To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Če čutiš val navdiha v prsih plati,
če nótranji te bog v petje tira,
tu res ni dana druga ti izbira,
ko bratovščini Sapfe se zadati.Le steze slave se ti je držati,
pa naj ljubezen brez odmeva umira,
naj ti življenja sreča tu izhira,
naj tudi tebe val ima pobrati.Če pa ne čutiš sile tega klica,
posezi po prijaznejši usodi,
dokler ti mladi zor obliva lica!Posuta s cvetjem pot ljubezni vabi,
ti venec mirtov cilj zeleni bodi,
pod lovorom veselje se pohabi!
Tole posvetilno pesem je šestnajstletni Luizi, hčerki svojega delodajalca Blaža Crobatha, pozneje poročeni Pesjak, objavil France Prešeren v nemščini in ji dal naslov An eine junge Dichterin (Carniola 1844, prev. Anton Sovre). Kramljali so namreč pri Luizi doma, kamor je zahajal Prešeren, da bi jo poučeval v zgodovini, latinščini in celo angleščini, slej ko prej nemško in francosko in njena literarna dejavnost je bila v skladu z navadami tistega časa nemška. Prešeren je Crobathov dom obiskal večkrat in Luizi prve verze posvetil že dve leti prej, natančneje 21. 6. 1842 ob šesti uri zvečer, kot zapoznelo voščilo ob njenem štirinajstem praznovanju godu (Dem Wohlgeborenen Fräulein Aloisia Crobath [Blagorodni gospodični Alojziji Crobath], obj. v Ljubljanskem zvonu 1881); pohvalijo prešernoslovci slednjih verzov ravno ne. Kako samoumevna je bila Luizina izbira nemščine, dokazuje to, da je Prešeren k slovenskemu pesnjenju ni nagovarjal. Dovolj se mu je zdelo že, da je njegovo pesem Izgubljena vera prevedla v nemščino; ji je pa menda v izvod poklonjenih Poezij napisal slovensko posvetilo. Šele dolgo po Prešernovi smrti, ko je petim hčeram priskrbela med drugimi tudi učitelja slovenščine Antona Lesarja, se je začela slovenščine učiti, se nad njo javno navduševati in v njej pisati. Tega vendar ni počela na račun nemškega snovanja, ne, naprej je pisala v obeh jezikih. Velik del njenega leposlovnega opusa je ohranjen vzporedno v slovenski in nemški varianti, npr. potopisne pesmi Slike iz Italije (Reisebilder), V Draždanih, avtobiografski zapisi. Leta 1885 je objavila zbirko otroških pesmi Ins Kinderherz [V otroško srce], več pesniških zbirk pa je obtičalo v rokopisu, npr. Zwischen Moos und Tannezweigen [Med mahovi in vejami jelk], ki je bila pripravljena za natis leta 1896. Slovenske germaniste čaka še zanimiva naloga ugotoviti, ali je bilo kaj njenega daljšega objavljeno v tedanjih nemških družinskih revijah, recimo povest Marie, lirsko-epska pesnitev Was die Waldquelle erzählt [Kaj pripoveduje gozdni studenec] ali pesmi iz zbirke Kleine Lieder [Drobne pesmi].
V slovenski kulturni krog je stopila zelo deklarativno leta 1864, ko ji je Janez Bleiweis v Novicah natisnil "mojo prvo slovensko pesmico" Kar ljubim:
Ljubim Sloven'jo, ji roko podam,
Bog jo potrdi in živi jo nam!
Takoj je postala prva pesnica Novic in romantične domoljubne verze ji je objavljal tudi Slovenski glasnik v Celovcu. Trudila se je za uspeh slovenske poezije v nemških časopisih in v ta namen prevajala Prešerna, Koseskega in druge, slovensko čitalniško sceno pa je bogatila s prevodi in priredbami nemških veseloiger (izhajale so v zbirki Slovenska Talija) ter bila v čitalnici sploh zelo dejavna. Preizkušala se je s priredbo Krsta pri Savici za libreto in uspela z libretom za opereto Gorenjski slavček, ki so ga po uglasbitvi Antona Försterja izvedli leta 1872. V rokopisu je pustila nedokončano tragedijo Prešeren.
Luiza Pesjakova se je družila in si dopisovala s celo moško pisateljsko četo v drugi polovici 19. stoletja, s poljskim izgnancem Emilom Korytkom, ki ga je njena mati, tudi Poljakinja, solidarno sprejela pod streho, s Stankom Vrazom, s hromim pesnikom Josipom Cimpermanom (z njim najdlje in najbolj prisrčno), s prvo avtoriteto slovenske književnosti Josipom Stritarjem in s Franom Levstikom, ki ga je neizmerno občudovala (on pa nje ne preveč). S pesmimi je polnila vse slovenske periodične publikacije: Stritarjev Zvon na Dunaju, Letopis Matice slovenske, otroški časopis Vrtec in Koledar Mohorjeve družbe. Najbolj si jo je znal prisvojiti Stritar:
"Brez uvoda! Zvonu je potreba ženske pomoči! In te mu morete dati Vi! Morete, zato tudi morate! Ker menim, da Vas poznam, upam da ne bodete krivo umeli mojih besed! [...] źenska roka, srečna roka! Ako ima že Pavlina (sans comparaison) svojo moč, kaj šele – Lujiza! Torej, gospa! Brez poklonov! Posvetite novemu listu svojo blago pomoč, bodite mu zvesta sodelavka."
Ko je Zvon utihnil (s Stritarjem sta se že prej odtujila), se je preselila h konkurenčnima Besedniku in mariborski Zori, kar ji je morda nakopalo kratko zamero pri novoustanovljenem Ljubljanskem zvonu, ki ga je urejal Fran Levec, vendar se že v drugem letu izhajanja tega osrednjega slovenskega časopisa njeno ime pojavi tudi tam.
Moško ekskluzivna slovenska literarna zgodovina ji najbolj pohvali otroške pesmi iz zbirke Vijolice: Pesmi za mladost (1889) in na kratko in omalovažujoče opravi z edinim slovenskim dolgim pripovednim besedilom, romanom Beatin dnevnik, ki je pravzaprav njeno osrednje in najpomembnejše delo. Razlogi za tako presojo niso samo moško šovinistične narave, češ naj se ženska drži otroške literature, ampak izvira iz odklonilnega stališča do pripovednega žanra ženskega romana. Sodobniki so ustvarjanje Luize Pesjakove spremljali z deljenimi čustvi: po eni strani jim je izobražena in uglajena avtorica imponirala in so jo vabili k sodelovanju ter jo dajali za zgled, takoj ko se je poizkusila v žanru, ki ni sodil v program nacionalne literature, pa je naletela na odklonilno stališče.
Njeni prozni začetki so vzporedni Jurčičevim: povestici Očetova ljubezen in Dragotin (1864) sta izšli istega leta kot Jurij Kozjak, v ustanoviteljsko dobo slovenske proze spadajo tudi že solidno dolga Rahela (1870), Moja zvezdica (1871), Popotni spomini (1884) in avtobiografski odlomek Iz mojega detinstva (1886). "Izvirna novelica" Rahela je izšla le štiri leta za romanom Goldelse Eugenie Marlitt (1825–1887), s katerim Nemci datirajo začetek ženskega romana. Čeprav gre za okorno začetniško delo, za zgled naslednji povzetek zgodbe. Piše se leto 1848. Grof Miloš sreča v gozdu nedolžno in prijazno hčer grajskega logarja, s katero sta se v otroštvu skupaj igrala. Zaljubita se, on ji obljubi roko, potem pa mora po materinem ukazu nazaj na Dunaj, kjer ga osvaja bogata in lepa princesa Ilona. Zaradi nje se z grofom Kolomanom zaplete v dvoboj, vendar do obračuna ne pride, ker v moralni stiski med pametjo in častjo zboli in hitro umrje. Ko Rahela izve za njegovo smrt, shira in gre čez leto in dan za njim v grob; pokopljejo ju skupaj.
Beatin dnevnik (1887) bi bil prvi slovenski ženski roman, če bi izšel že takrat, ko je bil napisan. Pa ga je doletela nesrečna usoda, da ga je urednik Jakob Sket leta 1882, ko ga je ponudila njegovemu časopisu Kres, zavrnil, najbrž iz prepričanja, da si bralec take zgodbe lahko prebira v nemščini, kar je po izidu v kritiki naglas povedal tudi Janko Kersnik. Ko je po petih letih čakanja nazadnje le izšel v zaporednih dveh zvezkih zbirke Narodna biblioteka pri novomeškem založniku Janezu Krajcu, se je lahko le še priključil seriji besedil istega žanra, s katerimi je slovensko bralsko publiko zasula Pavlina Pajk. Z dnevniško obliko dá sumiti na zgledovanje pri skupnih virih srednjeevropskega ženskega romana, tj. pri angleškem razsvetljenskem in sentimentalnem romanu, ter pri nemških posnemovalcih Gellertu ali Sophie La Roche. Po dolžini prekaša skoraj vse, kar so slovenski pripovedni klasiki napisali do tedaj, in se že zato zasluženo ponaša s podnaslovom roman.
Tudi tu se vse suče okrog ljubezni, ki hoče prestopati meje med socialnimi stanovi, in smrti, ki je posledica takih prepovedanih želja. Sirota Beata Bergar pride na podeželsko graščino za vzgojiteljico grofovskih hčera Roze in Viole. Z gojenkama se sprehodi do porušenega mlina v zapuščeni dolini, kjer jim stara nora mlinarica pove zgodbo hčerke Anice, ki jo je zapeljal pokojni grof, potem pa jo zapustil, zaradi česar je Anica skočila v vodnjak. Beata izve za še eno nesrečno ljubezensko zgodbo, ki se je pred leti spletla med Doro, grofovo hčerjo iz prvega zakona, in umetnikom Rihardom. Ker je bil Rihard samo bogat plebejec, je stari grof preprečil njuno poroko in dal Doro v zakon lahkoživemu baronu Feodorju. Rihard zdaj ves razrvan malo potuje, malo vrtnari doma, včasih pa pride na obisk h grofici in skupaj v angleščini prebirajo Byronovega Manfreda. Graščino obišče noseča Dora, ki pa nenadoma zasluti smrt, napiše poslovilno pismo Rihardu in še isto noč umrje. Da bi ji "mogla napraviti le hipec veselja", ji Beata pred smrtjo obljubi, da se bo poročila z Rihardom, v katerega se je že na prvi pogled zaljubila. Ko se pride od mrtve ljubice poslovit Rihard, Beata opazi njuno podobnost: Rihard je sin nesrečne Anice, torej Dorin polbrat (ravno tako kot Byronov Manfred Astarti!) in je grof zato prepovedal njuno zvezo. Rihard od žalosti nevarno zboli in Beata mu požrtvovalno streže, da ozdravi. Ko se ona vrne z družino iz Benetk, kjer so bili na počitnicah, jo Rihard prerojen zasnubi. Poročita se in čez eno leto rodi Beata hčerko Dorico.
Razčustvovanost romanesknega personala je v soglasju z arkadijsko idilo prelestne narave, oboje pa se nazadnje znajde v službi domoljubnega apela:
Zahajajoče solnce sije skozi tinovo okno, sobo zlateč. [...] Poglediva skozi okna! Najprej na levo. Širôko, cvetočo dolino vidim. Razprostrani travnici se tu nasmihajo, bahajoč se v pisanem lišpu stotérih cvetlic, in polno klasje jim z zlatimi glavami prikimava. Mnogo snažnih hišic se vidi in semtertja se razprostira senca košatih lip in búkev. Pastirji počivajo v nji, trobeč na rogóve, živinica se pase in žvrgoleči ptiči se veselé svojega življenja. Cvetóča podoba je obrobljena z zelenimi lepimi hribi in najmodrejše nebó se razpenja čeznjo. Prava idila je, ali še lepša bi bila, ako bi jo oživljala valovita reka ali svetlo jezéro! Ubogi potočec, ki od grmovja polu skrit po dolini teče, je izvestno jako koristna vodíca, ali takovo srebrno zrcalo ni, katero lepôto prirodino množi in povišuje, ki ji je tó, kar je bistro okó človeškemu obličju. – Stopiva na desno stran. Oh! – – kakó mirno in slovesno, kakó čudovito! Veličastno se razprostira pred pogledi mojimi tisočletni gozd in snežniki se vzdigujejo za njim, kakor visok oltar, ki seza v oblake, podprt z granitnimi svojimi stebri! Solnce blestí na večnem snegu in ga izpreminja v bôje ognja in mávrice. Mrak se polega krog, gozd se temí, ali gôri je še demantna svetloba! Baš zahaja solnce na drugi stráni doline za d...kim vrhom in snežniki so rožnati in žaré v čarovni krasoti. Tiho je vse, pokoj plava po vzduhu, pokoj biva na zemlji. Molčé je vzprejela priroda poslednje poljube zlatega ozvezdja dneva in molčé se pripravlja k počitku. Sedaj se oglaša zvon in razlega se iz dolíne do vrhov snežnikov jeklenega jezika glas, ki v grajski kapelici prepeva 'zdrava Marija'. Iz globíne srca svojega vzkliknem tudi jaz 'zdrava' nova domovina, 'zdrava' lepôta in mir, po katerih se mi tukaj oznanja stvarnik!" Sicer je roman spretno, enigmatično, kultivirano in mestoma celo z duhovito ironijo napisano delo.
Ironija usode pa je, da so se hčerke Luize Pesjakove, kakor je že bila sama navdušena za vse slovensko in slovansko, preselile v tujino oziroma se ponemčile. Ena izmed njih, Helena, je postala znana operna pevka. Po zlomu moževega prevozništva in trgovine je avtorica živela skromno in umrla precej zapuščena.
Viri
France Kidrič. Pesjakova Luiza. SBL, s. v.
Miran Hladnik. Slovenski ženski roman. SR XXIX (1981): 259–296; http://www.ijs.si/lit/zenskir.html-l2.
Tina Mulec. Proza Luize Pesjak: diplomska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2000.
Pripravljeno za objavo v Leksikon ženske ustvarjalnosti. Ur. Alenka Šelih. Ljubljana, 2006; postavljeno na http://www.ijs.si/lit/luiza.html 20. junija 2005.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco