To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Spadal sem med njene ljubljenčke, bolj zaradi prostih spisov kot zaradi znanja pri spraševanju. Taki smo pogosteje brali odlomke pred razredom, priporočala nam je dodatno berilo, meni recimo Vidmarjevo knjigo Kulturni problem slovenstva (1932), o kateri sem potem na dolgo poročal. Ji je že moralo biti moje navdušenje všeč, sicer me ne bi v četrtem letniku povezala z Borisom Pahorjem, s katerim je bila tedaj že desetletje v pisemskem stiku. »Ti bo verjetno pisal neki poba iz Kranja«, mu je sporočila 26. decembra 1972, vendar sva si takrat s pisateljem že nestrpno izmenjala prvi dve pismi (svoj del korespondence je Boris Pahor objavil v Tržaškem mozaiku (1983, 72–76; ponatis v Pisma slovenskih književnikov o književnosti, ur. Marjan Dolgan, 2001, 269–80; opombe 427–30). Na šolski ekskurziji v Kosovelov Tomaj naju je učiteljica tudi osebno seznanila. Težko bi rekel, da sta se nacionalno zavzeti pisatelj in anarhično razpoloženi dijak ujela, bilo pa je zame to srečanje intelektualno vzpodbudno.
S profesorico sva ohranila stik, pisemski in osebni. V navado so prišli vsakoletni obiski v njeni koči na planini Uskovnici, kjer je preživljala poletja. Prihajal sem z družino in s kolegi slavisti, tistimi iz Ljubljane in s tistimi iz sveta, ki so se prve dni julija zbrali na seminarju v Ljubljani. Ko jo je bolezen priklenila na posteljo in se je morala posloviti od svoje Uskovnice, sva z ženo njeno idilično kočo celo odkupila.
V nenavadno pisemsko zgodbo, ki se je pletla med njo in Borisom Pahorjem, sem vstopil zaradi svoje poklicne poti. V njenem pismu iz srede 80. let berem: »Povedala sem Ti že, da sem [...] Tvoja pisma namenila Miranu. Resen znanstvenik, ki jih bo znal odgovorno uporabiti. Za moja pisma (nočem biti teatralična, a nič se ne ve), – če me zmanjka, jih lahko tudi pošlješ Miranu, če se Ti zdi, da je potreben pregled nad najinim pisnim dialogom.« (11. 6. 1986).
Korespondenca z Borisom Pahorjem je moji učiteljici pomenila zelo veliko: »res, brez hiperbole – dopisovanje s Teboj je največja dragocenost mojega majčkenega, v vsakdanjost naravnanega življenja.« (3. 1. 1964) »Ne sprejemaj kot frazo, če Ti rečem, da so Tvoja pisma edina "višja" lepota sredi monotonije, resignacije in odtujenosti, ki me obdajajo.« (21. 2. 1974) Žal ji je bilo, ker ni imela prepisov svojih pisem njemu, ker bi bil to »lep (nostalgičen) roman o "nekoč" in "nekje".« (13. 12. 1983).
Pisemska komunikacija ji je ustrezala bolj kot katera druga: »V pismu sem lahko odkrita kot v polzatemnjeni sobi« (3. 1. 64) »Pismo je čudovita stvar. Bereš ga in obračaš proti soncu, kakor hočeš.« ( 27. 4. 1965) »Da se bova nekoč pogovorila? Kje pa! [...] Ti sam dobro veš, da govoriva vsak svoj jezik. Samo v pismih si včasih za hip zarotniško pomežikneva in nato spet odhitiva vsak po svojih opravkih.« (24. 12. 1965); pisma so ji bila »protiutež občutku jalovosti časa in življenja« (10. 1. 1988).
Zavedala pa se je tudi širšega pomena te svoje korespondence s pisateljem in je razmišljala o tem, kako jo predstaviti javnosti. »Mnogo pisem, ki so se nabrala v teku let, hranim, res bi jih bilo vredno kako urediti« (10. 1. 1988) »[N]ekoč [jih bodo] brali in [...] se bo s tem dopolnjevalo Tvoje dragoceno literarno delo.« (8. 9. 1989) »Kakorkoli že ocenjujem vrednost svojih pisem – po svoje so izrez nekega časa, nekega političnega »dozorevanja« v matični domovini.« »Predlagam, da se dogovoriva. Nekoč ... se bo zaradi enega izmed naju korespondenca pretrgala. Za Tvoja pisma, ki so neprimerno važnejša, je že dolgo odločeno. Dobi jih Miran za monografijo o Tebi.« (9. 2. 1990) »Pripravljam »spremno besedo« za izdajo Tvojih pisem (kdaj?), v kateri želim poudariti ravno zvestobo rodu in jeziku.« (30. 10. 1993)
Korespondenco je cenil tudi Boris Pahor in jo v zadnjem pismu takole povzel: »Kaj naj rečem, tvojih pisem ni več, tako sem ob edino korespondentko, s katero sem kdaj spregovoril o književnosti, bila pa si mnogo več, človeška in kulturna vez v najlepšem smislu. Poleg Kocbeka, ki je bil edinstven prijatelj, si bila ti edinstvena prijateljica. Tudi nobene moje korespondence ni, ki bi jo lahko primerjal s tisto, ki me je vezala na vaju.« (22. 1. 1995)
Nekaj let po smrti Marije Žagar, umrla je leta 1998, se je lepega dne v mojem kabinetu na Filozofski fakulteti znašla vreča pisem ljube profesorice Borisu Pahorju: pisatelj je zaupljivo ugodil njeni želji. Pretipkavanje pisem v računalnik sem tako kot že pri delu za Alojza Gradnika naprtil svojemu očetu, ne da bi se prej natančno seznanil z vsebino in obsegom korespondence in brez predstave o tem, kje se nahaja njena druga polovica. Šele proti koncu tipkanja je naletel na pomembno informacijo: »Boris, Tvoja pisma ima Nada Matičičeva [...] Rekla sem ji, naj jih zadrži pri sebi, ker je pokazala do njih izreden odnos – zelo jih ceni in tenkočutno razume. Nekoč jih bo že nekdo kako objavil – ali ona ali Miran. Kot pričevanje o Tebi in »najinem« času – kar nekaj desetletij, iztrganih iz povojnega časa. Seveda bi bila zanimiva objava pisem naju obeh.« (11. 3. 1992) Ker je pisateljica Nada Matičič, profesoričina uskovniška družabnica, ravno nekaj mesecev prej umrla, sem pismo s poizvedbo o Pahorjevem delu korespondence naslovil na svojce in šele čez čas od njenega brata, pariškega skladatelja Janeza Matičiča, po telefonu prejel žalostno sporočilo, da so pisma Borisa Pahorja vrgli v smeti (!), ker se pač ni nihče oglasil ponje. Nič ni pomagalo razburjanje pisatelja, ki sem mu seveda sporočil bizarno vest, nič pariško posredništvo Evgena Bavčarja in bohinjske prijateljice in slavistke Minke Cvetek – Pahorjevih pisem ni bilo več.
Poleti 2008 se je na predstavitev nove Pahorjeve knjige Moje suhote in njihovi ljudje odpravil Mitja Žagar, sin moje učiteljice, in ob srečanju s pisateljem je beseda nanesla na izgubljeno polovico korespondence. Mitja se je tedaj spomnil svojega zadnjega slučajnega srečanja z Matičičevo, ki mu je povedala, da je Pahorjeva pisma zanesla v Narodno in univerzitetno knjižnico. Prijazno mi je sporočil presenetljivo domnevo o pisemski najdbi in dan pozneje sem v Rokopisnem oddelku NUK-a zaprosil za preverbo. Pisma so bila res tam! Brž sem jih preslikal in pripravil za pretipkavanje. Ob pripovedovanju o čudnih pisemskih homatijah se je doktorantka Urška Perenič, ki je prav takrat intenzivno prebirala Pahorja, naklonjeno odzvala mojemu klicu na pomoč pri pripravi najdenih pisem za objavo.
Saj ne gre za to, da bi morali vse, kar v življenju prejmemo, čim prej poplačati, pa se vendar dobro zdi, da se s tole knjigo, ki je simbolna zahvala za njen duhovni dar, uresničuje njena življenjska želja ter se izpolnjujeta kulturna zaveza in poslanstvo: iz generacije v generacijo, v verigi učiteljev in učencev.
Na Dobravi pri Kropi, septembra 2009
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco