To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Ko nam je znan okvir, ki zamejuje polje našega zanimanja, lahko natančneje pogledamo, kaj vse se znotraj njega nahaja. Anton Koder je plodovit pripovednik 19. stoletja, ki ga literarna zgodovina našteva pri drugovrstnih avtorjih. V zvezi z njegovo literaturo se je na Slovenskem prvič uporabil izraz "trivijalna povest" (prim. M. Hladnik, Trivialna literatura, Literarni leksikon 21, Ljubljana 1983, str. 62). Miroslav Malovrh je literarni zgodovini znan le kot urednik Slovenskega naroda in polemik, čeprav je napisal nad deset precej obsežnih romanov in še marsikaj krajšega povrhu. Če bi slovenska literarna zgodovina razpolagala s pojmom tretjega razreda, bi Malovrha uvrstila prav tja. Ferdo Kleinmayr je kulturnozgodovinskemu spominu blizu kot humorist in prav gotovo ne sodi na Parnas. Literarni znanstvenik, ki nekaj da nase, bo torej posvetil svoj dragoceni čas lahko le zadnjima dvema: Andreju Budalu, ki se je trudil pisati umetniško, in Ivanu Preglju, ki je nedvomen umetnik, saj v njegovo čast organizirajo simpozije in se ob njem razvnemajo največji slovenski duhovi. Ker pa sodim med malo manj resne literarne zgodovinarje in ker sem prepričan, da je slovensko zavest o protestantizmu poleg imenovanih dveh krojila še (včasih celo odločilno) t. i. drugorazredna literatura, bom po vrsti, kakor so prihajala med bralstvo, obravnaval vsa v začetku našteta dela. Izjemo bom napravil le pri Pregljevem Bogovcu, saj zaupam kolegu Marjanu Dolganu, ki je ta roman izpostavil v naslovu tukajšnjega predavanja, da bo svojo nalogo solidno opravil; nobenega namena nimam s ponavljanjem utrjevati njegovih sklepov.
Še preden opazimo v gradivu kaj zanimivega, velja po običaju literarnozgodovinske diskusije, ki ima bolj informativen kot razglabljalen namen, pokazati, kaj je bilo o njem že izrečeno. Ne bom izčrpen, navajal bom zaradi ilustrativnosti. Najbolj neposredno naj bi se na literarna dela odzivala literarna kritika. Pregledovanje le-te nam ne vzame kaj prida časa, saj so kritiki izrekli besedo, dve, le ob Preglju in Budalu, ki tudi literarni zgodovini, prepisujoči iz dnevne kritike, pomenita literarno kvaliteto. O Budalovem Križevem potu Petra Kupljenika je pisal Ljubljanski zvon leta 1924, ko je po trinajstih letih izšel knjižni ponatis romana. Kritik Anton Debeljak na straneh 627 in 628 ni povedal veliko. Delo je ocenil kot dobro, še posebej, ker je bil Budal prisiljen shajati brez natančnejših zgodovinskih poročil o glavni osebi romana. Opisal je zgodovinske vire romana, povedal, da nima ekskurzov, ampak le precej napeto dejanje, ki se ne izteče v pomirjujoč konec, ampak pušča delce odprto. Vrednostnih izjav ni argumentiral, čar dela je videl v "deviški svežini", učinkovitih prispodobah, gostem, nasičenem izrazu, ki se približuje Breznikovemu jezikovnemu idealu, čeprav avtor ne živi v varnem naročju matične domovine Slovenije. Bralca na koncu pouči, da je "zgodovinska povest" leta 1911 v LZ dobila nagrado. Skromno vrednotenje naklonjenega kritika se nanaša na estetsko raven, natančneje na jezik povesti. Estetska sodba o jeziku je podkrepljena z nacionalno pomembnostjo jezika na narodno izpostavljenem področju.
Ivan Pregelj je kot renomiran pisatelj izzval tri zapise. Dva so sestavili njegovi strankarski kolegi, enega strankarski nasprotnik. Ni potrebno posebej pojasnjevati, da so glasila klerikalne stranke v splošnem ocenila dela dobro, Josip Vidmar z nasprotnega ideološkega brega pa brezprizivno slabo. Oglejmo si najprej njegovo kritiko, izšlo v LZ 1929 (str. 244-247) ob ponatisu romana v Pregljevih Izbranih spisih 2. Splošne sodbe so: "manj vredna stvar", umetniška nemoč, zablode, tendenčnost, "nedostatnost", nerazumljivost, zmedenost. Vidmar po preizkušenem postopku primerja avtorjev namen, ki je prikazati propad luteranstva in obenem izraziti svojo lastno miselnost, z rezultatom: namen in realizacija se mu razkrijeta neskladna, zato je delo izjalovljeno. Moti ga na vseh ravneh. Estetsko je nazorno, brez reda pretirava z mračnimi čustvenimi fantazijami, nima konca, bralca ne pretrese, ampak samo začudi. Idejno mu je tuje s tezo, da "katoliška slovenska duša ne prenese tujega duha", in z zgolj biološko vlogo, ki jo knjiga namenja ženski. Tudi jezikovni slog je daleč od idealnega Tavčarjevega iz Visoške kronike, do nerazumljivosti natrpan s citati in arhaizmi. V grom in žveplov dim kritiške kanonade šele proti koncu posveti za Preglja žarek upanja, ko mu Vidmar prizna velik trud in lepoto posameznih pasusov.
Pozitivnejši "domači" kritiki sta krajši in bolj površni. France Koblar je v Slovencu 1928 (št. 287, str. 9) prav tako ob ponatisu izjavil, da je knjiga pripoved in izpoved. Posamezne scene da so nepozabne, vendar je Pregljev roman o katoliškem duhovniku Plebanus Joanes boljši. Dvoma do romana kritik le ne more popolnoma skriti: delo ima komentar, ki naj omogoči komunikacijo z bralcem; a pisatelj je ponavadi slab komentator svojih del.
Anonimni kritik D. v celjskem mohorjanskem družinskem listu Mladika (1929, št. 10) prav tako noče biti prozoren hvalilec Pregljevega pisanja. Sicer ostro zavrne Vidmarjev pristop, ki vrednoti zgodbo glede na resničnost zgodovinskih poročil o življenju Jerneja Knaflja (= bogovca Jerneja), češ da to za umetnostno stališče ni važno. Bogovec se mu zdi živ lik, romanu očita le črno-belo tehniko na idejni in moralni ravni (protestanti so nosilci vsega negativnega, katoliki vsega pozitivnega). Podobno kot Vidmar pogreša dramatičnega spopada med nasprotnima silama. Delo, ki ga bremenijo citati in arhaizmi, hiti že vnaprej jasen konec. Pregelj zna odlično zadeti atmosfero časa, lahko pa bi se izogibal pretirani erudiciji.
Pregelj je odličen dokaz za časovno determiniranost in politično kontekstualnost literarne kritike, ki se je ob Bogovcu Jerneju znašla v zadregi. Katoliški kritiki je bilo kljub hvali nerodno zaradi teme same: Valentin Korun piše leta 1904/05 v Slovanu (str. 124), da je katoliška duhovščina z vsemi silami skušala zatreti ljudski spomin na protestantske heretike in da so se le najpogumnejši slovenski književniki osmelili poseči po snov v to dobo. Liberalci, oziroma krog okoli LZ, pa so morali reagirati neugodno, ker je šlo za pisatelja nasprotnega nazorskega kroga, ki je povrhu celo na silo agitiral za svoj nazor v romanu. Reakcija literarne kritike pričuje o slabi vesti "slovenske katoliške duše" zaradi davne verske zablode in obenem razlaga, zakaj na to temo ni moglo biti napisano kaj več slovenskih romanov.
Literarna zgodovina kot ponavadi kritiški intuiciji ni dodala ničesar. na novo je uvrščeno le Kodrovo delo. Prvi ga pozna Karel Glazer v IV. knjigi svoje literarne zgodovine iz leta 1898. Označi ga na kratko: zanimivo dejanje, konec ne ugaja, jezik je tu in tam preveč robat. Matičina Zgodovina slovenskega slovstva, za katero je ustrezno poglavje pisal Anton Slodnjak, priznava Kodru (III, str. 176) pogum, da se je prvi po Mandelcu in Jurčiču lotil reformacije, naslanjaje se na Valvasorja in Dimitza. Ocena knjige je porazna: delo je brez okusa, ker do nesmiselnosti pretirava Jurčičevo in Kersnikovo rokovnjaško govorico. Z jezikom, ki je poln robatih groženj in psovk, je grešil "ne samo zoper literarni okus, temveč tudi zoper zdravo pamet". Z jezikom in stalnimi pretepi v dogajanju je izzval Janeza Mencingerja, da je napisal parodijo Cmokavzar in Ušperna, ki je nekaj časa izhajala vzporedno s Kodrovim romanom in v drugem delu omilila njegovo trivialnost.
Ista literarna zgodovina, tokrat jo je pisal Lino Legiša, Budalovega teksta ne vrednoti, mesto mu določi nekje med Tavčarjem in Cankarjem. Tudi o Preglju ne pove ničesar, kar nam ne bi bilo znano že iz kritik.
Zadravčeva Zgodovina slovenskega slovstva govori nekoliko natančneje samo o dveh naših besedilih, o Budalovem in Pregljevem. "Estetsko napako povesti" Križev pot Petra Kupljenika vidi v koncu, kjer se zdi, da se bo glavna oseba odpovedala protestantizmu, kot da bi se zanj odločila le iz slabištva, zaljubljenosti in trenutnega zanosa, pri Preglju pa ne more mimo kritik (Vidmarjeve in Koblarjeve), ki sta, kot se zdi, dovolj zavezujoče izrazili dvom nad nabreklostjo ekspresionističnih stilizmov in negodovanje nad vlogo, ki jo v romanu Pregelj pripisuje ženski.
Kritika in literarna zgodovina luteranske tematike v daljši pripovedni prozi nista niti dosledno niti natančno spremljali. Malovrh in Kleinmayr nista doživela celo nobenega odziva, pa tudi pri ovrednotenih delih prav v nobenem primeru ne gre za absolutno pozitivno oceno. Kritike (mednje zaradi metode prištejemo še literarne zgodovinarje) moti največkrat jezik (stil) in konec (motivacija).Težko bi se odpovedali sumu, da je izpostavljeni estetski vrednostni kriterij le krinka, alibi za temeljno idejno ali nazorsko nasprotovanje besedilom, ki najbrž še danes niso izgubila aktualnosti.
Do sem smo se vrteli okoli besedil, da se nekoliko pohladijo, kot se mačku pohladi vrela kaša, če vztrajno kroži okrog nje. Pri tem pa se vendar nismo toliko pregreli, da bi se nam bilo treba bati, da bo premočno zacvrčalo, ko bomo pomočili svoje literarnoanalitično orodje vanje. Tematsko organizirano razpravljanje, kateremu je tema verski nazor, kliče po natančnejšem opredeljevanju nazora, po evidentiranju razlik med protestantizmi časovno raztresenih besedil. Ker pa nisem teolog, se za tako delo ne čutim sposobnega in bom zato še naprej nediferencirano, kot sinonime uporabljal izraze protestantizem, luteranstvo, reformacija. ne bodo me zanimale idejne posebnosti tekstov, ampak socialna funkcija, ki jo ideja v njih opravlja, ter način, kako se socialna funkcija povezuje s psihološko.
Trije od petih romanov so bili objavljeni pod psevdonimom ali celo anonimno: Budal se je podpisal kot Pastuškin, Malovrhovo delo pa je leta 1904 izšlo kar trikrat, v Slovenskem narodu kot podlistek anonimno, istega leta kar v dvojnem ponatisu in kasneje še v ameriški periodiki, pri tem enkrat brez omembe avtorstva, drugič pa pod psevdonimom Fr. Remec, ki ga je večkrat uporabil, zlasti rad ob zgodovinski povesti. Ferdo Kleinmayr je svojo povest objavil pod znanim psevdonimom Ferdo Plemič. Anonimnost oz. psevdonimnost objave odvzemata pomen avtorstvu, avtorjevemu imenu, ki velja kot zaščitna znamka originalnosti, inovativnosti, in spravljata to literaturo v sumljivo zvezo s trivialno, individualno avtorstvo zanemarjujočo literaturo.
Podnaslove so si izbirali takole: Koder Historičen roman, Kleinmayr Povest iz minulih časov, Budal in Malovrh Zgodovinska povest in Pregelj v IS samo roman. Štirje so bili najprej objavljeni v periodiki in potem (razen Kodrovega) ponatisnjeni v knjigi, Malovrh celo dvakrat, potem pa pozabljeni, razen Pregljevega Bogovca, ki sodi v reprezentativni izbor slovenskih romanov. Prvi in zadnji od naštetih sta izšla zunaj današnjega matičnega slovenskega ozemlja, Kodrov v Celovcu v založbi Družbe sv. Mohorja, Plemičev v Trstu pri Književni družini Luč, vsi drugi v Ljubljani:Pastuškinovo povest je izdala Zveza kulturnih društev, založila pa Tiskovna zadruga, Malovrhov roman je nastal za potrebe liberalnega dnevnika Slovenski narod, ki ga je izdajala Narodna tiskarna, Pregelj ga je objavil pri nasprotni strani, v katoliškem Domu in svetu.
Obseg je kaj različen, saj bi po znani banalni definiciji: 50.000 besed - roman, manj kot 50.000 besed - povest, lahko govorili le o treh romanih, Kodrovem (60.000), malovrhovem (75.000) in Pregljevem (78.000).Plemičev tekst (40.000) in Budalov (30.000) sta prekratka za ta spoštljivi naziv. Primerjave med njimi bi omogočakla tudi sorodna ali celo identična snov oz. prostor. Pregelj in Koder imata za glavno osebo predikanta Jerneja Knaflja, Pastuškin in Plemič govorita o reformaciji na Primorskem.
To, kar je očital Vidmar Bogovcu Jerneju, bi lahko očital že prvemu slovenskemu romanu na to temo, Kodrovim Luterancem, če bi bil takrat že živ in če bi že kritiziral. Tudi tu luteranstvo propade ne toliko zaradi močnega katoliškega nasprotnika kot zaradi konfliktov v samem sebi. Knafelj ni edini in glavni predstavnik nove vere, saj v romanu tekmujeta med seboj vsaj dve njeni frakciji. Eni je v času Knafljeve odsotnosti na čelu britofški kovač Jurij Gogala, drugi Knafljeva nekdanja ljubica, lepa vdova Katarina Stobe. Motivacija kranjskega luteranstva, kakor jo predstavlja Koder, pa ne bi bila všeč tudi Francu Zadravcu, saj odkrito trdi, da je Knafelj postal luteranec zaradi ljubezni s Stobejko in ne zaradi kakšnih usodnih zgodovinskih nujnosti. Ko se mora zaradi težav, ki mu jih povzroča problematična verska usmeritev, odpovedati ljubezni do strmolske graščakinje Lavre Koronini, mu je svojega luteranstva naravnost žal, ampak nazaj ne more več. Konča drugače kot Pregljev Knafelj: ubijejo ga njegovi lastni ljudje iz osebne maščevalnosti. Kadar se skozi pripovedovalčev tekst prerine Kodrova misel, lahko občudujemo njen, glede na čas relativno demokratičen značaj. S kritiko ne prizanaša niti katoliškemu niti luteranskemu fanatizmu, ki je "najbolj silna in nepremagljiva moč na svetu, ki miruje le tedaj, kedar je zadušil /.../ vse svoje nasprotje ali pa se uničil /.../ sam /.../ v svojej slepej strasti. Fanatisem v priprostem ljudstvu pa je erynija."
In če preverimo še to, kar je očitala kritika? Pretepov je natančno pet in še trije napadi, ugrabitve oziroma poboji, ki lepo segmentirajo "razvitek luteranstva na Kranjskem", kar niti ni pretirano, upoštevajoč izkušnje, ki jih imamo s pustolovsko literaturo kavbojskega tipa. Tudi jezik Kodra ne bi predlagal za Nobelovo nagrado, pač pa bo s historičnimi psovkami v nemajhno veselje literarnemu sladokuscu:
In v resnici, ko zagleda Goriček svojega tovariša na levi ob vodi, zavrtil se je proti njemu, kakor da bi ga bila osa piknola, zgrabil ga za ovratnik in zaklel:
"Čakaj me, ti smrt oslovska, jaz ti pokažem, kaj se pravi mene v past hudičevo loviti."
Izgovorivši skušal je z vso silo pahnoti tovariša v deročo Bistrico baš na mestu, kjer je delala globok tolmun; a Kriškar, ki je sam prežal in pričakoval napada, vrgel se mu je hipoma pod noge in kakor bi trenol, podrl ga je na tla, zlezel mu na trebuh ter ga jel srdito s pestmi obdelavati. Goriček je kričal na vse pretege in se zvijal pod svojim tovarišem in ga prosil, naj ga pusti, saj bosta novce za Knaflja delila.
"Ti in tvoji lutrovski novci! Jaz jih zaslužim lahko sam brez tebe, če hočem, a jaz ne izdajem prijatelja kakor si ga mislil ti, ali tebe bi, ko bi bila tvoja griva groša vredna, pa ga ni. Zdaj vem, kakov zanesljiv tovariš si ti nam luterancem; kajti vedi, tudi jaz sem Lutrov prijatelj in sem te le skušal, kakovo hudičevo dušo imaš."
Tako je zmerjal in obdelaval Kriškar svojega tovariša. Nato pa pristavi:
"Spomin moram vendar tudi imeti od takovega zvestega prijatelja, kot si ti pasjedlakec."
Izgovorivši potegne krivec in odreže hipoma Goričku desno uho. Potajil se je zdajci Goriček kakor jež in sapo je na-se vlekel; kajti edino to si je mislil, more me še rešiti iz rok grozovitega čevljarja. (179-180)
Ta boječnost pa je bila le videzna. Komaj je bil namreč stopil zadnji pogrebec na pokopališče, zaprl je neki kmet za njim železna vrata, množica pa se je razvrstila za pokopališčnim ozidejem. A ondi je bila cela groblja nanošenega kamenja in kakor navlašč za boj pripravljena. Kajti ko je oni možak, ki je bil vrata zaprl, potem zažvižgal na prste, vsula se je cela toča kamenja izza ozidja na pogrebce.
Nepopisljiva zmešnjava je nastala zdaj ondi. Krik, stok in jok se je mešal med strašno kletev in grozitev. Tek, dirjanje in letanje od zida v zid razlegalo se je kakor iz zverinjaka, kjer si išče zaprta zverina med divjanjem izhoda.
Ko je bila že ranjena skoro četrtina pogrebcev, med temi tudi nekaj kmetskega ženstva in otrok, ki so se bili od same radovednosti pomešali med grajske hlapce, objel je strah tudi najbolj pogumne. Mrtvaško trugo so vrgli na tla in zagnali se v jezi in obupu proti zidu, kjer je bil najnižji, ter poskakali in zlezli čez-nj. Marsikak kamen je še priletel na pleča počasnemu skakalcu, in stoprav ko je bilo pokopališče popolnoma izpraznjeno, ponehala je kamena toča. A ko so bili pogrebci na vse strani raztepeni in razpodjeni, hiteli so kmetje na pokopališče, zgrabili ondi mrtvaško trugo in jo vrgli črez zid na grobljo kamenja. (286, 287)
O Malovrhovem Kralju Matjažu sem enkrat že govoril (Tipi slovenske trivialne proze na začetku tega stoletja, Obdobje simbolizma v SJLK, Obdobja 4, 2. del, str. 131, 132), vendar v drugačni zvezi. Gre za povest, katere tematika gre v več smeri. Skupine v konfliktu so menihi (vodi jih zlobni pater Celestin), Cigani (na čelu jim je kralj David), kmetje (njihov kolovodja je Anton Magajna = kralj Matjaž) in meščani (ki jih zastopa protestantski predikant Erazem pl. Obričan). Protestantizem je tako le ena od tematskih plasti, ki so v opoziciji do kartuzijanskega meništva v Bistri, predstavljajočega sodobni klerikalizem. kakšne so perspektive nasprotnikov? Cigani so tu za eksotiko in v provokacijo utrjenim družbenim razmerjem, v katerih odloča moralno izprijena duhovska oblast. Pripovedovalčeva simpatija je na ciganski strani, vendar v spopadu nimajo možnosti za zmago; maščujejo se najhujšemu sovražniku Celestinu, ki je povrhu vsega slabega še Nemec, in izginejo s prizorišča. Tudi naslovni junak Magajna ( njegovo ime spominja na uporniško geslo Le vkup le vkup boga gmajna, zraven pa asociira na mogočnost, moč), ki vodi kmečki punt, v boju s sovražnikom propade, ker čas ni dozorel njegovim deističnim nazorom in mora njegova socialnoprevratna ideja, podobna francoskoburžoazni iz revolucionarnega leta 1789, še počakati tristo let (kot kralj Matjaž prespati), da bi se lahko uresničila. Veliko manj korenito prelamlja z obstoječim družbenim redom tretja skupina, protestantsko meščanstvo, nastopajoča proti pokvarjenemu katolištvu. Na koncu se je sicer prisiljeno umakniti, vendar njegove protagoniste vsaj v zasebnem življenju čaka sreča. Cigani so v zgodbi opravili vlogo maščevalcev, zato so fabulativni element, Magajna in Erazem pa se zavzemata za drugačen socialni model, hočeta doseči drugačno semantično polje, kot je tisto, v katerem se nahajata, zato imata v povesti sižejsko vlogo. Knjiga je izrazito idejnotezno delo, vendar kljub poudarjeni tezi razpolaga (skupaj s Kodrovim romanom) z zavidno mero fabulativno privlačnih postopkov in motivov ter je zato berljivo: omenil sem že cigane, motiv maščevanja, kopanje skritih zakladov, pravico prve noči, skrivnosti samostanskih zaporov, sadistične scene ipd.
Križev pot Petra Kupljenika je Budal spremljal samo do tretje postaje in je v ta namen oblikoval tri poglavja s po petimi podpoglavji. Najprej je gorenjski predikant zaprt v Tolminu, kjer ga prizadene, ko zve, da ima njegov duhovski kolega otroka z njegovo hčerko Štefanijo. Druga postaja trpljenja je zapor v Gorici, kjer mu prineso novico, da je njegova hči med skakači in bo zato sojena. Tretja postaja je v Vidmu, kjer ga oglejski patriarh Ivan Grimani nagovarja k spreobrnjenju. Že Zadravec je zasumil, da je pripovedovalčeva simpatija na katoliški strani.
Drugačna pripovedovalčeva idejna perspektiva je značilna za naš zadnji, tu obravnavani tekst, Plemičeve Zadnje lutrovce na Vipavskem. Simpatija je tu na starni protestantskih vipavskih meščanov, ki so ljudje s kategoričnim imperativom, kateremu se dosledno podrejajo (sodnik Amigon, kovač Jeronim, Avguštin Bogarin), katoliki pa so nemoralni v tem smislu, da vero izrabljajo za svoje osebne interese (meščan Ule, ki ga je nekdaj zavrnila Amigonova žena in stremi iz maščevanja zasesti Amigonov sodniški stolček, oglejski vizitator Franc Barbaro) ali pa so samo smešni v svoji nenačelnosti in pripravljenosti prilagoditi se vsemu in vsakemu ob vsakem trenutku. (Za komične efekte skrbijo skakač Dolgi Janez, oskrbnik na vipavskem gradu Heribert jamarski s periodičnimi pohodi proti krivoverstvu in še nekaj oseb.) Verski nesporazumi razdrejo nežno ljubezen med Amigonovo hčerko Doro in Uletovim sinom Jurčetom: protestanti se morajo izseliti iz Vipave, pa vendar povest do konca zadrži veder značaj, saj se zaključuje s tolerantno izjavo vedno pijanega patra Vinicija: Est modus in rebus, sunt certi denique fines, quos ultra citraque nequit consistere rectum ali Vsaka reč ima svojo mero in sega do svojih meja; kar gre na to ali ono stran meja, ne more biti prav.
S takim sklepom Kleinmayr navezuje na Kodrov demokratizem 19. stoletja in zaključuje vmesno obdobje, ki se je zapisalo na samo v literarno zgodovino z vztrajnim polariziranjem na idejnem in nazorskem področju.
Sklep: Kakšno vlogo ima protestantska tematika v slovenskem zgodovinskem romanu in povesti? Dejstvo, da so jo pisatelji izbrali, ne čudi, saj gre za burno zgodovinsko obdobje, ki nudi obilo fabulativno zanimivih dogodkov, anekdot, osebnosti. Ni pa samo zunanje eksotično in privlačno - povrhu ima še odločilni pomen za slovenski jezik, literaturi in nacionalno zavest. To svetlo podobo protestantizma moti zavest, da se med Slovenci ni uspel uveljaviti, in od tod prepričanje, da gre za stranpot v verskem pogledu. V sebi protisloven odnos do protestantizma je v tem podoben slovenskemu ambivalentnemu odnosu do še zgodnejšega preloma v naši preteklosti, do obdobja pokristjanjevanja, ki je pomenilo po eni strani odpad od vere staršev, po drugi pa je bilo vir ponosne zavesti, da smo se takrat vključili v evropsko kulturo. Zato se zdi bistro od literarne zgodovine, ko pri Budalovem delcu govori o "črtomirstvu" naslovne osebe.
Ambivalenten odnos do protestantizma se je polariziral enkrat v katoliški odklon, drugič v liberalno pritrjevanje; oboje je najbrž še danes aktualno.
Zgodovinska povest na temo protestantizma se ni mogla zaključiti poljubno. Zgodovinska dejstva so zahtevala propad protagonista. Izid je bil v vseh primerih že vnaprej znan in besedila so bila zato nekakšne literarne naloge, kako pripeljati dogajanje skozi motivacijske meandre kar najbolj verjetno in neprisiljeno k takemu koncu. Žal želenega ni bilo vedno najlaže doseči, marsikje občuti bralec zgodovinske podatke kot balast in oviro literarnemu dogajanju.
Tekst ima lahko več namenov naenkrat: informativnega
(hoče biti nekakšna literarizirana zgodovina), manipulativnega
ali usmerjevalnega (hoče biti aktualizirana zgodovina)
in zabavnostnega (zgodovina mu je le ozadje in pretveza). V slovenskih
luteranskih romanih in povestih sta najmočneje realizirana
prva dva namena, saj je bil protestantizem za Slovence preveč
zavezujoče zgodovinsko obdobje, da bi lahko o njem razmišljali
neobremenjeno. S strani "slovenske katoliške duše"
se je pojavljala še dodatna ovira: strah pred aktualizacijo
njegove verske vsebine. V tem primežu je nastalo le malo
besedil in še ta so vsaj v idejnem pogledu dovolj toga, neodmevna
in večinoma že zaprašena.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco