6. sept. 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Kljub rano izpričani ljubezni do literature (v mladinska glasila je pisaril že v šolskih letih) ga je najprej zaneslo v tehnično stroko. Kot elektrotehnik je v službi na ljubljanskem radiu dobil priložnost za poklicno prekvalifikacijo. Ob delu se je vpisal na slovenščino na filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je med prvimi v razredu diplomiral; študij je ponudil strokovno zaledje njegovi novinarski karieri v okviru dokumentarno-feljtonske redakcije – podpisan je pod kakimi 700 reportažami. Za popoldanski čas, za nočne ure in za konec tedna pa si je izbral pisateljsko tlako ter postal izjemno uspešen "producent" literarnih besedil. Dosegljiv je v vseh mogočih medijih. Opus njegovih narodnozabavnih pesmi obsega preko 1000 naslovov (izbor je izdal na kaseti Od Avsenika do Slaka z najboljšimi besedili Ivana Sivca, 1990). Komedijo Disko pod vaško lipo mu je uprizorilo Šentjakobsko gledališče leta 1985, televizijska igra Seme v vetru čaka pri TV Slovenija, prišlo je celo do priredbe povesti Pesem njenih zvonov za ljudski oder. Mladinsko literaturo spravlja med bralce na kasetah (pravljice Štirje škratje Mehkobradje, 1987, Prigode palčkov Poljančkov, 1988, in Sedem pravljic, 1991), v knjižni obliki (Dober dan, palčki, Dolenjska založba, 1991, pustolovski povesti Pozabljeni zaklad, 1987, ter Gusarji na obzorju, 1991) ali v dramatizirani obliki (Pozabljeni zaklad za 4 nadaljevanja na italijanski televiziji). Prispeval je celo besedila za sedem slikanic v Delu. Veliko energije vlaga v promocije svojih knjig, ki nimajo le oblike literarne matineje ali literarnega večera ali tiskovne konference, ampak postajajo prave ljudske turistične prireditve. Organizacija Sivcu ni tuja: pripravil je že vrsto narodnozabavnih prireditev: Mengeški prepih, Pod mengeško marelo, Lubi Slovenci, Tekmovanje ljudskih godcev pri Repanšku, Glasba treh dežel, Pesem je moje življenje.
Zraven naštetega je Sivec z dvanajstimi objavljenimi naslovi drugi najpridnejši pisec sodobne slovenske kmečke povesti. Skoraj vse so izšle pri Kmečki knjižni zbirki. Takole je njihovo zaporedje:
Pesem njenih zvonov (1972, 1982)
Kdaj bo sneg skopnel (1972)
Grenki kruh (1974)
Korenine grunta (1975)
Klic domače zemlje (1975)
Pristrižene peruti (Mohorjeva družba, 1976)
Sonce vzhaja počasi (1979)
Setev pomladnega vetra (1980)
Prve lastovke (1984)
Beg pred senco (1986)
Godec pred peklom (1989)
Ženin proti svoji volji (Prešernova družba, 1992)
Od preostalega žanrsko ni mogoče v ta nabor vključiti le knjige Tedaj so cvetele češnje (1982) s tematiko mlade ljubezni in invalidnosti ter zadnjega Sivčevega besedila In večno bodo cvetele lipe (Mohorjeva družba, 1991), ki z biografijo Petra Pavla Glavarja napoveduje premik avtorjevega interesa v smer drugega tradicionalnega slovenskega pripovednoproznega žanra, v smer zgodovinske povesti.
Ker je Sivec sinonim sodobne kmečke povesti, je treba najprej izreči nekaj besed o povojni usodi tega žanra. Dejstvo je, da se izmed vidnih slovenskih proznih avtorjev, znanih iz prevodne literature ali iz literarne zgodovine, nihče ne ukvarja s kmečko tematiko, kaj šele z žanrom kmečke povesti, čeprav gre za literarno nasledstvo tako znamenitih imen, kot so Fran S. Finžgar, Miško Kranjec, Prežihov Voranc, Ivan Potrč, Janez Jalen in celo Ivan Cankar. Res da se je žanr med drugo vojno kompromitiral tako navznoter kot navzven (navznoter s konservativnim domačijstvom oziroma z ideologijo krvi in zemlje, navzven, tj. politično, z izrecnim odporom oefovskemu kulturnemu molku – znano je, da so med drugo vojno dolžine kmečkih povesti dosegle rekord), vendar to dejstvo po vojni ni oviralo velikih pisateljskih imen, da se ne bi znova poskusila v žanru. Kot nadaljevanje predvojnega pisanja sta najprej izšli Prežihova Jamnica (1945) in Ingoličeva Žeja (1946). Od zvenečih imen naštejmo še Finžgarja (Gostač Matevž, 1954), Potrča (Na kmetih, 1954), Koprivca (Hiša pod vrhom, 1957, in Pot ne pelje v dolino, 1961), Kranjca – njegov gorenjski ciklus, tj. kmečke povesti z dogajališčem na Gorenjskem (Macesni nad dolino, 1957), Jalna, mogoče celo Cirila Kosmača in Pavleta Zidarja. S temi je kmečka povest ograjena v slovenski slovstveni zgodovini. Vendar – to so najmanj tri desetletja stara imena! Danes se od "vélikih", kolikor niso že pomrli, le izjemoma kdo dotakne kmečke tematike.
Tradicija je v ustvarjalni in bralski zavesti pustila vse predvojne žanrske podtipe kmečke povesti, založniki pa so privilegirali le socialnorealistično kmečko povest. Značilni zanjo so bili motivna drastika, ki se je napajala pri starih naturalističnih vzorcih, in razni socialni aktualizmi: beg s kmetij v mesta, zadružništvo, prisilne oddaje. Tudi problematika druge vojne je podobno kot dobrih dvajset let prej prva vojna motivno močno posegla v žanr. Do leta 1965, do Ignaca Koprivca in Pavleta Zidarja, je bila socialnorealistična kmečka povest v najboljšem primeru le nostalgično razpoložena do tradicionalnega, izginjajočega kmetstva, sicer pa se je zgodbeno strinjala s tezo o nujnosti njegovega propada. Kolikor je bilo po vojni ostankov konservativne domačijske kmečke povesti, ki ni mogla pristati na omenjeno tezo (npr. Finžgarjev Gostač Matevž), se je vsakršni aktualizaciji ali opredeljevanju izogibala ter se raje oprijemala brezčasne kmečke idilike. Nekje vmes med obema podtipoma je najti pokrajinsko kmečko povest, ki pa je izredno skromno zastopana, saj je mogoče ob njej imenovati le dva avtorja, Milana Lipovca (Ljudje ob cesti, 1961) in v zadnjem času Marjana Tomšiča.
V sedemdesetih letih, ko je z znanimi imeni v kmečkem žanru tako rekoč konec, so pri založbi Kmečki glas začele izhajati v okviru zbirke Kmečka knjiga domače poljudne kmečke povesti v glavnem amaterskih avtorjev, nekakšno sodobno nadaljevanje nekdanjih Slovenskih večernic Mohorjeve družbe. Ta zbirka je rodila tudi Ivana Sivca, ki je tod tiskal večino svojih povesti. Preveč enostavno in malenkostno bi bilo razumeti, da je skupina plodovitih, vendar praviloma izrazno neambicioznih avtorjev pri Kmečkem glasu uzurpirala žanr in ga iztrgala občutljivim elitnim pisateljem iz rok. Prej bo veljalo nasprotno: da so prvorazredni ustvarjalci dali slovo kmečki povesti, nastalo praznino pa so po sili razmer zapolnili amaterski pisatelji. Z izogibanjem kmečki tematiki je ekskluzivistični elitni literarni program nevede naredil uradni mačehovski politiki do kmetov najlepšo uslugo.
Čeprav je bil nagradni razpis za povesti v zbirki sestavljen tako, da bi mogel dopustiti le socialnorealistična besedila, je šla zbirka v praksi v smer popularne, poljudne kmečke povesti. Količinsko so v tem okviru poleg Sivca omembe vredni opusi Janeza Švajncerja očeta in sinu, Mimi Malenšek, Joži Munih-Petrič, Janeza Zupana, Anice Zidar, Minke Krvine, Erne Starovasnik, Ladislava Črnologarja itd., ki imajo za sabo že med štiri in deset kmečkih povesti. Ker je čistega kmetstva danes na Slovenskem komaj kaj, tudi čiste kmečke povesti ne moremo pričakovati, še posebej tiste z gruntarsko pripovedno perspektivo ne. Glavne osebe so mladi nasledniki, razpeti med kmečkim in urbanim življenjem. Pola običajno nista prikazana kot dobro in zlo, ampak ima vsak svoje prednosti in slabosti. Le ker gre za kmečko založbo, se usode iztečejo praviloma v korist zemlje, kmetstva in nepokvarjene narave. Kmečka povest posega v preteklost, pred drugo vojno ali tik po njej, ali pa kmečko tematiko povezuje z delavsko, vojno, izseljensko.
Ivanu Sivcu je za razliko od njegovih amaterskih kolegic v žanru treba priznati gladko pisavo, verziranost in poznavanje bralca, kar vse mu je priskrbelo visoko stopnjo popularnosti. Čeprav je Sivčev junak naivne vrste, s hvaležnostjo pogrešamo to, kar sicer pri literaturi za ljudstvo najbolj moti – naivnost avtorja. Prvim Sivčevim kmečkim povestim sicer ni težko določiti dogajalnega časa med obema vojnama, pa zanje kljub temu ni primerno reči, da so zgodovinske, saj jih označuje nekakšna brezčasnost, značilna za folklorno idilo.
Sivčeve povesti si iz folklorne kulise izbirajo posamične motive ali probleme in jih izpostavljajo do te mere, da pridejo celo v naslov: Grenki kruh (1974) enciklopedično predstavi lončarsko obrt, Korenine grunta (1975) žensko nepripravljenost, prevzeti nase breme dela na gruntu, Pristrižene peruti (1977) in humoristična povest Ženin proti svoji volji (1992) odmiranje gorskih kmetij, Setev pomladnega vetra (1980) trmo in zlobo tradicionalnega kmečkega gospodarja, Beg pred senco (1986) alkoholno omamo, Godec pred peklom (1989) svet narodnozabavne glasbe.
Po literarnem začetku, ko mu je šlo za kar najbolj zvesto vajo v žanru, je pisatelj začutil formalno ambicijo. Ker si ni drznil nezahtevnega bralca obremeniti s stilizmi Pregljeve vrste, je svojo oblikovno inovacijo fizično ločil od fabulativnega besedila in jo potisnil v uvode k poglavjem, na mesto, kjer je običajno prostor za moto. V Setvi pomladnega vetra so to meditativni povzetki dogajanja, v Tedaj so cvetele češnje pravcati sonetni venec, ki je posodil svoje sonete vsakemu poglavju po enega, v Begu pred senco sicer dokaj neobičajni okvir, v Godcu pred peklom avtorjevi lastni narodnozabavni teksti. Čeprav gre za delo lahkotnega značaja, ki naj bralca v prvi vrsti zabava, teh literarnih postopkov, ki koketirajo z literarno tradicijo in se trudijo povest približati tudi kriterijem literarnih sladokuscev, ni mogoče spregledati.
Pesem njenih zvonov je Sivčeva prva, po ponatisih sodeč pa tudi njegova najuspešnejša knjiga. Najbrž zaradi ganljive usode glavnih oseb. S to povestjo je Sivec ponudil bralcu, ki je bil nasičen s socialnorealistično ali pa eksistencialistično varianto kmetstva, tisto pravo, romantično, popularno, trivialno kmečko povest, o kakršni ne vedo povedati literarni kritiki in zgodovinarji prav nič dobrega, bralec pa vendarle vedno znova uživa ob njenem prebiranju, čeprav se zaveda, da je zgodba neverjetna, neživljenjska, nerealistična, nesodobna ali celo prepisana iz starih popularnih del. Naj nas še tako spominja na berilo pubertetnega obdobja, neposrednih in enoumnih literarnih vzorcev za Pesem njenih zvonov v slovenski pripovedni tradiciji ni najti. Z baladno intonirano kmečko idilo je navezal prav na začetek slovenske kmečke pripovedne proze – najprej pomislimo na kakšno Marjetico Antona Kodra (1877). Nenavadni večkratni tragični konec (zaradi ljubezenskih preprek znorela in utopljena nevesta, mrtvi ženin, mrtva oče in mati, mrtvi mož ...) celo pretirava izhodiščni vzorec. Med tujimi besedili se zdi zaradi nesrečne ljubezni glavnih dveh oseb še najbližji model nemške klasične kmečke novele, Gottfrieda Kellerja Romeo in Julija na vasi (1876). Vse kaže, da se v Sivčevi povesti prekrivata avtorjeva artistična ambicioznost, ki jo razkriva v izrazitem in za tradicionalno kmečko povest dovolj redkem baladnem tonu – naj tvegam: v njenem spogledovanju z novelsko strukturo –, ter vzrok za njeno priljubljenost pri bralcih. Folklorni motivni repertoar (zvonjenje, pripravljanje rezanice, spravljanje sena pred nevihto, vasovanje s pretepom, mlačev, svatovanje) in motivi popularne kmečke povesti (vaška opravljivka, zlobni in izkoriščevalski sorodnik, od žalosti znorela in kasneje kot Ofelija utopljena nevesta, goljufija pri testamentu, pijančevalska in kvartopirska strast, nesreče in nesrečne smrti ...) le potencirajo njen trivialni pripovedni čar. Kmečke povesti so se tradicionalno razreševale tako, da je vsaj kakšno pozitivno osebo čakal v prihodnosti ugoden razplet. V Pesmi njenih zvonov takega perspektivizma ni; v tem je njen zaključek podoben zaključkom socialnorealističnih besedil povojnega časa, ki za sodobno kmetstvo niso videla nobene ugodne možnosti. Nadaljnja Sivčeva besedila so vedno bolj optimistična, polna modelov za kmečko preživetje. Gre današnjemu kmetu res bolje kot onemu pred dvajsetimi leti? Mogoče celo po zaslugi receptov v Sivčevih kmečkih povestih?
Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/pesemnj.html
6. sept. 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco