To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
A transformation of Stanko Majcen's fragmentary tale Detinstvo first into a discourse of a memoir and then into a discourse of a reminiscence reveals that the literariness of this text is in its departure from its memoir-like qualities. It also sets off metaphoricalness and symbolism as its specifically literary traits.
"Glavna dejstva v Detinstvu [...] so resnična, postranska izmišljena. Pa tudi iz resničnih dogodkov sem moral izkresati iskro, da postanejo živi – saj so si v tem pogledu podobne vse avtobiografične stvari, če naj ne bodo življenjepisi v strogem pomenu besede."Za začetek vprašanje, ali sodi spis Detinstvo (DiS 1922) Stanka Majcna med spomine, avtobiografije ali med avtobiografske povesti. V pomoč k odgovoru nekaj definicij, v glavnem iz nemške leksikonske literature.*
Avtobiografija in roman se razlikujeta od spominov po neki temeljni točki, okoli katere se koncentrira celo življenje oz. temeljni problem življenja; v spominih je poudarjena bolj anekdotičnost, aditivnost, kronikalnost, spomini so usmerjeni v razmerju do drugih dveh žanrov bolj navzven, njihov aspekt na življenje ni celosten: ne gre jim, da bi kot poglavitno pokazali pot individua k nekemu cilju in njegovo opozicijo s svetom. To ne pomeni, da otroštvo kot del življenja ne more biti predmet avtobiografije in romana. Pogoj je seveda, da je otroštvo vzeto kot totalnost, kot zaključena celota. Moja teza je, da Detinstvo to temeljno točko, okoli katere se koncentrira življenje, ima in zato kljub fragmentarnosti ne sodi med spomine. Dejstvo, da je besedilo nedokončano, ne spodbija teze, saj avtobiografija že po definiciji ne more biti dokončana, njen konec je namreč vedno identičen s koncem (smrtjo) pišočega jaza in je zato neubesedljiv.
Ostaja vprašanje, ali gre za faktični ali fiktivni spis, za avtobiografijo ali biografski roman (povest)? V romanu je lastno življenje samo impulz za pisanje, v avtobiografiji pa je tudi predmet pisanja. Avtobiografijo piše avtor zato, da bi našel smisel lastnega življenja (subjekt se v avtobiografiji šele oblikuje), roman pa je pri podeljevanju pomena glavni pripovedujoči osebi svoboden. — Stoodstotno faktične, torej verodostojne avtobiografije ne more biti, kakor to ni ogoče v vseh spisih, kjer sta objekt in subekt opazovanja ista oseba. Pomožni kriterij za ločevanje faktične avtobiografije od fiktivne avtobiografske povesti je vendar preverjanje realnega ozadja. To pa je razen pri redkih zgodovinskih osebah, katerih privatno življenje je obenem tudi javno, nemogoče in prisiljeni smo avtorju in njegovi definiciji spisa v podnaslovu, v našem primeru Majcnovi izjavi, ki je citirana kot motto, enostavno verjeti. "Resničnost" povedanega je treba v tem primeru razumeti kot "resničnost-za-avtorja", v smislu njegovega samospoznavanja. — Tretja preizkušnja je razmerje subjekta do okolja ali/in časa. V avtobiografiji je ta odnos največkrat naključen, v literarni pripovedi pa je konsekventen. Kljub fragmentarnosti je mogoče potrditi, da subjekt v Detinstvu izpričuje do okolja konsekventen odnos in zato dobiva besedilo povestni značaj. — Verjetno je najmočnejše orodje diferenciacije perspektiva, ki je v avtobiografiji perspektiva pišočega in ne doživljajočega jaza (med njima je trdna distanca, pišoči se te razlike zaveda, jo komentira, jo skratka obvladuje), v avtobiografski povesti pa je mogoče tudi obratno: mestoma se pišoči jaz identificira z doživljajočim jazom, se potopi vanj, začne podoživljati – distanca med subjektoma je zmanjšana ali izničena.
To se zgodi najraje, ko časovna razlika med pripovedovanjem in doživljanjem ni velika, kadar je bilo doživetje tako močno, da ga še ni mogla načeti in preoblikovati naknadna refleksija ali kadar je posebno močno hotenje po redukciji kasnejših izkušenjskih naplavin, ki so se prilepile nekdanjemu doživetju. Zato se ni mogoče odpovedati dvomu v pristnost podoživljanja dogodkov iz otrokovih najzgodnejših let; bolj verjetno gre le za rekonstrukcijo dogodkov ali celo za ubeseditev dogodkov, kakor jih ubesedovalec pozna iz kasnejših podoživljanj in spominov (ki so lahko čisto avtentični). Težko je namreč verejeti, da more pripovedovalec natančno vedeti, katere zrelostne izkušnje mora dati v oklepaj, da bi se priličil doživljajskemu horizontu otroka v neki določeni starosti. Rezultat takega pripovedovalčevega prizadevanja in redukcije izkušenjskega sveta je po pravilu hibriden. Ker podoživljanje ne more biti edini in absolutni pripovedni postopek, dobiva v besedilu le vlogo stilnega sredstva, podobno kot posamezni arhaizmi v Tavčarjevi Visoški kroniki stilno zaznamujejo celotni roman tako, da bralec pristane na fiktivno trditev, da gre za kroniko.
Detinstvo je z 18900 besedami izjemno dolgo besedilo v Majcnovem pripovednem opusu. Tekst je ostal fragment in za to je mogoče poleg dejstva, da je šlo za spor v uredništvu, sumiti tudi avtorjevo nezadovoljnost z žanrom oz. njegovo nesposobnost vzdržati pri tako dolgi obliki. V naslednjem me ta vprašanja ne bodo zanimala; Detinstvo ne bo pregledano niti v razmerju do drugih Majcnovih del kot ena izmed razvojnih faz niti ne bo šlo za samostojno oceno tega teksta. Zanimala me bo samo tehnika Majcnovega avtobiografskega pisanja, oziroma razmerje med objektivnimi spominskimi in čisto podoživljajočimi partijami. Literarnost (povestnost) besedila je nekje na preseku teh dveh perspektiv z dodatkom elementov, ki jih ni najti niti v prvi niti v drugi perspektivi in ki prispevajo k eminentno literarnemu sporočilu. Da bi bila taka analiza mogoča, je bilo treba najprej poiskati obe pomenski podstavi Majcnovega besedila, torej transformirati tekst Detinstva v dve varianti: spominsko in "podoživljansko" in ju potem po točkah primerjati s "presekom", tj. izhodiščnim besedilom. Da zadeva ne bi postala nepregledna, sem to storil samo s prvim podpoglavjem prvega poglavja povesti, ki obsega v Majcnovem Izbranem delu eno stran in pol. Nadaljevanje besedila je sicer v marsičem drugačno od omenjenega začetka, vendar analizirani uvod s svojo poudarjeno literarnostjo tako oblikuje bralčevo pričakovanje in recepcijo, da tudi nadaljnje bolj spominske pasuse prebira kot literaturo.
| SPOMINJANJE | PODOŽIVLJANJE | LITERARNO OBLIKOVANJE (Majcnova realizacija) |
| Moj prvi spomin je okno. | [...] Okno. | Moj prvi spomin je okno. |
| Nazaj se ne spominjam ničesar, naprej se ne spominjam ničesar. | [...] | Nazaj je bila tema, naprej je bila tema, tema vse naokoli. |
| Sedel sem v stožcu svetlobe, ki je lila iz svetilke na mizo. | Sedim [...] na mizi pod močno svetilko. | Sedim v stožcu svetlobe, ki lije iz svetilke na mizo. |
| Sedel sem na mizi razkrečenih nog in ne spominjam se, kako mi je bilo [in spominjam se nedoločenih občutkov...] | Sedim na mizi razkrečenih nog in ne vem, kako mi je. | Sedim na mizi razkrečenih nog in ne vem, kako mi je ... |
| Pred menoj je stala mati, velika, sklonjena in mi natikala čevlje. | Pred menoj stoji mama, velika, sklonjena in mi natika čevlje. | Pred menoj stoji "ona", velika, sklonjena in mi natika čevlje. |
| Verjetno levega na desno, desnega na levo nogo, ker ni šlo in ni šlo. |
[...] Ne gre in ne gre. |
Levega na desno, desnega na levo nogo. Ne gre in ne gre. |
| Znova: tokrat desnega na levo, levega na desno nogo. | Znova: zdaj začne z drugo nogo. | Znova: desnega na levo, levega na desno nogo. |
| Roke so ji pričele "leteti", nogavice so mi sesvaljkane visele s stopal. | Roke ji prično "leteti", nogavice mi sesvaljkane vise s stopal. | Roke ji prično "leteti", nogavice mi sesvaljkane vise s stopal. |
| Zaslišal sem: "Oh!" in nisem vedel, kaj to pomeni. | "Oh!" slišim in ne vem, kaj to pomeni. | "Oh!" slišim in ne vem, kaj to pomeni. |
| Oblečena je bila nenavadno. | Oblečena je nenavadno. | Oblečena je nenavadno. |
| Obleka se ji je bleščala, v širokih trakovih so se ji prelivale luči. | Blešči se, v širokih trakovih se prelivajo luči. | Blešči se, v širokih trakovih se prelivajo luči. |
| Glava ji je bila nenavadna, z visokimi, valujočimi lasmi. | Nenavadna ji je glava, z visokimi lasmi, valujočimi. | Nenavadna ji je glava, z visokimi lasmi, valujočimi. |
| Tudi vonj, ki mi je z zračnimi pljuski udarjal v nos, je bil neobičajen. | Tudi vonj, ki mi z zračnimi pljuski udarja v nos, je neobičajen. | Tudi vonj, ki mi z zračnimi pljuski udarja v nos, je neobičajen. |
| Zdaj je sedela in me brezupno gledala. | Zdaj sedi in me [brezupno] gleda. | Zdaj sedi in me brezupno gleda. |
| [...] Ozrl sem se na nogi, na sesvaljkani nogavici, na čevlja, ki sta stala na mizi, eden tu, drugi tam. | Jaz se ozrem na nogi, na sesvaljkani nogavici, na čevlja, ki stojita na mizi, eden tu, drugi tam. | Jaz se ozrem na nogi, na sesvaljkani nogavici, na čevlja, ki stojita na mizi, eden tu, drugi tam. |
| [...] Spet sem moral razkrečiti nogi in jih krepko tiščati v čevelj, ki je bil očitno preozek. | In spet moram razkrečiti nogi in jih krepko tiščati v čevelj. [...] | In spet moram razkrečiti nogi in jih krepko tiščati v čevelj, ki je očitno preozek. |
| Kdo ve, kako dolgo bi se bila ubadala zaman ... da ne bi stal poleg nje še oče.[...] Na glavi je imel kapo, gumbe po prsih in trebuhu. [Imel je uniformo.] |
[...] Poleg nje stoji še papa. [...] Ima kapo na glavi, zlate gumbe po prsih in trebuhu. | Kdo ve, kako dolgo bi se bila ubadala zaman ... da ne stoji poleg nje še nekdo. Ta nekdo ima kapo na glavi, zlate gumbe po prsih in trebuhu. |
| Bil mi je tuj. | Ne maram ga. | Ne poznam ga. |
| Oče je prijel čevelj z desnico, nogo z levico in čevelj je bil na nogi. | [...] Prime čevelj z eno roko, nogo z drugo in lej, čevelj je na nogi. | "Nekdo" prime čevelj z desnico, nogo z levico in lej, čevelj je na nogi. |
| Smuknil je nanjo brez težave. | Smuknil je nanjo brez težave. | Smuknil je nanjo brez težave. |
| A tiščal me je tako neznansko, da sem udaril z njim po mizi, da je odletel. | A tišči me tako neznansko, da udarim z njim po mizi in odleti. | A tišči me tako neznansko, da udarim z njim po mizi in odleti. |
| Oče se je namrščil. | Papa se namršči. | "Nekdo" se namršči. |
| Mati mu je dejala: "Prosim, pojdi naprej! Pridem za teboj!" | Mama: "Prosim, pojdi naprej! Pridem za teboj!" | "Ona": "Prosim, pojdi naprej! Pridem za teboj!" |
| In spet sva bila sama. | In spet sva sama. | In spet sva sama. |
| Mati je sedela in me gledala pol v smehu, pol v solzah. | Ona sedi in me gleda pol v smehu, pol v solzah. | "Ona" sedi in me gleda pol v smehu, pol v solzah. |
| Nisem ji mogel pomagati, a ji tudi nisem hotel. Prav nič se mi ni ljubilo. |
[...] Prav nič se mi ne ljubi, da bi ji pomagal. |
Ne morem ji pomagati, a tudi nočem. Prav nič se mi ne ljubi. |
| Ob tem času sem druge dni že spal. | [...] | Ob tem času sem druge dni že spal. |
| Tisto noč [menda za pusta] pa je bil tak nemir ... | Kakšen nemir nocoj ... | Nocoj pa tak semintja ... |
| Mislim, da smo prišli v cirkus z velikanskimi oboki, na njih so bili narisani sonce, mesec in zvezde. |
Velikanski oboki. Sonce, mesec, zvezde na obokih. | Velikanski oboki. Sonce, mesec, zvezde na obokih. |
| Ljudi je bilo toliko, kot jih še nikoli nisem videl. | Ljudi! | Ljudi, kot jih nisem videl še nikoli. |
| Oče je bil že tam. | Papa je že tu. | "Nekdo" je že tu. |
| Vse je gledalo naprej. | Vse gleda naprej. | Vse gleda naprej. |
| Pred nami je bilo razpeto platno in barve so plesale po njem: črne, zelene, višnjeve. | Pred nami je platno [...] in barve plešejo po tem platnu: črne, zelene, višnjeve. | Pred nami je platno razpeto in barve plešejo po tem platnu: črne, zelene, višnjeve. |
| [Zdelo se mi je, kot da nekatere stoje na glavi, druge pa se objemajo, | Nekatere stoje na glavi, druge se objemajo. | Nekatere stoje na glavi, druge se objemajo. |
| še druge se pode in prekopicajo, da nikoli tega.] | Še druge se pode in prekopicajo, da nikoli tega. | Še druge se pode in prekopicajo, da nikoli tega. |
| Neugodno [nezrelo?] jih je bilo gledati in vendar smešno. | Neprijetno jih je gledati in vendar smešno. | Negodno jih je gledati in vendar smešno. |
| Poglavitno mi je bilo sedeti na materini roki, se z roko oklepati njenega vratu in da me je [...] pritiskala nase. | Poglavitno je, da sedim na mamini roki, da se z roko oklepam njenega vratu, da me ona pritiska nase. | Poglavitno je, da sedim na "njeni" roki, da se z roko oklepam "njenega" vratu, da me "ona" pritiska nase. |
| Še bolj drugačna je bila kot doma, to je res. | Še drugačna je, kot je tam. [...] | Še drugačna je, kot je "tam", to je res. |
| Velike, vzbokle oči so se ji svetile. | Oči so velike [...] in se svetijo. | Oči so velike, vzbokle, in se svetijo. |
| Nosnice je imela široko razprte, in vroča sapa je puhala iz njih. | Nosnice široko razprte. Vroča sapa puha iz njih. | Nosnice široko razprte. Vroča sapa puha iz njih. |
| Na ušesu je imela prilepljen nekakšen drobčkan okrasek, ki ji ni padel dol ... | Na ušesu visi nekaj drobčkanega. [...] Ne pade dol ... | Na ušesu visi nekaj drobčkanega. Prilepljeno je tja in ne pade dol ... |
| Toda komaj sva sedla, že smo začeli vstajati. | [...] Komaj sva sedla, že vstajamo. | Toda komaj sva sedla, že vstajamo. |
| Nazaj smo šli skozi neko vežo in dvorišče, skozi temno ulico me je nesla mati. | Veža, dvorišče, skozi temno ulico me nese mama. | Veža, dvorišče, skozi temno ulico me nese "ona". |
| Oče je hodil za njo. | Papa je za njo. | "Nekdo" je za njo. |
| Oče ji je dejal: "Dve tretjini si zamudila." | Papa: "Dve tretjini si zamudila." | "Nekdo": "Dve tretjini si zamudila." |
| Odvrnila je: "Tako malokdaj je kaj in še takrat ..." | Mama: "Tako malokdaj je kaj in še takrat ..." | "Ona": "Tako malokdaj je kaj in še takrat ..." |
| Pritiskala me je nase, da so me bolele kosti, |
Pritiska me nase, da me boli. [...] | Pritiska me nase, da me bole kosti. |
| a bilo mi je prijetno. | A meni je prijetno. | A meni je prijetno. |
| [Zdelo se mi je, kot da se ves svet zavija v plašč] in sladko |
[...] [...] | Svet se zavije... ves svet se zavije v plašč in sladko se |
| sem zaspal ... | Oči se mi zapirajo ...** | mi zgrne pred očmi ... |
Najočitnejša in dosledna razlika med obema transformacijama je čas. Spomini zahtevajo preteklik, podoživljanje izraža identiteto doživljajočega s pripovedujočim skozi sedanjik. Največ sprememb je v objektivnem poročilu, najmanj v doživljajskem stolpcu, vendar je tam v zameno toliko več izpustov, zaznamovanih s [...]. Spremembe v spominski varianti zadevajo eliptična in nejasna mesta v izvirniku in skušajo ta mesta interpretirati, spremembe v doživljajski varianti pa grejo večinoma na račun redukcije izkušenjskih izjav izvirnika. Majcnov literarni tekst naj bi bil presek teh dveh množic, vendar se na nekaterih mestih razlikuje od obeh. Ta nosijo sporočilno težo besedila. Ker pa je bilo izhodiščno besedilo nekajkrat dvoumno ali nejasno in zaradi pomanjkljive vednosti o tem, kakšna je percepcija sveta pri, recimo, triletnem otroku, seveda ni bilo vedno mogoče modifikacije z gotovostjo oblikovati. Izjave, ki zaznamujejo opažanja, kakršnih bi bil otrok te starosti težko zmožen, so v drugem stolpcu izpuščene ali postavljene v oklepaj in tu označene z modalnimi besedami (verjetno, menda, nekakšen). Prav tako ni bilo mogoče enostavno označiti vseh sintaktičnih sprememb oziroma sintaktičnih lastnosti izhodiščnega besedila.
Približno preštevanje pokaže, da se od Majcnovega besedila najbolj razlikuje prva transformacija, druga mu je za 20 % bližja, najmanj pa je v besedilu tistih elementov, ki jih ni bilo mogoče zapisati niti v eni niti v drugi transformaciji. Če pri spremembah upoštevam še čas, ki je v izvirnem besedilu v glavnem sedanjik, je že s tem mogoče potrditi uvodno tezo, da je analizirani del avtobiografske povesti doživljajsko obarvan, hoče vzbujati občutek, kot da je pripovedovalčeva zavest potopljena v otroško in da pripoveduje skozi identifikacijo s tako zamejeno zavestjo.
Literarna specifika Majcnovega besedila je v odstopanju od obeh skonstruiranih variant. Spremembe (24) so dveh vrst: metaforizacija nezavedanja in spanja na strogem začetku in koncu odlomka, ki skrbi za njegovo simetrično zgradbo in mu podeljuje status relativno samostojne sporočilne enote, in podobna igra z zaimki ona, nekdo, tam, pisanimi večinoma v narekovajih, ki se izogibajo poimenovanju matere, očeta in doma. Vsaj besedi mama in ata sodita v začetni otroški besedni zaklad in v zaimenski obliki ne moreta opozarjati na otrokovo percepcijo sveta, ampak sta izrazito literarno potujevalno sredstvo: mimo deklarirane otrokove nagnjenosti do matere narekovaji poudarjajo tisto dimenzijo v dvoumno prikazanem liku staršev, ki ima negativni predznak (mati ne zna obuti čevljev otroku, torej ni skrbna; oči ima vzbokle in svetleče, nosnice razprte, žal ji je pokvarjenega večera, torej je usmerjena navzven, stran od sožitja z otrokom; otroka pritiska nase tako, da ga boli, tudi iz jeze; oče se "namršči", je v predzadnjem poglavju posredno kriv sinovega konflikta s katehetom v šoli; dialog med očetom in materjo ni ravno prežet s toplino, prej s prikritimi konflikti). Skratka, skozi narekovaje je bralcu ponujeno sporočilo avtobiografskega fragmenta, ki se potrdi tudi proti koncu neanaliziranega tretjega poglavja: to je izkušnja o osamljenosti posameznikovega bivanja. Zelo diskretno je ta izkušnja vpisana tudi v kratek stavek "Vse gleda naprej". Človek je v tej izjavi definiran kot opazovalec, subjekt pa implicitno kot opazovalec, drugačen od ostalih: medtem ko ljudje gledajo v eno smer – naprej, je subjektov pogled usmerjen nazaj k refleksiji tega pogleda.
** Ležeče so natisnjeni v prvih dveh stolpcih tisti deli besedila, ki se od Majcnovega najbolj razlikujejo (z izjemo sprememb v času), v Majcnovem besedilu pa so ležeče postavljene tiste partije, ki jih ni bilo mogoče upoštevati ne v eni in ne v drugi transformaciji.
Postavljeno na http://www.ijs.si/lit/majcen.html 24. maja 2002.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco