Lahka književnost -- izvedensko mnenje

Povedal naj bi, kot literarnozgodovinski veščak, kaj je to trivialna literatura. Na kratko: trivialna literatura je problem literarnih teoretikov, zgodovinarjev in kritikov ter radost bralcev. Včasih so jo zmerjali z izrazi šund, kič, plaža, dokler se ni Nemcem zazdelo, da ji bodo lažje in bolj nevtralno prišli v okom, če ji dajo vrednostno manj zaznamovano ime trivialna literatura. V angleščini se ji že ves čas reče popularna literatura in si tam preko Rokavskega preliva in onstran Atlantika z njeno vrednostjo oziroma nevrednostjo nikoli niso pretirano belili glave. Matjaž Kmecl je pred leti brez pretiranega odmeva poskušal z izrazom potrošna in uporabna književnost. V zadnjem času pa je Andrijan Lah vpeljal simpatičen izraz lahka književnost, ki spominja na izraz lahka glasba in sploh ne zveni tako zelo hudo kot npr. sintagma lahka ženska. Ker sem že dolgo prepričan, da trivialna literatura ni nič groznega, nič takega, da bi bilo treba nanjo z ognjem in žveplom kulturniškega in umetniškega ogorčenja, predlagam, da pri prijaznem izrazu lahka književnost kar ostanemo. Trivialno ali lahko književnost je pred dobrimi dvesto leti rodilo ljubosumje avtorjev, ki so želeli biti prvi, ne da bi si znali ali hoteli pridobiti nove sloje množičnih bralcev. Ljubosumni so bili na tiste svoje kolege, ki jim je spogledovanje z laičnim bralcem nepoznavalcem prineslo visoke naklade in finančni uspeh.

Množično bralstvo je v očeh literarnega elitnika postalo glavni prepoznavni znak literarne trivialnosti. Pridružila sta se mu, včasih skupaj včasih posebej, očitek estetske nezadostnosti in moralne oziroma idejne neustreznosti. Ko se je lestvica elitnih literarnih vrednost utrdila, ko so bile grešne točke razglašene, se je začelo ognjevito kritiško obstreljevanje, iz katerega je komaj kakšno literarno delo prišlo celo. To kar je bilo npr. pri nas po idejni ali moralni plati všeč liberalno nastrojenim kritikom, je spravljalo v bes katoliške ocenjevalce in narobe. Menjava družbenih sistemov in duha časa sta postavila pod vprašaj tudi tradicionalne estetske vrednote, kot sta skladnost (harmoničnost) in zaključenost (organskost) in le še šola s katalogi beril vzbuja iluzijo, da obstajajo tako imenovana večna dela s trajno "umetniško" vrednostjo. Če prav pomislim, so zares sama od sebe, brez pomoči kulturnih in šolskih inštitucij še najbolj trajna - - četudi ne na umetniški način -- prav trivialna dela, recimo kakšen Kral May v brezštevilnih ponatisih, prevodih in zbranih delih.

Iz tega ali onega zornega kota je vsako delo sumljivo in prikladno za obtožbo trivialnosti. Imuni niso niti tisti elitni avtorji in njihova hermetična dela, ki sicer s prezirom in gnusom govorijo o trivialnosti -- v likovni se je zanje uveljavil izraz akademski kič, v književnosti pa poznam nemški izraz Literatenliteratur 'literatura za literate', kar pomeni, da imamo opraviti s pisanjem, ki se počuti dobro le, dokler ga konzumirajo zgolj literarni veščaki (kritiki, literarni zgodovinarji, kolegi ustvarjalci), sicer pa je do bralcev, ki jih v principu prezira, v sovražnem odnosu. Ker ta vrsta ustvarjanja zanemarja vse druge klasične funkcije umetnosti na račun poudarjene estetske, je redukcionistična in v tem -- s stališča ideala harmonije med estetskimi, idejnimi in moralnimi funkcijami -- prikladna za kužno znamenje trivialnosti.

Je sploh še smiselno govoriti o trivialni literaturi, če v širšem smislu skoraj vse pisanje sodi vanjo? Kadar že po nemarnem jemljemo to nevarno besedo v usta, povejmo tudi, iz katerih posebnih vrednostnih izhodišč smo se odločili meriti literarno vrednost. Naj priženem svoj dvom v potrebnost ločevanja med trivialno in elitno literaturo do kraja: pri trivialni ali lahki književnosti ne gre toliko za posebni način oblikovanja kot za posebni način branja, to je takega branja, ki mu oblikovna, estetska ali umetniška dimenzija besedila ni dovolj mar ali mu celo ni nič mar, ampak se raje lovi za zgodbami, občutji in vzdušji in jih prilikuje življenju ter potrebam vsakokratnega bralca. Zato se neka pametna definicija trivialne literature glasi, da je to pisanje s poudarjeno psiho-socialno vrednostjo, to je taka literatura, ki nam pride prav v vsakdanjem življenju, lajša naše stiske in težave, nas usmerja v zasebnem in javnem življenju, doma, v šoli in v službi, nas tolaži, spodbuja, uči, zabava, vedri. Je s tem kaj narobe? Najbrž ne. In zato trivialna književnost ni nič groznega.

Elitna literarna dela so elitna prav zato, ker posebej skrbno pazijo na svojo oblikovno plat, pazijo celo tako močno, da pogosto s tem otežijo pot do občutij, zgodbe in sporočila, zaradi katerih naj bi izvirno sploh obstajala. Konkurenca dandanašnji je velika. Zakaj bi hodil lenobni bralec za napornim pripovedovalcem in pesnikom, če si z enakimi zgodbami lahko postreže v udobnejši, preprostejši in bolj slikoviti obliki -- na videu, v televizijski nadaljevanki, v romanu iz trafikarske serije, da, celo v računalniški igrici!

Od tihe simpatije do lahke književnosti do navijanja zanjo in za njeno emancipacijo v literarni vedi in v šoli ni daleč. Prepričan sem, da Victoria Holt, Angelika Golon, Karl May, Bogdan Novak in drugi uspešno odgovarjajo na temeljna vprašanja naših drobnih življenj, zakaj bi jih bilo še potrebno držati pred vrati šole in literarnega pouka? Ljubezenske uspešnice, kriminalke in dr.- romani povečini močneje in usodneje zaznamujejo in usmerjajo življenja naših dijakov kot kanonizirani avtorji svetovne in domače književnosti, ki jih imajo za obvezno domače berilo. Mar ni potem naša dolžnost, vzeti jih spoštljivo pod drobnogled?

Zatorej prosim, ne pričakovati od literarnega zgodovinarja, da bo samozavestno vlekel črto ločnico med slabimi in dobrimi knjigami, med lahko in resnobno književnostjo, polagal ena besedila v sveto skrinjo nacionalne kulture, druga pa škartiral in jih prepustil kritiški zverjadi ali molku pozabe.

Potrebujemo Slovenci svojo lastno Victorio Holt? Mislim, da ne. Zadošča nam že ta, ki jo dobivamo v domačih prevodih. Ste že opazili, kako malo se bralec lahke književnosti meni za nacionalno pripadnost ljubih mu avtorjev? Pri elitni literaturi je izvirno avtorstvo nadvse pomembno, ker se skozenj demonstrirajo jezikovne in kulturne sposobnosti nacije. Ni čudno, če tako tehtna naloga napravi literaturo resnobno in težko. Lahki književnosti za nacionalne cilje ni treba skrbeti, lahko se posveti zgolj posameznemu bralcu. Zakaj bi ta potreboval še eno slovensko Victorio Holt, če mu pa že angleška v prevodu v vsem čisto ustreza. To bi bilo podobno, kot če bi zahtevali, da v slovenski hokejski ekipi igrajo sami preverjeni domorodci s slovenščino odlično.

Pred kratkim izšla knjiga Andrijana Laha z naslovom Mali pregled lahke književnosti je izvrsten pregled žanrsko prepoznavnega berila za vse oblike knjižnega razvedrila. Tam našteti prevedeni avtorji so nam skoraj bolj znani kot nekdanje domače popularno berilo. Naj na enem samem domačem zgledu pokažem, kako se je bojeval boj proti lahki književnosti in kako se je nad trupli poraženih avtorjev in del rojeval slovenski literarni kanon. Mlinarjev Janez slovenski junak ali Uplemenitenje Teharčanov je tretja slovenska zgodovinska povest po vrsti, pred vsemi Jurčičevimi in najdaljša do tedaj. Napisal jo je Ferdo Kočevar -- Žavčanin, avtor, ki je živel v Zagrebu in se je kranjskim pisateljskim kolegom zameril s poskusom ustvariti skupni jugoslovanski jezik. Tudi če je kakšen od očitkov čez Kočevarjev jezik ustrezen -- bralce ni oviral, da ne bi s hvaležnostjo prebirali njegove povesti -- do leta 1922 je doživel šest natisov, uglasbitev in dramatizacijo. Ker gre za pripoved o "slovenskem junaku" in je delo izšlo leta 1858, se kar same od sebe ponujajo vzporednice z Levstikovim Martinom Krpanom, ki je izšel istega leta in ga poznamo vsaj od osnovne šole naprej vsi. Za vstop v slovensko literarno zgodovino, kjer je Mlinarjev Janez komaj omenjen, se Martinu Krpanu ni bilo treba truditi s številnimi nakladami (ponatiskovali so ga le za šolske potrebe). Nauk: od dveh besedil bo med lahko književnost uvrščeno tisto, po katerem posega več bralcev. Tako preprosto nastaja ločnica med elitnimi in trivialnimi besedili.

Lahka književnost v šoli na srečo ni več tabu kot v preteklih desetletjih. Stroge tovarišice ali gospodične učiteljice je učencu, ki jo bere pod klopjo, ne zaplenijo več z namenom, da bi jo potem doma lahko v miru same prebrale, ampak so izzvane, da jo vključijo v obravnavo pri slovenščini. Kakšna med njimi se nadeja, da bo s tem učečo se mladež razsvetlila, pokazala na banalnosti in pritlehnosti lahke pisarije, jo od nje odvrnila in pripravila na poglobljeni konzum elitnega berila. Napak. Nisem kvalificiran za pisanje receptov, vendar bi si drznil pripomniti, naj bo obravnava lahke književnosti v šoli kar sama sebi namen. Če jo bomo kazali le kot negativni zgled, na osnovi katerega naj se šele zableščijo odličnosti estetsko ambiciozne književnosti, nam ne bo nikoli uspelo razložiti, kako da je lahka književnost kljub očitnim oblikovnim, stilnim, jezikovnim in kompozicijskim pomanjkljivostim tako močno brana, ponatiskovana, skratka učinkovita.

O lahki književnosti kot o nečem posebnem razpravljamo danes lahko zato, ker smo še vedno trdno zapisani literaturi v sistemu resnobnih kulturnih ritualov. Šele ko bomo pripravljeni književnost ugledati med rekreativnimi, zabavnimi, razvedrilnimi dejavnostmi, med rečmi, ki naj popestrijo naš trdno formalizirani in inštitucionalizirani vsakdanjik, ki nam ponujajo alternativne življenjske modele, tedaj bomo nenadoma uvideli, kako nepotrebno je ločevati lahko, trivialno književnost od resnobne, elitne književnosti. Končno obe, vsaka za svoj krog bralcev, opravljata podobno funkcijo. Elitna in trivialna književnost sta izraza, ki ju je rodil ozek krog izobraženih bralcev z družbeno močjo iz ljubosumja nad velikimi nakladami avtorjev in del, ki so stregli potrebam manj izobraženih bralskih množic. Že v imenu novodobnih socialnih in političnih idealov, med katerimi je na prvem mestu razglašena demokracija, se je treba temu anahronističnemu ljubosumju odpovedati. Naj torej živi in se razvija lahka književnost.
To delo je licencirano s Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija licenco