prvi pri nas, ki je zgodovinsko snov obravnaval v zgodovinskem slogu") si vendar ni mogel kaj, da mu ne bi iz neoprijemljive poetološke zahteve po harmoničnosti med fiktivnim in faktografskim46 očital, da "vendar v preveliki meri uporablja dokumentarno gradivo".47

Antona Slodnjaka sta zanimala Pregeljev ekspresionizem in katolištvo, ob robu tudi njegovo mohorjanstvo. O žanrskem značaju romanov -- razen da je je ustvaril nov tip naše zgodovinske povesti48 -- govori malo stavkov. Pregljevi zgodovinski romani sodijo v načrt narodne emancipacije: skozi usode slovenskih duhovnikov se kaže dozorevanje slovenskega narodnega značaja v stoletjih.49 Preglja je za žanr zgodovinskega romana spodbudilo prebiranje razprave Jakoba Šilca o nemškem zgodovinskem romanu in avstrijski katoliški pisateljici Enrici Handel-Mazzetti v Domu in svetu leta 1914.50 Slodnjak je največ prostora odmeril obravnavi nacionalno spodbudnih Tolmincev in Zadnjega upornika, Plebanusu, ki ga ima sicer za najboljši Pregljev roman, in Bogovcu pa le nekaj vrstic. Zadnja besedila, npr. Thabiti kumi, so za Slodnjaka že bolno zasnovana.51

Franc Zadravec je dal prednost jeziku in stilu Bogovca Jerneja, nekajkrat manj pa izrazu Plebanusa. Za oba trdi, da sta "po pripovedovanem času, jezikovnem koloritu, osebnih imenih, nekaterih folklorizmih ter javnih religioznih vprašanjih sicer res 'zgodovinski', [...] toda problemi so bolj psihološki, 'duhovni', zato tudi sedanji, ne pa zgodovinski", da torej ne gre za zgodovinski roman.52 Lino Legiša obširno govori o Tolmincih in o Plebanusu, na kratko pa o Zadnjem uporniku, ki ima pravzaprav enako fabulo kot Plebanus.53 Vredno se mu zdi omeniti kritiko Juša Kozaka, ki ga je vznemirilo, da je zunanjega sveta in zgodovine v besedilu tako malo.54 Z Bogovcem je Legiša opravil na kratko:

Koliko sile je šlo tu za stransko vrednost, za artistično izdelavo, ki je včasih še čudaška in komaj razumljiva. Pisatelj pa je "povest" štel za eno svojih najboljših, ker je, kakor pripominja v Izbranih delih, v bogovcu skril "prenekaj prav lastno doživljenega, skoraj patološkega".55

Za Pregljeve zgodovinske mohorjanke Legiša nima navdušenih besed.

Žanrska prepoznavnost Pregljevega zgodovinskega romana

Čeprav je bila slovenska literarna zgodovina zadržana do žanrskega označevanja Pregljevega opusa, pripadnosti naštetih Pregljevih del zgodovinskemu romanu in povesti ni treba dokazovati. Dovolj jasno jih je v podnaslovih uvrstil avtor sam in tako pri bralcu vklopil ustrezna žanrska pričakovanja. Utrjenim žanrskim kriterijem ustrezajo v vseh pomembnih točkah: umeščena so v avtorju izkušenjsko oddaljeno in datirano preteklost, kraj dogajanja je mogoče pokazati na zemljevidu, vključujejo zgodovinopisna dejstva, osebe in dogodke, prežema jih zgodovinska atmosfera, ki jo avtor prikliče tudi z jezikovnimi sredstvi, poslužujejo se pripovednih postopkov in motivov, ki jih literarna zgodovina pripisuje romantični dediščini, in so relevantna za proces nacionalne in socialne emancipacije.

Zgodovinsko povest in roman običajno razporejajo po zgodovinskih dogodkih in obdobjih, kamor je postavljeno dogajanje. Preglja je najbolj zanimal protestantizem (pet del je umestil v 16. stoletje in v prvi dve leti 17. stoletja) in 18. stoletje s kmečkim uporom, njegovimi posledicami in slovenskimi kulturnozgodovinsko pomembnimi osebnostmi (o tem govori šest del).

Za žanrsko usmerjeno branje je bila poleg podnaslova najpomembnejša natančna časovna in krajevna določitev dogajanja, s katero se besedila praviloma začenjajo.

Biló je prve dni meseca julija v letu 1712. Komaj se je bilo vzdignilo sonce iz jutra proti poldnevu, že je zalila dušeča soparica vso tolminsko kotlino in kar vidno kipela iz zrelih polj in prisojnih lazov. (Prvi dve povedi T.)

Petnajst let je minilo po velikem uporu tolminskih tlačanov, petnajst bridko tihih let po viharnem vrvenju za stare pravice. [...] Zažgal je gospodar sam, upornik iz leta sedmnajst sto trinajstega. (Prva in četrta poved Zu.)

Ob prvi zori dne 24. maja 1498 se je dvignil mlad popotni črnošolec raz stopnice pri samostanski cerkvi svetega Marka v Firenci, kjer je bil v molitvi in dremcu prebil noč. (Prva poved PJ.)

Bilo je v kresni noči leta 1721. Svetlo so plale zvezde nad zemljo, ki leži od Ljubljane na vzhod in sever. (Prvi dve povedi OiK.)

Poznojesenskega popoldne v letu tisoč šest sto je prispel prileten popotni človek z Brda med pristave mesta Kranja. (Prvi stavek prvega poglavja BJ.)

Ko so padle l. 1714 pod rabljem glave enajstih glavnih voditeljev v velikem tolminskem uporu, še zdavnaj ni bilo pri kraju vse dolgo in težko gorje, ki je moralo priti nad uporno ljudstvo. (Prva poved prvega poglavja ZzM.)

Bilo je leta šestnajst sto osemdesetega že proti koncu meseca novembra. Nad primorsko obaljo od Priluke do Reke in dalje se je še vedno smejalo najlepše jesensko nebo. (Prvi dve povedi PM.)

V desetem letu je bilo, za tistim, ko sem v letu sedemnajst sto petinšestdesetem, na zadnji dan Mensis Aprilis svojo komendsko župnijo po dvajsetih letih zapustil pa se med Dolenjce preselil, kjer sem si v Lanšprežu graščino kupil [...] (Druga poved RRa.)

Sonce, ki je bilo vzšlo v vetrovnem jutru za god svetega apostola in evangelista Mateja v letu petnajst sto štiriinpetdesetem, je našlo na potu od kraškega Komna proti Koblji glavi zgodnjega popotnika, ki je hodil kaj trudno in težko. (Prva poved MA.)

Bilo je v Tolminu za god svetega Valentina v letu petnajst sto šestinpetdesetem. (Prva poved Tk.)

Zvečer pred tretjim petkom v aprilu leta sedemnajst sto štirinajstega, eno uro potem, ko je odzvonilo vernim dušam, so se oglasili kakor na dogovorjeno znamenje vsi zvonovi na Tolminskem. (Prva poved Matkove Tine.)

Bilo je v svetem letu petnajst sto petdesetem. Strašno zgodaj se je mračilo, ob štirih popoldne, dasi je bil že čas prve pomladi, teden pred tretjo postno nedeljo. Mrak pa ni prihajal od vzhoda, legal je [...] nizko v ozke doline in ceste med Kolovratom, Krnom in Mrzlim vrhom. (Prve povedi Sinu pogubljenja.)

Na začetnem mestu pripovedi, ki je še posebej pomembno za usmeritev bralčeve žanrske pozornosti, je čas praviloma določen z letnico, letnim časom, mesecem ali kar natančnim dnevom, dnevnim časom, ki ga določa položaj sonca, in vremenom (atmosfero). Dvakrat se ponovi rano jutro in dvakrat večerni mrak, vsi drugi časi -- dopoldne, popoldne, ponoči -- pridejo na vrsto le enkrat. Pri kratki zgodovinski prozi take doslednosti v navajanju časa ni, prav tako umanjka jasna uvodna lokacija pri Zdravnika Muznika štirih vigilijah, kar je v kontekstu drugih Pregljevih zgodovinskih povesti dovolj pomenljivo znamenje za sum o pravilni žanrski uvrstitvi tega besedila.

V skladu s svojo poetiko literature za ljudstvo je Pregelj dogodke umeščal v različne slovenske pokrajine, s povestmi oskrboval lokalne časopise in založbe in knjige naslavljal na pokrajinskega bralca: Petra Pavla Glavarja je namenil Kranjcem, Magistra Antona Kraševcem, Zgodbe Antona Muznika Tolmincem; če bi hoteli med zgodovinskimi povestmi videti tudi povest Božji mejniki, potem bi seznamu pokrajin, ki jih je načrtno postavljal v literaturo, lahko dodali tudi Istro. Od 12 zgoraj navedenih začetkov je v šestih dogajanje umeščeno na Tolminsko. Tolminstvo je kot temeljno značilnost besedila izpostavila celo prva kritika Plebanusa, ki ga sicer prej značita religiozna in osebnostna problematika56. Časovno in krajevno oprijemljivost dogajanja običajno povezujemo z realizmom.

K drugačnim, recimo romantičnim pobudam sodi Pregljeva potreba po upodobitvi neznanega in nenavadnega. Ne z namenom, da bi ga pojasnil, ampak da bi se kot tako ohranilo. Med postopki potujevanja so tujejezični vložki in mota, citati iz starih slovenskih cerkvenih besedil, uporaba arhaizmov, etimologiziranje in zapletena skladnja, ki naj bi delovala arhaično. Zato ni rad pojasnjeval, od kod jemlje motive in citate; k najnujnejšim stvarnim opombam so ga nagovorili šele pri ponatisih. Čeprav bralec marsičesa ne razume, pa ti odstavki prizivajo občutek starih časov, zgodovinsko atmosfero, ki je pravzaprav dojetje drugačnosti, tujosti in celo bizarnosti preteklega časa. In obenem deklarirajo neverjetno avtorjevo načitanost, na katero je bil ponosen in jo je rad razkazoval. Elementi nenavadnega se pogosto stopnjujejo do dimenzij grozljivosti. Napovedujejo jih Pregljeve značilne besede čuden, prečuden, strašen. Oboje, nenavadno in grozljivo, povzemam z izrazom motivna drastika. Od štirinajstih pregledanih besedil bi le za štiri mogli trditi, da se ji izogibajo, zato je motivna drastika rdeča nit in osrednje prepoznavno znamenje Pregljevega zgodovinskega romana. Največkrat gre za motive nasilja in spolnosti. Verjetno najbolj grozljivo učikuje umor z iglo v glavo (Rra).57 Grozljivo dojmi kljub temu, da motiv ni sceniziran, ampak o krutem dogodku bralec dobi le skopo in prikrito poročilo. Drugi taki motivi so obglavljenje (T), incest (BJ), norica podoji bolnega duhovnika (PJ), svojevrstno nekrofilstvo (Tk),58 izjava, da imajo moški z dolgim udom majhno spolno moč (Tk),59 obešenec (MA, Sp), posilstvo (BJ), norost (v sedmih delih), sum homoseksualnega nasilja (PM), ljubljeni se "potijo noge in ji nagajajo podrezice med prsti", podobe gnitja in razpadanja (ZMšv),60 dekla zlomi tilnik smrdljivemu krčmarju in ga razreže po obrazu, sama skoči v prepad, tam rodi, oba z otrokom pa zasuje plaz (Zu), porod umirajoče romarice (MT), razpadajoči umirajoči (PJ, MA), pijani duhovnik (ŠG, BJ), izobčeni duhovnik (Zu, PJ, BJ), pretepanje (v sedmih delih) in še več podobnega. Sicer Preglju izredno naklonjeni France Koblar govori o robatosti in da je to "če ne opolzkost, pa vsaj tista nravna svobodnost, ki se odteguje neposredni besedi, pa je v vsej svoji resničnosti neblaga."61

Nekateri pripovedni motivi se v Pregljevi prozi ponavljajo tako močno, da bralec dela nehote pomeša med seboj. Ponavljanje gre lahko na račun žanrskega značaja in večje formulaičnosti pisanja, lahko pa so artikulacija avtorjevih travmatičnih doživetij; neredko ustrezajo kar obema izviroma. Take narave je razmerje oče--sin oziroma tema duhovnega očetovstva.62 Pregljevim junakom zaplodijo potomce tujci, pogosto Italijani, sami pa prevzemajo skrbništvo tujih otrok in duhovno očetovstvo, tako kot svetopisemski Jožef (ZzM) ali v odsotnosti matere. Obe naslovni zgodovinski osebnosti, Peter Pavel Glavar in Anton Muznik sta takega izvora. Nenavadno vztrajnost motiva blaži dejstvo, da je kar v sedmih delih glavna oseba duhovnik, zavezan celibatu. Sedemkrat ali osemkrat imamo opraviti z motivom sirote. Varovanec svojega duhovnega očeta pomenljivo pogosto razočara oziroma se varuh ves čas boji, da se mu bo rejenec izneveril in se obrnil po poti svojih nevrednih staršev. Kadar se strah uresniči (kar šestkrat), je avtor pridelal motiv izgubljenega sina. Ko se izgubljeni sin po dolgih letih vrne, uživa preprosti bralec v trivialnem motivu ponovnega snidenja. Še več je drugačnih nenavadnih in ponavljajočih se srečanj med zvestimi prijatelji ali člani družine (MA, ZzM, PPG, PM). Za erotično plat povesti skrbita motiv zaljubljenega starca (šestkrat) in spomin na mladostno ljubezen (5--6-krat). Izrazito avtorsko obarvan je motiv svetega materinstva (PJ, BJ, MA, ZzM, ZMšv, MT).63 Primeri ponavljanja znotraj posameznega besedila so trije duhovniki v Magistru Antonu, dva Petra v Plebanusu, dve poroki na koncu v Petru Markoviču ipd.

Kadar si romanopisec privošči spreminjanje zgodovinskih dejstev, čeprav jih izvrstno pozna, se sklicuje na svojo umetniško svobodo in nujo, dati prednost zakonitostim literarnega ustvarjanja pred zgodovinsko resnico. Razlog sprejmemo bralci načelno brez razburjanja, težje pa razločimo, kdaj je avtor sledil diktatu umetniške resničnosti in prepričljivosti, kdaj pa je zgodovino prikrojil v imenu nacionalnega ali kakšnega drugega ideološkega interesa. Do namernih neskladij med zgodovinopisno predlogo in romaneskno obdelavo je prišlo tudi pri Pregljevem zgodovinskem romanu.64 Žalostni konec predikanta Jerneja Knaflja65 v Bogovcu (dejansko ga niso pokončali na Kranjskem, ampak je bil izgnan na Nemško in ni znano, kdaj in kje je umrl) je tako v službi kritike protestantizma, kar je bilo povod za Vidmarjevo neusmiljeno oceno. Življenjsko usodo Petra Pavla Glavarja je Pregelj polepšal. V zgodovinopisnih predlogah66 je Glavarjev oče malteški komendator Petro Giacomo Testaferata. Pregelj je očetovstvo -- da ne bi trpel ugled visoke katoliške duhovščine -- prisodil raje Testaferatovemu posvetnemu nečaku. Tudi glede Glavarjevih popotovanj si je privoščil precej svoboščin. Iz nacionalnospodbudnih razlogov je idealiziral zgodovinskega Štefana Goljo in zdravnika Muznika. Anton Muznik ni nikoli pisal slovensko, vendar mu Pregelj polaga v usta slavospev domačemu jeziku (ZMšv). Najmanj se je čutil zavezanega zgodovinskim virom v knjigah, namenjenih poljudnemu bralcu. V Magistru Antonu si je iz virov sposodil pravzaprav le imena oseb, pa še ta je po svoje preoblikoval.67

Spregovoriti je treba le še o nacionalni in socialni relevantnosti Pregljeve zgodovinske pripovedi. Ta je bila najbolj očitna v zgodnjih romanih s snovjo kmečkih uporov in spopadov junakov s tujo oblastjo (T, Zu), zato ni čudno da se je Antonu Slodnjaku zdelo prikladno na njunem primeru predstaviti celotni Pregljev opus. Bralec se bo s tolminskimi uporniki seveda identificiral, ker je uporništvo povezano z večjim številom simpatičnih oseb, kot jih premore oblastniška stran, proti kateri se upirajo, in ker je uporništvo pozitivno zapisano v našo kulturno zavest. "Pisatelj je imel očitno srce na strani upornikov."68 Uporniški zanos prizivajo še druge podobe in krepijo naše spontano, naivno dojemanje reči: Kristus, ki opominja župnika, da bi moral v času upora ostati pri svojih vernikih; konec romana, kjer zaprti Tolminci v zaporu škripajo z zobmi in se vendar na dolgi rok uporu ne odpovedujejo. Pregelj poskrbi za osmislitev upora še z evangelijsko priliko o gorčičnem semenu in kvasu: če je kal še tako majhna, bo rodila velik sad. Popolnoma je namreč uglašena s formulo, ki se z njo že skoraj ironično končujejo obravnave romanesknih klasikov v šoli: junak v boju propade, a njegova ideja živi naprej. Literarni kritiki in literarni zgodovini je bilo na ozadju aktualnih političnih razmer socialno in nacionalno uporništvo Tolmincev neizpodbitna vrednota.

Moteči elementi, ki so izhodišče za drugačno interpretacijo socialnega in nacionalnega uporništva v Tolmincih, so naslednji:

  1. Opazen delež nepoštenih upornikov (npr. Andrej Golja Skoračnikar, Valentin Lapajne).
  2. Dvomljivi pravičnik Andrej Laharnar z biblijo v rokah ugotavlja, da upor bogu ne more biti všeč.
  3. Usoda jezikavega krojača Anžeta Rinka z veliko lačno družino. Anže Rink se zato, da bi njegovi preživeli, odpove uporu in postane celo birič. Na svojo vlogo ni ponosen, celo sramuje se odločitve, ki pa je vendarle tvornejša od vztrajanja uporniških tovarišev. Z njim se v udobnem bralskem položaju ne moremo navijaško identificirati, ne moremo pa tudi mimo racionalne ugotovitve, da je Rink ravnal trezno in odgovorno. Ker je Rinku odmerjeno dovolj veliko prostora v romanu in ker v nekaterih potezah (številna družina, Pregljev zgodaj umrli oče je bil tudi krojač) ustreza podobi pisatelja Ivana Preglja, ga dojemam kot delni avtorjev drugi jaz.
  4. Dva pobudnika upora, skrivnostni hujskač Peter Duša in zdravnik Jakob Defacis, ki kmetom piše pritožbe, v stiski ne ostaneta s kmeti in se edina izogneta kazni. Peter Duša, nezakonski potomec plemiškega rodu, torej ne eden "naših", je agitiral za upor tudi zato, da bi se osebno maščeval družinskemu sovražniku.
  5. Šimnov sin Štefan (naslovna oseba naslednjega Pregljevega romana), ki se šola za duhovnika, je uporu nasproten in ga jemlje kot krivico.69
  6. Birič Kacafura, ki se noče zameriti nobeni strani, in član sodniške komisije knez Porzia, ki sočustvuje s kmeti, kažeta, da so tudi med sovražniki ljudje.
  7. Utemeljenost upora je zmanjšana tudi z dejstvom, da Tolminci niso socialni puntarji, ne upirajo se iz ekonomske stiske, temveč zaradi razžaljene človeške časti in za stare privilegije.70
Ko povežemo našteta znamenja, se postopoma oblikuje drugačno sporočilo romana, ki daje prednost življenju pred socialno pravičniško akcijo. Povzeti se ga da s preprosto izjavo: Upor že, vendar ne za ceno življenja. Dvom v navajeno plebejsko prikimavanje uporu utrjujejo interpretacije nadaljnjih Pregljevih zgodovinskih pripovedi. Zadnji upornik Štefan Golja ravno zaradi vzkipljivosti, grobosti, robatosti in krutosti71 ni najbolj simpatična oseba. V težave zaide zaradi trme, ponosa in pravičništva, ki se prevešajo v napuh. Pretepaški je bil že v mladih letih, tudi kot duhovnik se ne obvlada in fizično obračunava z nasprotnikom. Zato je tudi sam žrtev fizičnega obračuna -- pred gostilno ga pobije zahrbtni gostilničar Tagliat. Junakova upornost postaja vedno manj prepričljiva. Štefan Golja se proti koncu romana ne bori več proti oblasti, ampak proti lastni strastni naravi, "upornosti in neukrotljivi jezljivosti". Roman, za katerega se je zdelo, da je napisan v podporo Goljevemu, tj. slovenskemu uporu proti tujim oblastnikom, se je sprevrgel v roman o umiritvi junakovega strastnega uporništva. Upiranje ni smiselno, saj se razmere uredijo same po sebi, trpljenje pa traja najdlje le do smrti.

Z naštetim se sklada tudi Kermaunerjevo branje Plebanusa.72 Plebanus je sicer res, kakor je znano v literarni zgodovini, razpet med duhovnost in mesenost, vendar je njegov glavni boj usmerjen proti lastnim značajskim lastnostim: pravičništvu, dogmatizmu, fanatizmu, pretirani gorečnosti, napuhu, subjektivizmu, brezkompromisni zvestobi lastni vesti in nespoštovanju družbenih norm in navad. Ker je glavno vodilo junakovih dejanj njegova lastna vest, polna visokih moralnih predstav, bralca hitro zapelje v nekritično identifikacijo. Šele ko junaka njegova moralna togost,73 jezljivost, pravičniška kaznovalnost in celo sovraštvo ter zločin pripeljejo v težave, se njemu in bralcu odpre, da bi morala življenje usmerjati ljubezen, na prvem mestu materinska ljubezen. V tem smislu razumem novelo Thabiti kumi kot dopolnilo in podkrepitev sporočila iz Plebanusa. Potrebujež v uvodu novele premišlja, da je bil njegov življenjski neuspeh le v vzgoji nečaka Petra, začuda pa ne omenja rejenke Katrice, ki ji je s človeškega stališča naredil največjo škodo. Potrebujež si torej ni hotel priznati glavne napake, Katričina nesreča ga ni dovolj izučila in zato potrebuje še eno, še bolj kruto lekcijo. Socialna in moralna pravičnost, načelnost, imperativ lastne vesti in gorečnost -- za nacionalno in socialno spodbujo same pozitivne lastnosti -- v Pregljevih romanih izgubijo proti ljubezni, delovanju za javni blagor, odpuščanju, materinstvu ... Potrebuježeva norost namesto smrti v koncu Thabiti kumi74 vendarle govori o tem, da je bilo spoznanje kratkotrajno in da boj med obema socialnima držama še zdaleč ni končan.

Sporočilnost Pregljeve zgodovinske pripovedi kljub motom, refrenom in ponavljajočim se motivom, ki naj bi bili smerokaz bralčevemu razumevanju, ni preprosto pregledna. Ko bi taka bila, bi ne omogočala raznolikih interpretacij in bi ne puščala literarnih zgodovinarjev v dvomu. Kot primorski avtor z izkušnjo italijanskega raznarodovalnega pritiska je bil Pregelj zavezan vzgibu vztrajnega nacionalnega uporništva. Obenem pa jasno deklarira svoje konservativno, pristransko katoliško naziranje,75 ki mu je narekovalo, da z negativnimi konci oziroma s propadom socialne akcije posreduje bralcu sporočilo o nesmiselnosti uporniških dejanj in o razdiralnosti početja, ki ga vodi moralni imperativ. Z dvoumno in prikrito kritiko socialnega in nacionalnega uporništva se Pregelj navezuje na Prešernovo tematizacijo upora v Krstu pri Savici, ki je podobno živel iz ambivalentne presoje radikalne socialne akcije, prikimava zgodovinski viziji katoliškega pisatelja Matije Prelesnika76 in se preveša v tisto nazorsko opcijo, iz katere se je dobrih dvajset let kasneje v času najhujše nacionalne stiske napajala ideja o odrešilni moči socialne in nacionalne pasivnosti.

Dodatek: zgodbe Pregljevih zgodovinskih pripovedi

Ker ni pričakovati, da bi poznali oziroma se spominjali vseh Pregljevih zgodovinskih povesti in romanov, za prepričljivo razlago naslovne teme pa je to nujno, naj na kratko navedem njihove zgodbe.77

Tlačani, zgodba o neuspelem uporu tolminskih kmetov proti davkom in grofovski oblasti. --- Skrivnostni potepuh Peter Duša organizira kmečki upor. Njegovi pristaši so Lovrenc Kragulj, pravičniški župan Andrej Laharnar, ubežnika iz zapora Janez Gradnik in Martin Munih, gostilničar Tinče Munih, Šimen Golja, ki hrani listine z 200 let starimi tolminskimi privilegiji, izdajalski Andrej Golja, skopi Valentin Lapajne, krojač Anže Rink z veliko lačno družino in drugi. Tolminski sodnik prestreže kmečko pritožbo na cesarja in jo izroči grofu, ki pozove nezadovoljne, da mu povedo za krivice. Ker sklicevanje na stare privilegije ne zaleže in morajo še naprej plačevati nove davke na vino in meso, se upro. Eno skupino premaga grofova četa, druga izropa mitnico čez Sočo, reši iz Gorice ujete tovariše in ubije izkoriščevalskega davčnega zakupnika Jakoba Bandela, ki je dal povod za upor. Tolminci napadajo gradove, zločinski mitničar Andrej Karnel se obesi sam. Hrvaški graničarji in nemški vojaki upor kruto zadušijo, usmrtijo kolovodje in zapro na desetine kmetov. Peter Duša pobegne in umre v visoki starosti kot ogljar v hribih, kazni se je izognil tudi pisar Jakob Defacis, kasnejši učitelj zdravilca Toneta Muznika.

Zadnji upornik, zgodba o merjenju moči med trmastim župnikom in posvetno oblastjo. --- Kneški župnik Štefan Golja, sin tolminskega upornika Šimna, se noče pokoravati glavarju v Tolminu, grofu Coroniniju, in se pri tem sklicuje na cerkveno oblast v Čedadu. Nad Goljo se zvale nesreče: zlobni gostilničar Tagliat ga pobije, mu ukrade dokument o rodu njegove lepe rejenke Lucije (Golja je v mladosti ljubil njeno mater) in ga opravlja, da je njen oče. Golja želi dekle poročiti z nerodnim mežnarjem Petrom, vendar ona pobegne z laškim ljubimcem, cesarskim uradnikom Kamilom Formentinijem. S trmastim upiranjem grofu spravlja Golja v težave svoje župljane. Grof ga pretenta, da s podpisom prizna grofovsko nadoblast, in ga ovadi njegovim nadrejenim, da ima razmerje z Lucijo. Klatež Locatelli, ki je narisal Goljo v podobi hudiča na izvesek Tagliatove krčme, priča tudi o Goljevem mladostnem pretepaštvu -- zato ga vicedom Foramiti v Čedadu zapre. Ko se zadeve razjasnijo, mu je odpuščeno, medtem pa Lucija skupaj z otrokom pri porodu umre. Lucijin pravi oče, pijani knežanski mitničar Edmondo Zucco, se obesi, potem ko je iz Golji ukradenega pisma spoznal, da je bil zvodnik lastni hčeri. Tagliata ubije in razmesari njegova noseča dekla Tinca, sama pa skoči v prepad. Starega grofa Jakoba Antona Coroninija zadane kap, ko na cesti sreča Goljo -- ta ga pred smrtjo spove. Ostareli Golja umre za srčno boleznijo.

Plebanus Joannes, zgodba o župniku, ki se bori proti svojim strastem. --- Tolminski vikar Janez Potrebujež (plebanus Joannes), svojčas v Firencah učenec Hieronima Savonarole, ki je bil zažgan kot krivoverec, želi, da bi njegov varovanec Peter, sin pokojne sestre, postal duhovnik, zato ga da v šole. Rejenko siroto Katrico, hčer duhovskega kolega Jožefa de Menezeisa iz Volč -- dekle v njem vzbuja mesene skušnjave -- pa želi poročiti s cerkovnikom Matevžkom. Peter je v študiju neuspešen, vrne se in zapelje Katrico. Plebanus je v sporu z de Menezeisom in s tolminskim glavarjem. Ko mu Jožef namigne, da je Katrica noseča, ga udari, njo pa zapre v kostnico, kjer dekle znori. Otrok ji po porodu umre. Čedajski naddiakon prepove Janezu maševati, dokler se ne opraviči de Menezeisu, vendar ta prej za kugo umrje. Na poti iz Čedada v Tolmin najde Petra, ki umre za spolno boleznijo. Umrejo še drugi bližnji. Janez zboli, neguje ga Katrica in ga skuša podojiti kot otroka -- po ozdravitvi mu gospodinji. Janez se do naslednjega spora pobota z naddiakonom in glavarjem in ju preživi za nekaj mesecev.

Peter Pavel Glavar, zgodba o duhovniku, ki mora najti svojega očeta, da bi dobil mašniško posvečenje. --- Mlada nezakonska mati pusti pred vrati župnika Roglja v Komendi dojenčka Petra Pavla Glavarja, čigar poteze spominjajo na Ciprijana, nečaka komendatorja Petra Giacoma Testaferate, ki je v Komendi preživljal zadnje počitnice. Župnik da fantka v rejo k sosedom Jerasovim. Nauči ga brati in poskrbi, da ga pošljejo za domačim sinom Jernejem v Ljubljano v šole. Jernej pobegne k vojakom in postane general, Peter Pavel pa v Gradcu doštudira za duhovnika, vendar mašniškega posvečenja ne more prejeti prej, dokler ne najde staršev oziroma dobi dispenzo. Zato odpotuje za domnevnim sorodnikom Testaferato. V Senju pol leta čaka na ladjo za Malto in medtem poučuje družino komisarja Zandonattija; vanj se zaljubi komisarjeva hči Ana Marija. V Ascoliju mu sicer neprijazni komendator le napiše priporočilo, potem ko mu nečak Ciprijan, ki ga ravno tedaj prinesejo smrtno ranjenega iz pretepa, prizna svoj mladostni ljubezenski greh. Na poti nazaj ladjo zajame vihar, vendar kljub temu srečno pristane na Reki, kjer v cerkvi na Trsatu sreča Ano Marijo. Ta ga priporoči škofu, da dobi posvečenje, sama pa gre v samostan. Po smrti župnika Roglja prevzame skrb za komendo, streže mu Jerasova Manica, ki ga ljubi od otroških let. Postane dobrotnik, umen gospodar in čebelar. V pokoju se preseli na graščino Lanšprež na Dolenjskem.

Bogovec Jernej, zgodba o propadu zadnjega predikanta na Slovenskem. --- Ostarelemu protestantskemu predikantu Jerneju Knaflju, ki živi na gradu Brdo, potem ko v Kranju ne sme več pridigati, na porodu skupaj z otrokom umre posiljena hči Gertruda. Vanjo je bil zaljubljen Erazem Wassermann, ki spremlja bogovca in ga varuje, za Erazmom pa gleda Snedčeva Agata, vendar je on ne mara. Knaflja na Brdu vznemirja katoličanka baronica Judita. Prinesejo mu novico, da mu je v Gradcu umrl sin Luka, še prej pa je sprejel katoliško vero - - bogovec se razočaran zapija. Z Erazmom gre spovedat brata Jute iz Kokre, ki mu je gams razparal trebuh. Brat se v bolečinah konča, z njim noseča Juta pa se vrže v Kokro, potem ko brat naroči, naj bo otroku ime Gregor -- bogovec ji je namreč povedal, da bo Antikrist rojen iz brata in sestre in da mu bo ime Gregor. Na božični večer v jezi nad katoličani podre razpelo otročnic. Kmet najde pri podrtem razpelu bebastega Tilna Čatuljico in ga v misli, da je on storilec, ubije. (Tilen je bil kriv, da se je v zvoniku smrtno ponesrečil prvi Knafljev sin.) Jernej zboli, Erazem in Agata ga stražita in negujeta. Erazma vojaki škofa Tomaža Hrena posekajo, žalujočo Agato ob njegovem truplu pa raztrgajo sestradani volkovi. Bogovca najdejo preganjalci mrtvega na Beli v koči revne vlačuge Mrete, ki jo je pred dnevi spreobrnil v luteranstvo. Luteranskemu učitelju Johannesu Dachsu uspe pobegniti na Hrvaško.

Zgodbe zdravnika Muznika. Kako iz vaške sirote postane deželni zdravnik. --- Zlatoperjevo Tono z Modreja posili hrvaški graničar, medtem ko je njen oče zaprt kot upornik. Brat Jurij vojaka rani in zbeži, mati umrje. Lenart Muznik, ki je Juriju pomagal pri begu, se iz usmiljenja poroči z nosečo Tono. Zeliščar oče Matic poučuje njunega otroka Antona v zdravilstvu. Lenart umrje za jetiko, po romanju na Sveto goro mati in Anton zbolita za kozami in mati umrje, domov pa pride iz ječe stari Zlatoper. Po njegovi smrti vzame Antona k sebi oče Matic. Pet let kasneje ga na sejmu zajamejo biriči in ga dajo v vojake -- ovadil ga je zlobni vrstnik Blaže, da bi ga odvrnil od dekleta Polonice. Deset let je Muznik pomočnik pri polkovnem zdravniku. Ko se vrne iz bojev v Italiji, je Polonica nesrečno poročena z Blažetom in ima dva otroka. Matic umrje. Muznik na poti v Celovec pomaga grofu Harschu, ki je padel s konja, in se med zdravljenjem zaljubi v njegovo hčer konteso Leonoro. V avstrijsko-pruski vojni sreča svojega fizičnega očeta in je ranjen. Na poti domov je v Mariboru priča usmrtitvi zločinskega Blažeta. Doma najde le še hromega vojaškega vrstnika Pavleta in Poloničinega sinu Antona in ga vzame v rejo. Postane goriški deželni zdravnik, hoče se poročiti z Leonoro, vendar mu ta nenadoma umrje. Njegov rejenec Tone se poroči z Vito, hčerko njegovega družabnika v starosti, upokojenega pravnika Ignacija Gorčarja.

Peter Markovič, strah ljubljanskih šolarjev, zgodba o preganjanem dijaku, ki se pod tujim imenom izkaže in uredi svoje življenje. --- Župnik fra Jože Glavinić v Moščenicah vzgaja za svojega naslednika Jurija Mihajloviča, ki pa pri reševanju otroka iz viharnega morja zboli in umrje. Vračajoč se s pogreba na Reki župnik reši preganjanega Jurijevega sošolca in najboljšega prijatelja Petra Markoviča, ki je iz maščevanja ubil zapeljivca svoje sestre, sošolca plemenitega Cattinija. Župnik mu da Jurijeva spričevala in ga priporoči prijatelju v Ljubljani kot svojega gojenca. Fant v viharni noči na Učki zaide in od groze osivi. V Ljubljani je Peter Markovič najboljši med dijaki in njihov nadzornik. Zaradi sivih las se ga boje. Kot inštruktor mladega Leopolda, sinu bogatega trgovca Snedca, se zaljubi v Leopoldovo sestro Katarino. Življenje mu greni spletkarski Gregor Kavčmar, ki iz ukradenih pisem razbere njegovo identiteto in pretepe (spolno zlorabi?) Leopolda, da ta v strašnih bolečinah umre. Tudi zaradi tega dogodka se spopadejo ljubljanski dijaki s svojimi sovražniki čevljarskimi vajenci -- pretepaški dijaki pobegnejo iz mesta. Peter po smrti svojega varovanca hudo zboli. Med boleznijo odkrijejo, kdo je, vendar ga ne preganjajo, ker si je s poštenostjo pridobil naklonjenost. Za pobeglimi tovariši odide branit Dunaj pred Turki. Tu je sel in oglednik. Odkrije izdajalca Gregorja Kavčmarja, ki konča naboden na obrambni palisadi, sam pa v spopadu oslepi in je odlikovan. V Ljubljano se vrne kot junak skupaj s prijateljema, enim brez roke in drugim brez ušesa. Poroka s Katarino.

Regina Roža ajdovska, zgodba o kontesi, ki iz ljubosumja umori svojo sorodnico. --- Peter Pavel Glavar pripoveduje o trikotniškem ljubezenskem razmerju med priljudno, svetlolaso, bogato in sirotno konteso Klaro, hladno temnolaso konteso Regino Rožo in njegovim lanšpreškim oskrbnikom Jurijem Kajetanom Bobičem, bivšim sholarjem in vojakom, ki trdi, da je plemenitega porekla. Na obisku Glavarjevih pri baronih Apfaltrernih na Križu pri Komendi se obudi nekdanja otroška ljubezen med Kajetanom in Klaro. Klara od domačih pobegne v Lanšprež, se zaroči z oskrbnikom in odpotuje nazaj na Križ, da bi pripravila vse za poroko. Oskrbnik odjaha za njo, vendar jo najde mrtvo: Regina ji je iz ljubosumja zabodla zlato iglo v glavo. Nesrečo razlagajo z izročilom o ajdovski deklici, ki je nekoč graščakom naklonila bogastvo, zato pa za plačilo od vsake generacije zahtevala eno žrtev. Obnorelo Regino Rožo imajo zaprto na gradu. Prej vestni oskrbnik se zapije in se poroči s sosednjo griško vdovo Rodrigo, ki je že ves čas gledala za njim.

Zdravnika Muznika štiri vigilije, zgodbe o neuresničeni ljubezni, porodu in smešnih ter žalostnih dogodkih iz življenja deželnega zdravnika. --- V prologu Muznik meditira o zvestobi maternemu jeziku. V prvi vigiliji pripoveduje, kako se je zaljubil v konteso Leonoro Harschevo in prišel v Gorico za deželnega zdravnika. V drugi vigiliji poroča o težkem porodu svoje "snahe" Vite in o drugovanju z njenim očetom Gorčarjem. Tretja vigilija govori o čudaškem goriškem zdravniku Hektorju Alojziju Degrazii, ki ga udarijo vse nesreče tega sveta, ostane mu le še zvesti pes Seladon, ki skrivnostno umre na grobu mrtvega gospodarja. V zadnji vigiliji govori Muznik, kako je pomagal do poroke dvema revnima, se na njuni svatbi opil in šel vasovat k stari babi. Epilog je v znamenju pričakovanja večnosti.

Magister Anton, zgodba o nerodnem duhovniku, ki širom po svetu sledi izgubljenega varovanca. --- Po 15 letih potepanja in študija se kot magister artium vrne v Štanjel k svojemu varuhu župniku Jožetu, od katerega je ušel, nekdanji ministrant Anton Antonov iz Mahničev -- župnik ga zaradi nerodne pojave hudomušno kliče Kajfež. Jože in njegova duhovska tovariša Luka iz Tomaja in Matej iz Kobje Glave kot neutrudni žerjavi bdijo nad katolištvom na Krasu: prvi s poučevanjem (docens), drugi s silo (militans) in tretji z molitvijo (contemplans). Antonova mladostna ljubezen Polona je zdaj ljubica verskega odpadnika Jurija Stradiota. Ta je tudi oče enemu od škofovih gojencev v Rimu, Pavletu Skalcu, sinu Antonove sorodnice Jerice. Anton sprejme od škofa Urbana Tekstorja duhovniško posvečenje, noče pa prej brati prve maše, dokler ne reši Pavleta Skalca izpod vpliva njegovega očeta -- Stradiot je namreč vzel sina ven iz jezuitskega zavoda in ga vzgaja v duhu svobodomiselnega Erazma Rotterdamskega. --- Anton se odpravi za Pavletom v Rim, mu sledi v Padovo (tam Stradiot Antona težko rani, Luko pa ubije), v Donauwörth, kjer je Pavle polil stopnice z vodo, da se je na ledu ubil škof Tekstor, preko Tübingena, kjer posluša učene dispute, in Wittemberga, kjer govori z Melanchtonom. Pavle popiva in Antona okrade. V zimskem metežu ga Anton nazadnje najde razjedenega od črnih koz ter ga pred smrtjo spreobrne nazaj v katolištvo. Doma se je medtem Stradiot obesil, Polona pa znorela. Zdaj lahko bere prvo mašo.

Thabiti kumi, zgodba o duhovnikovem nesrečnem poskusu, da bi čudežno ozdravil na smrt bolno dekle. --- Ostarelega vikarja Janeza Potrebuježa pokličejo v neurni noči k umirajočemu dekletu Neži daleč v hribe. Vikar hoče nedolžno dekle obuditi v življenje tako kot Kristus, ko se je dotaknil Jairove hčere.78 V zamaknjenosti leže k razgaljenemu dekletu, da bi se življenje "prelilo iz njegovega telesa v bolno žensko", da bi se zgodilo "skrivnostno spočetje", vendar "čudež" ne uspe, ker je betežen ("Ozdravljenje, sem dejal, da je biló tudi iz Tebe le zdravega.") Ko se zave, zagleda svoje odrešitveno dejanje v banalni človeški luči in znori.

Opombe

1 Prim. Anton Slodnjak, Zgodovina slovenskega slovstva, 2 (Celovec: Drava; MD, 1968), 360, 369, naprej skrajšano ZSS.

2 Zgodovinskega romana ne razlikujem bistveno od zgodovinske povesti; prim. Miran Hladnik, Povest (Ljubljana: DZS, 1991; Literarni leksikon, 36), 60.

3 "Umreti nočejo!": Zgodbe slovenske bolečine na Koroškem (Celje: MD, 1930; SV 83).

4 Božji mejniki (Prevalje: MD, 1925; MK, 10); pod naslovom Oče, budi volja tvoja! v Gorici (Katoliška knjigarna, 1926).

5 Šmonca, DiS 1924, ponatis 1933 v Pregljevih Izbranih spisih 8 (Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna), naprej skrajšano IS, pod naslovom Simon iz Praš, 30.000 besed.

6 Biografsko zastavljena krajša Pregljeva dela so V Emavs (DiS 1925 -- o Francetu Prešernu), Na vakance (Mladika 1927 -- o Matiji Valjavcu), Božje poti (menda v goriškem časopisu Naš čolnič 1928 -- o Valentinu Staniču).

7 Na seznamu iz razlogov, omenjenih v prejšnjem odstavku, ni Šmonce. Od Zapiskov gospoda Lanšpreškega je na seznamu le najdaljša novela Regina Roža ajdovska, kompozicijsko podobne Zdravnika Muznika štiri vigilije pa so tu v celoti; vigilije namreč v enoto povezujeta prolog in epilog, zapiski pa česa takega nimajo. --- Med ponatisti so našteti le oni zgodnejšega datuma. Izpuščena so manj kot 10.000 besed dolga prozna, verzna in dramska besedila z zgodovinsko tematiko: Rutharius christianus, Gospoda Matije zadnji gost, Matkove Tine prečudno romanje (vse DiS 1921), Runje: Baročna novela, Sin pogubljenja (obe DiS 1925), "Glejte človek!" (Mladika 1927), Tolminski Tit Manlij Torkvat (goriški KMD za leto 1928), novele v Zapiskih gospoda Lanšpreškega: Bičanje v Kranju (S 1926), Krivda, moja največja krivda (DiS 1928) idr. V nadaljnjem besedilu pri naštevanju namesto polnih naslovov uporabljam krajšave iz začetnih črk naslova.

8 Odlomek v Lebupha: Študije za roman Levovi iz Soluna, DiS 1930.

9 Ivan Pregelj, Nekaj misli o slovstveni izobrazbi slovenskega ljudstva v bodočem, Mladost 1916, 38--43.

10 Mentor 1917/18, št. 1-- 2, 25.

11 Fran S. Finžgar, Pod svobodnim soncem, Mentor 1912/13, 71--72.

12 Fran Detela, Takšni so! DiS 1922, 188.

13 Fran Jaklič, Zadnja na grmadi, DiS 1925, 256.

14 DiS 1921, 108--12; DiS 1936, 106--07.

15 Prim. Pregljeve ocene Mejašev Ilke Vaštetove (DiS 1923, 142) in Angelina Hidarja Ivana Laha (DiS 1923, 188--89).

16 Prav tam.

17 DiS 1921, 204--06.

18 DiS 1925, 159.

19 Čas 1919, 224.

20 Izpraševal je Silvester Škerl, S 1930, št. 91.

21 Juš Kozak ob Plebanusu Joannesu (LZ 1923, 182--85 in 244--47) in France Koblar ob Tolmincih (DiS 1928, 221).

22 Glej Miran Hladnik, Slovenska diskusija o zgodovinski povesti in zgodovinskem romanu, SR 44/2 (1996), 201--21.

23 LZ 1937, 93--94.

24 Kritika 1925, št. 6, 85-- 89.

25 DiS 1931, 81--82 in 271, glej tudi Ivan Pregelj, ID 7, 345 in 350; Miran Hladnik, Pregljeva mohorjanska pripovedna proza, Pregljev zbornik (Ljubljana: SM, 1984), 137--48.

26 Ivan Pregelj, Izbrani spisi 1--10 (Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna, 1928--34).

27 Ker je mešanica med dramatiko in epiko, naj bi bil Pregljev Plebanus Joannes slabši od čisto epske Tavčarjeve Visoške kronike (Kritika 1925, n. m.).

28 LZ 1929, 244--47.

29 Kritika 1925, n. m.

30 LZ 1928, 759.

31 LZ 1931, 309--11.

32 LZ 1929, 310.

33 LZ 1929, 569; LZ 1930, 243-- 45.

34 LZ 1930, 243.

35 [Lojze Golobič], Pregljev novi lik Janeza Potrebuježa, S 17. 5. 1933 (št. 112).

36 Katoliški pisatelj in seksus, J 18. 5. 1933 (št. 114).

37 Ivan Pregelj, Izbrano delo 7 (Celje: MD, 1970), 397, naprej skrajšano ID.

38 "In moč je šla iz njega." (Mr 5, 30). Prim. Ivan Pregelj, ID 7, 180, 397.

39 N. d., 397.

40 Upad pisateljske potence na starost je Pregelj odmevno izrazil v DiS 1918, 56.

41 Največ odzivov je bilo na Petra Pavla Glavarja oz. Odiseja iz Komende, enako število odzivov kot Plebanus, osem, ima še Mlada Breda. Razčlenil sem jih v članku Pregljeva mohorjanska pripovedna proza, Pregljev zbornik (Ljubljana: SM, 1984), 145--46. Druga samostojno izdana dela so bila ocenjena 3--5-krat.

42 Plebanusa je hotel goriški škofijski ordinariat na pobudo nadškofa Sedeja prepovedati. V okrožnici 1921 je obsodil tako Plebanusa kot Matkovo Tino.

43 Franc Zadravec, Zgodovina slovenskega slovstva 5: Nova romantika in mejni obliki realizma (Maribor: Obzorja, 1970), 365.

44 Ivan Pregelj, ID 7, 494.

45 Ivan Pregelj, ID 7, 493; ID 6, 433.

46 Prim. Miran Hladnik, Temeljni problemi zgodovinskega romana, SR 43/2 (1996), 183--88.

47 Ivan Pregelj, ID 7, 495.

48 Anton Slodnjak, ZSS 2, 363.

49 Prav tam, 362, 369.

50 Prav tam, 361.

51 Prav tam, 370.

52 Franc Zadravec, Zgodovina slovenskega slovstva 6: Ekspresionizem in socialni realizem, Prvi del (Maribor: Obzorja, 1972), 203.

53 Lino Legiša, Zgodovina slovenskega slovstva 6 (Ljubljana: SM, 1969), 126--30 in 249--59, naprej Matičina ZSS.

54 LZ 1923, 182--85 in 244-- 47.

55 Lino Legiša, Matičina ZSS 6, 254--55.

56 Alojzij Res v Mladiki 1922, št. 3, 93.

57 France Koblar je Regini prisodil prvenstvo med Pregljevimi novelami. Preglja je morda poleg folklornega izročila navdihnila podobna izbira morilskega orodja v trivialni skrivnostnostni povesti Požigalec Silvestra Košutnika (1910) ali pa menda med medicinci dovolj znano poročilo francoskega zdravnika Louisa iz leta 1752, ki ga citirajo številni viri, prim. Borut Telban, Da trupla ne ukradejo čarovnice, Delo 30. okt. 1998, 46, in Telbanovo pisemsko pojasnilo avtorju 4. nov. 1998.

58 Čeprav Bazilija Pregelj (Moj oče, Ljubljana: CZ, 1983; Bela krizantema) trdi, da njen oče "na koit ni mislil", je metaforika novele taka, da težko potrdi zanikanje.

59 Ivan Pregelj, ID 7, 168.

60 Ivan Pregelj, IS 4, 320 in 328.

61 Ivan Pregelj, ID 4, 390.

62 Magistra Antona je posvetil svojima duhovnima očetoma Antonu Mahniču in župniku Jožetu Fabijanu.

63 O trivialnem motivu srečanja sem pisal v članku Mohorjanska pripovedna proza, SR 1982, 403-- 04.

64 Izčrpno je preverila vire Pregljeve zgodovinske pripovedi Stanka Sirnik, Zgodovinska dela Ivana Preglja, diplomska naloga na ljubljanski slavistiki, b. l., 211 str., sign. 79.

65 Leposlovno sta se ga lotila že Anton Koder v Luterancih (1882) in Ivan Tavčar v Grajskem pisarju (1889).

66 Prim. geslo Franceta Kidriča Peter Pavel Glavar v SBL.

67Iz hrvaškega protestanta Pavla Skalića je naredil slovenskega jezuitskega gojenca Pavleta Skalca.

68 Lino Legiša, Matičina ZSS 6, 126.

69 "'Upor je krivica,' je dejal sin trpko." (ID 1, 198) Na to sceno je postal pozoren že Anton Slodnjak (ZSS 2, 363).

70 Anton Slodnjak, ZSS 2, 362.

71 Dvakrat kanonik Foramiti uči Štefana: Qui fidens conscientiae suae negligit famam, crudelis est. 'Kdor se zanaša na svojo vest in se ne meni za ljudski glas, je okruten.' (ID 1, 299, 305) in še enkrat odmeva spoznanje v Golji (ID 1, 308). Kar dve poglavji, celo zadnje, v naslovu izpostavljata župnikovo hibo: "Okruten si!", Okruten do konca.

72 Taras Kermauner, Besna proza samokaznovanja in samoodreševanja, Ivan Pregelj, Plebanus Joannes (Ljubljana: MK, 1975; Kondor, 157), 119--33.

73 Na negativne osebnostne lastnosti kažejo značilni Pregljevi leksemi tog 'napet, močan', trpek 'otrdel, otrpel, beseda je etimološko povezana s trpljenjem', bridek 'oster, ki brije, povzroča trpljenje', krčevito.

74 "A umrl ni. Le vedel ni poslej nič več ..."! (ID 7, 184).

75 V Zgodbah zdravnika Muznika skozi usta svojega junaka hvali katoliškega Rusa iz Kijeva, za vojake druge vere nima dobrih besed. Izrecno nastopi proti razsvetljencu Voltairju. Upirajoč se naturalistični doktrini o neizbežni moči dedne usojenosti skozi Muznika trdi, da človek ne podeduje nujno slabih lastnosti svojih staršev.

76 Matija Prelesnik, Naš stari greh: Polabska povest in V smrtni senci: Baltiška povest, DiS 1903-- 04.

77 Povzemanje literarnih zgodb v slovenski literarni vedi ni prav cenjen posel in povzemalec je izpostavljen očitku šolmoštrske profanizacije literarnovednega diskurza. Dokler se razpravljanje suče okrog številčno obvladljivega korpusa kanoniziranih del in je namenjeno zgolj izvedencem na področju slovenske književnosti, je povzemanje morda res odveč. Neobhodno pa postane potrebno tedaj, ko predmet literarnozgodovinskega interesa postanejo obsežnejši besedilni korpusi. O dilemah povzemanja sem pisal v članku Prežihov Boj na požiravniku in metodološka vprašanja analize pripovedne proze, SR 36/4 (1988), 339--48. --- Povzetki so narejeni po objavah v Pregljevih Izbranih delih, 1--7, ur. France Koblar (Celje: MD, 1962--1970).

78 Mt 9, 18--26, Mr 5, 21--43, Lk 8, 40--56.


Creative Commons License To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco