Tema letošnjih seminarskih predavanj je razmerje med kulturnima modeloma mesta in dežele, ki je v veliki meri enako razmerju med kozmopolitstvom in regionalizmom. Moja pozornost bo veljala slednjemu: kako se je regionalizem uveljavil v slovenski književnosti, natančneje v pripovedni prozi ali po domače v povesti.[1] Tej temi najbližje geslo je pokrajinska ali regionalistična povest, tj. povest, ki se dogaja v jasno prepoznavni pokrajini in kjer specifika pokrajine vpliva na dogajanje.
Najprej pa je treba odgovoriti na vprašanje, kaj nam v humanistiki pomeni danes modni izraz regionalizem. Slovar slovenskega knjižnega jezika pozna tri njegove pomene: 1. političnega: "prizadevanje, da se določenemu področju, pokrajini prizna poseben ekonomski, družbenopolitični, kulturni položaj", 2. literarnega: "poudarjanje pokrajinskih značilnosti v leposlovju", 3. jezikoslovnega: "element v knjižnem jeziku, značilen samo za kako področje, pokrajino".
Aktualnost se tiče v prvi vrsti političnega pomena besede. Tega je dobila beseda šele v 19. stoletju; od tedaj do danes se je regionalizmu v tem okviru oblikovalo kar nekaj pomenskih odtenkov, večinoma slabšalnih: provincionalizem (najprej kot upravni pojem), deželni patriotizem, separatizem. Danes je regionalizem pojem mednarodnega povezovanja zunaj mednarodnopravnih omejitev, torej sodelovanja delov držav z deli drugih držav. Etimološko gledano je regionalno vse, kar ni univerzalno. Ker je za zdaj človeški univerzum omejen na zemeljski globus, je regionalno v opoziciji z globalnim (svetovnim). Parcialni evropski ali parcialni ameriški interes imata v tem pogledu že status regionalizma. Bolj običajno pa se regionalnost pripisuje ožjim interesom, znotraj Evrope npr. ideji Srednje Evrope. Še ožja enota je npr. Balkan, ki ga politologi obravnavajo že kot subregijo. Podobna usoda se tiče najbrž tudi prostora Alpe-Jadran v okviru Srednje Evrope, ki je za Slovence še posebej aktualno.[2]
Regionalizem je postal aktualen na dveh ravneh: najprej kot način za uveljavljanje zahodnoevropskega ekonomskega interesa v razmerju do Amerike in Japonske, nekaj kasneje pa kot posledica premišljanja o upravnem modelu nacionalno razdrobljene pokomunistične Srednje Evrope. V združevalnih (integracijskih) procesih, s katerimi se hoče Evropa ekonomsko dvigniti, obstajata dve poti. Prva je pot ekonomskega in političnega združenja, pri katerem bi po zgledu ameriškega melting pota jezikovni, kulturnozgodovinski in nacionalnopolitični interesi ter identiteta stopili v drugi plan, druga pa je pot, ki kulturni identiteti prizna legitimnost in primarno vlogo. Regionalizem je politčni model, ki je starejši od nacionalnih držav novega veka in je stalna alternativa imperialističnim in absolutističnim državnim tvorbam od 16. stoletja dalje. Regionalistično je vse "tisto, kar se strukturira in išče svojo istovetnost v uporu proti dominaciji nacionalne države"; "regija je drugo ime za ljudstvo".[3] Ker je najpopolnejša oblika regionalizma federalizem, je mogoče opozicijo regionalno : državno razširiti še z opozicijskim parom federalizem : centralizem. Debata o regionalizmu in globalnosti reflektira rivalstvo dveh socialnih modelov, ekonomskega in kulturnega. S stališča ekonomije je vsaka enota pretesna, saj sta njena principa globalnost in stalna ekspanzija. Ekonomska logika je regionalni razdrobljenosti, utemeljeni s kulturno in jezikovno raznolikostjo, v principu sovražna.
Kje je v tem opozicijskem zarisu mesto Slovenije? Kot nacionalna država bi po zgornji definiciji morala biti regionalizmu nenaklonjena, čeprav je zaradi skromnih geografskih razsežnostih še za eno evropsko regionalno enoto ni dovolj. V okviru regionalne skupnosti Alpe-Jadran nastopa Slovenija namreč v vlogi ene izmed dežel članic, torej kot samostojna subregija, podobno kot Hrvaška, Bavarska, Koroška, Furlanija ipd. Slovenski odnos do regionalizma je dvojen: sprejemljiv in celo navdušen takrat, kadar upošteva Slovenijo kot samostojno in homogeno regionalno enoto, enakopravno drugim in brez patronata kakšnega izmed centrov zunaj te enote, s katerimi ima slabe zgodovinske izkušnje, naj bo to Dunaj ali Beograd, in odklonilen takrat, kadar se regionalistična logika hoče uveljaviti za dele Slovenije, za njene posamezne dežele. Razdrobitev Slovenije na regije, ki bi samostojno stopale v Evropo regij – tak avtonomistični interes se oglaša predvsem v nacionalno mešanih področjih na Primorskem –, pomeni namreč neposredno grožnjo obstoju slovenskega jezika in kulture. Potreba po regionalizmu se v Sloveniji pojavlja le kot korektura centralističnim načrtom nacionalne države, ne pa kot njihovo funkcionalno nadomestilo, saj nikakor ni mogoče trditi, da se je slovenska nacionalna država že izživela, ko pa je šele ravnokar razglasila svoj obstoj.
Tako kot je danes na Slovenskem popularen pojem regionalizma, je bil v prejšnjem stoletju popularen regionalizmu diametralno nasprotni pojem zedinjenja (združenja, integracije). Šlo je za program zedinjene Slovenije, ki naj bi združil upravno ločene regije: Kranjsko z večinskim slovenskim prebivalstvom, južno Štajersko, južno Koroško in Primorsko. Možnosti za Slovenijo kot nacionalno državo so bile dokaj šibke. Podpiralo jo je dejstvo skupnega knjižnega jezika, ogrožali pa so jo množica med seboj kar najbolj različnih si dialektov (podeželski Prekmurec npr. brez znanja knjižne slovenščine ne more komunicirati z goriškim Bricem), meddeželno rivalstvo (zlasti Ljubljana : Maribor) in večinsko drugojezično prebivalstvo na Koroškem, Štajerskem, v Trstu in na Beneškem. Idejo zedinjene Slovenije je podpiral načrt politične združitve vseh Slovanov oziroma vsaj južnih Slovanov. Poudarjanje regionalne zavesti je bilo v dobi slovenskega konstituiranja zato tem političnim ciljem nevarno in je postalo možno šele po 1918, ko je bila večina Slovenije upravno združena (z izjemo Primorske, ki je po prvi vojni pripadla Italiji). Do 1. vojne je prevladovala združevalna evforija: treba je bilo poskrbeti za garancije mladi jezikovni, kulturni in politični identiteti, te pa so bile v politični združitvi z južnoslovanskim zaledjem. Šele ko je bila tako slovenstvu zagotovljena varnost, se je odprla možnost regionalističnega razmišljanja.
Če bi sledil političnemu pomenu besede, bi moral govoriti o regionalizmu slovenske literature, o slovenski literaturi kot o eni izmed evropskih regionalnih literatur, česar ne bom počel. Literarni pomen besede regionalizem se od političnega v mnogočem razlikuje. Tradicionalno Slovenija ni bila tako enotna, kot se kaže danes navzven, sestavljale so jo dežele ali regije, znane že iz srednjega veka: osrednja slovenska pokrajina je Kranjska s podenotami Gorenjsko, Dolenjsko, Notranjsko, južna Štajerska, ogrska Slovenija (današnje Prekmurje), Goriška (današnja Primorska), južna Koroška in del Istre. Prav te regije in njihove literature imam v mislih, ko govorim o regionalizmu v slovenski literaturi. Slovenija pomeni tem deželam – naj bo od zunaj še tako drobna – splošno in univerzalno opozicijo. Ko je leta 1918 nastala Slovenija kot nacionalna upravna enota, je sicer ohranila tradicionalno deželno zavest, vendar jo je presekala na jezikovni meji tako, da sta ji ostala le dva upravna centra nekdanjih dežel: Ljubljana kot regionalni center Kranjske in Maribor kot regionalni center južne Štajerske, zunaj nje pa so ostali primorski regionalni centri Trst, Gorica, Reka in koroški Celovec. Šele v zadnjih desetletjih te izgubljene centre nadomeščajo novi, zlasti Koper in Nova Gorica.[4]
Literatura je v slovenskem nacionalnem prostoru od svojega začetka dalje zavzemala privilegirano mesto. Poudarjeno je prevzemala tudi politične funkcije. Ker se slovenstvo ni moglo konstituirati skozi samostojno državnost, se je konstituiralo skozi kulturo oziroma skozi literaturo kot najeminentnejšo kulturno dejavnost, tako da je še danes veljavno razumevanje Slovencev kot literarne nacije. Naj spomnim na nenavadno dejstvo, da so se celo slovenske vojaške, partizanske formacije med drugo vojno imenovale po domačih pesnikih in pisateljih. Zto tudi ni nič prisiljenega, če lahko regionalistični politični in kulturni koncept popisujemo ob literarnih besedilih.
Na videz gre pri literarnem regionalizmu in političnem regionalizmu za dve zelo različni zadevi, saj sta si pojava časovno precej vsaksebi. Regionalizem v literaturi namreč ni nekaj zelo starega, ampak je debata o njem na Slovenskem zamejena z leti 1918 in 1945, z jedrom med 1927 in 1935.[5] Zavest o regionalizmu se je oblikovala izključno ob tujih literaturah, od slovanskih v glavnem ob hrvaški, kajkavski ali čakavski (ob avtorjih, kot sta Antun Bonifačić in Dragutin Domjanić).[6] Mesto debate o regionalizmu, to je osrednja literarna revija Ljubljanski zvon, in znana imena publicistov (Božidar Borko, Anton Debeljak, Ivo Brnčić) govorijo za dejstvo, da je šlo za izrazito elitno problematiko. Literarni regionalizem je imel negativni politični pomen, zlasti kot grožnja jugoslovanskim integracijskim procesom. V imenu prizadevanja za nadregionalno jugoslovansko književnost je načelni dvom v regionalno umetnost, tj. tipično slovensko, istrsko, srbsko ... umetnost, v pismu iz Beograda izrazil npr. kritik Vladimir Velmar Janković:
Kadarkoli čitam kakega našega književnika s tipično regionalnim obeležjem v umetnosti, čutim z njim samo z enim delom svoje duše, samo z eno omejeno simpatijo, ki utegne biti globoka in živa in zelo močna za trenutek, a ki mi ne vliva nikoli velikega spoštovanja do take umetnosti. V našem času pa si človek želi baš poštovanja pred velikimi.[7]Podobno skepso do majhnega in regionalnega je izrazil predsednik francoskega PEN- kluba, Benjamin Crémieux v intervjuju ob obisku v Ljubljani: "Pri malih narodih, mislim, da me najbolj motita prevelik regionalizem in nacionalizem, ki se povečini kaže v kmečkih in napol folklorno-nacionalističnih romanih, novelah in v poeziji. Te vedne kmečke povesti" ... Pravi roman menda v takem nacionalno zamejenem okolju sploh ne more nastati.[8] Regionalizem kajkavskega pesnika Dragutina M. Domjanića je kritik Božidar Borko neposredno izvajal iz avtorjevega plemstva[9] in ga razumel kot anahronistični protest ne le proti vsemu mestnemu, ampak tudi proti meščanskemu (buržoaznemu) in proti materialistični civilizaciji. Regionalizem ni bil nezaželen le s stališč velikih državotvornih idej; enoumno, vendar brez artikuliranih argumentov ga je odklonila tudi internacionalistično razpoložena socialna levica nekaj let kasneje.[10] Ob negativnem pomenu besede regionalizem ni čudno, da so se je kritiki, kadar so pisali o slovenski književnosti, izognili.
V neposredni zvezi z regionalizmom je zaslediti še nekaj izrazov: ruralizem (Josef Knap in Jan Čep) na Češkem, Schollenromantik, Blut- und Boden-Literatur ali narodno socialistična smer v nemški literaturi, populizem (Ramuz, Giono) v Franciji, kolektivistični roman (Šolohov, Panfërov) v Sovjetski zvezi.[11] Ko je kritik Borko iskal najustreznejši žanrski predalček za regionalistični roman, ga je primerjal z ameriškim ter ga označil kot srednjeevropsko varianto ameriškega kolonizacijskega oziroma pionirskega romana.[12]
Ruralizem (umetnostna smer, ki obdeluje kmečko in podeželsko tematiko) je časovno še bolj omejen pojav, kot je to razbrati pri regionalizmu (pri nas so o njem pisali od 1933 do 1941, no ja, nekaj malega tudi po 1945), tiče pa se zlasti češke literature. Od domačih avtorjev je pod znamko ruralizma nastopal edinole Anton Novačan. Avtorji izjav o ruralizmu so bili domala isti kot pri ruralizmu: Božidar Borko v Jutru, Ivo Brnčić in Ivan Potrč. Levičarski kritiki med regionalizmom in ruralizmom v literaturi niso delali razlike, oboje jim je pomenilo konservativno, idilično, idealizirajočo, folklorno, anahronistično in nerealistično kmečko povest in pokrajinsko liriko, kar so strogo ločevali od socialnorealističnega kmečkega pisanja kakega Prežihovega Voranca, Antona Ingoliča, Edvarda Kocbeka in Juša Kozaka.[13]
Kritiki s politične desnice in sredine so brez predsodkov med ruraliste potisnili tudi levičarske ruralne pisatelje.[14] Najnatančnejši informator Božidar Borko je odvračal levičarske očitke o konservativnosti ruralizma s trditvijo, da pri ruralizmu ne gre le za rousseaujevstvo, ampak tudi za novo socialno idejo,[15] akoravno ruralisti niso oznanjevalci revolucionarnih socialnih naukov.[16] Ruralizem je razložil kot odpor proti prevladi proletarske in meščanske književnosti, njeno geslo vrnitev k zemlji pa kot posledico pretresov, ki jih je povzročila prva svetovna vojna. Gruda je "ohranjevalka življenja", "trdna os v časih, ki so polni pretresov, negotovosti in tesnobe". Pisatelji ruralisti so tisti, ki so večino svojega pisanja posvetili zemlji in kmetu; mnogi so bajtarskega rodu; za ruralistično povest je značilen "svojevrsten naturalizem", "agrarni socializem", odklon od tradicije katoliško tendenčnega kmečkega realizma, skratka – pri ruralizmu ne gre za romantično, vas poveličujočo literaturo;[17] kot sinonim ruralizmu se je zapisal celo izraz "skrajni realizem".[18]
Ti ljudje niso samo ljubili kmeta in se čutili povezanega z njim, njihov odnos do zemlje ni bil samo odraz blazirane naveličanosti site mestne gospode, marveč so proučevali kmeta in vas z enako pozornostjo, dostikrat tudi s sociološkimi, narodnogospodarskimi in psihološkimi merili, kakor so epiki proletariata proučevali svoje družbene sloje. Tako so nekateri zastopali [...] rustikalni naturalizem [...] drugi pa so iskali med dokumenti življenjske stvarnosti blesk idealističnih, posebej še etničnih življenjskih vzorov in smotrov. [...] V literaturi ni treba posebej oznanjati vrnitve k zemlji in podeželju [...] Z romantičnim zdravjem' podeželja in peklom' velemesta ni več mogoče prepričevati. [...] Novo češko kmečko leposlovje za razliko od starega realizma odkriva nagonski svet kmečkega človeka in s tem staro literaturo o kmetu bistveno izpopolnjuje, greši pa v tem, da zaradi nagonskosti zanemarja kmetove nedvomne duhoven potrebe.[19]
Številni članki v dnevni periodiki pričajo o tem, da so bili Slovenci pred vojno kar dobro obveščeni o ruralizmu v češki književnosti. Informacija je prihajala deloma celo iz prve roke, saj je bil eden izmed predstavnikov te smeri, Josef Knap, nekaj let češki poročevalec v slovenskem liberalnem dnevniku Jutru in publicist v Ljubljanskem zvonu. V nejegovem programskem besedilu odkrijemo Slovencem in Čehom skupni interes, ki še enkrat osvetljuje uvodno vprašanje o političnih dimenzijah slovenskega regionalizma. V obeh primerih, v slovenskem in češkem, je šlo za identifikacijo regionalnega in nacionalnega interesa, saj pravi Knap:
Borimo se zoper internacionalne vplive v češki kulturi [...] Hočemo, da bi bila češka literatura še bolj češka po svojem duhu. Pri nas se je preveč razpaslo napačno svetovljanstvo [...] vrednote so se merile po tujih, zlasti francoskih [...] vzorih. [...] Čutimo potrebo literature, ki bi v polni meri izvirala iz narodne duše. Navezujemo na staro tradicijo, vračamo se k zemlji, k Bogu in krščanstvu, k narodu, domovini in rodbini.[20]Na Slovenskem so se podobne izjave slišale pod firmo domačijske povesti. Ivan Pregelj, npr.: "Naša prava literatura mora biti taka, da je tujcu tuja!"[21]
Pokrajinska književnost. Obstaja kaj takega kot regionalistična lirika? V slovenski liriki je pokrajina postala važna celo prej kot v prozi, čeprav na nekoliko drugačen način. Vrsta pesnikov je zaslovela prav zaradi pesmi, ki so tematizirale domačo pokrajino: Simon Jenko je znan kot pesnik Sorškega polja, Simon Gregorčič kot goriški slavček, Srečko Kosovel kot pesnik Krasa, Alojz Gradnik kot pesnik Goriških Brd. Pokrajinski interes je tako kot v prozi osredinjen na Primorsko, kar je mogoče razložiti s specifičnim položajem Primorske. Pokrajinska slika politično odrezane Primorske je v nacionalni zavesti slovenskega bralca intenzivno ohranjala spomin na to pokrajino kot slovensko pokrajino. Prav pri pesnikih in pisateljih s tega področja se je pokrajinska tematika močno povezovala z nacionalno.
Vzdevki nekaterih slovenskih pesnikov:
|
|
|
|
|
| Simon Jenko, "pesnik Sorškega polja" | Srečko Kosovel, "pesnik primorskega Krasa" | Simon Gregorčič, "goriški slavček" | Alojz Gradnik, "pesnik Goriških Brd" | Miško Kranjec, "poet prekmurskih ravnin" |
Regionalni ali ruralni roman je pripoved z regionalno določenostjo dogajanja. Nastal je zaradi posebnega občutja regije in je bil bralcem te regije tudi namenjen. V njem prevladujejo motivi vrnitve k zemlji in konflikti z mestom. Omogočil ga je šele realizem s svojimi oblikovnimi postopki, med njimi tudi uporaba narečja. Ker je mestoma poln folklore, se približuje reportažnemu romanu, ker pa je njegova funkcija mnogokrat nacionalno ozaveščanje, je soroden tudi tendenčnemu patriotskemu romanu. V Franciji se je začel okrog 1870, ko so podeželske teme prevladale nad (veliko)mestnimi in zatonil okrog 1930, ko se je delež podeželske tematike v romanu skrčil na račun mestne, predvsem zaradi naraščanja vloge delavstva in industrije po 1900.[22] Definicijo dopolnimo z določili iz nemškega leksikona, ki o teh rečeh govori pod pojmom domačijska umetnost (Heimatkunst).[23] Širši, časovno nezamejeni pomen domačijske umetnosti je: pesništvo, ki svojo moč črpa iz pokrajine, "v tleh zasidrana umetnost". Ožji, časovno zamejeni pomen pa je: umetnost, ki je nastala v okviru domovinskega gibanja proti velikomestni civilizaciji in naturalizmu ter dekadentnemu simbolizmu v umetnosti okoli preloma stoletja. Rodila se je kot optimistična opozicija naturalizmu, ki je preveč črno in enostransko prikazoval mizerijo časa. Literaturo je skušala ponovno pripeti k "izvornim silam", jo vrniti ljudstvu in pokrajini. Iz nezaupanja v meščanstvo je romantično mitizirala kmetstvo. Idilično sliko kmeta, kakršno je srečavala pri predhodnikih, je retuširala v heroično sliko in bila pri tem nerealistično slepa za dejanski položaj modernega, industrializirajočega se kmetstva. Zavračala je vsakršno tujstvo (tudi tujke v jeziku) in zapletenost v izražanju.
Sorodno tej nemški terminologiji je pri nas Anton Breznik že 1930 predlagal za Heimatroman prevod "krajinska povest", ker "poveličuje lepoto kmetske pokrajine". Kljub Breznikovi avtoriteti velja vztrajati pri slovenskem razlikovanju med domačijsko in pokrajinsko povestjo. Domačijska povest je tista, v kateri so dom, družina, rodbina, domačija, domovina pomembnejši od individualne glavne osebe. Pokrajinska ali regionalna literatura pa je tista, ki poudarja in izpostavlja pokrajino, v kateri se dogaja. Zato se fabulativnost iz pokrajinske povesti izgublja in se nadomešča s pokrajinsko, folklorno, potopisno ali lirsko opisnostjo. Pokrajina v regionalni literaturi določa značaj in delovanje ljudi. Regionalnost ni sinonim provincialnosti, čeprav obstajajo med pojavoma sorodnosti. Izraz regionalen temelji na predpostavki o enakovrednosti pokrajinskih enot (regij), medtem ko ima izraz provincialen včasih opaznejši slabšalni podton, saj je provinca vse tisto, kar ni središčno, kar je na robu, kar je manj pomembno, bogu za hrbtom, kar je podeželsko v nasprotju z mestnim. V nekaterih leksikonih literarne terminologije se izraza uporabljata sinonimno, saj gre dejansko za zelo sorodni stvari: regionalna (pokrajinska) literatura se je rodila, ko je bila odkrita vrednost province.
Slovenska pokrajinska povest. Moč kmečke povesti je bila, ko je bila ta v dvajsetih in tridesetih letih na vrhuncu, v snovni inovaciji, to je v izvirni umeščenosti (lokaciji), ki je popularizirala enkrat to, drugič drugo dotlej manj znano slovensko pokrajino in njenega človeka. Pokrajinska določenost je eno izmed pogostejših določil kmečke povesti. Veliko kmečkih povesti že z naslovom pokažejo na dogajališče. Tipični so dvodelni naslovi, ki družijo ime osebe in kraj (Aleš iz Razora, Fant s Kresinja, Nevesta s Korinja). Pokrajinska povest je časovno zamejeni žanrski tip kmečke povesti. Njen korpus je nastajal zavestno v dvajsetih letih tega stoletja, s posameznimi besedili in manj programsko tudi zunaj tega časa. Regionalnost je postala opazna dimenzija, ko je centralno slovensko bralstvo naletelo na pokrajinsko eksotiko obrobnih regij, ki prej literarno niso bile predstavljene. Eno delo in en avtor seveda še ne moreta biti odločilna za rojstvo novega pokrajinskega občutja – nastati je moral obsežnejši korpus besedil. Nedvomno je bilo eno največjih presenečenj v tem pogledu Prekmurje v Kranjčevi upodobitvi v tridesetih letih. Prekmurja se je s kolektivno povestjo sredi dvajsetih let lotil priseljeni Matija Malešič (Kruh: Povest Slovenske Krajine, 1927), seveda še zdaleč ne tako opazno kot desetletje kasneje Miško Kranjec. Kljub močni lirski pokrajinski noti, opaznim narečnim prvinam in občutku za posebnosti prekmurskega človeka tudi pri Kranjcu ni več mogoče govoriti o čisti pokrajinski povesti, saj njegovo splošno uvrstitev prej določa močna socialnoprevratna ideja. Sočasna kritika je seveda zlasti pri njegovih prvih delih prej opazila pokrajinsko eksotiko kot prevratno idejo; k tej primarni recepciji se vrača tudi najnovejša literarna zgodovina.[24]
Koroško sta si za dogajališče povesti ob začetku stoletja izbrala Ksaver Meško in Josip Kostanjevec, vendar še brez lokalne eksotike. Ko se je je v začetku tridesetih let lotil Ivan Matičič (Moč zemlje: Pripoved vasi, 1931), je namesto lokalne atmosfere v ospredje stopila domovinska tendenca. Prežihov Voranc, ki ga domačini berejo kot izrazito lokalnega pisatelja, je pokrajinsko izročilo za objektivnega opazovalca dovolj intenzivno vezal s socialno problematiko in ga zato literarna zgodovina obravnava pod naslovom socialnorealistične, ne pa regionalistične literature (Samorastniki, 1940).
Na vasi, in to v geografsko določljivi dolenjski vasi, se sicer dogaja že vrsta pripovednih besedil druge polovice 19. stoletja: Jurčičev Sosedov sin (1868), Stritarjevi Sodnikovi (1878), vendar tu ni še nikakršne pokrajinske eksotike, umeščenost dogajanja bralca še ne bode v oči. Zavest regionalne specifike se je začela najprej razvijati v kratki pripovedi (Tavčarjeve Med gorami, "Slike iz loškega pogorja", 1876–1888). Med srednjimi in daljšimi besedili gre prvenstvo verjetno opusu učitelja iz Suhe krajine Frana Jakliča (1868–1937), ki je v literarni zgodovini znan kot folklorni realist. Poimenoval je kraj dogajanja z realnim vaškim imenom, trdil, da gre za realne dogodke, natančno popisal ženitovanjske in druge navade, da bi bila krajevna specifika kar najbolj očitna. Kritika je regionalne poudarke vedno hitro in z veseljem opažala in opazovanja povzemala v fraze, da so liki, kot da bi jih iz zemlje prestavil v knjigo, tipični, pristni, izklesani, plastični ... Literarna veda ne more preveriti zagotavljanja, da so pripovedovane osebe res take, kot so sicer v regiji, najboljši kazalec "regionalne pristnosti" je pač regionalno bralstvo. Če se ob branju vznemiri, pomeni, da se je prepoznalo (pa naj svojo literarno podobo sprejme ali proti njej protestira). Največkrat sprejme avtorja za svojega, ustanavlja prosvetna društva in jih poimenuje po njem, goji izročilo o zvezah med domačo pokrajino in ljudmi ter pripovedno upodobitvijo – tako je na primer pri Franu Jakliču, Franu Deteli, Prežihovem Vorancu).
Mogoče je bilo nekaj lokalnega kolorita za osrednjega slovenskega bralca s Kranjske v zgodnejših obdobjih v pripovedi iz visokih hribov drugorazrednega pisca Antona Kodra (Viženčar, 1881). Korpus slovenske planinske povesti je žal skromen; zdi se, da je bila njena identifikacija Slovencev kot alpskega naroda le preveč ekskluzivistična in zato nevarna panslovansko obarvanemu 19. stoletju.
Osrednje slovenske pokrajine so v regionalni povesti relativno skromno zastopane, toliko bolje pač obrobne pokrajine, zlasti Primorska z delom Notranjske, kjer je po koncu prve vojne z določitvijo tretjine Slovenije Italiji nastal rez v slovenskem nacionalnem prostoru. Glavni predstavniki pokrajinske povesti tu so bili Ivan Albreht, Andrej Budal, deloma tudi France Bevk in v poznih tridesetih letih Narte Velikonja ter Ciril Kosmač. — V osrednji Sloveniji sta Janez Jalen in Jan Plestenjak v tridesetih letih obnavljala plemenito tradicijo Finžgarjeve gorenjske povesti, slednji izključno v okolici Škofje Loke (Lovrač, 1936, Bajtarji, 1937, Mlinar Bogataj, 1942, Herodež, 1944). Lojze Zupanc (Stari Hrk, 1934, Tretji rod, 1938, Mlini stoje, 1945) in Jože Dular (Zemlja in ljubezen, Krka umira, 1943) sta skoraj sto let po Jurčiču prikazala značaj Bele Krajine in dolenjske pokrajine ter človeka. Najbolj znana štajerska lokacija v literaturi so postale Slovenske Gorice (zunaj kmečke povesti že leta 1914 v Kontrolorju Škrobarju Alojza Kraigherja, v okviru kmečke povesti pa precej kasneje: Stanko Kociper, Goričanec, 1942, Ivan Potrč, Sin, 1939, kmalu po drugi vojni še Anton Ingolič, Žeja, 1946, Janez Švajncer, Streli na meji, 1955, Manica Lobnik, Gorniki in čas, 1957, in Ignac Koprivec, Hiša pod vrhom, 1957, in Pot ne pelje v dolino, 1961). Dobro sta pisateljsko pokrita tudi Savinjska dolina (Janko Kač, Grunt, 1932, Na novinah, 1942) in Pohorje (Jože Kranjc, Pot ob prepadu, 1932). Vsi omenjeni avtorji v tridesetih letih so pokrajinsko opisnost sicer nadaljevali, vendar v spremstvu poudarjene socialne problematike. Kač, Kranjec in Kociper so v tem okviru šli najdlje in so določali pokrajinski tip človeka s sredstvi, ki spominjajo na nemško Blut- und Boden-Literatur. Tu sta se srečala pokrajinski in domačijski tip kmečke povesti, ki ju je včasih težko razločevati.
Avtorji slovenske kmečke povesti so se rojevali povečini na podeželju. Kulturno je bil najbolj stimulativen prostor Gorenjska (30 %), za njo Štajerska z 22 % in potem Primorska z 20 %, saj je v teh pokrajinah živelo in ustvarjalo največ avtorjev. Preseneča nesorazmerno velik delež pisateljev, ki so živeli na Štajerskem, pa se tam niso rodili. Njihove biografije nas poučijo, da je presežek treba pripisati beguncem iz od Italijanov zasedene Primorske. Begunci so se selili na Štajersko, ker je bila le-ta gostoljubnejša od bližnje Kranjske. — Kot dogajališče so bile zanimivejše od drugih Primorska, Prekmurje in Koroška, pač na račun plodovitih Franceta Bevka, Miška Kranjca in Prežihovega Voranca. Notranjska, Prekmurje in Koroška niso rojevali pisateljev, kar pa jih je o teh krajih pisalo, so to počeli zelo intenzivno.
Tendenca avtorjev je bila, kot kaže, izrazito programska: literarno upodobiti tudi manj poznane slovenske pokrajine, tako prispevati k medsebojnemu poznavanju med slovenskimi regijami in ustvarjati enotni slovenski prostor. Kmečka in pokrajinska povest (po vsej verjetnosti pa tudi druga literatura) sta se najbohotneje razvijali na Kranjskem, to je v osrednji slovenski regiji. Celo velik del avtorjev, ki jih danes prištevamo k Primorcem, je svojčas upravno pripadal Kranjski. Pokrajinska povest dvajsetih let je imela jasno nacionalno mobilizacijsko funkcijo. Posvečala se je "odrezanim" delom Slovenije, literatura naj bi jih vzdrževala v nacionalnem spominu. Predstavljanje pokrajinske specifike odrezanih pokrajin je ohranjalo in pripravljalo v narodni zavesti prostor, kamor se bodo izgubljene pokrajine vključile, ko bo prišel čas nacionalnega zedinjenja. V tem se ni slovenska pokrajinska povest prav nič razlikovala od nemške, ki si je še posebej rada za dogajališče izbirala nemške mejne pokrajine: Sudete, gornjo Šlezijo, vzhodno Prusijo, Banat in Sedmograško.
Pokrajinski avtorji
Katere so bile torej pobude za val pokrajinske pripovedne proze v okviru kmečke
povesti na Slovenskem v dvajsetih letih? Bolj kot vzori iz sosednjih nacionalnih
literatur in svetovna literarna moda so bile za rojstvo slovenske regionalne povesti
odločilni politični pogoji: program zedinjene Slovenije iz 19. stoletja in sprememba
državnega okvira 1918, ki je upravno združil slovenske pokrajine z izjemo Primorske
in Koroške. Poudarjanje lokalne specifike je postalo zanimivo šele, ko to poudarjanje
ni več moglo ogroziti slovenske državne združitve. Dejstvo, da je najbolj izrazita
pokrajinska povest nastajala na politično odrezanem Primorskem in v drugih obrobnih
pokrajinah, ki so si prizadevale ohraniti stik s centrom, potrjuje tezo, da regionalna
literatura v slovenskem primeru ne podpira drobitve političnega prostora, ampak je
regionalizem v literaturi izraz stremljenja k nadregionalni tvorbi, k zedinjenemu
slovenstvu. Pokrajinske povesti po drugi svetovni vojni ni več veliko. Dogajanje
prepoznavno postavljajo v specifično pokrajino Milan Lipovec, ki je predstavil Brkine
– Ljudje ob cesti (1961) –, Marjan Tomšič, ki živi z Istro, in Drago Kuhar s
Prekmurjem, vendar v okviru drugih žanrov.
Opombe
[1]Tema je bila predstavljena kot referat na rednem letnem srečanju AAASS v Miamiju leta 1991 v omizju Central European Regionalism, v nekoliko drugačni obliki je objavljen tudi v reviji Slovene Studies XIII/2 (1991), 143–53.
[2]Bojko Bučar, Mednarodni regionalizem: Mednarodno večstransko sodelovanje evropskih regij, dizertacija (Ljubljana: FSPN, 1989).
[3]Štefan Smej, Za kolokvij o regionalizmu, Dialogi XXVII/8 (1991), 45, 52.
[4]Ermin Kržičnik, Enotna Slovenija ali Slovenija dežel, Dialogi XXVII/8 (1991), 58.
[5]Katalog literarnovedne terminologije na Inštitutu za literaturo pri ZRC SAZU v Ljubljani.
[6]Pojav regionalizma v literaturi naj bi bil tri desetletja starejši od njegove zavesti. Začel naj bi se s kultom rodne zemlje, lokalnim atavizmom in vpeljavo dialektkov konec 19. stoletja v Franciji (Anton Debeljak, Slavko Vörös: Tonček Tomaš, Ljubljanski zvon 1918, 291, 292).
[7]S knjižnega trga, LZ 1927, 215.
[8]Modra ptica 1931/32, 303).
[9]LZ 1928, 485.
[10]Ivo Brnčić, Književni horizonti: Zagrebška književna revija, LZ 1935, 366, 367; Ivo Brnčić v LZ 1935, 111; Milena Mohorič v MP 1934/35, 150.
[11]Božidar Borko, Nova smer: ruralisti, Jutro 1937, št. 42, 4; Borko, Češki kmečki romani, Jutro 1936, 46, 7.
[12]Jutro 1939, št. 75, 9.
[13]LZ 1940, 403; Sodobnost 1935, 142; Novi svet 1947, 425.
[14]Radivoj Rehar v Obzorjih 1938, 271.
[15]LZ 1933, 61, 62.
[16]Jutro 1934, št. 81, 4.
[17]Božidar Borko, Dr. Anton Novačan, Jutro 1937, št. 157, 7; Božidar Borko, Češki ruralizem, LZ 1933, 61, 62; Jutro 1936, št. 201, 7.
[18]Slovenec 1936, št. 17, 5.
[19]Kmet in vas v sodobnem češkem pripovedništvu, Jutro 1944, št. 183, 3.
[20]Božidar Borko, Josef Knap, Jutro 1939, št. 75, 9.
[21]Ivan Pregelj, Nekaj misli o slovstveni izobrazbi slovenskega ljudstva v bodočem, Mladost 1916, 38–43.
[22]Lucien Leclair, Le roman régionaliste dans les iles britaniques 1800–1950 (Pariz, 1945).
[23]Martin Greiner, Heimatkunst, Reallexikon der deutschen Literaturgeschichte (Berlin, 1958).
[24]Prim. Zadravčeva knjiga Miško Kranjec, poet prekmurskih ravnin (Murska Sobota, 1990).
Http://www.ijs.si/lit/pokrajin.html, obnovljeno 7. maja 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco