Povest

Slovenska beseda p. je v pomenu govorice (fame, čenče) znana šele s Pohlinom od konca 18. st. dalje, pač pa je bila izpričana že v 16. stol. beseda pripovest, ki je pomenila priliko, pregovor, zlo govorico ali prerokovanje. Za leposlovno prozo je na Slovenskem sredi prejšnjega st. rabila beseda Erzählung; v slovenskih kritiških besedilih se je ta prevajala s p. ali pripovest. Proti koncu st. je p. polagoma prevladala in izrinila konkurenčni izraz pripovest, četudi se je nekaj časa zdelo, da zaradi dodatnega pomena 'zgodovina' za to ni primerna. Podobno kot nemška ustreznica je p. v prejšnjem st. pomenila vsakršno leposlovno pripoved (F. Levstik), lahko je bila razumljena kot domača beseda za novelo, prevod za roman (J. Jurčič), kot posebna slovenska, nravno prečiščena oblika romana in novele (tj. brez ljubezenskih scen) ali pa, zlasti v poimenovalni stiski, ko predmet ni bil ne roman ne novela, kot samostojna pripovednoprozna vrsta nekje med novelo in romanom (J. Pajk, I. Gornik). Dolgo časa gojena opozicija med p. in romanom, po kateri naj bi roman predstavljal eno človeško življenje, p. pa le izsek iz življenja, v praksi že dolgo ne velja več; tudi tuje teorije danes običajno ne razlikujejo več med p. in novelo, čeprav so to svojčas intenzivno počele. Razlikovanje se je napajalo v glavnem iz za p. neugodnih vrednostnih sodb, ki ne bi smele biti element vrstne definicije: p. naj bi bila kompozicijsko nestrnjena za razliko od strogo grajene novele (I. Pregelj), brez trdnih formalnih pravil, razsvetljensko poučna, nepoetična in brez simbolike, s snovjo iz vsakdanjega življenja namesto novelsko vzvišene snovi, izhajajoča iz manj ugledne ustne tradicije, skratka: neuspel roman oziroma ponesrečena novela (I. Pregelj). Zato je p. danes razumljena kot ena izmed oblik novele ali kot zbirno ime za vrsto novelističnih oblik. Izpostavljeno samostojna vrsta je le ruska povest'. V angl. se p. prevaja kot novelette, long short story ali short novel, v fr. s conte, histoire ali récit, v češčino z romaneto, v slovaščino s povest', v polj. opowieść, srbohrvaščino s pripovjetka ali pripovjest.

V nekratki prozi so podnaslov p. najprej prebrali pod naslovi prevedenih krištofšmidovskih p. v 30. letih 19. st., pod izvirnimi sprva le, če so bile v verzih (F. Prešeren, Krst pri Savici, 1836; J. Žemlja, Sedem sinov, 1843). Še J. Ciglerja Sreča v nesreči, 1836, ki danes velja za prvo izvirno slovensko prozno p., je imela v podnaslovu le oznako "popisovanje zgodbe". Prva izvirna daljša p. je bila F. Malavašiča Erazem iz Jame, 1845, kontinuirano pa je nastajala od 1858 dalje. Glavni producent p. je bila založba Mohorjeva družba, ki je večino vrste zaznamovala kot ljudsko p. (danes: poljudno p.) za nižjeslojskega bralca in ji tako priskrbela sloves oblikovne in nazorske konservativnosti.

Večinoma je bila p. stilno in sporočilno neinovativno besedilo, svojo priložnost je videla v snovni fascinaciji in v vpeljavanju novih prizorišč. Tako so jo razumeli tudi literarni programi od F. Levstika naprej in ji predlagali vedno nova dogajališča in teme. P. je običajno žanrsko natančneje določena: kot zgodovinska p. (ta je pogosta na začetku izvirne pripovedne proze in na koncu 60. let 19. st.: F. Kočevar – Žavčanin, Mlinarjev Janez slovenski junak ali vplemenitenje Teharčanov, 1859) ali kmečka p. (vodilna v začetku 70. let in konec 19. st.). Plodoviti avtorji p. so bili še J. Jurčič, F. Detela, J. Jaklič, I. Lah, F. S. Finžgar, I. Pregelj, F. Bevk, M. Kranjec, I. Vašte. Drugi povestni žanri so planinska p. (J. Jalen, Ovčar Marko, 1919, Trop brez zvoncev, 1939/40), humoristična p. (M. Malovrh). Vrstna zavest pri avtorjih, kritikih in bralcih ni bila vedno enoumna in je isto besedilo imenovano enkrat p., drugič novela ali roman (I. Pregelj, Tlačani, 1915/16; 1927). Vrstna oznaka p. v podnaslovu je vendar kazalec, ki bralcu vzbudi pričakovanje zgledovanja pri domači pripovednoprozni tradiciji, medtem ko roman in novela izražata avtorjevo sklicevanje na tuje žanrske vzorce.

LIT.: T. ŠIFRER, Ljudska povest, LZ 56, 1936, 189–192; J. ŠOLAR, Kaj je z našo ljudsko povestjo? Književni glasnik MD 5, 1938, št. 2–4, 33; M. KMECL, Novela v literarni teoriji, Mb 1975; M. HLADNIK, Slovenska kmečka povest, Lj 1990; Povest, Lj 1991.

Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/povest_enc.html
5. 7. 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco