Pogovor s Petrom Kolškom za Delo

Začetek digitalizacije in pospletenja slovenske literarne klasike je res povezan z mano, sega v leto 1994. Vendar je treba omeniti tudi pokojnega Franka Luina iz Trsta, ki je nekaj let pozneje na Švedskem iz lastnega veselja spravil na splet okrog tristo knjig, in Nukovo Digitalno knjižnico Slovenije dLib, ki trenutno najbolj intenzivno postavlja na splet vse po vrsti. Pa seveda Google, ki med skeniranjem ameriških univerzitetnih knjižnic posname tudi marsikaj slovenskega.

Kako daleč je proces digitalizacije?

Na spletu bo menda skoraj polovica tistega leposlovja, ki ga je mogoče tja prenesti brez ovir, ki jih postavlja avtorska zakonodaja. Literarna klasika avtorjev, ki so umrli pred več kot 70 leti, je v glavnem že pod streho.

Na Filozofski fakulteti poteka to delo še naprej na vašo pobudo? Kdo ga financira?

Zadnji dve leti sem od ministrstva za kulturo dobil dvakrat po deset tisoč evrov, da lahko plačam študentom popravljanje tekstov na Wikiviru. Prej smo delali kar tako.

Kdaj pa pridejo na vrsto sodobni avtorji?

Takoj, če bi bili za to. Nazadnje mi je na primer Mimi Malenšek dovolila postaviti šest svojih romanov. Tudi Rudi Šeligo je bil za spletno objavo, ob zavedanju pač, da lahko založba kdaj kasneje to prepreči, in natanko to se je tudi zgodilo. Enaka je bila zgodba z Janezom Menartom. Pri večini bo treba počakati, da njihove knjige postanejo javna last.

Naše založbe skušajo torej knjigo čim dlje zadržati na papirju?

Tako je. Glede tega so zelo nefleksibilne in to jih utegne pokopati. Razen redkih izjem delujejo civilizacijsko zaviralno.

Na sumu vas imam, da ste na noge postavili tudi Slovlit, spletni forum slovenistov.

Slovlit je zrasel iz interne oddelčne komunikacije, zdaj pa vključuje 1200 duš, ne samo slovenističnih in slavističnih, tu že dobro desetletje diskutirajo ljudje z raznih področij humanistike in zunaj nje.

To je pravzaprav najbolj živahno srečevališče slovenskih literaturoslovcev in jezikoslovcev?

Najbrž, nič konkurenčnega ne poznam.

Kje ste si pridobili toliko računalniškega znanja, in to že tako zgodaj?

Predvsem na študijskih bivanjih v Nemčiji, pa na Inštitutu Jožef Štefan, kjer so mi najprej ponudili prostor na strežniku in sem se moral poučiti o formatu besedil na spletu. Sicer pa ne gre za kaj več kot amaterske spretnosti. Res pa je, da me je ta stvar začela zanimati takoj, ko se je pojavila.

V Wikipediji sem o vas prebral, da se ukvarjate s »kvantitativnimi raziskavami slovenske pripovedne proze«. Kaj to pomeni?

To pomeni, da preštejem, kar se prešteti da. Potem se, ne zmeraj, pokažejo kakšni zanimivi vzorci. In tu vidim še veliko dela za literarno zgodovino.

Postrezite prosim s kakšnim primerom.

Zdaj ko sem preštel vse slovenske zgodovinske romane, natančno vem, kakšna je kondicija žanra. Prej je literarna zgodovina vzela nekaj kapitalnih primerkov besedil, jih razglasila za reprezentativne in na njih gradila podobo literarnega razvoja, sam pa izjave o žanru oblikujem brez predhodne selekcije in si zato domišljam, da so bolj preverljive in vsaj statistično relevantnejše.

Pred zgodovinskim romanom ste se ukvarjali s kmečko povestjo. Lahko na hitro navržete kakšno primerjavo, ki izvira iz preštevanja.

Lahko. Produkcijska krivulja razkriva, da sta žanra dosegala vrhove s petletnim zamikom: očitno ustvarjalne energije na Slovenskem niso bile tako močne, da bi lahko oba kulminirala hkrati. Zanimivo je opazovati vpliv vojn. Nasplošno bi Slovenci radi verjeli, da za nas velja izjema pri pravilu, da med vojno muze molčijo: kadar nam je najhuje, naj bi bili najbolj ustvarjalni. No, izkazalo se je, da se pri nas muze obnašajo enako kot povsod drugje. Ali pa delež žensk v literarni produkciji. Zdaj vem, da jih je bilo pri kmečki povesti 3 %, pri zgodovinski pa kar štirikrat več (ja, oba deleža sta žalostno majhna), za čimer gotovo tičijo tehtni razlogi. V skladu z večjim ženskim angažmajem je porast pripovedi z žensko naslovno osebo, vendar ne štirikratni, kot bi pričakovali, ampak samo dvakratni, kar pomeni, da so bili ženski literarni svetovi konservativnejši od tistih v realnosti – hud udarec fantazmi o leposlovju kot laboratoriju za preizkušanje alternativnih socialnih modelov.

Kdo so te avtorice?

Prva in od vseh avtorjev najplodnejša je Mimi Malenšek, sledijo Ilka Vašte, Tita Kovač, Lea Fatur. Zanimivo je še eno dejstvo: Štajerci so se z zgodovinskim romanom ukvarjali dvakrat bolj kot Gorenjci, pri kmečki povesti pa je bilo ravno obratno. Mogoče bi bilo špekulirati, da se Štajerci prepoznavajo skozi zgodovino, Gorenjci pa skozi idilo. Številke so pomembne tudi pri genoloških raziskavah: vprašanje, kaj je roman, kaj povest in kaj novela, se začne (in neredko tudi konča) pri podatku o obsegu.

Ampak kvantifikacija umetnostnega besedila ni nekaj, kar bi humanistika, ki se zmeraj sklicije na vsebino, prav zelo cenila?

Humanistika je po tradiciji do številk sovražno razpoložena. Sam sem prepričan, da nas številke prav nič ne omejujejo. Saj ne morem obtičati pri njih, ampak so le sveže izhodišče za nove definicije in interpretacije.

Večino svojega znanstvenega interesa izkazujete tako imenovani žanrski literaturi. Pravzaprav ste prvi slovenski literarni zgodovinar, ki to počne.

Včasih se z žanrsko literaturo niso marali ukvarjati. Zdelo se je skoraj nespodobno, kajti nacionalni genij naj bi se razodeval v artistično stremljivih in žanrsko neuvrstljivih besedilih. Čeprav sta kmečka povest in zgodovinski roman paradna nacionalna žanra, ki sta bila ustanovljena prav zato, da bi Slovence ozavestila in povezala. Zakaj se ukvarjam z žanrsko literaturo? Ker je bila zgodovinsko pomembna in bi nas brez nje verjetno ne bilo. Zato še ni treba, da se z njo identificiram ali da jo imam rad.

Sklepno poglavje vaše knjige ima naslov Epilog. V njem spregovorite o svojem literarnem nazoru, ki se do neke mere gotovo prekriva tudi z življenjskim.

Napisal sem ga, ker se je pokazala nevarnost napačne umestitve tega, kar počnem.

Čeprav lepo pojasnjuje tudi smisel ukvarjanja s slovenskim zgodovinskim romanom, bi ta spis pravzaprav lahko stal sam zase.

Morda bi z malo pretiravanja lahko rekel, da gre za liternozgodovinski manifest.

Pravite, na primer, da »literatura ni več priviligirano mesto razmišljanje o lastni zgodovinski usodi in perspektivi«. Takšno priviligirano mesto naj bi bili zdaj mediji?

Seveda, mediji dajejo prednost športu, politiki, ekonomiji, estradi, ezoteriki ... Poglejte sporočila ob olimpijskih dosežkih športnikov: njihova zmaga je naša zmaga! Samo v getu literarne zgodovine in šole tega nočemo opaziti in živimo v iluziji, da osrednjo vlogo še vedno igra literatura. Ampak jaz nisem pesimist.

Glede česa?

Ne mislim, da ta nova, deprivilegirana vloga literature pomeni kulturni propad. Če ne bo branja, bo pa kaj drugega. Znajdevanje v svetu preko drugačnih znakovnih sistemov.

Tole zveni kot obračun s tradicionalistično orientiranim slovenstvom?

Beseda obračun ni iz mojega besednjaka. S Slovenci nočem obračunavati, konec koncev od slovenstva živim.

Pa reciva, da gre za jasno nazorsko orientacijo, ki zavrača stališče, ki se ga po tradiciji drži slovenistika.

Tudi jaz se, kadar prosim za subvencije, sklicujem na tradicionalne kulturne vrednote.

Ali je mogoče reči, da je vaš nazor v nasprotju s prevladujočim duhom slovenistike? Ali celo to, da je njen duh večinoma še zmeraj obrnjen nazaj?

Težko posplošujem. Pravih razlogov za občutke osamljenosti ni. Upam, da se je kaj od tistega, kar na predavanjih že toliko let pridigam, tudi prijelo. Obstajata dva obraza slovenistike: eden je zazrt nazaj v tradicionalne vrednote in v prizadevanje za ohranitev obstoječega ali obujanje minulega, ob njem pa obstaja tudi dovolj močno pragmatično razmišljanje, kako se orientirati v prihodnje.

Se pravi, da se tudi na slovenistiko pretaka duh z drugih področij humanistike? Včasih sta bili slavistika in komparativistika na primer hudi »ideološki« nasprotnici.

Oh, nekdanja nasprotja med slovenistiko in komparativistko so imela korenine v osebnem rivalstvu med vélikimi očeti strok, "ideologija" je bila samo za spremljavo. Slovenistike se je držal, včasih upravičeno, zli sloves domačijstva, kar je bilo značilno tudi za druge nacionalne filologije po svetu, npr. za germanistiko v Nemčiji. Danes imam občutek, da se na tradicijo, kljub načelni svetovljanskosti, pogosteje sklicujejo komparativisti.

Kdo bi torej naj bil prvi varuh nacionalne substance? Če je takšen varuh sploh potreben?

Saj ne vem, kaj naj bi nacionalna substanca sploh bila. Ali ni to samo en na videz lepši izraz za tisto banalno reč, ki ji pravimo nacionalni interes, po domače: naš lastni prid, naša korist, naši privilegiji, skratka prav nič plemenitega?

Nacionalna substanca je tudi jezik.

Čeprav jezika ne moremo imeti za pogoj slovenstva, se je treba zanj zavzemati, o tem ni nobenega dvoma.

Zakaj?

Zaradi ohranjanja raznolikosti na tem svetu, zato da ne utonemo v monokulturah.

Se pravi, v Babilonu jezikov igra eno malo nagajivo vlogo tudi slovenščina.

Ne pozabite, da ta vloga ni tako majhna. Slovenščina spada med velike jezike, se pravi v vrhnje 3 odstotke, kamor se uvrščajo jeziki z več kot milijonom govorcev, 97 % jezikov na tem svetu je manjših od slovenščine. Po številu govorcev smo med pismenimi nekje okrog 150. mesta, po kulturni vitalnosti, če jo merimo s številom člankov na Wikipediji, pa na 32. mestu na svetu.

Kaj pa mislite o izpodrivanju slovenščine v znanosti in na univerzi?

Privilegiranje angleščine v znanstveni komunikaciji na račun slovenščine je snobovsko, v slovenistiki pa je naravnost abotno, saj so naše »stranke«, z redkimi izjemami, vsi slovenski govorci. Zakaj bi bil članek, ki ga objavim v angleščini, dvakrat vrednejši od istega članka v slovenščini? Ne morem pa seveda dati prav tistim, ki bi se hoteli iti znanosti samo v slovenščini, saj je zapiranje v domači znanstveni hlev samomorilsko. Tako kot smo dolžni s prevodom poskrbeti za širjenje svojih spoznanj po svetu, tako smo dolžni poskrbeti tudi za prenos tujega znanja v slovenščino.

Kakšna je torej po vaše najprimernejša drža, ki naj streže nacionalnemu interesu v sedanjosti in prihodnosti.

Predvsem je najslabša obrambna drža. Tista, ki vse drugo razume kot sovražno. Zaradi nacionalnega brambovstva je bilo iz najboljših namenov povzročeno veliko škode. Do jezika in literature bi morali imeti normalen, nezatežen odnos. Ne praznično resnobnega, ampak vsakdanje samoumevnega. Ne sveto nedotakljivega, ampak igrivo kreativnega, ne omejujočega, ampak vsesprejemajočega. Če hoče slovenščina preživeti, se mora obnašati tako kot angleščina, to je na stežaj odpreti vrata vsem mogočim jezikovnim vplivom.

Slovenci smo na literarno dejavnost svojih prednikov še preveč ponosni – to so vaše besede.

Da, ponos je nekaj, kar se od nacije kar naprej zahteva. Druga takšna zaželena lastnost je samozavest, češ da je imamo premalo. Toda bog obvaruj svet pred preveč samozavestnimi Slovenci. To so ekskluzivna čustva lastne večvrednosti, civilizacijski ideal pa je v njihovem preseganju, v odprtosti za drugo in drugačno. Ali ni humilitas tudi prva od krščanskih kreposti? Véliki predniki so nas učili, da je za preživetje nujna odpoved veri staršev: Prešeren preko Črtomira, Trubar, Bartol s svojimi junaki, Cankar je prelamljal s tradicijo v žanru in izrazu. Če bomo hoteli kulturno obstati, bomo morali začeti jemati njihov nauk zares in poiskati nove, neuhojene poti.

To pomlad boste kot predsednik žirije za Delovo nagrado kresnik prebirali lanske romane. Zadnji dve leti se je njihovo število povzpelo čez 110. Kaj vam to pove?

Da se je razmerje med pisateljem in bralcem bistveno spremenilo. Včasih je bilo knjigo izdati težko, danes pa si lahko privošči knjigo vsakdo in lahko piše, kakor hoče in kolikor hoče.

Kresnik ima letos dvajset let. Ali menite, da ima ta nagrada kakšen omembe vreden vpliv na slovensko pripovedno literaturo?

Na avtorje najbrž ne vpliva kaj dosti, je pa selekcija, ki jo opravi žirija, v pomoč bralcem, založbam, gospodarjem s subvencijami in literarni zgodovini. Vprašanje je, ali je ta model selekcije, ki skuša spraviti na skupni imenovalec in obvladati vso raznoliko romaneskno produkcijo za razne bralske kroge, ki bi vsak želel svojega kresnika, še vzdržen.

To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco