Beseda Slovenija me ne vznemiri tako, da bi se ob njej zatopil v globoko razmišljanje. Ker pa sem že vprašan, naj pomislim: (premolk) Slovenija mi pomeni dvoje: prvič deželo, v kateri prebiva en poseben narod s svojim jezikom, značajem in kulturo, in drugič jo razumem kot eno izmed držav tega sveta. Pri prvem pomenu sem še sposoben sentimentalno začustvovati (kot humanist in filolog sem poklicno deformiran v to smer), pri drugem pomenu pa imajo moje asociacije prej negativni predznak kot pozitivnega, pač enakega kot pri vseh drugih državah tega sveta. Državo povezujem z vojsko, policijo, davki, oblastno samovoljo, mejami in omejevanjem. Kdo bi vedel, ali je krivda za take žalostne asociacije bolj na moji strani ali na strani države.
2. Katere osebnosti so po vašem mnenju najpomembneje zaznamovale slovenstvo? Zakaj?
Učili so nas, da so nas za narod napravili in vzgojili v prvi vrsti pesniki, dramatiki in pisatelji. Ker se nam je razlaga zdela prepričljiva, jo kot učitelji ponavljamo naprej mlajšim generacijam. Učitelji slovenske književnosti zato ne obravnavamo Franceta Prešerna, Ivana Cankarja, Primoža Trubarja, Frana Levstika in številnih drugih avtorjev samo kot besedne umetnike, ampak imajo povrhu status nacionalnih voditeljev in prerokov. Resnici na ljubo je treba priznati, da so nam pesniki in pisatelji potrebni le kot ikona, intimno pa z njimi ne živimo in namesto njih raje preberemo kaj svežega. Pravzaprav so nacionalno zavest v preteklih stoletjih veliko bolj krepile osebnosti, ki jih danes ne poznamo več ali pa imajo v našem kulturnozgodovinskem spominu celo črn madež: taka sta npr. Jovan Vesel Koseski in Janez Bleiweis. Bolj ko je literatura izgublja na pomenu, več osebnosti iz znanosti je prevzelo vlogo figur, preko katerih se nacionalno prepoznavamo, čeprav same pogosto niso imele do slovenstva nobenega odnosa: polihistor Valvasor, matematik Jurij Vega, fizika Herman Potočnik in Jožef Štefan, jezikoslovec Franc Miklošič itd. Vsi skupaj pa niso nič proti zvezdam današnje glasbene, športne in modne estrade (Tomaž Humar, Helena Blagne, Jan Plestenjak itd. itd.). Ti zaznamujejo naše slovenstvo v veliko večji meri, kot je všeč slovenskemu razumniku ali intelektualcu. Sicer pa, kdo še kaj da na mnenje zaskrbljenih slovenskih kulturnikov in izobražencev!
3. Naštejte nekaj slovenskih znamenitosti (kulturnih, geografskih ...), ki bi jih pokazali tujcu, ki bi želel spoznati Slovenijo.
Nimam želje, da bi neznanim ljudem kazal kraje, ki so mi najbolj ljubi. Množični turist naj se zapelje na Bled in v Portorož, dela naj gnečo na ljubljanskem Gradu in na tržnici, naj gre smučat na Pohorje ali se kopat v ene izmed toplic, obišče naj dobre muzeje (npr. kovaškega v Kropi ali čebelarskega v Radovljici), gre naj tja, kamor ga pač usmerijo turistične agencije ali informacije na internetu in v bedekerjih. Prijatelje, domače ali tuje, pa bi raje popeljal v manj obljudene kraje, kjer očarajo ali prijazni ljudje ali lepi razgledi. Na vsak način pa bi tujcem priporočil obiskati kakšno od slovenskih gostiln: zaradi dobre hrane in vina, zaradi nizkih cen in zaradi stikov, ki jih tam lahko navežejo z domačini.
Mirana Hladnika, preučevalca in profesorja slovenske literature na oddelku za slovenistiko na ljubljanski univerzi, specialista za slovensko prozo, avtorja številnih publikacij, ljubitelja slovenskih gora in ljubitelja slovenske besede smo povprašali, s čim in s kom se po njegovem mnenju Slovenija lahko pokaže svetu. — Nina Šoba, 13. sept. 2005
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco