Slovenski zgodovinski roman modelira troje odnosov nacionalne kulture do kultur sosednjih narodov, zlasti do dominantne nemške: 1. eliminacijo tujega, 2. ignoranco tujega in 3. adaptacijo tujega. Najbolj produktiven je model prevzema in adaptacije tuje kulture, kakor ga je predstavil Prešeren v Krstu pri Savici (1836) in so ga konkretizirali pomembnejši romanopisci, npr. Ivan Tavčar (Visoška kronika, 1919) in Vladimir Bartol (Alamut, 1938).
The Slovene historical novel models three ways in which the national culture can relate to neighbouring foreign cultures, especially the dominant German one: 1. elimination of the foreign, 2. ignorance of the foreign, and 3. adaptation of the foreign. The most productive of these is the modell of adoption and adaptation, as illustrated by Prešeren's Krst pri Savici (1836) and by novelists such as Ivan Tavčar (Visoška kronika, 1919) and Vladimir Bartol (Alamut, 1938).
Multikulturnost je geslo današnjega časa in današnje Evrope, ki pa ga razumemo na različne načine. Pomeni lahko soobstoj več kultur na enem prostoru, mešanje kultur v družbi in na ravni posameznika, odprtost za druge in tuje kulture. Govorimo o mladinski kulturi, ki je različna od kulture odraslega sveta, o humanistični kulturi, ki je drugačna od kulture trdih znanosti, o urbani kulturi, ki je vzvišena na ruralno, o alternativni, ki je v spopadu z etablirano, o elitni kulturi, ki se opredeljuje do popularne kulture, o kulturah socialnih manjšin oz. marginaliziranih skupin (gejevska, črnska, ženska), ki zahtevajo enakopravnost z večinsko. V zvezi s slovensko književnostjo imamo slej ko prej večinoma v mislih nacionalno, to je slovensko kulturo, saj je književnost poleg jezika ključni element tradicionalne nacionalne identitete. Kako močno se književnost veže na nacionalno kulturo, priča že organizacija njenega študija na Filozofski fakulteti pri nas in tudi na drugih univerzah. Imamo oddelke za slovenistiko, anglistiko, nemcistiko, italijanistiko, hispanistiko itd. Celo oddelek, ki nosi splošnejše ime, tj. oddelek za primerjalno književnost in literarno teorijo, večino svojih energij usmerja v študij slovenske literature. Slovenska literatura je konstitutivni element nacionalne kulture. Slovenci se radi pohvalimo, da smo zrasli iz literature in da smo literarna nacija, ter pri tem kažemo na "največjega slovenskega pesnika" Franceta Prešerna kot na očeta naroda.
S slovensko književnostjo se znanstveno ukvarja slovenska literarna zgodovina in počne to na ekskluziven način. Upošteva monopolni položaj, ki si ga je v drugi polovici 19. stoletja priborila slovenska kultura na ozemlju današnje Slovenije, in jo zato zanima samo to, kar je bilo leposlovnega napisano v slovenščini. Zelo na hitro opravi celo z literaturo v drugih jezikih, ki je nastajala na tem prostoru, tudi če so jo pisali Slovenci. Če smem sklepati samo po tem, kako danes v internetu pridemo do Prešernovih besedil, moderni časi monopola slovenske književnosti niso dosti načeli: Prešernova slovenska besedila imamo v več izdajah na dosegu klika, Prešernove nemške pesmi pa si moramo iz zaprašenih izdaj pretipkati sami.
Razlogi za ekskluzivno obravnavo zgolj slovenskih besedil v slovenski literarni zgodovini in zgolj nemških v nemški literarni zgodovini seveda niso samo rivalske narave. Tako razporeditev interesov je narekovala pozornost na produktivno sfero literarnega sistema, to je na avtorja, ki je skozi tekst dokazoval svoj artistični genij in široke ustvarjalne zmožnosti svojega jezika. Besedila v drugih jezikih so lahko postala predmet nacionalne literarne zgodovine šele potem, ko se je pozornost premaknila v receptivni segment literarnega sistema, to je k bralcu. Ker je bil slovenski bralec v 19. stoletju naročnik tako slovenskega Ljubljanskega zvona kot nemške Gartenlaube, bi bodoča slovenska literarna zgodovina morala upoštevati literaturo v obeh revijah.
Multikulturnost za Slovence ni nova zgodovinska izkušnja. Vse do prve polovice 20. stoletja je bilo slovensko izobraženstvo, v 19. stoletju pač izobraženo meščanstvo, dvojezično. Produciralo in konzumiralo je kulturne dobrine v slovenščini in nemščini in bilo sestavni del dveh kulturnih sistemov hkrati. Lep zgled dvojne kulturne identitete je Luiza Pesjakova (1828–1898), ki je svojo pisateljsko kariero začela v nemščini. Objavljala je menda tudi v popularni nemški literarni reviji Gartenlaube, vendar o tem delu njenega opusa v slovenski literarni zgodovini ne vemo danes nič. Luizin oče Blaž Crobath je bil Prešernov delodajalec. Za 16. rojstni dan je Prešeren Luizi napisal priložnostni sonet z naslovom An eine junge Dichterin (Carniola 1844) – v nemščini. Kramljali so namreč pri Crobathovih doma, kamor je zahajal Prešeren, da bi dekle poučeval v zgodovini, latinščini in celo angleščini, slej ko prej nemško in francosko in njena literarna dejavnost je bila v skladu z navadami tistega časa nemška. Luizina izbira nemščine se je tudi Prešernu zdela samoumevna, sicer bi jo gotovo nagovarjal k slovenskemu pesnjenju, pa je ni. Dovolj se mu je zdelo že, da je eno njegovo pesem prevedla v nemščino. Šele dolgo po Prešernovi smrti, ko je petim hčeram priskrbela tudi učitelja slovenščine Antona Lesarja, se je skupaj z njimi začela slovenščine učiti, se nad njo javno navduševati in v njej pisati. Tega vendar ni počela na račun nemškega snovanja, ne, naprej je pisala v obeh jezikih. Velik del njenega leposlovnega opusa je ohranjen vzporedno v slovenski in nemški varianti. Leta 1885 je objavila zbirko otroških pesmi Ins Kinderherz [V otroško srce], več pesniških zbirk pa je obtičalo v rokopisu, npr. Zwischen Moos und Tannezweigen [Med mahovi in vejami jelk], ki je bila pripravljena za natis leta 1896. Slovenske germaniste čaka še zanimiva naloga ugotoviti, ali je bilo kaj njenega daljšega objavljeno v tedanjih nemških družinskih revijah, recimo povest Marie, lirsko-epska pesnitev Was die Waldquelle erzählt [Kaj pripoveduje gozdni studenec] ali pesmi iz zbirke Kleine Lieder [Drobne pesmi].
Čeprav se danes nekam nostalgično oziramo nazaj k večkulturno 19. stoletje, ne smemo pozabiti, da je bila situacija tudi stresna. Slovenska in nemška kultura nista bili enakopravni. Večjo privlačno silo je imela dominantna nemška kultura. Spomniti se je treba samo na to, kako celo France Prešeren ni zmogel tako preproste reči, kot je pisanje slovenskih pisem: napisal je samo dve, materi in češkemu prijatelju Františku Čelakovskemu, vse ostalo pa v nemščini, ki mu je v tem žanru očitno bolj gladko tekla. Izobraženčeva odločitev za slovensko pisanje je bila zato izrazito programske narave. Pogoj je bila dovolj velika pisateljeva gorečnost, njegov idealizem, bila je stvar fantastičnega kulturnega načrta, ki je ob nemški kulturni dominanci komaj lahko računal na uspeh. Od tod šele lahko razumemo presežno mero konfliktne strasti, s katero je slovenska literarna in publicistična dejavnost tematizirala medkulturno, tj. slovensko-nemško rivalstvo. V neenakopravni ponudbi kulturnih dobrin je imela slovenska literatura nalogo modelirati take fiktivne svetove, v katerih so se kulturni antagonizmi za Slovence dobro razpletli. Slovenska kultura se je vzpostavljala v konfliktnem razmerju z dominantno nemško kulturo tistega časa. Vzpostavljala in emancipirala se je tako rekoč na teritoriju, ki je pripadal nemški kulturi, tako da je ta teritorij postopoma osvajala. S stališča nacionalne kulture, ki prisega na svoje temelje v 19. stoletju, je multikulturnost pravzaprav sovražno geslo, ker grozi z omejitvijo monopolnega položaja, ki si ga je pred dobrimi 150 leti s težavo priborila. Multikulturnost je v opoziciji z idealom t. i. nacionalne samobitnosti (avtonomnosti, neodvisnosti, samostojnosti, izvirnosti, enkratnosti, identitete in samozadostnosti).
Če bi hoteli zgodovinski večkulturnosti na Slovenskem pripisati pozitivni predznak, potem bi to lahko storili za čas do 50. let 19. stoletja, za drugo polovico 19. stoletja, ko je tekmovanje med nemško in slovensko kulturo kulminiralo in zavzelo konfliktne razsežnosti, pa ne več. Danes je geslo multikulturnosti zanimivo zlasti za obrobje slovenskega etničnega prostora, npr. na avstrijskem Koroškem in v Italiji, kjer si od multikulturne atmosfere obetajo več razumevanja s strani dominantnih kultur, v katere so vključeni.
Slovenska literatura je konceptu multikulturnosti v načelu nasprotna. Prizadevala si je za emancipacijo enkratne slovenske kulturne identitete, kar je počela tako, da se je postavila v opozicijo do sočasne nemške kulture in jo poskušala preseči. Slovenski zgodovinski roman in zgodovinska povest sta nenehno tematizirala odnose med "našim" in "njihovim", med domačim in tujim, med slovenskim in nemškim, vse iz potrebe po obvladanju tujega in tako, da se je potrdila specifika in kvaliteta "našega". Svoje in tuje sta soočala bodisi tako, da sta pripeljala tujca v domači prostor, ali pa sta poslala domačina na preizkus v tujino. Tujci so v slovenski literaturi prevzemali vloge negativcev, zlobnežev in sovražnikov. Tuje je bilo demonizirano in naloga literarnih zgodb je bila poskrbeti za njegovo diskvalifikacijo. Naj spoznanje o nacionalno militantni naravi slovenske književnosti ne zavede v domnevo, da samo še kulturno trdi, neprilagodljivi in konfliktni Slovenci preprečujemo trajno razumevanje in ljubezen med kulturami tega sveta. Tudi druge nacionalne literature se v preteklosti niso obnašale prav nič drugače in nič bolj plemenito kot slovenska. Kakor so v slovenski povesti najslabše vloge rezervirane za brezvestne Italijane (spomnimo se zapeljivca v Jurčičevi Hčeri mestnega sodnika), izkoriščevalske in potujčevalske Nemce, skopuške Žide (npr. pri Ivanu Cankarju in Mišku Kranjcu), krute Turke, izdajalske Uskoke, tatinske Cigane in celo brezverske Čehe, tako so tudi Slovenci v tistih sosednjih literaturah, ki nas sploh poznajo, v skrajno nesimpatičnih položajih. Roman Pet mož gradi pot koroško-švicarskega avtorja Gustava Renkerja (v slovenščino je bil preveden leta 1936, dve leti po izidu izvirnika Fünf Männer bauen einen Weg: ein Alpenroman) popisuje gorske vodnike na Poliški Špik ali Montaž v Zahodnih Julijcih: dva sta Italijana, eden koroški Nemec in dva Slovenca. Kulturno so si enakopravni samo Italijani in Nemci, Slovencem pa pripadejo negativne vloge: enega diči neznanska skopost in ga pritira v tragično smrt, drugega, pohabljenega Jožeta Tožbarja, ki mu je medved odtrgal pol obraza, pa večkrat imenuje "polčlovek" z očitnim namenom, da bi se to razumelo tudi v inteligenčnem smislu. Podobno mentalno ozadje izpričuje roman Bergsegen (1930) Josefa Perkoniga. Avtor je bil po rodu napol Slovenec, sicer dovolj znameniti predstavnik avstrijskega Heimatromana. Dogajanje je postavil v Karavanke, kamor pride umirat blazirani meščan. Doživi razmerje z lepo Ljubo Jugovo, ki je med okoliškimi Slovenci redka pozitivna oseba; drugi so kriminalci, divji lovci, grobijani. Avtor se potrudi do "normalne" razrešitve: preprosta Slovenka in kultivirani Nemec se ne moreta poročiti, ker ona tragično premine v snežnem metežu. Primitivni folklorni kulturi Slovencev, na primer mitu kralja Matjaža, je iz romantičnega čustvovanja sicer namenjeno nekaj simpatičnih besed, vendar avtorja to ne ovira, da ne bi slovenskih človeških usod razreševal negativno in tako kazal na neperspektivnost slovenstva.
Zgodovinsko pripovedništvo je imelo na voljo štiri temeljna razmerja do tujega. Prva možnost je utopitev v tujem ali asimilacija. Iz te ne more nastati nikakršna kulturna dejavnost, tudi literarna ne, zato jo bomo izpustili. V realnem življenju so jo uresničili mladi razočarani izobraženci, ki se jim je v določenem trenutku zazdelo vzpostavljanje svoje nacionalne kulture pretežka naloga, in so postali nacionalni odpadniki. Renegate, kot je Karel Deschmann (1821–1889), ki je bil v mladih letih slovenski pesnik Dragotin Dežman, ali pa Stanko Vraz (1810–1851), ki se je preselil v Zagreb in začel pisati ilirsko, potem ko je ugotovil, da ne razume Prešernove slovenščine in Prešeren ne njegove, slovenska literarna zgodovina nima za produktivno varianto slovenskega odnosa do tujega in njihove tujejezične dejavnosti ne obravnava. Nekoliko popustljivejša je do piscev, ki so zapustili domovino in opustili slovenščino iz ekonomskih razlogov, npr. do Louisa Adamiča (1898–1951), a jih še vedno nima za del slovenske književnosti.
Za pripovedništvo so bila potencialno zanimiva preostala tri razmerja med domačim in tujim:
Ob konkretnih antoloških besedilih slovenske književnosti želim pokazati, kako raznoliko so artikulirala medkulturna razmerja. Martin Krpan Frana Levstika (1858) prostodušno predlaga eliminacijo tujega in s korenjaškim naslovnim junakom pokaže, kako je treba to storiti: Martin Krpan se na cesarskem Dunaju spopade s tujim silakom Brdavsom in mu že po petih vrsticah opisa boja odseka glavo. Celotna povest vendarle ni bila napisana v znamenju pobijalske opcije, ampak predlaga veliko bolj kompleksno relacijo do tujega. Spopad s tujim in njegova eliminacija je v življenju, še bolj kot v literaturi, namreč tvegano početje, saj se lahko izide mimo pričakovanj z zmago tujega, ki je ekonomsko, vojaško in kulturno močnejše ter nadrejeno domačemu.
Slovenske literarne zgodbe se zato odločajo za bolj zvito strategijo. Tuje ignorirajo in pripovedujejo o spoznanju, da tujega pravzaprav ni. To kar se sprva zdi tuje, se nazadnje razkrije kot domače. Naj bo za zgled, kako se je v literaturo vpisovalo hrepenenje po tem, da bi sovražnega tujega sploh ne bilo, epska pesnitevi Sedem sinov, ki jo je kmalu po Prešernovem Krstu pri Savici napisal in leta 1843 objavil danes nič več poznani pesnik Jožef Žemlja. Naredil jo je po zgledu Krsta v oktavah in v njej obnovil poučno zgodbo iz hrvaških srednjeveških časov. Pripoveduje o ženi bana Mikića, ki zapodi ubogo beračico od hiše, ker ne verjame, da ima trojčke, sama pa čez leto in dan kakor za kazen in sramoto rodi fante sedmerčke. Ohrani le enega, druge pa naroči utopiti. Mož, ki se ravno pravi čas vrača z vojne, kruto dejanje prepreči in da šest otrok na skrivnem v rejo. Čez leta, ko dorastejo fantje v junake, jih pokliče na gostijo, razkrinka ženino trdosrčnost in jo hoče pokončati, pa ga sinovi in gostje ga preprosijo, da ji prizanese. Pesnitev je sicer zanimiva zaradi drugih reči, na ravni razmerja med domačim in tujim pa uči, da je tisto, kar se sprva zdi tuje in je namenjeno odstranitvi, pravzaprav kri naše krvi. Avtor z zgodbo o "odtujenih" otrocih pripoveduje, da tujega pravzaprav ni.
Podobno je s povestjo Jurij Kozjak, slovenski janičar, ki jo je leta 1864 pri Mohorjevi družbi objavil Josip Jurčič in zanjo dobil prvo slovensko literarno nagrado. Čeprav trdijo nekateri, da je povzemanje literarnih zgodb neakademsko in čeprav je mogoče komu zgodba že znana, si bom privoščil njen kratek rezime. Gre za varianto motiva o izgubljenem pa spet najdenem sinu. Dobri ovdoveli graščak Marko živi na gradu Kozjak s sinom Jurijem in grbavim bratom Petrom. Potuhnjeni Peter je na svojega brata ljubosumen in ko gre Marko na vojno, proda nečaka Jurija ciganu Samolu, ta pa naprej Turkom. Ko se Marko vrne, mu Peter natvezi, da so mu sina ugrabili. Marko se od žalosti umakne v samostan in prepusti grad Petru, ki pa nima sreče pri gospodarjenju, ker ga cigan ves čas opominja na zločin in ga izsiljuje. Po 18 letih spet pridejo na Kranjsko Turki. Pozornost vzbuja orjaški hrabri janičar, za katerega cigan razodene, da je Jurij Kozjak. Janičarja ujamejo in ga pripeljejo k očetu Marku. Jurij se v ujetništvu spomni svojih slovenskih korenin, prestopi na krščansko strani, ukani Turke, reši menihe in prevzame grad, izdajalski stric Peter pa si sam vzame življenje.
Povest je z zatrjevanjem, da sovražnega tujega pravzaprav ni, postala vzorec številnim mohorjankam. Križem sveta Valentina Slemenika iz leta 1877 je bila popularna tako zelo, da so jo dvakrat ponatisnili in je dosegla naklado 30.000 izvodov. Sprenevedanje te vrste je pomagalo Slovencem preživeti kritična obdobja v preteklosti. Zamenjave tujega z domačim so se dogajale v številnih priljubljenih scenah prepoznavanja. Prepoznavanje je nekakšna trivialna ustreznica spoznavanju. Pri spoznavanju mora človek novo z naporom vključiti v svoj pojmovni svet ali ustaljene predstave celo spreminjati. Pri prepoznavanju je drugače: tisto tuje in neznano je novo samo na videz, le prvi trenutek. Že takoj naslednji hip ga bralec zagleda kot nekaj znanega, kar ima v njegovem svetu že trdno določeno, čeprav za nekaj časa pozabljeno in zabrisano mesto. Da bi se svet potrdil v svoji nespremenljivosti in homogenosti, se v slovenskih turških povestih najpomembnejši Turki pogosto izkažejo za Slovence, preoblečene v turške noše.
Linijo adaptacije tujega, to je prevzema in prilagoditve tujega, začenja Prešernov Krst pri Savici (1836), ki poje o spopadu med tistimi Slovenci, ki so v 8. stoletju že kristjani, in tistimi, ki še prisegajo na poganske bogove, ter o porazu slednjih. V končnem spopadu ostane od poganov pri življenju samo poveljnik Črtomir. Nadeja se zasebne sreče v zakonu s svečenico Bogomilo, ki pa se je medtem dala krstiti in se je zaobljubila bogu. Tudi Črtomir postane krščanski duhovnik. Po razlagi prešernoslovca Henryja Cooperja gre za zgodbo o uvozu in adaptaciji tujega. Taka je tudi zgodba Prešernove pesniške kariere. Če povzamemo leksikonske oznake Prešernovega pomena za Slovence, je Prešernova zasluga v tem, da je na Slovensko uvozil eminentne evropske pesemske forme (npr. sonet in gazelo) in kompleksne pesniške teme ter s tem dokazal, da je slovenščina enako sposobna kot drugi jeziki in ima zato slovenski narod pravico do samostojne kulturne eksistence. Zgodba o Črtomirovem sprejemu krščanstva je torej tudi metafora za Prešernov sprejem evropskih romantičnih pesniških oblik v 19. stoletju. Kakor je bilo pokristjanjevanje boleče, je bilo vendarle za nadaljnji obstoj Slovencev in za njihovo vključitev v evropski verski sistem nujno. Prav tako je bilo dobro tisočletje kasneje nujno, da so Slovenci skozi eminentne literarne forme sprejeli visoko evropsko kulturo, če so se hoteli enakovredno ohraniti med evropskimi narodi. Dodatno potrjuje Cooperjevo interpretacijo dejstvo, da smo Prešernovo genialnost, daljnovidnost in pravilnost njegovih potez navajeni pregledno ocenjevati prav v razmerju do osebnosti, ki so se upirale uvozu tujega (kot npr. Janez Bleiweis) ali so se raje same "izvozile", to je šle v emigracijo (npr. Stanko Vraz). Če se želimo izraziti sodobno in zunaj veljavne literarnozgodovinske dikcije, bomo tvegali izjavo, da se je Prešeren proslavil kot kulturni uvoznik. Enoglasno priznavanje Prešernove avtoritete pričuje, da na Prešernovo strategijo v razmerju do tujega prisegamo še danes.
Zgodbe, kakršna je Krst pri Savici, ponujajo recept za srednjo pot med utopitvijo v tujem in eliminacijo tujega: pripravljajo nas za sprejem tujega, vendar tako, da obenem to tuje prilagodimo domačemu. Pozorno branje Krsta ponuja še eno navodilo. Črtomir gre razširjat novo vero med rojake "in dalej čez njih mejo", kar pomeni, da sama adaptacija tujega ni dovolj močan razreševalec nevarno konfliktnega razmerja domače-tuje, ampak da bo za kompenzacijo in za ravnotežje Slovencem treba tudi nekaj ekspanzionizma.
Zadnje čase sem se intenzivno ukvarjal z zgodovinskim romanom Visoško kroniko Ivana Tavčarja (1919), ki ga naslednje leto naši gimnazijci dobijo za maturitetni esej, in ga premišljal tudi na ravni razmerja med domačim in tujim. Visoška kronika je pripoved o lastnikih kmečkega dvorca Visoko v Poljanski dolini. Leta 1707 odsluženi ranjeni vojak Izidor Khallan popisuje zgodbo svojega očeta Polikarpa, ki je posest kupil z denarjem, uplenjenim v 30-letni vojni. Silaški oče, trd, temen in brezsrčen človek, je edini protestant v okolici, družino drži v strahu, strašno preklinja, vendar je tudi sam nesrečen, ker ga peče vest zaradi umora vojnega tovariša Jošta Schwarzkoblerja, ki bi si moral z njim razdeliti vojni plen. Da bi popravil krivico, pred smrtjo naroči Izidorju, naj se poroči z Joštovo vnukinjo Agato oziroma ji izroči polovico dediščine. Izidor gre na Nemško po Agato in razdre zaroko s sorodnico Margareto Wulffingovo iz Davče. V Agato pa se zaljubita še njegov mlajši brat Jurij in bratranec Marks Wulffing. Potem ko Agata odbije Marksa, jo ta obtoži čarovništva. Na procesu se namesto Izidorja zanjo zavzame Jurij, Izidor pa spozna svojo neodločnost, paru prepusti gospodarstvo in gre na vojsko. Ko se čez 12 let ranjen vrne, se poroči z Margareto, ki ga je ves čas zvesto čakala. V epilogu Izidorjev sin Georgius Postumus, ki namerava za duhovnika, na kratko poroča, da je oče že tri leta po poroki umrl, kužna bolezen je pobrala tudi Jurija in na kmetiji sta zagospodarili obe ženski, njegova mati Margareta in Agata z dve leti starejšo hčerko Suzano, do katere ni čisto ravnodušen.
Roman je ohranil svoje visoko mesto v kulturni zavesti Slovencev tudi zaradi deklarativnih patriotskih izjav, ki so se napajale iz sovražne presoje Nemcev: "Tajčar je surov in ošaben, kadar misli, da se ga vse boji", "Tajčarjev se boj!", kronist očita Nemcem napihnjenost, surovost, ošabnost, privoščljivost, trmo, grabežljivost in pristranskost:
"Tajčarje smo imenovali takrat tiste, ki so se bili privlekli z Nemškega v naše kraje ter nam odvzeli najboljše kmetije." Zopet je pričel: "Ta zarod poznam, je požrešen, misli, da je več, kot smo mi, in naše zemlje je lačen. Kdor z njimi ne laja, ga raztrgajo."
Vendar pa Visoška kronika ne ostane pri takem prozornem kazanju na nacionalnega sovražnika. Ne le da je dal Tavčar edinemu pozitivnemu oblastniku, prosvetljenemu škofu Joannesu Franciscusu spregovoriti najprej v nemščini, ampak je tudi najbolj pozitivne vloge naklonil trem Nemkam. Nemce pohvali tudi izrecno: "Res je, zemljo vedo najbolje obdelovati. Tudi tvoja mati je bila nemškega rojstva in gospodinja tudi ni bila slaba, dasi me je rada jezila." Ali: "V srcu sem občudoval te Nemce, da si vzgajajo otroke tako, da jih tepo."
Visoška kronika se godi v nacionalno mešanem okolju in uresničuje mešane poroke. Polikarp se je poročil s tujko in njegova dva sinova pristaneta v mešanem zakonu, kar ni noben slučaj, ampak plod Polikarpove ženitne strategije. Iz njegovega nesrečnega mešanega zakona na začetku knjige dobimo na koncu dva mešana zakona. Čeprav moža kmalu umrjeta, sta poskrbela za slovenske potomce – Polikarpova ženitna strategija je bila uspešna. Ker so Nemci gospodarsko uspešnejši, jih lahko obvladamo le z asimilacijo: "Kdor z njimi ne laja, ga raztrgajo. Da jim goltanec zamašim, te oženim in Tajčarko boš vzel, da ne bo imela nemških otrok." Zanimivo je pri tem, da mešani zakon vedno sestavljata slovenski moški in nemška ženska, nikoli obratno. Ker imajo ženske v literaturi status naturnega korektiva takim ali drugačnim moškim socialnim obsesijam, pomeni, da je Tavčar videl regenerativno moč slovenstva prav v njegovi povezavi z nemštvom. Visoška kronika nagovarja k nacionalni izmenjavi tako, da ne izpostavlja zapletov ob stiku različnih kultur, ampak poudari zabavne posledice jezikovnega mešanja, ki so toliko bolj ljubke, če prihajajo iz ženskih ust.
Nacionalna strategija, kakor jo uveljavlja Visoška kronika, je drugačna od nacionalne strategije zgodnejših Tavčarjevih del. V njegovem Antoniu Gleđeviću (1873) se slovanski junak z mečem maščuje moralno skvarjenemu tujcu, ki mu je onečastil sestro, vendar to plača s smrtjo v ječi, avtor pa pripoved zaključi z resignirano napovedjo, da "slovanstvo nima pričakovati prihodnosti na obali sinjega morja" in da "slovanskega Dubrovnika ni več in ga več ne bode". V romanu Izza kongresa (1905–1908) še ni nobenega jasnega nacionalnega in jezikovnega načrta: skriptor v licejski knjižnici Miha Kastelic se v strahu pred nemško jezikovno dominacijo zavzema za ilirščino, to je skupni južnoslovanski jezik, pesnik Jakob Zupan pa je iz istega strahu za radikalnejšo rešitev, ki jo bo prinesel skupni slovanski jezik; o slovenščini ni še nobene besede.
V Cvetju v jeseni, ki je bilo napisano v času najhujše nacionalne stiske v prvi svetovni vojni (1917), je Tavčar načrtoval nacionalno preživetje s fantastično formulo združitve socialnih slojev: meščan naj se poroči na kmete in tam požene korenine. Nacionalne eksistence brez nacionalnega teritorija ni in meščan se zato mora vrniti na deželo, od koder je izšel in se ji odtujil. Načrt poroke meščanskega moškega (Janeza) in kmečkega dekleta (Mete) seveda ne uspe, ker uspešnih zvez med socialno različnimi partnerji tako v življenju kot v vseh stotinah slovenskih povesti in romanov pač ni, ostala pa je potreba po iskanju čarobne formule za preživetje v časih ogroženosti od tujcev. V Visoški kroniki je Tavčarjev recept za preživetje Slovencev ob gospodarsko podjetnejših nemških sosedih poroka in asimilacija njihovih žensk.
Roman je izšel v prvem letu eksistence nove južnoslovanske države, ki so jo po prvi svetovni vojni in po razpadu Avstro-Ogrske pomagali ustanoviti Slovenci. V tem političnem okviru so se oblikovali pogoji za drugačno dojemanje nemškega sosedstva, kot je določalo slovensko kulturno in politično obnašanje v 19. stoletju. Nenadoma nemška kultura ni več pomenila prve nevarnosti slovenskemu kulturnemu uveljavljanju in Tavčarju se je najbrž med prvimi zazdelo, da s politično ločitvijo od Nemcev grozi izguba tistega elementa nacionalne zgodovinske identitete, ki se je stoletja oblikovala ob nemških zgledih. Zato je Visoško kroniko zasnoval kot pripoved o začetnem dvojnem, slovensko-nemškem nacionalnem kulturnem kapitalu. Tavčarjevi načrti nacionalnega mešanja v obliki ženitev Slovencev z Nemkami med slovenskimi avtorji nimajo para. Roman je napisal relativno star avtor, ki se je zavedal, da pred njim ni več veliko življenja. V starostni prostodušnosti si je, tako domnevamo, upal izreči marsikaj, česar bi si mlajših eden, v misli, koliko bi to lahko škodovalo njegovemu ugledu in načrtom, nikakor ne dovolil.
Nazadnje vzemimo v presojo še roman, ki trenutno žanje največ bralskega priznanja doma in v tujini, to je Alamut (1838) Vladimirja Bartola. Zgodba je bolj ali manj znana. Poglavar verske ločine izmailcev v Iranu 11. stoletja Hasan Ibn Saba na gradu Alamut, ki bi ga v slovenščino prevedli kot Orlovsko gnezdo, vzgaja v slepo pokorščino vojake fedaije, da bi kot "živa bodala" pripomogli k odrešitvi Irancev od seldžuškega jarma in k svobodi. V fanatizem jih pripravi s prevaro: s hašišem jim prikliče iluzijo raja, ki ga bodo deležni po smrti, in v njegovem imenu so se pripravljeni brez premisleka pokončati. Najmodrejši med učenci, Ibn Tahir, se pritihotapi v tabor oblegovalcev in umori velikega vezirja Nizama al Mulka, ta pa mu pred smrtjo razodene, kako ga je Hasan prevaral. Razočarani Ibn Tahir se sklene svojemu učitelju maščevati, vendar ga ta uspe prepričati o upravičenosti svojega ravnanja. Roman se ob vrsti osebnih tragedij, umorov in samomorov konča z zmago Hasanovega političnega načrta: lahko se umakne iz javnosti in prepusti krmilo naslednikom; Alamut okliče svojo samostojnost in neodvisnost od turške dinastije, ki vlada Iranu. Ibn Tahir pripozna Hasanovo duhovno očetovstvo in postane dedič njegove manipulativne ideje.
Romanu so ob izidu očitali, da je neslovenski, ker se godi v daljni deželi in brez slovenskih junakov. Bistrejši bralci pa so hitro ugotovili, da je zgodovinska kulisa le preobleka za aktualne slovenske politične in zgodovinske subjekte in situacije. Eksotično tuje dogajališče in personal so prevajali v poznane kategorije: utrdba Alamut, ki se je prisiljena braniti pred preštevilnimi sovražniki, je podoba Slovenije, ki jo ogrožajo močnejši sosedje, Hasan Ibn Saba pa je primer uspešnega voditelja, ki "naše" z radikalnimi sredstvi ubrani pred tujo grožnjo. Na tej ravni je Alamut roman, v katerem se navidezno tuje razkrije kot poznano, in se s tem umešča v Žemljevo linijo.
Sovražnemu razmerju med domačim in tujim se je Bartol izrecno posvečal tudi v kratkih pripovedih, ki jih je objavil pod naslovom Al Araf (1935) in so pripravljale pot romanu. Motila ga je slovenska servilnost do tujcev in dejstvo, da njegovo ljudstvo vse preveč ceni tuje: "Vsemu temu našemu zlu in vsej tej naši narodni sramoti je krivo tisočletno hlapčevstvo našega rodu. [...] Od nekdaj je bil našemu človeku tujec gospod, neko višje bitje, za čigar milostni smehljaj smo se borili in umirali." Glede poročnih kombinacij je bil veliko manj samozavesten, manj podjeten in manj izviren kot Tavčar in je zaskrbljeno svaril pred tujimi moškimi, ki so si poželeli slovenskih žensk: Srbi, Angleži, Francozi in Italijani so ponosni, poroka s tujcem velja pri njih za sramoto, pri nas pa za žensko ni večje časti, če si je poželi tujec. "Kaj zato, če je podlež in prostak! Boljši je še vedno kakor najbolj pošten domačin." Obnašanje mladega junaka Ibn Tahirja, ki se v koncu romana pusti prepričati svojemu učitelju Hasanu Ibn Sabi in sprejme tujo mu makiavelistično idejo, nas vendarle nezamenljivo spomni na Črtomirov vzorec. Tako kot je sovražno tujo vero nazadnje sprejel Prešernov Črtomir in nam pokazal, kako se je treba obnašati, da bi preživeli, tako tudi Ibn Tahir v sebi zatre pomisleke, ki mu jih narekuje "vera staršev", in se poda na neznano pot po tujem svetu. Alamuta zato lahko uvrstimo v prešernovsko linijo besedil, prepričanih v nujo prevzema in adaptacije tujega.
Opisani modeli medkulturnega soočanja so Slovencem tja od Črtomirovih časov dalje zagotavljali bolj ali manj samostojno eksistenco. So zato uporabni še danes ali pa so zgodovinske spremembe, ki smo jim priča, znamenje za popolnoma novo, svežo konceptualizacijo nacionalnih kultur? Ali se razmerja med nacionalnimi kulturami v Evropi vzpostavljajo na inovativen, še nikoli prej mogoč način, ki bo pometel s predstavami sovražnega soseda? Želeli bi odgovoriti z da, pa nam zgodovinske izkušnje in aktualni politični dogodki v soseščini (mislim na nedavni italijanski izbruh protislovenskega razpoloženja ob filmu Srce v breznu in na obsesivni odpor do dvojezičnih krajevnih tabel na avstrijskem Koroškem) narekujejo previdnost.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco