Ivan Pregelj v službi Mohorjeve

Ivan Pregelj se je rodil leta 1883 v Sv. Luciji oziroma Mostu na Soči v krojaški družini. Starši so zgodaj pomrli in vzgojo je prevzel domači župnik Jožef Fabijan, ki ga je dal šolat v Gorico in mu v vsem nadomeščal očeta. V gimnaziji (bil je gojenec Alojzijevišča) je leta 1901 objavil prvo pesem in ostal zvest literaturi polnih in simboličnih 33 let, ko je ob svoji petdesetletnici sklenil leposlovno pot.

1903

je stopil v goriško semenišče, vendar je že po treh mesecih izstopil.

1904–1908

je z župnikovo pomočjo na Dunaju študiral germanistiko in slavistiko ter doktoriral iz jezika v delu baročnega pisca očeta Rogerija iz Ljubljane; vmes se mu je v Ljubljani rodil sin Bogomir.

1909

je začel s profesorsko službo na gimnaziji v Gorici, nadaljeval pa na gimnazijah v Pazinu, Idriji, Kranju (1912–1924) in Ljubljani (1925–1938).

1910

mu je izšla pesniška zbirka Romantika z izbranimi pesmimi, ki odpirajo Pregljevo temeljno življenjsko in literarno dilemo, boj med katoliškimi moralnimi imperativi in telesno ljubezensko slo.

1913

Mlada Breda (Slovenske večernice, 67), prvi vrh Pregljevega pisanja za Mohorjevo družbo, s katerim je začel leta 1908, zlasti za njen Koledar. Izšla je v nakladi 79.000 izvodov in jo je potemtakem prebral skoraj vsak šesti Slovenec.

1914–23

prva religiozna kriza in obenem obdobje intenzivnega ustvarjanja. Najprej je krizo premagoval z zgodovinskim romanom:

1915–16

Tlačani, "roman iz 18. stoletja" (Dom in svet, v knjigi 1927, Gorica, kot Tolminci),

1918–19

nadaljevanje prejšnjega romana Zadnji upornik (Dom in svet, v knjigi 1928 kot Štefan Golja in njegovi, "povest iz leta 1738"); novelski podaljšek te tolminske uporniške epopeje je Matkove Tine prečudežno romanje (Mladika 1921).

Potem je reflektiral krizo skozi troje zgodovinskih duhovniških usod –

1920

Plebanus Joannes (Dom in svet), v knjigi 1921 (Trst) in 1925 (Kranj); podaljšek ima ta roman v Pregljevi poslednji noveli Thabiti kumi (Sodobnost 1933), ki jo je katoliška kritika zaradi etičnih pomislekov enoglasno zavrnila,

1922

Peter Pavel Glavar, gospod lanšpreški, "zgodovinska povest" (Slovenske večernice, 75; kasneje Odisej iz Komende) in

1923

Bogovec Jernej, roman o protestantskem predikantu Jerneju Knaflju (Dom in svet).

1924

že tretji biografski tekst, tokrat o Simonu Jenku Šmonca (Dom in svet; kasneje kot Simon iz Praš).

V razmiku petih let sta mu pri Mohorjevi izšli dve domoljubni povesti, 1925 istrska (Božji mejniki, Mohorjeva knjižnica, 10; 1926 izšla tudi v Gorici pod naslovom Oče, bodi volja tvoja!) in 1930 koroška (Umreti nočejo, Slovenske večernice, 83).

1929–33

ponovno življenjska kriza, ki jo je sklenil z odpovedjo literaturi, kakor je napovedal že leta 1918 v Domu in svetu: "Ne daj mi Bog take ničemurnosti, da bi pisal še v svojem petdesetem letu." Leposlovni konec je potrdila izdaja Izbranih spisov (1928–35).

1936

Osnovne črte iz književne teorije – knjiga, napravljena tudi na osnovi literarnoteoretskih prispevkov, ki jih je objavljal zlasti v Mentorju od 1916/17 dalje.

1938

ga je zadela kap; izid Slovstvene zgodovine Slovencev, Hrvatov in Srbov.

1960

je umrl v Ljubljani, potem ko je po upokojitvi 1946 bolan živel odmaknjeno življenje.

Pregelj je ljubil grotesko, tako v prozi kot v dramatiki. Posebno rad je posnemal svetopisemski slog ali slog starih dokumentov; ponekod je latinskih ali nemških citatov kar za štiri odstotke besedila. Jezikovno je naš najizrazitejši prozni ekspresionist, v izbiri žanrov in v sporočilu pa je katoliško konservativen, domačijski. Pregelj ni le pisal literature, ampak je o njej mnogo in po svoje razmišljal v Mentorju, Mladiki, Času, Domu in svetu. Večinoma so to kritike, literarni pregledi, literarni portreti. Nekatere njegove članke (Nekaj misli o slovstveni izobrazbi slovenskega ljudstva v bodočem, Mladost 1916) je mogoče razumeti celo kot literarni program: zavzemal se je za literaturo, ki naj si jemlje snov iz domače zgodovine in iz domačih pokrajin (Bele krajine, Notranjske, Goriške, Tolminske, Gorenjske, "iz krajev vina, morja, hmelja in enciana") in mora biti taka, "da je tujcu tuja", Pregelj je skratka programiral domačijsko povest.

Pregelj je za Mohorjevo družbo napisal šest knjig in nekaj nad deset krajših pripovednih besedil. Pri tem se je znašel pred podobnimi težavami kot Ivan Cankar, ko se je v istem času udinjal pri tej bogati založbi. Združiti je bilo namreč treba jezikovni in pripovedni eksperiment ter množičnega bralca, kar se je zdelo v obeh primerih sumljivo početje, saj je literarna zgodovina ugotovila, da je bila Pregljeva volja "ustvariti moderen realističen roman, ki bi bil za široko občinstvo, za ljudstvo, hkrati pa bi imel njegov osebni pečat. To prizadevanje ni bilo prav združljivo" (Franc Zadravec, Zgodovina slovenskega slovstva 6, str. 128). Avtor je svojo kratko mohorjansko literaturo kasneje imenoval diletantsko.

V dveh primerih gre za zgodovinsko povest, sicer pa za kmečko povest. V zgodovinski pripovedi ga je zanimala verska problematika, to je pokristjanjevanje in verski odpad. V naslov je obakrat postavil zgodovinske osebe in tako dokazal svojo ljubezen do biografskega pisanja – v Blagovestnikih (1908) sta to slovanska svetnika Ciril in Metod, v Kranjskem apostolu (1913) verski reformator Tomaž Hren –, vendar zgodovinski osebi nikoli ni dal glavne vloge; zgodbama so dajale čar scene prepoznavanja in skrivnostna predzgodba, ki se razjasni na koncu. S kratko mohorjansko kmečko povestjo se je parodično obrnil k Cankarju, ki je zaznamoval literarno sceno prvih dvajsetih let stoletja tako močno, kakor je Pregelj vtisnil pečat tretjemu desetletju. S Sosedi (1909) se je ponorčeval iz Hlapca Jerneja in njegove pravice, z Rejenko (1912) pa iz romana Na klancu. Pregelj je s srečnim koncem korigiral Cankarjev pesimizem oziroma kvalificiral Jernejev socialni upor kot obsodbe vredno norost. Precej kasneje je Pregelj Cankarja razvrednotil še v literarni kritiki: očital mu je senzacionalizem, pomanjkljivo izobrazbo, neizvirnost, neduhovnost in neepičnost.

Rejenka je bila Preglju kratka vaja in priprava za daljšo pripoved Mlado Bredo. Z njo je Pregelj zaključil učno dobo pri Mohorjevi in vzbudil zanimanje literarne kritike, ki je že tedaj ugotovila avtorjevo strast do preoblikovanja literarne tradicije. Z Mlado Bredo se je lotil – po mnenju večine tedanjih kritikov na silo – preoblikovanja ljudske pesmi.

Akoravno velja v literarni zgodovini Mlada Breda za umetniško povest (Franc Zadravec) in nas po drugačnem premisleku ženska naslovna oseba zavaja v skušnjavo, da bi jo krstili za žensko povest, jo bomo raje uvrstili med kmečke povesti, natančneje med t. i. popularne kmečke povesti. Popularne zato, ker za razliko od drugih tipov kmečke povesti gradi na vrsti privlačnih motivov. Eden takih je motiv druge poroke. Druga poroka je popravek prvega neustreznega ljubezenskega in zakonskega razmerja, za katerega so povečini krivi starši. Drugič se poročajo ženske pogosteje kot moški, kar si je mogoče razložiti z domnevo, da so bile ženske tudi največkrat prisiljene v trpno sprijaznjenje z nezaželenim prvim zakonskim partnerjem. Največkrat se enostavno obnavlja predporočna ljubezenska zveza, ki je iz takih ali drugačnih vzrokov – v glavnem pa zaradi revščine enega izmed ljubimcev – propadla. Medtem ko je ženska trpela v prisilnem prvem zakonu, je imel nesojeni revni ljubimec priložnost popraviti svoj nezavidni ženitni status (praviloma je šel obogatet kar v Ameriko). Pogoji za drugo poroko so v kmečki povesti strogo postavljeni. Bogastvo ne pomaga nič, če je prvi mož še živ. Šele po smrti prvega moža je nestrpni bralki dovoljeno pomisliti, kako lepo bi bilo, če bi se junakinja vdrugič poročila. Zgodi se celo, da bi bila zadeva ja komplicirana, da žena obljubi umirajočemu prvemu možu večno zvestobo, ki jo je lahko odreši le trezni duhovnik (tako npr. v Jalnovi Cvetkovi Cilki). Močna fabulativna teža druge poroke skupaj z drugimi bralsko privlačnimi motivi dovoljuje vključiti Mlado Bredo v skupino popularnih kmečkih povesti, kjer ji delajo družbo Zbašnikova Pisana mati (1903), Bevkov Vedomec (1931), Plestenjakova Mlinar Bogataj (1936) in Herodež (1943), Velikonjeva Višarska polena (1937) in še katero. Daljše so od običajnih, rade si domišljajo, da so vrstno romani ali novele, med glavnimi osebami mora biti ena še posebej zlobna (tašča, mačeha, mož pijanec, zlobni brat), njej nasproti pa ena še posebej nedolžna (snaha, sirota, pretepena žena).

V temelju teh razmerij je odkriti vzorce medčloveških odnosov, s kakršnimi smo se seznanili že v pravljici in ljudski knjigi: preganjana nedolžnost je Pepelka, trpeča žena je Genovefa. K potrebni senzacionalnosti prispevajo še zastrupljanja, poskusi umorov, ljubosumje, pijančevanje. Literarna zgodovina je v zadregi, kadar naleti na tako popularno povest, še posebej če je izpod peresa znanega avtorja. Naštete senzacionalne motive in atmosfero, ki je sorodna tisti iz kolportažnih trivialnih romanov, združi pod oznako romantičnosti, veristične krute scene, ki naj bralki poženejo led po žilah in srh po koži, pa pripiše naturalističnemu vplivu. Varneje je, če se pri popularni povesti, kakršna je tudi Mlada Breda, časovnostilni periodizaciji kar odpovemo; popularna povest je pač žanr, ki na trenutno oblikovno modo in na razne stilske izme ne da dosti, saj učinkuje prej s svojo vsebino in z bogatim arzenalom preizkušenih popularnih motivov, v Mladi Bredi še zlasti s pretirano pogostim motivom bolezni, ki naj vzbuja bralčevo sočutje in solze, in nesrečami ter mučnimi smrtmi: enega ugrizne pes, drugi utone, tretji podleže strupu. Bolezen je regulator vsega, kar se po človeški logiki ne more razrešiti. To je božji resor: bolnikov ne rešijo zdravniki, ampak jih reši kes in molitev oziroma pogubi zakrknjenost. Sicer se dobra, glavna oseba ne prepušča fatalistično božji volji, ampak le-tej odločno pomaga do pozitivnega konca. Tako odločno, da izgubi kar nekaj od idealnosti, ki je v slovenski literaturi rezervirana za pasivnega junaka. Točka, na kateri se je v tradicionalni nerealistični povesti preverjala idealnost junakinje, je zvestoba moralnemu imperativu, dani besedi, zavezanost abstraktnim načelom, prvenstvo tujih interesov pred lastnimi. Pregljeva Mlada Breda (Anica) sicer ta lepa načela spoštuje, v koncu pa le korenito prelomi z njimi, ko se kljub obljubi dosmrtnega vdovstva vdrugič poroči (seveda z blagoslovom modrega župnika).

Mlada Breda je naslov vrsti slovenskih ljudskih pesmi z motivom lepe nesrečne neveste. Starši so jo ob rojstvu določili v zakon bogatemu tujcu (enkrat je to turški cesar, drugič španski kralj), ki pa ima zlobno mater; ta je umorila že osem sinovih nevest. Mladi Bredi nastavi v sedlo nož ali meč in ko Breda jaše s tujimi svati proti svojemu novemu domu, se zgodi nesreča. Rano sicer obveže, vendar se ji v sobi na moževem gradu spet odpre (ali pa si jo odpre kar sama), ko jo tašča sili k delu, in mlada Breda umre, od žalosti pa ob njej umre tudi nesrečni ženin. Balada je bila razumljena kot svarilo staršem, ki hčeram določajo može brez njihovega pristanka. Ljudska pesem o nesrečni nevesti, mladi Bredi, ima v vseh šestih variantah žalosten konec: nevesta umre. Pregljeva Mlada Breda popravlja to turobno usodo in je tako nekakšna pozitivna polemika z ljudsko pesmijo. Druga pomembna razlika je pri vlogi Bredinih staršev. Pri Preglju so ti že davno mrtvi, tako da nanje ne pade nobena krivda in tako povesti ni treba postavljati pod vprašaj četrte božje zapovedi, kar bi bilo za mohorjansko povest nezaslišano.

Kakšen je bil odmev Mlade Brede? Banalno preštevanje ocen po tedanjem časopisju nas utrjuje v prepričanju, da je bila literarna dejavnost ena izmed oblik nazorskega izražanja. Večina kritik del Ivana Preglja, ki se je deklariral za katolika, je izšla namreč prav v katoliški periodiki. Seveda so bile ocene tu praviloma pozitivne, medtem ko je bilo avtorju katoliku nazorsko sovražno liberalno in socialnodemokratsko časopisje precej manj naklonjeno. Prav presenetljivo je, da je največ kritiškega odmeva izzvala Pregljeva mohorjanska literatura in ne njegova umetniško najzahtevnejša besedila. Mlada Breda je po številu ocen celo na drugem mestu. Zanimivo je, da je bila katoliška kritika tega besedila izjemoma neugodna, največ zaradi demonsko zlobnega lika ovdovele tašče. Josip Debevc je v Domu in svetu zapisal:

Kar pa se tiče karakteristike oseb, je naša sodba taka: mlada Pečanka, "mlada Breda", je mojstrsko zadet in izveden značaj, od začetka do konca nam je simpatična in z veseljem gledamo, kako v trpljenju njena moč raste; tudi moramo pohvaliti avtorja, da nam ni predstavil kakšne svetnice, s samimi vrlinami, nikakor ne, tudi v Anici zavre kri, da pod silnim obrekovanjem za hip izgubi zavest, a skuša takoj popraviti, pozabiti, odpustiti ...

Vdova Katra pa je vsekakor prečrno slikana. To je res prava zver. Zdi se mi, da je avtor njej nasproti krivičen. Saj je bila tudi ona na Peč prodana. Vzbuja nam sočutje z njo, a pod toliko težo hudobij, sočutje zamre in ostane gnus. Tudi tole še: ves čas imamo vtis, da ta hudobna tašča uživa v srcu popoln mir, in šele nazadnje jo zadene kazen."

Literatura

Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/mladabreda.html
6. septembra 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco