Miran Hladnik

O izboru berila na tekmovanju za Cankarjevo priznanje

Sestavljanju seznamov najboljših ali najustreznejših avtorjev in del za različne priložnosti in interese se najraje izognem, ker nimajo trajne vrednosti in so nepravični do kvalitet vseh tistih, ki se znajdejo zunaj. Odkar sem prevzel vodstvo Slavističnega društva Slovenije, ki je glavni organizator tekmovanja za Cankarjevo priznanje, tam pa se je treba pod izbor knjig, ki jih bodo brali tisoči šolarjev in dijakov, podpisati, si te udobne distancirane drže žal ne morem več privoščiti. Čeprav sem po svoji naravi in nazorih naklonjen nekonvencionalnim, eksperimentalnim in celo problematičnim izbiram (zato sem tudi svoje prve raziskave namenil trivialni literaturi), mi občutek odgovornosti narekuje upoštevati dolgoletne izkušnje kolegov, ki se na to reč praktično spoznajo in mi uspejo razložiti, kako sta svobodna in alternativna izbira sicer lepi, vendar zaradi množičnosti udeležbe in pri zastonjkarski logistiki težko uresničljivi. Načelno se vsi strinjamo, da bi morala prireditev, kot je Cankarjevo tekmovanje, krepiti ljubezen do branja. Ker pa je od uspeha na njem odvisna učenčeva nadaljnja šolska usoda, se sproščeni in ljubeči odnos do knjige umakne v ozadje in da prednost hlastanju za potrebnimi točkami. Slovenci vse preveč radi tekmujemo, se preizkušamo v športu, v politiki (spomnimo se samo obsesivnega zapiranja poglavij evropske pristopne zakonodaje) in drugod, zato se tudi načrti za omejitev tekmovalnega duha pri branju vedno znova sesujejo vase: izkaže se, da literaturo hočemo za tekmovalni predmet vsi – učitelji, učenci, starši in šolska oblast, ki bo Cankarjevemu tekmovanju v prihodnje še povečala težo.

Izbor besedil za množično tekmovalno branje je tako občutljiva zadeva, da je nujno plod kompromisa med različnimi predlogi. Letošnji seznam zato združuje besedila klasičnih in sodobnih popularnih avtorjev, pač z namenom pripraviti mladega bralca, da premisli o svojih všečnostnih sodbah: zakaj mu je Desa Muck npr. všeč, ni pa mu všeč Fran Milčinski, čeprav imata podobno temo. Tako soočenje pomaga razbijati stereotipne predstave o dolgočasnosti in zateženosti klasičnih avtorjev in del. Nič preveč zares ne smemo jemati izjav, da je to ali ono delo za mladino zanič ali neprimerno. Otroci (in žal tudi odrasli) urejamo svet tako, da ga delimo na polovico (ljudi na prijatelje in nasprotnike, hrano na okusno in zanič itd.) glede na lastnosti, ki mu jih pripisujemo, in ne toliko po njegovi dejanski naravi. Zato se lahko zgodi, da sta dva človeka o istem predmetu povsem različnega mnenja. V novih razmerah, ko se malo postaramo in spremenimo interese ali ko se zamenja politični režim, smo sposobni sredinsko črto med všečnim in nevšečnim potegniti na novo in kje drugje. Enako počnemo tudi s knjigami in njihovimi avtorji. Zelo bi bil vesel, ko bi soočenje rivalskih izbir pomagalo spremenljivost naših delitev na dobro in slabo uzavestiti.

Na Slovenskem je izbor šolskega in tekmovalnega berila (podobno kot večina drugih javnih odločitev) nazorsko pogojen. Tisti del populacije, ki ima v sistemu vrednot na prvem mestu svobodo in je za njeno uveljavitev kot Črtomir pred usodno bitko pripravljen tudi tvegati, zaupa otrokom, da bodo morebitno sporno moralo besedil obrnili sebi v prid, in je bolj dojemljiv za popularno berilo; druga polovica populacije, ki svojo eksistenco podreja bogu ali kakšni drugi avtoriteti (kot Črtomir po izgubljeni bitki), pa je naklonjena skrbnejši regulaciji izbora in spoštovanju kanona. Na zadnji obrambni liniji se svobodnjaki sklicujemo na tisto definicijo literature, po kateri je to prostor svobode in iskanja alternativnih rešitev. Nasprotnike ne čaka torej nič lažja naloga, kot umetnost in književnost definirati drugače.

Poslal 2. okt. 2006 novinarki Dela Tanji Jaklič, ki pa je potem objava ni več zanimala. Postavil na http://www.ijs.si/lit/oizboruberila.html Miran Hladnik 20. maja 2006.

To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco