To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco
Vprašanje: Razpotja in perspektive literarne vede ste detektirali na treh področjih ...
"Literarna veda ima troje velikih torišč, na katerih najdeva svoje porabnike. To so šolstvo, znanost in pa širše kulturno področje. Na kulturnem področju je literarna veda del humanistike, sklopa disciplin, ki svojemu predmetu in sebi nalagajo tudi vzgojne dolžnosti. Literatura in literarna veda naj bi vzgajali umetnostni in kulturni okus, zato imata izrazit didaktični oziroma pedagoški namen. Šola je tradicionalni, najširši in najvplivnejši prostor za popularizacijo humanistične, kulturne dimenzije l terarne vede. Znanost ima v naši civilizaciji drugačno vlogo. Na znanstvenem področju naj bi bila literarna veda panoga, ki si prizadeva popisati in katalogizirati množico pojavov literarnega sveta, nima pa izrecno vzgojnega namena. Zaradi dveh tako različnih sistemov, ki jima naenkrat pripadamo literarni zgodovinarji, pride med nami včasih do konfliktov, tudi na zborovanjih, ki jih vsako leto prirejamo za slaviste. Izvir nesporazumov je v različnem razumevanju funkcije literarne vede. Univerzitetni ljudje govorimo običajno o literarni vedi kot o znanstvenem podjetju, o literaturi kot predmetu znanstvenega interesa (kako pa bi drugače prišli do raziskovalnih projektov in do denarja, ki ga ponuja ministrstvo za znanost), praktiki, učitelji v šolah pa si želijo čisto nekaj drugega, namreč da bi literarna veda servisirala njihove potrebe, opazovala in popisovala literaturo v funkciji literarne vzgoje in tešenja kulturnih potreb. Strinjam se, da je bilo v preteklosti posluha za potrebe šole na univerzi absolutno premalo in da še danes premalo skrbimo za simpatično in razumljivo predstavitev naših raziskovalnih spoznanj v šoli. Kot da bi bila akademska literarna veda samozadostna, kot da mora biti jezik naših razprav zapleten in težko razumljiv in kot da ne potrebuje publike. Po drugi strani pa se bojim "amerikanizacije stroke" na fakultetni ravni, pod čemer si predstavljam redukcijo interesa na nekaj kapitalnih besedil nacionalne literarne tradicije, na kataloge znanj in peščico šolskih klasikov, ki bodo prišli pra v bodočemu profesorju slovenščine. Tak literarni študij bi pomenil konec tradicije humboldtovske univerze, to je univerze, ki enakopravno združuje raziskovanje in poučevanje. Imanentna interpretacijska šola v naši literarni zgodovini je bila naklonjena zelo selektivnemu pristopu k literaturi, obravnavi majhnega števila vrhunskih umetnin, zato je tudi tarča moje kritike. Literarne tradicije, kulturne in nacionalne zavesti ter umetnostnega okusa po mojem prepričanju ne določajo le šolski klasiki, ampak v veli ko večji meri vsakdanje bralske navade, kjer najdejo hvaležno mesto anonimne množice besedil, nad katerimi se sicer zaničljivo zmrduje akademska rahločunost. Legitimna naloga literarne zgodovine je odgovoriti na vprašanje, zakaj so bila ta nemarna besedila vedno znova v velikih nakladah ponatiskovana, medtem ko je klasikom zagotavljala preživetje le vključenost na sezname obvezne literature v šolah."
Vprašanje: O kulturnih funkcijah literarne vede ...
"Porabniki produktov literarne vede so šolstvo s predmetom slovenščina, založništvo s potrebo po spremnih besedah, recenzijah in redakciji besedil, mediji s potrebo po literarnih kritikah, lokalne in državne oblasti ter javnost s potrebo po kulturni in nacionalni reprezentanci, ki se kaže v praznovanju literarnih osebnosti in jubilejev ter podeljevanju literarnih nagrad. Literarni zgodovinarji naj bi v žirijah za literarne nagrade znali prepričljivo povedati, katera dela so dobra in katera slaba, v kater o smer bo šel nadaljnji literarni razvoj in ga celo usmerjati, bdeti nad seznamom mrtvih literatov in se ob obletnicah spominjati njihovih opusov, jim organizirati simpozije in proslave. Pričakuje se, da se bodo tudi sami znali obnašati retorično spretno. Učitelji so nas kot študente prepričali, da sodimo, dokler smo na univerzi, v svet znanosti -- v praksi smo se urili s pisanjem kritik, recenziranju novitet, pripravi razstav, to je v čisto kulturnih podjetjih. In še danes ne znamo ločevati med 'znanstveni m' in 'kulturnim' delom svoje bibliografije."
Vprašanje: O razmerju s komparativisti ...
"Razmerje med slovenskimi slavisti in komparativisti je eden od indikatorjev težav, ki jih imamo Slovenci sami s seboj. Čeprav je med literarnimi zgodovinarji veliko takih, ki smo po izobrazbi oboje, slavisti in komparativisti, nas razmere vedno znova silijo v zoprno opredeljevanje ali za 'svetovljansko' primerjalno književnost ali za zvestobo 'domačijski' slavistiki. Rivali smo pri prestižnih delovnih mestih na kulturnih ustanovah, kot so uredništva založb, časopisov in prireditev. Komparativistične so npr. naslednje postojanke: knjižna zbirka Kondor, časopis Litterae slovenicae, Nova revija, Razgledi, Primorska srečanja, Vilenica, revija Literatura, slavistične pa revija Sodobnost, Književni listi, kresnik in zbirka Klasje. Založba Obzorja in pisateljsko društvo sta že pred časom zdrsnila iz slavističnih rok. S komparativisti se potegujemo za iste raziskovalne denarje in se tehtamo, ko gre za nove univerzitetne pozicije. V zadnjem času so komparativisti, ki so prej desetletja z razločno nepedagoškim štud ijskim programom demonstrirali svojo vzvišenost nad potrebami literarne vzgoje, začeli posegati tudi v šolo, kjer imamo slavisti monopol. Učiteljev manjka tako na univerzi kot v šolah, zato bodo primerjalci dobrodošla okrepitev -- seveda potem ko bodo napravili izpite iz ustreznih slovenističnih vsebin."
Vprašanje: Marjan Zlobec je pokomentiral dejstvo, da je tudi najnovejšo literarno zgodovino napisal Jože Pogačnik, ne pa kdo od mlajših avtorjev, z vehementnim mnenjem, da je slovenska literarna veda "kot svinje, ki žrejo svoje mladiče". Se vam zdi izjava preveč pavšalna in slabšalna?
"Zlobčeva misel je iz dveh delov. Prvi del z naturalistično podobo provokativno, za prizadete tudi grobo in žaljivo artikulira generacijski prelom, zamenjavo generacij. Dejstvo je, da je vsaj na ljubljanski slavistiki za močno generacijo 1930 zazevala praznina in da se upravičeno sprašujemo, zakaj vplivni in ugledni profesorji niso poskrbeli vsaj za svoje nasledstvo, če že za razširitev niso mogli. Število študentov se je v zadnjih 20 letih podvojilo, medtem ko na učiteljski strani komaj sproti zapoln ujemo izpraznjena mesta. Prazen je morebitni izgovor, da nam država ni bila naklonjena, ko pa so v istem času komparativisti na univerzi prav zgledno razmnožili svoje vrste. Ton nekaterih izjav in nepotrebna zagrenjenost ter žolčnost pri edinem predstavniku stare generacije slovenistične literarne vede na slavističnem zborovanju v Murski Soboti, Borisu Paternuju, govori v prid domnevi, da je marsičesa kriv "sindrom Mačkovih očetov" (ime sem si sposodil pri istonaslovni Kersnikovi sliki) oziroma grda folklor na navada, ki jo jedrnato označi pregovor Meni luč tebi ključ ali rek Za mano potop. -- -. Drugi del Zlobčeve izjave govori o pričakovanju, da vsaka naslednja generacija v literarno zgodovino prispeva popolnoma nov in drugačen pogled na literaturo. S tem se ne morem v celoti strinjati. Vsaka generacija res vedno na sveže premisli stara dejstva, vendar je iskanje alternativnih odgovorov za vsako ceno nasilno in nepotrebno. Če se gremo znanost, potem ni treba, da bi vsaka nova generacija, vsaka nova skupina ra ziskovalcev podirala tisto, ker je generacija pred njo postavila. Zame je menjava generacij nekaj naturnega. Generacija vzpostavi določen red in izživi svoje metode. Naslednja generacija ugotovi, da se s starimi metodami ne da proizvesti nobene nove izjave o književnosti več, zato poseže po kakšnem novem, bolj obetavnem orodju. V humanistiki bi se morali končno navaditi na postopke, ki se zdijo kolegom v naravoslovju in družboslovju normalni, to je priznati pretekle dosežke in spoznanja in graditi novosti n a tej osnovi, ne pa da vedno otročje, pubertetno, polemično podiramo, kar so postorili predhodniki. Nastopi mlajših na letošnjem zborovanju slavistov kažejo, da bo generacija, ki nadomešča staro, metodološko bolj tolerantna in bolj odprta za drugačno, bolj naklonjena dialogu v literarni vedi kot prejšnja."
Vprašanje: Janko Kos je govoril o ideološkem pluralizmu v sodobni literarni vedi. Se vam zdi smiselno in potrebno govoriti o ideološkosti?
"Ideje, ideologije in nazori so vedno
kazali pot literaturi in literarni vedi.
Literarna veda je skupaj z vsemi ostalimi
humanističnimi disciplinami izpostavljena
takšnemu ali drugačnemu ideologiziranju,
redukciji, manipulaciji, zlorabi. Naloga
literane vede je, da ideološke izjave in
posege prizna in jih reflektira. Nobenega
smisla pa to delo nima, če ideologeme
preteklosti samo nadomesti s kakšnimi iz
sodobnega časa, če ponuja nekakšno "boljšo"
ali "ustreznejšo" ideološko podlago. Strinjam
se, da imajo
lahko metodološki konflikti v humanistiki
ideološko ozadje. Sam sem pred leti
natančneje pregledoval literarno kritiko in
ugotovil, da je večina polemik, ki imajo
navzven izrazito strokovni značaj, v bistvu
ideološke ali nazorske narave. Kritiki,
esejisti in polemiki z jezikovnimi in
literarnovednimi argumenti samo kamuflirajo
medsebojna nazorska in politična nasprotja. S
piedestala akademske brezbrižnosti do
vsakdanjega življenja literature sicer lahko
rečemo, da je banalizacija literature, če
avtorje raz
delimo na leve in desne, črne, rdeče in
zelene, vendar deklarirana nazorska
pripadnost avtorjev in del v veliki meri
odloča o tem, ali bomo kot bralci delo sploh
vzeli v roke in ali ga bomo sprejeli z
naklonjenostjo ali z odporom."
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco